| ||
|
10.6.2018: Johannisberg, 3453 m (zaključna!) Pozno zvečer je bilo nad Johannisberg oblačno, a napovedana je bila jasna noč. Ponoči ob treh je bilo nad Johannisberg začuda še vedno oblačno in očitno je malo predtem tudi deževalo, ob štirih se je še Grossglockner zabutal, tako da sva obupala in zadremala nazaj, dokler naju šele četrt čez šest ni predramila jasnina ... Predori in Gamsgrubenweg so povsem očiščeni, takoj nad "piknikplacem" sva šla na smuči, s spodnjega ledenika (Bockkarkees) nisva pociljala direktno proti Oberwalderhuette, temveč sva sledila smučini v desnem loku in se na zgornji ledenik (Pasterzenboden) spustila v dooolgi in položni "poševnici" do Rifflwinkel. SV stena Johannisberg se v vodničku oglašuje in baha s 45-50° na 200 vm, a resnica je žal takšna, da je naklon pobočja vsega 40°, z izjemo krajšega in ožjega odseka v direktni varianti tik pod vrhom (45°), ki se mu sicer da elegantno ogniti po širokem snežišču tik levo od vpadnice. Ker je bila celotna flanka prekinjena s kar nekaj napokami praktično preko cele širine, vršni del snežne odeje pa je bil dodobra namočen, sva se po pameti navezala. Mostički so vsi zdržali, tudi gniloba je bila še v rangu sprejemljive varnosti, tako da sva odsmučala nazaj po pristopni liniji. Pri tem sva sprožila na tone gnilca in spotoma zafilala nekaj razpok. Sledila je dooolga prečnica do bajte (nekaj 10 m tudi navzgor), rob sva dosegla tik nad bajto, odkoder je presentjlivo strm in lušten spust do spodnjega lednika, ki pa je bil za smučarske užitke zaradi "deževnih žlebov" po celotni širini povsem neprimeren; kot da ne bi znala smučati. Z enim peš prestopom nad bajto in še enim pri Wasserfallwinkel sva prismučala do piknikplaca, odkoder je še pol ure hitrega marša do Garaž.
2.-3.6.2018: Hochfeiler (Gran Pilastro, 3510 m, severna stena) Glede na napovedano vremensko okno ("samo" oblačno) sva v soboto spotoma skočila na FKK, kjer sva začuda večinoma imela modrino nad sabo. Vzpon po bližnjici od galerij, odsmučala sva čez severno steno in se do izhodišča vrnila skozi tunele Gamsgrubenweg. V smučarski smeri čez severno steno so bile prav zanič razmere (sitna skorja) z izjemo krajšega odseka, ki je bolj obrnjen proti soncu in je bil ravno prav nagnojen. Nasploh sneg hitro pobira, nad in pod sedlom FKK je že potreben peš prestop, prismučala sva do klopc na koncu Gamsgrubenweg (2550 m).
Hochfeiler-ja sva se lotila z zahoda, iz doline Pfitsch (druga varianta je iz Avstrije, s severa). Popoldan in zvečer je deževalo, tako da sva namesto vzpona do bivaka z avtom zgoljufala do zgornjega "parkirišča" na 2054 m. Ponoči se je povsem zjasnilo, ob 3:30 štart, po dveh urah sva bila na Griesscharte, potem se pa kar zavleče do vznožja stene. Najprej spust na Rotkees, ki je bil zjutraj tako leden, da sva imela navkljub položnemu terenu probleme brez srenačev. Zatem sledi še smotano prečenje do Schlegeiskees, ki je bilo že namočeno. Severna stena je visoka 300 m, naklon narašča od 45° spodaj do 50° zgoraj. Prestop čez krajno poč in spodnja tretjina je bila že zjutraj namočena in razbrazdana z drčami (za smučanje povsem zanič), zatem se lahko preči levo od "glavne" drče in do vrha je nato bolj ali manj poglihano. V srednji tretjini je smučanje motila skorja (levo od glavne drče, desno je bilo namočeno in razbrazdano), vršna tretjina pa je bila smučarsko odlična - super grifig sneg. Za boljše razmere bi morala priti vsaj kakšen teden prej. Povratek do izhodišča se nato res razvleče, saj vmes čaka peš prečnica iz zgornjega na spodnji ledenik, 100 m vzpon na škrbino in zatem še trije peš prestopi (zadnji je kar dolg), prismuča se do 2250 m in za zaključek sledi še razvlečen sestop do ceste. Sam sem bil pri avtu povsem koma, Manjca pa še vsa poskočna ;)
26.-27.5.2018: FKK in Brennkogel Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m Še enkrat na GG Hochalpenstrasse, kjer do snega ni daleč. V soboto sva spet štartala pri galeriji in čez JV steno prilezla na vrh FKK. Odsmučala sva čez Nordwand, kjer je kvaliteta smučanja odvisna od teže. Manjca je imela krasne razmere (grifig skorja, niti trda niti mehka), meni se je pri zavojih (pre)večrat predrlo, za nama jih je z vrha odsmučalo še pol ducata. Ker nama povratek čez predore Gamsgrubenwega ni dišal, sva zgazila skorjo do vrha in po vzhodnem grebenu preko škrbine pod Sinnwelleckom odsmučala nazaj do galerij. Z dvema peš odsekoma se je še prismučalo do avta. Sneg je sicer bolje predelan kot prejšnji teden, a za strmo smuko to še ni to.
Brennkogel, 3018 m Izhodišče na severni strani Hochtora, pri Fuscher Torl, 2400+ m. Prečnica do Brennkogelkees je že precej kopna, tako da sva s škrbine odvijugala dobrih 100 m v krnico. Tudi nazaj sva šla po isti varianti. Z ledenika sva pociljala direktno na vrh, za smučanje pa sva izbrala bolj široke flanke. V vršni tretjini "stene" je bila razmera obupna (predirajoča skorja, večinoma mokra in plazeča), zatem pa prav solidna smuka vse do "konca". Za zaključek naju je čakalo še 100+ m vzpona do avta. Luštna turca.
19.5.2018: Fuscher Kar Kopf, pentlja nad Freiwandkees Med tednom je v torek glede na postajo na Sonnblick-u padlo 40 cm snega. V soboto zjutraj je sneg lepo pomrznil in je bil tudi primerno predelan, z izjemo strmine, kjer pa je razmera zelo mešana. Strmo JV pobočje FKK je bilo mejno že za vzpon, pri smučanju bi morda tudi splazilo, ker vršna plast/skorja (25-30 cm) ni bila dobro sprijeta s starim/mokrim snegom in se je tudi nemarno prediralo vse skupaj. Na grebenu in na severni strani je bil nov sneg sicer dobro sprijet s podlago, a se je vršni del skorje ob obremenitvi neenakomerno prediral. Z vrha sva poskusila s smučanjem na severno stran, kjer je noro lepo zalito. Žal je bilo prediranje in luščenje skorje pri smučanju zelo moteče, tako da sva odvila desno in odsmučala po prečnici pod vzhodnim grebenom ter nadaljevala proti škrbini pod Sinnwelleck-om, kjer sva ujela "domačina". Preko opasti smo s škrbine po kar strmem in trdem žlebu odsmučali na ledenik Freiwandkees. S kratkim prestopom pri galeriji se je še vedno prismučalo do avta. V splošnem precej solidna smuka. V meglenem nedeljskem jutru sva ob pršenju samo zamahnila z roko in se odpeljala domov ...
12.-13.5.2018: FKK in Racherin Fuscher Kar Kopf, 3331 m Pregrešno draga cesta se zvečer prodaja s popustom, za nočno tarifo bo moral pa Mišu & Barbari kdo drug poročati. Tuneli še niso odprti, zato sva se FKK lotila tako kot lani preko smučarsko privlačnega JV vršnega pobočja. Strnjena snežna odeja se začne takoj na izhodiču (galerija), do kamor se tudi prismuča brez snemanja smuči. Po jasni noči je vse kazalo, da je povsod lepo pomrznilo, dokler nisva prišla do vršne strmine, ki jo je sonce ravno dobro obliznilo. Sneg je očitno slabo predelan in skorja se neenakomerno predira, mestoma se prav nemarno pogrezneš. Na vrhu sva bila ob 8h in takoj odsmučala nazaj po pristopni smeri, čeprav sva imela plan, da se najprej spustiva po severni flanki, ki je delovala super grifig ter izjemno lepo in na gladko zalita. Smučarija je bila še slabša od pričakovanj, tudi pri smučanju se je od sonca zmehčana skorja neenakomerno predirala, tako da na zračni strmini ni bilo nič od sproščene smuke. Na ledeniku so bile zatem idealne razmere, tudi nižje je šlo solidno navkljub "deževnim valovom".
Racherin, 3092 m Ponoči se je oblačnost menjavala z jasnino in zjutraj je sneg ob cesti pomrznil samo za hec, a je začuda že kmalu nad cesto bilo večinoma vse močno pomrznjeno. Izhodišče malo nad Glocknerhaus, razen enega kratkega peš prestopa malo nad cesto je bila snežna odeja smučarsko zvezna vse do vrha "Maščevalke". Na večji izravnavi nekje na 2550 m sva od smučin odvila desno proti izrazitemu in širokemu prehodu na vršno pobočje Racherin. Grapa je visoka dobrih 200 m, strmina pa slabih 40°. Od škrbine do vrha je še dobrih 100 m položnega terena, a edina neprekinjena zasnežena linija je zadnji del pod vrhom vodila prav po ozkem robu nad SZ steno. Zgoraj so bile ob 10h odlične razmere za smuko, v grapi je bila pomrznjena snežna podlaga žal precej razbrazdana, nižje pa spet luštna smuka vse do avta.
2.5.2018: Velika Mojstrovka Opoldne se je začelo delati vreme, celo kar nekaj sonca sva ujela. Razmera solidna; gnilec, ki je malce štopal, ni pa bilo zagnojeno. Čez Plaz na Grebenec in direktno na Veliko Mojstrovko. Z vrha sva odsmučala po pristopni smeri, proti Mali Mojstrovki, kjer je še krasno zalito in z dodatkom dveh opasti. Čez zgornjo opast bolj po pameti, čez spodnjo se pa da "skočiti". Glede na Mišev zapis sva nadaljevala proti Drevesnici in na smučeh pritelovadila prav do pastirske potke. V srednjem/spodnjem delu je en prehod čez rušje že kopen, a se da zapeljati preko vej, še nekaj prehodov pa tudi precej "visi".
1.5.2018: Kanjavec iz Zadnjice Kanjavec iz Zadnjice je top tura zadnjih dni, pa sva se jo tudi midva lotila. Ker nisva privrženca "alpi smučanja" (#fuckski, #aerotikjefuč), rada pa imava strme smučine, sva se vršne glave Kanjavca lotila po zelo lepo zaliti smučarski smeri Zahodna stena Poprovca. Danes je bilo bolj hladno in oblačno, zato nisva bila prav zgodnja na izhodišču in še vseeno sva bila prezgodaj na vrhu. Ob enih sva odsmučala z vrha, zgoraj v smeri je bilo še trdo, a zelo grifig, nižje na zelo izpostavljeni rampi pa sva vse bolj imela občutek, da je začelo popuščati, tako da je bila zračna smuka prav luštna. Smer ima glede na spisek "smešno" nizko oceno (IV-; bolj ustrezna bi bila IV+), po novih ocenah bi bilo Z-, 40-45°, izpostavljeno, 350 m. S Prehodavcev sva imela po širokih in lepo poglihanih snežiščih malenkost preveč odjenjano, na prehodu do sedla Čez Dol je potrebno 20 višincev že peš, naprej do Zadnjice sta tudi obvezna dva kratka peš prestopa, od zadnjega zavoja do avta je bilo točno 17 minut peš sestopa. Bila sva navdušena nad dvignjeno cestno zapornico in nad traso slaloma vse od sedla Čez Dol do Zadnjice - super proga ;)
30.4.2018: SZ žleb Gamsovk (Košuta) Po vohunjenju na spletu (Jakob, hvala za poročilo) sva skočila na severno stran Košute, vzhodno od Košutnikovega turna. Z avtom se zapeljeva v Sele Borovnica in po godzni cesti do zapore na višini 1035 m. Po smrekovemu gozdu naravnost navzgor na stransko cesto (50 vm) in po njej levo nekaj metrov do struge povsem zasnežene s snegom. Po strugi navzgor dobrih 50 vm, kjer se odpre prostrano snežišče z neprekinjeno snežno odejo vse do stene. Tik pod vstopom Vzhodnega žlebu Košutnikovega turna se na levo odpre žleb/rampa, ki vodi na škrbinico v grebenu Gamsovk. Žleb je bil v celoti zalit, le vršnih 10 m je bilo preozkih za smučanje; spodnji in srednji del je naklon žlebu večinoma 40°, izstop pa se postavi zelo pokonci, 50°. Pred leti je žleb smučal Iztok Tomazin, ga poimenoval Damoklejev meč in ocenil s IV+. Po novih ocenah: Z-, 50°/40°, 200 m, ozki prehodi. Smučarija v poglihanem in kompaktem/mehkem snegu prav luštna, tudi smer je za žleb smučarsko zelo užitna. Ker se je delalo vreme, sva žal skočila še v Vzhodni žleb Košutnikovega turna, ki pa je poln kamenja in še snega zmanjka kakšnih 20 m pod grebenom - smučarija zanič. Pod steno je sledila super smuka po kar strmem snežišču (35°), na koncu malo smučarskega rodea po strugi in točno 8 minut peš sestopa po cesti do avta.
29.4.2018: Mangrt, čez Plazje Mišotu hvala za ažurno poročanje - midva sva znak za prepoved videla, a ga je nekdo ravno prav zasukal v "smučarsko" smer; nazaj grede je znak žal že prav gledal. Nad Plazjem, kjer je sneg lepo predelan, sva nadaljevela po Zimski in po direktni varianti pristopila do križa na vrhu. Razmera na vršni glavi Mangrta povprečna, pomrznilo je samo za hec, predelano pa tudi še ni "bohvekaj". Odsmučala sva po Zimski smeri z italijansko varianto, proti sedlu je nato sledil najbolj uživaški smuški del, po Plazju pa solidna pomladna smuka. Spodaj sva se s Plazja takoj usmerila desno po strugi, a je bila to slabša izbira, prvi del je bolje peljati v okviru poti. Peš do avta je bilo danes "laganih" 10 minut in pol.
28.4.2018: Špik nad Nosom (zahodna rama, 2470 m) Cesta na Pecol je zaprta (delovni stroji), se pa da z bolj dvignjenim avtom obiti zastoj po markiranem kolovozu. Midva sva štartala na Neveji s kolesi, klanec s "težko prasico" na hrbtu presenetljivo strm, zaplate snega se na cesti začnejo pred zadnjim klancem, kolo sva pustila na zadnji serpentini pod kočo Brazza. Takoj na smuči in v krnico pod južno steno Špika nad Nosom, kjer je kar precej plazovin, a so večinoma že "predelane" in ne motijo preveč. Smučarska smer do rame je še na široko zalita in lepo poglihana. Spust sva začela šele opoldne, a je sneg lepo predelan, tako da je bila ura povsem primerna. Na smučeh en kratek peš prestop tik nad bajto, s kolesi par peš prestopov čez snežne zaplate. S kolesom se pripelje do avta ;)
27.4.2018: Prestreljenik Italijani so imeli napovedano lepo vreme, a je vreme tokrat za spremembo bolj ubogalo naše vremenarje. Tako sva računala na popoldansko izboljšanje in še malo prespala v avtu; preveč, saj se je na Prestreljeniku prehitro zjasnilo. Z vrha sva odsmučala ob 13h, gnilo, a bolj smotana je bila samo prečka v spodnjem delu. Po smučišču je šlo solidno, pod Gilbertijem pa prav dobro. Ze enim prestopom se prismuča točno minuto šestiintrideset sekund do parkplaca. Italijansko smučišče ne dela več, naši pa se še trudijo, posebno z govejo muziko.
22.4.2018: Teufelskamp Na Kredarici ponoči še topleje kot v soboto in z višjo vlago, zato sva se odpeljala na Kals, kjer je bilo krasno pomrznjeno. Glede na sobotno reklamo naju je premamila smuka prav do izhodišča, česar na Kalsu še nisva ujela. Na smučeh takoj s parkirišča, zadnjih 50 višincev pa na derezah na grebnsko glavo nad Teufelskamp, 3560 m. Razmere za smuko pa sicer povprečne, na ledeniku Teischnitzkees sva imela sicer veselec, a je motila "zavesa" (številni prečni valovi), spodaj pa bi lahko malo manj spustilo.
21.4.2018: Pihavec Zjutraj ob 4:00 v Vratih +7,5 °C, pod Luknjo je pihal topel veter, v Steni je večkrat močno zaropotalo, pomrznilo ni nič. Šele nad 1900 m je malo "za hec" pomrznilo, a je skorjico sonce s prvimi pogledi prežarčilo, spodaj pa mokra prhkoba. Ob 8:00 smo odsmučali z vrha Pihavca v Konto pod Gamsovcem, smučarija precej podpovprečna, mestoma zelo sitno, saj se je sneg nepredvidljivo udiral. Naprej proti Luknji je bilo še kar užitno, pod Luknjo pa je že štopalo, vsaj plazovine ne motijo pretirano. Od avta do snega je pol ure, nazaj grede prav tako pol ure peš. Višje je snega kar precej.
9.4.2018: Špik nad Plazom Danes vreme ni najbolje sodelovalo, pomrznilo je bolj tako-tako, odjenjalo pa v zgornjem delu smeri zaradi oblakov in vetra ni prav nič - pri hoji se je skorja vseskozi predirala, pri smučanju pa so naju z Jakom zgoraj motile pomrznjene nedeljske smučarske sledi. Vseeno je bilo fajn. Prismuča se do zadnje serpentine, nižje pa se menjavajo kopni in snežni odseki. Vse fotke so od uradnega fotografa.
8.4.2018: Zanka čez Vrh Laške planje Z avtom se pripelje do parkirišča pod planino Kot. Takoj levo po stranskem kolovozu do struge, kjer se dolgo v pomlad obdrži sneg. Na smuči in proti širokemu žlebu, ki pada s sedla Med Baban. Na derezah do škrbine, naprej na kaninski strani spet na smučeh do vršne zgradbe Vrha Laška planje in peš zaključek po Južnem žlebu naravnost na vrh. Ker je bilo na zahodni strani še pomrznjeno, sem najprej odsmučal ob južnem grebenu na kaninsko stran (bolj ali manj gnojno) in se po najinih sledeh vzpel nazaj na vrh. Zatem sva nekaj čez poldne odsmučala proti Laški planji. Zgoraj še trdo, a čudivito grifig in poglihano, na Laški planji pa je ravno odjenjalo. V nedeljo je bilo nasploh kar nekaj turnega obiska na čudovitem smučarskem hrbtu Laške planje, očitno jih je tako kot naju zvabila reklama na Scivolare. A le trije so se potrudili tudi do vrha, s smučanjem so sicer vsi začeli na zgornjem robu široke Laške planje ali pa še nižje, nekje 250 m pod Vrhom Laške planje. Žal zaključek ni bil v celoti vozen. Na 1750 m se z Laške planje v levo odpre ozek žleb, kjer nama je do police pod pečinami zaradi ožine zmanjkalo par metrov in sva morala smuči sneti. Nižje je šlo spet na smučeh, vmes malo po travah, malo lomastenja po hosti in vse do planine Brda. Po potki za kratko peš, potem spet na smučeh in še dobrih 50 vm kopnega kolovoza do avta.
7.4.2018: ŠP & ŠP Špik nad Plazom ali Špik Hude police? Doma sva si zamislila Špik Hude police z JZ strani, potem pa je bil sneg danes močno pomrznjen in "stena" še globoko v senci, tako da sva pociljala na izjemno lepo narejen Špik nad Plazom, tako široko zalitega še nisva smučala. Tudi spodaj je možno odsmučati do konca hrbta, izbira linije pa poljubna - to je možno zelo malokrat. S smučanjem sva začela ob 10:30, idealne razmere, "smučišče" poglihano, smer je ena najlepših strmih linij, kar sva jih smučala - pa jih nisva malo. Priporočava za nedeljo, zahtevnost je Z, strmina zgoraj doseže 50°, nižje pa je občutno manj strmo, smeri pa kar ni konca. Po starih ocenah je za slabo petico. Za nama so prišli še trije Avstrijci, ki so odsmučali kakšno uro kasneje. (J)Z stena/pobočje Špika Hude police je bilo še trdo, tako da sva skočila tudi na najin osnovni cilj. Presenetljivo strmo in zračno, povprečje na 250 vm je praktično 50° (ocena I), na vršni strehi pa je slabih 40°. Obstaja tudi lažja in za polovico krajša varianta preko stene ("avstrijska" varianta, Z), ki spusti najtežji del. Ob 13:30 sva odsmučala z vrha, čez steno sva v zelo dobrih razmerah nadaljevala vsak po svoji smeri, sam sem se uspel zatakniti na enem prehodu, kjer sem si moral pomagati s cepinom (led, premalo snega, "alpi smučanje", #fuckski ... ;) Cesta je še presenetljivo lepo zalita. Samo spodnji del (pod prvo serpentino) je bolj ubog, midva sva enkrat snela smuči, parkrat pa s smučmi za kratko kar po kopnem.
6.4.2018: Gulce Z avtom do klanca nad Peričnikom ("the" klanec menda sliši na ime Šetinova rida), na cesti sneg in kopni odstavki, po kopnem Črlovcu do 1050 m, kjer se začne strnjena plazovina. Plazovina trda, sneg poleg pa moker v globino s tanko skorjico, ki ne drži ne pešca ne smučarja. Višje ni bilo prav nič bolje, zato sva z Jakom v Gulcah (Ulicah) na 1700 m obrnila, še preden bi naju obrnil kakšen plaz. Smučarija slaba, spodaj pa nekaj zabave na in ob plazovini. Začuda sva prismučala do "konca".
3.4.2018: Popoldanska Begunjščica Sneg je bil na površini vseskozi prav prijetno gnil, povsem zgoraj pa začuda trd (veter), celo leden, a zelo grifig. Centralna grapa je tako lepo zalita, da sva lahko odsmučala kar direktno varianto s škrbine: čez opast in naravnost navzdol. Smučarija solidna, spodaj na smučišču snega zmanjka na zadnji prelomnici.
2.4.2018: Baba, Ljubeljska, SV greben Z ljubeljske ceste na Hajnževo sedlo, spust na severno stran, obkoljevanje pod Babo in po severovzhodnem grebenu na vrh Babe. Na snežišču pod steno strmina do 40°, vstopni odsek proti grebenu 50°, prestop blizu 55°, potem pa kmalu spet bolj "položno" 40° in po zračnem grebenu 45° do vrha. Smučarska ocena je Z, višina smeri skupaj s podstavkom 250 m. Luštna linija, ki jo je Jaka zacahnal s Pece. Smučarija je bila povsod super, še najboljša pa pod smerjo in vse do vpadnice Hajnževega sedla. V smeri večinoma trdo in grifig, drugod pa "skoraj" veselec. Edino spodnji del (po razbiti cesti ali levo po plazovini) je bil začuda še trd in čisto zanič, spodaj smo šli 50+ vm peš do avta.
28.3.2018: Begunjščica Popoldanska Begunjščica po Osrednji grapi, ki je krasno zalita. Razmere mešane, nekaj novega snega, povprečna/solidna smuka. Snega spodaj nad Ljubeljem še dovolj, a prihaja dež.
25.3.2018: Mlinarica Tako zgodaj verjetno še nismo bili v Mlinarici, snega je temu primerno veliko in najbolje storimo, če se spustimo v strugo, ko neoznačena pot prvič pride v bližino Mlinarice (nekje slabih 100 m nad izhodiščem). Do sem se tudi prismuča, nižje pa nima smisla, saj je potem sitno ujeti potko do izhodišča. Turnosmučarski sprehod smo zaključili pri markantnem stolpu v Škrbini med Prisojnikom in Razorjem, ki se piše z veliko začetnico. Sneg je v spodnjem delu povsem predelan in je ostal pomrznjen tudi popoldne. Zgoraj pa se skorja še predira in smo izbirali linijo po pobočjih, ki jih je sonce najprej potipalo.
24.3.2018: Koštrunove špice, južna grapa Čez južno steno Koštrunovih špic se lahko smuča po grapi levo ali desno od vpadnice. Začetek spusta je običajno s predvrha (2481 m), ki je 20 m nižji od glavnega vrha. Na desni strani je razvejan sistem žlebov, ki privede do izrazite rampe ob Beljaškem stolpu. Na levi pa celotno višino prečno preseka široka grapa, kamor smo Jaka, Meta, Boštjan in MM zarinili izpod izravnave pod Škrbino Prednje Špranje. Naklon grape je precej enakomeren (povprečje 44-45°), z enim bolj strmim odsekom v spodnjem delu (50°) in eno bolj izrazito ožino v zgornji polovici, višina grape/smeri je 450 m, smučarska ocena Z. Razmere v soboto niso bile "bogvekaj", saj sneg večinoma še ni bil dovolj predelan. Ob smučanju smo s projektili uspeli narediti tudi "lep" plazni jarek, tako da smer trenutno ni ravno najbolj priporočljiva, sicer pa je prav luštna smučarska grapa. Nižje je šlo s pravo izbiro (po skoraj veselcu) luštno do Viške planine, po namočeni in razriti cesti pa rodeo v dolino; v spodnjem delu bo vedno več kopnin.
22.3.2018: Še enkrat na grebenu Kramarce v Velikem vrhu Kar luštna večerna smuka z grebena Velikega vrha, ki sliši na ime Zajmenove peči, včasih pa je slišal bolj na ima Kramarca. Z Boštjanom smo ukradli Jakovo idejo in prečesali teren desno od smeri Pomladni veter. Razmere pod smerjo slabe (skorja), na plaznem stožcu obupne (skorja nad plazovino), takoj na začetku smeri pa se je obrnilo. Vstopni položen del (40°, 100 m) zbita kloža, višje na strmini (45-50°, dva prehoda bolj strma, 200 m) pa nekaj "novega" snega na trdi in grifig podlagi. V zgornjem delu smo kar nekaj časa iskali optimalno smučarsko linijo, saj je teren zaradi robov in "zelenjave" precej nepregleden. Marijane "labirint" ni prepričal, z Boštjanom pa sva ga presmučala. Ker je sosednji smeri ime Pomladni veter, naj bo "Jakova" smer Pomladna sapica, saj gre za bolj "delikatno" linijo smučanja, tudi konkretno bolj zahtevna je. Z izjemo ene cestne luknje se prismuča do avta.
21.3.2018: Žrd Na spletu je aktualen torkov zapis: "Če kdo misli, da je Bovec bogu za hrbtom, naj se odpelje od Selle Nevee do Rezije." Hja, naj se iz Rezije odpelje še na planino Ravne pod Žrdom, kjer sva imela po krajšem reševanju v snegu nasedlega avtomobila izhodišče. S planine peš po robu in strmi gozdni grapi (do 45°) do vmesne izravnave in na smučeh do vršnih vesin Žrda. Prostrano vršno pobočje Žrda je visoko 300 m z naklonom 40°. Pobočje v vpadnici je bilo splazeno (klože), podlaga trda in grifig, sonce proti vetru in nizki temperaturi zgoraj ni imelo moči. Spodnji del spusta je bil zagnojen, prismučala sva skoraj do višine planine. Lepa in odmaknjena tura.
20.3.2018: Velika Tičarica (Zlodejev kot) Turnosmučarski sprehod v bolj odmaknjenem kotičku Julijcev. Vreme je bilo krasno, zasnežene stene mamljive, edino družba je bila bolj tako-tako (v Zlodejevem kotu človek pričakuje fejst kelnarce). Bo pa drugič bolje ;)
18.3.2018: Ojstrnik Novega snega bi moralo glede na postajo biti slabih 20 cm, a je veter na odprtem mešal štrene, v gozdu pa tudi ni bil enakomerno globok, tako da je bila smuka zaradi spreminjajočega se upora samo povprečna. Zgoraj pod grebenom je bilo celo povsem zanič in še manjše klože so se sprožale med smučanjem, megla na severni starni pa za rezat. Zelo dobri so bili vsi položnejši odseki.
16.3.2018: Pomladni veter na Kramarci v Velikem vrhu Proti večeru se je naredilo vreme in ga je bilo potrebno izkoristiti. S severne strani sva zarinila po zasneženih prehodih proti zahodnemu grebenu Velikega vrha v Košuti in ga dosegla na grebenski grbi (1807 m) tik desno od najbolj izrazitega stolpa celotnega grebena. Na koncu se je izkazalo, da sva povsem ponovila linijo Pomladni veter (V-, S6, 400 m). Greben je včasih slišal na ime Kramarca. Snega dovolj, prehodi lepo zaliti, na dostopu sneg totalno zagnojen s polno plazovin, v smeri pa z izjemo strmega prehoda precej solidna razmera, povsem zgoraj v senci še suh (skoraj) pršič. Edino na prehodu je bilo čudno in sva v globino poslala polno porcijo gnoja. Smer sva premerila, po novem bi bila ocena približno: Z, 50-55°/40-45°, 320 m. Ta boljše fotke so od Jaka.
14.3.2018: Kladivo, prečenje V četrtek je malo nepričakovano res krasno pomrznilo, razmere v severni steni Kladiva so bile dobre in varne. Žal nama z Jako med vzponom ni uspelo smučarsko zvezno povezati linije spusta, tako da bova neAlpi smučarja počakala na boljšo zalitost, ki bo omogočala neprekinjeno smučanje. Vremenski obrat nama je onemogočil zasilni izhod po eni od Tomazinovih smeri s predvrha Tegoške gore. V gosti megli sva uporabila skrajni zasilni izhod in previdno tipajoče odsmučala čez južno pobočje, kjer sva po spominu lovila linijo, ki se je v zgornjem delu izmaknila snežnim napokam. Razmere za smučanje so bile sicer na normalki Kladiva odlične, ravno prav odjenjano. Nekje na slabih 1700 m sva padla v bolj ali manj nemogoč gnoj, prismučala sva do Matizovca.
10.3.2018: Pecini žlihi, megleno tipanje Napovedanega sonca sva videla bolj malo, je pa bilo vsaj tipanje žlihov nad krnico Zgornje Križe v gosti megli dovolj enostavno opravilo. Trikrat sva zarila v megleno sivino in trikrat brez težav pritipala do opasti glavnega grebena med Križnikom in Bistriško špico. Dvakrat sva morala opast tudi razbiti, da sva dobila smučarski prehod. Smuka v vseh žlihih dobra, sneg je bil povsod še relativno suh. "Zanimiva" sta lahko tudi pristopa s smučišča v in iz krnice Zgornje Križe. Od zgornje postaje gondole sva se zapeljala v prečko naravnost v smeri krnice in se hitro znašla v precej strmi hosti. Nazaj sva pociljala na vrh smučišča, če lahko v megli sploh karkoli ciljaš. Pravzaprav je bilo v soboto orientacijsko daleč najtežje priti nazaj do smučišča, ki sva ga našla šele tik pred zaprtjem.
