| ||
|
10.6.2018: Johannisberg, 3453 m (zaključna!) Pozno zvečer je bilo nad Johannisberg oblačno, a napovedana je bila jasna noč. Ponoči ob treh je bilo nad Johannisberg začuda še vedno oblačno in očitno je malo predtem tudi deževalo, ob štirih se je še Grossglockner zabutal, tako da sva obupala in zadremala nazaj, dokler naju šele četrt čez šest ni predramila jasnina ... Predori in Gamsgrubenweg so povsem očiščeni, takoj nad "piknikplacem" sva šla na smuči, s spodnjega ledenika (Bockkarkees) nisva pociljala direktno proti Oberwalderhuette, temveč sva sledila smučini v desnem loku in se na zgornji ledenik (Pasterzenboden) spustila v dooolgi in položni "poševnici" do Rifflwinkel. SV stena Johannisberg se v vodničku oglašuje in baha s 45-50° na 200 vm, a resnica je žal takšna, da je naklon pobočja vsega 40°, z izjemo krajšega in ožjega odseka v direktni varianti tik pod vrhom (45°), ki se mu sicer da elegantno ogniti po širokem snežišču tik levo od vpadnice. Ker je bila celotna flanka prekinjena s kar nekaj napokami praktično preko cele širine, vršni del snežne odeje pa je bil dodobra namočen, sva se po pameti navezala. Mostički so vsi zdržali, tudi gniloba je bila še v rangu sprejemljive varnosti, tako da sva odsmučala nazaj po pristopni liniji. Pri tem sva sprožila na tone gnilca in spotoma zafilala nekaj razpok. Sledila je dooolga prečnica do bajte (nekaj 10 m tudi navzgor), rob sva dosegla tik nad bajto, odkoder je presentjlivo strm in lušten spust do spodnjega lednika, ki pa je bil za smučarske užitke zaradi "deževnih žlebov" po celotni širini povsem neprimeren; kot da ne bi znala smučati. Z enim peš prestopom nad bajto in še enim pri Wasserfallwinkel sva prismučala do piknikplaca, odkoder je še pol ure hitrega marša do Garaž.
2.-3.6.2018: Hochfeiler (Gran Pilastro, 3510 m, severna stena) Glede na napovedano vremensko okno ("samo" oblačno) sva v soboto spotoma skočila na FKK, kjer sva začuda večinoma imela modrino nad sabo. Vzpon po bližnjici od galerij, odsmučala sva čez severno steno in se do izhodišča vrnila skozi tunele Gamsgrubenweg. V smučarski smeri čez severno steno so bile prav zanič razmere (sitna skorja) z izjemo krajšega odseka, ki je bolj obrnjen proti soncu in je bil ravno prav nagnojen. Nasploh sneg hitro pobira, nad in pod sedlom FKK je že potreben peš prestop, prismučala sva do klopc na koncu Gamsgrubenweg (2550 m).
Hochfeiler-ja sva se lotila z zahoda, iz doline Pfitsch (druga varianta je iz Avstrije, s severa). Popoldan in zvečer je deževalo, tako da sva namesto vzpona do bivaka z avtom zgoljufala do zgornjega "parkirišča" na 2054 m. Ponoči se je povsem zjasnilo, ob 3:30 štart, po dveh urah sva bila na Griesscharte, potem se pa kar zavleče do vznožja stene. Najprej spust na Rotkees, ki je bil zjutraj tako leden, da sva imela navkljub položnemu terenu probleme brez srenačev. Zatem sledi še smotano prečenje do Schlegeiskees, ki je bilo že namočeno. Severna stena je visoka 300 m, naklon narašča od 45° spodaj do 50° zgoraj. Prestop čez krajno poč in spodnja tretjina je bila že zjutraj namočena in razbrazdana z drčami (za smučanje povsem zanič), zatem se lahko preči levo od "glavne" drče in do vrha je nato bolj ali manj poglihano. V srednji tretjini je smučanje motila skorja (levo od glavne drče, desno je bilo namočeno in razbrazdano), vršna tretjina pa je bila smučarsko odlična - super grifig sneg. Za boljše razmere bi morala priti vsaj kakšen teden prej. Povratek do izhodišča se nato res razvleče, saj vmes čaka peš prečnica iz zgornjega na spodnji ledenik, 100 m vzpon na škrbino in zatem še trije peš prestopi (zadnji je kar dolg), prismuča se do 2250 m in za zaključek sledi še razvlečen sestop do ceste. Sam sem bil pri avtu povsem koma, Manjca pa še vsa poskočna ;)
26.-27.5.2018: FKK in Brennkogel Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m Še enkrat na GG Hochalpenstrasse, kjer do snega ni daleč. V soboto sva spet štartala pri galeriji in čez JV steno prilezla na vrh FKK. Odsmučala sva čez Nordwand, kjer je kvaliteta smučanja odvisna od teže. Manjca je imela krasne razmere (grifig skorja, niti trda niti mehka), meni se je pri zavojih (pre)večrat predrlo, za nama jih je z vrha odsmučalo še pol ducata. Ker nama povratek čez predore Gamsgrubenwega ni dišal, sva zgazila skorjo do vrha in po vzhodnem grebenu preko škrbine pod Sinnwelleckom odsmučala nazaj do galerij. Z dvema peš odsekoma se je še prismučalo do avta. Sneg je sicer bolje predelan kot prejšnji teden, a za strmo smuko to še ni to.
Brennkogel, 3018 m Izhodišče na severni strani Hochtora, pri Fuscher Torl, 2400+ m. Prečnica do Brennkogelkees je že precej kopna, tako da sva s škrbine odvijugala dobrih 100 m v krnico. Tudi nazaj sva šla po isti varianti. Z ledenika sva pociljala direktno na vrh, za smučanje pa sva izbrala bolj široke flanke. V vršni tretjini "stene" je bila razmera obupna (predirajoča skorja, večinoma mokra in plazeča), zatem pa prav solidna smuka vse do "konca". Za zaključek naju je čakalo še 100+ m vzpona do avta. Luštna turca.
19.5.2018: Fuscher Kar Kopf, pentlja nad Freiwandkees Med tednom je v torek glede na postajo na Sonnblick-u padlo 40 cm snega. V soboto zjutraj je sneg lepo pomrznil in je bil tudi primerno predelan, z izjemo strmine, kjer pa je razmera zelo mešana. Strmo JV pobočje FKK je bilo mejno že za vzpon, pri smučanju bi morda tudi splazilo, ker vršna plast/skorja (25-30 cm) ni bila dobro sprijeta s starim/mokrim snegom in se je tudi nemarno prediralo vse skupaj. Na grebenu in na severni strani je bil nov sneg sicer dobro sprijet s podlago, a se je vršni del skorje ob obremenitvi neenakomerno prediral. Z vrha sva poskusila s smučanjem na severno stran, kjer je noro lepo zalito. Žal je bilo prediranje in luščenje skorje pri smučanju zelo moteče, tako da sva odvila desno in odsmučala po prečnici pod vzhodnim grebenom ter nadaljevala proti škrbini pod Sinnwelleck-om, kjer sva ujela "domačina". Preko opasti smo s škrbine po kar strmem in trdem žlebu odsmučali na ledenik Freiwandkees. S kratkim prestopom pri galeriji se je še vedno prismučalo do avta. V splošnem precej solidna smuka. V meglenem nedeljskem jutru sva ob pršenju samo zamahnila z roko in se odpeljala domov ...
12.-13.5.2018: FKK in Racherin Fuscher Kar Kopf, 3331 m Pregrešno draga cesta se zvečer prodaja s popustom, za nočno tarifo bo moral pa Mišu & Barbari kdo drug poročati. Tuneli še niso odprti, zato sva se FKK lotila tako kot lani preko smučarsko privlačnega JV vršnega pobočja. Strnjena snežna odeja se začne takoj na izhodiču (galerija), do kamor se tudi prismuča brez snemanja smuči. Po jasni noči je vse kazalo, da je povsod lepo pomrznilo, dokler nisva prišla do vršne strmine, ki jo je sonce ravno dobro obliznilo. Sneg je očitno slabo predelan in skorja se neenakomerno predira, mestoma se prav nemarno pogrezneš. Na vrhu sva bila ob 8h in takoj odsmučala nazaj po pristopni smeri, čeprav sva imela plan, da se najprej spustiva po severni flanki, ki je delovala super grifig ter izjemno lepo in na gladko zalita. Smučarija je bila še slabša od pričakovanj, tudi pri smučanju se je od sonca zmehčana skorja neenakomerno predirala, tako da na zračni strmini ni bilo nič od sproščene smuke. Na ledeniku so bile zatem idealne razmere, tudi nižje je šlo solidno navkljub "deževnim valovom".
Racherin, 3092 m Ponoči se je oblačnost menjavala z jasnino in zjutraj je sneg ob cesti pomrznil samo za hec, a je začuda že kmalu nad cesto bilo večinoma vse močno pomrznjeno. Izhodišče malo nad Glocknerhaus, razen enega kratkega peš prestopa malo nad cesto je bila snežna odeja smučarsko zvezna vse do vrha "Maščevalke". Na večji izravnavi nekje na 2550 m sva od smučin odvila desno proti izrazitemu in širokemu prehodu na vršno pobočje Racherin. Grapa je visoka dobrih 200 m, strmina pa slabih 40°. Od škrbine do vrha je še dobrih 100 m položnega terena, a edina neprekinjena zasnežena linija je zadnji del pod vrhom vodila prav po ozkem robu nad SZ steno. Zgoraj so bile ob 10h odlične razmere za smuko, v grapi je bila pomrznjena snežna podlaga žal precej razbrazdana, nižje pa spet luštna smuka vse do avta.
2.5.2018: Velika Mojstrovka Opoldne se je začelo delati vreme, celo kar nekaj sonca sva ujela. Razmera solidna; gnilec, ki je malce štopal, ni pa bilo zagnojeno. Čez Plaz na Grebenec in direktno na Veliko Mojstrovko. Z vrha sva odsmučala po pristopni smeri, proti Mali Mojstrovki, kjer je še krasno zalito in z dodatkom dveh opasti. Čez zgornjo opast bolj po pameti, čez spodnjo se pa da "skočiti". Glede na Mišev zapis sva nadaljevala proti Drevesnici in na smučeh pritelovadila prav do pastirske potke. V srednjem/spodnjem delu je en prehod čez rušje že kopen, a se da zapeljati preko vej, še nekaj prehodov pa tudi precej "visi".
1.5.2018: Kanjavec iz Zadnjice Kanjavec iz Zadnjice je top tura zadnjih dni, pa sva se jo tudi midva lotila. Ker nisva privrženca "alpi smučanja" (#fuckski, #aerotikjefuč), rada pa imava strme smučine, sva se vršne glave Kanjavca lotila po zelo lepo zaliti smučarski smeri Zahodna stena Poprovca. Danes je bilo bolj hladno in oblačno, zato nisva bila prav zgodnja na izhodišču in še vseeno sva bila prezgodaj na vrhu. Ob enih sva odsmučala z vrha, zgoraj v smeri je bilo še trdo, a zelo grifig, nižje na zelo izpostavljeni rampi pa sva vse bolj imela občutek, da je začelo popuščati, tako da je bila zračna smuka prav luštna. Smer ima glede na spisek "smešno" nizko oceno (IV-; bolj ustrezna bi bila IV+), po novih ocenah bi bilo Z-, 40-45°, izpostavljeno, 350 m. S Prehodavcev sva imela po širokih in lepo poglihanih snežiščih malenkost preveč odjenjano, na prehodu do sedla Čez Dol je potrebno 20 višincev že peš, naprej do Zadnjice sta tudi obvezna dva kratka peš prestopa, od zadnjega zavoja do avta je bilo točno 17 minut peš sestopa. Bila sva navdušena nad dvignjeno cestno zapornico in nad traso slaloma vse od sedla Čez Dol do Zadnjice - super proga ;)
30.4.2018: SZ žleb Gamsovk (Košuta) Po vohunjenju na spletu (Jakob, hvala za poročilo) sva skočila na severno stran Košute, vzhodno od Košutnikovega turna. Z avtom se zapeljeva v Sele Borovnica in po godzni cesti do zapore na višini 1035 m. Po smrekovemu gozdu naravnost navzgor na stransko cesto (50 vm) in po njej levo nekaj metrov do struge povsem zasnežene s snegom. Po strugi navzgor dobrih 50 vm, kjer se odpre prostrano snežišče z neprekinjeno snežno odejo vse do stene. Tik pod vstopom Vzhodnega žlebu Košutnikovega turna se na levo odpre žleb/rampa, ki vodi na škrbinico v grebenu Gamsovk. Žleb je bil v celoti zalit, le vršnih 10 m je bilo preozkih za smučanje; spodnji in srednji del je naklon žlebu večinoma 40°, izstop pa se postavi zelo pokonci, 50°. Pred leti je žleb smučal Iztok Tomazin, ga poimenoval Damoklejev meč in ocenil s IV+. Po novih ocenah: Z-, 50°/40°, 200 m, ozki prehodi. Smučarija v poglihanem in kompaktem/mehkem snegu prav luštna, tudi smer je za žleb smučarsko zelo užitna. Ker se je delalo vreme, sva žal skočila še v Vzhodni žleb Košutnikovega turna, ki pa je poln kamenja in še snega zmanjka kakšnih 20 m pod grebenom - smučarija zanič. Pod steno je sledila super smuka po kar strmem snežišču (35°), na koncu malo smučarskega rodea po strugi in točno 8 minut peš sestopa po cesti do avta.
29.4.2018: Mangrt, čez Plazje Mišotu hvala za ažurno poročanje - midva sva znak za prepoved videla, a ga je nekdo ravno prav zasukal v "smučarsko" smer; nazaj grede je znak žal že prav gledal. Nad Plazjem, kjer je sneg lepo predelan, sva nadaljevela po Zimski in po direktni varianti pristopila do križa na vrhu. Razmera na vršni glavi Mangrta povprečna, pomrznilo je samo za hec, predelano pa tudi še ni "bohvekaj". Odsmučala sva po Zimski smeri z italijansko varianto, proti sedlu je nato sledil najbolj uživaški smuški del, po Plazju pa solidna pomladna smuka. Spodaj sva se s Plazja takoj usmerila desno po strugi, a je bila to slabša izbira, prvi del je bolje peljati v okviru poti. Peš do avta je bilo danes "laganih" 10 minut in pol.
28.4.2018: Špik nad Nosom (zahodna rama, 2470 m) Cesta na Pecol je zaprta (delovni stroji), se pa da z bolj dvignjenim avtom obiti zastoj po markiranem kolovozu. Midva sva štartala na Neveji s kolesi, klanec s "težko prasico" na hrbtu presenetljivo strm, zaplate snega se na cesti začnejo pred zadnjim klancem, kolo sva pustila na zadnji serpentini pod kočo Brazza. Takoj na smuči in v krnico pod južno steno Špika nad Nosom, kjer je kar precej plazovin, a so večinoma že "predelane" in ne motijo preveč. Smučarska smer do rame je še na široko zalita in lepo poglihana. Spust sva začela šele opoldne, a je sneg lepo predelan, tako da je bila ura povsem primerna. Na smučeh en kratek peš prestop tik nad bajto, s kolesi par peš prestopov čez snežne zaplate. S kolesom se pripelje do avta ;)
27.4.2018: Prestreljenik Italijani so imeli napovedano lepo vreme, a je vreme tokrat za spremembo bolj ubogalo naše vremenarje. Tako sva računala na popoldansko izboljšanje in še malo prespala v avtu; preveč, saj se je na Prestreljeniku prehitro zjasnilo. Z vrha sva odsmučala ob 13h, gnilo, a bolj smotana je bila samo prečka v spodnjem delu. Po smučišču je šlo solidno, pod Gilbertijem pa prav dobro. Ze enim prestopom se prismuča točno minuto šestiintrideset sekund do parkplaca. Italijansko smučišče ne dela več, naši pa se še trudijo, posebno z govejo muziko.
22.4.2018: Teufelskamp Na Kredarici ponoči še topleje kot v soboto in z višjo vlago, zato sva se odpeljala na Kals, kjer je bilo krasno pomrznjeno. Glede na sobotno reklamo naju je premamila smuka prav do izhodišča, česar na Kalsu še nisva ujela. Na smučeh takoj s parkirišča, zadnjih 50 višincev pa na derezah na grebnsko glavo nad Teufelskamp, 3560 m. Razmere za smuko pa sicer povprečne, na ledeniku Teischnitzkees sva imela sicer veselec, a je motila "zavesa" (številni prečni valovi), spodaj pa bi lahko malo manj spustilo.
21.4.2018: Pihavec Zjutraj ob 4:00 v Vratih +7,5 °C, pod Luknjo je pihal topel veter, v Steni je večkrat močno zaropotalo, pomrznilo ni nič. Šele nad 1900 m je malo "za hec" pomrznilo, a je skorjico sonce s prvimi pogledi prežarčilo, spodaj pa mokra prhkoba. Ob 8:00 smo odsmučali z vrha Pihavca v Konto pod Gamsovcem, smučarija precej podpovprečna, mestoma zelo sitno, saj se je sneg nepredvidljivo udiral. Naprej proti Luknji je bilo še kar užitno, pod Luknjo pa je že štopalo, vsaj plazovine ne motijo pretirano. Od avta do snega je pol ure, nazaj grede prav tako pol ure peš. Višje je snega kar precej.
9.4.2018: Špik nad Plazom Danes vreme ni najbolje sodelovalo, pomrznilo je bolj tako-tako, odjenjalo pa v zgornjem delu smeri zaradi oblakov in vetra ni prav nič - pri hoji se je skorja vseskozi predirala, pri smučanju pa so naju z Jakom zgoraj motile pomrznjene nedeljske smučarske sledi. Vseeno je bilo fajn. Prismuča se do zadnje serpentine, nižje pa se menjavajo kopni in snežni odseki. Vse fotke so od uradnega fotografa.
8.4.2018: Zanka čez Vrh Laške planje Z avtom se pripelje do parkirišča pod planino Kot. Takoj levo po stranskem kolovozu do struge, kjer se dolgo v pomlad obdrži sneg. Na smuči in proti širokemu žlebu, ki pada s sedla Med Baban. Na derezah do škrbine, naprej na kaninski strani spet na smučeh do vršne zgradbe Vrha Laška planje in peš zaključek po Južnem žlebu naravnost na vrh. Ker je bilo na zahodni strani še pomrznjeno, sem najprej odsmučal ob južnem grebenu na kaninsko stran (bolj ali manj gnojno) in se po najinih sledeh vzpel nazaj na vrh. Zatem sva nekaj čez poldne odsmučala proti Laški planji. Zgoraj še trdo, a čudivito grifig in poglihano, na Laški planji pa je ravno odjenjalo. V nedeljo je bilo nasploh kar nekaj turnega obiska na čudovitem smučarskem hrbtu Laške planje, očitno jih je tako kot naju zvabila reklama na Scivolare. A le trije so se potrudili tudi do vrha, s smučanjem so sicer vsi začeli na zgornjem robu široke Laške planje ali pa še nižje, nekje 250 m pod Vrhom Laške planje. Žal zaključek ni bil v celoti vozen. Na 1750 m se z Laške planje v levo odpre ozek žleb, kjer nama je do police pod pečinami zaradi ožine zmanjkalo par metrov in sva morala smuči sneti. Nižje je šlo spet na smučeh, vmes malo po travah, malo lomastenja po hosti in vse do planine Brda. Po potki za kratko peš, potem spet na smučeh in še dobrih 50 vm kopnega kolovoza do avta.
7.4.2018: ŠP & ŠP Špik nad Plazom ali Špik Hude police? Doma sva si zamislila Špik Hude police z JZ strani, potem pa je bil sneg danes močno pomrznjen in "stena" še globoko v senci, tako da sva pociljala na izjemno lepo narejen Špik nad Plazom, tako široko zalitega še nisva smučala. Tudi spodaj je možno odsmučati do konca hrbta, izbira linije pa poljubna - to je možno zelo malokrat. S smučanjem sva začela ob 10:30, idealne razmere, "smučišče" poglihano, smer je ena najlepših strmih linij, kar sva jih smučala - pa jih nisva malo. Priporočava za nedeljo, zahtevnost je Z, strmina zgoraj doseže 50°, nižje pa je občutno manj strmo, smeri pa kar ni konca. Po starih ocenah je za slabo petico. Za nama so prišli še trije Avstrijci, ki so odsmučali kakšno uro kasneje. (J)Z stena/pobočje Špika Hude police je bilo še trdo, tako da sva skočila tudi na najin osnovni cilj. Presenetljivo strmo in zračno, povprečje na 250 vm je praktično 50° (ocena I), na vršni strehi pa je slabih 40°. Obstaja tudi lažja in za polovico krajša varianta preko stene ("avstrijska" varianta, Z), ki spusti najtežji del. Ob 13:30 sva odsmučala z vrha, čez steno sva v zelo dobrih razmerah nadaljevala vsak po svoji smeri, sam sem se uspel zatakniti na enem prehodu, kjer sem si moral pomagati s cepinom (led, premalo snega, "alpi smučanje", #fuckski ... ;) Cesta je še presenetljivo lepo zalita. Samo spodnji del (pod prvo serpentino) je bolj ubog, midva sva enkrat snela smuči, parkrat pa s smučmi za kratko kar po kopnem.
6.4.2018: Gulce Z avtom do klanca nad Peričnikom ("the" klanec menda sliši na ime Šetinova rida), na cesti sneg in kopni odstavki, po kopnem Črlovcu do 1050 m, kjer se začne strnjena plazovina. Plazovina trda, sneg poleg pa moker v globino s tanko skorjico, ki ne drži ne pešca ne smučarja. Višje ni bilo prav nič bolje, zato sva z Jakom v Gulcah (Ulicah) na 1700 m obrnila, še preden bi naju obrnil kakšen plaz. Smučarija slaba, spodaj pa nekaj zabave na in ob plazovini. Začuda sva prismučala do "konca".
3.4.2018: Popoldanska Begunjščica Sneg je bil na površini vseskozi prav prijetno gnil, povsem zgoraj pa začuda trd (veter), celo leden, a zelo grifig. Centralna grapa je tako lepo zalita, da sva lahko odsmučala kar direktno varianto s škrbine: čez opast in naravnost navzdol. Smučarija solidna, spodaj na smučišču snega zmanjka na zadnji prelomnici.
2.4.2018: Baba, Ljubeljska, SV greben Z ljubeljske ceste na Hajnževo sedlo, spust na severno stran, obkoljevanje pod Babo in po severovzhodnem grebenu na vrh Babe. Na snežišču pod steno strmina do 40°, vstopni odsek proti grebenu 50°, prestop blizu 55°, potem pa kmalu spet bolj "položno" 40° in po zračnem grebenu 45° do vrha. Smučarska ocena je Z, višina smeri skupaj s podstavkom 250 m. Luštna linija, ki jo je Jaka zacahnal s Pece. Smučarija je bila povsod super, še najboljša pa pod smerjo in vse do vpadnice Hajnževega sedla. V smeri večinoma trdo in grifig, drugod pa "skoraj" veselec. Edino spodnji del (po razbiti cesti ali levo po plazovini) je bil začuda še trd in čisto zanič, spodaj smo šli 50+ vm peš do avta.
28.3.2018: Begunjščica Popoldanska Begunjščica po Osrednji grapi, ki je krasno zalita. Razmere mešane, nekaj novega snega, povprečna/solidna smuka. Snega spodaj nad Ljubeljem še dovolj, a prihaja dež.
25.3.2018: Mlinarica Tako zgodaj verjetno še nismo bili v Mlinarici, snega je temu primerno veliko in najbolje storimo, če se spustimo v strugo, ko neoznačena pot prvič pride v bližino Mlinarice (nekje slabih 100 m nad izhodiščem). Do sem se tudi prismuča, nižje pa nima smisla, saj je potem sitno ujeti potko do izhodišča. Turnosmučarski sprehod smo zaključili pri markantnem stolpu v Škrbini med Prisojnikom in Razorjem, ki se piše z veliko začetnico. Sneg je v spodnjem delu povsem predelan in je ostal pomrznjen tudi popoldne. Zgoraj pa se skorja še predira in smo izbirali linijo po pobočjih, ki jih je sonce najprej potipalo.
24.3.2018: Koštrunove špice, južna grapa Čez južno steno Koštrunovih špic se lahko smuča po grapi levo ali desno od vpadnice. Začetek spusta je običajno s predvrha (2481 m), ki je 20 m nižji od glavnega vrha. Na desni strani je razvejan sistem žlebov, ki privede do izrazite rampe ob Beljaškem stolpu. Na levi pa celotno višino prečno preseka široka grapa, kamor smo Jaka, Meta, Boštjan in MM zarinili izpod izravnave pod Škrbino Prednje Špranje. Naklon grape je precej enakomeren (povprečje 44-45°), z enim bolj strmim odsekom v spodnjem delu (50°) in eno bolj izrazito ožino v zgornji polovici, višina grape/smeri je 450 m, smučarska ocena Z. Razmere v soboto niso bile "bogvekaj", saj sneg večinoma še ni bil dovolj predelan. Ob smučanju smo s projektili uspeli narediti tudi "lep" plazni jarek, tako da smer trenutno ni ravno najbolj priporočljiva, sicer pa je prav luštna smučarska grapa. Nižje je šlo s pravo izbiro (po skoraj veselcu) luštno do Viške planine, po namočeni in razriti cesti pa rodeo v dolino; v spodnjem delu bo vedno več kopnin.
22.3.2018: Še enkrat na grebenu Kramarce v Velikem vrhu Kar luštna večerna smuka z grebena Velikega vrha, ki sliši na ime Zajmenove peči, včasih pa je slišal bolj na ima Kramarca. Z Boštjanom smo ukradli Jakovo idejo in prečesali teren desno od smeri Pomladni veter. Razmere pod smerjo slabe (skorja), na plaznem stožcu obupne (skorja nad plazovino), takoj na začetku smeri pa se je obrnilo. Vstopni položen del (40°, 100 m) zbita kloža, višje na strmini (45-50°, dva prehoda bolj strma, 200 m) pa nekaj "novega" snega na trdi in grifig podlagi. V zgornjem delu smo kar nekaj časa iskali optimalno smučarsko linijo, saj je teren zaradi robov in "zelenjave" precej nepregleden. Marijane "labirint" ni prepričal, z Boštjanom pa sva ga presmučala. Ker je sosednji smeri ime Pomladni veter, naj bo "Jakova" smer Pomladna sapica, saj gre za bolj "delikatno" linijo smučanja, tudi konkretno bolj zahtevna je. Z izjemo ene cestne luknje se prismuča do avta.
21.3.2018: Žrd Na spletu je aktualen torkov zapis: "Če kdo misli, da je Bovec bogu za hrbtom, naj se odpelje od Selle Nevee do Rezije." Hja, naj se iz Rezije odpelje še na planino Ravne pod Žrdom, kjer sva imela po krajšem reševanju v snegu nasedlega avtomobila izhodišče. S planine peš po robu in strmi gozdni grapi (do 45°) do vmesne izravnave in na smučeh do vršnih vesin Žrda. Prostrano vršno pobočje Žrda je visoko 300 m z naklonom 40°. Pobočje v vpadnici je bilo splazeno (klože), podlaga trda in grifig, sonce proti vetru in nizki temperaturi zgoraj ni imelo moči. Spodnji del spusta je bil zagnojen, prismučala sva skoraj do višine planine. Lepa in odmaknjena tura.
20.3.2018: Velika Tičarica (Zlodejev kot) Turnosmučarski sprehod v bolj odmaknjenem kotičku Julijcev. Vreme je bilo krasno, zasnežene stene mamljive, edino družba je bila bolj tako-tako (v Zlodejevem kotu človek pričakuje fejst kelnarce). Bo pa drugič bolje ;)
18.3.2018: Ojstrnik Novega snega bi moralo glede na postajo biti slabih 20 cm, a je veter na odprtem mešal štrene, v gozdu pa tudi ni bil enakomerno globok, tako da je bila smuka zaradi spreminjajočega se upora samo povprečna. Zgoraj pod grebenom je bilo celo povsem zanič in še manjše klože so se sprožale med smučanjem, megla na severni starni pa za rezat. Zelo dobri so bili vsi položnejši odseki.
16.3.2018: Pomladni veter na Kramarci v Velikem vrhu Proti večeru se je naredilo vreme in ga je bilo potrebno izkoristiti. S severne strani sva zarinila po zasneženih prehodih proti zahodnemu grebenu Velikega vrha v Košuti in ga dosegla na grebenski grbi (1807 m) tik desno od najbolj izrazitega stolpa celotnega grebena. Na koncu se je izkazalo, da sva povsem ponovila linijo Pomladni veter (V-, S6, 400 m). Greben je včasih slišal na ime Kramarca. Snega dovolj, prehodi lepo zaliti, na dostopu sneg totalno zagnojen s polno plazovin, v smeri pa z izjemo strmega prehoda precej solidna razmera, povsem zgoraj v senci še suh (skoraj) pršič. Edino na prehodu je bilo čudno in sva v globino poslala polno porcijo gnoja. Smer sva premerila, po novem bi bila ocena približno: Z, 50-55°/40-45°, 320 m. Ta boljše fotke so od Jaka.
14.3.2018: Kladivo, prečenje V četrtek je malo nepričakovano res krasno pomrznilo, razmere v severni steni Kladiva so bile dobre in varne. Žal nama z Jako med vzponom ni uspelo smučarsko zvezno povezati linije spusta, tako da bova neAlpi smučarja počakala na boljšo zalitost, ki bo omogočala neprekinjeno smučanje. Vremenski obrat nama je onemogočil zasilni izhod po eni od Tomazinovih smeri s predvrha Tegoške gore. V gosti megli sva uporabila skrajni zasilni izhod in previdno tipajoče odsmučala čez južno pobočje, kjer sva po spominu lovila linijo, ki se je v zgornjem delu izmaknila snežnim napokam. Razmere za smučanje so bile sicer na normalki Kladiva odlične, ravno prav odjenjano. Nekje na slabih 1700 m sva padla v bolj ali manj nemogoč gnoj, prismučala sva do Matizovca.
10.3.2018: Pecini žlihi, megleno tipanje Napovedanega sonca sva videla bolj malo, je pa bilo vsaj tipanje žlihov nad krnico Zgornje Križe v gosti megli dovolj enostavno opravilo. Trikrat sva zarila v megleno sivino in trikrat brez težav pritipala do opasti glavnega grebena med Križnikom in Bistriško špico. Dvakrat sva morala opast tudi razbiti, da sva dobila smučarski prehod. Smuka v vseh žlihih dobra, sneg je bil povsod še relativno suh. "Zanimiva" sta lahko tudi pristopa s smučišča v in iz krnice Zgornje Križe. Od zgornje postaje gondole sva se zapeljala v prečko naravnost v smeri krnice in se hitro znašla v precej strmi hosti. Nazaj sva pociljala na vrh smučišča, če lahko v megli sploh karkoli ciljaš. Pravzaprav je bilo v soboto orientacijsko daleč najtežje priti nazaj do smučišča, ki sva ga našla šele tik pred zaprtjem.
9.3.2018: Obir, vzhodno pobočje Vsak turni smučar ne želi biti tudi "alpi" smučar in sva se z Jako zapodila na široko flanko Ojstrca, ki se je nastavljala najinim četrtkovim pogledom s Pece. Na vrh sva pristopila s SZ skozi Jagovčevo rižo in izbrala slikovit izstop mimo Zvonika, ki povede točno na vrh. Smuka na vzhod je bila prav luštna; široka in strma flanka, kjer prosto izbiraš svoje prehode in linije. Ko se je položilo, sva potegnila še do izravnave 450 m pod vrhom Obirja in se počasi odvlekla nazaj na vrh. Drugi spust mimo Zvonika, po Jagovčevi riži in nižje v krnici nama je prav tako postregel z dobrimi razmerami, po cesti do izhodišča pa bolj ali manj muka po cukajočem gnoju.
8.3.2018: neŽlih na Peci (vesina v deželi žlihov) Ker se z Jako na Pecine žlihe prav nič ne spoznava, sva pociljala na nam ljubše vesine; eno tako smo v nedeljo staknili na Veški kopi. Izhodišče sva imela na severni strani pri hidroelektrarni v Rutah, potem pa več ali manj naravnost navzgor v Čajčmanovo jamo (Nemška krnica) in po smeri točno na vrh. Razmere v smeri odlične, sneg navkljub vzhodni orientaciji večinoma suh/prhek, smer pa lepo široka in "smučabilna". Če parafrazirava "strašne" Furlane: ni dobrih ali slabih smučarjev, so samo dobre ali slabe razmere! Tudi v krnici so bile bomba razmere, nižje v gozdu je bila skorja vse močnejša, povsem spodaj pa si lahko izbiral med gnojem ali skorjo.
4.3.2018: Bistriška špica z "vseh" strani Od ture so najbolj v spominu ostale duhamorne ceste, na drugem vzponu tudi z dodatkom presnetih cokl, zadnje ceste pa kar ni hotelo biti konec; ostalo je vse precej zbledelo, saj je avtorja teh vrstic fizično pobralo in se je komaj še privlekel do avta. Po normalki od Freiglaubekirche mimo Luže na Bistriško špico. Spust v "Nemško" krnico preko škrbine/grape pod Najbrževo pečjo (1790 m) in naprej do ceste na 1100- m. Smuka zgoraj "malo mešano", spodnja polovica pa "skoraj" pršič. Vzpooon mimo Veške planine na Feuersberger Spitze (1704 m) in spust po neenakomernem in globokem gnoju proti Turmu, v škrbini pod Turmom levo po gozdni grapi do ceste ob potoku Globasnica na 1050 m. Zaključek po še eni dolgovezni cesti čez sedlo Luža do izhodišča. Razen ene podtaknjene so vse fotke od uradnega fotografa ;)
3.3.2018: Ojstrnik Glede na merilno postajo na Ahomiški planini naj bi do jutra zapadlo slabih 10 cm snega. A tega snega žal nismo našli. Smuka na severni strani povprečna, nekoliko je motila skorja, vseeno smo ponovili vajo z vrha do ceste. Po/ob cesti do izhodišča je šlo pa prav luštno mehko.
25.2.2018: Kozjak Pristopna smučina je lepo potegnjena in na vrh vodi udoben sprehod. Nad planino je mraz izginil, vetra tudi ni bilo, pršič pa prve klase, tako da je bila smučarija v danih svetlobnih pogojih ena sama fantazija. Ker je bila smuka tako strašno fajn, sva spust z vrha ponovila trikrat in navkljub precejšnjemu številu smučarjev, sva brez težav našla nezvožene flanke.
24.2.2018: Murnovec, Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Ko sva iz Finkensteina prisopihala v Grajščico, sta se dve mladi in nadebudni smučarki (Darja in Maja) že dvakrat podpisali na širokem SV pobočju Murnovca. Izkoristila sva njuno delo in se dala štirikrat potegniti na vrh Murnovca. Nov sneg je sicer malček stisnjen od vetra, a je bila smuka res krasna. Škoda le, da vršno pobočje Murnovca ni malo višje; če izkoristiš pobočje dovolj SV, je smuke za točno 200 vm. Za konec sva odpujsala še na vrh Kresišča in lovila nezvožene zaplate snega v okviru normalke v Finkenstein. Po celotnem zgornjem delu do lovske koče se vedno da ujeti nezvoženo pobočje, nižje pa sva do "trapaste prečke" tokrat le staknila umik navadno že zvoženi normalki. Pod prečko in cesto sledi še prav prijeten zaključek čez senožeti do avta.
23.2.2018: Belo govno ;) Bolj belo že skoraj ne more biti, smreke se skrivajo pod snegom in tudi največje se spreminjajo v smrežake. Res krasna zima je letos ;)
22.2.2018: Ojstrnik, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Novega snega je bilo preko 20 cm, od nedelje pa preko 40 cm, prej verjetno še več. Sneg ni najbolje sprijet s podlago in še veter je pihal. Danes je vseskozi snežilo z dodatkom megle. V gozdu je razmera relativno varna, na posekah in tik pod grebenom pa to niti približno ne velja. Izbrala sva varianto, ki naju je skupaj z gozdom/drevesi pripeljela do višine 2000 m, zaključila sva pri zadnjih drevesih nekje 20 m pod grebenom. Smuka je bila prima in sva jo ponovila.