9.3.2018: Obir, vzhodno pobočje Vsak turni smučar ne želi biti tudi "alpi" smučar in sva se z Jako zapodila na široko flanko Ojstrca, ki se je nastavljala najinim četrtkovim pogledom s Pece. Na vrh sva pristopila s SZ skozi Jagovčevo rižo in izbrala slikovit izstop mimo Zvonika, ki povede točno na vrh. Smuka na vzhod je bila prav luštna; široka in strma flanka, kjer prosto izbiraš svoje prehode in linije. Ko se je položilo, sva potegnila še do izravnave 450 m pod vrhom Obirja in se počasi odvlekla nazaj na vrh. Drugi spust mimo Zvonika, po Jagovčevi riži in nižje v krnici nama je prav tako postregel z dobrimi razmerami, po cesti do izhodišča pa bolj ali manj muka po cukajočem gnoju.
8.3.2018: neŽlih na Peci (vesina v deželi žlihov) Ker se z Jako na Pecine žlihe prav nič ne spoznava, sva pociljala na nam ljubše vesine; eno tako smo v nedeljo staknili na Veški kopi. Izhodišče sva imela na severni strani pri hidroelektrarni v Rutah, potem pa več ali manj naravnost navzgor v Čajčmanovo jamo (Nemška krnica) in po smeri točno na vrh. Razmere v smeri odlične, sneg navkljub vzhodni orientaciji večinoma suh/prhek, smer pa lepo široka in "smučabilna". Če parafrazirava "strašne" Furlane: ni dobrih ali slabih smučarjev, so samo dobre ali slabe razmere! Tudi v krnici so bile bomba razmere, nižje v gozdu je bila skorja vse močnejša, povsem spodaj pa si lahko izbiral med gnojem ali skorjo.
4.3.2018: Bistriška špica z "vseh" strani Od ture so najbolj v spominu ostale duhamorne ceste, na drugem vzponu tudi z dodatkom presnetih cokl, zadnje ceste pa kar ni hotelo biti konec; ostalo je vse precej zbledelo, saj je avtorja teh vrstic fizično pobralo in se je komaj še privlekel do avta. Po normalki od Freiglaubekirche mimo Luže na Bistriško špico. Spust v "Nemško" krnico preko škrbine/grape pod Najbrževo pečjo (1790 m) in naprej do ceste na 1100- m. Smuka zgoraj "malo mešano", spodnja polovica pa "skoraj" pršič. Vzpooon mimo Veške planine na Feuersberger Spitze (1704 m) in spust po neenakomernem in globokem gnoju proti Turmu, v škrbini pod Turmom levo po gozdni grapi do ceste ob potoku Globasnica na 1050 m. Zaključek po še eni dolgovezni cesti čez sedlo Luža do izhodišča. Razen ene podtaknjene so vse fotke od uradnega fotografa ;)
3.3.2018: Ojstrnik Glede na merilno postajo na Ahomiški planini naj bi do jutra zapadlo slabih 10 cm snega. A tega snega žal nismo našli. Smuka na severni strani povprečna, nekoliko je motila skorja, vseeno smo ponovili vajo z vrha do ceste. Po/ob cesti do izhodišča je šlo pa prav luštno mehko.
25.2.2018: Kozjak Pristopna smučina je lepo potegnjena in na vrh vodi udoben sprehod. Nad planino je mraz izginil, vetra tudi ni bilo, pršič pa prve klase, tako da je bila smučarija v danih svetlobnih pogojih ena sama fantazija. Ker je bila smuka tako strašno fajn, sva spust z vrha ponovila trikrat in navkljub precejšnjemu številu smučarjev, sva brez težav našla nezvožene flanke.
24.2.2018: Murnovec, Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Ko sva iz Finkensteina prisopihala v Grajščico, sta se dve mladi in nadebudni smučarki (Darja in Maja) že dvakrat podpisali na širokem SV pobočju Murnovca. Izkoristila sva njuno delo in se dala štirikrat potegniti na vrh Murnovca. Nov sneg je sicer malček stisnjen od vetra, a je bila smuka res krasna. Škoda le, da vršno pobočje Murnovca ni malo višje; če izkoristiš pobočje dovolj SV, je smuke za točno 200 vm. Za konec sva odpujsala še na vrh Kresišča in lovila nezvožene zaplate snega v okviru normalke v Finkenstein. Po celotnem zgornjem delu do lovske koče se vedno da ujeti nezvoženo pobočje, nižje pa sva do "trapaste prečke" tokrat le staknila umik navadno že zvoženi normalki. Pod prečko in cesto sledi še prav prijeten zaključek čez senožeti do avta.
23.2.2018: Belo govno ;) Bolj belo že skoraj ne more biti, smreke se skrivajo pod snegom in tudi največje se spreminjajo v smrežake. Res krasna zima je letos ;)
22.2.2018: Ojstrnik, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Novega snega je bilo preko 20 cm, od nedelje pa preko 40 cm, prej verjetno še več. Sneg ni najbolje sprijet s podlago in še veter je pihal. Danes je vseskozi snežilo z dodatkom megle. V gozdu je razmera relativno varna, na posekah in tik pod grebenom pa to niti približno ne velja. Izbrala sva varianto, ki naju je skupaj z gozdom/drevesi pripeljela do višine 2000 m, zaključila sva pri zadnjih drevesih nekje 20 m pod grebenom. Smuka je bila prima in sva jo ponovila.
21.2.2018: Coglians, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Z avtom se pripelje do bajte Tolazzi, zatem po delno zamedeni pristopni smučini po normalki v smeri Cogliansa. Modrina neba, sonce, sneg, vse je štimalo, samo veter je v takem mrazu postajal vedno bolj nemogoč in nas je v sunkih tudi podiral na tla. Bili smo kot na modni pisti, vsako prelomnico višje smo bili za stopnjo bolj napravljeni in za stopnjo manj motivirani. Upor se je kuhal že prelomnico nižje, na višini Coston Stella, 200 m pod vrhom Cogliansa, pa bodrenje ni več zaleglo in večina je izglasovala obrat. Pri spustu smo izbirali levo in desno od dna krnice, nižje iskali napihanec in v skupnem je bilo smučanje zelo spodobno, precej boljše od vtisa pri vzponu.
20.2.2018: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Z verigami po zasneženi cesti do izhodišča; pred nama nikjer nikogar, čeprav sva bila že precej pozna. Prava zimska idila v na debelo zasneženi pokrajini z dodatkom svežega snega, s sneženjem ter z gosto meglo. V ležernem koraku sva rezala po oglaševani najbolj romantični dolini Karavank, kjer sva pozdravljala boginjo, zgoraj v neprebojni megli neuspešno tipala za zasneženo pristopno smučino prejšnjih dni in na vrhu presenečeno trčila v jajca z Dobrče? WTF! Smuka po pršiču zadnjih dni je bila navkljub megli zelo dobra. Starim sledem se je dalo izmakniti desno med ruševjem ter nižje med drevesi in še meglo sva tako ubila; po cesti je šlo pa tudi krasno na mehko.
19.2.2018: Ojstrnik Nekaj novega snega od včeraj in nekaj od danes; a precej manj, kot je kazala avtomatska postaja na Ahomiški planini. Smuka je bila dobra, tako dva sva zadevo ponovila. Ni pa bilo za trikrat ;)
17.2.2018: Nad Mrzlo vodo Poročilo, Turni klub Gora: Že nekajkrat sva se odpravljala v Mrzle vode, da presmučava lepo linijo s Pinnacola (predvrh Krniške Špice), pa sva zaradi dolgoveeeznega pristopa (zaradi premajhnih kohones) vedno obupala že na izhodišču. Tokrat sva le zbrala korajžo za mučenje po ravnici, cesta v Mrzle vode je bila poteptana, saj so lovci oskrbeli krmilnico, odkoder ni več daleč do mesta, kjer se cesta končno začne vzpenjati. Lovci so res prijazni ljudje, da tako nesebično skrbijo za uboge živali, da se ohrani tudi genski material slabše prilagojenih osebkov, ki bi sicer v naravi ne mogli razširajati svojih genov na naslednje generacije. Ko bova velika, bova tudi midva lovca, in bova uplenila kakšnega kapitalca, kot je recimo Divja koza ali Gamsova mati - hmmm, saj ti dve zverinci že imava v malhi! ;) Metodovih sledi izpred tedna ni bilo več, so pa bile sledi dveh smučarjev med tednom, ki sta 100 m nad bivakom odstopila. Do razcepa pod Trbiško škrbinico nobenih težav, potem pa levo na široko in krasno zalito rampo, ki vodi na Pinnacolo. Test snežne podlage je bil OK, klada se je premaknila šele ob polni obremenitvi. Ko pa sem nekaj deset metrov višje ril do pasu in čez na 45° strmem snežišču, sem naredil še en test, kjer se je vršna plast takoj odpeljala. Obrnila sva in se zadovoljila s Trbiško škrbinico ter potegnila še nekaj deset metrov višje na vrh levo od škrbinice, ravno toliko visoko, da sva Pinnacolo vsaj lahko gledala navzdol. Sneg na južni strani namočen, na severni strani je sneg ostal relativno suh, šele nižje je postal bolj vlažen. Smučarija po žlebu s škrbinice v slogu drenjanja, v krnici pa lepa smuka po "postanem pršiču" in prostranih pobočjih. Držala sva se desno pod stenoami, kjer krasno smuško pobočje kar traja in traja vse do podna. Potem pa malo motoviljenja preko struge, malo štamfanja in potem še dolgoveeezna kot sibirska ravnica poglihana cesta.
11.2.2018: Vajnež in Stol Poročilo, Turni klub Gora: Ker že nekaj časa nismo bili v teh koncih in je Peter naredil krasno reklamo, smo šli Boštjan in M&M pogledat, kako izgleda smuka "za vse prste polizat". Najprej smo povlekli špuro po Dolgi riži na Vajnež ("original" Dolga riža, ki pripelje nad Vajneževo sedlo). Z vrha smo odsmučali naravnost navzdol po vzhodnem pobočju in v rižo prismučali, kjer se le ta razširi. Po riži je bila smuka po nedotaknjenemu celcu nato fenomenalna vse do izravnave na 1500 m. Drugi vzpon po obljudeni Široki riži do grebena in samotno na vrh Stola; z vrha smo odsmučali naravnost po zahodnem pobočju in v vršno grapo (dodobra presmučano in preštamfano) prismučali v spodnjem delu. Po Široki riži smo nato lovili še nezvožene flanke, ki jih je bilo ravno še dovolj, le pogledati je bilo potrebno bolj na široko. Kako prav nam v takem pride evolucijska prednost črednega nagona! ;)
9. in 10.2.2018: Uničevanje pršiča na Ojstrniku Poročilo, Turni klub Gora: V petek sva z Boštjanom vsak pustila po dva podpisa na SZ pobočju Ojstrnika, danes sva se z Marijano podpisala po trikrat in še kar nekaj prostora je ostalo za nove podpise. Razmere za pršičasto smuko so odlične, čeprav naju je tako včeraj kot danes morila megla. Včeraj taka za rezat, danes pa se je neprestano menjavalo od sonca do meglic. Danes sva se tudi zelo nazorno dala podučiti, kaj pomeni uničevanje pršiča. Vsem ponavljalcem, ki jih tura mika, bi v vednost sporočila, da je SZ pobočje Ojstrnika tudi po najbolj položni varianti turnosmučarsko kar strmo. Danes so nekateri smučali tako, da nisi vedel, ali se bo ovinek izšel ali ga bo treba ročno obrniti. Nekateri so se pri iskanju odstopne smučine posluževali kar pristopne smučine, nekateri so po njej tudi štamfali navzdol. Preživeli pa so vsi in bili so strašno navdušeni. ;)
8.2.2018: Dolga riža in Široka riža Poročilo, Turni klub Gora: Je že Meta zapisala, da smo se prav prešerno spraševali: Kam?
Prašájte raj' oblak snegá,
kadar kot smuški gospodar
Oblak ne ve, in sneg ne kam, -
Samo to znam, samo to vem,
in de ni flanke vrh gorá,
5., 6. in 7.2.2018: Popoldanska, večerna in nočna Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: V nasprotju z Matejem nemške ali avstrijske skorje nisva nikjer našla, čeprav sva bila na sosednji strani Ljubelja. Smuči so po nareku smučarja v globokem pršiču vozile ravno v vrsti kot so hiše v Trsti.
Drugi dan sva najprej z vrha odsmučala naravnost navzdol na prvo serpentino pod Ljubeljem. V drugo pa nočni spust po najini normalki z rame
Še ena večerna ...
4.2.2018: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče pri FreiglaubeKirche nad Koprivno. Številna podrta drevesa do planine Luža poskrbijo za vajo v klečanju, snega je veliko. Ker sva bila ravno prav zgodnja, je bila gaz že potegnjena do vrha. Hvala vsem junakom. Navkljub plohom pod nogami je bil prvi spust do lovske bajte razočaranje, komaj kaj od resnega vijuganja, zato pa več vožnje naravnost in vmes tudi porivanje. V drugo je sonce ravno toliko spremenilo strukturo snežne povrhnjice, da je bila ponovitev zelo luštna. Manj trenja, večja hitrost, uživaško vijuganje in vmes sva na položnih mestih zalet jemala po "odstopni smučini". Strmina pod bajto je sploh mega, zaključni travnik pa gre samo po špuri.
1.2.2018: Sneži! Poročilo, Turni klub Gora: Ob 8h zvečer je na Zelenici na polno snežilo, novega je že precej zapadlo, je pa kar kompakten, tako da se je prav luštno smučalo in ni bremzalo. Z lučkami je vidljivost ob močnem sneženju precej slaba, saj namesto podlage/okolice osvetljuješ snežinke, občutek je podoben, kot bi vozil v megli ali močni difuzi, tako da sva jo ubrala nazaj po cesti po pristopni smučini. Iz smeri Begunjske Vrtače je enkrat zelo solidno splazilo. Povsem spodnji del smučišča je imel ob najinem obisku cm ali dva novega. Slike so s torkove večerno-nočne Begunjščice.
28.1.2018: Veliki Stador Poročilo, Turni klub Gora: Za ogrevanje skok po normalki čez vzhodno pobočje na Prestreljenik, kjer sonce snega ni čisto nič ojužilo, tako da smo pri spustu "uživali" v pomrznjeni skorji (občutek je bil kot požled). Ker so robniki odsekoma prav "kriminalno" zanič prijeli, smo se držali najlažje linije. S smučanjem smo nadaljevali po smučišču v krnico Skripi in levo čez pode pod JZ steno/pobočje Velikega Stadorja. Tu so bile razmere povsem drugačne. Sneg je bil grifig in je na soncu ravno malček začel popuščati, tako da smo imeli prav imenitno in sproščeno smuko po zračnih vesinah. Smer glede na Primorske stene dandanes sliši na ime Smučarska, po novih ocenah bi se lahko slišalo: Z+, 45°, 200 m, izpostavljeno. Povzpeli smo se še na Ovčji vršič in po smučišču odsmučali na Nevejo. Boštjan, Jaka (ta boljše fotke so kot vedno njegove), M&M.
27.1.2018: Svačica Poročilo, Turni klub Gora: Plani so bili malo drugačni, a nas je proti soncu potegnilo v zalito Vzhodno grapo Svačice. Višina grape je 250 m, spodaj je naklon 35-40°, vršnih 100 m pa 47-48°. Razmere za smuko so bile v grapi zelo mešane, a v splošnem še kar solidne. Turnosmučarsko nadaljevanje je trdo, bolj ali manj razbito in z difuzo. Prismuča se do podna/Podna.
24.1.2018: Zanimive prečnice okoli Slemena (Tosc in Veliki Draški vrh z Uskovnice) Poročilo, Turni klub Gora: Jaka je optimiziral dostop do Tosca, ki ga je zastavil z Uskovnice, do kamor se z avtom po ledeni cesti varno pride le s "kapitanom" z licenco za upravljanje z "žlajfo", ki ga spet nisva imela s sabo. Po drugi strani pa je pred mano sedaj že en teden manj od boljše polovice življenja. Po bližnjici zahodno od Slemena (sliši tudi na ime Vrh Ramornjeka, tudi Ablanca) sva bila po zanimivih prečnicah samo malo počasnejša od daljšnice z Rudnega polja preko vrha Viševnika. Zato pa sva skoraj ostala brez cepinov, ker je v hosti pri divjem 200 m vmesnem spustu v grapo globoko pod planino Tosc potrgalo nekaj paščkov z nahrbtnika. Rezervirano samo za "lokalce in divje peteline". Mimo planine in po širokem JV hrbtu/vesinah na Tosc sva odsekoma hodila na smučeh oziroma z derezami, saj je bilo na najini "pristopni smučini" mestoma ledeno in opremljeno z le redkimi "žlajfami". Smučarija z Malega Tosca (par 10 m nižji predvrh Tosca) je bila v zgornjem delu pobočja fenomenalna, smučala sva skoraj po veselcu. Nižje pa je vse bolj močno "štopalo", saj sva bila eno uro prepozna, sonce pa je prižigalo na polno; v sencah je bilo pa vse poledenelo, tako da so bili prehodi sunkoviti. Na izravnavi pod planino Tosc sva se s smuči spet postavila na "krepke, a utrujene ude" in s pomočjo inercije, ki ji je vseskozi najedala gravitacija, odmarširala na Veliki Draški vrh. Vršni del spusta sva zastavila na neobljudeni zahodni strani, kjer je bilo "sukanje smuči" uživaško, zatem sva prečila na vzhodno stran in do Studorskega prevala trenirala smučanje po bolj ali manj strmih pomrznjenih flankah, ki sva jih podaljšala po grebenu Slemena do pobočij nad Konjščico. Če sva dan začela z zanimivimi prečnicami, sva ga tudi zaključila z "bližnjico" na vzhodni strani Slemena, kjer sva se zamudno in utrudljivo prebijala skozi hosto, da sva se izmaknila prehudemu, skoraj "Kitz" naklonu kolovoza proti Uskovnici. Prismuča se do avta, Miran pa je prismučal kar do vikenda; že dolga leta se ni nič oglasil na Trenutnih razmerah TKG. Jaka se ne strinja povsem z mojimi opisi prečnic/bližnjic in ta boljše fotke so spet njegove.
22., 23. in 25.1.2018: Večerne/nočne Begunjščice Poročilo, Turni klub Gora: Plaz nad Zelenico je trd in gre lažje z derezami, gor po Grapi Y (pomrznjen in ozek izstop), na vrhu ob sončnem zahodu, dol po Centralni (dobra smuka). Lahko se prismuča do avta, nekateri gredo pa spodaj raje peš.
Ker je bilo v ponedeljek na Begunjščici fajn, sva naredila še bolj nočno ponovitev in z lučko gre še bolj krasno, razmere pa še boljše kot dan prej.
Pa še ena nočna ponovitev. V srednjem delu Centralne malo tresejo smučine, sicer pa je krasno poglihano - suh, zbit sneg.
20. - 21.1.2018: Na Poliških Špikih Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva smučala s Špika nad Plazom (2606 m), ki je navkljub imenu verjetno najmanj plazovno izpostavljen vrh Poliških Špikov (strmina do 50°). Snežni prerez je sicer pokazal šibko plast nekje 30 cm globoko, a pri norveški metodi se klada niti pri največji sili ni premaknila. Skorja se pri smučarju ni predirala in je bila večinoma trda.
V nedeljo sva pociljala na zahodno ramo/vrh Špika nad Nosom, ki je precej manj strm in je bil v soboto tudi presmučan. Zaradi 20+ cm klože nad "skorjo s saharskim peskom" na večji vesini v srednji tretjini pobočja sva obrnila. Ker so se lokalci (beri kozorogi) zadrževali pod tem zametom, ki je nastal iz sobote na nedeljo, sva se tudi midva ;)
18.1.2018: Kladivo Poročilo, Turni klub Gora: Z avti smo (Bor, Jaka, Simon in drugi M) pripeljali dve serpentini pod razcep ceste Kofce - Pungrat. Ker smo bili tudi mi brez kapitana, ki bi v primeru ritenskega drsenja tiščal žlajfe, pred nami pa še celo življenje ... No, resnici na ljubo je pred piscem samo še boljša polovica življenja ;) Po zasneženi cesti do mesta, kjer se začne dooooolga in duhamorna kot gladina mirnega morja ravna prečka. Tu pa levo po kolovozu in po bolj ali manj neporaščenih pobočjih do vznožja Kladiva. Bližnjica, ki jo priporočamo tudi najbolj eminentnemu turnemu smučarju ;) Pogled na pobočja sicer ni bil glih majka, ker je bilo vse usrano od plazov - le normalka Kladiva (zahodno od vpadnice) je bila plazovno še nedotaknjena. Snežna odeja je sicer stabilna, šibka točka je "le" stik s travo in ob primernih (temperaturnih) pogojih se lahko odpelje še kakšen talni plaz. Orkanski veter na vrhu nas je hitro spodil na smuči, smuka po nekaj cm novega snega na trdi skorji, pa nad pričakovanji ob vzponu. Celo tako dobro je bilo, da je bolj zagnana polovica moštva še enkrat šibala na vrh, bolj natančno na prvo glavo vzhodno od vrha. V drugo je bilo smučanje baje še boljše. V okviru bližnjice do ceste je šlo solidno, po cesti do avta pa pričaka še nekaj manjših skalnih min.
5.-14.1.2018: Megleni utrinki Špik nad Nosom (2531 m) (14.01.2018)
31.12.2017: Decembrski križem-kražem Murnovec & Kresišče (29.12.2017)
11.6.2017: Ankogel Ponoči je vse kazalo na jasno vreme, a ko sva se pred jutrom pripeljala do jezu Kolnbrein je bilo začuda oblačno in sva se lahko takoj poslovila od kakšne bolj strme smuke, ker sneg ni ustrezno pomrznil. Sprijaznila sva se s turnim smukom z Ankogla preko ledenika v Kleinelendtal: lep in razgiban smuški svet, ampak dostop je pa "nemogoče" razvlečen. Da sva bila povsem s stilu turnega smuka, sva izpustila tudi "gnojnih" vršnih 50 m. Smuka po ledeniku in vse do podna je bila pa prav imenitna, le spodaj je sneg (pre)močno zaviral. Obsmučala sva tudi ogromno plazovino v spodnjem delu, ki je gor grede še ni bilo. Strnjena snežna odeja se začne šele v samem zatrepu Steinkarboden, ki je sicer samo dobrih 200 m višje od parkirišča, a sva do tja navkljub uporabi koles rabila dve uri, resda v ležernem tempu. Navzdol grede sva na srečo našla "skriti" snežni jezik, ki nama je za dobro polovico skrajšal pohod od zatrepa do mostu. Na tej trasi je bil danes samo še en smučar, ki je "goljufal" z e-kolesom in za "kazen" zgrešil omenjeni snežni jezik; vsi pa smo goljufali prepoved in šli s kolesom do konca kolovoza. Naslednjič se raje odločiva za varianto preko Schwarzhorna, tja in nazaj.
10.6.2017: Mangrt Danes so začeli pobirati ekološko takso (5 eur), avto sva parkirala na zadnji serpentini. Spust je bil nekoliko slabši od želja, saj je potrebno kar nekaj odsekov peš. Z vrha se še da odpeljati povsem po desni varianti, kjer pa potem čaka daljša sitna peš prečka do robu 50 vm pod vrhom. Naslednja prekinitev je na italijanskem obvozu (60-70 vm), potem na plazu (25 vm), smučarija pa se zaključi 60 vm nad cesto. Slovenska grapa je še v celoti smučarska, ampak povsem za las. V vršnem delu sta dve ožini, ki sta ožji od 180 cm. Malo se pobaše, malo pa spusti. Snežne razmere pa so bile v splošnem povsod še kar dobre.
3.6. - 4.6.2017: Bärenkopf Ko sva se v petek zvečer pripeljala do Garaž nad Pasterzo, so nama ravno pokvarili vremensko napoved. Dež se je zavlekel pozno v noč, zjasnilo se je prepozno, tako da je v soboto premalo pomrznilo in so bile snežne razmere za strme smučine glede na prejšnji vikend prav porazne. Na ledeniku je bilo sicer trdo in nad Bockkarscharte celo požlejeno, ko pa sva prišla na strmo južno flanko Grosser Barenkopf-a (3396 m), je bila skorja samo še za "okras" in sva se začela do pasu pogrezati v mokro prhkobo. Ker je bilo nadaljevanje prestrmo (45+°) in preveč izpostavljeno, sva dobrih 150 m pod vrhom obrnila. Vračala sva se čez Breitkopf in opazila sledi dveh smučarjev, ki sta le malo prej obrnila v severni steni FKK. Že zjutraj sva opazovala helikoptersko reševanje v severni steni Grossglockner-ja, ki žal ni imelo srečnega konca (plaz mokrega snega). V nedeljo zjutraj sva v slogu Cinca-Marinca šele ob pol sedmih zaštorkljala po tunelu, Gamsgrubenweg je z nekaj prečenji snežišč normalno prehoden, sneg se začne takoj nad "mestom za pinik" na koncu poti. Po ledeniku spet do Bockkarscharte, mimo Eiswandbichl-a na južni greben in po njem na Mittlerer Barenkopf (3358 m). Odsmučala sva po vzhodni flanki (45-°, 100+ m) in nad Bockkarscharte ujela pristopne sledi. Sneg mehak, na strmini je tudi malo plazilo, sicer pa prav luštna smuka po gnilcu; edino v zaključnem delu je močno cukalo. Vreme je začuda tudi lepo držalo, večkrat naju je celo pozdravila modrina.
28.5.2017: Fuscher-Kar-Kopf (3331 m) in Sinwelleck/Sonnenwelleck (3261 m) Vožnja do izhodišča zna trajati tudi celih 24 ur, če imaš srečo - midva sva jo ujela. Tokrat sva imela v planu FKK z ledenika Freiwandkees (FKK1, FKK2, FKK3). Prvi problem je sploh priti do snega. Zvečer sva kar hitro našla običajno varianto lokalcev: na spodnjem delu galerije (2250-2300 m, malo pred Garažami) je urejen prehod na travnato pobočje, po 100 m precej strmih in poležanih trav se pride do položnega sveta in snega. Še 200 m višje (okoli 2600 m) lahko izbiramo med desno ali levo varianto dostopa do ledenika; glede na sledi večina ubere levo, ki ledenik doseže na 2750 m. Glede na sonce sva si izbrala primeren časovni plan spustov. Najprej sva z FKK odsmučala čez severno steno (izbrala sva čimbolj SV orientacijo; a sneg ni nič odjenal, je bil pa zato večinoma čudovito grifig, odsekoma pa še nepredelan/prhek). Zatem sva z FKK odsmučala po pristopni smeri na JV stran, kjer so bile ob 9:30 razmere skoraj idealne (pol ure prej bi bilo še bolje). Linija naju je močno navdušila s smučanjem po široki, gladki in zračni vesini. Za konec sva skočila še na Sinwelleck in posmučala JZ vesine, ki so ob 11:30 ravno idealno spustile. Na ledeniku naju je zatem pričakal gnoj, na koncu pa še strme trave.
20.5.2017: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: V oblačnem in meglenem vremenu s spremljavo snega in dežja se je smiselno odločiti za krajšo turo v bližini. Mangart je bil prva asociacija, z avtom se sedaj pripelje do manjšega parkirišča na začetku prečnice pod Rdečo skalo. Do sem se s par prekinitvami tudi prismuča.
13.5.2017: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Do osmih zjutraj je dež ponehal, zatem sva imela mešanico sonca, oblakov in megle. Tako kot Andrej prejšnji teden, sva se pripeljala do zadnjega tunela in do tunela sva, s par kratkimi prekinitvami, tudi prismučala. Seveda sva midva psičke peljala na sprehod, sicer bi se bolj nagarala. Sneg do vršnega, strmega dela Mangarta, je večinoma zelo dobro predelan, višje so pa razmere bolj ali manj slabe: moker, slabo predelan sneg, je bil pa še kar dobro sprijet, tako da pri smučanju ni nekontrolirano plazilo.
6.5.2017: Teufelskamp in Hofmannspitze Poročilo, Turni klub Gora: Bolj točno neimenovani vrh 50 m nad Teufelskampom (približno na 3560 m) in greben 20 m pod najvišjo špico Hofmannspitze (približno na 3700 m). Sneg se prične na začetku strmine pod Lucknerhutte (150 m nad parkplacom, do sem se tudi prismuča). Vse do ledenika Teischnitzkees (3000 m) je sneg lepo predelan, po ledeniku in višje pa se je pomrznjena skorja pod smučmi še predirala. Podobno je bilo na Hofmannspitze, bolj ali manj predirajoča skorja, za nameček pa tudi skrite mine, tako da je bila na pogled najlažja in najbolj zalita smer ravno pravšnja (diagonala v levo preko celega pobočja, 400 m, 40°, izpostavljeno). Še tri tedne nazaj je bil Hofmannspitze praktično povsem gol ...
22. - 23.4.2017: Spet z goljufijo nad Kaninskim smučiščem
15. - 17.4.2017: Nad Kaninskim smučiščem Sva se že pred tednom hecala, da za velikonočne bova glede na slabo vremensko napoved smučala s Prestreljenika, s Prestreljenika in s Prestreljenika. In sva res. Vreme je bilo na koncu v soboto in nedeljo precej lepše od napovedi, tudi ponedeljek se je pričel z jasnino, a žal ni dolgo trajalo. Smučala sva malo tu, malo tam, vsakič pa najprej s Prestreljenika: Prestreljenik počasi pobira, prav z vrha se še da odsmučati, na normalki je polica v spodnjem delu že skoraj kopna, v srednji varianti je ključni prehod vedno ožji. Ovčji Vršič je prav lušten za smučanje, na Grdem Vršiču je bil trapast gnoj, s Prestreljeniškega okna je smučarsko zalito na obe strani - na severni strani bo tako še nekaj časa in to vse do sedla pod Vršiči, ki je v ponedeljek postregel z zanimivo smuko pod stenami, kjer se je po babjem pšenu prav luštno vijugalo. Danes je bil med vzponom prav zanimiv pogovor, ko sem na Prestreljeniku poskušal prehiteti vzpenjajočega. Nekaj podobnega se je zgodilo že par minut prej, ko ga je prehitevala Marijana. Ko sem zagazil v cel sneg in bil vzporedno z njim, je celo (povsem po 'avstrijsko') pospešil tempo:
14.4.2017: Teufelskamp in Teufelshornscharte Poročilo, Turni klub Gora: Dodatek k Metinemu zapisu. Višina se nam na vrhu (3560 m) ni ujemala s Teufelskampom in res se je izkazalo, da smo bili na neimenovanem vrhu, ki je 50 m višji. Smuka na ledeniku je bila res zelo dobra, prostrana pobočja in super snežne razmere (malo napihanca na poglihani in trdi podlagi). Dodatek na škrbino vzhodno od "Hudičevega roga" (3650 m) je bil tudi krasen: nekje 250 m strme smuke, spodnja polovica slabih, zgornja pa dobrih 45° na široki in zračni rampi (par cm prhkega snega na trdi in grifig podlagi).
8.-9.4.2017: Nad Raurisom Tako s Hocharna kot z Sonnblicka (po normalki) se je brez snemanja smuči še prismučalo do podna. Padlo je nekje 10-15 cm snega, nižje manj, višje več, a je močan veter med sneženjem tudi delal zamete. Hocharn Hocharn ima tako prostrano jugovzhodno pobočje, da se še tako velika množica ljudi porazgubi, še posebno če jih večina zaradi megle zaključi že na polovici, pa tudi ostalih smučin na naši liniji smučanja skoraj nismo opazili. Smo pa zato spet lahko opazovali, da Avstrijci zelo cenijo, če se umakneš hitrejšemu, a tega sami striktno ne prakticirajo. Tako sta bila dva dirkača nemalo presenečena in hvaležna, ko smo se jima neodvisno umikali s smučine, enemu celo dvakrat; v drugo sem mu pojasnil, da pri nas je navada, da se hitrejšemu vedno vljudno umaknemo. Avstrijci pa nasprotno pri manevru prehitevanja, ko zarineš v cel sneg, po pravilu celo malce pospešijo svoj korak. JV pobočje Hocharna je bilo že dolgo na najinem spisku, da ga posmučava v pršiču. Tokrat je bil nov sneg sicer moker, ampak zgornja polovica je bila še vedno super, nižje pa je neenakomerno štopalo, je bil pa zato zaključni rodeo ob slapovih prijazno mehak.
Riffelhohe (2694 m) in Neunerkogel (2827 m) Po turistični jutranji procesiji na normalki Sonnblicka sva nad slapovi nadaljevala v popolno samoto. Sneg je začuda kmalu postal suh in prhek, skoraj pršič, tako da sva z veseljem zarinila na vesine Rifflehohe (35-40°, 400 m), a sva že po 100 m obračala zaradi pokanja, čeprav ne norveška ne kanadska metoda nista kazali na tveganje. Pod pobočjem sva še enkrat pregledala sobotno fotko in na drugi strani potegnila varno linijo do vrha. Po grebenu sva nadaljevala na Neunerkogel, kjer naju je na zelo zračni vesini nekaj deset metrov pod vrhom ustavil zamet na drsni plasti, ki bi pri smučanju zelo "verjetno" splazil. Odsmučala sva proti Riffelhohe, se s smučmi pretoklka čez vršnih nekaj 10 m poprhanih skal (očitno je bilo pred sneženjem spihano skoraj do golega, nov sneg pa se je navkljub "orkanskemu" vetru začuda obdržal). Zatem je šlo prav fantastično vse do slabih 1900 m, kjer sva se pripeljala do normalke Sonnblicka in naju je pričakal rodeo do doline.
2.4.2017: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: Na vršnem delu naju je spremljala megla, zato pa so bile smuške razmere super, tako sneg (kompaktna in nekoliko mokra vršna plast) kot zalitost. Ker nižje ni bilo megle, sva po spustu z vršne glave nadaljevala s prečenjem Prestreljeniških Vršičev, ki sva jih v celoti prečila zgoraj (na naši strani) in spodaj (na italijanski strani), ter se pod Prestreljenikom spustila na Prevalsko ravan. Prečka na spodnji strani Vršičev (tam sta celo dve rampi, zgornja ni bila zalita, na spodnji pa sva na koncu morala par metrov poštamfati) je bila hudo zračna.
1.4.2017: Schareck Poročilo, Turni klub Gora: Korošci pa znajo zaračunati eno vožnjo do vrha smučišča, več kot je pri nas dnevna karta za katerokoli smučišče. Na najino smolo se je vreme že malo čez osmo zjutraj ekspresno aprilsko pokvarilo (veter, oblaki, megla in povsem za konec še sneg/dež), tako da je ena res privlačna flanka danes izvisela in sva se zadovoljila z dvema spustoma na severno stran (na SV in na S), kjer je bilo glede na smučišče še relativno zatišje, relativno zapisano z narekovaji, saj sva prvi vzpon delala na debelo zavita v oblačila. Sneg na S straneh je še bolj ali manj suh, odsekoma še prhek in tam je bila smuka odlična. Večinoma pa precej mešano. Dobila sva "pritožbo", da fotke ne kažejo ravno slabega vremena. Seveda ne, objavljene fotke so "ta dobre" fotke v oknih lepšega vremena ... ;)
28.3.2017: Ankogel Najbolj zanimiva je štorija s kavcijo za smučarske karte. Ko smo (Meta, Boštjan in Marko) kupovali karte, da bi nas zategnili do vrha smučišča, smo izvedeli, da je potrebno plačati kavcijo. Zanimalo nas je, kje naj vrnemo karte, da dobimo povrnjeno kavcijo (3 krat 5 eur) - naš plan je bil klasičen: vzpon na Ankogel, spust v Bockstein in povratek skozi predor z vlakom v Mallnitz. Avto smo zjutraj pustili v Mallnitzu in se z brezplačnim ski-busom pripeljali do gondole. Rekli so nam, da lahko karte vrnemo na turistično info točko v Mallnitzu, kjer nam bodo vrnili kavcijo. Ker smo delali dva spusta (dodaten spust na vzhod po odprtih vesinah je bil super), smo do info točke prišli komaj 10 minut pred zaprtjem (blagajna na Ankoglu je bila že dobro uro zaprta), kjer nas je "prijazna" uslužbenka postavila pred dejstvo, da ona nam ne bo vračala nobene kavcije. Ker smo Gorenjci, se seveda nismo dali in ob času zaprtja se je uslužbenka le omehčala ter nam vrnila 15 eur, da je lahko še za dne prišla domov ... Kasneje so nam "pojasnili", da nam je blagajničarka dejala, da lahko POSKUSIMO z vračilom kavcije v turistični info točki!? Ni nam jasno, kako Korošcem ob takem odnosu tako dobro uspeva turizem. TKG1 TKG2
26.3.2017: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: O kakšni ohladitvi ni bilo sledu (na Gilbertiju ob 13h +4°C), na žalost pa so zadeli z meglo. Ob 10-11h je bilo še precej sonca, opoldne pa megla za rezat; zaradi Planice sva bila točno to uro prepozna. Smuka na Prestreljeniku v gnilcu dobra, zalito je tudi lepo, tako da se linijo lahko tudi v megli poljubno izbira. Smučišče dela in je zasneženo do podna.
25.3.2017: Triglav Poročilo, Turni klub Gora: Za razliko od Andreja in Jureta sva poskusila v smeri, ki jo je v sedemdesetih smučal Franci Mrak. Žal tudi tu na vršni/zahodni strani ni bilo smučarsko zalito (prestop preko grebena bi se še dalo izsiliti, a je bil kmalu zatem še skalnat/požlejen prehod, kjer s smučmi ne bi šlo). Po skoku na vrh sva z rame (2785 m, tu smer prestopi preko grebena) po SV vesinah odsmučala na ledenik. Na zgornji polovici je izjemno motil nov sneg (na trdi podlagi), ki ga je sonce ravno prav obsijalo, da je bil občutek tak, kot bi se na smučeh delale cokle. "Abručanje" je bilo povsem nemogoče, dalo pa se je "na ostro" zavijati s čim manj oddrsavanja. Spodnja polovica (pod ožino) je bila pa zelo dobra za smuko. S Kredarice pa do Kurice je bila smuka ob 10h po večinoma ravno prav odjenjanem zelo dobra (ponoči je močno pomrznilo), nižje do Malega polja gnoj, še nižje pa je o smuki nemogoče pisati - gre za bolj ali manj pobijanje po gnoju, rušju, drevju ... Če se je prejšnji teden še prismučalo do avta, sva danes smuči nosila skoraj pol ure, pa sva po nemogočih "taborniških varitantah" zelo dolgo časa vztrajala na smučeh.
19.3.2017: Tegoška gora Poročilo, Turni klub Gora: V dobrem tednu je na cesti zmanjkalo precej snega, od razcepa Kofce/Pungrat se z avtom pripelje do izrazitega robu, kjer se cesta za kratko spusti. Do planine Pungrat je zatem kar precej prekinitev, do Tegoške je tudi nekaj travnih vložkov, nad Tegoško planino se še da v loku z desne skozi gozd na smučeh prebiti do zasneženih vršnih vesin. Navzdol sva ta del šla raje po travah nekaj 10 vm peš, namesto preko planine Pungrat pa sva se vračala po cesti od Tegoške planine, ki ima tudi nekaj kopnin. Zgoraj je pobočje še lepo zalito za sproščeno smuko. Z vrha sva najprej odsmučala levo od vpadnice (ob 10h je bilo opitimalno), zatem pa še desno od vpadnice. Vršnih 300 vm je bilo obakrat odličnih (naklon 35° in več, 40° ne doseže nikjer), nižje je sledila tako-tako smučljiva "zagnojena skorja".
18.3.2017: Nad Žabniško krnico Poročilo, Turni klub Gora: Cilj je bil po bližnjici v Mrzle vode, a žleb Lastavic ni bil zalit. Poskusili smo preko Žabniške škrbine, a so bila vzhodna pobočja že povsem namočena. Odsmučali smo nazaj v krnico, skočili na Nabojsevo škrbino, odsmučali po žlebu proti Špranji, dokler je bilo zabavano, nazaj gor na škrbino in smuk nazaj v dolino po smeri pristopa. Zvezen sneg se začne na prvem "resnem" klancu ceste proti žičnici. Zjutraj še precej pomrznjeno, v krnici pod stenami še suh sneg, popoldne pa povsod bolj ali manj gnojno. Smuka tako-tako, odsekoma zelo dobra, odsekoma gnojna. Smotana prečka v gozdu danes ni bila preveč sitna ne gor ne dol.
12.3.2017: Vrh Laške Planje Z avtom skozi Rezijo po kopni cesti skoraj do 1000 m, zatem pa nenadoma sneg, ki je bil razen par metrov lepo zvezen (na razcepu cest se splača odviti po stranski proti planini Zgornje Brdo, da se izmaknemo planini Kot). Zjutraj trdo, žleb do sedla Med Baban pomrznjen, ga ni bilo junaka za vzpon na smučeh, še navzdol se niso vsi peljali, ker sneg v žlebu ni povsod odjenjal. Strmina v žlebu je spodobnih 35-40°. Skupina Italijanov je nadaljevala na Babo (ni zalito do vrha), midva sva odvila levo proti Vrhu Laške planje. Pod vršno glavo nama je normalka (Grapa v južnem pobočju, III+) v primerjavi z vesinami na levi delovala povsem nezanimivo, tako da sva si poiskala odprto linijo do vrha (40+°, 200 m). Po prvem spustu sva imela v planu še spust po čudoviti Laški planji, a mi je na pancerju odletel glavni net :(
11.3.2017: Špik nad Nosom, diretisima S Pecola direktno navzgor (Lucova diretisima) do Lucovega bivaka in direktno dol. Razmere v smeri dobre (zgoraj na rampi nepredelan moker sneg, na ključnem mestu trdo in grifig, na osrednji flanki in nižje pa super sneg za smuko - ravno odjenjano. Namesto v izrazito krnico pod Špikom nad Nosom smo nadaljevali kar naprej ob robu po čudovitih vesinah, cesto smo skozi gozd dosegli ravno na mestu, ko se dokončno usmeri navzdol.
10.3.2017: "Kwadu" Poročilo, Turni klub Gora: Z avtom sva se pripeljala do razcepa Kofce/Pungrat, bi se pa dalo tudi še malo naprej. Na cesti je bil en nepredolg kopen odsek, sicer pa lepo zalito. Na planini Pungrat sva si ogledala Kladivo in izbrala očem prijetno linijo, ki je bolj ali manj direktno vodila na drugo špico/glavo z desne (2035 m). Nad gozdom sva nadrsala na gladkem "špeglu" in brez srenačev sva se lahko preobula v dereze. Sto metrov višje je podlaga še vedno trda, a krasno grifig. Peš se bolj ali manj naporno predira in tako je bilo vse do najine špičke v vzhodnem grebenu Kladiva. Po smeri sva odsmučala, naklon konstantno 40-45°, dva ali trije prehodi so bili bolj strmi, eden od teh pa tudi nekoliko požlejen. Na par mestih je motila predirajoča skorja, sicer pa dobra smuka. Tudi pod smerjo sva lepo vijugala po trdi skorji, ki smučarja drži. Če po smeri ni še nihče smučal in ker je letos 20 let Turnega kluba Gora, bi smeri dala ime TKG, T-Z, 40-45°, 200 m. Glede na nedavno vsesplošno izmenjavo bodic se lahko bere tudi kot smer Turnih Komedijantov Gora - kar bo še najbolj ustrezno ;) Čeprav je bilo mrzlo in spust tik pred mrakom, je na lepem počilo na pobočju pod Škrbino in sva lahko opazovala talni plaz. Previdno.
5.3.2017: Pršiiič Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva trpela na Viševniku (megla, veter, dež, sneg in obupna smučarija) in sva šla na preverjeno turo, ki po sneženju nikoli ne razočara. Zgledovala se bova po mlajših (http://www.freeapproved.com/objave/2017/02/09/draguljcki-nad-pokljuko.html) in starejših (http://razmere.e-gora.si/RazmereVsebina.php?Obv=12772), zato vam ture nikakor ne bova razkrila. Namigneva lahko le toliko, da sva v zadnjem tednu tu že bila - in to ne samo enkrat in tudi danes sva naredila več spustov ... ;-)
3.3.2017: Murnovec in Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Murnovec in Kresišče s severa (Baumgartnerhof, 913 m). Razen tik nad cesto (par metrov peš) in mestoma na prečki je snega začuda dovolj za brezskrbno smuko. Nov sneg je premočen v globino, smuča se pa prav solidno. Z Murnovca je bilo še nedotaknjeno, tudi s Kresišča sva do lovske koče praktično v celoti vozila po celcu. Nižje je sledil rodeo (kot je to na tej turi običajno), na zaključnem travniku pa se je spet luštno zavijalo.
2.3.2017: Še trikrat na Ojstrnik Cesta je za smuko fuč, komaj sva se pridričala do avta, odsekoma po rokah, malo celo peš. Na SZ strani Ojstrnika pa je snega več kot dovolj za res krasno smuko. Trikrat sva ponovila spust, vsakič z grebena, in iskala različne variante spusta, tako da je sedaj pobočje že precej zorano, pa čeprav sva bila po sneženju edina smučarja. Pri zadnjem spustu se je sneg že ojužil, a užitka ni motilo.
1.3.2017: Ojstrnik Poročilo, Turni klub Gora: Nad izhodiščem (parkirišče pod Deffarjem) je do 20 cm novega snega, nad sedlom Lom nekje 30 cm, pri lovski preži 40 cm, na strmem gozdnem pragu pa je bilo že smešno sploh meriti, saj je šla palica skoraj do ročaja v sneg (recimo 70 cm novega). Zaključila sva 50 m pod grebenom, rušje pod grebenom še ni povsem zalito in tudi pokanje snega na odprtem ni bilo ravno blagodejno. Smuka je bila prav fajn, lepo na mehko in zelo prašno, tako da sva ga ponovila. Po cesti je bilo zatem manj zabavno, saj je medtem traktor zril tisto revščino novega snega na cesti, ki večinoma ni imela podlage. Zadnji ovinek je za smuči "smrtonosen".
27.2.2017: Stol, Janeževa riža Poročilo, Turni klub Gora: Takoj nad parkplacem v Medvedjem dolu (Stouhutte) na smuči, cesta je zasnežena. Na plazeh je pod snegom skritih kar nekaj min, večina smučin pa je prišla iz Janeževe riže, kamor sva se usmerila tudi midva (sicer je bilo v zadnjih dneh presmučano "povsod" v bližini). Na vršnem grebenu (na naši strani) je slabih 50 m pod vrhom zmanjkalo snega (spihano). Smuka bolj slaba, vidljivost slaba (veter je nosil sneg, difuzna svetloba), šele na spodnjem delu plazu je bil sneg še pršičast; višje je veter opravil svoje delo, tako da zgoraj prav veliko pršiča ni ostalo.
26.2.2017: Grapa ob Gamsovem robu Na italijanskem forumu je bila bombastična reklama za pršič nad Mangartskimi jezeri v stilu: "Ni bila še čisto naj tura mojega življenja, ampak ...". In sva zjutraj šla gledat ta strašni pršič, tako kot še 200 komadov pred nama: "Tutti Strugova, ieri internet!" :( Po globokem vzdihu sva odhlačala po cesti ter pred Zacchi-jem odvila pod ostenje Ponc, Vevnice in Koritniškega Mangarta. Začuda nikjer nobenega, čeprav so s parkirišča odhajali v trumah. Pod Strugom je par komadov ravno začelo vzpon, nad nama v smeri Grape ob Gamsovem robu (med Kortiniškim Mangartom in Mangartom) tudi samo štirje komadi. Očitno je šlo mravljišče ali na kavico ali pa v Plazje. Razmere pa bolj ali manj slabe (kloža, mehko, trdo, pršič ... mix), tudi smučine od včeraj glede na videno niso imele ravno "strašnih" razmer. Vstop v grapo je na 1700 m, vrh grape je 400 m višje. Spodnja polovica je položna (do 40°), druga polovica je bolj strma in ožja (45° in tudi več), zaključek pa je bil prav krasno strm (preko 50°). V boljši zimi se da odsmučati še kakšnih 20 m višje od najinega zaključka; obstala sva pod poprhano gladko ploščo preko cele širine. Strm začetek je bil prav super za smučanje in še nedotaknjen, zatem pa nič posebnega in še smučine od včeraj so malo motile. Novi sneg je izjemno štopal, podlaga neenakomerna, vmes en odsek na U. V spodnji polovici naju je pričakalo kakšnih 20 komadov, naslednjih 20 je bilo pod grapo, tudi pod Strugom je bilo vse črno. Cesta v dolino pa zatem prava promenada sprehajalcev, krpljarjev, sankačev, otroških vozičkov ...
25.2.2017: Nad Podnom / Pod Vrtačo Najprej smo zvozili nedotaknjen Žleb, in ker je šlo v pršiču (25-30 cm) tako krasno, smo se zapodili še na sedlo Vrtača, kjer smo našli še nedotaknjeno super varianto pod ostenjem Vrtače, ki se je umaknila čredi smučin ;)
19.2.2017: Špik nad Plazom, 2606 m Namesto sonca je bilo zjutraj začuda oblačno, na pobočju proti Škrbini v Cijanerici se je tipalo v gosti megli, in ko sva že skoraj obupala, sva na slabih 2200 m na lepem stopila nad meglo. Snega v smeri do vrha je bilo ravno še glih-za-glih za smučanje, nekaj prehodov je šlo za las, je bil pa vsaj sneg lepo speglan. Pri smučanju sva zaradi že nekoliko namočenega snega naletela na preveč skalnih min, pod smerjo je šlo odsekoma super, odsekoma pa tako-tako. Na cesti se na parih ovinkih že vidi asfalt, naslednji vikend verjetno ne bo več zvezna.
18.2.2017: Špik nad Nosom (zahodni vrh, 2515 m) Poročilo, Turni klub Gora: Za dosedaj tako ubogo zimo je bilo po smučarski normalki res lepo zalito od vrha do tal. Smučati se je dalo z vrha, prismuča se do avta, na strmem pobočju je bil sneg bolj ali manj speglan, trd in krasno grifig. Nižje je bilo vse bolj ojuženo. Smuka povsod zelo dobra. Skalnih min nismo našli.
12.2.2017: Špik nad Špranjo, 2554 m Med tednom sva videla zapis na italijanskem forumu o smučanju s Špika nad Špranjo (po smučarski normalki, Vzhodna stena). Počakala sva na sončno nedeljo in sledila bolj ali manj zapihanim sledem. Na strmini pod škrbinico, nad vstopno rampo, ki odvije levo od turnega smuka na Škrbino v Krajni dol (Forca de la Val), je bilo precej napihanega snega, na vršni strmini pa suh sneg na trši plasti. Smuka z vrha zelo dobra, na turnem smuku je pa sonce ravno prav namočilo sneg, da je šlo lepo na mehko. Pod planino sva večinoma smučala po cesti.
8.2.2017: Hajnžev Praprotnik Poročilo, Turni klub Gora: (Hajnžev/Zeller) Praprotnik (1727 m), severno od Košute. Izhodišče je v Selah, Zvrhnji kot, pri kmetiji Gornik (slabih 1100 m). Več ali manj direktno na vrh (SV pobočje Praprotnika). Nad začetno senožeto čaka iskanje pravega grabna, višje se svet odpre in po občutku čez poseke in skozi bolj ali manj redek gozd direktno na vrh.
4.6.2016: Mangart križemkražem Mangart z goljufijo; z avtom do zadnjega tunela, nad njim pa že uporaben sneg. Zimska z italijansko varianto je bila razen prestopa čez jeklenice še lepo zalita, razmere za smuko pa precej podpovprečne. Za boljši okus sva skočila še v Slovensko grapo, kjer so bile razmere dobre. Spodaj sva na smučeh poštukala povsem do tunela.
27.-29.5.2016: Fuscher-Kar-Kopf križem-kražem, FKK KK V petek zvečer sva ravno še ujela pogled na južno (jugozahodno) pobočje FKK, tako da sva v soboto še pred svitom z Gamsgrubenweg odvila "naravnost" navzgor proti vrhu. Sneg zjutraj večinoma kar požlejen (večerno-nočna nevihta s sodro) in to nemarno predirajoče se sorte, kjer je pod trdo vršno plastjo vse prhko in mokro. V planu sva imela spust v okviru SV grebena FKK, ki vabi s smuko po širokem in kar strmem desnem boku. Na ozkem vršnem grebenu sva imela še grifig-trdo, kmalu po prestopu na vzhodno stran pa naju je pričakal gnoj, ki med smučanjem nemarno plazi, tako da ni bilo prav veliko sproščenega in navdušujočega smučanja. Pod grebenom je možno prečiti/nadaljevati proti škrbini FKK, midva sva se raje potrudila nazaj na vrh in odsmučala še po smeri jutranjega pristopa (550 m, 45°/40°), kamor je medtem že posvetilo sonce. Sneg vseh sort, od pomrznjene skorje, predirajoče se skorje ter nižje gnoja, ki je pod smučmi v skokih in s truščem plazil čez pečine. Za nameček naju je vse od vrha preganjala še megla. Je pa zato bila smuka v krnici luštna in dalo se je prismučati vse do zavarovanega prehoda, le malo pred tuneli. Ko sva bila že ravno tako daleč, sva navkljub zamegljeni noči v nedeljo zjutraj še enkrat ponovila jutranji marš po poti-gamsovega-rudnika, prišla nad meglo in šla pogledat še normalni pristop na FKK s severa. Par stopinj nižja temperatura in veter je bilo dovolj, da nemarnega gnoja tudi ob pol desetih še ni bilo, zato pa sva se navzgor in navzdol večinoma mučila s predirajočo se skorjo, ki se na strmini nekontrolirano predira in prav sitno grabi repe smuči. Odsmučala sva po bolj ali manj najlažji liniji, naklon je v njej v povprečju slabih 45°. Vreme je še kar držalo in sva skočila še na sosednji Breikopf, ki ponuja razgledno smuko po JV grebenu nazaj na škrbino FKK. Sneg je bil pa že pregnojen, nadaljevanje do Gamsgrubenweg pa je tako položno, da sva si morala pomagati s palicami. Ali sva midva res tako izbirčna, da konec pomladi pričakujeva tudi veselec? :(
20.-22.5.2016: Nad Akom križemkražem V soboto je bil najin plan Oltar z vzhoda, a je bil že vstop iz krnice pod Grlom nesmučarski. Zato sva odsmučala v Jugovo in šla pogledat, kakšni sta Vrhovnikovi smeri nad grapo. Manjci razmere zgoraj niso dišale (Jugova ima res dobre razmere, kar kompakten sneg. Ostalo pa je bilo bolj žalostno, skorja nad nepredelanim snegom.), tako da sem kmalu ostal sam in nadaljeval po rampi desno (na licu mesta je to najbolj očitna linija, ki pa začuda ni Vrhovnikova, kar sem izvedel dan kasneje), preko žlebu (požlejeno) in po zračni vršni flanki (moker nepredelan sneg) na koto 2451 m v grebenu Dovški križ - Grlo. Strmina v smeri pod 50° sploh ni padla, višina smeri je slabih 150 m. No, povsem čisto pri vrhu je "samo" 45°, potem pa se belina takoj prelomi, tako da pogled zdrsne navzdol. Smer je resnično pošteno zračna. Zgoraj sem čakal dobro uro, a ni nič kazalo, da ima sonce namen posvetiti v žleb. Več nisem upal čakati, ker bi mokra vršna flanka postala prenevarna, da bi mi pri smučarski obremenitvi popustila opora. Po tekočem vršnem slalomu se mi je ustavilo, dolgo časa sem cincal, kje se lotiti prečenja žlebu, da se čimbolj izmaknem požlejenemu delu. Poslužil sem se cepina, počasi oddrsal do primene višine, se končno odločil in potegnil v prečko med skalami. Ko se enkrat odločiš in dvom o izbiri izgine, je mnogo lažje. Na drugi strani žlebu me je na robu pričakala izkopana polička, zatem še poševni spust po daljši prečnici in že sem bil skoraj v civilizaciji. Nekaj strmih zavojev, nekaj robov, nekaj drsenja in sem bil nazaj v Jugovi. Ne vem, če sem bil po smučanju že kdaj tako psihično zmatran. Na vrhu Jugove so me že precej dolgo čakali: Manjca, Rok in Jure. Smuka po grapi je bila zatem super, pod grapo pa bombastična. Jure, hvala za fotke! V nedeljo sva se namenila na Oltar z zahoda in zato nekoliko bolj pozno začela. Prepozno! Par stopinj višja temperatura in sneg je preko noči ostal zagnojen, snežne police so se podirale ena za drugo in s truščem odplazile navzdol. V smeri Kačjega jezika sva se dvakrat umikala snežnemu tuširanju z izstrelki, tako na škrbini o vrhu Oltarja nisva prav nič več razmišljala in sva jo na hitro ucvrla navzdol. Razmere za smuko presenetljivo dobre, pravzaprav so bile samo v smeri dobre razmere (vršna plast mokrega, kompaktnega snega), pod smerjo je bila v senci trapasta skorja, na osončenih pobočjih pa je med smučanjem plazilo kot za stavo. In to hitri plazovi gnilca, še nisva doživela. Sneg spodaj hitro pobira, levi krak do krnice je bil glede na dan prej komaj še užiten...
5.5.-9.5.2016: Popoldanske Mojstrovke križemkražem (s povsem novo opremo)
8.5.2016: Severna stena Hohe Warte (Monte Coglians) Lani sva si z bližnjega Rauchkofla dodobra ogledala neprekinjeni snežni trak preko severne stene Cogliansa. Smer ima sicer napako, ker se zaključi na zahodni rami slabih 150 m pod vrhom, ampak vseeno izgleda strašno fajn. Podaljšek do vrha smučarsko (brez plezalnih vložkov in vrvi) verjetno ni možen, morda v kakšni res povsem nori zimi... Če ima kdo kakšne podatke o predhodnih spustih v steni, se priporočava. Zjutraj sva nad planino razočarano ugotavljala, da je pomrznilo samo za hec, sonce pa je v zgornji del že sijalo na polno. Pod smerjo je s sten dobesedno kapljalo, tako da sva se že sprijaznila, da greva pač samo malo pogledat, kako smer izgleda v spodnjem delu - za firbec in za drugič. Razmere so se že na snežnem stožcu spremenile na bolje, spodnji del stene je imel predirajočo se skorjo, mestoma tudi požlejeno. Nad požlejeno ožino pa naju je levo v prečnici proti grapi začuda pričakal prhek suh sneg. In sva potegnila do grape in po njej do rampe, da pogledava, kako jo je sonce namočilo. Pa je začuda sploh ni in sva spet nadaljevala z mislijo, da potegneva do vršne strmine pod ramo. Rampa se je zatem kar pošteno vleeekla, sonce se je na srečo že nekaj časa več ali manj skrivalo za vršnimi meglicami, tako da sva takrat šele začela upati, da morda potegneva vse do rame. Vršna strmina je bila zatem sicer že mokra, ampak povsem v mejah varnega, nato pa naju je presenetil strm prehod, ki je bil samo poprhan. Zdaj se nisva več dala odgnati, pretipala sva levo in desno, ravno še dobila dovolj mesa (= snega) in že sva bila na vršni flanki. Do rame desno ni bilo pametnega prehoda in sva odvila levo do manjše škrbinice tik nad ramo. Zdaj je bilo potrebno samo še odsmučati. Večinoma je šlo prav fino, nekaj prehodov je bilo res bolj napetih, zato pa je bila rampa v danih razmerah sproščeno uživaška, strmi prehodi pod rampo in grapo so bili lepo smučljivi, kot nalašč pa nama je medtem ravno odjenjal še spodnji del. Z vremenom in razmero sva imela res srečo, za konec naju je še dež osvežil... Smer je visoka 600 m, povprečni/karakteristični naklon je 45-50°, nekaj prehodov je bolj strmih, edini predah je povsem na koncu rampe pod vršno strmino, v celoti izpostavljeno. Skupna ocena je I.
7.5.2016: Montaž & Vrh Brda Poročilo, Turni klub Gora: Pripelje se na Pecol, na Montaž sva šla preko Velike police in Findeneggovega žlebu. Polica naju za smučanje ni prepričala (mestoma sneg brez podlage, tudi jeklenica je bila na par mestih v napoto), žleb pa je še dovolj zalit. Da bi v žlebu odjenjalo (mestoma je bilo tudi požlejeno), bi morala čakati dve-tri ure, medtem pa bi polico na južni strani tako namočilo, da tudi za peš ne bi bila več užitna. Zato sva sestopila po Pipanovi lojtri in skočila na Vrh Brda, ki je ravno še zalit za smučanje (v najbolj strmem odseku je snega najmanj), smučarija pa v soboto v smeri bolj tako-tako. Pod steno je šlo potem prav krasno, dokler ni postalo preveč gnojno. Spodaj sva imela srečo z izbiro snežnega jezika, ki naju je dostavil na višino Brazze.
28.4.-2.5.2016: Fotoutrinki križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Ojstrnik
Creton di Tul (2287 m)
Begunjščica
23.4.2016: Špik nad Nosom, Lucova diretisima Poročilo, Turni klub Gora: Na Pecol se pripelje z avtom. Zvezen sneg se začne točno na višini koče Brazza, v planu sva imela vzpon čez jugozahodno steno po Lucovi diretisimi (točno do bivaka) in spust nekje v okviru normalke, kakor bi pač megla bila radodarna. A so se nama zaliti prehodi po diretisimi nepričakovano lepo odpirali (nekajkrat se nama je megla razkadila, tako da sva se lahko orientirala pri iskanju zalitih prehodov), kar nekaj prehodov je bilo ravno še za silo smučarskih, zadnji resen prehod pa je bil žal kopen (običajno ključno mesto smeri, danes pa kakšnih 10 m dolga polica-prečnica). Od bivaka sva odsmučala nazaj po smeri, za kopni prehod sva se preobula v dereze-cepin. Razmere za smučanje slabe, sneg ponoči ni pomrznil, več ali manj gnilo in pri smučanju je tudi malo zdrsavalo - kar je zahtevalo polno pozornost in previdnost. Peš sestopa do avta je bilo 10 min.
21. in 24.4.2016: Velika Mojstrovka križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska. Vzpon sva v celoti opravila peš, sneg lepo drži. Z Velike Mojstrovke sva odsmučala direktno v smeri Male (lepo zalito, se je pa ob 17h že delala skorjica), po dolinici med Mojstrovkama je bilo še posebno super (držala sva se sončne strani Male Mojstrovke), prismučala sva slabih 50 m nižje od prehoda čez Grebenc, kjer sva ujela staro potko in po njej gor do grebena (to je bolj smiselna in smučarska varianta kot peš sestop po Grebencu). Po plazu je šlo tudi lepo in je zalito do dna (prehod med rušjem je pa že zelo ozek). V nedeljo še enkrat ista tura, tokrat z dodatkom vetra, sneženja, megle in Jaka-ta. Pravzaprav bi nas moralo biti več na turi, a je bila megla očitno res huda. Smučarija precej slabša, ambient pa zato še preveč zimski. Zima bo očitno še maja strašila pri nas. Zima, kje si bila januarja?