21.2.2018: Coglians, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Z avtom se pripelje do bajte Tolazzi, zatem po delno zamedeni pristopni smučini po normalki v smeri Cogliansa. Modrina neba, sonce, sneg, vse je štimalo, samo veter je v takem mrazu postajal vedno bolj nemogoč in nas je v sunkih tudi podiral na tla. Bili smo kot na modni pisti, vsako prelomnico višje smo bili za stopnjo bolj napravljeni in za stopnjo manj motivirani. Upor se je kuhal že prelomnico nižje, na višini Coston Stella, 200 m pod vrhom Cogliansa, pa bodrenje ni več zaleglo in večina je izglasovala obrat. Pri spustu smo izbirali levo in desno od dna krnice, nižje iskali napihanec in v skupnem je bilo smučanje zelo spodobno, precej boljše od vtisa pri vzponu.
20.2.2018: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Z verigami po zasneženi cesti do izhodišča; pred nama nikjer nikogar, čeprav sva bila že precej pozna. Prava zimska idila v na debelo zasneženi pokrajini z dodatkom svežega snega, s sneženjem ter z gosto meglo. V ležernem koraku sva rezala po oglaševani najbolj romantični dolini Karavank, kjer sva pozdravljala boginjo, zgoraj v neprebojni megli neuspešno tipala za zasneženo pristopno smučino prejšnjih dni in na vrhu presenečeno trčila v jajca z Dobrče? WTF! Smuka po pršiču zadnjih dni je bila navkljub megli zelo dobra. Starim sledem se je dalo izmakniti desno med ruševjem ter nižje med drevesi in še meglo sva tako ubila; po cesti je šlo pa tudi krasno na mehko.
19.2.2018: Ojstrnik Nekaj novega snega od včeraj in nekaj od danes; a precej manj, kot je kazala avtomatska postaja na Ahomiški planini. Smuka je bila dobra, tako dva sva zadevo ponovila. Ni pa bilo za trikrat ;)
17.2.2018: Nad Mrzlo vodo Poročilo, Turni klub Gora: Že nekajkrat sva se odpravljala v Mrzle vode, da presmučava lepo linijo s Pinnacola (predvrh Krniške Špice), pa sva zaradi dolgoveeeznega pristopa (zaradi premajhnih kohones) vedno obupala že na izhodišču. Tokrat sva le zbrala korajžo za mučenje po ravnici, cesta v Mrzle vode je bila poteptana, saj so lovci oskrbeli krmilnico, odkoder ni več daleč do mesta, kjer se cesta končno začne vzpenjati. Lovci so res prijazni ljudje, da tako nesebično skrbijo za uboge živali, da se ohrani tudi genski material slabše prilagojenih osebkov, ki bi sicer v naravi ne mogli razširajati svojih genov na naslednje generacije. Ko bova velika, bova tudi midva lovca, in bova uplenila kakšnega kapitalca, kot je recimo Divja koza ali Gamsova mati - hmmm, saj ti dve zverinci že imava v malhi! ;) Metodovih sledi izpred tedna ni bilo več, so pa bile sledi dveh smučarjev med tednom, ki sta 100 m nad bivakom odstopila. Do razcepa pod Trbiško škrbinico nobenih težav, potem pa levo na široko in krasno zalito rampo, ki vodi na Pinnacolo. Test snežne podlage je bil OK, klada se je premaknila šele ob polni obremenitvi. Ko pa sem nekaj deset metrov višje ril do pasu in čez na 45° strmem snežišču, sem naredil še en test, kjer se je vršna plast takoj odpeljala. Obrnila sva in se zadovoljila s Trbiško škrbinico ter potegnila še nekaj deset metrov višje na vrh levo od škrbinice, ravno toliko visoko, da sva Pinnacolo vsaj lahko gledala navzdol. Sneg na južni strani namočen, na severni strani je sneg ostal relativno suh, šele nižje je postal bolj vlažen. Smučarija po žlebu s škrbinice v slogu drenjanja, v krnici pa lepa smuka po "postanem pršiču" in prostranih pobočjih. Držala sva se desno pod stenoami, kjer krasno smuško pobočje kar traja in traja vse do podna. Potem pa malo motoviljenja preko struge, malo štamfanja in potem še dolgoveeezna kot sibirska ravnica poglihana cesta.
11.2.2018: Vajnež in Stol Poročilo, Turni klub Gora: Ker že nekaj časa nismo bili v teh koncih in je Peter naredil krasno reklamo, smo šli Boštjan in M&M pogledat, kako izgleda smuka "za vse prste polizat". Najprej smo povlekli špuro po Dolgi riži na Vajnež ("original" Dolga riža, ki pripelje nad Vajneževo sedlo). Z vrha smo odsmučali naravnost navzdol po vzhodnem pobočju in v rižo prismučali, kjer se le ta razširi. Po riži je bila smuka po nedotaknjenemu celcu nato fenomenalna vse do izravnave na 1500 m. Drugi vzpon po obljudeni Široki riži do grebena in samotno na vrh Stola; z vrha smo odsmučali naravnost po zahodnem pobočju in v vršno grapo (dodobra presmučano in preštamfano) prismučali v spodnjem delu. Po Široki riži smo nato lovili še nezvožene flanke, ki jih je bilo ravno še dovolj, le pogledati je bilo potrebno bolj na široko. Kako prav nam v takem pride evolucijska prednost črednega nagona! ;)
9. in 10.2.2018: Uničevanje pršiča na Ojstrniku Poročilo, Turni klub Gora: V petek sva z Boštjanom vsak pustila po dva podpisa na SZ pobočju Ojstrnika, danes sva se z Marijano podpisala po trikrat in še kar nekaj prostora je ostalo za nove podpise. Razmere za pršičasto smuko so odlične, čeprav naju je tako včeraj kot danes morila megla. Včeraj taka za rezat, danes pa se je neprestano menjavalo od sonca do meglic. Danes sva se tudi zelo nazorno dala podučiti, kaj pomeni uničevanje pršiča. Vsem ponavljalcem, ki jih tura mika, bi v vednost sporočila, da je SZ pobočje Ojstrnika tudi po najbolj položni varianti turnosmučarsko kar strmo. Danes so nekateri smučali tako, da nisi vedel, ali se bo ovinek izšel ali ga bo treba ročno obrniti. Nekateri so se pri iskanju odstopne smučine posluževali kar pristopne smučine, nekateri so po njej tudi štamfali navzdol. Preživeli pa so vsi in bili so strašno navdušeni. ;)
8.2.2018: Dolga riža in Široka riža Poročilo, Turni klub Gora: Je že Meta zapisala, da smo se prav prešerno spraševali: Kam?
Prašájte raj' oblak snegá,
kadar kot smuški gospodar
Oblak ne ve, in sneg ne kam, -
Samo to znam, samo to vem,
in de ni flanke vrh gorá,
5., 6. in 7.2.2018: Popoldanska, večerna in nočna Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: V nasprotju z Matejem nemške ali avstrijske skorje nisva nikjer našla, čeprav sva bila na sosednji strani Ljubelja. Smuči so po nareku smučarja v globokem pršiču vozile ravno v vrsti kot so hiše v Trsti.
Drugi dan sva najprej z vrha odsmučala naravnost navzdol na prvo serpentino pod Ljubeljem. V drugo pa nočni spust po najini normalki z rame
Še ena večerna ...
4.2.2018: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče pri FreiglaubeKirche nad Koprivno. Številna podrta drevesa do planine Luža poskrbijo za vajo v klečanju, snega je veliko. Ker sva bila ravno prav zgodnja, je bila gaz že potegnjena do vrha. Hvala vsem junakom. Navkljub plohom pod nogami je bil prvi spust do lovske bajte razočaranje, komaj kaj od resnega vijuganja, zato pa več vožnje naravnost in vmes tudi porivanje. V drugo je sonce ravno toliko spremenilo strukturo snežne povrhnjice, da je bila ponovitev zelo luštna. Manj trenja, večja hitrost, uživaško vijuganje in vmes sva na položnih mestih zalet jemala po "odstopni smučini". Strmina pod bajto je sploh mega, zaključni travnik pa gre samo po špuri.
1.2.2018: Sneži! Poročilo, Turni klub Gora: Ob 8h zvečer je na Zelenici na polno snežilo, novega je že precej zapadlo, je pa kar kompakten, tako da se je prav luštno smučalo in ni bremzalo. Z lučkami je vidljivost ob močnem sneženju precej slaba, saj namesto podlage/okolice osvetljuješ snežinke, občutek je podoben, kot bi vozil v megli ali močni difuzi, tako da sva jo ubrala nazaj po cesti po pristopni smučini. Iz smeri Begunjske Vrtače je enkrat zelo solidno splazilo. Povsem spodnji del smučišča je imel ob najinem obisku cm ali dva novega. Slike so s torkove večerno-nočne Begunjščice.
28.1.2018: Veliki Stador Poročilo, Turni klub Gora: Za ogrevanje skok po normalki čez vzhodno pobočje na Prestreljenik, kjer sonce snega ni čisto nič ojužilo, tako da smo pri spustu "uživali" v pomrznjeni skorji (občutek je bil kot požled). Ker so robniki odsekoma prav "kriminalno" zanič prijeli, smo se držali najlažje linije. S smučanjem smo nadaljevali po smučišču v krnico Skripi in levo čez pode pod JZ steno/pobočje Velikega Stadorja. Tu so bile razmere povsem drugačne. Sneg je bil grifig in je na soncu ravno malček začel popuščati, tako da smo imeli prav imenitno in sproščeno smuko po zračnih vesinah. Smer glede na Primorske stene dandanes sliši na ime Smučarska, po novih ocenah bi se lahko slišalo: Z+, 45°, 200 m, izpostavljeno. Povzpeli smo se še na Ovčji vršič in po smučišču odsmučali na Nevejo. Boštjan, Jaka (ta boljše fotke so kot vedno njegove), M&M.
27.1.2018: Svačica Poročilo, Turni klub Gora: Plani so bili malo drugačni, a nas je proti soncu potegnilo v zalito Vzhodno grapo Svačice. Višina grape je 250 m, spodaj je naklon 35-40°, vršnih 100 m pa 47-48°. Razmere za smuko so bile v grapi zelo mešane, a v splošnem še kar solidne. Turnosmučarsko nadaljevanje je trdo, bolj ali manj razbito in z difuzo. Prismuča se do podna/Podna.
24.1.2018: Zanimive prečnice okoli Slemena (Tosc in Veliki Draški vrh z Uskovnice) Poročilo, Turni klub Gora: Jaka je optimiziral dostop do Tosca, ki ga je zastavil z Uskovnice, do kamor se z avtom po ledeni cesti varno pride le s "kapitanom" z licenco za upravljanje z "žlajfo", ki ga spet nisva imela s sabo. Po drugi strani pa je pred mano sedaj že en teden manj od boljše polovice življenja. Po bližnjici zahodno od Slemena (sliši tudi na ime Vrh Ramornjeka, tudi Ablanca) sva bila po zanimivih prečnicah samo malo počasnejša od daljšnice z Rudnega polja preko vrha Viševnika. Zato pa sva skoraj ostala brez cepinov, ker je v hosti pri divjem 200 m vmesnem spustu v grapo globoko pod planino Tosc potrgalo nekaj paščkov z nahrbtnika. Rezervirano samo za "lokalce in divje peteline". Mimo planine in po širokem JV hrbtu/vesinah na Tosc sva odsekoma hodila na smučeh oziroma z derezami, saj je bilo na najini "pristopni smučini" mestoma ledeno in opremljeno z le redkimi "žlajfami". Smučarija z Malega Tosca (par 10 m nižji predvrh Tosca) je bila v zgornjem delu pobočja fenomenalna, smučala sva skoraj po veselcu. Nižje pa je vse bolj močno "štopalo", saj sva bila eno uro prepozna, sonce pa je prižigalo na polno; v sencah je bilo pa vse poledenelo, tako da so bili prehodi sunkoviti. Na izravnavi pod planino Tosc sva se s smuči spet postavila na "krepke, a utrujene ude" in s pomočjo inercije, ki ji je vseskozi najedala gravitacija, odmarširala na Veliki Draški vrh. Vršni del spusta sva zastavila na neobljudeni zahodni strani, kjer je bilo "sukanje smuči" uživaško, zatem sva prečila na vzhodno stran in do Studorskega prevala trenirala smučanje po bolj ali manj strmih pomrznjenih flankah, ki sva jih podaljšala po grebenu Slemena do pobočij nad Konjščico. Če sva dan začela z zanimivimi prečnicami, sva ga tudi zaključila z "bližnjico" na vzhodni strani Slemena, kjer sva se zamudno in utrudljivo prebijala skozi hosto, da sva se izmaknila prehudemu, skoraj "Kitz" naklonu kolovoza proti Uskovnici. Prismuča se do avta, Miran pa je prismučal kar do vikenda; že dolga leta se ni nič oglasil na Trenutnih razmerah TKG. Jaka se ne strinja povsem z mojimi opisi prečnic/bližnjic in ta boljše fotke so spet njegove.
22., 23. in 25.1.2018: Večerne/nočne Begunjščice Poročilo, Turni klub Gora: Plaz nad Zelenico je trd in gre lažje z derezami, gor po Grapi Y (pomrznjen in ozek izstop), na vrhu ob sončnem zahodu, dol po Centralni (dobra smuka). Lahko se prismuča do avta, nekateri gredo pa spodaj raje peš.
Ker je bilo v ponedeljek na Begunjščici fajn, sva naredila še bolj nočno ponovitev in z lučko gre še bolj krasno, razmere pa še boljše kot dan prej.
Pa še ena nočna ponovitev. V srednjem delu Centralne malo tresejo smučine, sicer pa je krasno poglihano - suh, zbit sneg.
20. - 21.1.2018: Na Poliških Špikih Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva smučala s Špika nad Plazom (2606 m), ki je navkljub imenu verjetno najmanj plazovno izpostavljen vrh Poliških Špikov (strmina do 50°). Snežni prerez je sicer pokazal šibko plast nekje 30 cm globoko, a pri norveški metodi se klada niti pri največji sili ni premaknila. Skorja se pri smučarju ni predirala in je bila večinoma trda.
V nedeljo sva pociljala na zahodno ramo/vrh Špika nad Nosom, ki je precej manj strm in je bil v soboto tudi presmučan. Zaradi 20+ cm klože nad "skorjo s saharskim peskom" na večji vesini v srednji tretjini pobočja sva obrnila. Ker so se lokalci (beri kozorogi) zadrževali pod tem zametom, ki je nastal iz sobote na nedeljo, sva se tudi midva ;)
18.1.2018: Kladivo Poročilo, Turni klub Gora: Z avti smo (Bor, Jaka, Simon in drugi M) pripeljali dve serpentini pod razcep ceste Kofce - Pungrat. Ker smo bili tudi mi brez kapitana, ki bi v primeru ritenskega drsenja tiščal žlajfe, pred nami pa še celo življenje ... No, resnici na ljubo je pred piscem samo še boljša polovica življenja ;) Po zasneženi cesti do mesta, kjer se začne dooooolga in duhamorna kot gladina mirnega morja ravna prečka. Tu pa levo po kolovozu in po bolj ali manj neporaščenih pobočjih do vznožja Kladiva. Bližnjica, ki jo priporočamo tudi najbolj eminentnemu turnemu smučarju ;) Pogled na pobočja sicer ni bil glih majka, ker je bilo vse usrano od plazov - le normalka Kladiva (zahodno od vpadnice) je bila plazovno še nedotaknjena. Snežna odeja je sicer stabilna, šibka točka je "le" stik s travo in ob primernih (temperaturnih) pogojih se lahko odpelje še kakšen talni plaz. Orkanski veter na vrhu nas je hitro spodil na smuči, smuka po nekaj cm novega snega na trdi skorji, pa nad pričakovanji ob vzponu. Celo tako dobro je bilo, da je bolj zagnana polovica moštva še enkrat šibala na vrh, bolj natančno na prvo glavo vzhodno od vrha. V drugo je bilo smučanje baje še boljše. V okviru bližnjice do ceste je šlo solidno, po cesti do avta pa pričaka še nekaj manjših skalnih min.
5.-14.1.2018: Megleni utrinki Špik nad Nosom (2531 m) (14.01.2018)
31.12.2017: Decembrski križem-kražem Murnovec & Kresišče (29.12.2017)
11.6.2017: Ankogel Ponoči je vse kazalo na jasno vreme, a ko sva se pred jutrom pripeljala do jezu Kolnbrein je bilo začuda oblačno in sva se lahko takoj poslovila od kakšne bolj strme smuke, ker sneg ni ustrezno pomrznil. Sprijaznila sva se s turnim smukom z Ankogla preko ledenika v Kleinelendtal: lep in razgiban smuški svet, ampak dostop je pa "nemogoče" razvlečen. Da sva bila povsem s stilu turnega smuka, sva izpustila tudi "gnojnih" vršnih 50 m. Smuka po ledeniku in vse do podna je bila pa prav imenitna, le spodaj je sneg (pre)močno zaviral. Obsmučala sva tudi ogromno plazovino v spodnjem delu, ki je gor grede še ni bilo. Strnjena snežna odeja se začne šele v samem zatrepu Steinkarboden, ki je sicer samo dobrih 200 m višje od parkirišča, a sva do tja navkljub uporabi koles rabila dve uri, resda v ležernem tempu. Navzdol grede sva na srečo našla "skriti" snežni jezik, ki nama je za dobro polovico skrajšal pohod od zatrepa do mostu. Na tej trasi je bil danes samo še en smučar, ki je "goljufal" z e-kolesom in za "kazen" zgrešil omenjeni snežni jezik; vsi pa smo goljufali prepoved in šli s kolesom do konca kolovoza. Naslednjič se raje odločiva za varianto preko Schwarzhorna, tja in nazaj.
10.6.2017: Mangrt Danes so začeli pobirati ekološko takso (5 eur), avto sva parkirala na zadnji serpentini. Spust je bil nekoliko slabši od želja, saj je potrebno kar nekaj odsekov peš. Z vrha se še da odpeljati povsem po desni varianti, kjer pa potem čaka daljša sitna peš prečka do robu 50 vm pod vrhom. Naslednja prekinitev je na italijanskem obvozu (60-70 vm), potem na plazu (25 vm), smučarija pa se zaključi 60 vm nad cesto. Slovenska grapa je še v celoti smučarska, ampak povsem za las. V vršnem delu sta dve ožini, ki sta ožji od 180 cm. Malo se pobaše, malo pa spusti. Snežne razmere pa so bile v splošnem povsod še kar dobre.
3.6. - 4.6.2017: Bärenkopf Ko sva se v petek zvečer pripeljala do Garaž nad Pasterzo, so nama ravno pokvarili vremensko napoved. Dež se je zavlekel pozno v noč, zjasnilo se je prepozno, tako da je v soboto premalo pomrznilo in so bile snežne razmere za strme smučine glede na prejšnji vikend prav porazne. Na ledeniku je bilo sicer trdo in nad Bockkarscharte celo požlejeno, ko pa sva prišla na strmo južno flanko Grosser Barenkopf-a (3396 m), je bila skorja samo še za "okras" in sva se začela do pasu pogrezati v mokro prhkobo. Ker je bilo nadaljevanje prestrmo (45+°) in preveč izpostavljeno, sva dobrih 150 m pod vrhom obrnila. Vračala sva se čez Breitkopf in opazila sledi dveh smučarjev, ki sta le malo prej obrnila v severni steni FKK. Že zjutraj sva opazovala helikoptersko reševanje v severni steni Grossglockner-ja, ki žal ni imelo srečnega konca (plaz mokrega snega). V nedeljo zjutraj sva v slogu Cinca-Marinca šele ob pol sedmih zaštorkljala po tunelu, Gamsgrubenweg je z nekaj prečenji snežišč normalno prehoden, sneg se začne takoj nad "mestom za pinik" na koncu poti. Po ledeniku spet do Bockkarscharte, mimo Eiswandbichl-a na južni greben in po njem na Mittlerer Barenkopf (3358 m). Odsmučala sva po vzhodni flanki (45-°, 100+ m) in nad Bockkarscharte ujela pristopne sledi. Sneg mehak, na strmini je tudi malo plazilo, sicer pa prav luštna smuka po gnilcu; edino v zaključnem delu je močno cukalo. Vreme je začuda tudi lepo držalo, večkrat naju je celo pozdravila modrina.
28.5.2017: Fuscher-Kar-Kopf (3331 m) in Sinwelleck/Sonnenwelleck (3261 m) Vožnja do izhodišča zna trajati tudi celih 24 ur, če imaš srečo - midva sva jo ujela. Tokrat sva imela v planu FKK z ledenika Freiwandkees (FKK1, FKK2, FKK3). Prvi problem je sploh priti do snega. Zvečer sva kar hitro našla običajno varianto lokalcev: na spodnjem delu galerije (2250-2300 m, malo pred Garažami) je urejen prehod na travnato pobočje, po 100 m precej strmih in poležanih trav se pride do položnega sveta in snega. Še 200 m višje (okoli 2600 m) lahko izbiramo med desno ali levo varianto dostopa do ledenika; glede na sledi večina ubere levo, ki ledenik doseže na 2750 m. Glede na sonce sva si izbrala primeren časovni plan spustov. Najprej sva z FKK odsmučala čez severno steno (izbrala sva čimbolj SV orientacijo; a sneg ni nič odjenal, je bil pa zato večinoma čudovito grifig, odsekoma pa še nepredelan/prhek). Zatem sva z FKK odsmučala po pristopni smeri na JV stran, kjer so bile ob 9:30 razmere skoraj idealne (pol ure prej bi bilo še bolje). Linija naju je močno navdušila s smučanjem po široki, gladki in zračni vesini. Za konec sva skočila še na Sinwelleck in posmučala JZ vesine, ki so ob 11:30 ravno idealno spustile. Na ledeniku naju je zatem pričakal gnoj, na koncu pa še strme trave.
20.5.2017: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: V oblačnem in meglenem vremenu s spremljavo snega in dežja se je smiselno odločiti za krajšo turo v bližini. Mangart je bil prva asociacija, z avtom se sedaj pripelje do manjšega parkirišča na začetku prečnice pod Rdečo skalo. Do sem se s par prekinitvami tudi prismuča.
13.5.2017: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Do osmih zjutraj je dež ponehal, zatem sva imela mešanico sonca, oblakov in megle. Tako kot Andrej prejšnji teden, sva se pripeljala do zadnjega tunela in do tunela sva, s par kratkimi prekinitvami, tudi prismučala. Seveda sva midva psičke peljala na sprehod, sicer bi se bolj nagarala. Sneg do vršnega, strmega dela Mangarta, je večinoma zelo dobro predelan, višje so pa razmere bolj ali manj slabe: moker, slabo predelan sneg, je bil pa še kar dobro sprijet, tako da pri smučanju ni nekontrolirano plazilo.
6.5.2017: Teufelskamp in Hofmannspitze Poročilo, Turni klub Gora: Bolj točno neimenovani vrh 50 m nad Teufelskampom (približno na 3560 m) in greben 20 m pod najvišjo špico Hofmannspitze (približno na 3700 m). Sneg se prične na začetku strmine pod Lucknerhutte (150 m nad parkplacom, do sem se tudi prismuča). Vse do ledenika Teischnitzkees (3000 m) je sneg lepo predelan, po ledeniku in višje pa se je pomrznjena skorja pod smučmi še predirala. Podobno je bilo na Hofmannspitze, bolj ali manj predirajoča skorja, za nameček pa tudi skrite mine, tako da je bila na pogled najlažja in najbolj zalita smer ravno pravšnja (diagonala v levo preko celega pobočja, 400 m, 40°, izpostavljeno). Še tri tedne nazaj je bil Hofmannspitze praktično povsem gol ...
22. - 23.4.2017: Spet z goljufijo nad Kaninskim smučiščem
15. - 17.4.2017: Nad Kaninskim smučiščem Sva se že pred tednom hecala, da za velikonočne bova glede na slabo vremensko napoved smučala s Prestreljenika, s Prestreljenika in s Prestreljenika. In sva res. Vreme je bilo na koncu v soboto in nedeljo precej lepše od napovedi, tudi ponedeljek se je pričel z jasnino, a žal ni dolgo trajalo. Smučala sva malo tu, malo tam, vsakič pa najprej s Prestreljenika: Prestreljenik počasi pobira, prav z vrha se še da odsmučati, na normalki je polica v spodnjem delu že skoraj kopna, v srednji varianti je ključni prehod vedno ožji. Ovčji Vršič je prav lušten za smučanje, na Grdem Vršiču je bil trapast gnoj, s Prestreljeniškega okna je smučarsko zalito na obe strani - na severni strani bo tako še nekaj časa in to vse do sedla pod Vršiči, ki je v ponedeljek postregel z zanimivo smuko pod stenami, kjer se je po babjem pšenu prav luštno vijugalo. Danes je bil med vzponom prav zanimiv pogovor, ko sem na Prestreljeniku poskušal prehiteti vzpenjajočega. Nekaj podobnega se je zgodilo že par minut prej, ko ga je prehitevala Marijana. Ko sem zagazil v cel sneg in bil vzporedno z njim, je celo (povsem po 'avstrijsko') pospešil tempo:
14.4.2017: Teufelskamp in Teufelshornscharte Poročilo, Turni klub Gora: Dodatek k Metinemu zapisu. Višina se nam na vrhu (3560 m) ni ujemala s Teufelskampom in res se je izkazalo, da smo bili na neimenovanem vrhu, ki je 50 m višji. Smuka na ledeniku je bila res zelo dobra, prostrana pobočja in super snežne razmere (malo napihanca na poglihani in trdi podlagi). Dodatek na škrbino vzhodno od "Hudičevega roga" (3650 m) je bil tudi krasen: nekje 250 m strme smuke, spodnja polovica slabih, zgornja pa dobrih 45° na široki in zračni rampi (par cm prhkega snega na trdi in grifig podlagi).
8.-9.4.2017: Nad Raurisom Tako s Hocharna kot z Sonnblicka (po normalki) se je brez snemanja smuči še prismučalo do podna. Padlo je nekje 10-15 cm snega, nižje manj, višje več, a je močan veter med sneženjem tudi delal zamete. Hocharn Hocharn ima tako prostrano jugovzhodno pobočje, da se še tako velika množica ljudi porazgubi, še posebno če jih večina zaradi megle zaključi že na polovici, pa tudi ostalih smučin na naši liniji smučanja skoraj nismo opazili. Smo pa zato spet lahko opazovali, da Avstrijci zelo cenijo, če se umakneš hitrejšemu, a tega sami striktno ne prakticirajo. Tako sta bila dva dirkača nemalo presenečena in hvaležna, ko smo se jima neodvisno umikali s smučine, enemu celo dvakrat; v drugo sem mu pojasnil, da pri nas je navada, da se hitrejšemu vedno vljudno umaknemo. Avstrijci pa nasprotno pri manevru prehitevanja, ko zarineš v cel sneg, po pravilu celo malce pospešijo svoj korak. JV pobočje Hocharna je bilo že dolgo na najinem spisku, da ga posmučava v pršiču. Tokrat je bil nov sneg sicer moker, ampak zgornja polovica je bila še vedno super, nižje pa je neenakomerno štopalo, je bil pa zato zaključni rodeo ob slapovih prijazno mehak.
Riffelhohe (2694 m) in Neunerkogel (2827 m) Po turistični jutranji procesiji na normalki Sonnblicka sva nad slapovi nadaljevala v popolno samoto. Sneg je začuda kmalu postal suh in prhek, skoraj pršič, tako da sva z veseljem zarinila na vesine Rifflehohe (35-40°, 400 m), a sva že po 100 m obračala zaradi pokanja, čeprav ne norveška ne kanadska metoda nista kazali na tveganje. Pod pobočjem sva še enkrat pregledala sobotno fotko in na drugi strani potegnila varno linijo do vrha. Po grebenu sva nadaljevala na Neunerkogel, kjer naju je na zelo zračni vesini nekaj deset metrov pod vrhom ustavil zamet na drsni plasti, ki bi pri smučanju zelo "verjetno" splazil. Odsmučala sva proti Riffelhohe, se s smučmi pretoklka čez vršnih nekaj 10 m poprhanih skal (očitno je bilo pred sneženjem spihano skoraj do golega, nov sneg pa se je navkljub "orkanskemu" vetru začuda obdržal). Zatem je šlo prav fantastično vse do slabih 1900 m, kjer sva se pripeljala do normalke Sonnblicka in naju je pričakal rodeo do doline.
2.4.2017: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: Na vršnem delu naju je spremljala megla, zato pa so bile smuške razmere super, tako sneg (kompaktna in nekoliko mokra vršna plast) kot zalitost. Ker nižje ni bilo megle, sva po spustu z vršne glave nadaljevala s prečenjem Prestreljeniških Vršičev, ki sva jih v celoti prečila zgoraj (na naši strani) in spodaj (na italijanski strani), ter se pod Prestreljenikom spustila na Prevalsko ravan. Prečka na spodnji strani Vršičev (tam sta celo dve rampi, zgornja ni bila zalita, na spodnji pa sva na koncu morala par metrov poštamfati) je bila hudo zračna.
1.4.2017: Schareck Poročilo, Turni klub Gora: Korošci pa znajo zaračunati eno vožnjo do vrha smučišča, več kot je pri nas dnevna karta za katerokoli smučišče. Na najino smolo se je vreme že malo čez osmo zjutraj ekspresno aprilsko pokvarilo (veter, oblaki, megla in povsem za konec še sneg/dež), tako da je ena res privlačna flanka danes izvisela in sva se zadovoljila z dvema spustoma na severno stran (na SV in na S), kjer je bilo glede na smučišče še relativno zatišje, relativno zapisano z narekovaji, saj sva prvi vzpon delala na debelo zavita v oblačila. Sneg na S straneh je še bolj ali manj suh, odsekoma še prhek in tam je bila smuka odlična. Večinoma pa precej mešano. Dobila sva "pritožbo", da fotke ne kažejo ravno slabega vremena. Seveda ne, objavljene fotke so "ta dobre" fotke v oknih lepšega vremena ... ;)
28.3.2017: Ankogel Najbolj zanimiva je štorija s kavcijo za smučarske karte. Ko smo (Meta, Boštjan in Marko) kupovali karte, da bi nas zategnili do vrha smučišča, smo izvedeli, da je potrebno plačati kavcijo. Zanimalo nas je, kje naj vrnemo karte, da dobimo povrnjeno kavcijo (3 krat 5 eur) - naš plan je bil klasičen: vzpon na Ankogel, spust v Bockstein in povratek skozi predor z vlakom v Mallnitz. Avto smo zjutraj pustili v Mallnitzu in se z brezplačnim ski-busom pripeljali do gondole. Rekli so nam, da lahko karte vrnemo na turistično info točko v Mallnitzu, kjer nam bodo vrnili kavcijo. Ker smo delali dva spusta (dodaten spust na vzhod po odprtih vesinah je bil super), smo do info točke prišli komaj 10 minut pred zaprtjem (blagajna na Ankoglu je bila že dobro uro zaprta), kjer nas je "prijazna" uslužbenka postavila pred dejstvo, da ona nam ne bo vračala nobene kavcije. Ker smo Gorenjci, se seveda nismo dali in ob času zaprtja se je uslužbenka le omehčala ter nam vrnila 15 eur, da je lahko še za dne prišla domov ... Kasneje so nam "pojasnili", da nam je blagajničarka dejala, da lahko POSKUSIMO z vračilom kavcije v turistični info točki!? Ni nam jasno, kako Korošcem ob takem odnosu tako dobro uspeva turizem. TKG1 TKG2
26.3.2017: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: O kakšni ohladitvi ni bilo sledu (na Gilbertiju ob 13h +4°C), na žalost pa so zadeli z meglo. Ob 10-11h je bilo še precej sonca, opoldne pa megla za rezat; zaradi Planice sva bila točno to uro prepozna. Smuka na Prestreljeniku v gnilcu dobra, zalito je tudi lepo, tako da se linijo lahko tudi v megli poljubno izbira. Smučišče dela in je zasneženo do podna.
25.3.2017: Triglav Poročilo, Turni klub Gora: Za razliko od Andreja in Jureta sva poskusila v smeri, ki jo je v sedemdesetih smučal Franci Mrak. Žal tudi tu na vršni/zahodni strani ni bilo smučarsko zalito (prestop preko grebena bi se še dalo izsiliti, a je bil kmalu zatem še skalnat/požlejen prehod, kjer s smučmi ne bi šlo). Po skoku na vrh sva z rame (2785 m, tu smer prestopi preko grebena) po SV vesinah odsmučala na ledenik. Na zgornji polovici je izjemno motil nov sneg (na trdi podlagi), ki ga je sonce ravno prav obsijalo, da je bil občutek tak, kot bi se na smučeh delale cokle. "Abručanje" je bilo povsem nemogoče, dalo pa se je "na ostro" zavijati s čim manj oddrsavanja. Spodnja polovica (pod ožino) je bila pa zelo dobra za smuko. S Kredarice pa do Kurice je bila smuka ob 10h po večinoma ravno prav odjenjanem zelo dobra (ponoči je močno pomrznilo), nižje do Malega polja gnoj, še nižje pa je o smuki nemogoče pisati - gre za bolj ali manj pobijanje po gnoju, rušju, drevju ... Če se je prejšnji teden še prismučalo do avta, sva danes smuči nosila skoraj pol ure, pa sva po nemogočih "taborniških varitantah" zelo dolgo časa vztrajala na smučeh.
19.3.2017: Tegoška gora Poročilo, Turni klub Gora: V dobrem tednu je na cesti zmanjkalo precej snega, od razcepa Kofce/Pungrat se z avtom pripelje do izrazitega robu, kjer se cesta za kratko spusti. Do planine Pungrat je zatem kar precej prekinitev, do Tegoške je tudi nekaj travnih vložkov, nad Tegoško planino se še da v loku z desne skozi gozd na smučeh prebiti do zasneženih vršnih vesin. Navzdol sva ta del šla raje po travah nekaj 10 vm peš, namesto preko planine Pungrat pa sva se vračala po cesti od Tegoške planine, ki ima tudi nekaj kopnin. Zgoraj je pobočje še lepo zalito za sproščeno smuko. Z vrha sva najprej odsmučala levo od vpadnice (ob 10h je bilo opitimalno), zatem pa še desno od vpadnice. Vršnih 300 vm je bilo obakrat odličnih (naklon 35° in več, 40° ne doseže nikjer), nižje je sledila tako-tako smučljiva "zagnojena skorja".
18.3.2017: Nad Žabniško krnico Poročilo, Turni klub Gora: Cilj je bil po bližnjici v Mrzle vode, a žleb Lastavic ni bil zalit. Poskusili smo preko Žabniške škrbine, a so bila vzhodna pobočja že povsem namočena. Odsmučali smo nazaj v krnico, skočili na Nabojsevo škrbino, odsmučali po žlebu proti Špranji, dokler je bilo zabavano, nazaj gor na škrbino in smuk nazaj v dolino po smeri pristopa. Zvezen sneg se začne na prvem "resnem" klancu ceste proti žičnici. Zjutraj še precej pomrznjeno, v krnici pod stenami še suh sneg, popoldne pa povsod bolj ali manj gnojno. Smuka tako-tako, odsekoma zelo dobra, odsekoma gnojna. Smotana prečka v gozdu danes ni bila preveč sitna ne gor ne dol.
12.3.2017: Vrh Laške Planje Z avtom skozi Rezijo po kopni cesti skoraj do 1000 m, zatem pa nenadoma sneg, ki je bil razen par metrov lepo zvezen (na razcepu cest se splača odviti po stranski proti planini Zgornje Brdo, da se izmaknemo planini Kot). Zjutraj trdo, žleb do sedla Med Baban pomrznjen, ga ni bilo junaka za vzpon na smučeh, še navzdol se niso vsi peljali, ker sneg v žlebu ni povsod odjenjal. Strmina v žlebu je spodobnih 35-40°. Skupina Italijanov je nadaljevala na Babo (ni zalito do vrha), midva sva odvila levo proti Vrhu Laške planje. Pod vršno glavo nama je normalka (Grapa v južnem pobočju, III+) v primerjavi z vesinami na levi delovala povsem nezanimivo, tako da sva si poiskala odprto linijo do vrha (40+°, 200 m). Po prvem spustu sva imela v planu še spust po čudoviti Laški planji, a mi je na pancerju odletel glavni net :(
11.3.2017: Špik nad Nosom, diretisima S Pecola direktno navzgor (Lucova diretisima) do Lucovega bivaka in direktno dol. Razmere v smeri dobre (zgoraj na rampi nepredelan moker sneg, na ključnem mestu trdo in grifig, na osrednji flanki in nižje pa super sneg za smuko - ravno odjenjano. Namesto v izrazito krnico pod Špikom nad Nosom smo nadaljevali kar naprej ob robu po čudovitih vesinah, cesto smo skozi gozd dosegli ravno na mestu, ko se dokončno usmeri navzdol.