15.-17.4.2016: Križemkražem z Elan Ripstick Še končna ocena za Ripstick 2017 serijo. Glede na linijo Spectrum je to velik korak naprej. Vse dobre vozne lastnosti so ostale, uspelo jim je občutno znižati težo (tudi do 25 %) in smuča je sedaj bolj toga (spredaj je ne zvija več tako navzgor, tudi pod pancarjem je občutek smuče pri večji obremenitvi konkretno bolj tog). Škoda, da smuči nisva uspela preskusiti v več različnih razmerah. Drugo sezono greva oba na Ripstick. Še glede univerzalnosti smučk. Tisti, ki radi smučate (pre)ozke žlebove (ki so velikokrat še razbiti in/ali na U ter je morda potrebno tudi basanje), kupite raje kaj drugega - za vas je primerna Alaska. Namreč (po moji sodbi) nobena smučka z rockerjem takih žlebov ne mara. Krivine v takem vleče gor, repi pa padajo dol - in nastanejo problemi z ravnotežjem. Na flankah pa sta tako Spectrum kot Ripstick zakon.
16.4.2016: Koštrunove špice Poročilo, Turni klub Gora: Takoj nad parkiriščem v Zajzeri na sneg, nad zatrepom je v gozdu 80 vm nošnje smuči, ostalo pa vse zasneženo. Z Mojzesove škrbine 40 m sestop na drugo stran in čez vzhodno "steno" (vršnih 100 m je naklon 45-50°) na Koštrunove špice - ne povsem na vrh, do prve glave (2450 m) na položnem vršnem pobočju, višje skale žal niso več zalite.
4.-12.4.2016: Foto utrinki križemkražem - prosto po Prešernu Neizživeta smučarka Kaj pa je tebe treba biló,
Deževja so kleli, močili me,
Sneg, ki je sam bil ljubi moj,
Kaj pa je tebe treba biló;
Meni nebo najlepše se zdi,
Sneg, ki nas smúčarke vse živi,
O zima! mrzla, bela vsa domača...
9.-10.4.2016: Elan Ripstick 94W 2017, križemkražem na severni strani Kaninskega grebena Elan za drugo leto pripravlja prenovljene modele freeride (mountain) smuči. Obdržali so Amphibio profil (leva-desna smuča, camber-rocker) in s tehnologijo VaporTip, TubeLite ter SST občutno zmanjšali težo ter povečali torzijsko stabilnost in odzivnost smuči. In predvsem, končno so naredili ženski model: Ripstick 94W. Pri dolžini 163 cm (134/94/109 mm, radij 15 m) ima smučka vsega 1400 g, kar je komaj kaj več od turnih smuči. Ko jo je Marijana prvič poskusila, je navdušeno pribila: "Smuči so bomba!" Poročilo, Turni klub Gora: Za vikend je bilo nad Gilbertijem b.p., blesava polenta. V soboto sva nad Gilbertijem zavila levo in nad Prevalo pociljala na vzhodni vrh Golovca (2196 m). Že na 40° je med smučanjem obupno plazilo, tako da sva nadaljne cilje pustila za kdaj drugič, odsmučala v vpadnici navzdol in se preko robu po strmih prehodih spustila nazaj na smučišče, kjer je med smučanjem še bolj plazilo. V soboto je pod 1700 m deževalo, nižje pa je padal izjemno moker sneg.
3.4.2016: Monte Volaia, zahodna stena Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče je Piano Della Guerra, 1070 m (Forni Avoltri), za markacijami 141 (najprej kratek sestop do struge, sitno prečkanje potoka po zasilnem mostičku, po markirani poti slabih 100 višincev peš do ceste, kjer se začne uporaben sneg) v krnico na 1400 m. Tu levo in nato po vse bolj strmih prehodih (ki jih počasi pobira) do višine slabih 2000 m. Zatem pa desno strmo navzgor čez zahodno steno severnega vrha Monte Volaia (2442 m).
1.-2.4.2016: Veliki vrh, STRAHovka Poročilo, Turni klub Gora: Včeraj zvečer predogled na Hajnževo sedlo in naprej pod vrh Ljubeljske Babe. Preko noči je na cesti zmanjkalo precej snega, zvečer se je še dalo brez prekinitev prismučati do zadnje serpentine...
27.3.2016: Vrh Krnega dola nad Viško planino Poročilo, Turni klub Gora: Cesta do Viške planine je zalita v celoti, a ne bo dolgo. Na enem mestu se je danes že predrla. Nad planino sva kmalu odvila levo/naravnost v smeri sedla Scalini, ki sva ga dosegla levo od normalke po strmem žlebu in še bolj strmem zaključku, ki naju je iz žlebu vodil na greben Scalinija. Višje sva sledila stopinjam predhodnika (Janez, hvala.) na greben in par metrov višje na predvrh Krnega dola (glavni vrh je še 15 m višji in je v zelo dobri zimi smučljiv po ozkem žlebu z Z strani).
26.3.2016: Creta di Collina, 2689 m Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Plockenpass, najprej po mulatjeri in nato po očitnih prehodih do vznožja obsežnega vzhodnega pobočja (1900 m). Letos je dovolj zalito, prehodi so (še) široki, smučarskega obiska je glede na sledi nekaj že bilo v prejšnjih dneh, v soboto jih je bilo pet visoko nad nama. Relativno izpostavljeno pobočje je vse do vrha bolj ali manj konstantno strmo nekje dobrih 40°.
15.3. - 28.3.2016: Foto utrinki križemkražem
20.3.2016: Nad Zelenico Z Vrtače sem odsmučal malo pred pol deseto (lahko bi počakal še kakšne pol ure, da bi bolj spustilo) po lepo zalitih "skritih" južnih vesinah (Poševnica čez Brunk: Z, zgornja polovica smeri 45-40°, 400+ m, izpostavljeno). Pred mano sta Luka in Jaka odsmučala levo varianto JV grebena Vrtače. Skupaj smo zatem sledili Simonovim sledem po Večerni smeri (52°/50-45°, 250 m) in nadaljevali po zgornjem delu Vzhodne grape na Begunjščico. Z Jakom sva odsmučala po smeri pristopa, Luka po Vzhodni grapi. Oboje je lepo zalito, povezava Večerna - Vzhodna bo pa kmalu fuč, Večerna še vedno z mehkim suhim snegom omogoča super smučarijo.
19.3.2016: Zabuš križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Nad Pecolom v dolgi prečnici do vstopa (izrazit lijak) na vršne JV vesine Zabuša. Po odjenjanem snegu sva ob pol desetih (sneg je dobro predelan, kakšno uro bi verjetno lahko bila bolj zgodna) odsmučala z vrha direktno v Lijak (naklon je 40°, višina smeri 320 m). Še enkrat po stopinjah na vrh, drugi spust sva ob 11h zastavila po široki in dolgi JZ flanki (s Pecola se ne vidi, 40-35°, 450 m), ki je bila povsem speglana - podarila nama je fantastično vijuganje. Na višini 1800 m sva odvila levo in v dooolgi prečnici prismučala nazaj na Pecol.
18.3.2016: Begunjščica križemkražem Še ena upokojenska z Jakom. Z vrha sva na jug odsmučala po vesinah (tik) levo od vpadnice (gledano z vrha). Krasen in širok smuški svet, neprimerno lepši od "turistične" strani, možnih variant je precej, strmina pa v povprečju nekje 35+° (P+, 600 m), snežna podlaga predelana, "poglihana" in za smuko odličena, zaključila sva tik nad cesto. Bila sva zgodna, tako da sva imela še pomrznjeno - prav krasno se je "iskrilo in prašilo". Vzpon nazaj na vrh je bil pod žgočim soncem muka, za senčni dodatek sva se še malo poigrala direktno nad Šentancem (Križ sv. Ane: prvič poskusila na pamet in sva ušla prečno ven, drugič pa sva šla nagliho gor in potem še dol), kjer pa je sneg na več mestih žal samo poprhan čez skale, strmina pa skače okoli 50°...
17.3.2016: Vogel križemkražem Poročilo, Turni klub Gora: Z Jakom sva smučala z Vogla po široookih JV vesinah: predelano in odjenjano, prehod mimo pečin sva poiskala na levi strani (T-, 450 m). Nato sva posmučala še Severno grapo (T+, 150 m): zalito v celoti, sneg je suh/prhek, razen na obeh ključnih mestih (prestop preko robu v grapo in ožina v izteku), kjer je bil sneg pomrznjen. Po Žagarju se je še prismučalo do parkplaca.
24.1.-13.3.2016: Uvod v turnosmučarsko sezono 2016
5.7.2015: Kolesarski utrinki z visokih tur
6.6.2015: Fuscher-Kar-Kopf Nordwand, 3331 m Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 3h štart iz Garaž, ob 6h na vrhu. Noč in jutro sta bila jasna, sneg kaj več kot za hec ni pomrznil, temperature visoke. Z vrha sem odsmučal dvakrat, po dveh zanimivih smučarskih linijah desno od vpadnice. Žal smučanje ni bilo nič posebno zabavno in je bilo zaradi gnoja na strmem terenu ravno še v mejah sprejemljive varnosti. Za dodatek sem s sedla FKK skočil še na zahodni predvrh Breikopfa. Smuka po položnem terenu je bila v gnilcu kar luštna, prismuča pa se točno do klopc na koncu Gamsgrubenweg. Tuneli so odprti, dve izpostavljeni snežišču sta zavarovani z vrvjo.
3.6.2015: Grossglockner, točneje Mali Klek Vreme se žal ni držalo napovedi, zjasnilo se je precej kasneje, šele s svitom, tako da je zanič pomrznilo. Za nameček se je mnogo prezgodaj zabutalo, že ob devetih, pol ure kasneje pa še nemarno zameglilo. Z Boštjanom sva bila na vrhu Malega Kleka tako pol ure prepozna, na obisk višjega brata v gnoju in megli nisva pomislila... Snega je nad Kalsom nasploh kar veliko, smučati se je dalo z Malega Kleka in se s tremi kratkimi prestopi prismučalo na 2300 m.
16.-17.5.2015: Tofana di Rozes, 3225 m Izhodišče je zavetišče Dibona (2037 m), po cesti (višje po široki stezi ali uhojenih potkah) je do žlebu tik ob steni Tofane 300 vm, tam se je tudi začela strnjena snežna podlaga. Po žlebu, ki višje zavije levo, do vrha in mimo zapuščenega zavetišča do večjih balvanov, kjer stopimo na vršno severovzhodno pobočje Tofane di Rozes. Na razmočen sneg je dan prej padlo kar nekaj mokrega snega, preko noči pa je pomrznila le tanka skorjica, ki jo je sonce takoj stopilo - pri peš hoji se je mestoma vdiralo tudi do pasu. Nadaljevala sva mimo stolpa Marietta direktno proti vrhu, kjer sva imela v gnoju kar precej težav, da sve prišla čez vstopni in izstopni prehod, ki sta tudi najbolj strma. Odsmučala sva po normalki (T-, 35-40°, zgoraj izpostavljeno, 400 m), vršni (proti zahodu obrnjen) del je imel še pomrznjeno skorjico in mestoma samo z novim snegom pobeljene skale. Ko pa sva zavila desno čez rob na severovzhodno pobočje, sva imela v gnoju večinoma res odlično smuko vse do balvanov. Tudi po zaključnem žlebu je bila smuka dobra.
V nedeljo štart ob 4h, sneg je pomrznil, a ga je bilo glede na dan prej na ključnih prehodih neprimerno manj. Po sobotnih sledeh ob 7h na vrhu, kjer pa je kraljeval oblak, tako da vršni del ni nič spustil, a je bil zato lepo grifig. Spust po Direttissimi di Punta Marietta (Z-, 40-45°, dva prehoda 50°, 400 m) je bil v nedeljo ravno še mogoč, na ključnih mestih je bilo kar prav, da je bil sneg še trd, sicer bi smuči predrle podlago in se zataknile na skalah.
9.-10.5.2015: Še enkrat v Dolomitih Vallon Popera (Forcella Rivetti) Izhodišče koča Lunelli (1568 m), sneg se začne v krnici Popera (1900 m), žleb Omicida v Monte Popera je izgledal slabo, od blizu je bilo potem še bolj razbito in za nameček odsekoma še požlejeno, zaradi nemarne drče po celotni širini sva obračala nekje na tretjini višine. Nadaljevala sva proti sedlu Sentinella, a naju je spotoma premamila desna škrbina stolpa Rivetti, ki se je bahala z gladko flanko. Za priboljšek se je od blizu izkazalo, da gre za pošteno strmo flanko (50° in več, 100 m)...
Marmolada, Punta Penia Smučišče nad sedlom Fedaia ni več zvezno zalito (večina se je do parkplaca glede na videno basala skozi ruševje, ostali po robu smučišča), v zgornjem delu severne 'stene' pa je snega celo malce več kot pred tremi tedni. Ponoči je zgoraj pošteno pomrznilo, v steni ni odjenjalo nič, je bilo pa solidno grifig, tako da sem si privoščil dvojno strmo smučanje, Manjca se je zadovoljila z enim spustom po strmini. Pod vršno glavo (na/ob smučišču) so bile razmere ob 13h obupno zagnojene, tako da se je odsekoma tudi s širokimi dilami nemarno prediralo. Še smučarski pozdrav v Gorico ;)
18.-20.4.2015: V Sekstenskih Dolomitih Na italijanskem forumu so že dva tedna na vse pretege hvalili smučarske ture in snežne razmere v Sekstenskih Dolomitih in se nismo (Boštjan, Meta, Marko) več dali prositi. Na izhodiščih je snega sicer precej pobralo, a se je še vedno dalo prismučati do ceste. Sam ambient pa je z "neskončnimi" naostrenimi turni naravnost spektakularen. Zagotovo še pridemo, kajti nekaj tur je še ostalo zabeleženih. In še za ponavljalce: na "italijanski" strani poznajo samo italijanska imena gora, na južno tirolski strani pa samo nemška - vsi so "popolni" lokal patrioti... Cima Bagni, 2983 m (Canalone Witzenmann) Izhodišče cesta nad Bagni di Valgrande, do kamor je pač prevozna. Potem pa mimo Lunellija in na daleč mimo Bertija, kjer se usmerimo v levo krnico v smeri sveh izrazitih stolpov Popera. Na 2300 m se v levo odpre vstopni žleb, na 2600 m sledi prestop po prehodih desno v zgornji žleb. Vršnih 150 m je precej zračnih/izpostavljenih, pričakata tudi dve kratki in zelo strmi prečki. Smučati se da prav z vrha. Canalone Witzenmann, Z-, 40°, odseki 45°, zgoraj izpostavljeno, 650 m. Bili smo hudo pozni, spodnji del je bil ves gnil, višje pa so bile razmere vedno boljše, tako da nismo nič več cincali z vstopom v žleb Witzenmann-Oppel. Še več, v žlebu smo se že navduševali nad super smuko, le čudne razmere na vrhu so nas malo prizemljile... Potem pa so bile smuške razmere zgoraj presenetljivo zelo dobre, v obeh žlebovih pa smo bili na koncu razočarani. Pod cm novega snega je bila trda plast, ki pa je bila odsekoma (preveč) požlejena.
Hochbrunner Schneid (Monte Popera, 3046 m) Izhodišče je dolina Val Fiscalina, parkirišče na 1454 m. Po tekaški progi v zatrep in ob potoku po zgornji dolini Val Fiscalina Alta do vznožja izrazitega Hohe Leist. Usmerimo se levo (na zemljevidih Tabacco je označeno desno, kar pa močno odsvetujemo), kjer se nam višje v levo prikaže izpostavljen prehod preko zapore. Zatem po krnici, ki se obrača v levo, do zatrepa in po ozkem prehodu na desni strani na izpostavljena vršna pobočja. Smučarska ocena je nekje za T, dva odseka okoli 40° (spodaj 100 m, zgoraj 200 m). Eden najlepših zahtevnih turnih smukov oziroma bolje zapisano lažjih alpinističnih spustov. Tereni za smučanje so primerno razgibani in široki, okolje spektakularno, velik minus je žal smuka ob potoku zgornje doline Fiscalina, kjer se je v nedeljo ravno še dalo s smučmi stlačiti do doline. Sicer smo večinoma uživali v veselcu, tekaška proga pa ima za konec idealen naklon za počitek.
Marmolada, Punta Penia Skok v Dolomite na kratko turo (s pomočjo goljufije seveda), kjer je bilo snega v izobilju od vrha do avta. Glede na lani je bila severna stena slabše zalita, a se je našla lepa izbira smučarske linije z zelo dobrimi razmerami.
6.4.2015: Monte Siera (Canalone nord del Monte Siera & Campanili di Rinsen) Izhodišče smučišče nad Cima Sappada. Pristop po poti na levi strani močno odsvetujemo, raje bodite zgodni in se vzpnite po/ob smučišču. Najprej smo (MM in Boštjan) se zapodili v žleb med malo in veliko "Sero", ki se odpre neposredno nad smučiščem. Začetek je položen in širok, sam zaključek do škrbine na 2290 m je bolj zavit, ozek in poskočen. Canalone nord del Monte Siera: T, zgoraj 40-45°, ostalo 35-40°, 450 m. Razmera v celoti zelo solidna. Za dodatek smo skočili še desno od sedla Rinsen, kjer se je precej spektakularno odprlo širše snežišče pod škrbino med stolpi Rinsen (Campanili di Rinsen), 2265 m. Pa se je izkazalo, da je strmina mnogo manjša, snežna razmera pa obupna. Vseeno smo se potrudili in odsmučali prav s škrbine med stolpi Rinsen: P+, 35-40°, 350 m.
5.4.2015: Rauchkofel, 2460 m Merila sva na Cresta Verde, a so naju domačini razočarali, da letos vzhodna flanka sploh ni bila zalita, ker je vse spihalo. Rezervni cilj je bil bližnji "zadimljeni vrh" in res naju je kar nekaj časa spremljala megla po vršacih. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sva med stolpoma odvila na zgornji plato desno od normalke (40-45°) in zgoraj pociljala direktno na križ. Smuka je bila možna prav od križa in čisto do avta. A cesto bo v spodnjem delu pobrala prva otoplitev.
3.4.2015: Veliki Zvoh Popoldanska. Z avtom do zapornice, peš do Kriške planine in po smučišču na Zvoh. Z vrha sva odsmučala na sever po smeri Grapa: T-, 40-35°, 300 m, ozki prehodi. Razmere zelo solidne. Z Dolge njive sva se nazaj vzpela po smeri Pehta, izrazita v levo viseča grapa, ki pripelje na grebensko grbo vzhodno od Zvoha. Razmere v smeri slabe, dve skalni ožini, kjer je bilo potrebno malo spustiti in še odsek požlejene skorje - a vseeno dovolj zadovoljivo, da sem se odločil za spust: Z-, 42°, 200 m, ozki prehodi, izpostavljeno. Po sveže zratrakiranem smučišču je šlo kot šus, pod Kriško pa sva ulovila kolovoz, ki naju je točno ob sončnem zahodu na smučeh dostavil skoraj do avta.
29.3.2015: Nad Kotovim sedlom (grapa s SZ grebena Jalovca) Poročilo, Turni klub Gora: Nad Kotovim sedlom smo se po žlebu (44°, 100 m) vzpeli na SZ greben Jalovca (2430 m). Smuka v žlebu po suhem snegu, naprej do pod Jalovčevega ozebnika se je dalo loviti lepo smučljive flanke z mehko kložo. Zatem so vse do izravnave nad gozdom po sredini "odvratni" ostanki ogromne plazovine, le čisto ob straneh se je dalo smučati. Izbrali smo desno stran, razmere podpovprečne. Prečenje kuglaste plazovine do snežišč pod Poncami je bil pa sploh poseben užitek, zatem je šlo zelo luštno vse do Tamarja. Tekaška proga je bila zjutraj ledena, pri povratku pa je ravno prav spustila. Tu in tam so ožine, spodaj pa na parih kratkih odsekih zmanjka snega.
28.3.2015: Peca, Bistriška špica Poročilo, Turni klub Gora: Planina Luža - Bistriška špica. Na vrhu je svoje delo opravil veter, a je bila solidna smuka, med drevesi odlična smuka po dovolj globokem pršiču do lovske bajte. Še enkrat gor, opoldne je sonce zelo ojužilo sneg, a še ena dobra smuka med drevesi. Pod lovsko kočo je revščina tako s snegom kot razmerami za smuko, cesta nazaj do parkplaca pa je bila mestoma kopna - zjutraj je bila še zasnežena. 22.3.2015: Vrtača, prečenje Neprijazno vreme, gor po grapi Y, dol po južni. Pod njo sva padla v mokro ruševje in še bolj moker gozd...
21.3.2015: Vorderer Geisslkopf, 2974 m (Z vrha čez prostrane vzhodne vesine) Že tri leta gledava smučarsko izjemno mamljive vesine točno v vpadnici Geisslkopfa, a je bilo vedno prenevarno zaradi morebitnih plazov. Tokrat je vse štimalo, še več - nepričakovano se nama je prav na vrhu vesine (zaključek je najbolj strm, 45°) prikazala še udobna prečnica na drugi strani, ki naju je privedla do stika z velikokrat smučano linijo preko Feldseescharte, po kateri naju je čakalo še 100 m do vrha. Na pobočju pod Feldseescharte se običajno vozi "v koloni", začuda pa so smučarsko lepše vzhodne vesine glede na videno bolj malokrat smučane, še manjkrat se verjetno da z rame na vrhu vesin smučarsko linijo potegniti še do samega vrha. Težavnost spusta z vrha in po vzhodnih vesinah je nekje T+, 45°/40°, 600 m.
14.-15.3.2015: Južna pobočja Hochkoniga, 2941 m Hochkonig, zahodni predvrh, 2925 m Pred tremi leti sva že bila na južnih pobočjih Hochköniga (2941 m), kjer sva si prihranila še dve lepi smučarski liniji. Desno nad krnico Birgkar sva v soboto posmučala Sudwandband: T+, 45°/35-40°, 900 m, izpostavljeno. Nad robom "stene" sva podaljšala še 100 višincev do križa na predvrhu Hochkoniga, kjer čaka še izpostavljeno mesto do 50°.
Lamkopf, 2846 m Nad Weisskar se z Lamkopfa običajno smuča desno linijo tik pod stenami, saj je glede na videno direktna linija manjkrat smučarsko užitna. Tokrat sva bila koledarsko dovolj zgodna (ko pride prva resna odjuga je prepozno). Direktna: Z, zgornja polovica 45°, spodnja polovica 40-45°, 500 m.
8.3.2015: Špik nad Nosom (Z vrh, 2515 m) Poročilo, Turni klub Gora: Na cesti do Pecola je trenutno ena kratka kopnina, v kratkem bo precej daljša in dobila bo tudi mlade. Na planoti se da sneg še brez težav štukati, višje pa je dovolj snega. Smučarsko zalita je bila začuda tudi vršna glava (2515 m, 50 m nad ramo), normalka z rame na jug v izrazito krnico je sploh lepo zalita, dalo pa se je smučati tudi bolj zahodno/direktno in zaključiti v iztek v obliki črke S. Razmere različne, v splošnem pa dobra smuka po bolj ali manj odjenjanem snegu. Začuda smo bili sami, tudi starih sledi ni bilo videti.
7.3.2015: Cima di Mezzo, 2713 m Poročilo, Turni klub Gora: Cima di Mezzo / Kellerwarte, 2713 m / 2724 m... ;) Do višine 2200 m je tura enaka kot za Coglians, zatem desno na rob, prečka pod steno in cik-cak po smeri na vrh. V literaturi je strmina ocenjena na 40°, dejansko pa je tak samo naklon najbolj strmega odseka (izpostavljeno), sicer pa se naklon giblje okoli 35° ali manj. Višina smeri je 300 m, težavnost med P in T (po starih ocenah III). Vrh je glede na stare smučine imel kar nekaj obiska pred dnevi, danes sta dva Italijana pred nama obračala kakšnih 150 m pod vrhom. Smer je lepo zalita, razmere za smuko solidne, sneg odjenjan, podlaga mešana od nepredelanega do skoraj veselca. Coglians je tudi lepo zalit vse do vrha, edino prvi prehod nad cesto je malo bolj ozek. Cesta do Tolazzija je še zvezna, avto smo skoraj vsi pustili slabih 100 m nižje, ker je cesta zjutraj ledena.
15.2.2015: Cjajnikova škrbina Poročilo, Turni klub Gora: Selle - Košutnikova koča (ne sledi bližnjici, ki vodi na Kobounikalm) - Cjajnikova grapa. Do višine 1450 m moker sneg, ki pri gaženju v celcu naredi krasne cokle, višje pa povsem suh sneg. Grapa je lepo zalita in skoraj v celoti lepo speglana. Večinoma suh, bolj ali manj zbit sneg. Nad škrbino (1950- m) sva mislila skočiti še na Užnik, a je bilo nadaljevanje povsem spihano. Tudi danes je pri smučanju motila megla, a ni bilo sile. Smuka v grapi odsekoma odlična, na plazu malo klože, po zratrakirani cesti (sankači) je šlo hitro.
14.2.2015: Stol, Janeževa riža Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Stouhutte - čez Janeževo rižo na vrh Stola. Na vrhu je bilo zelo vetrovno, grapa je v celoti lepo zalita, sneg za smučanje je bil verjetno kar v redu, a pri "ničelni" vidljivost zaradi megle sva smučala tipajoče po "jajcih". Na plazu sva prišla pod meglo, sneg je bil skorjast, a se je pri boljši svetlobi dalo nizati zavoje. Cesta je v celoti lepo zalita in gladka.
7.2.2015: Romatenspitz
25.1.2015: Škrbina v Krni dol
24.1.2015: Škrbina nad Cijanerico
4.1.2015: Pod Poliškimi Špiki Poročilo, Turni klub Gora: Obračala sva na 2250 m, na vesini pod Z vrhom Špika nad Nosom. A ne zaradi premalo snega! Cesta na Pecol je zasnežena, a jo bo skozi "šikane" mestoma hitro pobiralo. Na planoti je pri bolj previdnem smučanju dovolj snega, višje na pobočjih pod vršno zgradbo Špika nad Nosom pa ga je dovolj tudi za normalno smuko. Vstopna rampa na 2100+ m je bila solidno predelana, višje na osrednji flanki pa je bil sneg glede na nedavno otoplitev začuda praktično povsem nepredelan in dodatno še neenakomerno napihan. Nekaj časa sva še iskala varne prehode in vijugala navzgor, nato naredila preskus - trapez se je že ob manjši obremenitvi odpeljal. Smuka je bila, razen tu in tam nekaj kratkih odsekov, porazna. Cesta je bila ok, vreme pa super. 3.1.2015: Prestreljenik Poročilo, Turni klub Gora: V Žlebeh, smučišče urejeno od tal do Prestreljeniške škrbine. Na vrh Prestreljenika razmere za vzpon OK, za smučanje pa bolj švoh, snega je dovolj. Če se pri smučanju z vrha ubere neko vmesno varianto med markirano potjo (kjer se "vsi" vzpenjajo) in med smučarsko normalko, je treba računati, da se razmere spreminjajo iz metra v meter (prhko, skorja, trdo, razbito...). Normalka je bila večinoma bolj konstantno kompaktna. Smučišče do Gilbertija je fajn smučljivo, nižje pa odsekoma precej zdrajsano. 29.6.2014: Zaključna Poročilo, Turni klub Gora: Mangrtska cesta je uradno prevozna do parkirišča nad zadnjim tunelom (a se da in "vsi" vozijo tudi naprej, problem očitno tiči v lanskem podoru, kjer se še kar podira), "ekološka taksa" je 5 eur, iz avta si praktično takoj na smučeh. Štart z vetrom in dežjem, a dež kmalu poneha, pa spet začne, veter ima podobne vzorce, tako da je bilo vseskozi pestro. V megli sva pociljala Slovensko grapo, ki je še lepo zalita. Razmere za smuko v grapi (pod)povprečne, pod smerjo pa slabe. Sneg je bil presenetljivo bolj "trd" kot mehak in so ponvice zelo motile. Brez prekinitve se prismuča v "poden", kjer bodo kmalu jezerca. Vsaj v naših gorah zanesljivo zaključna smučarska tura.
21.-22.6.2014: Hochalmspitze Grosselendkogel, 3317 m Zanimiva in povsem nepričakovana tura. Ciljala sva preko škrbine Preiml, ter nato z vrha Hochalmspitze v zahodne žlebove, zadela pa prostran ledenik in odprte vesine. A je šlo za las: zjutraj sem imel vsaj dvakrat povsem poln kufer dostopa, Manjca pa enkrat. A na srečo nikoli sočasno, tako da je eden vedno potišal naprej. Ko sva bila enkrat na sneg, pa ni bilo več kaj obračati. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo zjutraj s kolesom do pod Osnabruckerhutte (cesta ni ravno v top-stanju in še luže poskrbijo za mokroto) ter potem še celo večnost do snega na dobrih 2100 m (od izhodišča dve uri, če odštejeva pavzo za robantenje). Namesto na Preimlscharte sva odvila desno na smučarsko čudovita/prostrana zahodna pobočja ledenika Grosselendkees in se povzpela do škrbine med Jochspitze (3179 m) in Grosselendkogel (3317 m, severni predvrh Hochalmspitze). V planu sva imela zahodne žlebove Hochalmspitze, a pogled na vršno in strmo SZ vesino predvrha je s smučarskega stališča daleč prekašal pogled v žlebove. Zapodila sva se na vesine in se povzpela direktno na vrh Grosselendkogla. Navkljub čakanju do enih ni odjenjalo (veter), a je bilo nato za smuko res neverjetno grifig: SZ vesine, I-, 50-45°, 200 m, izpostavljeno. Z ledenika sva za dodatek skočila ša na strmo vesino Jochspitze, a zaradi kopnega vršnega pečevja nisva uspela smučati čisto z grebena. Smuka po ledeniku je bila zgoraj bomba, nižje pa je malo tudi cukalo, a je šlo še vedno super. Za konec naju je čakala še poldruga ura tlake.
Kolnbreinspitze Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva sicer nameravla na Ankogel, a je bilo vreme zjutraj preslabo, tako da sva v avtu predremala dobri dve uri, več se nama pa res ni dalo. Nad žlebom sva še nekaj časa bluzila v megli in iskala smer proti vrhu, takrat pa se je končno le zjasnilo, tako da sva bila v soboto celo prva na vrhu (ta zgodnji so se vsi izgubljali v megli). Sneg lušten za smuko, prismuča se pa tudi še vedno skoraj do avta.
14. in 18.6.2014: Mangart 18.6.2014: Slovenska grapa Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja tura. Preko noči ni pomrznilo, čeprav je bilo mrzlo in vetrovno. Sonca tudi nisva videla, v zgornjem delu pa naju je spremljala megla. Razmere za smuko slabše kot v soboto, a povsem solidne. Namesto vrha Mangarta (kjer sta verjetno danes že dve kopnini za peš prestop) sva se raje odločila za dvojni spust po Slovenski grapi. Povsem spodaj (po prečkanju ceste) je potreben še kratek peš prestop, zatem se prismuča do avta. Cesto urejajo/plužijo (nad tunelom), zato pazite, da jih ne ovirate in avto raje pustite pod tunelom.
14.6.2014: Mangart Sneg preko noči sicer ni pomrznil, a je bil gnilec lepo kompakten in tudi dopoldansko sonce ga ni ognojilo, tako da so bile smučarske razmere zelo primerne. Po žlebu naravnost navzgor, desno po rampi Zimske točno do Zlodeja in okoli vogala do križa. Na vrhu je v treh tednih zmanjaklo skoraj meter snega, Zimska z italijansko varianto je bila pa ravno še v celoti zalita in na "standardnih" dveh mestih bo kmalu potrebno sneti smuči. Slovenska grapa je bila posebno sploh lepo zalita in poravnana, tako da sva izkoristila štapne (Igor, hvala!) in smo jo skupaj uživaško posmučali. Tudi pod smerjo so bile nekaj časa razmere še "idealne", v zaključku pa so vse bolj motile snežne ponvice. Prismuča se "pod" avto, a prehod v "kotel" bo kmalu prekinjen.
6.-8.6.2014: Marmolada, Punta Penia, 3342 m (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: V petek zvečer do izhodišča (jezero Fedaia), avto sva pustila na vrhu ceste (2100 m), kjer se tudi začne strnjena snežna odeja. Zjutraj sva v ’sportsko-laganem’ tempu brez obiranja v treh urah preko severne stene, ki je bila še krasno zalita, pristopila na vrh. Strmega dela je za 300 m, naklon 45-50°, nad njim je do vrha še dobrih 100 m položne strehe. Desni del stene je sončnim žarkom izpostavljen že takoj zjutraj, levi del pa precej kasneje, kar omogoča krasno kombiniranje z dvema spustoma. V soboto je pošteno pomrznilo, tako da sva na vrhu počakala dobro uro in ob devetih po ravno za silo odjenjanem snegu odsmučala navzdol vse do konca strmine (desno od vpadnice). Zatem sva se še enkrat zapodila (beri zvlekla) do križa na vrhu ter odsmučala po izraziti rampi na levi strani (po najini oceni je to najlepša smučarska linija). Vesina, kjer se združijo vršne variante, pa je za smuko sploh naravnost idealna: prostrana in strma. Po stiku z normalko je v krnici strašila ogromna plazovina, ki se ji je dalo izmakniti na levi ali desni strani. Po smučišču pa je šlo začuda bolj slabo, saj je sneg nemarno cukal.
V nedeljo sva vajo ponovila (ob komfortu, da imaš od avta do snega 2 m, se nama drugam ni ljubilo prestaviti), štartala uro kasneje in zgoraj spet čakala eno uro. Tokrat je namreč zelo ušivo pomrznilo: nad prhkim snegom je bila skorja, ki se je pri smučanju predirala - kar je na strmini precej nevarno. Ko se je skorja za silo zmehčala, sem povsem na desni strani stene v slabih razmerah odsmučal navzdol, Manjca je v takem raje izbrala normalko. Še enkrat navzgor proti vrhu, po žlebu povsem na levi strani, kjer pa je snežna podlaga dobro pomrznila. Nazaj po žlebu sva odsmučala točno opoldne, ko je ravno odjenjalo. Nižje ob plazovini in po smučišču je šlo začuda lepše kot v soboto. Punta Penia je glede na videno zelo obiskan vrh. Nekje polovica je pešakov (ki večinoma izbirajo/kombinirajo severno steno in ferato na vzhodni strani), tudi kar nekaj smučarjev se povzpne na vrh preko stene, večina smučarjev pa pristopi in odsmuča po ne preveč zahtevni normalki (P+). Le bolj malo jih smuča po steni, v dveh dneh jih je bilo po najinem štetju 7 in izgledalo je v stilu "bo že kako" - s takim načinom se čelade "seveda" ne potrebuje. Dobro, da se je vse srečno izteklo: sledenje smučini na pamet brez predhodnega ogleda, abručanje preko rampe v trdem snegu, zdrs na bok ob splazitvi ogromne količine gnilca, izgube ravnotežja z dotikom rite... Enemu pa je na koncu uspelo tudi odleteti, na srečo pod pečinami/na vrhu vesine: po strmini je skupaj z južnim snegom ekspresno izgubljal višino in se ustavil šele kakšnih 250 m nižje, ko je bil teren že daljši odsek povsem položen. Nekajkrat je delovalo, da se bo ustavil, a ga je sneg vedno porinil naprej. Padec sva spremljala skoraj z neposredne bližine, tako da sva hitro prismučala do srečka, ki je ostal popolnoma nepoškodovan.
25.5.2014: Mangart (z vrha direktno navzdol) Poročilo, Turni klub Gora: Za popolno presenečenje je poskrbelo Plazje, ki je v bistveno boljši kondiciji kot pred mesecem dni. V spodnjem delu v snegu praktično ni več ne kamenja in ne prsti, saj je snežno podlago sneženje izpred dveh tednov uspešno "pomladilo" in poravnalo. Glede na sledi pa smučarskega obiska v zadnjih dneh prav veliko ni bilo. Na vrh smo v megli pristopili po močno cikcakasti smeri, kjer se nam ni izšlo po željah, saj je bilo potrebno poplezati tudi čez skalne pragove. Zaključni odsek smo zastavili po levi varianti Direktne, kjer je kakšen dan pred nami nekdo smučal. Preko noči ni pomrznilo, a na srečo so oblaki tudi blokirali sonce, tako da je bil sneg zelo dober za smuko - kompakten gnil sneg. Z vrha smo odvijugali za smučino po varianti Direktne (50°, 100 m) do stika z Zimsko smerjo. Manjca in Jaka sta nadaljevala po Italijanski varianti (skok Zimske je kopen), sam sem Zimsko samo prečil in naprej sledil smučini v strm žleb (45-50°, 150 m; kar smučava na Mangartu ta žleb verjetno ni bil prav velikokrat smučarsko zalit, če sploh). Skozi ožino/skok v spodnjem delu se je s 180 cm ravno še dalo zbasati/spustiti (nekaj fotk ožine/skoka izpred let, ko je bila kar solidna zima). Smuka pod vršno glavo do ceste je bila krasna, po Plazju pa prav tako. Prismučalo se je točno do 1230 m.
24.5.2014: Vrh Brda (že spet...) Vrh Brda v (pod)povprečni zimi ni smučarsko zasnežen, letos pa je uživaška smuka možna še konec maja. Vijuganje z vrha in vse do konca najnižjega snežnega jezika nad Pecolom je bilo tokrat brez pretiravanja bombastično. V takih razmerah je smučanje na strmini nekaj čisto drugega, kot sva imela v "ledu" sredi tedna. Tudi zato nekaj več smučarskih fotk... in da se nazorno vidi, kako smuča Elanov Spectrum! ;) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj se je vreme "čudežno" obleklo drugače, kot so mu prerokovali vremenkoti, in sva na vrat na nos reševala, kar se je od dneva še rešiti dalo. Kako prav nama je prišla informacija o spustu z Vrh Brda (2661 m), ki sta ga med tednom na tem forumu hvalila dva zelo nadebudna smučarja. Lepo, da smučarji držimo skupaj, da ne skrivamo dobrih razmer in jih z veseljem razdajamo vsem ;-) Cesta do Neveje je uradno že več kot teden dni zaprta (nikoli ni bilo videti, da bi se na njej kaj delalo - zapora je za nedoločen čas). Možno, da zaradi odgovornosti, če bi kakšna skala slučanjo priletela na cesto. Seveda se vsi vozijo mimo "zapore", pripelje se pa tudi prav na Pecol (1500 m). Z Vrh Brda se še vedno da vijugati neprekinjeno vse do višine Brazze (1670 m) - a ne bo več dolgo, še par dni. V soboto sva s smučanjem začela opoldne, pomrznilo ni nič - ker je bil vrh več ali manj v oblaku, pa tudi gnoja ni bilo. Sproščena smuka po kompaktnem gnilcu in poglihani snežni podlagi je bila bombastična in to vse od vrha pa do konca snežnega jezika.
22.-23.5.2014: Velika Martuljška Ponca, Snowhite Z Boštjanom smo pred leti v žlebu Snowhite že obračali, saj je bil takrat izstop iz žlebu na greben nemogoč, pa tudi zgornja ožina/skok takrat ni bil smučarsko zalit. Tokrat je bilo v žlebu dovolj snega, a so bile snežne razmere bolj slabe in v spodnji polovici je bilo za nameček še precej razbito. V petek smo imeli z Jakom ravno še sprejemljive razmere, čeprav je bil na vrhu žlebu kar konkreten gnoj. Nadaljaevanje, prestop iz žlebu desno na flanko in po njej do glavnega grebena, je bilo prav tako zagnojeno, a v mejah varnega. Prav po grebenu sledi še prehod na drugo stran, na vršno in položno streho Ponce, zatem težav do najvišje točke ni več. Pa nama je končno po več poskusih (tudi iz Velike Dnine) le uspelo neprekinjeno smučati prav z vrha. Velika Martuljška Ponca, Snowhite (z vrha), I, 55-50°, 200 m. Poročilo, Turni klub Gora: Prespali smo (Jaka + MM) v bivaku Za Akom, zjutraj nas preseneti nenapovedana megla po vrheh in kmalu se je izkazalo, da danes nič ni pomrznilo. Sneg do 2000 m kompakten gnilec, višje pa bolj ali manj gnoj. V megli za rezat, ki nas je spremljala celoten vršni del, smo tik pod Kačjim jezikom (slabih 2400 m) odvili desno v žleb (smučarska smer Snowhite), kjer so se razmere popravile. Večji del žlebu kompakten gnilec, ostalo pa odsekoma "zakrknjena" skorjica, mestoma tudi pomrznjena podlaga, pa drča in razbit spodnji del... Izstopni odsek na greben je bil zagnojen (2550 m), prehod z grebena na vršno in danes vetrovno pobočje Ponce je bil na srečo zalit, prav tako nadaljevanje do najvišje točke, a ne bo dolgo. Na vrhu smo bili ob 8.30. Smučanje v slabih razmerah ni bilo "bohvekaj", v žlebu (naklon 55-50°, višina dobrih 100 m) mi je v takih razmerah uspelo narediti vsega deset zavojev. Celotna smer z vrha je visoka dobrih 200 m, zahtevnost I, smučarsko pa ni nek estetski presežek - prej nasprotno, a omogoča neprekinjeno smuko prav z vrha. Pod smerjo nas je čakalo 200 obupnih višincev po "the" gnoju, nadaljevanje pa prav solidno, pod macesni je že nekaj kamenja, a ni sile. Smuke je konec točno na 1333 m.
21.5.2014: Vrh Brda (2661 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Pecol, sneg na spodnji polovici Montaževe planote ni pomrznil, a je bil kompakten, višje in vse do južne stene pomrznjena skorja, ki smučarja ne drži. V smeri pa je sneg res pošteno pomrznil, čeprav temperature niso bile nizke. Časa, da sonce posije v smer, ni bilo (Z/JZ orientacija) - z vrha sva tako odsmučala ob 8.30. Sneg tako trd (in neenakomerno grifig), da je bilo odsekoma zaradi neravne podlage neprijetno, strmina in izpostavljenost sta pa kar konkretni. Ko sneg "spusti", bi moralo biti pa prav luštno. Smer je še lepo zalita in bi (vsaj) kakšen teden še morala zdržati, če le ne bo previsokih temperatur. Pod steno sva prismučala na sonce, vijuganje pod Škrbino vrh Strmali je bilo prav luštno. Prismuča se do višine Brazze, 1670 m. Vrh Brda, Z(+), 45°, izpostavljeno, 400 m.
Poročilo, Turni klub Gora, poskus 14.5.: Z avtom se pripelje na Pecol, kmalu nad izhodiščem je pomrznjen nov sneg brez podlage. Nekje na slabih 2000 m se pomrznjena skorja začne pod smučmi predirati, višje pa kmalu kloža. Na 2250 m, pod južno steno Montaža, sva preverila snežno odejo: 30-40 cm klože, pod njo 10 cm babjega pšena, pod njim je star, relativno kompakten moker sneg. Klada se je odpeljala pri majhni obremenitvi. Tudi midva sva zato odpeljala navzdol, višje cilje pa pustila za kdaj drugič. Smučarija povprečna, zahvaljujoč pomrznjenemu novemu snegu se prismuča skoraj do planin.
10.5.2014: Poskus
7.5.2014: Špik nad Plazom Poročilo, Turni klub Gora: Letošnje sredine dopoldanske so v vsakih razmerah, danes je bilo recimo idealno zanič... ;) Z avtom se pripelje skoraj do Pecola, zvezen sneg se začne nekje na/pod višino koče. Presneta megla do vznožja sten je tako motila, da sva imela problem določiti, kje odviti za Škrbino nad Cijanerico. Tudi na južni greben Špika nad Plazom sva našla šele v drugem poskusu tipanja skozi meglo. Smer je navkljub južni/vzhodni orientaciji še vedno široko narejena in lepo polikana. Smučati se začne 3 m pod grebenom, vršni del je bil pomrznjen z ivjem in krasno grifig, žal je motila megla. Zatem se je pomrznjena skorja začela pri smučanju nemarno udirati, šele pod 2400 m sva bila na gnoju, kjer je šlo pa prav solidno. Tudi megla se je začela dvigati. Na trasi turnega smuka s Škrbine nad Cijanerico je šlo zgoraj solidno, prehod proti planoti pa je smotan - nekaj 10 m je v snegu polno kamenja in zemlje. Tudi nižje smuka zanič, številni robovi in žlebovi, zatem pa luknja pri luknji in stebriček pri stebričku... ;) Ampak Manjci je bilo pa všeč! Špik nad Plazom, Južno pobočje, Z, 50-°/45-40°, izpostavljeno, 400 m.
6.5.2014: Razor, Žabji skok Poročilo, Turni klub Gora: Iz Mlinarice do vstopa v Žabji krak (2200- m) ter sto višincev po njem do konca glavnih težav Žabjega kraka (prečka s sitno drčo nad kaminom, ki je letos začuda celo smučarsko zalit). Zatem sva odvila levo ven iz smeri ter za prehodi več ali manj naravnost navzgor na severni greben, ki sva ga dosegla na 2550 m (naklon na tem delu se konstantno giblje okoli 50°). Na vzhodni strani sva nadaljevala do predvrha, ki je 5 m nižji od glavnega vrha Razorja. Preko noči je temeljito pomrznilo, smer ima SZ orientacijo, zato sva si z Jakom vzela čas ter s spustom začele šele nekaj pred 14h, ko je večina smeri odjenjala, na nekaj krajših odsekov pa sva imela trd, a grifig sneg. Strm kamin (52°) v Žabjem kraku sva malo razširila (predhodnika sta ga zabručala na 170 cm, moj Elan Spectrum se baha s 180 cm in je ravno še šlo brez zatikanja). Tik pod grebenom naju je pričakala še ena podobna ožina (tudi ravno za 180 cm), ki je malenkost bolj strma, zato pa krajša. Ozka in zračna polička tik pod steno, ki vodi do tega izstopnega žlebu, je bila v torek ravno še za silo zalita, da se je dalo zapeljati po njej. Ves ostali del smeri je udobno širok in "poglihan" za sijajne strme vijuge. Tudi na vršni vzhodni strani sneg še ni bil preveč zagnojen. Ker se je žaba v Razorju sčasoma naveličala hoditi na vrh naokoli po svojem cik-cak kraku, je tokrat le skočila naravnost navzgor. Jaku vse čestitke za idejo te krasne smeri: Žabji skok, I, 50°, 400 m.
30.4.2014: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Danes je preko noči krasno pomrznilo. Do razcepa Plazja na 1650 m sva šla na smučeh, višje peš. Na Mangart sva pristopila "Naravnost navzgor". Nad 2300 m, ko se začne strmina, je bila odsekoma lomljiva skorja, sicer je bil sneg precej kompakten, nad 2400-2500 m tudi nekaj novega snega. Križ na vrhu komajda gleda iznad snega. Odsmučala sva po smeri Naravnost navzdol (I, 55°/50°, letos je nekam položno ;), po stiku z Zimsko je Marijana nadaljevala po Italijanski varianti, sam sem nadaljeval po Zimski preko spodnjega skoka, ki je ravno še zalit (potrebno je zapeljati čez/mimo skale). Razmere na vršni glavi Mangarta mešane, a v splošnem zelo dobre, razen povsem gnojnega vršnega južnega dela in krajšega odseka nad Zimsko, kjer je bil napihan nov sneg. Pod smerjo je sneg odjenjal (opoldne), smuka do sedla je bila bomba. Po Plazju je bilo tudi odjenjano in je šlo do 1600 m krasno (nekaj kamenja sicer je v snegu). Sledi 250 m obupne smuke zaradi plazovin snega in zemlje, nižje sva pociljala v strugo in pod njo po gozdu prismučala vse do izhodišča (kopen je le mostiček).
27.4., 29.4., 1.5.2014: Pozabljivci na Mali Mojstrovki Nekaj obiskov Mojstrovke, bolj po sili razmer kot po željah. V nedeljo sva delala družbo Boštjani in Meti, ki sta se zapičila v smučanje po Pozabljeni smeri, ki je letos zelo moderna in prav nič pozabljena. Letos je bila tako lepo narejena, da je bilo možno z vrha odsmučati po petih variantah. Žal je do nedelje najlepšo varianto že pobralo (po flanki med dvema žlebovoma), tako da sem se na priporočilo freeriderja usmeril v najbolj levo (od spodaj gledano) in kar nisem mogel verjeti - ko freerider priporoči basanje po žlebu, potem nekaj hudo ne štima... ;-)
29.4. Poročilo, Turni klub Gora: Za razliko od Andreja sva bila nad Vršičem dopoldne, ravno pred dežjem, tudi "nagradnih" točk si nisva prislužila. Gor Župančičeva, spust po povsem desni varianti Pozabljene (gledano od spodaj, v okviru poti), kjer so bile razmere v zgornjem delu "kriminalne". Globinski gnoj, kar je na 50° na meji varnega. Vzpon po smučarskih sledeh nazaj na vrh (navkljub temu, da sva gnoj pri smučanja odrezala, sva imela pri vzponu še vedno gnoj). Z vrha sem odsmučal po Župančičevi, kjer razmere za tako strmino niso bile ravno najboljše (letos je zares pošteno strmo, zgornjih 50 m ima skoraj konstatnih 55°, kar bi bilo nekje za slabo I), ožina na koncu vršne strmine je ravno še vozna (s krivinami po skali), rampa je bila smučarska bomba, spodnji del zelo soliden, če se ozkemu vršnemu delu žlebu umakneš v loku po levi (vse vidne smučine so se rajši zbasale ;). Marijana je odsmučala po Pripravniški, ki je še lepo zalita in tekoče smučljiva. Razmere zelo dobre.
Za praznik dela smo po nizu slabih odločitev pristali na Vršiču. V mislih je bila linija, ki teče vzporedno z Župančičevo, a v takem gnoju si je niti potipati nismo upali. Tako smo spet nadaljevali mimo Šitne glave in pristopili zadaj za voglom po Pozabljeni. Smučarske razmere na strmini katastrofalne, na položnem pa podpovprečne, saj sneg močno in neenakomerno zavira.
26.4.2014: Glave nad Sovatno, Stenar, Gamsovec Poročilo, Turni klub Gora: Danes sva nad Vrati cel dan iskala Marijanine kužke... Šala! Dejansko se Marijana zahvaljuje tistemu, ki ji je ukradel pse, saj so ji prastari psi danes zelo dobro služili. V mokrem snegu bistveno bolje kot ukradeni. Danes ni nič pomrznilo. Po Sovatni gor, kjer naju premami zalit prehod na greben Gamsovca, ki teče po žlebu tik desno od Glav nad Sovatno. Spremeniva plan in se zapodiva notri, ko se žleb zoži in postrmi (53°, konstanten naklon), opaziva, da je nekdo tu smučal. Upava, da z vrha Gamsovca, a se up razblini na prestopu z žlebu na rampo (ki vodi na greben), ki je premalo obložen s snegom, pa še ta je ves gnil. Obrneva tudi midva, Manjca sestopi peš, meni se je pa zdelo, da bo šlo s smučmi le lažje navzdol in sem odsmučal. V takih razmerah (premehko, ozek žleb) ni bilo prav nič uživaško, pravzaprav sitno. V tem času je megla zagrnila vsenaokoli. Vseeno sva pociljala na Stenarjevo planjo in s pomočjo tipanja le našla prehode na vrh Stenarja. V splošnem je relativno položno, dva krajša prehoda pa sta preko 45°. Odsmučala sva v okviru sledi (sneg je na strmini precej plazil, na manj strmih se je dalo smučati kar skupaj s polzečim se snegom) in po Sovatni proti bivaku, kjer se je začuda začelo delati vreme - vse več modrine. Ker se nama je še ljubilo, sva preko Luknje po smučarski normalki pristopila na vrh Gamsovca. Sneg je bil bistveno boljši in ni bil tako globoko gnil, smuka pa naravnost odlična, posebno na strmi vršni vesini (Z vrha na Luknjo, Z, 47-48°/40-45°, 200 m, izpostavljeno). Smuka naprej do Luknje in v Vrata zelo solidna, a je potrebno uloviti prave linije. Z nekaj borbe po plazovini se prismuča pod 1100 m, do avta je peš še skoraj pol ure.
24.4.2014: Viševnik (S greben) Poročilo, Turni klub Gora: Smučati se da brez prekinitve prav z najvišje točke do avta, če izbereš pravo linijo ... Štartava ob svitu, spodaj je sneg za silo kvazi "pomrznil" in je relativno kompakten, posebno na smučišču. Višje stanje bolj mehko, na prečki s Kačjega robu na severno stran naju pa pričaka gnoj. Pristopila sva po severnem grebenu ob previsnih opasteh točno na vrh Viševnika. Odsmučala sva po severnem grebenu v kotel pod Srenjskim prevalom (55-45°, 110 m), zatem po prečki na Kačji rob in do Zlatih vod ter nadaljevanje po normalki do Rudnega polja. Smučišče je ravno še zvezno smučljivo.
23.4.2014: Še ena sredina Vrtača iz Podna (Leva grapa, desna varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Zvezen sneg se prične 50 m nad Podnarjem; brez snemanja smuči se pa še vedno prismuča skoraj do parkirišča, če trikrat ali štirikrat s smučmi poflikaš po travah. Danes je pomrznilo samo na začetnem-ravnem delu. Nad gozdom in do škrbine Žleb je bilo mehko, a relativno kompaktno. V Suhem ruševju gnojno, v Levi grapi malo boljše. V zgornji polovici Žlebu je plazovina novega snega, ki pa se ji da praktično v celoti ogniti. V Suhem ruševja je prav tako vse polno plazovin novega snega, ki so pridrveli z Vrtače. Na vrhu sva uzrla celo nekaj jasnine in sonca, ki se je hitro skrilo nazaj za oblake. Smuka po grapi slaba (smučala sva desno varianto Leve grape), sneg enostavno premehak/pregnojen za tekoče in uživaško zavijanje na strmini. Smuka po Žlebu in do Mlake pa je bila prav solidna, odsekoma prav luštna. V Žlebu je nekaj zapadnega kamenja, ki pa ne moti preveč.
19.4.2014: Pihavec, smuka nad Luknjo Pihavec je smučarski vrh. Čudovito smučarski vrh. Dolgo časa sva čakala, da sva letos le ujela res dobro zalita JV pobočja nad Luknjo. Poskušala sva že kar nekajkrat, a sva bila vedno izbirčna (z vrha sva običajno odsmučala na Kriške pode ali skočila na Gamsovec) ter čakala na sezono, ko se ne bo treba basati in iskati prehodov ter štukati po zadnjih krpah snega. Letos sva imela zalito in še odlične razmere, tudi vreme je sodelovalo, tako da sva s Pihavca lahko odsmučala po dveh smereh. Direktna smer v Konto pod Gamsovcem je malo bolj strma (in ima kar nekaj možnih variant, midva sva izbrala tako, ki nama je dala največ strme smuke), klasika na Luknjo pa ponuja skoraj neomejeno smuko po prostranih vesinah in sva jo pri trenutni zalitosti lahko brez težav peljala na pamet - obakrat sva na vrh pristopila po direktni varianti. Poročilo, Turni klub Gora: Vreme ni bilo tako slabo kot napovedano. Večinoma oblačno, občasno je snežinkalo, mestoma vetrovno, malo megle in celo malo sonca. Snežne razmere na vršni glavi Pihavca so bile odlične. Sneg ponoči ni ’zares’ pomrznil, odjenjano pa tudi ni bil nič. Kakorkoli, bilo je grifig, smučka se je malenkost ugreznila, smučarija prvovrstna. Tu in tam je bil tudi napihan nov sneg (pšeno), ki pa je bil bolj v napoto. Z vrha sva najprej smučala direktno v Konto pod Gamsovcem (Z, 50°/45-°, 330 m). Drugič pa po klasiki na Luknjo (Z-, 45+°/40+°, 500 m, izpostavljeno). Nadaljevanje do in pod Luknjo je bilo odjenjano, smuka slabša/povprečna. Prismučala sva (skoraj) do spomenika.
18.4.2014: Mala Mojstrovka (Župančičeva - Pozabljena) Poročilo, Turni klub Gora: Z Jakom smo imeli večerno na Mali Mojstrovki. Cesta je bila sicer "prebita" do prelaza, a je bila prevozna le do Erjavčeve. Vzpon po Župančičevi, katere izstopni odsek je v danih razmerah pošteno strm (napihan sneg, ki bi ga znalo biti morda celo za 10 m debeline; levo in desno so velike previsne opasti). Odsmučali smo po Pozabljeni smeri proti Šitni glavi (T+, 45-40°, 200 m)(v okviru poti, nekdo je pred kratkim že smučal). Razmere tako-tako: odjenjalo ni nič, približno polovico smeri je bila zoprna lomljiva skorja, ostalo pa krasen grifig sneg. Pod Šitno glavo je bilo včeraj zvečer prijetno gnilo.
16.4.2014: Jutranja Vrtača iz Podna: Leva grapa (leva varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Iz Podna po Žlebu v Suho ruševje, kjer naju je začel nadlegovati precej orkanski veter, pa tudi sonce se je skrivalo za oblaki. Prečka do Leve grape in po njej (leva varianta, a ne skrajno leva) na greben ter do (pred)vrha Vrtače. Marijana je že v grapi obupala, saj je bil veter v sunkih tako močan, da je človeka z antenami na ruzaku 'zabrisal' na tla. Odjenjalo ni, je bilo pa povsod lepo grifig. Z vrha (začuda na vrhu skoraj ni pihalo in še sonce se je prikazalo skozi oblake) sem imel zelo dobre razmere (sneg grifig in krasno 'speglan'), veter je motil edino pri prehodu z grebena v grapo, pod grapo se je dalo brez štamfanja prečiti do Žlebu, kjer sva se priklopila na elektriko in se do Podna med vijuganjem dodobra pretresla na pomrznjeni podlagi, ki je sicer minimalno razbita, a v takem je to povsem dovolj. Ob desetih sva bila na izhodišču - še vedno se prismuča praktično do avta. Leva grapa (leva varianta), Z-, 50°/45-40°, 250 m.
15.4.2014: Severne stene nad Bohinjskim jezerom (Podrta gora, Vrh nad Škrbino) Poročilo, Turni klub Gora: Upokojenska s pomočjo žičnice, vsaj tako sem imel obljubljeno. A se je izkazalo, da potrebuješ dve uri dobrega tempa gor-dol, da prideš do izhodišča za SV raz Podrte gore. Ko sva bila enkrat na precej ostrem grebenu, je bilo vse še 'globoko' pomrznjeno, saj sonce v torek sem ni sijalo z namenom, da bi sneg odjenjal - a je bil vsaj lepo grifig. Severovzhodni raz, I-, 50+°/50-45°, 150 m, izpostavljeno. Skočila sva še na Vrh nad Škrbino/Dlanjo. Zastavila sva direktno po vesini do robu, kjer se je odprl presenetljivo strm in izpostavljen odsek do vrha. Pod vrhom stene je naklonomer kazal že prav smešno visoke številke: 70°/50°, 50 m. Sneg pomrznjen, a grifig, tako da se je dalo odsmučati. Začetek kontrolirano drsenje, zatem previdno zavijanje. Nižje na vesini naju je na spodnjem delu pričakal še en pošteno strm, tokrat uživaški odsek, tudi nižje se je ulovilo še precej strmih zavojev. Odsmučala sva v Ukanško Suho, kjer se smuka brez snemanja smuči nepreklicno konča na 1000 m (zadnjih 150 višincev je sitno prebijanje po plazovini in drevesni podrtiji). Tudi po lovski potki je potrebno malo telovadbe preko podrtih dreves, ni pa sile. Vreme je bilo kot ustvarjeno za fotografiranje. Jaka je s svojo mašinco ukradel nekaj res čudovitih posnetkov.
9. in 12.4.2014: Še dve smerci nad SV plazom Begunjske Vrtače (kota 1914 m) Sreda popoldan, MM + Jaka, na vrhu SV plazu smo odvili levo in s pomočjo posnetka iz zraka poiskali smučarsko linijo, ki nas je privedla na grebensko koto 1914 m. Vrh leži tik vzhodno od škrbinice, kjer poteka najlažja smučarska linija z grebena na SV plaz. Smučali smo po smeri pristopa: Ortofoto, T+, 40-45°, 200 m (+ 500 m 35°). Kot pri vseh smereh nad SV plazom, običajno sledi res odlična smuka vse do smučišča. Naklon SV plazu in grap nad jim je okoli 35°, prav vsi izstopi na greben pa so bistveno bolj strmi.
Sobotna turca, nad SV plazom sva nadaljevala po normalki (naravnost/levo navzgor), ki sva jo v levo zapustila po izraziti rampi, nad katero sva ujela nekoliko siten prehod preko robu do vršnih vesin, ki vodijo na koto 1914 m. Smer je smučarsko precej napeta, strma, izpostavljena ... Rampa, Z+, 50+°/50-45°, izpostavljeno, 100 m (+ 600 m 35°).
10.-11.4.2014: Tosc, zahodno pobočje Poročilo, Turni klub Gora: Stanje v Krmi je gotovo že drugačno, v četrtek se je še po snegu štartalo v Radovni, v petek je bil spodnji del ceste že kopen. Vzpon je nad Garažami edino smiselno zastaviti po plazeh, saj se je pleša nad Krmo letos močno povečala - v gozdu je pravcati mikado. Z Malega polja na Bohinjska vratca in po ogledani (s travnatega balkončka Vernarja) smeri na vrh Tosca, kjer se nama (družbo mi je delal Jaka) je ključni prehod čez skalno pregrado prav lepo odprl. Sneg ob 15h je bil odjenjan, a ne preveč, tako da sva imela mega smuko - posebno na prostrani vršni vesini: Tosc, Z vrha na Bohinjska vratca, Z+, odsek 50°, 45°, 300 m. Bilo je tako dobro, da sva potegnila še eno 'zacahnano' linijo, kjer naju je zgoraj prav tako pričakala čudovito smučarska vesina: Tosc, S predvrha na Vodnikov dom, Z-, 40-45°, 400 m, izpostavljeno. Preko Bohinjskih vratca nazaj do Malega polja (zgoraj je priporočljivo smučati desno, spodaj pa levo od plazovin) in do Prgarce, kjer sva prespala v dobesedno zanikrni zimski sobi, ki premore eno klop in nonstop kapljanje s stropa. V petek sva odpovedala Rjavino (sneg je pobralo) in se povzpela na Kredarico, kjer pa se Triglav ni hotel znebiti meglene kape, tako da sva po čakanju obupala in odsmučala v dolino. Smuka solidna, prečenje po plazeh je tresoče, spodaj še malo rodea na desni strani Krmarice, zatem pa tekaški dodatek do avta. Skoraj bi se pozabil zahvaliti Teji in Roku za fotke iz smeri Hribaric. Hvala.