10.3.2017: "Kwadu" Poročilo, Turni klub Gora: Z avtom sva se pripeljala do razcepa Kofce/Pungrat, bi se pa dalo tudi še malo naprej. Na cesti je bil en nepredolg kopen odsek, sicer pa lepo zalito. Na planini Pungrat sva si ogledala Kladivo in izbrala očem prijetno linijo, ki je bolj ali manj direktno vodila na drugo špico/glavo z desne (2035 m). Nad gozdom sva nadrsala na gladkem "špeglu" in brez srenačev sva se lahko preobula v dereze. Sto metrov višje je podlaga še vedno trda, a krasno grifig. Peš se bolj ali manj naporno predira in tako je bilo vse do najine špičke v vzhodnem grebenu Kladiva. Po smeri sva odsmučala, naklon konstantno 40-45°, dva ali trije prehodi so bili bolj strmi, eden od teh pa tudi nekoliko požlejen. Na par mestih je motila predirajoča skorja, sicer pa dobra smuka. Tudi pod smerjo sva lepo vijugala po trdi skorji, ki smučarja drži. Če po smeri ni še nihče smučal in ker je letos 20 let Turnega kluba Gora, bi smeri dala ime TKG, T-Z, 40-45°, 200 m. Glede na nedavno vsesplošno izmenjavo bodic se lahko bere tudi kot smer Turnih Komedijantov Gora - kar bo še najbolj ustrezno ;) Čeprav je bilo mrzlo in spust tik pred mrakom, je na lepem počilo na pobočju pod Škrbino in sva lahko opazovala talni plaz. Previdno.
5.3.2017: Pršiiič Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva trpela na Viševniku (megla, veter, dež, sneg in obupna smučarija) in sva šla na preverjeno turo, ki po sneženju nikoli ne razočara. Zgledovala se bova po mlajših (http://www.freeapproved.com/objave/2017/02/09/draguljcki-nad-pokljuko.html) in starejših (http://razmere.e-gora.si/RazmereVsebina.php?Obv=12772), zato vam ture nikakor ne bova razkrila. Namigneva lahko le toliko, da sva v zadnjem tednu tu že bila - in to ne samo enkrat in tudi danes sva naredila več spustov ... ;-)
3.3.2017: Murnovec in Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Murnovec in Kresišče s severa (Baumgartnerhof, 913 m). Razen tik nad cesto (par metrov peš) in mestoma na prečki je snega začuda dovolj za brezskrbno smuko. Nov sneg je premočen v globino, smuča se pa prav solidno. Z Murnovca je bilo še nedotaknjeno, tudi s Kresišča sva do lovske koče praktično v celoti vozila po celcu. Nižje je sledil rodeo (kot je to na tej turi običajno), na zaključnem travniku pa se je spet luštno zavijalo.
2.3.2017: Še trikrat na Ojstrnik Cesta je za smuko fuč, komaj sva se pridričala do avta, odsekoma po rokah, malo celo peš. Na SZ strani Ojstrnika pa je snega več kot dovolj za res krasno smuko. Trikrat sva ponovila spust, vsakič z grebena, in iskala različne variante spusta, tako da je sedaj pobočje že precej zorano, pa čeprav sva bila po sneženju edina smučarja. Pri zadnjem spustu se je sneg že ojužil, a užitka ni motilo.
1.3.2017: Ojstrnik Poročilo, Turni klub Gora: Nad izhodiščem (parkirišče pod Deffarjem) je do 20 cm novega snega, nad sedlom Lom nekje 30 cm, pri lovski preži 40 cm, na strmem gozdnem pragu pa je bilo že smešno sploh meriti, saj je šla palica skoraj do ročaja v sneg (recimo 70 cm novega). Zaključila sva 50 m pod grebenom, rušje pod grebenom še ni povsem zalito in tudi pokanje snega na odprtem ni bilo ravno blagodejno. Smuka je bila prav fajn, lepo na mehko in zelo prašno, tako da sva ga ponovila. Po cesti je bilo zatem manj zabavno, saj je medtem traktor zril tisto revščino novega snega na cesti, ki večinoma ni imela podlage. Zadnji ovinek je za smuči "smrtonosen".
27.2.2017: Stol, Janeževa riža Poročilo, Turni klub Gora: Takoj nad parkplacem v Medvedjem dolu (Stouhutte) na smuči, cesta je zasnežena. Na plazeh je pod snegom skritih kar nekaj min, večina smučin pa je prišla iz Janeževe riže, kamor sva se usmerila tudi midva (sicer je bilo v zadnjih dneh presmučano "povsod" v bližini). Na vršnem grebenu (na naši strani) je slabih 50 m pod vrhom zmanjkalo snega (spihano). Smuka bolj slaba, vidljivost slaba (veter je nosil sneg, difuzna svetloba), šele na spodnjem delu plazu je bil sneg še pršičast; višje je veter opravil svoje delo, tako da zgoraj prav veliko pršiča ni ostalo.
26.2.2017: Grapa ob Gamsovem robu Na italijanskem forumu je bila bombastična reklama za pršič nad Mangartskimi jezeri v stilu: "Ni bila še čisto naj tura mojega življenja, ampak ...". In sva zjutraj šla gledat ta strašni pršič, tako kot še 200 komadov pred nama: "Tutti Strugova, ieri internet!" :( Po globokem vzdihu sva odhlačala po cesti ter pred Zacchi-jem odvila pod ostenje Ponc, Vevnice in Koritniškega Mangarta. Začuda nikjer nobenega, čeprav so s parkirišča odhajali v trumah. Pod Strugom je par komadov ravno začelo vzpon, nad nama v smeri Grape ob Gamsovem robu (med Kortiniškim Mangartom in Mangartom) tudi samo štirje komadi. Očitno je šlo mravljišče ali na kavico ali pa v Plazje. Razmere pa bolj ali manj slabe (kloža, mehko, trdo, pršič ... mix), tudi smučine od včeraj glede na videno niso imele ravno "strašnih" razmer. Vstop v grapo je na 1700 m, vrh grape je 400 m višje. Spodnja polovica je položna (do 40°), druga polovica je bolj strma in ožja (45° in tudi več), zaključek pa je bil prav krasno strm (preko 50°). V boljši zimi se da odsmučati še kakšnih 20 m višje od najinega zaključka; obstala sva pod poprhano gladko ploščo preko cele širine. Strm začetek je bil prav super za smučanje in še nedotaknjen, zatem pa nič posebnega in še smučine od včeraj so malo motile. Novi sneg je izjemno štopal, podlaga neenakomerna, vmes en odsek na U. V spodnji polovici naju je pričakalo kakšnih 20 komadov, naslednjih 20 je bilo pod grapo, tudi pod Strugom je bilo vse črno. Cesta v dolino pa zatem prava promenada sprehajalcev, krpljarjev, sankačev, otroških vozičkov ...
25.2.2017: Nad Podnom / Pod Vrtačo Najprej smo zvozili nedotaknjen Žleb, in ker je šlo v pršiču (25-30 cm) tako krasno, smo se zapodili še na sedlo Vrtača, kjer smo našli še nedotaknjeno super varianto pod ostenjem Vrtače, ki se je umaknila čredi smučin ;)
19.2.2017: Špik nad Plazom, 2606 m Namesto sonca je bilo zjutraj začuda oblačno, na pobočju proti Škrbini v Cijanerici se je tipalo v gosti megli, in ko sva že skoraj obupala, sva na slabih 2200 m na lepem stopila nad meglo. Snega v smeri do vrha je bilo ravno še glih-za-glih za smučanje, nekaj prehodov je šlo za las, je bil pa vsaj sneg lepo speglan. Pri smučanju sva zaradi že nekoliko namočenega snega naletela na preveč skalnih min, pod smerjo je šlo odsekoma super, odsekoma pa tako-tako. Na cesti se na parih ovinkih že vidi asfalt, naslednji vikend verjetno ne bo več zvezna.
18.2.2017: Špik nad Nosom (zahodni vrh, 2515 m) Poročilo, Turni klub Gora: Za dosedaj tako ubogo zimo je bilo po smučarski normalki res lepo zalito od vrha do tal. Smučati se je dalo z vrha, prismuča se do avta, na strmem pobočju je bil sneg bolj ali manj speglan, trd in krasno grifig. Nižje je bilo vse bolj ojuženo. Smuka povsod zelo dobra. Skalnih min nismo našli.
12.2.2017: Špik nad Špranjo, 2554 m Med tednom sva videla zapis na italijanskem forumu o smučanju s Špika nad Špranjo (po smučarski normalki, Vzhodna stena). Počakala sva na sončno nedeljo in sledila bolj ali manj zapihanim sledem. Na strmini pod škrbinico, nad vstopno rampo, ki odvije levo od turnega smuka na Škrbino v Krajni dol (Forca de la Val), je bilo precej napihanega snega, na vršni strmini pa suh sneg na trši plasti. Smuka z vrha zelo dobra, na turnem smuku je pa sonce ravno prav namočilo sneg, da je šlo lepo na mehko. Pod planino sva večinoma smučala po cesti.
8.2.2017: Hajnžev Praprotnik Poročilo, Turni klub Gora: (Hajnžev/Zeller) Praprotnik (1727 m), severno od Košute. Izhodišče je v Selah, Zvrhnji kot, pri kmetiji Gornik (slabih 1100 m). Več ali manj direktno na vrh (SV pobočje Praprotnika). Nad začetno senožeto čaka iskanje pravega grabna, višje se svet odpre in po občutku čez poseke in skozi bolj ali manj redek gozd direktno na vrh.
4.6.2016: Mangart križemkražem Mangart z goljufijo; z avtom do zadnjega tunela, nad njim pa že uporaben sneg. Zimska z italijansko varianto je bila razen prestopa čez jeklenice še lepo zalita, razmere za smuko pa precej podpovprečne. Za boljši okus sva skočila še v Slovensko grapo, kjer so bile razmere dobre. Spodaj sva na smučeh poštukala povsem do tunela.
27.-29.5.2016: Fuscher-Kar-Kopf križem-kražem, FKK KK V petek zvečer sva ravno še ujela pogled na južno (jugozahodno) pobočje FKK, tako da sva v soboto še pred svitom z Gamsgrubenweg odvila "naravnost" navzgor proti vrhu. Sneg zjutraj večinoma kar požlejen (večerno-nočna nevihta s sodro) in to nemarno predirajoče se sorte, kjer je pod trdo vršno plastjo vse prhko in mokro. V planu sva imela spust v okviru SV grebena FKK, ki vabi s smuko po širokem in kar strmem desnem boku. Na ozkem vršnem grebenu sva imela še grifig-trdo, kmalu po prestopu na vzhodno stran pa naju je pričakal gnoj, ki med smučanjem nemarno plazi, tako da ni bilo prav veliko sproščenega in navdušujočega smučanja. Pod grebenom je možno prečiti/nadaljevati proti škrbini FKK, midva sva se raje potrudila nazaj na vrh in odsmučala še po smeri jutranjega pristopa (550 m, 45°/40°), kamor je medtem že posvetilo sonce. Sneg vseh sort, od pomrznjene skorje, predirajoče se skorje ter nižje gnoja, ki je pod smučmi v skokih in s truščem plazil čez pečine. Za nameček naju je vse od vrha preganjala še megla. Je pa zato bila smuka v krnici luštna in dalo se je prismučati vse do zavarovanega prehoda, le malo pred tuneli. Ko sva bila že ravno tako daleč, sva navkljub zamegljeni noči v nedeljo zjutraj še enkrat ponovila jutranji marš po poti-gamsovega-rudnika, prišla nad meglo in šla pogledat še normalni pristop na FKK s severa. Par stopinj nižja temperatura in veter je bilo dovolj, da nemarnega gnoja tudi ob pol desetih še ni bilo, zato pa sva se navzgor in navzdol večinoma mučila s predirajočo se skorjo, ki se na strmini nekontrolirano predira in prav sitno grabi repe smuči. Odsmučala sva po bolj ali manj najlažji liniji, naklon je v njej v povprečju slabih 45°. Vreme je še kar držalo in sva skočila še na sosednji Breikopf, ki ponuja razgledno smuko po JV grebenu nazaj na škrbino FKK. Sneg je bil pa že pregnojen, nadaljevanje do Gamsgrubenweg pa je tako položno, da sva si morala pomagati s palicami. Ali sva midva res tako izbirčna, da konec pomladi pričakujeva tudi veselec? :(
20.-22.5.2016: Nad Akom križemkražem V soboto je bil najin plan Oltar z vzhoda, a je bil že vstop iz krnice pod Grlom nesmučarski. Zato sva odsmučala v Jugovo in šla pogledat, kakšni sta Vrhovnikovi smeri nad grapo. Manjci razmere zgoraj niso dišale (Jugova ima res dobre razmere, kar kompakten sneg. Ostalo pa je bilo bolj žalostno, skorja nad nepredelanim snegom.), tako da sem kmalu ostal sam in nadaljeval po rampi desno (na licu mesta je to najbolj očitna linija, ki pa začuda ni Vrhovnikova, kar sem izvedel dan kasneje), preko žlebu (požlejeno) in po zračni vršni flanki (moker nepredelan sneg) na koto 2451 m v grebenu Dovški križ - Grlo. Strmina v smeri pod 50° sploh ni padla, višina smeri je slabih 150 m. No, povsem čisto pri vrhu je "samo" 45°, potem pa se belina takoj prelomi, tako da pogled zdrsne navzdol. Smer je resnično pošteno zračna. Zgoraj sem čakal dobro uro, a ni nič kazalo, da ima sonce namen posvetiti v žleb. Več nisem upal čakati, ker bi mokra vršna flanka postala prenevarna, da bi mi pri smučarski obremenitvi popustila opora. Po tekočem vršnem slalomu se mi je ustavilo, dolgo časa sem cincal, kje se lotiti prečenja žlebu, da se čimbolj izmaknem požlejenemu delu. Poslužil sem se cepina, počasi oddrsal do primene višine, se končno odločil in potegnil v prečko med skalami. Ko se enkrat odločiš in dvom o izbiri izgine, je mnogo lažje. Na drugi strani žlebu me je na robu pričakala izkopana polička, zatem še poševni spust po daljši prečnici in že sem bil skoraj v civilizaciji. Nekaj strmih zavojev, nekaj robov, nekaj drsenja in sem bil nazaj v Jugovi. Ne vem, če sem bil po smučanju že kdaj tako psihično zmatran. Na vrhu Jugove so me že precej dolgo čakali: Manjca, Rok in Jure. Smuka po grapi je bila zatem super, pod grapo pa bombastična. Jure, hvala za fotke! V nedeljo sva se namenila na Oltar z zahoda in zato nekoliko bolj pozno začela. Prepozno! Par stopinj višja temperatura in sneg je preko noči ostal zagnojen, snežne police so se podirale ena za drugo in s truščem odplazile navzdol. V smeri Kačjega jezika sva se dvakrat umikala snežnemu tuširanju z izstrelki, tako na škrbini o vrhu Oltarja nisva prav nič več razmišljala in sva jo na hitro ucvrla navzdol. Razmere za smuko presenetljivo dobre, pravzaprav so bile samo v smeri dobre razmere (vršna plast mokrega, kompaktnega snega), pod smerjo je bila v senci trapasta skorja, na osončenih pobočjih pa je med smučanjem plazilo kot za stavo. In to hitri plazovi gnilca, še nisva doživela. Sneg spodaj hitro pobira, levi krak do krnice je bil glede na dan prej komaj še užiten...
5.5.-9.5.2016: Popoldanske Mojstrovke križemkražem (s povsem novo opremo)
8.5.2016: Severna stena Hohe Warte (Monte Coglians) Lani sva si z bližnjega Rauchkofla dodobra ogledala neprekinjeni snežni trak preko severne stene Cogliansa. Smer ima sicer napako, ker se zaključi na zahodni rami slabih 150 m pod vrhom, ampak vseeno izgleda strašno fajn. Podaljšek do vrha smučarsko (brez plezalnih vložkov in vrvi) verjetno ni možen, morda v kakšni res povsem nori zimi... Če ima kdo kakšne podatke o predhodnih spustih v steni, se priporočava. Zjutraj sva nad planino razočarano ugotavljala, da je pomrznilo samo za hec, sonce pa je v zgornji del že sijalo na polno. Pod smerjo je s sten dobesedno kapljalo, tako da sva se že sprijaznila, da greva pač samo malo pogledat, kako smer izgleda v spodnjem delu - za firbec in za drugič. Razmere so se že na snežnem stožcu spremenile na bolje, spodnji del stene je imel predirajočo se skorjo, mestoma tudi požlejeno. Nad požlejeno ožino pa naju je levo v prečnici proti grapi začuda pričakal prhek suh sneg. In sva potegnila do grape in po njej do rampe, da pogledava, kako jo je sonce namočilo. Pa je začuda sploh ni in sva spet nadaljevala z mislijo, da potegneva do vršne strmine pod ramo. Rampa se je zatem kar pošteno vleeekla, sonce se je na srečo že nekaj časa več ali manj skrivalo za vršnimi meglicami, tako da sva takrat šele začela upati, da morda potegneva vse do rame. Vršna strmina je bila zatem sicer že mokra, ampak povsem v mejah varnega, nato pa naju je presenetil strm prehod, ki je bil samo poprhan. Zdaj se nisva več dala odgnati, pretipala sva levo in desno, ravno še dobila dovolj mesa (= snega) in že sva bila na vršni flanki. Do rame desno ni bilo pametnega prehoda in sva odvila levo do manjše škrbinice tik nad ramo. Zdaj je bilo potrebno samo še odsmučati. Večinoma je šlo prav fino, nekaj prehodov je bilo res bolj napetih, zato pa je bila rampa v danih razmerah sproščeno uživaška, strmi prehodi pod rampo in grapo so bili lepo smučljivi, kot nalašč pa nama je medtem ravno odjenjal še spodnji del. Z vremenom in razmero sva imela res srečo, za konec naju je še dež osvežil... Smer je visoka 600 m, povprečni/karakteristični naklon je 45-50°, nekaj prehodov je bolj strmih, edini predah je povsem na koncu rampe pod vršno strmino, v celoti izpostavljeno. Skupna ocena je I.
7.5.2016: Montaž & Vrh Brda Poročilo, Turni klub Gora: Pripelje se na Pecol, na Montaž sva šla preko Velike police in Findeneggovega žlebu. Polica naju za smučanje ni prepričala (mestoma sneg brez podlage, tudi jeklenica je bila na par mestih v napoto), žleb pa je še dovolj zalit. Da bi v žlebu odjenjalo (mestoma je bilo tudi požlejeno), bi morala čakati dve-tri ure, medtem pa bi polico na južni strani tako namočilo, da tudi za peš ne bi bila več užitna. Zato sva sestopila po Pipanovi lojtri in skočila na Vrh Brda, ki je ravno še zalit za smučanje (v najbolj strmem odseku je snega najmanj), smučarija pa v soboto v smeri bolj tako-tako. Pod steno je šlo potem prav krasno, dokler ni postalo preveč gnojno. Spodaj sva imela srečo z izbiro snežnega jezika, ki naju je dostavil na višino Brazze.
28.4.-2.5.2016: Fotoutrinki križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Ojstrnik
Creton di Tul (2287 m)
Begunjščica
23.4.2016: Špik nad Nosom, Lucova diretisima Poročilo, Turni klub Gora: Na Pecol se pripelje z avtom. Zvezen sneg se začne točno na višini koče Brazza, v planu sva imela vzpon čez jugozahodno steno po Lucovi diretisimi (točno do bivaka) in spust nekje v okviru normalke, kakor bi pač megla bila radodarna. A so se nama zaliti prehodi po diretisimi nepričakovano lepo odpirali (nekajkrat se nama je megla razkadila, tako da sva se lahko orientirala pri iskanju zalitih prehodov), kar nekaj prehodov je bilo ravno še za silo smučarskih, zadnji resen prehod pa je bil žal kopen (običajno ključno mesto smeri, danes pa kakšnih 10 m dolga polica-prečnica). Od bivaka sva odsmučala nazaj po smeri, za kopni prehod sva se preobula v dereze-cepin. Razmere za smučanje slabe, sneg ponoči ni pomrznil, več ali manj gnilo in pri smučanju je tudi malo zdrsavalo - kar je zahtevalo polno pozornost in previdnost. Peš sestopa do avta je bilo 10 min.
21. in 24.4.2016: Velika Mojstrovka križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska. Vzpon sva v celoti opravila peš, sneg lepo drži. Z Velike Mojstrovke sva odsmučala direktno v smeri Male (lepo zalito, se je pa ob 17h že delala skorjica), po dolinici med Mojstrovkama je bilo še posebno super (držala sva se sončne strani Male Mojstrovke), prismučala sva slabih 50 m nižje od prehoda čez Grebenc, kjer sva ujela staro potko in po njej gor do grebena (to je bolj smiselna in smučarska varianta kot peš sestop po Grebencu). Po plazu je šlo tudi lepo in je zalito do dna (prehod med rušjem je pa že zelo ozek). V nedeljo še enkrat ista tura, tokrat z dodatkom vetra, sneženja, megle in Jaka-ta. Pravzaprav bi nas moralo biti več na turi, a je bila megla očitno res huda. Smučarija precej slabša, ambient pa zato še preveč zimski. Zima bo očitno še maja strašila pri nas. Zima, kje si bila januarja?
15.-17.4.2016: Križemkražem z Elan Ripstick Še končna ocena za Ripstick 2017 serijo. Glede na linijo Spectrum je to velik korak naprej. Vse dobre vozne lastnosti so ostale, uspelo jim je občutno znižati težo (tudi do 25 %) in smuča je sedaj bolj toga (spredaj je ne zvija več tako navzgor, tudi pod pancarjem je občutek smuče pri večji obremenitvi konkretno bolj tog). Škoda, da smuči nisva uspela preskusiti v več različnih razmerah. Drugo sezono greva oba na Ripstick. Še glede univerzalnosti smučk. Tisti, ki radi smučate (pre)ozke žlebove (ki so velikokrat še razbiti in/ali na U ter je morda potrebno tudi basanje), kupite raje kaj drugega - za vas je primerna Alaska. Namreč (po moji sodbi) nobena smučka z rockerjem takih žlebov ne mara. Krivine v takem vleče gor, repi pa padajo dol - in nastanejo problemi z ravnotežjem. Na flankah pa sta tako Spectrum kot Ripstick zakon.
16.4.2016: Koštrunove špice Poročilo, Turni klub Gora: Takoj nad parkiriščem v Zajzeri na sneg, nad zatrepom je v gozdu 80 vm nošnje smuči, ostalo pa vse zasneženo. Z Mojzesove škrbine 40 m sestop na drugo stran in čez vzhodno "steno" (vršnih 100 m je naklon 45-50°) na Koštrunove špice - ne povsem na vrh, do prve glave (2450 m) na položnem vršnem pobočju, višje skale žal niso več zalite.
4.-12.4.2016: Foto utrinki križemkražem - prosto po Prešernu Neizživeta smučarka Kaj pa je tebe treba biló,
Deževja so kleli, močili me,
Sneg, ki je sam bil ljubi moj,
Kaj pa je tebe treba biló;
Meni nebo najlepše se zdi,
Sneg, ki nas smúčarke vse živi,
O zima! mrzla, bela vsa domača...
9.-10.4.2016: Elan Ripstick 94W 2017, križemkražem na severni strani Kaninskega grebena Elan za drugo leto pripravlja prenovljene modele freeride (mountain) smuči. Obdržali so Amphibio profil (leva-desna smuča, camber-rocker) in s tehnologijo VaporTip, TubeLite ter SST občutno zmanjšali težo ter povečali torzijsko stabilnost in odzivnost smuči. In predvsem, končno so naredili ženski model: Ripstick 94W. Pri dolžini 163 cm (134/94/109 mm, radij 15 m) ima smučka vsega 1400 g, kar je komaj kaj več od turnih smuči. Ko jo je Marijana prvič poskusila, je navdušeno pribila: "Smuči so bomba!" Poročilo, Turni klub Gora: Za vikend je bilo nad Gilbertijem b.p., blesava polenta. V soboto sva nad Gilbertijem zavila levo in nad Prevalo pociljala na vzhodni vrh Golovca (2196 m). Že na 40° je med smučanjem obupno plazilo, tako da sva nadaljne cilje pustila za kdaj drugič, odsmučala v vpadnici navzdol in se preko robu po strmih prehodih spustila nazaj na smučišče, kjer je med smučanjem še bolj plazilo. V soboto je pod 1700 m deževalo, nižje pa je padal izjemno moker sneg.
3.4.2016: Monte Volaia, zahodna stena Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče je Piano Della Guerra, 1070 m (Forni Avoltri), za markacijami 141 (najprej kratek sestop do struge, sitno prečkanje potoka po zasilnem mostičku, po markirani poti slabih 100 višincev peš do ceste, kjer se začne uporaben sneg) v krnico na 1400 m. Tu levo in nato po vse bolj strmih prehodih (ki jih počasi pobira) do višine slabih 2000 m. Zatem pa desno strmo navzgor čez zahodno steno severnega vrha Monte Volaia (2442 m).
1.-2.4.2016: Veliki vrh, STRAHovka Poročilo, Turni klub Gora: Včeraj zvečer predogled na Hajnževo sedlo in naprej pod vrh Ljubeljske Babe. Preko noči je na cesti zmanjkalo precej snega, zvečer se je še dalo brez prekinitev prismučati do zadnje serpentine...
27.3.2016: Vrh Krnega dola nad Viško planino Poročilo, Turni klub Gora: Cesta do Viške planine je zalita v celoti, a ne bo dolgo. Na enem mestu se je danes že predrla. Nad planino sva kmalu odvila levo/naravnost v smeri sedla Scalini, ki sva ga dosegla levo od normalke po strmem žlebu in še bolj strmem zaključku, ki naju je iz žlebu vodil na greben Scalinija. Višje sva sledila stopinjam predhodnika (Janez, hvala.) na greben in par metrov višje na predvrh Krnega dola (glavni vrh je še 15 m višji in je v zelo dobri zimi smučljiv po ozkem žlebu z Z strani).
26.3.2016: Creta di Collina, 2689 m Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Plockenpass, najprej po mulatjeri in nato po očitnih prehodih do vznožja obsežnega vzhodnega pobočja (1900 m). Letos je dovolj zalito, prehodi so (še) široki, smučarskega obiska je glede na sledi nekaj že bilo v prejšnjih dneh, v soboto jih je bilo pet visoko nad nama. Relativno izpostavljeno pobočje je vse do vrha bolj ali manj konstantno strmo nekje dobrih 40°.
15.3. - 28.3.2016: Foto utrinki križemkražem
20.3.2016: Nad Zelenico Z Vrtače sem odsmučal malo pred pol deseto (lahko bi počakal še kakšne pol ure, da bi bolj spustilo) po lepo zalitih "skritih" južnih vesinah (Poševnica čez Brunk: Z, zgornja polovica smeri 45-40°, 400+ m, izpostavljeno). Pred mano sta Luka in Jaka odsmučala levo varianto JV grebena Vrtače. Skupaj smo zatem sledili Simonovim sledem po Večerni smeri (52°/50-45°, 250 m) in nadaljevali po zgornjem delu Vzhodne grape na Begunjščico. Z Jakom sva odsmučala po smeri pristopa, Luka po Vzhodni grapi. Oboje je lepo zalito, povezava Večerna - Vzhodna bo pa kmalu fuč, Večerna še vedno z mehkim suhim snegom omogoča super smučarijo.
19.3.2016: Zabuš križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Nad Pecolom v dolgi prečnici do vstopa (izrazit lijak) na vršne JV vesine Zabuša. Po odjenjanem snegu sva ob pol desetih (sneg je dobro predelan, kakšno uro bi verjetno lahko bila bolj zgodna) odsmučala z vrha direktno v Lijak (naklon je 40°, višina smeri 320 m). Še enkrat po stopinjah na vrh, drugi spust sva ob 11h zastavila po široki in dolgi JZ flanki (s Pecola se ne vidi, 40-35°, 450 m), ki je bila povsem speglana - podarila nama je fantastično vijuganje. Na višini 1800 m sva odvila levo in v dooolgi prečnici prismučala nazaj na Pecol.
18.3.2016: Begunjščica križemkražem Še ena upokojenska z Jakom. Z vrha sva na jug odsmučala po vesinah (tik) levo od vpadnice (gledano z vrha). Krasen in širok smuški svet, neprimerno lepši od "turistične" strani, možnih variant je precej, strmina pa v povprečju nekje 35+° (P+, 600 m), snežna podlaga predelana, "poglihana" in za smuko odličena, zaključila sva tik nad cesto. Bila sva zgodna, tako da sva imela še pomrznjeno - prav krasno se je "iskrilo in prašilo". Vzpon nazaj na vrh je bil pod žgočim soncem muka, za senčni dodatek sva se še malo poigrala direktno nad Šentancem (Križ sv. Ane: prvič poskusila na pamet in sva ušla prečno ven, drugič pa sva šla nagliho gor in potem še dol), kjer pa je sneg na več mestih žal samo poprhan čez skale, strmina pa skače okoli 50°...
17.3.2016: Vogel križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Z Jakom sva smučala z Vogla po široookih JV vesinah: predelano in odjenjano, prehod mimo pečin sva poiskala na levi strani (T-, 450 m). Nato sva posmučala še Severno grapo (T+, 150 m): zalito v celoti, sneg je suh/prhek, razen na obeh ključnih mestih (prestop preko robu v grapo in ožina v izteku), kjer je bil sneg pomrznjen. Po Žagarju se je še prismučalo do parkplaca.
24.1.-13.3.2016: Uvod v turnosmučarsko sezono 2016
5.7.2015: Kolesarski utrinki z visokih tur
6.6.2015: Fuscher-Kar-Kopf Nordwand, 3331 m Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 3h štart iz Garaž, ob 6h na vrhu. Noč in jutro sta bila jasna, sneg kaj več kot za hec ni pomrznil, temperature visoke. Z vrha sem odsmučal dvakrat, po dveh zanimivih smučarskih linijah desno od vpadnice. Žal smučanje ni bilo nič posebno zabavno in je bilo zaradi gnoja na strmem terenu ravno še v mejah sprejemljive varnosti. Za dodatek sem s sedla FKK skočil še na zahodni predvrh Breikopfa. Smuka po položnem terenu je bila v gnilcu kar luštna, prismuča pa se točno do klopc na koncu Gamsgrubenweg. Tuneli so odprti, dve izpostavljeni snežišču sta zavarovani z vrvjo.
3.6.2015: Grossglockner, točneje Mali Klek Vreme se žal ni držalo napovedi, zjasnilo se je precej kasneje, šele s svitom, tako da je zanič pomrznilo. Za nameček se je mnogo prezgodaj zabutalo, že ob devetih, pol ure kasneje pa še nemarno zameglilo. Z Boštjanom sva bila na vrhu Malega Kleka tako pol ure prepozna, na obisk višjega brata v gnoju in megli nisva pomislila... Snega je nad Kalsom nasploh kar veliko, smučati se je dalo z Malega Kleka in se s tremi kratkimi prestopi prismučalo na 2300 m.
16.-17.5.2015: Tofana di Rozes, 3225 m Izhodišče je zavetišče Dibona (2037 m), po cesti (višje po široki stezi ali uhojenih potkah) je do žlebu tik ob steni Tofane 300 vm, tam se je tudi začela strnjena snežna podlaga. Po žlebu, ki višje zavije levo, do vrha in mimo zapuščenega zavetišča do večjih balvanov, kjer stopimo na vršno severovzhodno pobočje Tofane di Rozes. Na razmočen sneg je dan prej padlo kar nekaj mokrega snega, preko noči pa je pomrznila le tanka skorjica, ki jo je sonce takoj stopilo - pri peš hoji se je mestoma vdiralo tudi do pasu. Nadaljevala sva mimo stolpa Marietta direktno proti vrhu, kjer sva imela v gnoju kar precej težav, da sve prišla čez vstopni in izstopni prehod, ki sta tudi najbolj strma. Odsmučala sva po normalki (T-, 35-40°, zgoraj izpostavljeno, 400 m), vršni (proti zahodu obrnjen) del je imel še pomrznjeno skorjico in mestoma samo z novim snegom pobeljene skale. Ko pa sva zavila desno čez rob na severovzhodno pobočje, sva imela v gnoju večinoma res odlično smuko vse do balvanov. Tudi po zaključnem žlebu je bila smuka dobra.
V nedeljo štart ob 4h, sneg je pomrznil, a ga je bilo glede na dan prej na ključnih prehodih neprimerno manj. Po sobotnih sledeh ob 7h na vrhu, kjer pa je kraljeval oblak, tako da vršni del ni nič spustil, a je bil zato lepo grifig. Spust po Direttissimi di Punta Marietta (Z-, 40-45°, dva prehoda 50°, 400 m) je bil v nedeljo ravno še mogoč, na ključnih mestih je bilo kar prav, da je bil sneg še trd, sicer bi smuči predrle podlago in se zataknile na skalah.
9.-10.5.2015: Še enkrat v Dolomitih Vallon Popera (Forcella Rivetti) Izhodišče koča Lunelli (1568 m), sneg se začne v krnici Popera (1900 m), žleb Omicida v Monte Popera je izgledal slabo, od blizu je bilo potem še bolj razbito in za nameček odsekoma še požlejeno, zaradi nemarne drče po celotni širini sva obračala nekje na tretjini višine. Nadaljevala sva proti sedlu Sentinella, a naju je spotoma premamila desna škrbina stolpa Rivetti, ki se je bahala z gladko flanko. Za priboljšek se je od blizu izkazalo, da gre za pošteno strmo flanko (50° in več, 100 m)...
Marmolada, Punta Penia Smučišče nad sedlom Fedaia ni več zvezno zalito (večina se je do parkplaca glede na videno basala skozi ruševje, ostali po robu smučišča), v zgornjem delu severne 'stene' pa je snega celo malce več kot pred tremi tedni. Ponoči je zgoraj pošteno pomrznilo, v steni ni odjenjalo nič, je bilo pa solidno grifig, tako da sem si privoščil dvojno strmo smučanje, Manjca se je zadovoljila z enim spustom po strmini. Pod vršno glavo (na/ob smučišču) so bile razmere ob 13h obupno zagnojene, tako da se je odsekoma tudi s širokimi dilami nemarno prediralo. Še smučarski pozdrav v Gorico ;)
18.-20.4.2015: V Sekstenskih Dolomitih Na italijanskem forumu so že dva tedna na vse pretege hvalili smučarske ture in snežne razmere v Sekstenskih Dolomitih in se nismo (Boštjan, Meta, Marko) več dali prositi. Na izhodiščih je snega sicer precej pobralo, a se je še vedno dalo prismučati do ceste. Sam ambient pa je z "neskončnimi" naostrenimi turni naravnost spektakularen. Zagotovo še pridemo, kajti nekaj tur je še ostalo zabeleženih. In še za ponavljalce: na "italijanski" strani poznajo samo italijanska imena gora, na južno tirolski strani pa samo nemška - vsi so "popolni" lokal patrioti... Cima Bagni, 2983 m (Canalone Witzenmann) Izhodišče cesta nad Bagni di Valgrande, do kamor je pač prevozna. Potem pa mimo Lunellija in na daleč mimo Bertija, kjer se usmerimo v levo krnico v smeri sveh izrazitih stolpov Popera. Na 2300 m se v levo odpre vstopni žleb, na 2600 m sledi prestop po prehodih desno v zgornji žleb. Vršnih 150 m je precej zračnih/izpostavljenih, pričakata tudi dve kratki in zelo strmi prečki. Smučati se da prav z vrha. Canalone Witzenmann, Z-, 40°, odseki 45°, zgoraj izpostavljeno, 650 m. Bili smo hudo pozni, spodnji del je bil ves gnil, višje pa so bile razmere vedno boljše, tako da nismo nič več cincali z vstopom v žleb Witzenmann-Oppel. Še več, v žlebu smo se že navduševali nad super smuko, le čudne razmere na vrhu so nas malo prizemljile... Potem pa so bile smuške razmere zgoraj presenetljivo zelo dobre, v obeh žlebovih pa smo bili na koncu razočarani. Pod cm novega snega je bila trda plast, ki pa je bila odsekoma (preveč) požlejena.