7.4.2014: Prestreljenik, SV stena Vertikalovca sta smer presmučala v nedeljo v "idelanih razmerah" (hvala obema za poročilo o razmerah) in sva šla z Jakom pogledat, kako je smer zalita v letošnji zimi glede na prvi spust pred tremi leti. Začetnega odseka praktično ni - toliko snega je nabutalo pod steno, da deluje vstop prav smešno položno. Kratek (običajno ključen) prehod izpod stene na vesino je možen celo po več variantah, strmina tudi manjša kot v običajni zimi, malo preko 50°. Višje je bilo žal slabše zalito, na koncu dolge "rampe" (45-50°) so bile tri kratke kopne travnate poličke, kjer sva prestopila na osrednjo vesino, ki žal prav tako ni bila tako lepo zasnežena (ožina na sredi). Naklon vesine je zelo konstanten, 50-51°, vse do vrha stene. V ponedeljek je konkretno pomrznilo, razmere glede na nedeljski gnilec precej drugačne. Na vesini sva imela lepo odjenjano, čez travnata mesta sva zapeljala bp, nižje sva imela trdo, a je bilo grifig. Pod smerjo sva lovila strme in grifig terene vseskozi levo, kjer je bila na Prevalsko ravan prav luštna smuka. V splošnem gledano sem bil pa razočaran, saj je bila smuka slabša (= bolj omejena) kot pred leti, ko sem imel v steni vse lepo in na široko zalito. Je bil pa zato iztek smeri tokrat naravnost vzorno zalit, prvič sem ga ravno še lahko presmučal po ozki gredi. Nekoliko bo potrebno korigirati oceno spusta: I, 50°, 350 m.
3. in 4.4.2014: Ratrak linija z Begunjske Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Nad SV plazom Begunjske Vrtače. Snežni jezik se začne 80 m nad Ljubeljem, a bo kmalu fuč in bo treba še malo več peš. Nad SV plazom sva z Marijano v "labirintu grap" poiskala najlažji izstop na greben, ki sva ga dosegla na grebenski koti 1920 m. Strmina v grapi je 35°, krajši izstopni del pa 40°. Tik desno od najlažjega izstopa je še en zanimiv smučarski prehod na greben, ki sliši na ime "ratrak-linija": slabih 50 m visok, udobno širok in dobrih 50° strm (tik pod grebenom je skoraj 60°). V četrtek popoldne smučarija v "ratrak-liniji" super, v grapi tako-tako, na plazu spet super. Brez škode na smučeh se je po plazeh še prismučalo (dvakrat prestop preko kamenja) do parkplaca. V petek zvečer so bile smučarske razmere boljše, tudi v grapi, na plazu pa odlične. Z Jakom sva šla v petek do avta raje peš, ker se po plazeh ne splača več, razen če imaš ustrezne smuči, ki ti to dovoljujejo ;)
2.4.2014: Direktno z Velikega vrha Begunjščice Preozke grape niso za smučanje - to si bom moral še ponavljati, očitno si še nisem zapomnil... ;) Če si sposodim lasten citat iz predlanskega Polet fit: "...Kako lepše in bolj svobodno je zaviti na odprte in zračne vesine, kjer si smer spusta izbiraš sam, kjer lahko v dobrih razmerah kot orel 'jadraš' nad dolino..." Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska. Pociljala sva v Direktno, kjer začuda ni bilo stopinj. Oba skoka v spodnjem delu sta krasno zalita (odsek visok dobrih 50 m, 50°, prehod 55°). Na vmesni vesini naju je ekspresno ujel Jaka, čez zgornjo skalno stopnjo smo pregledali obe varianti. Leva je široka, tudi originalno/desno nadaljevanje je na široko zalito (50 m, 50°, prehod 55°). Ostali del smeri je položen, od 30-45°. Pri vzponu sem razmere narobe ocenil, žal so se pri smučanju pokazale za slabe. "Ledena" podlaga, led je bil sicer delno odjenjan/moker, nad njim pa ponekod moker sneg, ki je pri smučanju plazil. Tudi oba ključna prehoda sta bila nekoliko preveč razbita/neravna. Smučal sem po Direktni grapi in na obeh ključnih prehodih sem imel probleme - drsenje in zatikanje z repi/konicami. Manjca in Jaka sta raje odsmučala zgornjo levo varianto Direktne, spodaj pa odvila v Osrednjo.
31.3.2014: Srednji vrh Begunjščice (Srednji plaz, Discovery Channel) Čemu je ta smer bila tako visoko ocenjena in s tako veliko višinsko razliko, verjetno ni nikomur jasno. Tudi smučalo se jo ob imenovanju sploh ni z vrha, vse težave pa so zbrane na vršnih 100 m. Po razmisleku je smer morda lahko tudi za minus lažja od naše podane ocene. Vsekakor je smer luštna, posebno letos, ko je na široko zalita in se lahko linijo spusta poljubno izbira. Posebno v srednjem/spodnjem delu, kjer se ožjemu odseku grape lahko izognemo po lepi flanki med rušjem. Plaz, po katerem poteka smer, nosi ime Srednji plaz. Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, Jaka + MM, avto pustili na manjšem parkplacu pod Tinčkovo kočo, do snega (zapornica) 150 višincev. Še pred Smokuškim plazom desno na plaz, ki vodi v Discovery Channel, ki pripelje točno na Srednji vrh Begunjščice. Smučarska smer je ime dobila leta 2000 in premore oceno V, S6/IV+, 700 m. Komentar domačina je bil: "...tu smo vozili v sedemdestih letih, samo takrat še nismo vedeli, da smo smučali Discovery Channel..." ;-) Sneg je bil moker (s spustom smo začeli ob 18.30), a navkljub vročemu dnevu sneg ni bil gnoj (zahvala gre saharskemu pesku/dežju), temveč je bil prav lepo/sproščeno smučljiv. Zalito pa je bilo tako lepo, da se je dalo smer spusta izbirati po željah in smo praktično povsod lahko na široko vijugali. Glede na oceno smo pričakovali večjo strmino: spodnjih 400 m je naklon (do) 40°, vršnih slabih 100 m pa je strmina enakomernih 47-48°. Po novih ocenah bi zapisali: Z-, 48°/35-40°, 500 m. V starih ocenah je ta smer štirica.
30.3.2014: (Lopin) Hudi Vršič Smučarsko izjemno lepa tura - od zračnih in strmih vesin do valovitega in zelo razgibanega terena pod Lopo, kjer se je smer spusta v letošnji zimi praktično poljubno skombinirala. Zelo smo uživali. Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po mulatjeri pod Lopo, letos je to glede na sledi množično uporabljena smer vzpona - Lepa linija, v trdem pa ni tehnično lahka, tokrat je bilo potrebno dvakrat/trikrat za kratko sneti smuči. Pod Lopo smo (Jaka + MM) prečili levo do izrazitega in od daleč vidnega vstopa na severni greben Hudega Vršiča. Nekdo je pred dnevi glede na sledi v odličnih razmerah že smučal po normalki in za freeride slog bi mu prisodili najvišjo oceno. Vstop je neverjetno zalit, nasploh je celotni severni greben krasno pobeljen. Najprej smo odsmučali normalko (Grapa v severnem grebenu, Z, 45°, 250 m), ki ponuja enakomerno strmino v celotni smeri. Razmere zelo dobre, v grapi "postan pršič", spodaj pa grifig skorja, ki je ob 14h malo spustila. Desno od grape je bil na zelo zračnih vesinah prostor za samostojno smer in smo se zapodili še enkrat navzgor: Severozahodne vesine, I-, 50°, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je povprečno strmih 50°, zgoraj in spodaj pa malce manj. Razmere v gornjem delu strmine malo slabše, nekoliko je motila ledena skorj(ic)a, ostalo podobno kot pri prvem spustu - krasna smučarija. Pod steno za kratko na pse do izravnave pod Konjskimi policami. Odsmučali smo proti prehodu, ki izpod Lope pripelje na spodnji del smučišča: letos je glede na sledi precej smučan in izjemno zalit - ponuja res številne možnosti ter izbiro naklona po lastni želji. Sneg raznovrsten in več ali manj povsod lepo smučljiv - glede na linijo ter izbiro orientacije flank si ga lahko sam izbiral.
29.3.2014: Stol (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, štart ob 14h pri Stouhutte. Pod iztekom Osrednje grape v severni steni smo se usmerili povsem desno proti SZ grebenu in ob njem na vrh. Prehodi so se nam vse do vrha stene lepo odpirali, na položno SZ pobočju Stola smo stopili slabih 100 m pod vrhom. Pikico smo poslali deskat skozi Zeleno rižo, z Jakom pa smo odsmučali po pristopni smeri. Sneg v zgornjem delu smeri lepo grifig, na najbolj strmem odseku smo imeli pomrznjeno podlago pod novim snegom, kjer je bil oprijem robnikov bolj slab, v spodnjem delu in nad plazom pa suh uležan pršič, kjer se je krasno smučalo. Nižje se je že naredila skorja, ki pa je bila večinoma lepo smučljiva. Prismuča se par minut nad izhodiščem. Stol, Ob SZ grebenu, Z-, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je strmih 45° z dvema prehodoma 50°. Spodnji in zgornji del sta bolj položna.
26., 27. in 28.3.2014: Begunjska Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: V sredo popoldan po SV plazu na Begunjsko Vrtačo. Novi sneg (spodaj 5, zgoraj do 20 cm) je bil še suh, v občasni megli in bluzenju v labirintu izstopne delte sva z Marijano šele malo pred mrakom staknila smučarske prehode, ki so naju pripeljali točno na vzhodni vrh Begunjske Vrtače (6 m nižji od glavnega vrha). Zgornjih 150 m je bilo v najini vdeti liniji kar strmo (večji del 45-50°), zatem se grapa položi, razširi in se na 1600 m izteče na SV plaz. Zgoraj smučarija v slabi svetlobi ni bila ravno "majka", na plazu je bila pa odlična.
V četrek popoldan sva z Jakom v megli bluzila po Jesensko-Mračni smeri, ki seka Lenuhovo smer (tako kot točno pred mesecem dni). Na grebenu sva zgoraj kar nekaj časa tipala, da sva le našla Šentanca.
V petek se je preko dneva končno zjasnilo in sva popoldan z Jakom še enkrat skočila na Begunjsko Vrtačo. Spodnji del po vesinah levo od Lenuha, osrednji del po vesinah desno od Lenuha, lažji vršni del pa je v tem koncu vedno poljuben - midva sva se zgoraj držala desno tik pod stranskim grebenom. Snežne razmere mešane. Zgoraj in v osrednjem delu zelo dobro: večinoma trd, a grifig sneg - ostalo pa nov, suh sneg na trdi podlagi. Spodaj je bil nov sneg žal ojužen, podlaga pa pomrznjena, tako da je bil en prehod zelo siten. Odsmučal sem po pristopni smeri: Lenuhove vesine, I+, 400 m. Na spodnjih 300 m je naklon praktično konstatno 50-55°. Najtežji prehod v smeri ima okoli 60°, strmina se položi le na mestu, kjer prečka Lenuha. Zelo zračna/odprta smuka - lepa in napeta smer. Lenuhove vesine so ena najtežjih, če ne celo najbolj zahtevna smer, kar sem jih presmučal dosedaj. Zgornji del lahko opišem s superlativi, tako linijo spusta kot razmere, v spodnjem delu pa snežna podlaga ni bila ravno ugodna.
19. in 21.3.2014: Špik nad Nosom (Lucova diretisima) Poročilo, Turni klub Gora: 19.3. Spotoma smo izlet podaljšali še za eno jutranjo, pred osmo zjutraj po direktni varianti na vrhu pri bivaku, odsmučali smo po normalki (držali smo se skrajno desne strani, ki je ravno lepo odjenjala in je tudi nekaj bolj strma kot običajna linija). Nižje smo nadaljevali desno ter zahodno od "Macesnovih vilic" odsmučali proti Pecolu. Polno napok, polno že splazenega, tako da je bilo potrebnega kar nekaj slalomiranja mimo napok in plazovin. Cesta je bila tokrat živ obup, številne razbite stopinje nesmučarjev so bile še trde, rodeo skozi ovinke pa prav nič zabaven.
21.3. V sredo zjutraj je bil sneg pomrznjen in za take razmere odločno preveč razbrazdan, tako da nam je zmanjkal spust v jugozahodni steni po direktni varianti pod bivakom Luce Vuericha. Danes je bil še zadnji dan pred poslabšanjem in sva z Jakom izkoristila naše stopinje. Pravzaprav sva jih malo preveč koristila, saj sva bila prehitra in zgoraj čakala polni dve uri, da je odjenjalo. Za vztrajnost sva za nagrado dobila idealne razmere, tako da je bila strma in zračna smuka sproščena. Po dostopnih podatkih se tu še ni smučalo. Špik nad Nosom, Lucova diretisima (jugozahodna stena), I-, daljši odsek 50°, 45°, 450 m, izpostavljeno.
16.-18.3.2014: Smučarski klasični lepotički nad Rezijo (Mali Kanin, Vrh Laške planje) Čarobni trodnevni izlet z vsem pripadajočim udobjem, kot ga ponujajo bivaki nad Rezijo. Tu so doma zverinice, ki smo jih občudovali kot otroci. Ampak tokrat ne zverinice iz Rezija, zverinice nad Rezijo. Mali Kanin in Vrh Laške planje ponujata dve klasični in zelo dolgi smučarski liniji, ki sta nekje v okviru srednje zahtevnosti alpinističnega smučanja. Spust z Malega Kanina je prav posebno lep in mu kar ni konca, izteče se pa točno pri hotelu, ki sliši na ime planina Kanin. Laška planja je sicer za stopnjo lažja, a je zaradi svoje dolžine in zgornje strmine prav tako resna smer. Če ujameš zalit prehod, ki vodi s slemena v dolino, potem si ulovil turnosmučarsko poezijo. Toplo priporočamo. Mi smo se imeli izjemno luštno. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo popoldne (Jaka + MM) pristopni marš na planino Kanin po nemarkirani poti iz Bese, ki jo nepoznavalcem odsvetujemo, ker ji v spodnji tretjini praktično ni možno slediti. Na srečo smo jo višje le ujeli in ji sledili do zelo udobnega bivaka. V ponedeljek smo smučali z Malega Kanina po "ZJZ obronku" (Sperone WSW) - ena najlepših in najdaljših smučarskih smeri pri nas (Z, zgoraj 45°, spodaj 40°, 1000 m). Bili smo navdušeni nas smerjo, tudi razmere smo imeli odlične, krasno zalito, široki in odprti tereni, zgoraj smo imeli trd grifig sneg (začetek smučanja ob 11.30), ki nam je v večjem delu ravno malček odjenjal, spodnji del smeri pa uživancija po veselecu, smer se izteče točno na planino.
V torek smo ciljali na Laško planjo - širok hrbet, ki pada z Vrha Laške planje v smeri Z. Tudi ta smer je smučarska lepotička, ki ponuja odprto in brezmejno smuko: T+, vršni grebenski odsek 40-45°, Laška planja 35-40°, 1100 m, izpostavljeno). Žal ima lepotno napako v spodnjem delu (prehod z Laške planje), ki je (v varnih pomladnih razmerah) le malokrat zalit. Navzgor smo se povzpeli točno z zahoda (žal se je izkazalo, da ni bilo več smučarsko), navzdol smo na pamet ujeli sicer smučarsko lahak normalni žleb v smeri planine Brda, kjer je bilo potrebno dvakrat za nekaj metrov sneti smuči, kar na zdrsljivih travah ni najbolj enostavno opravilo. Prismučati se je dalo do 1150- m, kjer smo ujeli markirano pot do avta. Na Laški planji smo uživali po veselcu, spodaj pa smo se večinoma "zabavali" po gnoju in plazovini (prav tako smo s spustom pričeli ob 11.30).
16.3.2014: Bila Peč, 2146 m Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po smučišču do vzhodne stene Bele peči (1650 m), zatem pa desno na njeno zahodno stran in do izravnave na 1950 m. Od tam po širšem zasneženem zahodnem pobočju na severni greben in desno še nekaj deset metrov po njem do vrha, kjer nas tik pod najvišjo točko pričaka najbolj strmo in izpostavljeno mesto. Zanimiva, razgledna, ne pretežka in precej samotna tura na sicer zelo obljudenem delu Kanina. T+, mesto 50°, 40+°, 200 m, na grebenu je izpostavljeno. S smučanjem nadaljujemo po Z strani Bele peči, pod njo lahko takoj prečimo do smučišča ali pa nadaljujemo vzporedno s smučiščem, kjer nas pričaka še nekaj bolj strmih odsekov. Sneg v gozdu je bil v nedeljo zanič (skorja in pod njo gnoj), višje sva z Marijano večinoma uživala po grifig snegu.
15.3.2014: Vrh Krnega dola, JZ vesine Poročilo, Turni klub Gora: Iz Neveje preko planine Krni dol, na pobočja Krnega dola smo "zaplezali" po zalitih prehodih desno od najbolj izrazitega žlebu, ki se nahaja točno v vpadnici Vrha Krnega dola. Na vrhu nismo čakali, da bi odjenjalo (polno napok, nekaj jih je tudi že kak dan pred nami padlo dol, vsaj ena velika pa nekaj dni za nami) in smo takoj, ko je sonce posvetilo na pobočja pod nami, odsmučali navzdol po trdem in nekoliko razbitem, a krasno grifig snegu (smučati se je dalo čisto z vrha). Z Jakom sva peljali po pristopni smeri (Jugozahodne vesine, Z+, daljši odsek 50°, 45°, 500 m), Marijana pa je po skupnem zgornjem delu nadaljevala po normalki v okviru mulatjere (Z-, 45°/40°, 500 m, zgoraj izpostavljeno). Na pobočjih v okolici je bilo polno ostankov zdrsnih plazov, posebno velika "njiva" je pod škrbino Riomoz. V takih razmerah je priporočljivo biti zgoden, a presenetljivo veliko turašev je vzpon začenjalo šele, ko je sonce že dodobra nabijalo na pobočja.
14.3.2014: Stol, severna stena Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Stouhutte, cesta zasnežena, z Jakom sva se usmerila k Stolovi severni steni in pociljala na še nepresmučano obsežno vesino levo od Osrednje grape (po Osrednji grapi poteka smučarska smer Severna stena: T+, 45°/40°, 450 m - letos je krasno zalita). V grapi je suh zbit sneg, na snežiščih pod steno pa se najde več kot dovolj kvazi pršiča. Severne vesine, I-, 50°/40°, 320 m, izpostavljeno: Prestop iz Osrednje grape (pod spodnjim žlebom) levo na vesine je bil smučarsko zelo strm (50°, tudi več) in večinoma trd/pomrznjen, same vesine pa so bile relativno položne (40°), razsežne, zračne in z dobrimi snežnimi razmerami (postan pršič) - smučarski posladek. Na vrhu stene je še malo grebenskega slaloma, ki pa se ga je dalo s smučmi lepo zvoziti. Smer izstopi na vrh tik vzhodno od Osrednje grape (15 m pod vrhom Stola). Stena je bila tako mamljivo zalita, da sva še enkrat poskusila z iskanjem nove smučarske linije in tokrat potipala desno od Osrednje grape (nad spodnjim žlebom) in na vrh stene izplezala tik vzhodno od najvišje točke Stola. Smučarske razmere so bile dobre (postan/zbit pršič), z dvema krajšima pomrznjenima odsekoma: Desna smer, Z+, 45-50°, 230 m. Zadnje čase sem veliko smučal z ELAN SPECTRUM 105 (z Elanovo turno vezjo Ambition, ki deluje bolj kompaktno in zanesljivo kot Diamirjeve vezi). Kar nekaj ljudi me je že spraševalo za odziv - na kratko (več na MM, ko bo čas): V pršiču so smuči zakon, za take razmere so tudi narejene - smuči so precej mehke/upogljive, tako da v globokem pršiču težijo na površje. Zadnja tedna pa sem jih dodobra stestiral tudi v predelanem snegu v zelo strmih smučarskih smereh, tudi na trdi podlagi. Na moje presenečenje so se tudi na strmem in pomrznjenem terenu izkazale za zaupanja vredne, ne samo to, z njimi je po takem užitek smučati. Smuči pa ne marajo basanja po preozkih žlebovih na "U" - ampak to itak ni smučanje. Tudi na žičnice in zdrajsana smučišča take smuči ne marajo - jaz pa tudi ne ... ;-)
13.3.2014: Rokavička Tosca z dodatki Poročilo, Turni klub Gora: Prav hitrega dostopa Tosc z Rudnega polja nima, prečka do Konjščice je turnosmučarsko res obupna, Veliki Draški vrh pa smo prečili dobrih 100 m pod vrhom. Zjutraj že pred osmo je bilo v vpadnici Tosca že vse "gnojno", tako da smo "odpovedali" vse ostale plane in takoj pociljali Direktno rokavičko (V, 200 m), ki v letošnji zimi izgleda bolj kot "Direktno smučišče". Strm del smeri je visok 100 m, povprečni naklon je skoraj 50° (po novih ocenah bi bilo to zaradi nizke višine in neizpostavljenosti nekje za Z), nižje pa se zelo hitro položi. S smučanjem v desno smo strmo smučarijo (45°) lahko podaljšali še za nadaljnjih 200 vm. V Rokavički je bil sneg za smučanje navkljub mokremu snegu še kar soliden in ni plazilo, nižje pa je bilo skoraj idealno. Skočili smo še na Viševnik in odpeljali Vsi smo enaki (IV, 300 m)(po novih ocenah recimo: Z, 45-°, 250 m). Smer je smučarsko gledano zelo grda, basanje po grapah, en prehod je ravno še zalit - ne priporočam. Pod smerjo smo nadaljevali levo pod steno in ujeli še nadaljnjih 150 m bolj strme smuke. Smučali smo Jaka, Luka in Marko. Dvakrat sem na TKG opozarjal glede opasti na vrhu Viševnika in se moram še enkrat ponoviti, ker ljudje brezskrbno paradirajo praktično točno na vrhu opasti.
12.3.2014: Sredin jutranji Viševnik z dodatkom Malega Draškega Vrha Poročilo, Turni klub Gora: Plaz pod Viševnikom se počasi premika navzdol, napoka je vedno širša, zgrmelo pa še ni. Opast na vrhu Viševnika je navkljub opozorilu še vedno zelo lepo "obiskana" in to čisto do vrha (nejeverneži naj si ogromno vršno opast le ogledajo iz smeri Malega Draškega vrha ali pa iz krnice za Kačjim robom). Z Viševnika smo odsmučali po izjemno zaliti Severni grapi (dejansko ne gre za grapo, temveč za smučišče)(T, 45-40°, 100 m)(vstop pomrznjen, a grifig, vesina še nepredelana), skočili na Mali Draški vrh in v dobrih razmerah (ob 9.00, odjenjano) ponovili "osamljene" Leve vesine, ki potekajo le dober lučaj stran od povsem zvožene in prehojene normalke. Poštamfali smo nazaj na Srenjski preval in odsmučali za Kačjim robom naravnost do Rudnega polja. Zgoraj je šlo čudovito, v spodnjem delu pa ni bilo nič luštno.
10.-11.3.2014: Nad Prehodavci (Kanjavec + Špičje) Čudovito dvodnevno potepanje v Jakovi družbi: prvi dan "upokojenska" varianta, drugi dan pa s turo kar nisva imela namena zaključiti, saj so se cilji pred nosom kar sami odpirali in marsikaj sva pustila še za naslednjič. Posebno na smučarsko čudovitih in strmih JZ pobočjih Velikega špičja, kjer nama je sonce žal pobralo dva prehoda čez spodnjo skalno pregrado in kjer naju čakata vsaj še dve lepi smučarski liniji. Poročilo, Turni klub Gora: V ponedeljek zjutraj iz Zadnjice na Prehodavce. Smučarski sneg se začne na 900 m. Nad Zadnjico je nekaj plazovin, ki se jim da lepo ogniti. Pod Prehodavci sneg še ni predelan, je pa zelo lepo smučljiv. Opoldne sva skočila na Kanjavec po Aerotiku (Z+, 50°/45°, 450), ki nama ni hotel prav nič odjenjati, saj so koprene zakrile sonce. Tudi po trdem je šlo s smučmi zelo lepo, zgoraj še nepredelano, osrednji del pomrznjeno, a je bil sneg primerno "grifig". Namesto lažjega zaključka sva pod prehodom nadaljevala desno po širokih, strmih in zelo izpostavljenih rampah pod Vršacem (45°) in smer s tem malo podaljšala (varianta Aerotika, Z+, 50°/45°, 550 m).
V torek sva dvakrat obiskala vrh Velikega špičja, kamor sva obakrat optimistično "splezala" po nesmučarskih smereh. V zelo dobrih razmerah sva presmučala dve izpostavljeni, lepi in verjetno novi smeri:
Ker se nama s tako lepo zalite doline 7J kar ni ljubilo v dolino, naju je ob vzponu proti bivaku premamil še J greben Poprovca, ki sva ga zgoraj presmučala po JV, spodaj po JZ vesinah, kratek in strm prehod med njima je bil ravno še smučarski: Poprovec, Južne vesine, Z-, 45-°, 350 m
9.3.2014: Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 m) Poročilo, Turni klub Gora: Nad Pecolom je res krasno zalito in letos se je odprla lepa-direktna in verjetno še nepresmučana linija s Špika nad Tratico (še bolj levo od lanske smeri JZ grapa). Na vrhu smo (MM in Jaka) čakali dve uri, odsmučali opoldne, pa bi lahko še kasneje, saj je bilo na ključnem odseku povsem trdo/pomrznjeno:
8.3.2014: Kokrska Kočna (Na Križu, 2484 m, južna stena) Zgornja snežišča so zares fantastična za smuko, saj omogočajo "poljubno" linijo, žal pa je prehod na spodnjo vesino siten in neprimerno težji. Smer je bila presmučana že "davno" in je bila ocenjena s V, po novih ocenah bi se glasilo: Kokrska Kočna, južna stena, Z+, mesto 55°, 40-45°, 650 m, izpostavljeno. Poročilo, Turni klub Gora: Pri Suhadolniki ni snega, tudi višje ga začuda ni. Sneg primeren za smuko se je začel šele na 1500 m - v grapi pod južno steno Kokrske Kočne. Južna stena je visoka 650 m, vstopili smo na izraziti vesini na zahodnem koncu. Spodaj smo v "labirintu" na desni komaj našli smučarski prehod (pa še ta je bil smotan in komaj dovolj zalit) na čudovita smučarska vršna pobočja, kjer glede na videno lahko skoraj poljubno izbiraš smer spusta po številnih vesinah in grapah med njimi. Z vrha Na Križu smo odsmučali malo čez 11h. Sneg je bil ravno pravi, pod steno nas je že pričakal gnoj, v grapi zbiti od plazov pa je bilo ravno prav mehko.
7.3.2014: 2krat Mali Draški vrh + 2krat Viševnik Krasna smučarska linija prav z vrha MDV po luštnih vesinah levo od normalnega pristopa/spusta. Smučarsko neprimerno lepša od normalke, Vsako zimo pa prav gotovo ni zalita. Poročilo, Turni klub Gora: Južna pobočja nad Pokljuko so "narejena" za smučanje. Skorja smučarja drži, pešca pa mešano. Je pa treba biti dovolj zgoden: za JV pobočja malo bolj (ob/do 9h je verjetno idealno), J pobočja so opoldne recimo gnojna, JZ pa še vedno povsem ok. Danes sva z Jakom presmučala:
Še OPOZORILO: na vrhu Viševnika je ogromna opast. V razmislek vsem, ki se (glede na številne sledi) povzpnete prav na najvišjo točko snega.
3.3.2014: Mali Draški vrh Po fotkah sva ugotovila, da sva zaradi preobilice snega in direktnega vstopa iz zatrepa zgrešila normalko z vrha. Smučala sva tik desno od normalke, kjer v navadnih zimah ni smučarskega kruha. Danes je garal samo Jaka: diktiral tempo, fotkal in pokazal, kje se za Kačjim robom smuča direktno do glavne ceste, ne da bi se štamfalo/porivalo. Hvala. Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Izhodišče malo pred vojašnico, vbod po tekaški progi, nato mimo Krucmanovih kont naravnost v dolinico severno od Kačjega robu in na Mali Draški vrh. Vršna strmina je noro zalita, tako da spominja na smučišče, izmerjena naklonina je bila začuda presenetlijvo visoka (45°). Smuka krasna - od vrha do tal. Na vršni glavi sneg malo mešan (le tik pod vrhom lomljiva skorja, večinoma pa grifig skorja, ki smučarja drži), zatem je sledila mehka (svež sneg na trši podlagi) in hitra smuka naravnost do avta.
2.3.2014: Na severni strani Ojstrnika Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bila snežna meja okoli 1200 m. Novega je bilo pri parkirišču za Deffarjevo kočo kakih 10 cm, na vrhu ceste na severni strani pa pršič brez dna. Po slalomiranju v gozdu med drevesi sva pritišala najvišje, kar se je dalo, 1950 m. Nad tem zavetja dreves ni več, razmere pa zaradi napihanega snega mestoma zelo nestabilne. V gozdu je sneg držal. Smuka je bila tako zelo dobra, da sva nad cesto vajo ponovila. V drugo je bilo še bolje - fenomenalno pršičarjenje brez dna. Po cesti na južni strani je bilo podpovprečno, zaključek pa moker sneg, po katerem nikamor ne gre.
1.3.2014: Škrbina vrh Strmali Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bilo nad Pecolom povsem samotno. Pobočja in stene so na debelo pobeljena, polno pa je tudi napok. Pod Škrbino nad Cijanerico so recimo po celotni širini, Curtissoni pa so pravcati 'ledenik', kjer se je že sprožilo nekaj zdrsnih plazov. Tudi plazovin je veliko, začnejo se takoj na zahodni strani vpadnice južnega grebena Špika nad Plazom. Ena plazovina je nasploh ogromna in podobne tam še nisva videla. Navkljub difuzni svetlobi je bila popoldne smuka po 10-20 cm novozapadlega snega na trdi podlagi prav luštna.
28.2.2014: Lenuharjenje: jesensko ali mračno? Z Jakom sva v steno Begunjske Vrtače odvila še pred Šentancem in po Jesenski smeri priplezala do stika z Lenuhom, odkoder sva nadaljevala v okviru (recimo temu) Mračne in zatem skupaj z Lenuhom tik po sončnem zahodu dosegla vrh. Odsmučala sva po Zahodni grapi. Nočna smuka, s premikajočim se reflektorjem iz ozadja, je bila prav krasna - Jaka, hvala za svetlobo.