Hochbrunner Schneid (Monte Popera, 3046 m) Izhodišče je dolina Val Fiscalina, parkirišče na 1454 m. Po tekaški progi v zatrep in ob potoku po zgornji dolini Val Fiscalina Alta do vznožja izrazitega Hohe Leist. Usmerimo se levo (na zemljevidih Tabacco je označeno desno, kar pa močno odsvetujemo), kjer se nam višje v levo prikaže izpostavljen prehod preko zapore. Zatem po krnici, ki se obrača v levo, do zatrepa in po ozkem prehodu na desni strani na izpostavljena vršna pobočja. Smučarska ocena je nekje za T, dva odseka okoli 40° (spodaj 100 m, zgoraj 200 m). Eden najlepših zahtevnih turnih smukov oziroma bolje zapisano lažjih alpinističnih spustov. Tereni za smučanje so primerno razgibani in široki, okolje spektakularno, velik minus je žal smuka ob potoku zgornje doline Fiscalina, kjer se je v nedeljo ravno še dalo s smučmi stlačiti do doline. Sicer smo večinoma uživali v veselcu, tekaška proga pa ima za konec idealen naklon za počitek.
Marmolada, Punta Penia Skok v Dolomite na kratko turo (s pomočjo goljufije seveda), kjer je bilo snega v izobilju od vrha do avta. Glede na lani je bila severna stena slabše zalita, a se je našla lepa izbira smučarske linije z zelo dobrimi razmerami.
6.4.2015: Monte Siera (Canalone nord del Monte Siera & Campanili di Rinsen) Izhodišče smučišče nad Cima Sappada. Pristop po poti na levi strani močno odsvetujemo, raje bodite zgodni in se vzpnite po/ob smučišču. Najprej smo (MM in Boštjan) se zapodili v žleb med malo in veliko "Sero", ki se odpre neposredno nad smučiščem. Začetek je položen in širok, sam zaključek do škrbine na 2290 m je bolj zavit, ozek in poskočen. Canalone nord del Monte Siera: T, zgoraj 40-45°, ostalo 35-40°, 450 m. Razmera v celoti zelo solidna. Za dodatek smo skočili še desno od sedla Rinsen, kjer se je precej spektakularno odprlo širše snežišče pod škrbino med stolpi Rinsen (Campanili di Rinsen), 2265 m. Pa se je izkazalo, da je strmina mnogo manjša, snežna razmera pa obupna. Vseeno smo se potrudili in odsmučali prav s škrbine med stolpi Rinsen: P+, 35-40°, 350 m.
5.4.2015: Rauchkofel, 2460 m Merila sva na Cresta Verde, a so naju domačini razočarali, da letos vzhodna flanka sploh ni bila zalita, ker je vse spihalo. Rezervni cilj je bil bližnji "zadimljeni vrh" in res naju je kar nekaj časa spremljala megla po vršacih. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sva med stolpoma odvila na zgornji plato desno od normalke (40-45°) in zgoraj pociljala direktno na križ. Smuka je bila možna prav od križa in čisto do avta. A cesto bo v spodnjem delu pobrala prva otoplitev.
3.4.2015: Veliki Zvoh Popoldanska. Z avtom do zapornice, peš do Kriške planine in po smučišču na Zvoh. Z vrha sva odsmučala na sever po smeri Grapa: T-, 40-35°, 300 m, ozki prehodi. Razmere zelo solidne. Z Dolge njive sva se nazaj vzpela po smeri Pehta, izrazita v levo viseča grapa, ki pripelje na grebensko grbo vzhodno od Zvoha. Razmere v smeri slabe, dve skalni ožini, kjer je bilo potrebno malo spustiti in še odsek požlejene skorje - a vseeno dovolj zadovoljivo, da sem se odločil za spust: Z-, 42°, 200 m, ozki prehodi, izpostavljeno. Po sveže zratrakiranem smučišču je šlo kot šus, pod Kriško pa sva ulovila kolovoz, ki naju je točno ob sončnem zahodu na smučeh dostavil skoraj do avta.
29.3.2015: Nad Kotovim sedlom (grapa s SZ grebena Jalovca) Poročilo, Turni klub Gora: Nad Kotovim sedlom smo se po žlebu (44°, 100 m) vzpeli na SZ greben Jalovca (2430 m). Smuka v žlebu po suhem snegu, naprej do pod Jalovčevega ozebnika se je dalo loviti lepo smučljive flanke z mehko kložo. Zatem so vse do izravnave nad gozdom po sredini "odvratni" ostanki ogromne plazovine, le čisto ob straneh se je dalo smučati. Izbrali smo desno stran, razmere podpovprečne. Prečenje kuglaste plazovine do snežišč pod Poncami je bil pa sploh poseben užitek, zatem je šlo zelo luštno vse do Tamarja. Tekaška proga je bila zjutraj ledena, pri povratku pa je ravno prav spustila. Tu in tam so ožine, spodaj pa na parih kratkih odsekih zmanjka snega.
28.3.2015: Peca, Bistriška špica Poročilo, Turni klub Gora: Planina Luža - Bistriška špica. Na vrhu je svoje delo opravil veter, a je bila solidna smuka, med drevesi odlična smuka po dovolj globokem pršiču do lovske bajte. Še enkrat gor, opoldne je sonce zelo ojužilo sneg, a še ena dobra smuka med drevesi. Pod lovsko kočo je revščina tako s snegom kot razmerami za smuko, cesta nazaj do parkplaca pa je bila mestoma kopna - zjutraj je bila še zasnežena. 22.3.2015: Vrtača, prečenje Neprijazno vreme, gor po grapi Y, dol po južni. Pod njo sva padla v mokro ruševje in še bolj moker gozd...
21.3.2015: Vorderer Geisslkopf, 2974 m (Z vrha čez prostrane vzhodne vesine) Že tri leta gledava smučarsko izjemno mamljive vesine točno v vpadnici Geisslkopfa, a je bilo vedno prenevarno zaradi morebitnih plazov. Tokrat je vse štimalo, še več - nepričakovano se nama je prav na vrhu vesine (zaključek je najbolj strm, 45°) prikazala še udobna prečnica na drugi strani, ki naju je privedla do stika z velikokrat smučano linijo preko Feldseescharte, po kateri naju je čakalo še 100 m do vrha. Na pobočju pod Feldseescharte se običajno vozi "v koloni", začuda pa so smučarsko lepše vzhodne vesine glede na videno bolj malokrat smučane, še manjkrat se verjetno da z rame na vrhu vesin smučarsko linijo potegniti še do samega vrha. Težavnost spusta z vrha in po vzhodnih vesinah je nekje T+, 45°/40°, 600 m.
14.-15.3.2015: Južna pobočja Hochkoniga, 2941 m Hochkonig, zahodni predvrh, 2925 m Pred tremi leti sva že bila na južnih pobočjih Hochköniga (2941 m), kjer sva si prihranila še dve lepi smučarski liniji. Desno nad krnico Birgkar sva v soboto posmučala Sudwandband: T+, 45°/35-40°, 900 m, izpostavljeno. Nad robom "stene" sva podaljšala še 100 višincev do križa na predvrhu Hochkoniga, kjer čaka še izpostavljeno mesto do 50°.
Lamkopf, 2846 m Nad Weisskar se z Lamkopfa običajno smuča desno linijo tik pod stenami, saj je glede na videno direktna linija manjkrat smučarsko užitna. Tokrat sva bila koledarsko dovolj zgodna (ko pride prva resna odjuga je prepozno). Direktna: Z, zgornja polovica 45°, spodnja polovica 40-45°, 500 m.
8.3.2015: Špik nad Nosom (Z vrh, 2515 m) Poročilo, Turni klub Gora: Na cesti do Pecola je trenutno ena kratka kopnina, v kratkem bo precej daljša in dobila bo tudi mlade. Na planoti se da sneg še brez težav štukati, višje pa je dovolj snega. Smučarsko zalita je bila začuda tudi vršna glava (2515 m, 50 m nad ramo), normalka z rame na jug v izrazito krnico je sploh lepo zalita, dalo pa se je smučati tudi bolj zahodno/direktno in zaključiti v iztek v obliki črke S. Razmere različne, v splošnem pa dobra smuka po bolj ali manj odjenjanem snegu. Začuda smo bili sami, tudi starih sledi ni bilo videti.
7.3.2015: Cima di Mezzo, 2713 m Poročilo, Turni klub Gora: Cima di Mezzo / Kellerwarte, 2713 m / 2724 m... ;) Do višine 2200 m je tura enaka kot za Coglians, zatem desno na rob, prečka pod steno in cik-cak po smeri na vrh. V literaturi je strmina ocenjena na 40°, dejansko pa je tak samo naklon najbolj strmega odseka (izpostavljeno), sicer pa se naklon giblje okoli 35° ali manj. Višina smeri je 300 m, težavnost med P in T (po starih ocenah III). Vrh je glede na stare smučine imel kar nekaj obiska pred dnevi, danes sta dva Italijana pred nama obračala kakšnih 150 m pod vrhom. Smer je lepo zalita, razmere za smuko solidne, sneg odjenjan, podlaga mešana od nepredelanega do skoraj veselca. Coglians je tudi lepo zalit vse do vrha, edino prvi prehod nad cesto je malo bolj ozek. Cesta do Tolazzija je še zvezna, avto smo skoraj vsi pustili slabih 100 m nižje, ker je cesta zjutraj ledena.
15.2.2015: Cjajnikova škrbina Poročilo, Turni klub Gora: Selle - Košutnikova koča (ne sledi bližnjici, ki vodi na Kobounikalm) - Cjajnikova grapa. Do višine 1450 m moker sneg, ki pri gaženju v celcu naredi krasne cokle, višje pa povsem suh sneg. Grapa je lepo zalita in skoraj v celoti lepo speglana. Večinoma suh, bolj ali manj zbit sneg. Nad škrbino (1950- m) sva mislila skočiti še na Užnik, a je bilo nadaljevanje povsem spihano. Tudi danes je pri smučanju motila megla, a ni bilo sile. Smuka v grapi odsekoma odlična, na plazu malo klože, po zratrakirani cesti (sankači) je šlo hitro.
14.2.2015: Stol, Janeževa riža Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Stouhutte - čez Janeževo rižo na vrh Stola. Na vrhu je bilo zelo vetrovno, grapa je v celoti lepo zalita, sneg za smučanje je bil verjetno kar v redu, a pri "ničelni" vidljivost zaradi megle sva smučala tipajoče po "jajcih". Na plazu sva prišla pod meglo, sneg je bil skorjast, a se je pri boljši svetlobi dalo nizati zavoje. Cesta je v celoti lepo zalita in gladka.
7.2.2015: Romatenspitz
25.1.2015: Škrbina v Krni dol
24.1.2015: Škrbina nad Cijanerico
4.1.2015: Pod Poliškimi Špiki Poročilo, Turni klub Gora: Obračala sva na 2250 m, na vesini pod Z vrhom Špika nad Nosom. A ne zaradi premalo snega! Cesta na Pecol je zasnežena, a jo bo skozi "šikane" mestoma hitro pobiralo. Na planoti je pri bolj previdnem smučanju dovolj snega, višje na pobočjih pod vršno zgradbo Špika nad Nosom pa ga je dovolj tudi za normalno smuko. Vstopna rampa na 2100+ m je bila solidno predelana, višje na osrednji flanki pa je bil sneg glede na nedavno otoplitev začuda praktično povsem nepredelan in dodatno še neenakomerno napihan. Nekaj časa sva še iskala varne prehode in vijugala navzgor, nato naredila preskus - trapez se je že ob manjši obremenitvi odpeljal. Smuka je bila, razen tu in tam nekaj kratkih odsekov, porazna. Cesta je bila ok, vreme pa super. 3.1.2015: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: V Žlebeh, smučišče urejeno od tal do Prestreljeniške škrbine. Na vrh Prestreljenika razmere za vzpon OK, za smučanje pa bolj švoh, snega je dovolj. Če se pri smučanju z vrha ubere neko vmesno varianto med markirano potjo (kjer se "vsi" vzpenjajo) in med smučarsko normalko, je treba računati, da se razmere spreminjajo iz metra v meter (prhko, skorja, trdo, razbito...). Normalka je bila večinoma bolj konstantno kompaktna. Smučišče do Gilbertija je fajn smučljivo, nižje pa odsekoma precej zdrajsano. 29.6.2014: Zaključna Poročilo, Turni klub Gora: Mangrtska cesta je uradno prevozna do parkirišča nad zadnjim tunelom (a se da in "vsi" vozijo tudi naprej, problem očitno tiči v lanskem podoru, kjer se še kar podira), "ekološka taksa" je 5 eur, iz avta si praktično takoj na smučeh. Štart z vetrom in dežjem, a dež kmalu poneha, pa spet začne, veter ima podobne vzorce, tako da je bilo vseskozi pestro. V megli sva pociljala Slovensko grapo, ki je še lepo zalita. Razmere za smuko v grapi (pod)povprečne, pod smerjo pa slabe. Sneg je bil presenetljivo bolj "trd" kot mehak in so ponvice zelo motile. Brez prekinitve se prismuča v "poden", kjer bodo kmalu jezerca. Vsaj v naših gorah zanesljivo zaključna smučarska tura.
21.-22.6.2014: Hochalmspitze Grosselendkogel, 3317 m Zanimiva in povsem nepričakovana tura. Ciljala sva preko škrbine Preiml, ter nato z vrha Hochalmspitze v zahodne žlebove, zadela pa prostran ledenik in odprte vesine. A je šlo za las: zjutraj sem imel vsaj dvakrat povsem poln kufer dostopa, Manjca pa enkrat. A na srečo nikoli sočasno, tako da je eden vedno potišal naprej. Ko sva bila enkrat na sneg, pa ni bilo več kaj obračati. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo zjutraj s kolesom do pod Osnabruckerhutte (cesta ni ravno v top-stanju in še luže poskrbijo za mokroto) ter potem še celo večnost do snega na dobrih 2100 m (od izhodišča dve uri, če odštejeva pavzo za robantenje). Namesto na Preimlscharte sva odvila desno na smučarsko čudovita/prostrana zahodna pobočja ledenika Grosselendkees in se povzpela do škrbine med Jochspitze (3179 m) in Grosselendkogel (3317 m, severni predvrh Hochalmspitze). V planu sva imela zahodne žlebove Hochalmspitze, a pogled na vršno in strmo SZ vesino predvrha je s smučarskega stališča daleč prekašal pogled v žlebove. Zapodila sva se na vesine in se povzpela direktno na vrh Grosselendkogla. Navkljub čakanju do enih ni odjenjalo (veter), a je bilo nato za smuko res neverjetno grifig: SZ vesine, I-, 50-45°, 200 m, izpostavljeno. Z ledenika sva za dodatek skočila ša na strmo vesino Jochspitze, a zaradi kopnega vršnega pečevja nisva uspela smučati čisto z grebena. Smuka po ledeniku je bila zgoraj bomba, nižje pa je malo tudi cukalo, a je šlo še vedno super. Za konec naju je čakala še poldruga ura tlake.
Kolnbreinspitze Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva sicer nameravla na Ankogel, a je bilo vreme zjutraj preslabo, tako da sva v avtu predremala dobri dve uri, več se nama pa res ni dalo. Nad žlebom sva še nekaj časa bluzila v megli in iskala smer proti vrhu, takrat pa se je končno le zjasnilo, tako da sva bila v soboto celo prva na vrhu (ta zgodnji so se vsi izgubljali v megli). Sneg lušten za smuko, prismuča se pa tudi še vedno skoraj do avta.
14. in 18.6.2014: Mangart 18.6.2014: Slovenska grapa Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja tura. Preko noči ni pomrznilo, čeprav je bilo mrzlo in vetrovno. Sonca tudi nisva videla, v zgornjem delu pa naju je spremljala megla. Razmere za smuko slabše kot v soboto, a povsem solidne. Namesto vrha Mangarta (kjer sta verjetno danes že dve kopnini za peš prestop) sva se raje odločila za dvojni spust po Slovenski grapi. Povsem spodaj (po prečkanju ceste) je potreben še kratek peš prestop, zatem se prismuča do avta. Cesto urejajo/plužijo (nad tunelom), zato pazite, da jih ne ovirate in avto raje pustite pod tunelom.
14.6.2014: Mangart Sneg preko noči sicer ni pomrznil, a je bil gnilec lepo kompakten in tudi dopoldansko sonce ga ni ognojilo, tako da so bile smučarske razmere zelo primerne. Po žlebu naravnost navzgor, desno po rampi Zimske točno do Zlodeja in okoli vogala do križa. Na vrhu je v treh tednih zmanjaklo skoraj meter snega, Zimska z italijansko varianto je bila pa ravno še v celoti zalita in na "standardnih" dveh mestih bo kmalu potrebno sneti smuči. Slovenska grapa je bila posebno sploh lepo zalita in poravnana, tako da sva izkoristila štapne (Igor, hvala!) in smo jo skupaj uživaško posmučali. Tudi pod smerjo so bile nekaj časa razmere še "idealne", v zaključku pa so vse bolj motile snežne ponvice. Prismuča se "pod" avto, a prehod v "kotel" bo kmalu prekinjen.
6.-8.6.2014: Marmolada, Punta Penia, 3342 m (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: V petek zvečer do izhodišča (jezero Fedaia), avto sva pustila na vrhu ceste (2100 m), kjer se tudi začne strnjena snežna odeja. Zjutraj sva v ’sportsko-laganem’ tempu brez obiranja v treh urah preko severne stene, ki je bila še krasno zalita, pristopila na vrh. Strmega dela je za 300 m, naklon 45-50°, nad njim je do vrha še dobrih 100 m položne strehe. Desni del stene je sončnim žarkom izpostavljen že takoj zjutraj, levi del pa precej kasneje, kar omogoča krasno kombiniranje z dvema spustoma. V soboto je pošteno pomrznilo, tako da sva na vrhu počakala dobro uro in ob devetih po ravno za silo odjenjanem snegu odsmučala navzdol vse do konca strmine (desno od vpadnice). Zatem sva se še enkrat zapodila (beri zvlekla) do križa na vrhu ter odsmučala po izraziti rampi na levi strani (po najini oceni je to najlepša smučarska linija). Vesina, kjer se združijo vršne variante, pa je za smuko sploh naravnost idealna: prostrana in strma. Po stiku z normalko je v krnici strašila ogromna plazovina, ki se ji je dalo izmakniti na levi ali desni strani. Po smučišču pa je šlo začuda bolj slabo, saj je sneg nemarno cukal.
V nedeljo sva vajo ponovila (ob komfortu, da imaš od avta do snega 2 m, se nama drugam ni ljubilo prestaviti), štartala uro kasneje in zgoraj spet čakala eno uro. Tokrat je namreč zelo ušivo pomrznilo: nad prhkim snegom je bila skorja, ki se je pri smučanju predirala - kar je na strmini precej nevarno. Ko se je skorja za silo zmehčala, sem povsem na desni strani stene v slabih razmerah odsmučal navzdol, Manjca je v takem raje izbrala normalko. Še enkrat navzgor proti vrhu, po žlebu povsem na levi strani, kjer pa je snežna podlaga dobro pomrznila. Nazaj po žlebu sva odsmučala točno opoldne, ko je ravno odjenjalo. Nižje ob plazovini in po smučišču je šlo začuda lepše kot v soboto. Punta Penia je glede na videno zelo obiskan vrh. Nekje polovica je pešakov (ki večinoma izbirajo/kombinirajo severno steno in ferato na vzhodni strani), tudi kar nekaj smučarjev se povzpne na vrh preko stene, večina smučarjev pa pristopi in odsmuča po ne preveč zahtevni normalki (P+). Le bolj malo jih smuča po steni, v dveh dneh jih je bilo po najinem štetju 7 in izgledalo je v stilu "bo že kako" - s takim načinom se čelade "seveda" ne potrebuje. Dobro, da se je vse srečno izteklo: sledenje smučini na pamet brez predhodnega ogleda, abručanje preko rampe v trdem snegu, zdrs na bok ob splazitvi ogromne količine gnilca, izgube ravnotežja z dotikom rite... Enemu pa je na koncu uspelo tudi odleteti, na srečo pod pečinami/na vrhu vesine: po strmini je skupaj z južnim snegom ekspresno izgubljal višino in se ustavil šele kakšnih 250 m nižje, ko je bil teren že daljši odsek povsem položen. Nekajkrat je delovalo, da se bo ustavil, a ga je sneg vedno porinil naprej. Padec sva spremljala skoraj z neposredne bližine, tako da sva hitro prismučala do srečka, ki je ostal popolnoma nepoškodovan.
25.5.2014: Mangart (z vrha direktno navzdol) Poročilo, Turni klub Gora: Za popolno presenečenje je poskrbelo Plazje, ki je v bistveno boljši kondiciji kot pred mesecem dni. V spodnjem delu v snegu praktično ni več ne kamenja in ne prsti, saj je snežno podlago sneženje izpred dveh tednov uspešno "pomladilo" in poravnalo. Glede na sledi pa smučarskega obiska v zadnjih dneh prav veliko ni bilo. Na vrh smo v megli pristopili po močno cikcakasti smeri, kjer se nam ni izšlo po željah, saj je bilo potrebno poplezati tudi čez skalne pragove. Zaključni odsek smo zastavili po levi varianti Direktne, kjer je kakšen dan pred nami nekdo smučal. Preko noči ni pomrznilo, a na srečo so oblaki tudi blokirali sonce, tako da je bil sneg zelo dober za smuko - kompakten gnil sneg. Z vrha smo odvijugali za smučino po varianti Direktne (50°, 100 m) do stika z Zimsko smerjo. Manjca in Jaka sta nadaljevala po Italijanski varianti (skok Zimske je kopen), sam sem Zimsko samo prečil in naprej sledil smučini v strm žleb (45-50°, 150 m; kar smučava na Mangartu ta žleb verjetno ni bil prav velikokrat smučarsko zalit, če sploh). Skozi ožino/skok v spodnjem delu se je s 180 cm ravno še dalo zbasati/spustiti (nekaj fotk ožine/skoka izpred let, ko je bila kar solidna zima). Smuka pod vršno glavo do ceste je bila krasna, po Plazju pa prav tako. Prismučalo se je točno do 1230 m.
24.5.2014: Vrh Brda (že spet...) Vrh Brda v (pod)povprečni zimi ni smučarsko zasnežen, letos pa je uživaška smuka možna še konec maja. Vijuganje z vrha in vse do konca najnižjega snežnega jezika nad Pecolom je bilo tokrat brez pretiravanja bombastično. V takih razmerah je smučanje na strmini nekaj čisto drugega, kot sva imela v "ledu" sredi tedna. Tudi zato nekaj več smučarskih fotk... in da se nazorno vidi, kako smuča Elanov Spectrum! ;) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj se je vreme "čudežno" obleklo drugače, kot so mu prerokovali vremenkoti, in sva na vrat na nos reševala, kar se je od dneva še rešiti dalo. Kako prav nama je prišla informacija o spustu z Vrh Brda (2661 m), ki sta ga med tednom na tem forumu hvalila dva zelo nadebudna smučarja. Lepo, da smučarji držimo skupaj, da ne skrivamo dobrih razmer in jih z veseljem razdajamo vsem ;-) Cesta do Neveje je uradno že več kot teden dni zaprta (nikoli ni bilo videti, da bi se na njej kaj delalo - zapora je za nedoločen čas). Možno, da zaradi odgovornosti, če bi kakšna skala slučanjo priletela na cesto. Seveda se vsi vozijo mimo "zapore", pripelje se pa tudi prav na Pecol (1500 m). Z Vrh Brda se še vedno da vijugati neprekinjeno vse do višine Brazze (1670 m) - a ne bo več dolgo, še par dni. V soboto sva s smučanjem začela opoldne, pomrznilo ni nič - ker je bil vrh več ali manj v oblaku, pa tudi gnoja ni bilo. Sproščena smuka po kompaktnem gnilcu in poglihani snežni podlagi je bila bombastična in to vse od vrha pa do konca snežnega jezika.
22.-23.5.2014: Velika Martuljška Ponca, Snowhite Z Boštjanom smo pred leti v žlebu Snowhite že obračali, saj je bil takrat izstop iz žlebu na greben nemogoč, pa tudi zgornja ožina/skok takrat ni bil smučarsko zalit. Tokrat je bilo v žlebu dovolj snega, a so bile snežne razmere bolj slabe in v spodnji polovici je bilo za nameček še precej razbito. V petek smo imeli z Jakom ravno še sprejemljive razmere, čeprav je bil na vrhu žlebu kar konkreten gnoj. Nadaljaevanje, prestop iz žlebu desno na flanko in po njej do glavnega grebena, je bilo prav tako zagnojeno, a v mejah varnega. Prav po grebenu sledi še prehod na drugo stran, na vršno in položno streho Ponce, zatem težav do najvišje točke ni več. Pa nama je končno po več poskusih (tudi iz Velike Dnine) le uspelo neprekinjeno smučati prav z vrha. Velika Martuljška Ponca, Snowhite (z vrha), I, 55-50°, 200 m. Poročilo, Turni klub Gora: Prespali smo (Jaka + MM) v bivaku Za Akom, zjutraj nas preseneti nenapovedana megla po vrheh in kmalu se je izkazalo, da danes nič ni pomrznilo. Sneg do 2000 m kompakten gnilec, višje pa bolj ali manj gnoj. V megli za rezat, ki nas je spremljala celoten vršni del, smo tik pod Kačjim jezikom (slabih 2400 m) odvili desno v žleb (smučarska smer Snowhite), kjer so se razmere popravile. Večji del žlebu kompakten gnilec, ostalo pa odsekoma "zakrknjena" skorjica, mestoma tudi pomrznjena podlaga, pa drča in razbit spodnji del... Izstopni odsek na greben je bil zagnojen (2550 m), prehod z grebena na vršno in danes vetrovno pobočje Ponce je bil na srečo zalit, prav tako nadaljevanje do najvišje točke, a ne bo dolgo. Na vrhu smo bili ob 8.30. Smučanje v slabih razmerah ni bilo "bohvekaj", v žlebu (naklon 55-50°, višina dobrih 100 m) mi je v takih razmerah uspelo narediti vsega deset zavojev. Celotna smer z vrha je visoka dobrih 200 m, zahtevnost I, smučarsko pa ni nek estetski presežek - prej nasprotno, a omogoča neprekinjeno smuko prav z vrha. Pod smerjo nas je čakalo 200 obupnih višincev po "the" gnoju, nadaljevanje pa prav solidno, pod macesni je že nekaj kamenja, a ni sile. Smuke je konec točno na 1333 m.
21.5.2014: Vrh Brda (2661 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Pecol, sneg na spodnji polovici Montaževe planote ni pomrznil, a je bil kompakten, višje in vse do južne stene pomrznjena skorja, ki smučarja ne drži. V smeri pa je sneg res pošteno pomrznil, čeprav temperature niso bile nizke. Časa, da sonce posije v smer, ni bilo (Z/JZ orientacija) - z vrha sva tako odsmučala ob 8.30. Sneg tako trd (in neenakomerno grifig), da je bilo odsekoma zaradi neravne podlage neprijetno, strmina in izpostavljenost sta pa kar konkretni. Ko sneg "spusti", bi moralo biti pa prav luštno. Smer je še lepo zalita in bi (vsaj) kakšen teden še morala zdržati, če le ne bo previsokih temperatur. Pod steno sva prismučala na sonce, vijuganje pod Škrbino vrh Strmali je bilo prav luštno. Prismuča se do višine Brazze, 1670 m. Vrh Brda, Z(+), 45°, izpostavljeno, 400 m.
Poročilo, Turni klub Gora, poskus 14.5.: Z avtom se pripelje na Pecol, kmalu nad izhodiščem je pomrznjen nov sneg brez podlage. Nekje na slabih 2000 m se pomrznjena skorja začne pod smučmi predirati, višje pa kmalu kloža. Na 2250 m, pod južno steno Montaža, sva preverila snežno odejo: 30-40 cm klože, pod njo 10 cm babjega pšena, pod njim je star, relativno kompakten moker sneg. Klada se je odpeljala pri majhni obremenitvi. Tudi midva sva zato odpeljala navzdol, višje cilje pa pustila za kdaj drugič. Smučarija povprečna, zahvaljujoč pomrznjenemu novemu snegu se prismuča skoraj do planin.
10.5.2014: Poskus
7.5.2014: Špik nad Plazom Poročilo, Turni klub Gora: Letošnje sredine dopoldanske so v vsakih razmerah, danes je bilo recimo idealno zanič... ;) Z avtom se pripelje skoraj do Pecola, zvezen sneg se začne nekje na/pod višino koče. Presneta megla do vznožja sten je tako motila, da sva imela problem določiti, kje odviti za Škrbino nad Cijanerico. Tudi na južni greben Špika nad Plazom sva našla šele v drugem poskusu tipanja skozi meglo. Smer je navkljub južni/vzhodni orientaciji še vedno široko narejena in lepo polikana. Smučati se začne 3 m pod grebenom, vršni del je bil pomrznjen z ivjem in krasno grifig, žal je motila megla. Zatem se je pomrznjena skorja začela pri smučanju nemarno udirati, šele pod 2400 m sva bila na gnoju, kjer je šlo pa prav solidno. Tudi megla se je začela dvigati. Na trasi turnega smuka s Škrbine nad Cijanerico je šlo zgoraj solidno, prehod proti planoti pa je smotan - nekaj 10 m je v snegu polno kamenja in zemlje. Tudi nižje smuka zanič, številni robovi in žlebovi, zatem pa luknja pri luknji in stebriček pri stebričku... ;) Ampak Manjci je bilo pa všeč! Špik nad Plazom, Južno pobočje, Z, 50-°/45-40°, izpostavljeno, 400 m.
6.5.2014: Razor, Žabji skok Poročilo, Turni klub Gora: Iz Mlinarice do vstopa v Žabji krak (2200- m) ter sto višincev po njem do konca glavnih težav Žabjega kraka (prečka s sitno drčo nad kaminom, ki je letos začuda celo smučarsko zalit). Zatem sva odvila levo ven iz smeri ter za prehodi več ali manj naravnost navzgor na severni greben, ki sva ga dosegla na 2550 m (naklon na tem delu se konstantno giblje okoli 50°). Na vzhodni strani sva nadaljevala do predvrha, ki je 5 m nižji od glavnega vrha Razorja. Preko noči je temeljito pomrznilo, smer ima SZ orientacijo, zato sva si z Jakom vzela čas ter s spustom začele šele nekaj pred 14h, ko je večina smeri odjenjala, na nekaj krajših odsekov pa sva imela trd, a grifig sneg. Strm kamin (52°) v Žabjem kraku sva malo razširila (predhodnika sta ga zabručala na 170 cm, moj Elan Spectrum se baha s 180 cm in je ravno še šlo brez zatikanja). Tik pod grebenom naju je pričakala še ena podobna ožina (tudi ravno za 180 cm), ki je malenkost bolj strma, zato pa krajša. Ozka in zračna polička tik pod steno, ki vodi do tega izstopnega žlebu, je bila v torek ravno še za silo zalita, da se je dalo zapeljati po njej. Ves ostali del smeri je udobno širok in "poglihan" za sijajne strme vijuge. Tudi na vršni vzhodni strani sneg še ni bil preveč zagnojen. Ker se je žaba v Razorju sčasoma naveličala hoditi na vrh naokoli po svojem cik-cak kraku, je tokrat le skočila naravnost navzgor. Jaku vse čestitke za idejo te krasne smeri: Žabji skok, I, 50°, 400 m.
30.4.2014: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Danes je preko noči krasno pomrznilo. Do razcepa Plazja na 1650 m sva šla na smučeh, višje peš. Na Mangart sva pristopila "Naravnost navzgor". Nad 2300 m, ko se začne strmina, je bila odsekoma lomljiva skorja, sicer je bil sneg precej kompakten, nad 2400-2500 m tudi nekaj novega snega. Križ na vrhu komajda gleda iznad snega. Odsmučala sva po smeri Naravnost navzdol (I, 55°/50°, letos je nekam položno ;), po stiku z Zimsko je Marijana nadaljevala po Italijanski varianti, sam sem nadaljeval po Zimski preko spodnjega skoka, ki je ravno še zalit (potrebno je zapeljati čez/mimo skale). Razmere na vršni glavi Mangarta mešane, a v splošnem zelo dobre, razen povsem gnojnega vršnega južnega dela in krajšega odseka nad Zimsko, kjer je bil napihan nov sneg. Pod smerjo je sneg odjenjal (opoldne), smuka do sedla je bila bomba. Po Plazju je bilo tudi odjenjano in je šlo do 1600 m krasno (nekaj kamenja sicer je v snegu). Sledi 250 m obupne smuke zaradi plazovin snega in zemlje, nižje sva pociljala v strugo in pod njo po gozdu prismučala vse do izhodišča (kopen je le mostiček).
27.4., 29.4., 1.5.2014: Pozabljivci na Mali Mojstrovki Nekaj obiskov Mojstrovke, bolj po sili razmer kot po željah. V nedeljo sva delala družbo Boštjani in Meti, ki sta se zapičila v smučanje po Pozabljeni smeri, ki je letos zelo moderna in prav nič pozabljena. Letos je bila tako lepo narejena, da je bilo možno z vrha odsmučati po petih variantah. Žal je do nedelje najlepšo varianto že pobralo (po flanki med dvema žlebovoma), tako da sem se na priporočilo freeriderja usmeril v najbolj levo (od spodaj gledano) in kar nisem mogel verjeti - ko freerider priporoči basanje po žlebu, potem nekaj hudo ne štima... ;-)
29.4. Poročilo, Turni klub Gora: Za razliko od Andreja sva bila nad Vršičem dopoldne, ravno pred dežjem, tudi "nagradnih" točk si nisva prislužila. Gor Župančičeva, spust po povsem desni varianti Pozabljene (gledano od spodaj, v okviru poti), kjer so bile razmere v zgornjem delu "kriminalne". Globinski gnoj, kar je na 50° na meji varnega. Vzpon po smučarskih sledeh nazaj na vrh (navkljub temu, da sva gnoj pri smučanja odrezala, sva imela pri vzponu še vedno gnoj). Z vrha sem odsmučal po Župančičevi, kjer razmere za tako strmino niso bile ravno najboljše (letos je zares pošteno strmo, zgornjih 50 m ima skoraj konstatnih 55°, kar bi bilo nekje za slabo I), ožina na koncu vršne strmine je ravno še vozna (s krivinami po skali), rampa je bila smučarska bomba, spodnji del zelo soliden, če se ozkemu vršnemu delu žlebu umakneš v loku po levi (vse vidne smučine so se rajši zbasale ;). Marijana je odsmučala po Pripravniški, ki je še lepo zalita in tekoče smučljiva. Razmere zelo dobre.
Za praznik dela smo po nizu slabih odločitev pristali na Vršiču. V mislih je bila linija, ki teče vzporedno z Župančičevo, a v takem gnoju si je niti potipati nismo upali. Tako smo spet nadaljevali mimo Šitne glave in pristopili zadaj za voglom po Pozabljeni. Smučarske razmere na strmini katastrofalne, na položnem pa podpovprečne, saj sneg močno in neenakomerno zavira.
26.4.2014: Glave nad Sovatno, Stenar, Gamsovec Poročilo, Turni klub Gora: Danes sva nad Vrati cel dan iskala Marijanine kužke... Šala! Dejansko se Marijana zahvaljuje tistemu, ki ji je ukradel pse, saj so ji prastari psi danes zelo dobro služili. V mokrem snegu bistveno bolje kot ukradeni. Danes ni nič pomrznilo. Po Sovatni gor, kjer naju premami zalit prehod na greben Gamsovca, ki teče po žlebu tik desno od Glav nad Sovatno. Spremeniva plan in se zapodiva notri, ko se žleb zoži in postrmi (53°, konstanten naklon), opaziva, da je nekdo tu smučal. Upava, da z vrha Gamsovca, a se up razblini na prestopu z žlebu na rampo (ki vodi na greben), ki je premalo obložen s snegom, pa še ta je ves gnil. Obrneva tudi midva, Manjca sestopi peš, meni se je pa zdelo, da bo šlo s smučmi le lažje navzdol in sem odsmučal. V takih razmerah (premehko, ozek žleb) ni bilo prav nič uživaško, pravzaprav sitno. V tem času je megla zagrnila vsenaokoli. Vseeno sva pociljala na Stenarjevo planjo in s pomočjo tipanja le našla prehode na vrh Stenarja. V splošnem je relativno položno, dva krajša prehoda pa sta preko 45°. Odsmučala sva v okviru sledi (sneg je na strmini precej plazil, na manj strmih se je dalo smučati kar skupaj s polzečim se snegom) in po Sovatni proti bivaku, kjer se je začuda začelo delati vreme - vse več modrine. Ker se nama je še ljubilo, sva preko Luknje po smučarski normalki pristopila na vrh Gamsovca. Sneg je bil bistveno boljši in ni bil tako globoko gnil, smuka pa naravnost odlična, posebno na strmi vršni vesini (Z vrha na Luknjo, Z, 47-48°/40-45°, 200 m, izpostavljeno). Smuka naprej do Luknje in v Vrata zelo solidna, a je potrebno uloviti prave linije. Z nekaj borbe po plazovini se prismuča pod 1100 m, do avta je peš še skoraj pol ure.