26.2.2014: Južne vesine Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Vreme danes žal ni prav dobro prebralo vremenske napovedi. Megla, veter, pa tudi trapasta prečka z Zelenice do vznožja Vrtače in nazaj ni trmastim prav nič turno prijazna. Ciljali smo na prostrane/odprte južne vesine Vrtače, ki jih spodaj po celotni širini prerežejo pečine. Letos je tako krasno zalito, da je možnih več prehodov preko pečin na vesine, mi smo v megli ciljali in začuda iz prve zadeli prehod, ki je bolj ali manj točno v vpadnici Vrtače. Navzgor grede smo si narisali celo nekaj smernih puščic za orientacijo pri spustu, predvsem se je potrebno umakniti večji napoki na spodnjem/zahodnem delu vesin. Megla se je medtem tako nemarno zgostila, da smo lahko smučali le ob bolj ali manj vidnih pristopnih stopinjah, pa še to je bil praktično vsak zavoj brez globinske predstave in v "prazno". Najbolj strm je spodnji del - prehod mimo pečin, povsem zgoraj pa se smer precej položi. Vrtača, Južne vesine, T+, 40°, prehod 45°, 400 m, izpostavljeno. V takem smo slikali bolj malo, nekaj fotk je prispeval Jaka, dve sem ukradel Boru. Hvala obema.
23.2.2014: Ponovno Peca Jutranje razočaranje ob pogledu na svež sneg, ki ga je bilo presenetljivo malo: od 10 cm spodaj do slabih 20 cm zgoraj. Prva vožnja z zelo vetrovnega grebena do zgornje planine Luža ni bila ravno presežek, drugič smo pociljali prav na vrh Bistriške špice in navzdol ujel res krasno in razgibano linijo mehkega pršiča.
22.2.2014: Nad Železnico Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne na izhodišču (Srednji Vrh) 10 cm novega snega, višje ga je zelo kmalu 30 cm, v Železnici pa celega pol metra. Predhodniku hvala za špuro, midva sva nadaljevala in malce pred lovsko kočo odvila na desna pobočja. Med macesni sva privijagala nekje do 1750 m in lučaj pod grebenom odnehala. Palica (s krpljico naprej, s ta veliko krpljico ;) je šla brez truda preko ročaja v sneg. Po strmini je šlo smučanje prav luštno, po ravnem pa bolj ali manj le po pristopni špuri.
21.2.2014: Gori in doli po Viševniku Poročilo, Turni klub Gora: O kvaliteti smučanja veliko pove, da smo bili trikrat na vrhu. Danes zgoraj odlična smuka po že malo "postanem" pršiču, spodaj pa je bil nov sneg že hudo moker, pod njim pa namočeno od dežja. Vršni del do Plesišča smo vozili po desnih flankah, spodaj pa vsakič po drugi varianti, a nikoli po normalki.
Nekaj lepih fotk sem ukradel Jaku, ki se za take posnetke izjemno potrudi, saj s seboj tovori pravo mašino.
20.2.2014: Znova na Peci Spodaj 10 cm novega, zgoraj cm manj, sneg moker od spodaj, saj je dan pred tem močno deževalo. Smuka sicer mehka, a (pre)počasna.
18.2.2014: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Bistriška špica po normalki preko planine Luža, pravzaprav smo zaradi močnega piša zaključili na grebenu zahodno od vrha. Novega, krasno smučljivega snega je nekje 15 cm, podlage pa dovolj za brezskrbno vijuganje, tako da smo vršni del ponovili, povsem spodaj pa je bil pršič že namočen. Opoldne nas je pri povratku do izhodišča pričakalo še brezplačno tuširanje z dreves.
Jakov prekrasen fotografski prispevek:
15.2.2014: Murnovec in Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Murnovec in Kresišče s severa. Na izhodišču pomrznjena skorja, višje pa vse več pršiča. Na vršni glavi Murnovca je bilo pršiča že do pol metra, tako da smo z vrha z užitkom odpršičarili kar trikrat. Z vrha Kresišča do sedla je šlo tudi zelo dobro, prav tako vršna polovica do lovske koče, nižje pa tako-tako, na srečo je tudi skorja spodaj na senožetih malo popustila. Opis ture najdete na: http://www.tejaoman.info/turno_murnovec.htm
13.2.2014: Še eno jutro na Viševniku
29.1.2014: Jutranji Viševnik Letošnji sredini jutranji Viševniki:
Poročilo, Turni klub Gora: Na kratko: modrina in pršič. Megla se je za nama privlekla proti Plesišču, naprej se ji pa na srečo ni več ljubilo. Nama pa še kako, tako da sva vršni del nad višino Plesišča zratrakirala dvakrat. Če dobro izbereš linijo smučanja, spodnje pomrznjene podlage več ali manj ne čutiš. Pod Plesiščem in vse do smučišča se je tudi našlo več kot dovolj mehkega, smučišče pa žal obratuje in brzine z zgornjega smučišča ne moreš prenesti na spodnjega, ker sta fizično ločena.
26.1.2014: Ojstrnik SZ pobočje Ojstrnika sva v pršiču že smučala in bilo je fenomenalno. Ko so pršičaste razmere v soboto oglaševali na AOKranj, smo šli seveda pogledat, če je kaj pršiča ostalo še za nas. In res nas je počakal, obilo pršiča in to dvakrat. Krasne fotke vzpona so od enega drugega (rovtarskega) Marka, nekaj lepih je od Manjce, ostali šrot je pa moj.
25.1.2014: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (Stouhutte) 20 cm novega snega, zgoraj 40 cm. Žal je veter preko noči gonil po svoje, delal klože, nov sneg pri smučanju ni nudil enakomernega upora - šampanjskega pršiča pač danes ni bilo. Vseeno je bilo pa precej dobro, tako da smo s ponovitvami presmučali 2k višincev. Najboljši je bil zadnji spust; v takem snegu ovinkov ne smeš preveč zaključevati, ravnotežje malenkost zadaj in predvsem imeti moraš dovolj hitrosti. Turašev danes ogromno, tako da je bilo pobočje proti večeru gotovo temeljito presmučano. Plaz pod Stolom je za smuko slab (stara plazovina, spihano), po cesti pa krasno mehko vijuganje.
12.1.2014: Zabuš in Klavni noži Na Pecolu sva bila izjemno razočarana, ko sva uzrla Zabuš, ki bi moral biti "idealno" zalit. Vsaj tako je bil "od daleč" reklamiran na TKG - avtor se žal ni držal Čopovega nasveta, da "skalo" spoznaš šele, ko jo potipaš. Vesine nad in ob "bottleneck"-u točno v vpadnici Zabuša so naju že dolgo mikale, pa nikoli ni bilo lepo zalito. Tokrat je bilo celo vse razbito in še talni plaz posredi "vratu". Po daljšem kolebanju Zabuš da ali ne sva se odločila za krasno zalit Špik nad Plazom, kjer pa sva bila že večkrat. Na "zadnjem" razcepu sva tako še enkrat pogledala Zabuš in njegovo JV stran, kjer sva naštudirala užitne smučarske prehode in sva si še zadnjič premislila. Na koncu sva prav z vrha ujela kar lepo smučarsko linijo, T-, 40°, 250 m. Pod strmino sva zatem po širokem in nedotaknjenem pobočju v vpadnici veznega grebena med Zabušem in Curtissons vse do gozdne meje smučala po idealnem veselcu. Bilo je tako noro dobro, da sva zadevo brez oklevanja ponovila. Tokrat sva se vzpela na Curtissons,oziroma lučaj pod njim, saj je bil vrh kopen. Čeprav je medtem s Klavnih nožev peljalo vsaj 50 smučarjev, so bila "najina" pobočja še vedno nedotaknjena in sva jih še enkrat povozila. Res čudno, da so se prav vsi drenjali v vpadnici Klavnih nožev, kjer je bilo vse zvoženo, pa tudi teren (plitva grapa) je bistveno slabši za smuko. Pritožujeva se pa ne ;-)
11.1.2014: Romatenspitz Kr fajn je blo! Predvsem pa smo ujeli sonce.
31.12.2013-1.1.2014: (Pred)novoletni pršič na Kozjaku 31.12.2013: Silvesterski pršič Poročilo, Turni klub Gora: Nad Rožem je zimska pravljica, smreke na debelo ovešene s snegom, prismučalo se je praktično do avta (parkirišče pri Stouhutte). Danes je bilo kar veliko smučarjev, z vrha sva odsmučala zadnja, a vseeno uživala po večinoma nezvoženem pršiču in še veliko ga je ostalo za novega leta dan. Pršiča je od slabih 30 cm spodaj do 40 cm pod vrhom.
1.1.2014: Novoletni pršič Tako kot sva zapisala, ogromno pršiča je ostalo tudi za novega leta dan. In bil je boljši - iz preprostega razloga, ker se je spodobno videlo in se je dalo noreeeti! Zgornji del nad planino smo tako ponovili trikrat.
14. in 15.12.2013: Špik nad Nosom (2531 m) Špik nad Nosom je široka, masivna gora nad Pecolom, ki na jug omogoča kar nekaj lepih smučarskih linij, ki so po težavnosti nekje na meji med turnim in alpinističnim smučanjem. 14.12.2013: Zahodna rama, 2470 m Poročilo, Turni klub Gora: Z rame pod zahodnim vrhom Špika nad Nosom na jug: T, 350-400 m. Snega dovolj, smer zalita, s smučanjem sva začela opoldne, boljše bi bilo kakšno uro kasneje. Povsem zgoraj je bilo uživaško, zatem malo mešano, večinoma še trdo. Pod "steno" sva nadaljevala naravnost navzdol, razmere zelo dobre, "speglana" trda podlaga, nad Pecolom pa trapasta skorja in še potrebno je bilo loviti snežne prehode, cesta bo jutri na dveh mestih gotovo kopna.
15.12.2013: Nad sedlom Planja, 2500 m Poročilo, Turni klub Gora: Vzpon preko planine Krni dol in čez škrbino Riomoz (kopen izstop), prehod na vršno pobočje pod sedlom Planja postreže z eno ožino (pri smučanju se malo zbašeš, nad ožino pričaka krajši "labirint"), sicer pa je še dovolj zalito. Zaključila sva par deset metrov nad sedlom (2500- m). Po vršnem delu sva s smučanjem zastavila desno proti Pecolu, kjer naju je pričakal daljši travnat odsek preko robu, ki se ga je dalo nekako "presmučati". Zatem pa v okviru sobotne smučine na Pecol. Cesta ima danes že dve kopni mesti. Smučarske razmere danes solidne, a slabše kot včeraj - bilo je nekoliko bolj mrzlo in ni odjenjalo, najbolj zoprna je bila skorja tik nad Pecolom.
23.6.2013: Mangart, zaključna Vsekakor zaključna v naših gorah, snega je že presneto malo, tako sva se namesto vrha Mangarta odločila za Slovensko grapo, ki je še smučarsko zalita. Žal smuka ni bila nič posebnega, tako da so se morebitne ponovitve poslovile iz najinih misli. Z dvema kratkima prekinitvama sva odsmučala do dna Prodov, kjer kraljuje prav lušten jezerček.
16.6.2013: FKK Nordwand (Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 3h štart iz Garaž, tuneli (razen uvodnih dveh) so bili še 'zabiti', obvozi dobro uhojeni in brez problema, saj sneg ni pomrznil, višje na ledeniku pod Oberwalderhutte pa se je preko noči naredila skorjica. Na škrbini Fuscherkarscharte se prestopi na severno stran, kjer je bila prečka proti vpadnici vrha nemarno zagnojena (v soboto je moralo glede na videno izdatno plaziti). Ko se začne strmina, so se razmere na srečo popravile, gnojna plast se je stanjšala in za silo je povrhnjica 'zakrknila'. Na vrhu sva bila že nekaj minut po 6h. Ob pol sedmih so bile razmere za smuko ravnopravšnje in se je res krasno vijugalo. Glede na opis sva bila sicer malo razočarana, saj sva pričakovala daljšo in bolj strmo smučino. Gledano od spodaj je levi del stene smučarski, naklon je precej enakomeren, 45°, vesine so široke, višina strmega dela stene je 250 m. Najlažje je povsem levo od vpadnice, kjer je kakšno stopinjo manj strmo, v vpadnici vrha pa je stopinja več. Smučarska ocena je Z.
15.6.2013: Hochfeiler, obrat Čez noč se je sicer po napovedih zjasnilo, a žal prepozno, tako da je pomrznila le skorjica, pa še to več ali manj samo na ledeniku. Po dveh urah vzpona sva bila točno ob sončnem vzhodu na Griessscharte (2810 m, pravzaprav škrbino bolj južno), odsmučala (100 vm) po strmem žlebu na Rotkees in po njem do prestopa na Schlegeiskees (2950 m). Tam naju je pričakala izpostavljena prečnica, ki je bila tako gnojna, da je ob obremenitvi vršna plast splazila. V vodničku je zapisano "problemlos", tako da je gotovo možen prestop 100 m nižje in med odločanjem, kje bova prečila na Schlegeiskees, so se začeli s severovzhodnih sten prožiti številni plazovi gnilca, nekateri so bili ogromni, tudi preko prečnice in nekaj jih je zletelo po severni steni Hochfeilerja... Po najinih sledeh se je vzpenjalo še 7 optimistov in prav nič nama ni dišalo, da bi na delu videla "psihologijo množice". Raje sva obrnila, odsmučala po ledeniku in opazovala povzročeni "čredni nagon"... Severno steno Hochfeilerja sva "zacahnala", ko sva letos videla fotko, ki je bila posneta z druge strani ledenika. Strmina naj bi bila okoli 50°, vesina je široka in smučarsko zelo vabljiva, a letos sva bila za dva dni prepozna. Prav tako sta v neposredni okolici smučarsko zelo vabljiva oba vrhova Weissspitze, morda je smučarski tudi Hochfernerspitze, vsi s SZ orientacijo. A za Weissspitze je potrebno priti vsaj mesec dni prej.
9.6.2013: Petereck, 2893 m V človeški naravi je, da krivdo poskuša zvaliti na druge. Midva sva jo na vremenkote, ki so za nedeljo dopoldne napovedovali pogrom in je po vseh napovedih še najbolje kazalo nad Malto, kamor sva odvila iz Heiligenbluta. Zatem je bilo pa povsod sončno vreme celo vse do sredine popoldneva, tudi nad Pasterco... Na vrh Peterecka sva pristopila po kratkem severnem grebenu, sestopila pa po zahodnem. Odsmučala sva s sedla, smuka zelo prijetna.
8.6.2013: Grossglockner (iz Kalsa) Ture sva se lotila precej po kavbojsko: gorski tek na polno večer pred turo, slabe štiri ure spanje in še uvodni dve uri vzpona sva se "pozabila" hidrirati, saj je šlo prvih 1000 vm kar samo od sebe in je bilo res škoda ustavljati mašini. Tako naju je proti vrhu ledenika, nekje na 3200 m, zaradi višine na lepem povsem zabilo in sva se do vrha zvlekla samo še na trmo. Marijani je bilo na vrhu celo tako slabo, da se je samo še ulegla poleg križa... Poročilo, Turni klub Gora: Imela sva nekoliko drugačne plane, a naju je Igorjeva reklama Velikega Kleka iz Kalsa v petek zvečer zelo hitro prepričala v nasprotno. V soboto je bilo na GG do srede popoldneva vseskozi sončno vreme, na vrhu nas je bilo pa ta dan začuda samo 8 komadov. Za prvi obisk GG sva imela res srečo, da sva bila zgoraj povsem sama. Kakor sva kasneje videla, so se prav vsi "neturisti" z jeklenimi konjički zapeljali do zapornice dobrih 100 vm nad parkiriščem pri Lucknerhaus. Edino midva sva bila tepca in avto pustila spodaj. Snega je zgoraj veliko, smučati se je dalo prav z vrha Malega Kleka (Z+, 45-50°), prehod mimo Adlersruhe je še lepo zalit (zalite so še tri smučarske variante prehoda), na ledeniku sva smučala po levi strani. Do sem razmere zelo dobre, pod ledenikom pa so bile razmere opoldne za smuko bolj slabe (težje smučljiv gnoj), okoli Lucknerhutte je par kratkih mest že kopnih, a brez snemanja se je prismučalo še dobrih 50 m nižje.
25.5.2013: Pod Vršiči Slovarček za telebane (preplonkan iz Velikega turnosmučarskega vodnika, ki izide še pred novo sezono):
Poročilo, Turni klub Gora: Na smučeh se je dalo štartati s parkplaca (če ti ni bilo škoda psov, sicer pa par 10 m višje), nad 1350 m se je količina novega snega povečala (do sem se je navzdol dalo prismučati brez škode na smučeh, nekatere smuči pa so omogočale smuko tudi nižje), na zgornjem delu smučišča in okoli Gilbertija (tam so se tudi delale zoprne cokle) je bilo novega snega okoli pol metra, višje pa celih 90 cm in tudi več. Italijani tik pred nama so "odstopili" na 2200 m, midva pa nekje na 2300 m, kakšnih 20 m pod ramo nad Sella Ursic, ker so razmere postale "čudne". Sneg je sicer dobro sprijet s podlago, ampak količina je takšna, da s smuči "sestopiš" do jajc v sneg. Smuka bi bila fantastična, če bi se v gosti megli in kar močnem sneženju sploh kaj videlo. Tako sva pa imela težavo sploh slediti smučini. Vseeno smuka zelo dobra, zelo mehka. Po smučišču je bila svetloba boljša, smuka pa slabša, saj je bil sneg nižje bolj moker. Na Neveji pa je snežilo tako na "mokro", da bi bila manj mokra, če bi samo deževalo. Bil je prav krasen dan mladosti.
18.-19.5.2013: Schareck s severa Poročilo, Turni klub Gora: Iz Raurisa (parkirišče Lenzanger, 1550 m) do Niedersachsenhaus (2472 m) v okviru poti 111 (zadnji del sva skrajšala po grapi točno v vpadnici koče). Sneg večinoma krasno pomrznjen do slabih 2400 m, višje se skorja pešcu odsekoma predira. Krajši spust do severne stene Scharecka in po Osrednjem ozebniku po stopinjah dveh bolj zgodnjih predhodnikov. Spodnji del ozebnika je bil trd (mestoma celo požlejen) in z večjo drčo (Lavinenbahn), ki ima na obeh straneh dovolj prostora za smučanje. Nekje nad 2600 m je nov sneg, ki ga je sicer zelo malo in je neenakomerno porazdeljen, zato pa je toliko bolj zoprn za smučanje na strmini, saj čudno grabi smuči. Zgoraj na ledeniku in v zgornjem delu ozebnika pa je bila smuka po njem zelo dobra. Na sredini ozebnika sva odvila stran od stopinj in na vršni plato (ledenik Schareckkees) pristopila po skrajno desnem izstopu. To je tudi normalna smer, če direktni izstop Osrednjega ozebnika zapira ledni skok (75°). Z ledenika sva odsmučala v okviru pristopa nazaj v ozebnik (namesto vršnega ozkega žlebu sva odsmučala po zračni rampi): Z+, 50°/45+°, zgoraj izpostavljeno, 200 m. V ozebniku sva se preobula in nadaljevala naravnost navzgor na ledenik (direktni izstop letos nima skoka in je izjemno lepo zalit in udoben za smučanje, niti 45° nima) in na vrh Scharecka. Odsmučala sva nazaj po Osrednjem ozebniku: Mittlere Rinne, T+, 40-45°, 600 m. Zgoraj smuka lepa, v srednjem delu sva iskala tršo podlago brez novega snega, spodaj pa tako-tako. Kratek vzpon nazaj do koče je bil ob dveh gnil (južna orientacija), zimska soba udobna, piva za anlizo je sicer očitno že davno zmanjkalo (jeseni so bile pripravljene tri gajbice, 3 eur za pivo), zvečer so prišli še trije Dunjačani. V nedeljo naj bi vreme držalo do 11h, žal je preko noči pomrznilo le za zgago (tanka skorjica), ob 6h je začelo kapljati, imela sva vse hujše probleme z mokrim "pasjim lepilom" in še pred sedmo je začelo konkretno padati, tako da sva gladko obrnila še globoko pod Herzog Ernst Spitze. Odsmučala sva nazaj do koče, pod njo sva se držala povsem levo, z nekaj kratkimi prestopi se še poflika do 1700 m.
11.5.2013: Velika Mojstrovka Poročilo, Turni klub Gora: Sneg je padal nad 2000 m (cm ali dva), na 2300 m pa nekje 10 cm svežega, belega gnoja, ki pri smučanju zelo plazi. Z vrha Velike Mojstrovke sva odsmučala proti Mali Mojstrovki (T, 40-45°, izpostavljeno, 100 m), nižje naju je čakal en kratek peš prestop, prismučala sva do 1900 m in se po stari potki vzpela do škrbine v Grebencu. Po plazu sta sledila še dva kratka peš prestopa, prismučala sva "pod" avto.
5.5.2013: Montaž, Findeneggov žleb Poročilo, Turni klub Gora: Ob vzpodbujevalnih napisih na cestišču (bliža se Giro) se parkira na Pecolu, do snega, ki je tokrat "kvazi" pomrznil, pa niti ni prav daleč. Na škrbini Vrh Strmali sva nadaljevala na zahodno stran Montaža po Veliki polici (ki je več ali manj kopna) do Findeneggovega žlebu. Navkljub zahodni orientaciji, grapi in visoki nadmorski višini, je bilo v Findeneggu nekaj prehodov zalitih glih-za-glih, en prag na 2500 m pa po celotni širini nima več snežnega prehoda in sva ga preštorkljala cik-cak po kopnih policah. Za nameček sva se nad tem pragom (tam se Findenegg razveja v tri žlebove) zapodila v napačen žleb (povsem desni, ki ima "neprehoden" skok), zatem pa sva le ujela srednji zimski žleb, ki naju je pripeljal do zvona na vrhu. Na grebenu je bila južna stran totalno zagnojena (vseskozi so se izmenjavali sonce, oblaki in megla), tako da sva morala nazaj po pristopni smeri. Odsmučala sva z grebena, vmes snela smuči za 20 vm (cik-cak po policah) in prismučala do začetka Velike police. Po polici peš (izgubiš sicer samo 30 vm, horizontalno se pa polica kar vleče), zatem pa na smučeh (preko treh globokih drč in ene napoke) na Montaževo visoko planoto. Razmere za smučanje niso bile ravno bogvekaj. Povsem druga pesem pa je bilo nadaljevanje do Pecola: uživaško smučanje po pomladnem snegu. Z dvema kratkima prestopoma sva prismučala do višine koče Brazza.
4.5.2013: Pod Kočno, za Malim Kupom Iz slovarčka za turnosmučarske telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Včeraj je Matej objavil fotko lepo zalite Kokrske gredine nad Povnovo dolino, ki se ji nisva mogla upreti, čeprav je Davo že pred dobrim tednom zapisal, da Povnova ne bo prav dolgo smučljiva. V temi se proti Kočni ni z Jezerskega nič videlo, manjše razočaranje je bil nato dolg kopen prehod na šodru pod gredino, ki vodi v Povnovo dolino. Veliko razočaranje pa spodnji del Povnove: kopni pragovi po celi širini, nad katerimi se snežni jeziki niso slutili. Malo sva celo potipala desno in levo, a nama plezarija navzdol med smučanjem ni prav nič dišala. Ker je bila Kočna vseskozi v megli, nama ni bilo težko obrniti in sva pociljala snežno krnico desno od Malega kupa (Široka dolina) ter se vzpela do zatrepa, najvišje kar se je pač dalo (1900 m). Sneg danes ni pomrznil, smučarija po Široki dolini luštno pomladna, zatem je sledil daljši peš "prestop" po zagruščeni podrtiji in še smuka do in po najdaljšem snežnem jeziku v dolino.
3.5.2013: Tumova v Velikem Špičju Poročilo, Turni klub Gora: Od zapornice (Vas na Skali, 990 m) se hodi peš do slabih 1300 m, naprej na smučeh. Sneg danes seveda ni pomrznil, zjutraj je nehalo deževati, sicer pa oblačno vreme. Včeraj zvečer se je splačalo vohuniti po forumih, ker prav veliko smučarskih smeri ni več zalitih, in tako sva sledila predhodnika, ki sta včeraj presmučala Tumovo smer v Velikem Špičju. Hvala za stopinje in ažurno poročanje. Z vrha Velikega Špičja po grebenu ni več smučarsko. Zgornji=najtežji del Tumove smeri (200 m, 50°, izpostavljeno) je sicer gnil, a je gnilec kar kompakten, smučanje zelo uživaško in ni prav veliko plazilo. Le prečke in ožine povsem zgoraj so bile malo bolj delikatne, ker je potrebno paziti, da ti krivine smuči ne potonejo v sneg. V žleb Skrite diagonale sva prismučala po direktni varianti. Tu sva se preobula in skočila še navzgor po Skriti diagonali, a sva na ključnem mestu (na koncu izpostavljene prečnice) obrnila, ker je bil izpostavljen prehod čez zadnji rob enostavno preveč gnil in je sneg že ob najmanjši obremenitvi splazil, pod njim pa so se kazale skale. Tudi zjasnilo se je medtem in sonce je že "nažigalo" v smer. Iztek Tumove po žlebu ni zalit, na varianti po grebenu pa je kratek peš prestop. Nižje je sledila res prima pomladna smuka do Ravnega dola, potem pa porivanje do konca zadnjega belega jezika na 1250 m. Prav dolgo ne bo več, morda še kak dan ali največ dva.
2.5.2013: Storžič Poročilo, Turni klub Gora: S smučmi že dolgo nisva bila na domačem Storžiču, danes zjutraj je bilo glede na radar prav tam še najlepše (= brez padavin) vreme, zato prav veliko nisva premišljevala. Z vrha se še da "peljati" (= zbasati), če ti ni prav nič škoda smuči, kar je danes izvedel Primož. Snežni gnoj se z vrha vleče vse do vstopa v Peto žrelo (na prečki do žrela en peš prestop), v grapi pa je sneg za smučanje prav odličen. Pomrznilo sicer ni, je bil pa luštno smučljiv in zelo kompakten gnilec. V žrelu je bilo potrebno dvakrat skočiti čez napoki; čez spodnji skok, ki v žlebu med ruševjem pripelje na plaz pod steno, pa je bilo potrebno peš. Pripelje se do gozda, 200 vm nad Domom pod Storžičem.
1.5.2013: Po zimski zavrnitvi pomladna Rojacherspitze (2987 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče na 1710 m v dolini Gr. Zirknitz, kjer je bilo zjutraj jasno in 5°. Nošnje je bilo 150 vm, nato na smučeh po snegu, ki je pošteno pomrznil, nasploh je dolina nekakšen hladilnik, kot sva doživela že pozimi. Na slabih 2400 m sva se preobula v dereze, žal se je pokazalo, da je sneg res dobro pomrznil samo po dnu krnice, na pobočjih pa ne, saj je bila pomrznjena samo skorja, ki se je nemarno predirala. Tudi pooblačilo se je, tako da sva uzrla samo nekaj sončnih pomežikov in ob 11h naju je na vrhu (na grebenu, 10 m pod "nepristopno" špico) pozdravila celo kratka deževna ploha, ki se je spremenila v snežno. Vršnih 100 m sva imela čudovito strmo smuko po predelanem in ravno prav opuščenem snegu, nato pa zoprno skorjo, ki se je večinoma predirala. Smer po zahodni steni Rojacherspitze bi ocenila z Z+, 600 m, vršnih 150 m 45-50°, nižje 40°. Zelo lepa, izpostavljena in odprta/zračna smer, kjer se smuča po širokih vesinah z lepotno napako ožine v zgornjem delu, ki pa je dovolj široka za tekoč prehod.
30.4.2013: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Štartala sva nekaj pred šesto, jutro je bilo jasno, v dolini je zjutraj za silo pomrznilo, višje pa ne. Na Plazju je bil sneg kompakten in zelo primeren za hojo na smučeh, enako je veljalo do vstopa v vršni del Mangarta, kjer se je potrebno preobuti. Na vrh sva pristopila po smeri Naravnost navzgor, več ali manj povsod gnoj. V takem se kaj resnega ne da smučati in sva odsmučala po varianti Zimske, kjer je bilo seveda tudi gnojno, smuka slaba in je odsekoma nemarno plazilo. V vznožju Slovenske grape pa so začuda bile veliko boljše razmere (sicer mokro, a kompaktno) in sva skočila še na vrh grape. Strma smuka po grapi zelo dobra, pravzaprav odlična. Prav tako je bilo smučanje do in po Plazju (opoldne)zelo luštno, kamenja v snegu je relativno malo. Pod Plazjem sva nadaljujevala po strugi, kjer sva za sledmi prismučala do avta. A ne bo dolgo (kak dan), potem bo potrebno mestoma sezuti smuči. Zjutraj sva se z izhodišča vzpenjala v okviru markirane poti, čez planino/travnik je bilo potrebno peš in na melišču krajši peš prestop.
29.4.2013: Pod Hudim in Grdim Vršičem pri Lopi Poročilo, Turni klub Gora: Sonet nesreče O zima! mrzla, bela vsa domača,
Ne vedel bi, kako se v gnoj preobrača
Najlažji puhec in smuško štimo
mi mehko smučala bi moja Manjca,
Kaj mi je tega treba bilo,... moram končati, to bom naslednjič, saj bo France že dovolj jezen, da je pričujoče obvestilo premalo sporočilno. Danes sva bila na Nevejskem sedlu, kjer naju je pozdravila vztrajna jutranja plohica. Sneg na smučišču pomrznjen in zvezen od podna. Kmalu sva zavila levo v direktni prehod na Pode pod Lopo, kjer sneg ni več pomrznjen, je pa kompakten in se pod smučo ne vdira. V prehodu je en kratek kopen skok in ena krajša (a zato toliko bolj tečna) plantaža ruševja. Na vrhu podov sneg še vedno kar kompakten, ko pa prideva pod steno Grdega Vršiča in se svet postrmi, pa vse hujši gnoj. Hudi Vršič ni več zalit, na Grdi Vršič pa ne prideva, ker se je začelo pri peš pristopu vdirati čez kolena v gnoj, prečnica pa je zelo izpostavljena. Tako sva po sili razmer odvila in zaključila na Konjskih policah. Pri smučanju je z grebena izjemno plazilo, na prečki proti smučišču pa je sneg močno štopal. Prehod preko robu na smučišče sva na pamet vdela nekje na 2000 m in tam je bil sneg še najbolj smučarski - tanka in lepo smučljiva plast kvazi gnilca. Smučišče so nama pa ravno zratrakirali, tako da je šlo tudi na mehko. Bridka žalost me prešine..., aja to bom tudi drugič, saj vremenkoti za to obetajo obilo prilik.
28.4.2013: Monte Zermula, via ferrata nord Poročilo, Turni klub Gora: Cesta iz Pontebbe do prelaza Cason di Lanza je splužena. Proti zahodu na smučeh do vstopa v severno steno in v okviru poti "via ferrata" na greben Zermule, ki sva ga dosegla na višini tik pod 2100 m, kjer je tudi vrh smučarske linije: Z-, 45°/40-45°, 250 m. Razmere spodaj nad dolino so dobre (kompakten sneg, ki večinoma drži pešca), višje in v steni pa bolj ali manj gnojno. Prehodi do grebena so bili ravno še zaliti, enkrat je bilo vseeno potrebno tudi skočiti. Smuka v "steni" večinoma slaba, pod steno in v gozdu pa prav dobra. Tudi normalka (s SZ) je verjetno še zasnežena, običajen štart je planina Valbertad, do koder je iz Pontebbe (cesto 'rihtajo' za Giro) tudi spluženo, brez problema pa se lahko štarta tudi z Lanze. Zahtevnost je nekje v okviru turnosmučarske ocene P (http://www.gore-ljudje.net/novosti/73983/).