24.4.2014: Viševnik (S greben) Poročilo, Turni klub Gora: Smučati se da brez prekinitve prav z najvišje točke do avta, če izbereš pravo linijo ... Štartava ob svitu, spodaj je sneg za silo kvazi "pomrznil" in je relativno kompakten, posebno na smučišču. Višje stanje bolj mehko, na prečki s Kačjega robu na severno stran naju pa pričaka gnoj. Pristopila sva po severnem grebenu ob previsnih opasteh točno na vrh Viševnika. Odsmučala sva po severnem grebenu v kotel pod Srenjskim prevalom (55-45°, 110 m), zatem po prečki na Kačji rob in do Zlatih vod ter nadaljevanje po normalki do Rudnega polja. Smučišče je ravno še zvezno smučljivo.
23.4.2014: Še ena sredina Vrtača iz Podna (Leva grapa, desna varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Zvezen sneg se prične 50 m nad Podnarjem; brez snemanja smuči se pa še vedno prismuča skoraj do parkirišča, če trikrat ali štirikrat s smučmi poflikaš po travah. Danes je pomrznilo samo na začetnem-ravnem delu. Nad gozdom in do škrbine Žleb je bilo mehko, a relativno kompaktno. V Suhem ruševju gnojno, v Levi grapi malo boljše. V zgornji polovici Žlebu je plazovina novega snega, ki pa se ji da praktično v celoti ogniti. V Suhem ruševja je prav tako vse polno plazovin novega snega, ki so pridrveli z Vrtače. Na vrhu sva uzrla celo nekaj jasnine in sonca, ki se je hitro skrilo nazaj za oblake. Smuka po grapi slaba (smučala sva desno varianto Leve grape), sneg enostavno premehak/pregnojen za tekoče in uživaško zavijanje na strmini. Smuka po Žlebu in do Mlake pa je bila prav solidna, odsekoma prav luštna. V Žlebu je nekaj zapadnega kamenja, ki pa ne moti preveč.
19.4.2014: Pihavec, smuka nad Luknjo Pihavec je smučarski vrh. Čudovito smučarski vrh. Dolgo časa sva čakala, da sva letos le ujela res dobro zalita JV pobočja nad Luknjo. Poskušala sva že kar nekajkrat, a sva bila vedno izbirčna (z vrha sva običajno odsmučala na Kriške pode ali skočila na Gamsovec) ter čakala na sezono, ko se ne bo treba basati in iskati prehodov ter štukati po zadnjih krpah snega. Letos sva imela zalito in še odlične razmere, tudi vreme je sodelovalo, tako da sva s Pihavca lahko odsmučala po dveh smereh. Direktna smer v Konto pod Gamsovcem je malo bolj strma (in ima kar nekaj možnih variant, midva sva izbrala tako, ki nama je dala največ strme smuke), klasika na Luknjo pa ponuja skoraj neomejeno smuko po prostranih vesinah in sva jo pri trenutni zalitosti lahko brez težav peljala na pamet - obakrat sva na vrh pristopila po direktni varianti. Poročilo, Turni klub Gora: Vreme ni bilo tako slabo kot napovedano. Večinoma oblačno, občasno je snežinkalo, mestoma vetrovno, malo megle in celo malo sonca. Snežne razmere na vršni glavi Pihavca so bile odlične. Sneg ponoči ni ’zares’ pomrznil, odjenjano pa tudi ni bil nič. Kakorkoli, bilo je grifig, smučka se je malenkost ugreznila, smučarija prvovrstna. Tu in tam je bil tudi napihan nov sneg (pšeno), ki pa je bil bolj v napoto. Z vrha sva najprej smučala direktno v Konto pod Gamsovcem (Z, 50°/45-°, 330 m). Drugič pa po klasiki na Luknjo (Z-, 45+°/40+°, 500 m, izpostavljeno). Nadaljevanje do in pod Luknjo je bilo odjenjano, smuka slabša/povprečna. Prismučala sva (skoraj) do spomenika.
18.4.2014: Mala Mojstrovka (Župančičeva - Pozabljena) Poročilo, Turni klub Gora: Z Jakom smo imeli večerno na Mali Mojstrovki. Cesta je bila sicer "prebita" do prelaza, a je bila prevozna le do Erjavčeve. Vzpon po Župančičevi, katere izstopni odsek je v danih razmerah pošteno strm (napihan sneg, ki bi ga znalo biti morda celo za 10 m debeline; levo in desno so velike previsne opasti). Odsmučali smo po Pozabljeni smeri proti Šitni glavi (T+, 45-40°, 200 m)(v okviru poti, nekdo je pred kratkim že smučal). Razmere tako-tako: odjenjalo ni nič, približno polovico smeri je bila zoprna lomljiva skorja, ostalo pa krasen grifig sneg. Pod Šitno glavo je bilo včeraj zvečer prijetno gnilo.
16.4.2014: Jutranja Vrtača iz Podna: Leva grapa (leva varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Iz Podna po Žlebu v Suho ruševje, kjer naju je začel nadlegovati precej orkanski veter, pa tudi sonce se je skrivalo za oblaki. Prečka do Leve grape in po njej (leva varianta, a ne skrajno leva) na greben ter do (pred)vrha Vrtače. Marijana je že v grapi obupala, saj je bil veter v sunkih tako močan, da je človeka z antenami na ruzaku 'zabrisal' na tla. Odjenjalo ni, je bilo pa povsod lepo grifig. Z vrha (začuda na vrhu skoraj ni pihalo in še sonce se je prikazalo skozi oblake) sem imel zelo dobre razmere (sneg grifig in krasno 'speglan'), veter je motil edino pri prehodu z grebena v grapo, pod grapo se je dalo brez štamfanja prečiti do Žlebu, kjer sva se priklopila na elektriko in se do Podna med vijuganjem dodobra pretresla na pomrznjeni podlagi, ki je sicer minimalno razbita, a v takem je to povsem dovolj. Ob desetih sva bila na izhodišču - še vedno se prismuča praktično do avta. Leva grapa (leva varianta), Z-, 50°/45-40°, 250 m.
15.4.2014: Severne stene nad Bohinjskim jezerom (Podrta gora, Vrh nad Škrbino) Poročilo, Turni klub Gora: Upokojenska s pomočjo žičnice, vsaj tako sem imel obljubljeno. A se je izkazalo, da potrebuješ dve uri dobrega tempa gor-dol, da prideš do izhodišča za SV raz Podrte gore. Ko sva bila enkrat na precej ostrem grebenu, je bilo vse še 'globoko' pomrznjeno, saj sonce v torek sem ni sijalo z namenom, da bi sneg odjenjal - a je bil vsaj lepo grifig. Severovzhodni raz, I-, 50+°/50-45°, 150 m, izpostavljeno. Skočila sva še na Vrh nad Škrbino/Dlanjo. Zastavila sva direktno po vesini do robu, kjer se je odprl presenetljivo strm in izpostavljen odsek do vrha. Pod vrhom stene je naklonomer kazal že prav smešno visoke številke: 70°/50°, 50 m. Sneg pomrznjen, a grifig, tako da se je dalo odsmučati. Začetek kontrolirano drsenje, zatem previdno zavijanje. Nižje na vesini naju je na spodnjem delu pričakal še en pošteno strm, tokrat uživaški odsek, tudi nižje se je ulovilo še precej strmih zavojev. Odsmučala sva v Ukanško Suho, kjer se smuka brez snemanja smuči nepreklicno konča na 1000 m (zadnjih 150 višincev je sitno prebijanje po plazovini in drevesni podrtiji). Tudi po lovski potki je potrebno malo telovadbe preko podrtih dreves, ni pa sile. Vreme je bilo kot ustvarjeno za fotografiranje. Jaka je s svojo mašinco ukradel nekaj res čudovitih posnetkov.
9. in 12.4.2014: Še dve smerci nad SV plazom Begunjske Vrtače (kota 1914 m) Sreda popoldan, MM + Jaka, na vrhu SV plazu smo odvili levo in s pomočjo posnetka iz zraka poiskali smučarsko linijo, ki nas je privedla na grebensko koto 1914 m. Vrh leži tik vzhodno od škrbinice, kjer poteka najlažja smučarska linija z grebena na SV plaz. Smučali smo po smeri pristopa: Ortofoto, T+, 40-45°, 200 m (+ 500 m 35°). Kot pri vseh smereh nad SV plazom, običajno sledi res odlična smuka vse do smučišča. Naklon SV plazu in grap nad jim je okoli 35°, prav vsi izstopi na greben pa so bistveno bolj strmi.
Sobotna turca, nad SV plazom sva nadaljevala po normalki (naravnost/levo navzgor), ki sva jo v levo zapustila po izraziti rampi, nad katero sva ujela nekoliko siten prehod preko robu do vršnih vesin, ki vodijo na koto 1914 m. Smer je smučarsko precej napeta, strma, izpostavljena ... Rampa, Z+, 50+°/50-45°, izpostavljeno, 100 m (+ 600 m 35°).
10.-11.4.2014: Tosc, zahodno pobočje Poročilo, Turni klub Gora: Stanje v Krmi je gotovo že drugačno, v četrtek se je še po snegu štartalo v Radovni, v petek je bil spodnji del ceste že kopen. Vzpon je nad Garažami edino smiselno zastaviti po plazeh, saj se je pleša nad Krmo letos močno povečala - v gozdu je pravcati mikado. Z Malega polja na Bohinjska vratca in po ogledani (s travnatega balkončka Vernarja) smeri na vrh Tosca, kjer se nama (družbo mi je delal Jaka) je ključni prehod čez skalno pregrado prav lepo odprl. Sneg ob 15h je bil odjenjan, a ne preveč, tako da sva imela mega smuko - posebno na prostrani vršni vesini: Tosc, Z vrha na Bohinjska vratca, Z+, odsek 50°, 45°, 300 m. Bilo je tako dobro, da sva potegnila še eno 'zacahnano' linijo, kjer naju je zgoraj prav tako pričakala čudovito smučarska vesina: Tosc, S predvrha na Vodnikov dom, Z-, 40-45°, 400 m, izpostavljeno. Preko Bohinjskih vratca nazaj do Malega polja (zgoraj je priporočljivo smučati desno, spodaj pa levo od plazovin) in do Prgarce, kjer sva prespala v dobesedno zanikrni zimski sobi, ki premore eno klop in nonstop kapljanje s stropa. V petek sva odpovedala Rjavino (sneg je pobralo) in se povzpela na Kredarico, kjer pa se Triglav ni hotel znebiti meglene kape, tako da sva po čakanju obupala in odsmučala v dolino. Smuka solidna, prečenje po plazeh je tresoče, spodaj še malo rodea na desni strani Krmarice, zatem pa tekaški dodatek do avta. Skoraj bi se pozabil zahvaliti Teji in Roku za fotke iz smeri Hribaric. Hvala.
7.4.2014: Prestreljenik, SV stena Vertikalovca sta smer presmučala v nedeljo v "idelanih razmerah" (hvala obema za poročilo o razmerah) in sva šla z Jakom pogledat, kako je smer zalita v letošnji zimi glede na prvi spust pred tremi leti. Začetnega odseka praktično ni - toliko snega je nabutalo pod steno, da deluje vstop prav smešno položno. Kratek (običajno ključen) prehod izpod stene na vesino je možen celo po več variantah, strmina tudi manjša kot v običajni zimi, malo preko 50°. Višje je bilo žal slabše zalito, na koncu dolge "rampe" (45-50°) so bile tri kratke kopne travnate poličke, kjer sva prestopila na osrednjo vesino, ki žal prav tako ni bila tako lepo zasnežena (ožina na sredi). Naklon vesine je zelo konstanten, 50-51°, vse do vrha stene. V ponedeljek je konkretno pomrznilo, razmere glede na nedeljski gnilec precej drugačne. Na vesini sva imela lepo odjenjano, čez travnata mesta sva zapeljala bp, nižje sva imela trdo, a je bilo grifig. Pod smerjo sva lovila strme in grifig terene vseskozi levo, kjer je bila na Prevalsko ravan prav luštna smuka. V splošnem gledano sem bil pa razočaran, saj je bila smuka slabša (= bolj omejena) kot pred leti, ko sem imel v steni vse lepo in na široko zalito. Je bil pa zato iztek smeri tokrat naravnost vzorno zalit, prvič sem ga ravno še lahko presmučal po ozki gredi. Nekoliko bo potrebno korigirati oceno spusta: I, 50°, 350 m.
3. in 4.4.2014: Ratrak linija z Begunjske Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Nad SV plazom Begunjske Vrtače. Snežni jezik se začne 80 m nad Ljubeljem, a bo kmalu fuč in bo treba še malo več peš. Nad SV plazom sva z Marijano v "labirintu grap" poiskala najlažji izstop na greben, ki sva ga dosegla na grebenski koti 1920 m. Strmina v grapi je 35°, krajši izstopni del pa 40°. Tik desno od najlažjega izstopa je še en zanimiv smučarski prehod na greben, ki sliši na ime "ratrak-linija": slabih 50 m visok, udobno širok in dobrih 50° strm (tik pod grebenom je skoraj 60°). V četrtek popoldne smučarija v "ratrak-liniji" super, v grapi tako-tako, na plazu spet super. Brez škode na smučeh se je po plazeh še prismučalo (dvakrat prestop preko kamenja) do parkplaca. V petek zvečer so bile smučarske razmere boljše, tudi v grapi, na plazu pa odlične. Z Jakom sva šla v petek do avta raje peš, ker se po plazeh ne splača več, razen če imaš ustrezne smuči, ki ti to dovoljujejo ;)
2.4.2014: Direktno z Velikega vrha Begunjščice Preozke grape niso za smučanje - to si bom moral še ponavljati, očitno si še nisem zapomnil... ;) Če si sposodim lasten citat iz predlanskega Polet fit: "...Kako lepše in bolj svobodno je zaviti na odprte in zračne vesine, kjer si smer spusta izbiraš sam, kjer lahko v dobrih razmerah kot orel 'jadraš' nad dolino..." Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska. Pociljala sva v Direktno, kjer začuda ni bilo stopinj. Oba skoka v spodnjem delu sta krasno zalita (odsek visok dobrih 50 m, 50°, prehod 55°). Na vmesni vesini naju je ekspresno ujel Jaka, čez zgornjo skalno stopnjo smo pregledali obe varianti. Leva je široka, tudi originalno/desno nadaljevanje je na široko zalito (50 m, 50°, prehod 55°). Ostali del smeri je položen, od 30-45°. Pri vzponu sem razmere narobe ocenil, žal so se pri smučanju pokazale za slabe. "Ledena" podlaga, led je bil sicer delno odjenjan/moker, nad njim pa ponekod moker sneg, ki je pri smučanju plazil. Tudi oba ključna prehoda sta bila nekoliko preveč razbita/neravna. Smučal sem po Direktni grapi in na obeh ključnih prehodih sem imel probleme - drsenje in zatikanje z repi/konicami. Manjca in Jaka sta raje odsmučala zgornjo levo varianto Direktne, spodaj pa odvila v Osrednjo.
31.3.2014: Srednji vrh Begunjščice (Srednji plaz, Discovery Channel) Čemu je ta smer bila tako visoko ocenjena in s tako veliko višinsko razliko, verjetno ni nikomur jasno. Tudi smučalo se jo ob imenovanju sploh ni z vrha, vse težave pa so zbrane na vršnih 100 m. Po razmisleku je smer morda lahko tudi za minus lažja od naše podane ocene. Vsekakor je smer luštna, posebno letos, ko je na široko zalita in se lahko linijo spusta poljubno izbira. Posebno v srednjem/spodnjem delu, kjer se ožjemu odseku grape lahko izognemo po lepi flanki med rušjem. Plaz, po katerem poteka smer, nosi ime Srednji plaz. Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, Jaka + MM, avto pustili na manjšem parkplacu pod Tinčkovo kočo, do snega (zapornica) 150 višincev. Še pred Smokuškim plazom desno na plaz, ki vodi v Discovery Channel, ki pripelje točno na Srednji vrh Begunjščice. Smučarska smer je ime dobila leta 2000 in premore oceno V, S6/IV+, 700 m. Komentar domačina je bil: "...tu smo vozili v sedemdestih letih, samo takrat še nismo vedeli, da smo smučali Discovery Channel..." ;-) Sneg je bil moker (s spustom smo začeli ob 18.30), a navkljub vročemu dnevu sneg ni bil gnoj (zahvala gre saharskemu pesku/dežju), temveč je bil prav lepo/sproščeno smučljiv. Zalito pa je bilo tako lepo, da se je dalo smer spusta izbirati po željah in smo praktično povsod lahko na široko vijugali. Glede na oceno smo pričakovali večjo strmino: spodnjih 400 m je naklon (do) 40°, vršnih slabih 100 m pa je strmina enakomernih 47-48°. Po novih ocenah bi zapisali: Z-, 48°/35-40°, 500 m. V starih ocenah je ta smer štirica.
30.3.2014: (Lopin) Hudi Vršič Smučarsko izjemno lepa tura - od zračnih in strmih vesin do valovitega in zelo razgibanega terena pod Lopo, kjer se je smer spusta v letošnji zimi praktično poljubno skombinirala. Zelo smo uživali. Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po mulatjeri pod Lopo, letos je to glede na sledi množično uporabljena smer vzpona - Lepa linija, v trdem pa ni tehnično lahka, tokrat je bilo potrebno dvakrat/trikrat za kratko sneti smuči. Pod Lopo smo (Jaka + MM) prečili levo do izrazitega in od daleč vidnega vstopa na severni greben Hudega Vršiča. Nekdo je pred dnevi glede na sledi v odličnih razmerah že smučal po normalki in za freeride slog bi mu prisodili najvišjo oceno. Vstop je neverjetno zalit, nasploh je celotni severni greben krasno pobeljen. Najprej smo odsmučali normalko (Grapa v severnem grebenu, Z, 45°, 250 m), ki ponuja enakomerno strmino v celotni smeri. Razmere zelo dobre, v grapi "postan pršič", spodaj pa grifig skorja, ki je ob 14h malo spustila. Desno od grape je bil na zelo zračnih vesinah prostor za samostojno smer in smo se zapodili še enkrat navzgor: Severozahodne vesine, I-, 50°, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je povprečno strmih 50°, zgoraj in spodaj pa malce manj. Razmere v gornjem delu strmine malo slabše, nekoliko je motila ledena skorj(ic)a, ostalo podobno kot pri prvem spustu - krasna smučarija. Pod steno za kratko na pse do izravnave pod Konjskimi policami. Odsmučali smo proti prehodu, ki izpod Lope pripelje na spodnji del smučišča: letos je glede na sledi precej smučan in izjemno zalit - ponuja res številne možnosti ter izbiro naklona po lastni želji. Sneg raznovrsten in več ali manj povsod lepo smučljiv - glede na linijo ter izbiro orientacije flank si ga lahko sam izbiral.
29.3.2014: Stol (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, štart ob 14h pri Stouhutte. Pod iztekom Osrednje grape v severni steni smo se usmerili povsem desno proti SZ grebenu in ob njem na vrh. Prehodi so se nam vse do vrha stene lepo odpirali, na položno SZ pobočju Stola smo stopili slabih 100 m pod vrhom. Pikico smo poslali deskat skozi Zeleno rižo, z Jakom pa smo odsmučali po pristopni smeri. Sneg v zgornjem delu smeri lepo grifig, na najbolj strmem odseku smo imeli pomrznjeno podlago pod novim snegom, kjer je bil oprijem robnikov bolj slab, v spodnjem delu in nad plazom pa suh uležan pršič, kjer se je krasno smučalo. Nižje se je že naredila skorja, ki pa je bila večinoma lepo smučljiva. Prismuča se par minut nad izhodiščem. Stol, Ob SZ grebenu, Z-, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je strmih 45° z dvema prehodoma 50°. Spodnji in zgornji del sta bolj položna.
26., 27. in 28.3.2014: Begunjska Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: V sredo popoldan po SV plazu na Begunjsko Vrtačo. Novi sneg (spodaj 5, zgoraj do 20 cm) je bil še suh, v občasni megli in bluzenju v labirintu izstopne delte sva z Marijano šele malo pred mrakom staknila smučarske prehode, ki so naju pripeljali točno na vzhodni vrh Begunjske Vrtače (6 m nižji od glavnega vrha). Zgornjih 150 m je bilo v najini vdeti liniji kar strmo (večji del 45-50°), zatem se grapa položi, razširi in se na 1600 m izteče na SV plaz. Zgoraj smučarija v slabi svetlobi ni bila ravno "majka", na plazu je bila pa odlična.
V četrek popoldan sva z Jakom v megli bluzila po Jesensko-Mračni smeri, ki seka Lenuhovo smer (tako kot točno pred mesecem dni). Na grebenu sva zgoraj kar nekaj časa tipala, da sva le našla Šentanca.
V petek se je preko dneva končno zjasnilo in sva popoldan z Jakom še enkrat skočila na Begunjsko Vrtačo. Spodnji del po vesinah levo od Lenuha, osrednji del po vesinah desno od Lenuha, lažji vršni del pa je v tem koncu vedno poljuben - midva sva se zgoraj držala desno tik pod stranskim grebenom. Snežne razmere mešane. Zgoraj in v osrednjem delu zelo dobro: večinoma trd, a grifig sneg - ostalo pa nov, suh sneg na trdi podlagi. Spodaj je bil nov sneg žal ojužen, podlaga pa pomrznjena, tako da je bil en prehod zelo siten. Odsmučal sem po pristopni smeri: Lenuhove vesine, I+, 400 m. Na spodnjih 300 m je naklon praktično konstatno 50-55°. Najtežji prehod v smeri ima okoli 60°, strmina se položi le na mestu, kjer prečka Lenuha. Zelo zračna/odprta smuka - lepa in napeta smer. Lenuhove vesine so ena najtežjih, če ne celo najbolj zahtevna smer, kar sem jih presmučal dosedaj. Zgornji del lahko opišem s superlativi, tako linijo spusta kot razmere, v spodnjem delu pa snežna podlaga ni bila ravno ugodna.
19. in 21.3.2014: Špik nad Nosom (Lucova diretisima) Poročilo, Turni klub Gora: 19.3. Spotoma smo izlet podaljšali še za eno jutranjo, pred osmo zjutraj po direktni varianti na vrhu pri bivaku, odsmučali smo po normalki (držali smo se skrajno desne strani, ki je ravno lepo odjenjala in je tudi nekaj bolj strma kot običajna linija). Nižje smo nadaljevali desno ter zahodno od "Macesnovih vilic" odsmučali proti Pecolu. Polno napok, polno že splazenega, tako da je bilo potrebnega kar nekaj slalomiranja mimo napok in plazovin. Cesta je bila tokrat živ obup, številne razbite stopinje nesmučarjev so bile še trde, rodeo skozi ovinke pa prav nič zabaven.
21.3. V sredo zjutraj je bil sneg pomrznjen in za take razmere odločno preveč razbrazdan, tako da nam je zmanjkal spust v jugozahodni steni po direktni varianti pod bivakom Luce Vuericha. Danes je bil še zadnji dan pred poslabšanjem in sva z Jakom izkoristila naše stopinje. Pravzaprav sva jih malo preveč koristila, saj sva bila prehitra in zgoraj čakala polni dve uri, da je odjenjalo. Za vztrajnost sva za nagrado dobila idealne razmere, tako da je bila strma in zračna smuka sproščena. Po dostopnih podatkih se tu še ni smučalo. Špik nad Nosom, Lucova diretisima (jugozahodna stena), I-, daljši odsek 50°, 45°, 450 m, izpostavljeno.
16.-18.3.2014: Smučarski klasični lepotički nad Rezijo (Mali Kanin, Vrh Laške planje) Čarobni trodnevni izlet z vsem pripadajočim udobjem, kot ga ponujajo bivaki nad Rezijo. Tu so doma zverinice, ki smo jih občudovali kot otroci. Ampak tokrat ne zverinice iz Rezija, zverinice nad Rezijo. Mali Kanin in Vrh Laške planje ponujata dve klasični in zelo dolgi smučarski liniji, ki sta nekje v okviru srednje zahtevnosti alpinističnega smučanja. Spust z Malega Kanina je prav posebno lep in mu kar ni konca, izteče se pa točno pri hotelu, ki sliši na ime planina Kanin. Laška planja je sicer za stopnjo lažja, a je zaradi svoje dolžine in zgornje strmine prav tako resna smer. Če ujameš zalit prehod, ki vodi s slemena v dolino, potem si ulovil turnosmučarsko poezijo. Toplo priporočamo. Mi smo se imeli izjemno luštno. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo popoldne (Jaka + MM) pristopni marš na planino Kanin po nemarkirani poti iz Bese, ki jo nepoznavalcem odsvetujemo, ker ji v spodnji tretjini praktično ni možno slediti. Na srečo smo jo višje le ujeli in ji sledili do zelo udobnega bivaka. V ponedeljek smo smučali z Malega Kanina po "ZJZ obronku" (Sperone WSW) - ena najlepših in najdaljših smučarskih smeri pri nas (Z, zgoraj 45°, spodaj 40°, 1000 m). Bili smo navdušeni nas smerjo, tudi razmere smo imeli odlične, krasno zalito, široki in odprti tereni, zgoraj smo imeli trd grifig sneg (začetek smučanja ob 11.30), ki nam je v večjem delu ravno malček odjenjal, spodnji del smeri pa uživancija po veselecu, smer se izteče točno na planino.
V torek smo ciljali na Laško planjo - širok hrbet, ki pada z Vrha Laške planje v smeri Z. Tudi ta smer je smučarska lepotička, ki ponuja odprto in brezmejno smuko: T+, vršni grebenski odsek 40-45°, Laška planja 35-40°, 1100 m, izpostavljeno). Žal ima lepotno napako v spodnjem delu (prehod z Laške planje), ki je (v varnih pomladnih razmerah) le malokrat zalit. Navzgor smo se povzpeli točno z zahoda (žal se je izkazalo, da ni bilo več smučarsko), navzdol smo na pamet ujeli sicer smučarsko lahak normalni žleb v smeri planine Brda, kjer je bilo potrebno dvakrat za nekaj metrov sneti smuči, kar na zdrsljivih travah ni najbolj enostavno opravilo. Prismučati se je dalo do 1150- m, kjer smo ujeli markirano pot do avta. Na Laški planji smo uživali po veselcu, spodaj pa smo se večinoma "zabavali" po gnoju in plazovini (prav tako smo s spustom pričeli ob 11.30).
16.3.2014: Bila Peč, 2146 m Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po smučišču do vzhodne stene Bele peči (1650 m), zatem pa desno na njeno zahodno stran in do izravnave na 1950 m. Od tam po širšem zasneženem zahodnem pobočju na severni greben in desno še nekaj deset metrov po njem do vrha, kjer nas tik pod najvišjo točko pričaka najbolj strmo in izpostavljeno mesto. Zanimiva, razgledna, ne pretežka in precej samotna tura na sicer zelo obljudenem delu Kanina. T+, mesto 50°, 40+°, 200 m, na grebenu je izpostavljeno. S smučanjem nadaljujemo po Z strani Bele peči, pod njo lahko takoj prečimo do smučišča ali pa nadaljujemo vzporedno s smučiščem, kjer nas pričaka še nekaj bolj strmih odsekov. Sneg v gozdu je bil v nedeljo zanič (skorja in pod njo gnoj), višje sva z Marijano večinoma uživala po grifig snegu.
15.3.2014: Vrh Krnega dola, JZ vesine Poročilo, Turni klub Gora: Iz Neveje preko planine Krni dol, na pobočja Krnega dola smo "zaplezali" po zalitih prehodih desno od najbolj izrazitega žlebu, ki se nahaja točno v vpadnici Vrha Krnega dola. Na vrhu nismo čakali, da bi odjenjalo (polno napok, nekaj jih je tudi že kak dan pred nami padlo dol, vsaj ena velika pa nekaj dni za nami) in smo takoj, ko je sonce posvetilo na pobočja pod nami, odsmučali navzdol po trdem in nekoliko razbitem, a krasno grifig snegu (smučati se je dalo čisto z vrha). Z Jakom sva peljali po pristopni smeri (Jugozahodne vesine, Z+, daljši odsek 50°, 45°, 500 m), Marijana pa je po skupnem zgornjem delu nadaljevala po normalki v okviru mulatjere (Z-, 45°/40°, 500 m, zgoraj izpostavljeno). Na pobočjih v okolici je bilo polno ostankov zdrsnih plazov, posebno velika "njiva" je pod škrbino Riomoz. V takih razmerah je priporočljivo biti zgoden, a presenetljivo veliko turašev je vzpon začenjalo šele, ko je sonce že dodobra nabijalo na pobočja.
14.3.2014: Stol, severna stena Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Stouhutte, cesta zasnežena, z Jakom sva se usmerila k Stolovi severni steni in pociljala na še nepresmučano obsežno vesino levo od Osrednje grape (po Osrednji grapi poteka smučarska smer Severna stena: T+, 45°/40°, 450 m - letos je krasno zalita). V grapi je suh zbit sneg, na snežiščih pod steno pa se najde več kot dovolj kvazi pršiča. Severne vesine, I-, 50°/40°, 320 m, izpostavljeno: Prestop iz Osrednje grape (pod spodnjim žlebom) levo na vesine je bil smučarsko zelo strm (50°, tudi več) in večinoma trd/pomrznjen, same vesine pa so bile relativno položne (40°), razsežne, zračne in z dobrimi snežnimi razmerami (postan pršič) - smučarski posladek. Na vrhu stene je še malo grebenskega slaloma, ki pa se ga je dalo s smučmi lepo zvoziti. Smer izstopi na vrh tik vzhodno od Osrednje grape (15 m pod vrhom Stola). Stena je bila tako mamljivo zalita, da sva še enkrat poskusila z iskanjem nove smučarske linije in tokrat potipala desno od Osrednje grape (nad spodnjim žlebom) in na vrh stene izplezala tik vzhodno od najvišje točke Stola. Smučarske razmere so bile dobre (postan/zbit pršič), z dvema krajšima pomrznjenima odsekoma: Desna smer, Z+, 45-50°, 230 m. Zadnje čase sem veliko smučal z ELAN SPECTRUM 105 (z Elanovo turno vezjo Ambition, ki deluje bolj kompaktno in zanesljivo kot Diamirjeve vezi). Kar nekaj ljudi me je že spraševalo za odziv - na kratko (več na MM, ko bo čas): V pršiču so smuči zakon, za take razmere so tudi narejene - smuči so precej mehke/upogljive, tako da v globokem pršiču težijo na površje. Zadnja tedna pa sem jih dodobra stestiral tudi v predelanem snegu v zelo strmih smučarskih smereh, tudi na trdi podlagi. Na moje presenečenje so se tudi na strmem in pomrznjenem terenu izkazale za zaupanja vredne, ne samo to, z njimi je po takem užitek smučati. Smuči pa ne marajo basanja po preozkih žlebovih na "U" - ampak to itak ni smučanje. Tudi na žičnice in zdrajsana smučišča take smuči ne marajo - jaz pa tudi ne ... ;-)
13.3.2014: Rokavička Tosca z dodatki Poročilo, Turni klub Gora: Prav hitrega dostopa Tosc z Rudnega polja nima, prečka do Konjščice je turnosmučarsko res obupna, Veliki Draški vrh pa smo prečili dobrih 100 m pod vrhom. Zjutraj že pred osmo je bilo v vpadnici Tosca že vse "gnojno", tako da smo "odpovedali" vse ostale plane in takoj pociljali Direktno rokavičko (V, 200 m), ki v letošnji zimi izgleda bolj kot "Direktno smučišče". Strm del smeri je visok 100 m, povprečni naklon je skoraj 50° (po novih ocenah bi bilo to zaradi nizke višine in neizpostavljenosti nekje za Z), nižje pa se zelo hitro položi. S smučanjem v desno smo strmo smučarijo (45°) lahko podaljšali še za nadaljnjih 200 vm. V Rokavički je bil sneg za smučanje navkljub mokremu snegu še kar soliden in ni plazilo, nižje pa je bilo skoraj idealno. Skočili smo še na Viševnik in odpeljali Vsi smo enaki (IV, 300 m)(po novih ocenah recimo: Z, 45-°, 250 m). Smer je smučarsko gledano zelo grda, basanje po grapah, en prehod je ravno še zalit - ne priporočam. Pod smerjo smo nadaljevali levo pod steno in ujeli še nadaljnjih 150 m bolj strme smuke. Smučali smo Jaka, Luka in Marko. Dvakrat sem na TKG opozarjal glede opasti na vrhu Viševnika in se moram še enkrat ponoviti, ker ljudje brezskrbno paradirajo praktično točno na vrhu opasti.
12.3.2014: Sredin jutranji Viševnik z dodatkom Malega Draškega Vrha Poročilo, Turni klub Gora: Plaz pod Viševnikom se počasi premika navzdol, napoka je vedno širša, zgrmelo pa še ni. Opast na vrhu Viševnika je navkljub opozorilu še vedno zelo lepo "obiskana" in to čisto do vrha (nejeverneži naj si ogromno vršno opast le ogledajo iz smeri Malega Draškega vrha ali pa iz krnice za Kačjim robom). Z Viševnika smo odsmučali po izjemno zaliti Severni grapi (dejansko ne gre za grapo, temveč za smučišče)(T, 45-40°, 100 m)(vstop pomrznjen, a grifig, vesina še nepredelana), skočili na Mali Draški vrh in v dobrih razmerah (ob 9.00, odjenjano) ponovili "osamljene" Leve vesine, ki potekajo le dober lučaj stran od povsem zvožene in prehojene normalke. Poštamfali smo nazaj na Srenjski preval in odsmučali za Kačjim robom naravnost do Rudnega polja. Zgoraj je šlo čudovito, v spodnjem delu pa ni bilo nič luštno.
10.-11.3.2014: Nad Prehodavci (Kanjavec + Špičje) Čudovito dvodnevno potepanje v Jakovi družbi: prvi dan "upokojenska" varianta, drugi dan pa s turo kar nisva imela namena zaključiti, saj so se cilji pred nosom kar sami odpirali in marsikaj sva pustila še za naslednjič. Posebno na smučarsko čudovitih in strmih JZ pobočjih Velikega špičja, kjer nama je sonce žal pobralo dva prehoda čez spodnjo skalno pregrado in kjer naju čakata vsaj še dve lepi smučarski liniji. Poročilo, Turni klub Gora: V ponedeljek zjutraj iz Zadnjice na Prehodavce. Smučarski sneg se začne na 900 m. Nad Zadnjico je nekaj plazovin, ki se jim da lepo ogniti. Pod Prehodavci sneg še ni predelan, je pa zelo lepo smučljiv. Opoldne sva skočila na Kanjavec po Aerotiku (Z+, 50°/45°, 450), ki nama ni hotel prav nič odjenjati, saj so koprene zakrile sonce. Tudi po trdem je šlo s smučmi zelo lepo, zgoraj še nepredelano, osrednji del pomrznjeno, a je bil sneg primerno "grifig". Namesto lažjega zaključka sva pod prehodom nadaljevala desno po širokih, strmih in zelo izpostavljenih rampah pod Vršacem (45°) in smer s tem malo podaljšala (varianta Aerotika, Z+, 50°/45°, 550 m).
V torek sva dvakrat obiskala vrh Velikega špičja, kamor sva obakrat optimistično "splezala" po nesmučarskih smereh. V zelo dobrih razmerah sva presmučala dve izpostavljeni, lepi in verjetno novi smeri:
Ker se nama s tako lepo zalite doline 7J kar ni ljubilo v dolino, naju je ob vzponu proti bivaku premamil še J greben Poprovca, ki sva ga zgoraj presmučala po JV, spodaj po JZ vesinah, kratek in strm prehod med njima je bil ravno še smučarski: Poprovec, Južne vesine, Z-, 45-°, 350 m
9.3.2014: Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 m) Poročilo, Turni klub Gora: Nad Pecolom je res krasno zalito in letos se je odprla lepa-direktna in verjetno še nepresmučana linija s Špika nad Tratico (še bolj levo od lanske smeri JZ grapa). Na vrhu smo (MM in Jaka) čakali dve uri, odsmučali opoldne, pa bi lahko še kasneje, saj je bilo na ključnem odseku povsem trdo/pomrznjeno:
8.3.2014: Kokrska Kočna (Na Križu, 2484 m, južna stena) Zgornja snežišča so zares fantastična za smuko, saj omogočajo "poljubno" linijo, žal pa je prehod na spodnjo vesino siten in neprimerno težji. Smer je bila presmučana že "davno" in je bila ocenjena s V, po novih ocenah bi se glasilo: Kokrska Kočna, južna stena, Z+, mesto 55°, 40-45°, 650 m, izpostavljeno. Poročilo, Turni klub Gora: Pri Suhadolniki ni snega, tudi višje ga začuda ni. Sneg primeren za smuko se je začel šele na 1500 m - v grapi pod južno steno Kokrske Kočne. Južna stena je visoka 650 m, vstopili smo na izraziti vesini na zahodnem koncu. Spodaj smo v "labirintu" na desni komaj našli smučarski prehod (pa še ta je bil smotan in komaj dovolj zalit) na čudovita smučarska vršna pobočja, kjer glede na videno lahko skoraj poljubno izbiraš smer spusta po številnih vesinah in grapah med njimi. Z vrha Na Križu smo odsmučali malo čez 11h. Sneg je bil ravno pravi, pod steno nas je že pričakal gnoj, v grapi zbiti od plazov pa je bilo ravno prav mehko.
7.3.2014: 2krat Mali Draški vrh + 2krat Viševnik Krasna smučarska linija prav z vrha MDV po luštnih vesinah levo od normalnega pristopa/spusta. Smučarsko neprimerno lepša od normalke, Vsako zimo pa prav gotovo ni zalita. Poročilo, Turni klub Gora: Južna pobočja nad Pokljuko so "narejena" za smučanje. Skorja smučarja drži, pešca pa mešano. Je pa treba biti dovolj zgoden: za JV pobočja malo bolj (ob/do 9h je verjetno idealno), J pobočja so opoldne recimo gnojna, JZ pa še vedno povsem ok. Danes sva z Jakom presmučala:
Še OPOZORILO: na vrhu Viševnika je ogromna opast. V razmislek vsem, ki se (glede na številne sledi) povzpnete prav na najvišjo točko snega.
3.3.2014: Mali Draški vrh Po fotkah sva ugotovila, da sva zaradi preobilice snega in direktnega vstopa iz zatrepa zgrešila normalko z vrha. Smučala sva tik desno od normalke, kjer v navadnih zimah ni smučarskega kruha. Danes je garal samo Jaka: diktiral tempo, fotkal in pokazal, kje se za Kačjim robom smuča direktno do glavne ceste, ne da bi se štamfalo/porivalo. Hvala. Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Izhodišče malo pred vojašnico, vbod po tekaški progi, nato mimo Krucmanovih kont naravnost v dolinico severno od Kačjega robu in na Mali Draški vrh. Vršna strmina je noro zalita, tako da spominja na smučišče, izmerjena naklonina je bila začuda presenetlijvo visoka (45°). Smuka krasna - od vrha do tal. Na vršni glavi sneg malo mešan (le tik pod vrhom lomljiva skorja, večinoma pa grifig skorja, ki smučarja drži), zatem je sledila mehka (svež sneg na trši podlagi) in hitra smuka naravnost do avta.
2.3.2014: Na severni strani Ojstrnika Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bila snežna meja okoli 1200 m. Novega je bilo pri parkirišču za Deffarjevo kočo kakih 10 cm, na vrhu ceste na severni strani pa pršič brez dna. Po slalomiranju v gozdu med drevesi sva pritišala najvišje, kar se je dalo, 1950 m. Nad tem zavetja dreves ni več, razmere pa zaradi napihanega snega mestoma zelo nestabilne. V gozdu je sneg držal. Smuka je bila tako zelo dobra, da sva nad cesto vajo ponovila. V drugo je bilo še bolje - fenomenalno pršičarjenje brez dna. Po cesti na južni strani je bilo podpovprečno, zaključek pa moker sneg, po katerem nikamor ne gre.
1.3.2014: Škrbina vrh Strmali Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bilo nad Pecolom povsem samotno. Pobočja in stene so na debelo pobeljena, polno pa je tudi napok. Pod Škrbino nad Cijanerico so recimo po celotni širini, Curtissoni pa so pravcati 'ledenik', kjer se je že sprožilo nekaj zdrsnih plazov. Tudi plazovin je veliko, začnejo se takoj na zahodni strani vpadnice južnega grebena Špika nad Plazom. Ena plazovina je nasploh ogromna in podobne tam še nisva videla. Navkljub difuzni svetlobi je bila popoldne smuka po 10-20 cm novozapadlega snega na trdi podlagi prav luštna.
28.2.2014: Lenuharjenje: jesensko ali mračno? Z Jakom sva v steno Begunjske Vrtače odvila še pred Šentancem in po Jesenski smeri priplezala do stika z Lenuhom, odkoder sva nadaljevala v okviru (recimo temu) Mračne in zatem skupaj z Lenuhom tik po sončnem zahodu dosegla vrh. Odsmučala sva po Zahodni grapi. Nočna smuka, s premikajočim se reflektorjem iz ozadja, je bila prav krasna - Jaka, hvala za svetlobo.
26.2.2014: Južne vesine Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Vreme danes žal ni prav dobro prebralo vremenske napovedi. Megla, veter, pa tudi trapasta prečka z Zelenice do vznožja Vrtače in nazaj ni trmastim prav nič turno prijazna. Ciljali smo na prostrane/odprte južne vesine Vrtače, ki jih spodaj po celotni širini prerežejo pečine. Letos je tako krasno zalito, da je možnih več prehodov preko pečin na vesine, mi smo v megli ciljali in začuda iz prve zadeli prehod, ki je bolj ali manj točno v vpadnici Vrtače. Navzgor grede smo si narisali celo nekaj smernih puščic za orientacijo pri spustu, predvsem se je potrebno umakniti večji napoki na spodnjem/zahodnem delu vesin. Megla se je medtem tako nemarno zgostila, da smo lahko smučali le ob bolj ali manj vidnih pristopnih stopinjah, pa še to je bil praktično vsak zavoj brez globinske predstave in v "prazno". Najbolj strm je spodnji del - prehod mimo pečin, povsem zgoraj pa se smer precej položi. Vrtača, Južne vesine, T+, 40°, prehod 45°, 400 m, izpostavljeno. V takem smo slikali bolj malo, nekaj fotk je prispeval Jaka, dve sem ukradel Boru. Hvala obema.
23.2.2014: Ponovno Peca Jutranje razočaranje ob pogledu na svež sneg, ki ga je bilo presenetljivo malo: od 10 cm spodaj do slabih 20 cm zgoraj. Prva vožnja z zelo vetrovnega grebena do zgornje planine Luža ni bila ravno presežek, drugič smo pociljali prav na vrh Bistriške špice in navzdol ujel res krasno in razgibano linijo mehkega pršiča.
22.2.2014: Nad Železnico Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne na izhodišču (Srednji Vrh) 10 cm novega snega, višje ga je zelo kmalu 30 cm, v Železnici pa celega pol metra. Predhodniku hvala za špuro, midva sva nadaljevala in malce pred lovsko kočo odvila na desna pobočja. Med macesni sva privijagala nekje do 1750 m in lučaj pod grebenom odnehala. Palica (s krpljico naprej, s ta veliko krpljico ;) je šla brez truda preko ročaja v sneg. Po strmini je šlo smučanje prav luštno, po ravnem pa bolj ali manj le po pristopni špuri.
21.2.2014: Gori in doli po Viševniku Poročilo, Turni klub Gora: O kvaliteti smučanja veliko pove, da smo bili trikrat na vrhu. Danes zgoraj odlična smuka po že malo "postanem" pršiču, spodaj pa je bil nov sneg že hudo moker, pod njim pa namočeno od dežja. Vršni del do Plesišča smo vozili po desnih flankah, spodaj pa vsakič po drugi varianti, a nikoli po normalki.
Nekaj lepih fotk sem ukradel Jaku, ki se za take posnetke izjemno potrudi, saj s seboj tovori pravo mašino.
20.2.2014: Znova na Peci Spodaj 10 cm novega, zgoraj cm manj, sneg moker od spodaj, saj je dan pred tem močno deževalo. Smuka sicer mehka, a (pre)počasna.
18.2.2014: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Bistriška špica po normalki preko planine Luža, pravzaprav smo zaradi močnega piša zaključili na grebenu zahodno od vrha. Novega, krasno smučljivega snega je nekje 15 cm, podlage pa dovolj za brezskrbno vijuganje, tako da smo vršni del ponovili, povsem spodaj pa je bil pršič že namočen. Opoldne nas je pri povratku do izhodišča pričakalo še brezplačno tuširanje z dreves.
Jakov prekrasen fotografski prispevek:
15.2.2014: Murnovec in Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Murnovec in Kresišče s severa. Na izhodišču pomrznjena skorja, višje pa vse več pršiča. Na vršni glavi Murnovca je bilo pršiča že do pol metra, tako da smo z vrha z užitkom odpršičarili kar trikrat. Z vrha Kresišča do sedla je šlo tudi zelo dobro, prav tako vršna polovica do lovske koče, nižje pa tako-tako, na srečo je tudi skorja spodaj na senožetih malo popustila. Opis ture najdete na: http://www.tejaoman.info/turno_murnovec.htm
13.2.2014: Še eno jutro na Viševniku
29.1.2014: Jutranji Viševnik Letošnji sredini jutranji Viševniki:
Poročilo, Turni klub Gora: Na kratko: modrina in pršič. Megla se je za nama privlekla proti Plesišču, naprej se ji pa na srečo ni več ljubilo. Nama pa še kako, tako da sva vršni del nad višino Plesišča zratrakirala dvakrat. Če dobro izbereš linijo smučanja, spodnje pomrznjene podlage več ali manj ne čutiš. Pod Plesiščem in vse do smučišča se je tudi našlo več kot dovolj mehkega, smučišče pa žal obratuje in brzine z zgornjega smučišča ne moreš prenesti na spodnjega, ker sta fizično ločena.
26.1.2014: Ojstrnik SZ pobočje Ojstrnika sva v pršiču že smučala in bilo je fenomenalno. Ko so pršičaste razmere v soboto oglaševali na AOKranj, smo šli seveda pogledat, če je kaj pršiča ostalo še za nas. In res nas je počakal, obilo pršiča in to dvakrat. Krasne fotke vzpona so od enega drugega (rovtarskega) Marka, nekaj lepih je od Manjce, ostali šrot je pa moj.
25.1.2014: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (Stouhutte) 20 cm novega snega, zgoraj 40 cm. Žal je veter preko noči gonil po svoje, delal klože, nov sneg pri smučanju ni nudil enakomernega upora - šampanjskega pršiča pač danes ni bilo. Vseeno je bilo pa precej dobro, tako da smo s ponovitvami presmučali 2k višincev. Najboljši je bil zadnji spust; v takem snegu ovinkov ne smeš preveč zaključevati, ravnotežje malenkost zadaj in predvsem imeti moraš dovolj hitrosti. Turašev danes ogromno, tako da je bilo pobočje proti večeru gotovo temeljito presmučano. Plaz pod Stolom je za smuko slab (stara plazovina, spihano), po cesti pa krasno mehko vijuganje.
12.1.2014: Zabuš in Klavni noži Na Pecolu sva bila izjemno razočarana, ko sva uzrla Zabuš, ki bi moral biti "idealno" zalit. Vsaj tako je bil "od daleč" reklamiran na TKG - avtor se žal ni držal Čopovega nasveta, da "skalo" spoznaš šele, ko jo potipaš. Vesine nad in ob "bottleneck"-u točno v vpadnici Zabuša so naju že dolgo mikale, pa nikoli ni bilo lepo zalito. Tokrat je bilo celo vse razbito in še talni plaz posredi "vratu". Po daljšem kolebanju Zabuš da ali ne sva se odločila za krasno zalit Špik nad Plazom, kjer pa sva bila že večkrat. Na "zadnjem" razcepu sva tako še enkrat pogledala Zabuš in njegovo JV stran, kjer sva naštudirala užitne smučarske prehode in sva si še zadnjič premislila. Na koncu sva prav z vrha ujela kar lepo smučarsko linijo, T-, 40°, 250 m. Pod strmino sva zatem po širokem in nedotaknjenem pobočju v vpadnici veznega grebena med Zabušem in Curtissons vse do gozdne meje smučala po idealnem veselcu. Bilo je tako noro dobro, da sva zadevo brez oklevanja ponovila. Tokrat sva se vzpela na Curtissons,oziroma lučaj pod njim, saj je bil vrh kopen. Čeprav je medtem s Klavnih nožev peljalo vsaj 50 smučarjev, so bila "najina" pobočja še vedno nedotaknjena in sva jih še enkrat povozila. Res čudno, da so se prav vsi drenjali v vpadnici Klavnih nožev, kjer je bilo vse zvoženo, pa tudi teren (plitva grapa) je bistveno slabši za smuko. Pritožujeva se pa ne ;-)
11.1.2014: Romatenspitz Kr fajn je blo! Predvsem pa smo ujeli sonce.
31.12.2013-1.1.2014: (Pred)novoletni pršič na Kozjaku 31.12.2013: Silvesterski pršič Poročilo, Turni klub Gora: Nad Rožem je zimska pravljica, smreke na debelo ovešene s snegom, prismučalo se je praktično do avta (parkirišče pri Stouhutte). Danes je bilo kar veliko smučarjev, z vrha sva odsmučala zadnja, a vseeno uživala po večinoma nezvoženem pršiču in še veliko ga je ostalo za novega leta dan. Pršiča je od slabih 30 cm spodaj do 40 cm pod vrhom.
1.1.2014: Novoletni pršič Tako kot sva zapisala, ogromno pršiča je ostalo tudi za novega leta dan. In bil je boljši - iz preprostega razloga, ker se je spodobno videlo in se je dalo noreeeti! Zgornji del nad planino smo tako ponovili trikrat.
14. in 15.12.2013: Špik nad Nosom (2531 m) Špik nad Nosom je široka, masivna gora nad Pecolom, ki na jug omogoča kar nekaj lepih smučarskih linij, ki so po težavnosti nekje na meji med turnim in alpinističnim smučanjem. 14.12.2013: Zahodna rama, 2470 m Poročilo, Turni klub Gora: Z rame pod zahodnim vrhom Špika nad Nosom na jug: T, 350-400 m. Snega dovolj, smer zalita, s smučanjem sva začela opoldne, boljše bi bilo kakšno uro kasneje. Povsem zgoraj je bilo uživaško, zatem malo mešano, večinoma še trdo. Pod "steno" sva nadaljevala naravnost navzdol, razmere zelo dobre, "speglana" trda podlaga, nad Pecolom pa trapasta skorja in še potrebno je bilo loviti snežne prehode, cesta bo jutri na dveh mestih gotovo kopna.
15.12.2013: Nad sedlom Planja, 2500 m Poročilo, Turni klub Gora: Vzpon preko planine Krni dol in čez škrbino Riomoz (kopen izstop), prehod na vršno pobočje pod sedlom Planja postreže z eno ožino (pri smučanju se malo zbašeš, nad ožino pričaka krajši "labirint"), sicer pa je še dovolj zalito. Zaključila sva par deset metrov nad sedlom (2500- m). Po vršnem delu sva s smučanjem zastavila desno proti Pecolu, kjer naju je pričakal daljši travnat odsek preko robu, ki se ga je dalo nekako "presmučati". Zatem pa v okviru sobotne smučine na Pecol. Cesta ima danes že dve kopni mesti. Smučarske razmere danes solidne, a slabše kot včeraj - bilo je nekoliko bolj mrzlo in ni odjenjalo, najbolj zoprna je bila skorja tik nad Pecolom.
23.6.2013: Mangart, zaključna Vsekakor zaključna v naših gorah, snega je že presneto malo, tako sva se namesto vrha Mangarta odločila za Slovensko grapo, ki je še smučarsko zalita. Žal smuka ni bila nič posebnega, tako da so se morebitne ponovitve poslovile iz najinih misli. Z dvema kratkima prekinitvama sva odsmučala do dna Prodov, kjer kraljuje prav lušten jezerček.
16.6.2013: FKK Nordwand (Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 3h štart iz Garaž, tuneli (razen uvodnih dveh) so bili še 'zabiti', obvozi dobro uhojeni in brez problema, saj sneg ni pomrznil, višje na ledeniku pod Oberwalderhutte pa se je preko noči naredila skorjica. Na škrbini Fuscherkarscharte se prestopi na severno stran, kjer je bila prečka proti vpadnici vrha nemarno zagnojena (v soboto je moralo glede na videno izdatno plaziti). Ko se začne strmina, so se razmere na srečo popravile, gnojna plast se je stanjšala in za silo je povrhnjica 'zakrknila'. Na vrhu sva bila že nekaj minut po 6h. Ob pol sedmih so bile razmere za smuko ravnopravšnje in se je res krasno vijugalo. Glede na opis sva bila sicer malo razočarana, saj sva pričakovala daljšo in bolj strmo smučino. Gledano od spodaj je levi del stene smučarski, naklon je precej enakomeren, 45°, vesine so široke, višina strmega dela stene je 250 m. Najlažje je povsem levo od vpadnice, kjer je kakšno stopinjo manj strmo, v vpadnici vrha pa je stopinja več. Smučarska ocena je Z.
15.6.2013: Hochfeiler, obrat Čez noč se je sicer po napovedih zjasnilo, a žal prepozno, tako da je pomrznila le skorjica, pa še to več ali manj samo na ledeniku. Po dveh urah vzpona sva bila točno ob sončnem vzhodu na Griessscharte (2810 m, pravzaprav škrbino bolj južno), odsmučala (100 vm) po strmem žlebu na Rotkees in po njem do prestopa na Schlegeiskees (2950 m). Tam naju je pričakala izpostavljena prečnica, ki je bila tako gnojna, da je ob obremenitvi vršna plast splazila. V vodničku je zapisano "problemlos", tako da je gotovo možen prestop 100 m nižje in med odločanjem, kje bova prečila na Schlegeiskees, so se začeli s severovzhodnih sten prožiti številni plazovi gnilca, nekateri so bili ogromni, tudi preko prečnice in nekaj jih je zletelo po severni steni Hochfeilerja... Po najinih sledeh se je vzpenjalo še 7 optimistov in prav nič nama ni dišalo, da bi na delu videla "psihologijo množice". Raje sva obrnila, odsmučala po ledeniku in opazovala povzročeni "čredni nagon"... Severno steno Hochfeilerja sva "zacahnala", ko sva letos videla fotko, ki je bila posneta z druge strani ledenika. Strmina naj bi bila okoli 50°, vesina je široka in smučarsko zelo vabljiva, a letos sva bila za dva dni prepozna. Prav tako sta v neposredni okolici smučarsko zelo vabljiva oba vrhova Weissspitze, morda je smučarski tudi Hochfernerspitze, vsi s SZ orientacijo. A za Weissspitze je potrebno priti vsaj mesec dni prej.
9.6.2013: Petereck, 2893 m V človeški naravi je, da krivdo poskuša zvaliti na druge. Midva sva jo na vremenkote, ki so za nedeljo dopoldne napovedovali pogrom in je po vseh napovedih še najbolje kazalo nad Malto, kamor sva odvila iz Heiligenbluta. Zatem je bilo pa povsod sončno vreme celo vse do sredine popoldneva, tudi nad Pasterco... Na vrh Peterecka sva pristopila po kratkem severnem grebenu, sestopila pa po zahodnem. Odsmučala sva s sedla, smuka zelo prijetna.
8.6.2013: Grossglockner (iz Kalsa) Ture sva se lotila precej po kavbojsko: gorski tek na polno večer pred turo, slabe štiri ure spanje in še uvodni dve uri vzpona sva se "pozabila" hidrirati, saj je šlo prvih 1000 vm kar samo od sebe in je bilo res škoda ustavljati mašini. Tako naju je proti vrhu ledenika, nekje na 3200 m, zaradi višine na lepem povsem zabilo in sva se do vrha zvlekla samo še na trmo. Marijani je bilo na vrhu celo tako slabo, da se je samo še ulegla poleg križa... Poročilo, Turni klub Gora: Imela sva nekoliko drugačne plane, a naju je Igorjeva reklama Velikega Kleka iz Kalsa v petek zvečer zelo hitro prepričala v nasprotno. V soboto je bilo na GG do srede popoldneva vseskozi sončno vreme, na vrhu nas je bilo pa ta dan začuda samo 8 komadov. Za prvi obisk GG sva imela res srečo, da sva bila zgoraj povsem sama. Kakor sva kasneje videla, so se prav vsi "neturisti" z jeklenimi konjički zapeljali do zapornice dobrih 100 vm nad parkiriščem pri Lucknerhaus. Edino midva sva bila tepca in avto pustila spodaj. Snega je zgoraj veliko, smučati se je dalo prav z vrha Malega Kleka (Z+, 45-50°), prehod mimo Adlersruhe je še lepo zalit (zalite so še tri smučarske variante prehoda), na ledeniku sva smučala po levi strani. Do sem razmere zelo dobre, pod ledenikom pa so bile razmere opoldne za smuko bolj slabe (težje smučljiv gnoj), okoli Lucknerhutte je par kratkih mest že kopnih, a brez snemanja se je prismučalo še dobrih 50 m nižje.
25.5.2013: Pod Vršiči Slovarček za telebane (preplonkan iz Velikega turnosmučarskega vodnika, ki izide še pred novo sezono):
Poročilo, Turni klub Gora: Na smučeh se je dalo štartati s parkplaca (če ti ni bilo škoda psov, sicer pa par 10 m višje), nad 1350 m se je količina novega snega povečala (do sem se je navzdol dalo prismučati brez škode na smučeh, nekatere smuči pa so omogočale smuko tudi nižje), na zgornjem delu smučišča in okoli Gilbertija (tam so se tudi delale zoprne cokle) je bilo novega snega okoli pol metra, višje pa celih 90 cm in tudi več. Italijani tik pred nama so "odstopili" na 2200 m, midva pa nekje na 2300 m, kakšnih 20 m pod ramo nad Sella Ursic, ker so razmere postale "čudne". Sneg je sicer dobro sprijet s podlago, ampak količina je takšna, da s smuči "sestopiš" do jajc v sneg. Smuka bi bila fantastična, če bi se v gosti megli in kar močnem sneženju sploh kaj videlo. Tako sva pa imela težavo sploh slediti smučini. Vseeno smuka zelo dobra, zelo mehka. Po smučišču je bila svetloba boljša, smuka pa slabša, saj je bil sneg nižje bolj moker. Na Neveji pa je snežilo tako na "mokro", da bi bila manj mokra, če bi samo deževalo. Bil je prav krasen dan mladosti.
18.-19.5.2013: Schareck s severa Poročilo, Turni klub Gora: Iz Raurisa (parkirišče Lenzanger, 1550 m) do Niedersachsenhaus (2472 m) v okviru poti 111 (zadnji del sva skrajšala po grapi točno v vpadnici koče). Sneg večinoma krasno pomrznjen do slabih 2400 m, višje se skorja pešcu odsekoma predira. Krajši spust do severne stene Scharecka in po Osrednjem ozebniku po stopinjah dveh bolj zgodnjih predhodnikov. Spodnji del ozebnika je bil trd (mestoma celo požlejen) in z večjo drčo (Lavinenbahn), ki ima na obeh straneh dovolj prostora za smučanje. Nekje nad 2600 m je nov sneg, ki ga je sicer zelo malo in je neenakomerno porazdeljen, zato pa je toliko bolj zoprn za smučanje na strmini, saj čudno grabi smuči. Zgoraj na ledeniku in v zgornjem delu ozebnika pa je bila smuka po njem zelo dobra. Na sredini ozebnika sva odvila stran od stopinj in na vršni plato (ledenik Schareckkees) pristopila po skrajno desnem izstopu. To je tudi normalna smer, če direktni izstop Osrednjega ozebnika zapira ledni skok (75°). Z ledenika sva odsmučala v okviru pristopa nazaj v ozebnik (namesto vršnega ozkega žlebu sva odsmučala po zračni rampi): Z+, 50°/45+°, zgoraj izpostavljeno, 200 m. V ozebniku sva se preobula in nadaljevala naravnost navzgor na ledenik (direktni izstop letos nima skoka in je izjemno lepo zalit in udoben za smučanje, niti 45° nima) in na vrh Scharecka. Odsmučala sva nazaj po Osrednjem ozebniku: Mittlere Rinne, T+, 40-45°, 600 m. Zgoraj smuka lepa, v srednjem delu sva iskala tršo podlago brez novega snega, spodaj pa tako-tako. Kratek vzpon nazaj do koče je bil ob dveh gnil (južna orientacija), zimska soba udobna, piva za anlizo je sicer očitno že davno zmanjkalo (jeseni so bile pripravljene tri gajbice, 3 eur za pivo), zvečer so prišli še trije Dunjačani. V nedeljo naj bi vreme držalo do 11h, žal je preko noči pomrznilo le za zgago (tanka skorjica), ob 6h je začelo kapljati, imela sva vse hujše probleme z mokrim "pasjim lepilom" in še pred sedmo je začelo konkretno padati, tako da sva gladko obrnila še globoko pod Herzog Ernst Spitze. Odsmučala sva nazaj do koče, pod njo sva se držala povsem levo, z nekaj kratkimi prestopi se še poflika do 1700 m.
11.5.2013: Velika Mojstrovka Poročilo, Turni klub Gora: Sneg je padal nad 2000 m (cm ali dva), na 2300 m pa nekje 10 cm svežega, belega gnoja, ki pri smučanju zelo plazi. Z vrha Velike Mojstrovke sva odsmučala proti Mali Mojstrovki (T, 40-45°, izpostavljeno, 100 m), nižje naju je čakal en kratek peš prestop, prismučala sva do 1900 m in se po stari potki vzpela do škrbine v Grebencu. Po plazu sta sledila še dva kratka peš prestopa, prismučala sva "pod" avto.
5.5.2013: Montaž, Findeneggov žleb Poročilo, Turni klub Gora: Ob vzpodbujevalnih napisih na cestišču (bliža se Giro) se parkira na Pecolu, do snega, ki je tokrat "kvazi" pomrznil, pa niti ni prav daleč. Na škrbini Vrh Strmali sva nadaljevala na zahodno stran Montaža po Veliki polici (ki je več ali manj kopna) do Findeneggovega žlebu. Navkljub zahodni orientaciji, grapi in visoki nadmorski višini, je bilo v Findeneggu nekaj prehodov zalitih glih-za-glih, en prag na 2500 m pa po celotni širini nima več snežnega prehoda in sva ga preštorkljala cik-cak po kopnih policah. Za nameček sva se nad tem pragom (tam se Findenegg razveja v tri žlebove) zapodila v napačen žleb (povsem desni, ki ima "neprehoden" skok), zatem pa sva le ujela srednji zimski žleb, ki naju je pripeljal do zvona na vrhu. Na grebenu je bila južna stran totalno zagnojena (vseskozi so se izmenjavali sonce, oblaki in megla), tako da sva morala nazaj po pristopni smeri. Odsmučala sva z grebena, vmes snela smuči za 20 vm (cik-cak po policah) in prismučala do začetka Velike police. Po polici peš (izgubiš sicer samo 30 vm, horizontalno se pa polica kar vleče), zatem pa na smučeh (preko treh globokih drč in ene napoke) na Montaževo visoko planoto. Razmere za smučanje niso bile ravno bogvekaj. Povsem druga pesem pa je bilo nadaljevanje do Pecola: uživaško smučanje po pomladnem snegu. Z dvema kratkima prestopoma sva prismučala do višine koče Brazza.
4.5.2013: Pod Kočno, za Malim Kupom Iz slovarčka za turnosmučarske telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Včeraj je Matej objavil fotko lepo zalite Kokrske gredine nad Povnovo dolino, ki se ji nisva mogla upreti, čeprav je Davo že pred dobrim tednom zapisal, da Povnova ne bo prav dolgo smučljiva. V temi se proti Kočni ni z Jezerskega nič videlo, manjše razočaranje je bil nato dolg kopen prehod na šodru pod gredino, ki vodi v Povnovo dolino. Veliko razočaranje pa spodnji del Povnove: kopni pragovi po celi širini, nad katerimi se snežni jeziki niso slutili. Malo sva celo potipala desno in levo, a nama plezarija navzdol med smučanjem ni prav nič dišala. Ker je bila Kočna vseskozi v megli, nama ni bilo težko obrniti in sva pociljala snežno krnico desno od Malega kupa (Široka dolina) ter se vzpela do zatrepa, najvišje kar se je pač dalo (1900 m). Sneg danes ni pomrznil, smučarija po Široki dolini luštno pomladna, zatem je sledil daljši peš "prestop" po zagruščeni podrtiji in še smuka do in po najdaljšem snežnem jeziku v dolino.
3.5.2013: Tumova v Velikem Špičju Poročilo, Turni klub Gora: Od zapornice (Vas na Skali, 990 m) se hodi peš do slabih 1300 m, naprej na smučeh. Sneg danes seveda ni pomrznil, zjutraj je nehalo deževati, sicer pa oblačno vreme. Včeraj zvečer se je splačalo vohuniti po forumih, ker prav veliko smučarskih smeri ni več zalitih, in tako sva sledila predhodnika, ki sta včeraj presmučala Tumovo smer v Velikem Špičju. Hvala za stopinje in ažurno poročanje. Z vrha Velikega Špičja po grebenu ni več smučarsko. Zgornji=najtežji del Tumove smeri (200 m, 50°, izpostavljeno) je sicer gnil, a je gnilec kar kompakten, smučanje zelo uživaško in ni prav veliko plazilo. Le prečke in ožine povsem zgoraj so bile malo bolj delikatne, ker je potrebno paziti, da ti krivine smuči ne potonejo v sneg. V žleb Skrite diagonale sva prismučala po direktni varianti. Tu sva se preobula in skočila še navzgor po Skriti diagonali, a sva na ključnem mestu (na koncu izpostavljene prečnice) obrnila, ker je bil izpostavljen prehod čez zadnji rob enostavno preveč gnil in je sneg že ob najmanjši obremenitvi splazil, pod njim pa so se kazale skale. Tudi zjasnilo se je medtem in sonce je že "nažigalo" v smer. Iztek Tumove po žlebu ni zalit, na varianti po grebenu pa je kratek peš prestop. Nižje je sledila res prima pomladna smuka do Ravnega dola, potem pa porivanje do konca zadnjega belega jezika na 1250 m. Prav dolgo ne bo več, morda še kak dan ali največ dva.
2.5.2013: Storžič Poročilo, Turni klub Gora: S smučmi že dolgo nisva bila na domačem Storžiču, danes zjutraj je bilo glede na radar prav tam še najlepše (= brez padavin) vreme, zato prav veliko nisva premišljevala. Z vrha se še da "peljati" (= zbasati), če ti ni prav nič škoda smuči, kar je danes izvedel Primož. Snežni gnoj se z vrha vleče vse do vstopa v Peto žrelo (na prečki do žrela en peš prestop), v grapi pa je sneg za smučanje prav odličen. Pomrznilo sicer ni, je bil pa luštno smučljiv in zelo kompakten gnilec. V žrelu je bilo potrebno dvakrat skočiti čez napoki; čez spodnji skok, ki v žlebu med ruševjem pripelje na plaz pod steno, pa je bilo potrebno peš. Pripelje se do gozda, 200 vm nad Domom pod Storžičem.
1.5.2013: Po zimski zavrnitvi pomladna Rojacherspitze (2987 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče na 1710 m v dolini Gr. Zirknitz, kjer je bilo zjutraj jasno in 5°. Nošnje je bilo 150 vm, nato na smučeh po snegu, ki je pošteno pomrznil, nasploh je dolina nekakšen hladilnik, kot sva doživela že pozimi. Na slabih 2400 m sva se preobula v dereze, žal se je pokazalo, da je sneg res dobro pomrznil samo po dnu krnice, na pobočjih pa ne, saj je bila pomrznjena samo skorja, ki se je nemarno predirala. Tudi pooblačilo se je, tako da sva uzrla samo nekaj sončnih pomežikov in ob 11h naju je na vrhu (na grebenu, 10 m pod "nepristopno" špico) pozdravila celo kratka deževna ploha, ki se je spremenila v snežno. Vršnih 100 m sva imela čudovito strmo smuko po predelanem in ravno prav opuščenem snegu, nato pa zoprno skorjo, ki se je večinoma predirala. Smer po zahodni steni Rojacherspitze bi ocenila z Z+, 600 m, vršnih 150 m 45-50°, nižje 40°. Zelo lepa, izpostavljena in odprta/zračna smer, kjer se smuča po širokih vesinah z lepotno napako ožine v zgornjem delu, ki pa je dovolj široka za tekoč prehod.
30.4.2013: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Štartala sva nekaj pred šesto, jutro je bilo jasno, v dolini je zjutraj za silo pomrznilo, višje pa ne. Na Plazju je bil sneg kompakten in zelo primeren za hojo na smučeh, enako je veljalo do vstopa v vršni del Mangarta, kjer se je potrebno preobuti. Na vrh sva pristopila po smeri Naravnost navzgor, več ali manj povsod gnoj. V takem se kaj resnega ne da smučati in sva odsmučala po varianti Zimske, kjer je bilo seveda tudi gnojno, smuka slaba in je odsekoma nemarno plazilo. V vznožju Slovenske grape pa so začuda bile veliko boljše razmere (sicer mokro, a kompaktno) in sva skočila še na vrh grape. Strma smuka po grapi zelo dobra, pravzaprav odlična. Prav tako je bilo smučanje do in po Plazju (opoldne)zelo luštno, kamenja v snegu je relativno malo. Pod Plazjem sva nadaljujevala po strugi, kjer sva za sledmi prismučala do avta. A ne bo dolgo (kak dan), potem bo potrebno mestoma sezuti smuči. Zjutraj sva se z izhodišča vzpenjala v okviru markirane poti, čez planino/travnik je bilo potrebno peš in na melišču krajši peš prestop.
29.4.2013: Pod Hudim in Grdim Vršičem pri Lopi Poročilo, Turni klub Gora: Sonet nesreče O zima! mrzla, bela vsa domača,
Ne vedel bi, kako se v gnoj preobrača
Najlažji puhec in smuško štimo
mi mehko smučala bi moja Manjca,
Kaj mi je tega treba bilo,... moram končati, to bom naslednjič, saj bo France že dovolj jezen, da je pričujoče obvestilo premalo sporočilno. Danes sva bila na Nevejskem sedlu, kjer naju je pozdravila vztrajna jutranja plohica. Sneg na smučišču pomrznjen in zvezen od podna. Kmalu sva zavila levo v direktni prehod na Pode pod Lopo, kjer sneg ni več pomrznjen, je pa kompakten in se pod smučo ne vdira. V prehodu je en kratek kopen skok in ena krajša (a zato toliko bolj tečna) plantaža ruševja. Na vrhu podov sneg še vedno kar kompakten, ko pa prideva pod steno Grdega Vršiča in se svet postrmi, pa vse hujši gnoj. Hudi Vršič ni več zalit, na Grdi Vršič pa ne prideva, ker se je začelo pri peš pristopu vdirati čez kolena v gnoj, prečnica pa je zelo izpostavljena. Tako sva po sili razmer odvila in zaključila na Konjskih policah. Pri smučanju je z grebena izjemno plazilo, na prečki proti smučišču pa je sneg močno štopal. Prehod preko robu na smučišče sva na pamet vdela nekje na 2000 m in tam je bil sneg še najbolj smučarski - tanka in lepo smučljiva plast kvazi gnilca. Smučišče so nama pa ravno zratrakirali, tako da je šlo tudi na mehko. Bridka žalost me prešine..., aja to bom tudi drugič, saj vremenkoti za to obetajo obilo prilik.
28.4.2013: Monte Zermula, via ferrata nord Poročilo, Turni klub Gora: Cesta iz Pontebbe do prelaza Cason di Lanza je splužena. Proti zahodu na smučeh do vstopa v severno steno in v okviru poti "via ferrata" na greben Zermule, ki sva ga dosegla na višini tik pod 2100 m, kjer je tudi vrh smučarske linije: Z-, 45°/40-45°, 250 m. Razmere spodaj nad dolino so dobre (kompakten sneg, ki večinoma drži pešca), višje in v steni pa bolj ali manj gnojno. Prehodi do grebena so bili ravno še zaliti, enkrat je bilo vseeno potrebno tudi skočiti. Smuka v "steni" večinoma slaba, pod steno in v gozdu pa prav dobra. Tudi normalka (s SZ) je verjetno še zasnežena, običajen štart je planina Valbertad, do koder je iz Pontebbe (cesto 'rihtajo' za Giro) tudi spluženo, brez problema pa se lahko štarta tudi z Lanze. Zahtevnost je nekje v okviru turnosmučarske ocene P (http://www.gore-ljudje.net/novosti/73983/).
27.4.2013: Begunjščica z bordarčkom Poročilo, Turni klub Gora: Ob taki napovedi se človeku kar ne ljubi vstati sredi noči in smo lepo počasi točno opoldne štartali z Ljubelja (s sabo sva vzela bordarčka, ki je bil tokrat na smučeh ;). In nič nam ni bilo jasno, sneg je bil presenetljivo zelo kompakten (pričakovali smo gnoj), zjutraj verjetno celo pomrznjen - čeprav je bilo oblačno, vlažnost skoraj 100% in tempreratura ponoči ni padla pod 6°C. Z vrha smo odsmučali po Osrednji grapi (normalni izstop na greben je kopen, levo od normalke pa še široko zalit), kjer je bila smučarija zelo lepa, sneg pa kot puterček. Na plazu je šlo enako imenitno, po smučišču pa bi si človek celo želel, da bi malce bolj odjenjalo. Po plazeh se še vedno 'ohnesteinkontakt' prismuča do parkplaca, na smučišču pa je spodnjih 100vm kopnih. Ljudi danes popoldne začuda ni bilo videti...
25.-26.4.2013: Triglav, Po grapi s severnega grebena V smeri Po grapi s severnega grebena sta 2009 "prva" smučala Jaka in Samo. Jaka je v intervjuju kasneje izbrskal, da se je prvi tam doli na smučeh pravzaprav spustil že legendarni Franci Mrak v sedemdesetih, a je šel potek smeri v pozabo in so se kasneje vsi spusti v dvajsetem stoletju z vrha očaka drenjali ob klinih in jeklenicah. Smer Po grapi s severnega grebena je v dobrih razmerah res prava smučarska lepotička: na vrhu nekaj ostrih in zračnih prehodov, ki se jih da uloviti prav po grebenu, zatem se z grebena po kratki vesini spustimo v grapo, ki pada s severnega grebena in pripelje na obsežno vesino, pod katero se smer izteče na ledenik. Prostrana osrednja vesina je v povprečju strma 50°, deli jo vmesna ožina, ki v dobri zimi to pravzaprav niti ni, saj je takrat povsod možno "tekoče" zavijati. Pod vesino sledi še en strm prehod, zaključek smučanja pa je možen po več variantah, najbolj strma je naravnost navzdol na zahodni konec Triglavskega ledenika. Jaka je bil te dni delovno na Kredarici in naju je pri spustu pofotkal. Ko mu uspem izmakniti nekaj fotk, jih objavim... Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek popoldne na Kredarico (pri vzponu je gnoj najbolj motil pod Pastirsko in mimo Arnove glave, ostalo še kar v redu), danes zjutraj še pred sončnim vzhodom z ledenika proti Triglavu po njegovi SV steni in to desno od vpadnice vrha, kjer je sneg predelan in je bilo krasno pomrznjeno. Na prehodu na osrednjo vesino sva ujela stopinje Luke in Roka (spodaj sva midva vdela eno vmesno varianto), nad ožino (ki je trenutno smučarsko zelo udobno široka) sredi vesine je Marijana nadaljevala po smeri "Po grapi s severnega grebena", sam pa sem šel pogledat smer "Z vrha ob severnem grebenu", ki pa na zahodni strani ni preveč užitno narejena za smučanje (nepredelan sneg, skorja in še nekaj zoprnih prehodov je zelo slabo zasneženih). Z vrha sem nekaj pred 7:30 odsmučal (ravno je dovolj odjenjalo) po zelo lepo narejeni smeri Po grapi s severnega grebena (I, 50°, 350 m), kjer je bila smučarija odlična (zgoraj, na zahodni strani, bo en prehod verjetno kmalu fuč). Marijana je sestopila proti sedlu Malega Triglava in odsmučala po smeri "Severovzhodna stena, s sedla na ledenik", ki sicer sliši na ime Mullerjev kamin (čeprav gre pravi Mullerjev kamin dejansko konkretno bolj levo, gledano od spodaj, kakor nam je danes vsem razložil Pretepač). Razmere je imela precej slabše, sneg je slabo predelan, vmes en odsek pomrznjen/leden. Mullerja je včeraj odsmučal tudi Jaka, ki je zgoraj smučal po bolj direktnem izstopu na greben. S Kredarice (z obvezno pavzo, saj danes fletne kelnarice strežejo brezplačno pivo) sva nadaljevala ob 8:15 in sva začuda namesto snega dobila slabo smučljiv gnoj (tak ki zoprno "štopa") vse od bajte pa skoraj do tal, le malo nad in v dolini je bilo še kar solidno. Miha, ki je na G-L reklamiral idealen štart od 9h do 10h dopoldne, se gotovo že posipa s pepelom. No, nama je zvečer v bajti točno namignil, da bo treba za Triglav malo bolj zgodaj iz postelje...
20.4.2013: Viševnik Poročilo, Turni klub Gora: "Očitno se novica, da je pokljuška cesta splužena, še ni zelo razširila, saj sta Pokljuka in Viševnik danes samevala", če malo parafrazirava. Zjutraj je bilo na parkirišču celo samo stopinja nad nulo, sneg na smučišču še kar kompakten, pomrznil pa ni. Višje na normalki je tudi kar kompaktno, dokler se držiš presmučanega/prehojenega terena, čim pa zaviješ malo po svoje, je samo še gnoj. "Baza oblačkov bo večinoma nad vrhovi,..." in za oblačke je res tudi bila, žal pa je bila baza velikih oblakov pod vrhovi in naju je megla zagrnila na 1800 m. Od nadaljevanja in planov tako ni ostalo nič, z vrha sva par deset metrov prečila po grebenu (kopno) v smeri Draškega in s prve škrbine odsmučala navzdol po Severni grapi, ki pravzaprav niti ni grapa - temveč široka flanka in si lahko poljubno izbiral spust. Oranje po gnoju na 40-45° ni bilo nič posebno zabavnega. Spust sva nadaljevala severno od Kačjega robu, po nekaj porivanja je sledila presenetljivo luštna smuka po snežni podlagi, ki smučarja drži. Snega je sicer za konec aprila na Viševniku in na Pokljuki še ogromno.
18.4.2013: Jutro na Begunjščici Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 4:30 na Ljubelju (razen enega avta prazen parkplac), po Osrednji, sončni vzhod sva ujela par minutk pod vrhom Begunjščice. Pomrznilo danes tudi ni, le odsekoma se je naredila rahla "skorjica". Smuka v grapi tako-tako, po plazu in smučišču je šlo pa lepo. Ob 7h je bil parkplac "poln". Kmalu (verjetno jutri) se bodo v tem koncu začele objave s stavkom: "Prismuča se do..., z nekaj snemanji pa do..." ;-)
14.4.2013: Grossvenediger, 3666 m Poročilo, Turni klub Gora: Da ja ne bi preveč odjenjalo, sva že ob 3:20 štartala s parkirišča nad Bichlom (1480 m), ko je bilo nebo še brez oblačka, zvezd pa "nešteto". Cesta je bila tako pomrznjena, da sva pogrešala srenače, saj je bilo po gazi zaradi zdrsavanja "nemogoče" hoditi. Prav tako je preko ceste polno plazovin in je bilo mestoma v temi kar tečno. Pri Johhanishutte se je nebo že oblačilo, višje je začelo snežinkati, pri Defregger Haus je bilo povsem oblačno, na ledeniku pa je vse skupaj zagrnila še gosta megla. Temu v "novoreku" pri sosedih pravijo "strahlender Sonnenschein", kajti tako so napovedovali nedeljsko vreme. Približno v stilu Märchenwiese in Mlaka... Očitno vreme tudi avstrijske vremenkote ne uboga. Na srečo se je zgornja koča začela prazniti ob najinem prihodu, tako da sva v vse hujši mlečni belini sledila ostalim do najvišje točke. Nekateri (= Slovenci) smo po ledeniku hodili nenavezani, ostali pa v veliki večini navezani. Zgoraj bi bila smuka lahko zelo dobra, če bi se kaj videlo, pod ledenikom smo vozili naravnost navzdol (po pobočju zahodno od zgornje koče): večinoma dobra smuka, vmes pa tudi obupna skorja, spodaj pa lepo smučljiva skorja, ki je držala. Šele na cesti nama je zgornja plast za drobec spustila, tako da je bil rodeo malo bolj mehak. Peš sestopa je bilo danes za par minut, lastniki "primernih" smuči, pa so še prismučali do tal.
13.4.2013: Krahkopfe, 2847 m Poročilo, Turni klub Gora: Začuda zjutraj še nobenega pri Sadnighaus, pa sva štartala šele ob pol osmih. Novega snega je bilo 10 (in višje do slabih 20) cm, pod njim je bil v spodnjem delu gnoj, višje pa trda (na vršnem pobočju pomrznjena) podlaga. Smuka v takem je bila idealna, prašilo se je kot za stavo. Pri spustu se je uživancija končala nekje na dobrih 2100 m, kjer se je začel vedno hujši gnoj in prečka, ki je izpostavljena plazovom... Krahkopfe glede na videno ponuja boljšo smuko v primerjavi s Stellkopf-om, ki je, glede na zapise po forumih, bolj obiskan. Očitno 'prevaga' 5 m višine. Ostalo je Mišo zapisal - a če bi vedela, čigavo pivo se hladi v snegu, bi ga nekaj na račun gazi gotovo manjkalo ;-)
11.4.2013: Begunjska Vrtača (lenuhi v Lenuhovi) Fotke (nekaj jih je pritisnil tudi Jaka) so vabljive, bolj kot je Lenuhova smer s smučarskega stališča, saj spodnja tretjina smeri žal kar malce pokvari celoten vtis. Tudi stara ocena IV+ je podcenjena, bolj realna je ocena V-. V novih ocenah bi zneslo Z+, 45°, mesta 50°, ozki prehodi, 350 m. Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bil dan za dolinske lenuhe in begunjskega Lenuha. Dva zjutraj nista mogla, enemu pa se ni dalo zgodaj vstati, pa smo šli (Jaka in MM) popoldne pogledat, če ni že preveč ojuženo. Bilo je ojuženo, a ne preveč! Lenuhova smer je lepo zalita, iztek na Šentanca je na široko zasnežen in deluje nekam smešno položno. Zgoraj je bila "razmera" in smuka najboljša, prestop v zgornji žleb je bil nepredelan, namočen in zato malo psihičen, zgornji žleb solidno smučljiv, spodnji pa bolj namočen in je bilo potrebno precej "kidati", ker smo imeli "čast" kot prvi "orati". Tik za nami so šli navzgor naslednji trije popoldanski smučarski lenuhi...
10.4.2013: Vrtača, ena Leva grapa ;) Tokrat z Jakom namesto Marijance, ki je avtor polovice fotografij. Na Vrtačo sva pristopila po povsem levi varianti Leve grape, smučala pa sva povsem desno varianto Leve grape: Z-, zgoraj 50°/45°, 350 m. Levo-desno je gledano od spodaj - tako je Leva grapa tudi dobila svoje ime, ker poteka levo od Osrednje grape. Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, pristopila sva po zelo razvejani Levi grapi (leva varianta, še v senci) in odsmučala po desni varianti Leve grape. Zjutraj do vstopa povsod pomrznjeno, grapa je lepo zalita, s smučanjem sva pričela malo po 9h, lahko bi pa tudi že prej, ker sonce kmalu posveti vanjo.
9.4.2013: Popoldanska Begunjščica Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, megla naju je sprejela na vrhu Plazu nad Zelenico in naju spremljala v smeri Trolko po kateri sva pritipala na vršni greben. Odsmučala sva nazaj za sledmi, snežne razmere mešane a v splošnem zelo dobre, preko skoka/ožine v spodnjem delu je snega malo, nekaj sva ga tudi oluščila, tako da je malo kontakta s skalo. Po plazu je šlo OK, po smučišču pa je sneg vedno bolj cukal, tako da je bilo spodaj najbolje peljati tam, kjer je šel pred dnevi ratrak.
7.4.2013: Megla pred Nosom (Špik nad Nosom, 2531 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zadnje čase hodiva več ali manj samo še v megli in tudi tokrat naju je nad sončno škrbino Riomoz na dobrih 2200 m sprejela gosta megla za rezat, ki se ni in ni dala razkaditi. Z Riomoza na planino Krni dol je bilo že presmučano, nad škrbino pa žal ni bilo še nič sledi, tako sva tipala po občutku in naluknjala skorjo do bivaka na vrhu, kjer sva se "utaborila", a se megla nikakor ni dala. Opoldne sva obupala ter odsmučala navzdol. Sneg je bil zjutraj povsod pomrznjen, nekaj cm skorje smučarja nosi, pešca pa ne. Do višine nekje na 2000-2100 m ob najinem povratku ni še prav nič odjenjalo, na planini Pecol pa je že čakal gnoj. Smuka je bila zelo, zelo dobra: zgoraj super "grifig" sneg in povsod se je dalo uloviti gladke flanke, nižje sva prečila na lepo smučljivo in slikovito JZ sleme Špika nad Nosom, na Montaževi planoti sva vozila "skoraj" veselec, edino tik nad in po cesti je šlo tokrat zanič, ker je sneg preveč zaviral.
4.4.2013: Begunjščica V Osrednji grapi krasno smučljiv bolj ali manj zbit sneg, na plazu je sledilo vrhunsko smučarsko uživanje po (malček 'postanem') pršiču. Nižje nekaj skorje, ki se je ob večji hitrosti lepo prebijala, zaključek pa lagodna smuka po mokrem snegu...
2.4. in 3.4.2013: (Že spet popoldanska) Povna peč (in to dvakrat) V sredo še dodatnih slabih 10 cm novega snega, tokrat je sneg spodaj moker, višje pa 'le' vlažen. Smuka spet izredna, ambient pa še bolj zimski...
V torek na izhodišču 20 cm (malce vlažnega) pršiča, višje okoli 30 cm. Smuka perfektna, ambient povsem zimski...
1.4.2013: Peca (Veška kopa) Poročilo, Turni klub Gora: Preko noči je padlo še 5-10 cm snega, pred nama je gaz utrdilo kar nekaj Avstrijcev, zgoraj sva na slabih 2000 m odvila levo in v megli za rezat dobesedno pretipala na vrh Veške kope. Ker se presneta megla niti za trenutek ni hotela vsaj malo razkaditi, sva obupala glede spusta v Globasnico in odpeljala po občutku v smeri normalke. Na 1700 m se je res krasna pršičasta smuka po redkem in vse bolj strmem gozdu končala nad pečinami. Zapregla sva pse in zgoraj ujela špuro za Bistriško špico ter ji sledila do grebena. Vmes se je enkrat celo razjasnilo, nekajkrat sva občudovala modrino nebo, sicer pa sva spet rezala meglo. A sonce je vse bolj prediralo oblake in v drugo sva odsmučala v bistveno boljši svetlobi: zgoraj sva nedotaknjen pršič lovila na desni, pod lovsko bajto pa levo od smučin. Odlična smuka!
31.3.2013: Peca (Bistriška špica) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska tura, izhodišče nad Lepeno (brez verig do Riepla ne bi šlo), snežilo je ves čas, novega snega je 20 cm in to suhega pršiča. Nad gozdno mejo (ta je na Peci zelo visoka, 1900+ m) je bil sneg delno razpihan in spremljala naju je taka megla, da sva komaj kaj videla ter le počasi pritipala do grebena nekje na slabih 2100 m. Smuka v takem je bila odlična, le povsem zgoraj sva imela probleme pri sledenju svoje smučine, ki sva jo takoj izgubila in sva po občutku odsmučala v belino.
30.3.2013: Svačica s Podna Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče v Podnu, spodaj vse namočeno, na 1400 m je bila meja zadnjega sneženja, novega mokrega snega 10 cm. Še višje je snega le par cm - 'windgepresset', megla pa taka, da ne vidiva nič. Tudi predhodniki so zaključili nekje na 1700+ m, tako da nadaljujeva daleč desno po občutku in malo pod sedlom ujameva osamljeno smučino. Pri nadaljevanju do vrha Svačice se je pridružil še veter... Sneg za smuko sploh ni bil slab, ne zgoraj ne spodaj. Žal pa je slaba vidljivost precej motila: na Svačici sami plužni zavoji, pod sedlom Vrtača pa se je dalo prav lepo zavijati, pod 1600 m še kar solidno smučjliv gnoj, zatem pa lepo vsmučan rodeo do tekaške proge. Opoldne je nad 1500 m rahlo snežinkalo, nižje pa vse bolj deževalo. Pri Podnarju je bilo ob povratku 5° C...
25.3.2013: Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: Z avstrijske strani mejnega prehoda Ljubelj, s SZ na Povno peč oziroma na ramo Z od vrha. Novega puhca je bilo popoldne okoli 10 cm, spodaj manj, zgoraj tudi več. Zgoraj smuka super, na ključnem prehodu (40°) je pod pršičem pomrznjena podlaga, zato je šlo malo bolj na trdo, pa še nov sneg je tam med smučanjem plazil, nižje pa spet super smuka do avta.
24.3.2013: Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, občasno rahlo sneženje, megla pa na srečo ni bila tako zelo gosta, da se ne bi nekajkrat za silo 'razmeglilo', tako da sva v Suhem ruševju brez težav našla Levo grapo, ki je bila prav vzorno shojena - hvala za stopinje. Leva grapa je trenutno smučarsko zelo lepo narejena, žal pa snežne razmere ne vlivajo zaupanja. Nekje na sredini je ena večja kloža, kjer bi se s smučmi dalo 'stisniti' ob robu, a tudi zgoraj (slabih 50 m pod grebenom) so se sledi zaradi napihanega snega zdrenjale ob skalah direktno na greben. Smučarski prehod na greben sva tudi malo potipala: skorj(ic)a bi pri smučanju plazila, a glavni problem je okoli 30-40 cm debela vršna plast na pomrznjeni podlagi, ki naju ni prepričala, da bi odsmučala po pristopni grapi. Po grebenu sva nadaljevala desno na predvrh Vrtače in odsmučala po Osrednji grapi, ki je bila (glede na sledi) v soboto presmučana - smučarsko je bilo (pod)povprečno. Pod steno pa je bilo vse bolje, saj se je v Ruševju po par cm novega snega prav na mehko vijugalo. Po prečki do Zelenice rodeo po razbitih-pomrznjenih sledeh, nadaljevanje do Ljubelja pa spet prav luštno...
23.3.2013: Špik nad Tratico (Cima Gambon alta, 2405 m) Špik nad Tratico, JZ grapa, Z, 45°, 500 m. Nekaj fotk z ogleda izpred dveh let. Poročilo, Turni klub Gora: Tudi nad Pecolom so se očitno nalezli koroškega (avstrijskega) sindroma vožnje z motornimi sanmi in ratraki vsevprek po zasneženih planinah. Žal. Danes so imeli svojo zabavo ljubitelji perutnine, ki so jih pripeljali skoraj povsem pod pobočje Špika nad Nosom, kjer so s 'kanoni' ovekovečili svojo perjad. Zjutraj je bila hoja po cesti na Pecol zaradi ratraka kar malo mučna (pomrznjeno), na planoti je sneg predelan, pomrznjen in se je uživaško hodilo vse do vstopa na vršno nadstropje Špika Hude police. Takoj nad vstopom sva odvila desno po izrazitem in precej strmem žlebu (blizu 50°), zatem po obsežni flanki do stika z mulatjero in levo po prehodih na vrh Špika nad Tratico. Z vrha sva odsmučala po Z strani (malo pod vrhom je bilo potrebno poskočiti čez skalo, sicer pa zgoraj ni odjenjalo in še skorja se je luščila), nižje sva v levo ujela pristopne sledi. Pri stiku z mulatjero je Marijana nadaljevala mimo Škrbine v Tratici po normalni smeri (odjenjano, zelo dobre razmere), sam pa sem nadaljeval v okviru pristopne smeri. Strmemu žlebu sem se umaknil po desni strani, kjer je smučarsko bistveno lepše (= širše). Razmere pa kar v redu, sicer je bilo v večjem delu bolj ali manj trdo, ampak je bilo grifig. Smer je visoka 500 m, strmina večinoma 45°, smučarska Z. Pod steno je bila smučarija res odlična - veselec naju je razvajal vse do ceste. Tudi zratrakirana cesta je bila odjenjana in je šlo prav krasno skozi ovinke.
5.3.2013: Nedirektna Direktna v Begunjščici Popoldne sva pogledala v Direktno grapo Begunjščice. Obiska v njej po zadnjem sneženju ni bilo, bila je splazena, snežne razmere za smučanje krasne. Žal že prvi skok, bolje rečeno ožina, ni bil smučarski, a bi se še dalo pri smučanju brez posebnih težav skočiti, kar pa žal (vsaj za naju) ni veljalo za drugi skok, kjer bi morala kar nekaj metrov po luftu. Za peš je bilo oboje brez problema. Na vrhu snežišča nad spodnjim delom grape, tik pod zgornjo stopnjo, je bilo na lepem precej napihanega snega, stabilnost slaba, zato sva odvila levo in sestopila v Osrednjo grapo, ki sva jo dosegla tik pod ožino. Takoj nad ožino pa sva malo čudno pogledala desno, kjer se je odprlo ožje nadaljevanje, ki ga še nisva nikoli hodila. Šla sva seveda za nosom, višje prečkala Osrednjo in na greben izstopila po levi varianti, ki so si jo za svojo vzeli pešaki, saj smučin ni bilo videti, za peš pa je bila avtocesta. Odsmučala sva po tej vijugasti varianti Osrednje. Razmere baje niso nikoli slabe, so samo slabi smučarji. Kakorkoli, danes so bile smučarske razmere v Osrednji in še naprej do Ljubelja bolj slabe. Še najboljše je bilo takoj z grebena...
2.3.-3.3.2013: Nad dolino Zirknitz (Grosse Zirknitztal) Malo raziskovanja, Stanziwurten so "reklamirali" na "sosednjem" forumu, na njegovem vrhu nama je bližnji Alteck (na drugi strani doline Grosse Zirknitztal) kot nedeljska izbira sam od sebe padel v oči. Snega je v tem koncu bistveno manj kot pri nas, posebno v dolinah. Če nad izhodiščem ne bi bilo ravno in/ali cesta, se do avta ne bi prismučalo, izhodišča pa so tam okoli 1500 m... 2.3.2013: Stanziwurten, 2707 m Izhodišče Mitten, cesta je plužena do 1440 m. Po markirani potki na planino Mittner, malo vzhodno po cesti, zatem vseskozi v okviru prostranega JZ slemena na vrh. Srečala nisva prav nikogar, jih je pa nekaj komadov glede na sledi uživalo dan prej. Najprej sva odsmučala po nedotaknjenem Z pobočju, ki je ponudilo krasno smučarsko uživancijo: 35° naklonina, široko pobočje in od sonca in vetra le malček obdelan pršič. Dobrih 400 m nižje sva zapregla pse in povlekla prečko do pristopne špure ter še enkrat na vrh. Pri drugem spustu sva sledila smučinam, ki so naju z vrha vodile malo vzhodno od JZ slemena. Na J straneh je bila sicer skorja, ki jo je sonce omehčalo, da je bila smuka prav luštna. Tudi ko so sledi odvile nazaj na normalko, sva vztrajala v liniji, ki je vodila vseskozi vzporedno s slemenom, saj so bili tereni po najinem okusu lepši kot v okviru normalke. Spodaj nad planino naju je pričakal "gnoj", zatem po "sankaški" cesti brzinsko do avta.
3.3.2013: Alteck, 2942 m Izhodišče na razcepu za Grosse in Kleine Zirknitz, pozimi plužijo, 1640 m. Po cesti levo do elektrarne, zatem gotovo najbolje v okviru markacij (ki jih je težje loviti) ob potoku navzgor, na 1950 m se krnica na široko odpre. Do zatrepa in desno naravnost navzgor po zahodnem pobočju do križa na vrhu Altecka. Vršno zahodno pobočje je kar prostrano, v povprečju strmo (blizu) 40° in visoko 300 vm; za smučarsko T-. Sledi na 'najini' strani nobenih, z druge strani (smučišče Mölltaler Gletscher) pa je vrh v soboto dočakal nekaj obiska. Razmere danes niso bile takšne, kot sva jih pričakovala in doživela dan predtem na zahodnem pobočju "Stanzija". Bilo je kar nekaj napihanega snega, tudi test snežne odeje ni bil povsem zadovoljiv, tako da sva navzgor do križa lovila najbolj varne prehode. Z vrha sva zato odsmučala po s soncem bolj obsijanem delu pobočja, razmere pa kar solidne, klož(ica)a ni prav veliko motila. V krnici je bila smuka spremenljiva, večinoma prav luštna, mestoma pa skorja ali trda kloža. Teren je za turno smuko prav idealen, prostran, edino zjutraj je dolina pravcati hladilnik, saj sonce zelo pozno posije vanjo. Tudi v spodnjem delu (pod 1950 m) je šlo presenetljivo lepo, saj je navzdol lažje loviti "idealno" linijo in le en mini potoček sva morala prečiti, ter navzgor odštamfati par metrov. Edino Rojacherspitze je danes zaštrajkal, se bova pa še kdaj vrnila, saj je tudi Zirknitzspitze smučarsko zanimiv vrh!
28.2.2013: Turno pohajkovanje pod Poliškimi Špiki V znamenju kratkih razjasnitev, sicer pa megla, difuza in plazovi z vršnega nadstropja.
26.2.2013: Jerebikovec V nedeljo so izjemno hvalili pršič in sva šla z zamudo pogledat, če je še kaj užitnega ostalo. Na koncu je bilo presenetljivo spodobno - glede na najina pričakovanja. Pršiča sicer ni več in tudi kakšnih 10 smučin je bilo že zarezanih, a prostora za res dobro vožnjo po mehkem celcu je bilo še dovolj. Edino povsem spodaj je šlo odsekoma po skorji. 25.2.2013: Še enkrat Peca, tokrat s planine Luža Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče nad Rieplom, včeraj žal ni hodil nihče, utiranje špure je bilo danes precej težaško delo, že do planine Luža se je v takih čudnih razmerah hudo vleklo. Sneg spodaj moker in mehak, nad zgornjo planino je bilo precej kompaktno vse skupaj in se je malo udiralo, zatem pa spet moker sneg, zgoraj zadnjih 200 vm suh sneg: 'rahla' kloža, ki se bolj malo predira. Slabih 100 m pod vrhom sva pregledala snežno odejo: na prvi pogled izgleda zelo kompaktno, a na 30 in na 50 cm globine sta drsni plasti, kjer klada zdrsne že ob majhni obremenitvi. Na bolj strmem pobočju bi gladko obrnila, a tu je enostavno prepoložno, da bi se splazilo. Za vzpon sva rabila še enkrat več časa kot običajno. Z grebena dol je bilo prvih 200 vm prav krasna in mehka smuka, zatem nekaj časa ni šlo nikamor, ker je moker celec preveč zaviral, nad zgornjo planino in pod njo pa je šlo spet fino vse do spodnje ceste. Povratek od Luže do avta je šel tudi brez psov.
24.2.2013: Kresišče s Koroške Poročilo, Turni klub Gora: Da ne boste mislili, da nisva nič smučala in cel dan samo kidala. Sploh nisva kidala, ker sva majhno punčko nahecala, da je namestu naju dve uri premetavala novozapadli sneg; ki se danes sploh ni več meril v cm in do kam se palica udre brez upora. Novega snega je enostavno preveč in še pretežak je. Tudi za široke smuči in relativno kar strmo gozdno pobočje, je bilo takega 'nešampanjskega' pršiča odločno preveč. Skupaj z nama so štartali (Altfinkenstein, 925 m) še trije našpičeni domačini, ki so nama orali zamedeno smučino. Na grebenu je močno brilo z južne strani, vseskozi je padal sneg, proti vrhu so razmere postale vse bolj sumljive, tako da sva zaključila pri zadnji smreki kakih dobrih 10 m pod križem, ki se ga je komaj videlo, domačini pa so mimo naju brezkomromisno odjurišali prav do vrha. Smuka nič posebnega, tam kjer je strmo, je šlo lepo, kjer je bolj položno, pa so prav prišle smučine, kjer si ujel nekaj zaleta za naslednjo porcijo pršičarjenja.
23.2.2013: Peca (Veška kopa, 2074 m) Slovarček za telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Tokrat sva štartala iz Globasnice (Podroje, 580 m), bila sva precej pozno na izhodišču, imela obilo sreče z vbodom ture (začetek po cesti ob potoku Globasnice), in potem sva za 'nagrado' do vrha lagodno špancirala po jutranji smučini treh neznanih mučenikov - hvala. Pod Veško planino (1568 m) sva srečala mnogo 'smrežakov', nad njo pa veliko turnih smučarjev; ni nama pa bilo čisto jasno, odkod so se vsi vzeli... Novega snega je toliko, da se palica brez upora pogrezne 40 cm, če se pa nasloniš, si pa takoj vsaj do komolcev v snegu. Vršnih 100 vm je bilo sicer bolj tako (malo klože, malo napihanca), zatem se je pa začela zabava in vse globje plavanje v pršiču (danes sicer ni bil pravi 'šampanjski' pršič kot včeraj). Na najini precej strmi gozdni vršni varianti (konkretno desno od markacij) ni bilo še nobene špure, na 1500 m sva se križala s smučinami, zatem sva čez Travento spet plavala po nedotaknjenem snegu, nižje pa sta se nama pridružili še dve smučini. Na cesto sva padla dobrih 100 vm nad izhodiščem. Bombastično.
22.2.2013: Povna peč nad Ljubeljem Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek (na stari pršič zgoraj 10-15 cm novega) in petek (še dodatnih 15 cm novega) popoldne sva bila na avstrijski strani mejnega prehoda Ljubelj in sva potipala teren na zahodni strani. Včeraj sva poskusila približno v smeri proti Trianglu, pa se nama ni ravno izšlo, tudi teren ni preveč varen pred plazovi. Nekje na 1500 sva obupala in odsmučala navzdol. Smuka zgoraj bolj švoh, povsod malo plazovine ali pa pomrznjena skorja pod novim snegom. Spodnja polovica je šla luštno. Danes sva skočila na Povno peč s SZ. Na 1200+ m se svet postavi precej pokonci in višje je treba ujeti en strm prehod, ki privede na zgornje "smučišče". Povsod bolj ali manj redek gozd. Prehod je kar strm, dobrih 40° in ga je za 50+ vm, nasploh je celotno pobočje precej strmo in šele proti vrhu se teren malo položi. Na greben sva prišla Z od Povne peči, kakih 20 m nižje. Smuka po redkem gozdu je bila zgoraj res fenomenalna in ker je tako dobro norelo, sva v žaru smuke začuda zgrešila ključni prehod. No, staknila sva še enega, ki pa je precej slabši. Nov sneg je bil še kar solidno sprijet s podlago, le na največji strmini je ob "divjanju" malo tudi plazilo.
17.2.2013: Nabojs, 2313 m Poročilo, Turni klub Gora: Igor, res hvala lepa za gaz in še bolj za ažurno poročilo o razmerah. Hvala. Seveda je Nabojs vreden opisa, čeprav se hecaš, da so tvoje ture bolj 'tako'..., no vseeno sva zadevo malček popestrila... ;) Danes kar precej ljudi na Nabojsevi škrbini, pred nama trije na vrhu Nabojsa. Midva sva navzgor odnesla tudi smuči, saj je vstopna rampa/grapa izgledala zelo lepo narejena: bolj ali manj zbit suh sneg. Nadaljevanje proti vrhu je žal slabše, večinoma skorjasto. Nov sneg se je pa solidno sprijel s podlago, vseeno sva navzdol odsmučala previdno. Pod Nabojsevo škrbino pršič ni več 1A, po krnici se pa prav lepo pršičari. Kmalu pod kočo sva sledila številnim smučinam levo, da vidiva direkten prehod v dolino, pa razen štamfanja žal nisva nič videla. Ko so predhodniki obupali s štamfanjem in zapregli pse, sva imela midva vsega dovolj in v smeri letne poti prečila rahlo navzdol ter ravno ujela prehod preko mostička.
16.2.2013: Bistriška špica (Peca, 2113 m) Poročilo, Turni klub Gora: S planine Luža na Peco. Snega je nekje od četrt metra do slabe pol metra več kot prejšnji teden. Pršiča je seveda manj in je že malo "postan" (malo sonce, malo veter, malo temperature v spodnjem delu), a je bil skoraj v celoti zelo lepo smučljiv. Tudi nezvoženega snega je bilo še v izobilju, čeprav sva drugi spust opravljala med zadnjimi.
10.2.2013: Smučarski poligon na Murnovcu (1864 m) Poročilo, Turni klub Gora: Na turo je s poročilom povabila tejaoman.info (tam je tudi opis ture, edino pridevnik 'redek' v povsem spodnjem delu gozda ni mišljen smučarsko ;). Z izhodišča štartava skupaj z večjo vodeno skupino, na Murnovcu sva razglede uživala sama. Z vrha sva odsmučala precej desno od vpadnice (od zgoraj gledano, na sever). Ker je bilo pršičarjenje res uživaško, sva zadevo še dvakrat ponovila (vršnega spusta je točno 200 vm, odsekoma precej strmo, redek gozd). Vmes so z Murnovca za najinima smučinama odvijugali tudi 'vodenci', tako da sva naslednja spusta izbrala tik desno ob vpadnici, kjer je bilo še nedotaknjeno in kar se je izkazalo za najboljšo izbiro. Vsak naslednji spust je bil boljši. Grebenski pristop na Kresišče je zanimiv (z vmesnimi spusti prav divji), z vrha je pred nama glede na sledi peljalo res polno ljudi (tudi na jug je bilo zvoženo), a se je brez težav našel nedotaknjen pršič vse do nekje dobrih 1400 m (z grebena na sever se je najbolje držati čimbolj desno), zatem kakih 300 vm drenjanja po zvoženem odseku, za konec pa po pršiču še čez bivše smučišče do avta.
9.2.2013: Hajnžev Praprotnik, 1727 m Poročilo, Turni klub Gora: Danes so se očitno vsi novodobni "levi fašisti" zarotili proti nama. Prejšnji teden so reklamirali Hajnžev graben, da je očiščen in prijeten za turni sprehod. Tako sva štartala povsem spodaj v Zvrhnjem kotu, pri Maleju. A pot ni očiščena, je pa zato na nekaj mestih podrta... Pri Hajnžu (tam se Hajnžev graben konča) naju je pričakala smučina, ki je prišla od Gornika. Sledila sva ji po neverjetno položni cesti, ki je pred par leti gotovo še ni bilo. Na razcepu markirane poti je šla smučina še vedno po cesti, pa sva ji še malo sledila do konca ceste, kjer naju pričaka odbita prečka skozi goščavo. Še vedno slediva predhodnikoma (ugotavljava, da sta poznavalca, ker sicer živa duša ne bi zarila v tako smotan svet). Po goščavi prideva na poseko in po nekaj zoprnih okljukih sva res na prijetnem in razglednem slemenu. Žal vse okoli megla, in še snežinkalo je, tako da niti do stene Košute nisva dobro videla, pa tudi sprehoda je bilo hitro konec. Najprej naravnost navzgor po strmem, gostem in relativno ozkem gozdnem grebenu, nato predhodnika obupata in sta šla peš. Tu nama je bilo že jasno, da sta bila pred nama popolna nepoznavalca in res sta nad nekim lovskim vikendom nekje na slabih 1500 m obupala, ter odsmučala desno v hosto. Nadaljevala sva proti vrhu, svet se je lepo odpiral in zgoraj sva našla res krasno "flanko" ter tik pod vrhom stopila celo na smučino, ki je prišla s SV. Ker so ti predhodniki očitno našli na vrh, sva jim zaupala in sledila pri spustu. Vršni del spusta je bil res fenomenalen: ravno prav redek gozd, ravno prava naklonina in obilo pršiča. Spodnji del je bila žal slabše smučljiva ožja grapa, zaključek pa senožeti nad Gornikom, do kamor plužijo in tam bi tudi morala imeti izhodišče. Za naju se je spust šele dobro začel. Ker nama spust po Hajnževem grabnu ni ravno vzbujal skomin, sva nadaljevala po delno spluženi cesti do Mlečnika, kjer nama domačinka ni hotela "izdati" direktne (markirane) variante v dolino. Dovolj sva trmasta, da sva jo šla vdet, a sva jo brez zemljevida (ki je ostal doma) gladko falila. Tako sva bluzila čez senožeti, skozi hosto, preko ceste, mimo Mihca, skozi še eno prečko in hosto ter začuda markacijo na koncu celo ujela, točno ob stiku z dolino. No, vsaj smuči nama ni bilo potrebno sneti.
8.2.2013: Dvojna Veška kopa, 2074 m (Peca) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče za nas Gorenjce klasično, nad Rieplom. Špura je bila že potegnjena včeraj. Do gozdne meje pršič, nad drevesno mejo kloža. Tam sva jo po svoje ubrala levo na še "deviško" Veško kopo. Odsmučala sva v SZ smeri: vršnih 100 vm v okviru poti (kloža), zatem pa 500 vm uživancije po prvovrstnem pršiču naravnost navzdol (zgoraj redek gozd, zatem plitva grapa) do ceste, ki vodi v Globasnico. Ker je bilo tako noro fino, sva šla še enkrat gor pod Veško kopo (špura nama je bila medtem frišno potegnjena) in sva sneg še enkrat zaprašila. Za kratko sva nalimala pse in navzgor do prve serpentine (1500 m), zatem pa sva odsmučala v severni smeri preko Travente v dolino Globasnice. Vmes sva izbrala en zaraščen odsek z manj snega, ki bi se mu lahko tudi ognila, sicer sva smučala po redkem gozdu po več ali manj krasnem pršiču. Cesta in vzpon nazaj do avta (sedlo Luža) se vleče kot čreva, čeprav ga je samo dobrih 400 vm - tako položno cesto je res težko najti.
7.2.2013: Povna peč, 1503 m Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne z avstrijske strani na stari Ljubelj, krasen spust dol na sever, še enkrat gor na Ljubelj in po grebenu na Povno peč. Zaključiva tik pod vrhom, novega snega povsod okoli četrt metra, super smučljiv pršič. Odsvetujeva, da bi pri spustu kdo sledil najinima špurama. S Povne peči sva poskusila na pamet direktno dol na sever, vršni del je bombastičen, nekje na 1200+ m pa se začnejo problemi, gozdno pobočje se zoži v grapo s skoki, tako da sva morala precej 'čarati', da sva pred temo pocikcakala do izhodišča.
4.2. in 2.2.2013: Nad Ljubeljem Veter in sonce sta navkljub gozdu in senčni legi naredila svoje, pršiča ni veliko ostalo. Navzgor grede (najine petkove sledi je zamedlo, predhodnik pa je vlekel precej nemogočo špuro) sva se tokrat v jasnem vremenu lahko dobro razgledala za smučarskimi variantami. Najbolj mamljiva je direktna na sever s kote 1415 m, a je tam pršič že predelalo sonce in sva obrnila. Tako sva malo pod kočo izbrala redek gozd (levo od petkove variante), ki ga sonce ni obliznilo, pa tudi klože je bilo 'le' bolj za vzorec...
Poročilo, Turni klub Gora, petek: Na avstrijski strani Ljubelja je snega konkretno več, parkirava na prvi serpentini pod tunelom in v okviru ceste na stari mejni prehod Ljubelj. Prav po cesti sva hodila zelo malo: v spodnjem delu po senožetih, v srednjem naravnost skozi dovolj redko hosto (obe bližnjici desno od ceste), zaključek po cesti do Koče na Ljubelju. Od tam sva nadaljevala zahodno po/ob grebenu do prvega vrha (1415 m), čez greben je vlekel kar močan severnik. Novega snega je bilo 20 cm (ob 17 h in je še močno padalo), 400 m spusta je bilo zelo solidnih: od koče malo po cesti, potem pa na prvem 'pametnem' mestu levo skozi dovolj redko hosto. Pri Šent Lenartu za kratko po cesti, zatem spet levo čez senožeti in čez potok.
3.2.2013: Kovk in Konjščica Poročilo, Turni klub Gora: Cesta nad Ukvami je bila ob 10 h splužena, pri Oštariji takrat že polno pločevine, novega snega spodaj 25 cm, višje pa (dobrih) 40 cm, vseskozi je nažigalo sonce, na vrhu pa tudi severnik. Za tako položno pobočje je bilo novega snega odločno preveč, tako da nisva iskala nedotaknjenega pršiča, ker je preveč zaviralo, temveč ravno prav zvožen celc. Zatem sva skočila na Konjščico, kamor je tudi bila potegnjena špura. Novozapadlega je bilo še več (50 cm, tudi več), smuka pa malček boljša, saj je malo bolj strmo in gozdno. Spodnji del mimo planine do Oštarije je bil popoldne v senci in se je naredila skorjica.
27.1.2013: Homo alpinus cavusprofundus (luknjač) Med forumaši (Turni klub Gora) so se začela prerekanja glede poimenovanja določene podvrste Homo alpinusa (slovensko planinec), zato osvetlimo znanstveno terminologijo v skladu z najnovejšimi izsledki. Podvrsta Homo alpinus hiemalis (turni smučar) se je od časa raziskav dr. Janka Mlakarja v gorah izjemno namnožila, saj je turni smučar vse bolj prilagojen za preživetje v zahtevnem zimskem gorskem okolju. Najbolj opazna morfološka sprememba evolucijskega razvoja zadnjega obdobja so stopala, ki so se nekoliko skrajšala, zato pa so postala bistveno širša in premorejo izrazit stranski lok. To turnemu smučarju v globokem snegu omogoča boljšo plovnost, hkrati pa v vseh snežnih razmerah večjo okretnost, da ga je prav zabavno gledati. Homo alpinus vulgaris (navadni planinec) običajno pozimi dremlje in se le malokrat odpravi v gore. Večinoma se zaradi njemu sovražnega okolja (preglobok sneg) drži ustaljenih gozdnih poti, ki se zaključijo v planinskih kočah, kjer jih pogrejejo, napoje in napasejo, zatem pa ostrižejo. V zadnjih letih postaja vse bolj dokumentirano, da se je v genskem bazenu navadnega planinca razširila zanimiva vedenjska mutacija, ki mu omogoča gibanje v zimskem okolju tudi višje v gorah. Nekateri navadni planinci so namreč začeli v globokem snegu slediti turnim smučarjem, tako da hodijo po njihovih sledeh, kar jim zelo olajša gibanje. V smučinah za sabo puščajo luknje (gladko sled podaljšanih stopal turnih smučarjev pri hoji neenakomerno naluknjajo), odtod se jih je kmalu prijelo vulgarno ime luknjači. Med znanstveniki trenutno še teče debata, večina pa se strinja, da že lahko govorimo o povsem novi podvrsti: Homo alpinus cavusprofundus. Podvrste planincev gensko niso daleč narezen (speciacija je v teku), tako da se med sabo lahko poljubno parijo. Zanimiva so odkritja križancev med luknjačem in turnim smučarjem: Homo alpinus gigantopedarius (krpljar, križanec turne smučarke in luknjača) in Homo alpinus gigantopedariustabulatus (deskar, križanec luknjačice in turnega smučarja). Vse bolj je tudi dokumentirano, da ti potomci niso plodni, saj mladičev krpljarjev in deskarjev dosedaj še niso opazili. Zadnji vikend sva na območju nad Plavškim Rovtom in Planino pod Golico v sledeh turnih smučarjev preučevala povsem sveže sledi luknjačev, ki so navkljub globoki snežni odeji vodile prav do najvišjih vrhov, kar nesporno dokazuje veliko evolucijsko prednost omenjene mutacije. Sobotna znanstvena odprava kolegov na Golico je poročala, da je bila na vrh potegnjena povsem sveža sled turnih smučarjev in že takoj v nedeljo sva lahko v njih merila globoke sledi luknjača. Sklepamo lahko tudi, da imajo luknjači dostop do spletišča, kjer se med sabo družijo drzni turni smučarji in poročajo o svojih junaških podvigih - kar zelo radi počno, vključno s slikovnimi prilogami.
26.1.2013: Smučarski poligon za Hruškim vrhom Na Hruški vrh z juga preko Hruške planine - nasploh sva bila prvič turno na Hruškem vrhu, tako da sva bila prav vesela, da nama je "Bajsi tim", ki sva ga srečala na vrhu, razkazal res čudovit smučarski "poligon" na severni strani Hruškega vrha. Posebno drugi spust na poligonu, po širokem in golem vršnem pobočja Koprivnjaka vse do koroške planine Rožca, je bil v danih razmerah čudovit. Nasprotno od pričakovanj je bila super tudi smuka po južnih pobočjih Hruškega vrha. Tu sva za spremembo midva vodila oba "bajsija": z vrha direktno dol mimo redkih macesnov, zatem pa več ali manj kar naravnost naprej v dolino. Cest in pristopne "avtoceste" sem se ogibal, tako da smo smučali po bolj ali manj redki hosti, dokler nas nisem temelijto izgubil. Po uri napornega lomastenja sem in tja se je izkazalo, da smo povsem drugje, kot sem mislil, in da v spodnjem delu (nad Zajamnikom) obstajata dva pristopa do planine, vzhodni in zahodni... "Bajsija", oglasita se po mejlu, da se malo odkupiva ;-)
20.1.2013: Mrežce Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (pri spomeniku) je bilo novozapadlega snega 2 cm in ravno sva po radiu poslušala vremenska napoved, ki je "ugibala" o tem, da bo meja sneženja zjutraj na 800 m in se bo čez dan dvignila na 1500 m. Zjutraj je na Pokljuki žal veselo padal dež. Če bi bila zlobna (kar sva z veseljem ;-), bi komentirala, da se jim očitno niti skozi okno ne ljubi pogledati. Pol ure kasneje je na Lipanci tudi veselo deževalo, točno ob 9:00 je bila snežna meja na slabih 1800 m. Cokle so se pri vzponu delale kot za stavo, niti maža ni kaj veliko zalegla, zato pa so k prirastku cokel "pomagale" luknje nekega junaka, ki se je včeraj na Lipanco potrudil peš. Smučanje v takem nič posebnega, zgoraj se je še dalo solidno vijugati, nižje pa v mokrem celcu le bolj tako-tako. S ta širokimi elankami je sicer še kar šlo; Marijani pa pod 1700 m več ali manj ni šlo nikamor, razen direktno v moker sneg, odkoder se je kar umetnost izkobacati - če stopiš (padeš) s smuči dol, si do pasu v snegu.
12.1.2013: Greilkopf, 2581 m Poročilo, Turni klub Gora: Taxi tokrat ni pririnil čisto do zgornjega parkplaca, zmanjkalo je 50 višincev, cena pa je ostala polna (5 eur). Preko noči je padlo (dobrih) 10 cm na večinoma kompaktno (deloma pomrznjeno) podlago, vendar je veter nov sneg razporedil precej neenakomerno. Ciljala sva na Geisslkopf preko Feldseescharte. Na dobrih 2100 m sva preverila snežno podlago, višina snega blizu 150 cm, nekje na polovici višine je izrazita drsna plast, klada je ob večji obremenitvi zdrsnila. Obrnila sva, odsmučala dol do ravnine, se vzpela do špure (avtocesta) za Hagenerhutte in sledila večini, ki je pociljala na Greilkopf (2581 m). Vmes sva lahko opazovala, kako se je na vzhodnem pobočju Geisslkopfa verjetno preko noči utrgala kloža in pometla pobočje do tal. Danes je bil Greilkopf najbolj obiskan vrh v okolici, gotovo je navzdol peljalo več kot 30 smučarjev in pogled na povsem zvoženo normalko (bila sva skoraj zadnja) naju je preusmeril po vesinah več ali manj direktno navzdol, kjer sva lahko 'orala' po deviškem pršiču. Novega snega na vršni glavi je bilo tudi 30 cm, večinoma pa nekje do 20 cm. Nižje sva po stiku s 'smučiščem' lovila nedotaknjen pršič desno od predhodnikov. Zelo dobra smuka. Edino tam kjer je bilo manj novega snega, je motila pomrznjena podlaga. Cesta je še v celoti smučljiva, čeprav jo plužijo za taxi.
31.12.2012-1.1.2013: Nad Kalksteinom (Villgratner Berge) Mrknil nama je še zadnji Panasonic in hkrati najstarejši model od treh iz serije TZ. Zaslonček ne dela več, tako sva morala slikati na pamet in z uporabo opcije "burst". Za eno fotko si naredil rafal posnetkov s kroženjem zapestja - nekako v stilu "Lolek in Bolek". Začuda je celo kakšna uporabna fotka uspela... Da ne pozabiva glavnega: zahodna pobočja Kreuzspitze so v primernih razmerah turnosmučarska pravljica. Tudi prav zgodaj ni potrebno pričeti s turo, kar je za nas zaradi oddaljenosti kakor naročeno - sonce na široka vršna pobočja predvrha posije šele opoldne. 31.12.2012: Kreuzspitze (2624 m) in Mosesgungge (2552 m) Poročilo, Turni klub Gora: Vzhodna Tirolska: iz Lienza v Sillian in desno v zatrep doline Kalkstein, parkira se pri cerkvi (1636 m). Po cesti vzpon na planino Lipperalm (1904 m), sledi še nekaj ceste, zatem se v desno odprejo široka zahodna pobočja Kreuzspitze. Na vrh se smučina vzpne v loku proti desni. Položna pobočja normalke so primerna za vsakogar, nekje do 25°. Razgledi na Dolomite so izjemni. Snega je v teh koncih veliko tudi v dolini. Na planini in višje je bilo približno (vsaj) 20 cm pršiča, pod njim je bolj kompaktna podlaga. V ponedeljek je bilo na pobočjih Kreuzspitze preko celega dne več kot 50 ljudi, za vikend pa glede na sledi prav gotovo tudi še več, ampak na prostranih pobočjih se vse porazgubi. Normalka je bila sicer zvožena, a se je tudi tam videlo še več kot dovolj prostora za nove smučarske podpise. Glavna poslastica so široke vesine, ki padajo z južnega predvrha (Mosesgungge, 2552 m), tam je bilo (d)opoldne videti bolj malo smučin. Prvi spust sva zastavila z glavnega vrha stran od normalke, s tem da sva po grebenu prečila proti predvrhu in potem navzdol lovila noro uživaške pršičaste flanke do izravnave na slabih 2100 m. Tako fenomenalne smuke to zimo še nisva ujela in sva se takoj zapodila še enkrat navzgor, tokrat po smučini naravnost na Mosesgungge. Tudi po drugem spustu še nisva imela dovolj brezskrbne uživancije in sva še enkrat zapregla pse, za četrtič pa je žal zmanjkalo dneva...
1.1.2013: Karlsspitze (2612 m) Poročilo, Turni klub Gora: Po tako odlični smuki sva ostala v dolini in po najdaljši noči v letu naslednje jutro sledila osamljenim smučinam na vzhodnih pobočjih Karlsspitze, ki sva jih prejšnji dan opazovala s Kreuzspitze. S planine Lipperalm preko strme in redko poraščene stopnje na obsežno izravnavo in za sledmi po plitvi in široki grapi, ki v JV smeri pada z južnega predvrha. Po (in ob) grebenu je še kratek valovit vzpon do glavnega vrha. S Karlsspitze sicer poteka tudi lahak turni smuk po JZ pobočju, odkoder je smučino ravno potegnil lokalec, ki nama je odsvetoval vse najine variante. Z vrha namreč poteka na vzhodno stran kar nekaj možnosti za spust, razmere pa na pogled res niso delovale primerno varne, zato sva sledila nekaj smučinam prejšnjega dne, ki so s predvrha zastavile proti SV. Zgoraj v strmem so bile razmere malo mešane, zatem pa naju je vse do planine spet razvajal pršič. Pod planino sva za spremembo namesto ceste sledila manj številnim smučinam (prepričalo naju je dejstvo, da se nobena smučina ni vrnila navzgor ;-), ki so "pikirale" v ozek graben, ki naju je začuda brez snemanja smuči pripeljal točno na parkplac.
30.12.2012: Hochgrubenkopf (2664 m) in Klenitzenkopf (2592 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče je Sonnberg (1520 m) nad Stall-om, kjer zgleda precej ubogo vse skupaj: gozdna pobočja bolj ali manj kopna, zato pa je cesta na planino Klenitzenalm lepo zasnežena. Nad planino se svet odpre, novega snega pa je več kot dovolj. Smučati se da tik izpod Hochgrubenkopf-a in brez posebnih težav sva lovila široka pobočja s pršičem (ter se uspešno izogibala skorjastim flankam), kjer sva večinoma vozila po še nezvoženem snegu. Res zelo dobra smuka. Zatem sva skočila še po špuri na Klenitzenkopf, kjer pa je nov sneg mestoma že malo kložast, a ni sile. Smuka zelo luštna in prav tako se je dalo dobiti dovolj prostora za nove podpise - in še ga je ostalo, celca namreč ;-) Ljudi je v teh koncih bistveno manj kot na Romatenspitze in se povsem porazgubijo. Turnosmučarski tereni pa so podobni. Le malo krajše je vse skupaj.
29.12.2012: Še enkrat nad Tauerntal Poročilo, Turni klub Gora: Še enkrat sva šla na Romatenspitze, da vidiva, kako izgleda v povsem svežem pršiču. Na izhodišče sva lagodno prišla ob 9. uri in debelo pogledala, ker je bilo parkirišče nabito in očitno pol Mallnitza že na turnih smučeh (no, vsaj kakšna stotinja zagotovo). Privoščila sva si snežni taxi (za 5 eur ti je prihranjena ura dolgočasne ceste) in malo bolj živahno zastavila proti vrhu, tako da jih je po širokih pobočjih pred nama zapeljalo le kakih deset komadov. Zgoraj je bil super pršič (nekje blizu 30 cm), držala sva se levih pobočij, ki ponujajo čudovite flanke. Nižje pa je že bilo malo klože, a vseeno uživaško - tako da sva na 2200 m (vrh prečke) začela s ponavljanjem vaje. Le da sva tokrat navzgor sledila bolj osamljeni špuri, ki je vodila levo na Z predvrh (70 m nižje od Romatenspitze). Vmes nama je sicer skupina iz "zasede" (vzpon z druge strani) delno zvozila pobočje, a je ostalo prostora za neovirane podpise še ogromno. Drugi spust je bil malo slabši (malo več klože), a še vedno super. Nižje je bilo klože še več, a ni bilo sile. Na cesto sva se tokrat spustila po desni strani mimo planine Jamnik. Cesta je bila lepo speglana, ovinki malo poledeneli, sankači pa niso skakali pod smuči...
27.12.2012: Špik pod Plazom Poročilo, Turni klub Gora: Na Nevejskem sedlu je bilo novega snega točno 1 mm. Cesta na Pecol je bila zjutraj ravno v celoti zalita (tanka plast pomrznjenega snega), višina novega snega pa zelo spremenljiva od 0 pa "vse" do dobrega pol cm. Na Montaževi planoti je stanje enako vse do nekje 1800-1900 m, ko je novega snega na lepem nekje 10 in kmalu zatem okoli 20 cm in to na pomrznjeni podlagi. Proti Škrbini nad Cijanerico so se delale tudi zoprne cokle in v povezavi s pomrznjeno podlago je bilo kar pestro. Pod škrbino sva odvila levo na ostrogo Špika nad Plazom. Na 2400 m je začelo zelo silovito pihati in prenašati sneg (plaziči), ker bi morala prečiti še krajšo napihano flanko, sva po krajšem obotavljanju raje obrnila. Smuka zgoraj zanimiva (pršič ima že kložico, spodaj pa pomrznjena podlaga čudno grabi), pod Škrbino nad Cijanerico odsekoma naravnost grozljiva (pomrznjena podlaga ni enakomerna, višina novega snega tudi ne, dela se že kloža, ledenih grud plazovine se ne vidi povsod in gre vse skupaj zelo sunkovito in na trdo), nižje pa vse bolj kulturna smuka, po planoti je šlo pa prav luštno. Cesta je nazaj grede na nekaj mestih že kazala asfalt.
25.12.2012: Monte Cavallo Poročilo, Turni klub Gora: Danes je že božič, Zlodeja pa na forumu še vedno od nikoder. (Triglav lahko odštejemo, saj je tam Igor stalni inventar. ;-) Zato sva šla po njegovih sledeh pogledat, kam vse ga to zimo vodi turni korak. Mimo Baite Winkel na sedlo J od Cavalla in po kratki ferati proti vrhu sva sledila Igorjevi smučini. Nad sedlom (2044 m) se svet odpre (to sva zaradi megle bolj slutila kot videla), zadeva je sicer smučarska, žal pa je trenutno vršni del malce premalo zalit za smuko. Tako sva na prvem kopnem skoku pustila nahrbtnika s smučmi in skočila na vrh. Skoraj na vrh, ker v megli za rezat in močnem vetru nisva ničesar videla, sledi so poniknile, tudi principessine, in sva obrnila na neki grebenski glavi, ki je bila po višinomeru kakih 20-30 m nižje od križa. Snežne razmere: kratka smuka navkljub mlečni belini do sedla dobra, po žlebu tako-tako, pod njim spet zelo dobro, zatem pa bolj ali manj zelo smotana skorja v nikakršni vidljivosti do gozda in rodeo do bajte.
24.12.2012: OhneSteinKontaktGipfel Poročilo, Turni klub Gora: Tako so domačini javljali razmere na Romatenspitze. Parkira se na spodnjem parkplacu 1300- m, potem je slaba ura zelo položne ceste, nekaj minut nato po gozdu, potem pa po prostranih pobočjih na vrh. Smuka danes v zgornjem delu (nad 2000 m) zelo dobra. Pršiča ravno ni, je pa nek kvazi "postan pršič", ki je lepo smučljiv. In še polno nezvoženih vesin sva ulovila. Nižje je bila smuka zanič, skorjica je v senci že pomrznila, v gozdu je bil rodeo (zapeljale so naju "napačne" sledi), po pomrznjeni in mestoma ledeni cesti pa kar šiba. Naslov pa res drži. V povprečju sva danes nabasala vsak pol kamna. Zato pa sva nabasala toliko cokel, da sva vršnih 300 m zelo glasno robantila. Še vedno bolje kot večina, ki je gladko obrnila.
23.12.2012: Grape Mojstrovke Ravno prav za otvoritev smučarske sezone. Poročilo, Turni klub Gora: Navzgor sva slalomirala po lepo uhojenih in zalitih grapah: po Butinarjevi na Grebenc, po Pripravniški dol in po Župančičevi na vrh. Ker je bila Pripravniška ravno na frišno zvožena (dva komada sta se na smučeh oz. bordu zbasala po grapi navzdol), sva z Mojstrovke raje odsmučala po "nedotaknjeni" Župančičevi smeri. Zgornji del Župančičeve je smučarsko narejen in tudi snežne razmere so bile danes presenetljivo super (prhek, suh sneg). Nekaj metrov ožine je bilo potrebno oddrsati, sicer je povsod dovolj prostora za vijuganje. Pod vršnim delom sva na rami prestopila levo čez rob in odsmučala (Smer ob rebru) proti Šitni glavi. Tudi tam razmere dobre. Pod Šitno do Vršiča je bilo odsekoma odlično, mestoma poškrta, med ruševjem in še kje pa zanič.
19.5.2012: Hoher Sonnblick (3106 m), Nordwandrinne Vzpon iz zatrepa doline Rauris po Nordwandrinne (Osrednji ozebnik) na Sonnblick in spust po normalki je glede na videno kar popularna in prestižna tura - v soboto jih je bilo pred nama kakšnih 8 komadov, spodnje 4 sva ravno ujela do ozebnika (normalni pristop je pa sploh neverjetno množično oblegana zadeva). Zanimivo, da podstavek severne stene ni tako strm, kot deluje od daleč, in sva po dobri špuri do ozebnika brez večjih težav prišpancirala kar na smučeh. Naklon tega 'podstavka' je v povprečju nekje 35-40°, 600 m; sam ozebnik je visok 300 m in je konkretno bolj strm: spodaj 45°, zgoraj 50°, izstop pa nekje 55° ali več. Precej manj 'turašev' se odloči za smučanje po ozebniku, glede na sledi je v petek to uspelo dvema. Še manj se jih s smučmi spusti prav z grebena in navadno to storijo s pomočjo vrvi. Prvi slovenski ponavljalci (leta 1995), so se 'pohvalili', da so bili nasploh prvi smučarji, ki jim je uspel spust z grebena brez varovanja z vrvjo. Od daleč sva malo razočarano opazovala nemarno drčo, ki se je bohotila v spodnji tretjini ozebnika, višje sva lahko 'občudovala' še na pol prelomljeno opast na direktnem izstopu, tudi nov sneg, ki je padal sredi tedna, je bil v soboto že star - pol smeri je bilo pomrznjene, druga polovica od sonca mehke, prehod tik nad drčo je bil pa povsem gnil, vsaj ob drči se je izkazalo, da je dovolj prostora za smučanje. Tudi na vrhu ozebnika se je odprl še desni izstop, ki sem ga po temeljitem ogledu ocenil, da je za silo dovolj zalit in bi se zaradi mehkega snega z grebena ravno še dalo zbasati tudi s smuči, čeprav sta bili dve mesti precej ožji od dolžine mojih Elank. Dričanje s smučmi po izstopu mi kakšnega užitka res ni dalo, posebno spodnja ožina je bila kar smotana. Zatem se je po grapi kar spodobno vijugalo tako na trdih kot mehkih odsekih, 'le' ozek prehod ob drči v spodnjem delu je bil spet bolj zoprn in ga je bilo potrebno 'poabručati'. Na prostranih vesinah pod ozebnikom, kjer je možnih veliko variant, sem si obetal precej boljšo smuko, a kakšno razočaranje, nikjer se ni dalo niti približno spodobno vijugati; tako sem vseskozi izbiral med skorjo, gnilobo ali plazovino, pa nikjer ni šlo. Šele spodaj na ravnem, ko sem priključil na turni smuk s Hocharna, se je dalo po gnoju vsaj približno zavijati, užitka pa nobenega. Manjca se je že med vzponom odločila, da v takih slabih razmerah ne bo smučala po pristopni smeri in je šla po normalki ter se spodaj takoj 'pohvalila', da je bil sneg tudi tam povsod tako obupno zanič, da ni naredila niti enega uživaškega zavoja. Motivacija nama je v takem padla na nivo lenobe in sva jo po martinčkanju na mehkih travah ter uspešnem iskanju izgovorov popihala domov, čeprav sva imela 'visokoleteče' plane tudi za nedeljo...
12.5.2012: Mangart, tokrat v soncu
5.5.2012: Mangart, vršni SV greben
1.-2.5.2012: Južna pobočja Hochköniga (2941 m) Lamkopf, 2846 m
Kummetstein, 2875 m
30.4.2012: Prestreljeniško okno
29.4.2012: Monte Zermula (2143 m), severna stena
21.4.2012: Feldseescharte (2714 m)
1.4.2012: Hoher Sonnblick (3106 m) in Hocharn (3256 m) Plan je bil za dva dneva in malce drugače zastavljeno, a je bila sobota odločno preveč vetrovna - in se nama je v nedeljo nabralo preko 2600 m višinske, vršni del vzpona na Hocharn je bil tako v stilu "nad 8000"... TKG
18.3.2012: "Westlichenedelweissspitzennordostwandrinne" Vzhodni greben Stola: Jelenček, zahodni vrh, 1995 m: severovzhodni žleb, 40- °, 250 m. TKG
17.3.2012: Schareck, 3122 m
10.3.2012: Ankogel, 3252 m
3.3.2012: Kruckelkopf, 3181 m
26.2.2012: Špik nad Nosom, zahodni vrh (2515 m) TKG; za dodaten opis in še kakšno fotko tega luštnega spusta, ki je nekje na spodnji meji alpinističnega smučanja, glej 27.1.2008.
Pestrost oblačnosti na Kaninu preko dopoldneva:
25.2.2012: Nabojseva škrbina
22. in 24.2.2012: Kozjak (Ovčji vrh) Petek: TKG
Sreda: TKG
21.2.2012: Nad Oštarijo
18.2.2012: Pod Kriško steno
12.2.2012: Pršičarjenje po in pod Jalovčevim ozebnikom
8.2.2012: Romatenspitze, 2696 m Željo sva imela smučati z Geisslkopfa (2974 m, najvišji vrh nad dolino Tauerntal), JV ali pa še bolje V pobočje. Oboje tudi v živo deluje zelo vabljivo, a naju razmere (ravno V pobočja so bila najbolj "ofrajhana", beri napihana) niso prepričale, tako da sva sledila osamljeni špuri po sveže pobeljenih pobočjih Romatenspitze. Z vrha sva poskusila odpeljati izven normalke po krajši lepo zaliti strmini, a je pobočje ob obremenitvi takoj splazilo. Dobro da nisva rinila na Geisslkopf... TKG
5.2.2012: Škrbina v Krni dol, 2352 m Danes je bil pred nama začuda samo en smučar, za nama nikogar - in Forca de la Val je zelo oblegana tura. No, bilo je mrzlo, navkljub soncu... TKG
29. in 31.1.2012: Boštjan in Mojstrovka Boštjan, čimprej se pocajtej, da spet skupaj urežemo nove čudovite zavoje!
28.1.2012: Visoki Rokav Pred tednom so poročali o smuki z Rokavskega ozebnika in v cincanjum, kam bi šli, smo odvili pogledat, kakšen je letos zimski razgled z Visokega Rokava. Na koncu ga ni bilo prav veliko, na vrhu smo po slabih desetih sekundah obrnili... Dopoldne smo šli še prav na ležerno za stopinjami vse do vrha ozebnika, zatem smo pridno počakali v vrsti in se lagodno spravili v vstopni kamin. Nad njim so bile razmere še slabše, naši "utrjevalci" stopinj so obrnili, mi smo pa do pasu v snegu rili in trmarili po zračni rampi v desno, kjer se je snežna razmera na naše veliko zadovoljstvo toliko popravila, da smo lahko nadaljevali do in preko kopnega zgornjega skoka; do vrha je zatem le še krajši "sprehod", ki pa je bil ob pogledu na pozno uro precej nergaški. Z vrha do škrbine se navzdol šibati ne da, posebno če je potrebno dvakrat po luftu...ampak tik pred temo nam je na koncu le uspelo priti do gozda, odkoder je bil do avta le še lušten sprehod. TKG
26.1.2012: Turna sezona na vrhuncu ...v tako s snegom ušivi zima resda ne turnosmučarska, temveč turnokolesarska! Nekaj fotk je mojih, ostale so Lukove - tudi animacija.
22.1.2012: Škrbina v Brdih, 2587 m Snega je kriminalno malo, tako da se nam na Vrh Brda tudi peš ni dalo, ker bi z derezami praskali po skalah, po Pipanu se nam tudi niti pod razno ni ljubilo vleči, tako smo nadaljevali do vrha snežnega jezika in smuči odložili nekaj 10 metrov pod Škrbino v Brdih. Iz firbca smo pokukali po ozkem žlebu proti grebenu, a nas je tik pod oknom ustavil skok s premalo ledu, mi pa za plezarijo nismo bili opremljeni. Zatem smo pogledali še desno in nad manjšim lednim skokcem je bilo v navpični skali s travo tudi konec umetnosti in smo odsmučali navzdol. Smuka je bila zgoraj kar v redu, pod steno pa naravnost uživaška, dokler se niso začele vrstiti smučarske mine, ki so očitno letošnji hit sezone... :(
15.1.2012: Manjčina svečka Po sili razmer, ker je Manjci zaštrajkala noga, ki jo je zdelal pancar, smo opustili višje cilje in kmalu zatem ugledali čudovito ledno svečo. No, bolj svečko, ker niti cele 4 m ni bila visoka. Ta kratek štrik je bil z nami, pa ena matica in dve gurtni, tudi drevo je raslo ravno nad svečo, tako da smo bili takoj za hec. Boštjan je bil po preplezani svečki nekam sumljivo zasopel in roke so ga bolele. Sam sem po neuspehu, ko sem dolge minute otresal močno "navite" roke, spoznal kako take svečke ne smeš plezati; zatem pa še, kako se jo je treba lotiti, da bolj ali manj brez težav prideš na vrh. Manjca zaradi noge ni mogla niti poskusiti in da bi imela še ona nekaj od tega, smo "tej vertikalni ledni smeri" dali ime Manjčina svečka! ;) Malo heca mora biti, in kdor pozna izvor imena Vikijeve sveče, ve, da smo ukradli idejo. Za konec sva z Boštajanom skočila še malo višje in še pred Škrbino Prednje Špranje zavila desno na sonce; do kamor je pač šlo. Snega je bilo potem za smuko povsem dovolj, škrtalo ni, razmere mešane, celo pršič smo ujeli nad Viško planino, ampak cesta je bila pa spet majka!
14.1.2012: Špik nad Plazom, 2606 m Koliko je visok Špik nad Plazom? Nekje polovica virov (vodnički, zemljevidi,...) navaja višino 2606 m, druga polovica 2573 m. Za italijanske vrhove je potrebno pogledati izmere IGM (Istituto Geografico Militare), te najdemo na Tabaccovih zemljevidih in tam sta navedeni obe višini, ime Modeon del Montasio je zapisano pod koto 2573 m. Ampak zemljevide je potrebno pravilno brati (plastnice, grape, grebeni,...) in tudi goro je dobro poznati - potem dileme ni prav nikakršne, najvišja točka Špika nad Plazom je 2606 m. Kdo od "eminentnih" zna brati zemljevide? Mihelič, Buscaini! Kdo ne zna? Začuda naši "zemljevidarji" ne znajo, pa tudi Klinar in Candolini sta razočarala... Žal tokrat samo kot nadomestni vrh in tudi brez smučanja - smuči smo zaradi razmer (skorja, mine pod snegom, ožina) pustili precej pod vrhom. Ampak tudi peš je bilo luštno, smučarija do Pecola potem malo mešano, cesta je bila pa spet majka - letelo je kot sneta sekira.
8.1.2012: Špik nad Špranjo Žalost, da je letos tako ušiva snežna podlaga. Špik nad Nosom nam je zaradi tega odpadel, škrbina Riomoz je bila dovolj zalita, z vrha Špika nad Špranjo je škrtalo, tudi spodaj nad planino Krni dol si mimogrede lahko zapeljal na mino. Ampak cesta je bila pa majka! ;)
27.11.2011: Po smučarski trasi
26.11.2011: Mirni vrh
20.11.2011: Na frontni črti
19.11.2011: Milštetske Alpe
17.11.2011: Nos ali Travnik? Baje oboje!
13.11.2011: Prepišne višave Oglej si filmček:
12.11.2011: Pod Pinjo
29.10.-3.11.2011: Čarobni poznojesenski dnevi
15.-16.10.2011: Na grebenu Pručke
4.10.2011: Visokogorsko plavanje
1.-2.10.2011: Tirolski vikend: Dolomitski Dedec in Huda Baba Man... Dolomitski dedec je bil nadaljevanje našega poletnega obiska, tako da se je tura potegnila še čez en rob; kazalo je že prav fenomenalno kičasto, a je bil potem daljši gozdni odsek spusta tudi za ta "prave dedce" odločno preveč tečen... Kakorkoli, super tura.
...und Weibl 24.9.2011: Oslova jama Tokrat smo le poskusili s spustom na sever, ki smo ga zaradi poročila o 25 % dolgo odlagali. In izkazalo se je, da je potka v resnici kolesarsko zelo luštna zadeva. Spusta se je priporočljivo lotiti samo v suhem in dovolj pozno jeseni, da 'plevel' pod planino ne ovira.
10.-11.9.2011: Bavarski vikend (Visoka kišta in Poštarski dom) Tobi & Bernd: thanks for the touring! Marion & Felix: thanks for hospitality!
4.9.2011: Turni kolesarji namesto turnih smučarjev
3.-28.9.2011: Septembrski utrinki
22.-29.8.2011: Utrinki od tu in tam
17.8.2011: Visoka(e) tura(e) (3252 m) Ni bilo ravno pretežno jasno, zato pa toliko bolj fotogenično!
14.8.2011: Vrh Krnega dola (z delovno akcijo) Tokrat smo slikovito, neoznačeno mulatjero z Vrha Krnega dola spotoma kar konkretno uredili - sedaj je že prav kičasto tekoča... ;)
1.-15.8.2011: Utrinki
10.8.2011: Give me the sickest trails! 'Mister Front Pivot' came to Slovenia and asked us to give him the sickest trails. We delivered!
5.8.2011: Tagweide ('dnevna paša')
3.8.2011: V Žlebeh
2.8.2011: V Dolomitih ('laserski oddelek')
30.7.2011: Pogan
27.7.2011: "Navadno večji raven svet brez drevja in grmovja" (drugič) Še tri ogromne plantaže ruševja naj vendar očistijo skrbniki poti, pa bo tudi za tretjič... ;)
26.7.2011: Scheissberg 'Črka' v imenu gore je spremenjena, tako ime še bolj velja!
21.7.2011: Po "Roru"
17.7.2011: Zajeb! Ni kaj dodati, v vseh pogledih smo "zajebali". Naj vas fotke ne zavedejo! ;)
|