27.4.2013: Begunjščica z bordarčkom Poročilo, Turni klub Gora: Ob taki napovedi se človeku kar ne ljubi vstati sredi noči in smo lepo počasi točno opoldne štartali z Ljubelja (s sabo sva vzela bordarčka, ki je bil tokrat na smučeh ;). In nič nam ni bilo jasno, sneg je bil presenetljivo zelo kompakten (pričakovali smo gnoj), zjutraj verjetno celo pomrznjen - čeprav je bilo oblačno, vlažnost skoraj 100% in tempreratura ponoči ni padla pod 6°C. Z vrha smo odsmučali po Osrednji grapi (normalni izstop na greben je kopen, levo od normalke pa še široko zalit), kjer je bila smučarija zelo lepa, sneg pa kot puterček. Na plazu je šlo enako imenitno, po smučišču pa bi si človek celo želel, da bi malce bolj odjenjalo. Po plazeh se še vedno 'ohnesteinkontakt' prismuča do parkplaca, na smučišču pa je spodnjih 100vm kopnih. Ljudi danes popoldne začuda ni bilo videti...
25.-26.4.2013: Triglav, Po grapi s severnega grebena V smeri Po grapi s severnega grebena sta 2009 "prva" smučala Jaka in Samo. Jaka je v intervjuju kasneje izbrskal, da se je prvi tam doli na smučeh pravzaprav spustil že legendarni Franci Mrak v sedemdesetih, a je šel potek smeri v pozabo in so se kasneje vsi spusti v dvajsetem stoletju z vrha očaka drenjali ob klinih in jeklenicah. Smer Po grapi s severnega grebena je v dobrih razmerah res prava smučarska lepotička: na vrhu nekaj ostrih in zračnih prehodov, ki se jih da uloviti prav po grebenu, zatem se z grebena po kratki vesini spustimo v grapo, ki pada s severnega grebena in pripelje na obsežno vesino, pod katero se smer izteče na ledenik. Prostrana osrednja vesina je v povprečju strma 50°, deli jo vmesna ožina, ki v dobri zimi to pravzaprav niti ni, saj je takrat povsod možno "tekoče" zavijati. Pod vesino sledi še en strm prehod, zaključek smučanja pa je možen po več variantah, najbolj strma je naravnost navzdol na zahodni konec Triglavskega ledenika. Jaka je bil te dni delovno na Kredarici in naju je pri spustu pofotkal. Ko mu uspem izmakniti nekaj fotk, jih objavim... Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek popoldne na Kredarico (pri vzponu je gnoj najbolj motil pod Pastirsko in mimo Arnove glave, ostalo še kar v redu), danes zjutraj še pred sončnim vzhodom z ledenika proti Triglavu po njegovi SV steni in to desno od vpadnice vrha, kjer je sneg predelan in je bilo krasno pomrznjeno. Na prehodu na osrednjo vesino sva ujela stopinje Luke in Roka (spodaj sva midva vdela eno vmesno varianto), nad ožino (ki je trenutno smučarsko zelo udobno široka) sredi vesine je Marijana nadaljevala po smeri "Po grapi s severnega grebena", sam pa sem šel pogledat smer "Z vrha ob severnem grebenu", ki pa na zahodni strani ni preveč užitno narejena za smučanje (nepredelan sneg, skorja in še nekaj zoprnih prehodov je zelo slabo zasneženih). Z vrha sem nekaj pred 7:30 odsmučal (ravno je dovolj odjenjalo) po zelo lepo narejeni smeri Po grapi s severnega grebena (I, 50°, 350 m), kjer je bila smučarija odlična (zgoraj, na zahodni strani, bo en prehod verjetno kmalu fuč). Marijana je sestopila proti sedlu Malega Triglava in odsmučala po smeri "Severovzhodna stena, s sedla na ledenik", ki sicer sliši na ime Mullerjev kamin (čeprav gre pravi Mullerjev kamin dejansko konkretno bolj levo, gledano od spodaj, kakor nam je danes vsem razložil Pretepač). Razmere je imela precej slabše, sneg je slabo predelan, vmes en odsek pomrznjen/leden. Mullerja je včeraj odsmučal tudi Jaka, ki je zgoraj smučal po bolj direktnem izstopu na greben. S Kredarice (z obvezno pavzo, saj danes fletne kelnarice strežejo brezplačno pivo) sva nadaljevala ob 8:15 in sva začuda namesto snega dobila slabo smučljiv gnoj (tak ki zoprno "štopa") vse od bajte pa skoraj do tal, le malo nad in v dolini je bilo še kar solidno. Miha, ki je na G-L reklamiral idealen štart od 9h do 10h dopoldne, se gotovo že posipa s pepelom. No, nama je zvečer v bajti točno namignil, da bo treba za Triglav malo bolj zgodaj iz postelje...
20.4.2013: Viševnik Poročilo, Turni klub Gora: "Očitno se novica, da je pokljuška cesta splužena, še ni zelo razširila, saj sta Pokljuka in Viševnik danes samevala", če malo parafrazirava. Zjutraj je bilo na parkirišču celo samo stopinja nad nulo, sneg na smučišču še kar kompakten, pomrznil pa ni. Višje na normalki je tudi kar kompaktno, dokler se držiš presmučanega/prehojenega terena, čim pa zaviješ malo po svoje, je samo še gnoj. "Baza oblačkov bo večinoma nad vrhovi,..." in za oblačke je res tudi bila, žal pa je bila baza velikih oblakov pod vrhovi in naju je megla zagrnila na 1800 m. Od nadaljevanja in planov tako ni ostalo nič, z vrha sva par deset metrov prečila po grebenu (kopno) v smeri Draškega in s prve škrbine odsmučala navzdol po Severni grapi, ki pravzaprav niti ni grapa - temveč široka flanka in si lahko poljubno izbiral spust. Oranje po gnoju na 40-45° ni bilo nič posebno zabavnega. Spust sva nadaljevala severno od Kačjega robu, po nekaj porivanja je sledila presenetljivo luštna smuka po snežni podlagi, ki smučarja drži. Snega je sicer za konec aprila na Viševniku in na Pokljuki še ogromno.
18.4.2013: Jutro na Begunjščici Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 4:30 na Ljubelju (razen enega avta prazen parkplac), po Osrednji, sončni vzhod sva ujela par minutk pod vrhom Begunjščice. Pomrznilo danes tudi ni, le odsekoma se je naredila rahla "skorjica". Smuka v grapi tako-tako, po plazu in smučišču je šlo pa lepo. Ob 7h je bil parkplac "poln". Kmalu (verjetno jutri) se bodo v tem koncu začele objave s stavkom: "Prismuča se do..., z nekaj snemanji pa do..." ;-)
14.4.2013: Grossvenediger, 3666 m Poročilo, Turni klub Gora: Da ja ne bi preveč odjenjalo, sva že ob 3:20 štartala s parkirišča nad Bichlom (1480 m), ko je bilo nebo še brez oblačka, zvezd pa "nešteto". Cesta je bila tako pomrznjena, da sva pogrešala srenače, saj je bilo po gazi zaradi zdrsavanja "nemogoče" hoditi. Prav tako je preko ceste polno plazovin in je bilo mestoma v temi kar tečno. Pri Johhanishutte se je nebo že oblačilo, višje je začelo snežinkati, pri Defregger Haus je bilo povsem oblačno, na ledeniku pa je vse skupaj zagrnila še gosta megla. Temu v "novoreku" pri sosedih pravijo "strahlender Sonnenschein", kajti tako so napovedovali nedeljsko vreme. Približno v stilu Märchenwiese in Mlaka... Očitno vreme tudi avstrijske vremenkote ne uboga. Na srečo se je zgornja koča začela prazniti ob najinem prihodu, tako da sva v vse hujši mlečni belini sledila ostalim do najvišje točke. Nekateri (= Slovenci) smo po ledeniku hodili nenavezani, ostali pa v veliki večini navezani. Zgoraj bi bila smuka lahko zelo dobra, če bi se kaj videlo, pod ledenikom smo vozili naravnost navzdol (po pobočju zahodno od zgornje koče): večinoma dobra smuka, vmes pa tudi obupna skorja, spodaj pa lepo smučljiva skorja, ki je držala. Šele na cesti nama je zgornja plast za drobec spustila, tako da je bil rodeo malo bolj mehak. Peš sestopa je bilo danes za par minut, lastniki "primernih" smuči, pa so še prismučali do tal.
13.4.2013: Krahkopfe, 2847 m Poročilo, Turni klub Gora: Začuda zjutraj še nobenega pri Sadnighaus, pa sva štartala šele ob pol osmih. Novega snega je bilo 10 (in višje do slabih 20) cm, pod njim je bil v spodnjem delu gnoj, višje pa trda (na vršnem pobočju pomrznjena) podlaga. Smuka v takem je bila idealna, prašilo se je kot za stavo. Pri spustu se je uživancija končala nekje na dobrih 2100 m, kjer se je začel vedno hujši gnoj in prečka, ki je izpostavljena plazovom... Krahkopfe glede na videno ponuja boljšo smuko v primerjavi s Stellkopf-om, ki je, glede na zapise po forumih, bolj obiskan. Očitno 'prevaga' 5 m višine. Ostalo je Mišo zapisal - a če bi vedela, čigavo pivo se hladi v snegu, bi ga nekaj na račun gazi gotovo manjkalo ;-)
11.4.2013: Begunjska Vrtača (lenuhi v Lenuhovi) Fotke (nekaj jih je pritisnil tudi Jaka) so vabljive, bolj kot je Lenuhova smer s smučarskega stališča, saj spodnja tretjina smeri žal kar malce pokvari celoten vtis. Tudi stara ocena IV+ je podcenjena, bolj realna je ocena V-. V novih ocenah bi zneslo Z+, 45°, mesta 50°, ozki prehodi, 350 m. Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bil dan za dolinske lenuhe in begunjskega Lenuha. Dva zjutraj nista mogla, enemu pa se ni dalo zgodaj vstati, pa smo šli (Jaka in MM) popoldne pogledat, če ni že preveč ojuženo. Bilo je ojuženo, a ne preveč! Lenuhova smer je lepo zalita, iztek na Šentanca je na široko zasnežen in deluje nekam smešno položno. Zgoraj je bila "razmera" in smuka najboljša, prestop v zgornji žleb je bil nepredelan, namočen in zato malo psihičen, zgornji žleb solidno smučljiv, spodnji pa bolj namočen in je bilo potrebno precej "kidati", ker smo imeli "čast" kot prvi "orati". Tik za nami so šli navzgor naslednji trije popoldanski smučarski lenuhi...
10.4.2013: Vrtača, ena Leva grapa ;) Tokrat z Jakom namesto Marijance, ki je avtor polovice fotografij. Na Vrtačo sva pristopila po povsem levi varianti Leve grape, smučala pa sva povsem desno varianto Leve grape: Z-, zgoraj 50°/45°, 350 m. Levo-desno je gledano od spodaj - tako je Leva grapa tudi dobila svoje ime, ker poteka levo od Osrednje grape. Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, pristopila sva po zelo razvejani Levi grapi (leva varianta, še v senci) in odsmučala po desni varianti Leve grape. Zjutraj do vstopa povsod pomrznjeno, grapa je lepo zalita, s smučanjem sva pričela malo po 9h, lahko bi pa tudi že prej, ker sonce kmalu posveti vanjo.
9.4.2013: Popoldanska Begunjščica Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, megla naju je sprejela na vrhu Plazu nad Zelenico in naju spremljala v smeri Trolko po kateri sva pritipala na vršni greben. Odsmučala sva nazaj za sledmi, snežne razmere mešane a v splošnem zelo dobre, preko skoka/ožine v spodnjem delu je snega malo, nekaj sva ga tudi oluščila, tako da je malo kontakta s skalo. Po plazu je šlo OK, po smučišču pa je sneg vedno bolj cukal, tako da je bilo spodaj najbolje peljati tam, kjer je šel pred dnevi ratrak.
7.4.2013: Megla pred Nosom (Špik nad Nosom, 2531 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zadnje čase hodiva več ali manj samo še v megli in tudi tokrat naju je nad sončno škrbino Riomoz na dobrih 2200 m sprejela gosta megla za rezat, ki se ni in ni dala razkaditi. Z Riomoza na planino Krni dol je bilo že presmučano, nad škrbino pa žal ni bilo še nič sledi, tako sva tipala po občutku in naluknjala skorjo do bivaka na vrhu, kjer sva se "utaborila", a se megla nikakor ni dala. Opoldne sva obupala ter odsmučala navzdol. Sneg je bil zjutraj povsod pomrznjen, nekaj cm skorje smučarja nosi, pešca pa ne. Do višine nekje na 2000-2100 m ob najinem povratku ni še prav nič odjenjalo, na planini Pecol pa je že čakal gnoj. Smuka je bila zelo, zelo dobra: zgoraj super "grifig" sneg in povsod se je dalo uloviti gladke flanke, nižje sva prečila na lepo smučljivo in slikovito JZ sleme Špika nad Nosom, na Montaževi planoti sva vozila "skoraj" veselec, edino tik nad in po cesti je šlo tokrat zanič, ker je sneg preveč zaviral.
4.4.2013: Begunjščica V Osrednji grapi krasno smučljiv bolj ali manj zbit sneg, na plazu je sledilo vrhunsko smučarsko uživanje po (malček 'postanem') pršiču. Nižje nekaj skorje, ki se je ob večji hitrosti lepo prebijala, zaključek pa lagodna smuka po mokrem snegu...
2.4. in 3.4.2013: (Že spet popoldanska) Povna peč (in to dvakrat) V sredo še dodatnih slabih 10 cm novega snega, tokrat je sneg spodaj moker, višje pa 'le' vlažen. Smuka spet izredna, ambient pa še bolj zimski...
V torek na izhodišču 20 cm (malce vlažnega) pršiča, višje okoli 30 cm. Smuka perfektna, ambient povsem zimski...
1.4.2013: Peca (Veška kopa) Poročilo, Turni klub Gora: Preko noči je padlo še 5-10 cm snega, pred nama je gaz utrdilo kar nekaj Avstrijcev, zgoraj sva na slabih 2000 m odvila levo in v megli za rezat dobesedno pretipala na vrh Veške kope. Ker se presneta megla niti za trenutek ni hotela vsaj malo razkaditi, sva obupala glede spusta v Globasnico in odpeljala po občutku v smeri normalke. Na 1700 m se je res krasna pršičasta smuka po redkem in vse bolj strmem gozdu končala nad pečinami. Zapregla sva pse in zgoraj ujela špuro za Bistriško špico ter ji sledila do grebena. Vmes se je enkrat celo razjasnilo, nekajkrat sva občudovala modrino nebo, sicer pa sva spet rezala meglo. A sonce je vse bolj prediralo oblake in v drugo sva odsmučala v bistveno boljši svetlobi: zgoraj sva nedotaknjen pršič lovila na desni, pod lovsko bajto pa levo od smučin. Odlična smuka!
31.3.2013: Peca (Bistriška špica) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska tura, izhodišče nad Lepeno (brez verig do Riepla ne bi šlo), snežilo je ves čas, novega snega je 20 cm in to suhega pršiča. Nad gozdno mejo (ta je na Peci zelo visoka, 1900+ m) je bil sneg delno razpihan in spremljala naju je taka megla, da sva komaj kaj videla ter le počasi pritipala do grebena nekje na slabih 2100 m. Smuka v takem je bila odlična, le povsem zgoraj sva imela probleme pri sledenju svoje smučine, ki sva jo takoj izgubila in sva po občutku odsmučala v belino.
30.3.2013: Svačica s Podna Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče v Podnu, spodaj vse namočeno, na 1400 m je bila meja zadnjega sneženja, novega mokrega snega 10 cm. Še višje je snega le par cm - 'windgepresset', megla pa taka, da ne vidiva nič. Tudi predhodniki so zaključili nekje na 1700+ m, tako da nadaljujeva daleč desno po občutku in malo pod sedlom ujameva osamljeno smučino. Pri nadaljevanju do vrha Svačice se je pridružil še veter... Sneg za smuko sploh ni bil slab, ne zgoraj ne spodaj. Žal pa je slaba vidljivost precej motila: na Svačici sami plužni zavoji, pod sedlom Vrtača pa se je dalo prav lepo zavijati, pod 1600 m še kar solidno smučjliv gnoj, zatem pa lepo vsmučan rodeo do tekaške proge. Opoldne je nad 1500 m rahlo snežinkalo, nižje pa vse bolj deževalo. Pri Podnarju je bilo ob povratku 5° C...
25.3.2013: Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: Z avstrijske strani mejnega prehoda Ljubelj, s SZ na Povno peč oziroma na ramo Z od vrha. Novega puhca je bilo popoldne okoli 10 cm, spodaj manj, zgoraj tudi več. Zgoraj smuka super, na ključnem prehodu (40°) je pod pršičem pomrznjena podlaga, zato je šlo malo bolj na trdo, pa še nov sneg je tam med smučanjem plazil, nižje pa spet super smuka do avta.
24.3.2013: Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, občasno rahlo sneženje, megla pa na srečo ni bila tako zelo gosta, da se ne bi nekajkrat za silo 'razmeglilo', tako da sva v Suhem ruševju brez težav našla Levo grapo, ki je bila prav vzorno shojena - hvala za stopinje. Leva grapa je trenutno smučarsko zelo lepo narejena, žal pa snežne razmere ne vlivajo zaupanja. Nekje na sredini je ena večja kloža, kjer bi se s smučmi dalo 'stisniti' ob robu, a tudi zgoraj (slabih 50 m pod grebenom) so se sledi zaradi napihanega snega zdrenjale ob skalah direktno na greben. Smučarski prehod na greben sva tudi malo potipala: skorj(ic)a bi pri smučanju plazila, a glavni problem je okoli 30-40 cm debela vršna plast na pomrznjeni podlagi, ki naju ni prepričala, da bi odsmučala po pristopni grapi. Po grebenu sva nadaljevala desno na predvrh Vrtače in odsmučala po Osrednji grapi, ki je bila (glede na sledi) v soboto presmučana - smučarsko je bilo (pod)povprečno. Pod steno pa je bilo vse bolje, saj se je v Ruševju po par cm novega snega prav na mehko vijugalo. Po prečki do Zelenice rodeo po razbitih-pomrznjenih sledeh, nadaljevanje do Ljubelja pa spet prav luštno...
23.3.2013: Špik nad Tratico (Cima Gambon alta, 2405 m) Špik nad Tratico, JZ grapa, Z, 45°, 500 m. Nekaj fotk z ogleda izpred dveh let. Poročilo, Turni klub Gora: Tudi nad Pecolom so se očitno nalezli koroškega (avstrijskega) sindroma vožnje z motornimi sanmi in ratraki vsevprek po zasneženih planinah. Žal. Danes so imeli svojo zabavo ljubitelji perutnine, ki so jih pripeljali skoraj povsem pod pobočje Špika nad Nosom, kjer so s 'kanoni' ovekovečili svojo perjad. Zjutraj je bila hoja po cesti na Pecol zaradi ratraka kar malo mučna (pomrznjeno), na planoti je sneg predelan, pomrznjen in se je uživaško hodilo vse do vstopa na vršno nadstropje Špika Hude police. Takoj nad vstopom sva odvila desno po izrazitem in precej strmem žlebu (blizu 50°), zatem po obsežni flanki do stika z mulatjero in levo po prehodih na vrh Špika nad Tratico. Z vrha sva odsmučala po Z strani (malo pod vrhom je bilo potrebno poskočiti čez skalo, sicer pa zgoraj ni odjenjalo in še skorja se je luščila), nižje sva v levo ujela pristopne sledi. Pri stiku z mulatjero je Marijana nadaljevala mimo Škrbine v Tratici po normalni smeri (odjenjano, zelo dobre razmere), sam pa sem nadaljeval v okviru pristopne smeri. Strmemu žlebu sem se umaknil po desni strani, kjer je smučarsko bistveno lepše (= širše). Razmere pa kar v redu, sicer je bilo v večjem delu bolj ali manj trdo, ampak je bilo grifig. Smer je visoka 500 m, strmina večinoma 45°, smučarska Z. Pod steno je bila smučarija res odlična - veselec naju je razvajal vse do ceste. Tudi zratrakirana cesta je bila odjenjana in je šlo prav krasno skozi ovinke.
5.3.2013: Nedirektna Direktna v Begunjščici Popoldne sva pogledala v Direktno grapo Begunjščice. Obiska v njej po zadnjem sneženju ni bilo, bila je splazena, snežne razmere za smučanje krasne. Žal že prvi skok, bolje rečeno ožina, ni bil smučarski, a bi se še dalo pri smučanju brez posebnih težav skočiti, kar pa žal (vsaj za naju) ni veljalo za drugi skok, kjer bi morala kar nekaj metrov po luftu. Za peš je bilo oboje brez problema. Na vrhu snežišča nad spodnjim delom grape, tik pod zgornjo stopnjo, je bilo na lepem precej napihanega snega, stabilnost slaba, zato sva odvila levo in sestopila v Osrednjo grapo, ki sva jo dosegla tik pod ožino. Takoj nad ožino pa sva malo čudno pogledala desno, kjer se je odprlo ožje nadaljevanje, ki ga še nisva nikoli hodila. Šla sva seveda za nosom, višje prečkala Osrednjo in na greben izstopila po levi varianti, ki so si jo za svojo vzeli pešaki, saj smučin ni bilo videti, za peš pa je bila avtocesta. Odsmučala sva po tej vijugasti varianti Osrednje. Razmere baje niso nikoli slabe, so samo slabi smučarji. Kakorkoli, danes so bile smučarske razmere v Osrednji in še naprej do Ljubelja bolj slabe. Še najboljše je bilo takoj z grebena...
2.3.-3.3.2013: Nad dolino Zirknitz (Grosse Zirknitztal) Malo raziskovanja, Stanziwurten so "reklamirali" na "sosednjem" forumu, na njegovem vrhu nama je bližnji Alteck (na drugi strani doline Grosse Zirknitztal) kot nedeljska izbira sam od sebe padel v oči. Snega je v tem koncu bistveno manj kot pri nas, posebno v dolinah. Če nad izhodiščem ne bi bilo ravno in/ali cesta, se do avta ne bi prismučalo, izhodišča pa so tam okoli 1500 m... 2.3.2013: Stanziwurten, 2707 m Izhodišče Mitten, cesta je plužena do 1440 m. Po markirani potki na planino Mittner, malo vzhodno po cesti, zatem vseskozi v okviru prostranega JZ slemena na vrh. Srečala nisva prav nikogar, jih je pa nekaj komadov glede na sledi uživalo dan prej. Najprej sva odsmučala po nedotaknjenem Z pobočju, ki je ponudilo krasno smučarsko uživancijo: 35° naklonina, široko pobočje in od sonca in vetra le malček obdelan pršič. Dobrih 400 m nižje sva zapregla pse in povlekla prečko do pristopne špure ter še enkrat na vrh. Pri drugem spustu sva sledila smučinam, ki so naju z vrha vodile malo vzhodno od JZ slemena. Na J straneh je bila sicer skorja, ki jo je sonce omehčalo, da je bila smuka prav luštna. Tudi ko so sledi odvile nazaj na normalko, sva vztrajala v liniji, ki je vodila vseskozi vzporedno s slemenom, saj so bili tereni po najinem okusu lepši kot v okviru normalke. Spodaj nad planino naju je pričakal "gnoj", zatem po "sankaški" cesti brzinsko do avta.
3.3.2013: Alteck, 2942 m Izhodišče na razcepu za Grosse in Kleine Zirknitz, pozimi plužijo, 1640 m. Po cesti levo do elektrarne, zatem gotovo najbolje v okviru markacij (ki jih je težje loviti) ob potoku navzgor, na 1950 m se krnica na široko odpre. Do zatrepa in desno naravnost navzgor po zahodnem pobočju do križa na vrhu Altecka. Vršno zahodno pobočje je kar prostrano, v povprečju strmo (blizu) 40° in visoko 300 vm; za smučarsko T-. Sledi na 'najini' strani nobenih, z druge strani (smučišče Mölltaler Gletscher) pa je vrh v soboto dočakal nekaj obiska. Razmere danes niso bile takšne, kot sva jih pričakovala in doživela dan predtem na zahodnem pobočju "Stanzija". Bilo je kar nekaj napihanega snega, tudi test snežne odeje ni bil povsem zadovoljiv, tako da sva navzgor do križa lovila najbolj varne prehode. Z vrha sva zato odsmučala po s soncem bolj obsijanem delu pobočja, razmere pa kar solidne, klož(ica)a ni prav veliko motila. V krnici je bila smuka spremenljiva, večinoma prav luštna, mestoma pa skorja ali trda kloža. Teren je za turno smuko prav idealen, prostran, edino zjutraj je dolina pravcati hladilnik, saj sonce zelo pozno posije vanjo. Tudi v spodnjem delu (pod 1950 m) je šlo presenetljivo lepo, saj je navzdol lažje loviti "idealno" linijo in le en mini potoček sva morala prečiti, ter navzgor odštamfati par metrov. Edino Rojacherspitze je danes zaštrajkal, se bova pa še kdaj vrnila, saj je tudi Zirknitzspitze smučarsko zanimiv vrh!
28.2.2013: Turno pohajkovanje pod Poliškimi Špiki V znamenju kratkih razjasnitev, sicer pa megla, difuza in plazovi z vršnega nadstropja.
26.2.2013: Jerebikovec V nedeljo so izjemno hvalili pršič in sva šla z zamudo pogledat, če je še kaj užitnega ostalo. Na koncu je bilo presenetljivo spodobno - glede na najina pričakovanja. Pršiča sicer ni več in tudi kakšnih 10 smučin je bilo že zarezanih, a prostora za res dobro vožnjo po mehkem celcu je bilo še dovolj. Edino povsem spodaj je šlo odsekoma po skorji. 25.2.2013: Še enkrat Peca, tokrat s planine Luža Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče nad Rieplom, včeraj žal ni hodil nihče, utiranje špure je bilo danes precej težaško delo, že do planine Luža se je v takih čudnih razmerah hudo vleklo. Sneg spodaj moker in mehak, nad zgornjo planino je bilo precej kompaktno vse skupaj in se je malo udiralo, zatem pa spet moker sneg, zgoraj zadnjih 200 vm suh sneg: 'rahla' kloža, ki se bolj malo predira. Slabih 100 m pod vrhom sva pregledala snežno odejo: na prvi pogled izgleda zelo kompaktno, a na 30 in na 50 cm globine sta drsni plasti, kjer klada zdrsne že ob majhni obremenitvi. Na bolj strmem pobočju bi gladko obrnila, a tu je enostavno prepoložno, da bi se splazilo. Za vzpon sva rabila še enkrat več časa kot običajno. Z grebena dol je bilo prvih 200 vm prav krasna in mehka smuka, zatem nekaj časa ni šlo nikamor, ker je moker celec preveč zaviral, nad zgornjo planino in pod njo pa je šlo spet fino vse do spodnje ceste. Povratek od Luže do avta je šel tudi brez psov.
24.2.2013: Kresišče s Koroške Poročilo, Turni klub Gora: Da ne boste mislili, da nisva nič smučala in cel dan samo kidala. Sploh nisva kidala, ker sva majhno punčko nahecala, da je namestu naju dve uri premetavala novozapadli sneg; ki se danes sploh ni več meril v cm in do kam se palica udre brez upora. Novega snega je enostavno preveč in še pretežak je. Tudi za široke smuči in relativno kar strmo gozdno pobočje, je bilo takega 'nešampanjskega' pršiča odločno preveč. Skupaj z nama so štartali (Altfinkenstein, 925 m) še trije našpičeni domačini, ki so nama orali zamedeno smučino. Na grebenu je močno brilo z južne strani, vseskozi je padal sneg, proti vrhu so razmere postale vse bolj sumljive, tako da sva zaključila pri zadnji smreki kakih dobrih 10 m pod križem, ki se ga je komaj videlo, domačini pa so mimo naju brezkomromisno odjurišali prav do vrha. Smuka nič posebnega, tam kjer je strmo, je šlo lepo, kjer je bolj položno, pa so prav prišle smučine, kjer si ujel nekaj zaleta za naslednjo porcijo pršičarjenja.
23.2.2013: Peca (Veška kopa, 2074 m) Slovarček za telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Tokrat sva štartala iz Globasnice (Podroje, 580 m), bila sva precej pozno na izhodišču, imela obilo sreče z vbodom ture (začetek po cesti ob potoku Globasnice), in potem sva za 'nagrado' do vrha lagodno špancirala po jutranji smučini treh neznanih mučenikov - hvala. Pod Veško planino (1568 m) sva srečala mnogo 'smrežakov', nad njo pa veliko turnih smučarjev; ni nama pa bilo čisto jasno, odkod so se vsi vzeli... Novega snega je toliko, da se palica brez upora pogrezne 40 cm, če se pa nasloniš, si pa takoj vsaj do komolcev v snegu. Vršnih 100 vm je bilo sicer bolj tako (malo klože, malo napihanca), zatem se je pa začela zabava in vse globje plavanje v pršiču (danes sicer ni bil pravi 'šampanjski' pršič kot včeraj). Na najini precej strmi gozdni vršni varianti (konkretno desno od markacij) ni bilo še nobene špure, na 1500 m sva se križala s smučinami, zatem sva čez Travento spet plavala po nedotaknjenem snegu, nižje pa sta se nama pridružili še dve smučini. Na cesto sva padla dobrih 100 vm nad izhodiščem. Bombastično.
22.2.2013: Povna peč nad Ljubeljem Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek (na stari pršič zgoraj 10-15 cm novega) in petek (še dodatnih 15 cm novega) popoldne sva bila na avstrijski strani mejnega prehoda Ljubelj in sva potipala teren na zahodni strani. Včeraj sva poskusila približno v smeri proti Trianglu, pa se nama ni ravno izšlo, tudi teren ni preveč varen pred plazovi. Nekje na 1500 sva obupala in odsmučala navzdol. Smuka zgoraj bolj švoh, povsod malo plazovine ali pa pomrznjena skorja pod novim snegom. Spodnja polovica je šla luštno. Danes sva skočila na Povno peč s SZ. Na 1200+ m se svet postavi precej pokonci in višje je treba ujeti en strm prehod, ki privede na zgornje "smučišče". Povsod bolj ali manj redek gozd. Prehod je kar strm, dobrih 40° in ga je za 50+ vm, nasploh je celotno pobočje precej strmo in šele proti vrhu se teren malo položi. Na greben sva prišla Z od Povne peči, kakih 20 m nižje. Smuka po redkem gozdu je bila zgoraj res fenomenalna in ker je tako dobro norelo, sva v žaru smuke začuda zgrešila ključni prehod. No, staknila sva še enega, ki pa je precej slabši. Nov sneg je bil še kar solidno sprijet s podlago, le na največji strmini je ob "divjanju" malo tudi plazilo.
17.2.2013: Nabojs, 2313 m Poročilo, Turni klub Gora: Igor, res hvala lepa za gaz in še bolj za ažurno poročilo o razmerah. Hvala. Seveda je Nabojs vreden opisa, čeprav se hecaš, da so tvoje ture bolj 'tako'..., no vseeno sva zadevo malček popestrila... ;) Danes kar precej ljudi na Nabojsevi škrbini, pred nama trije na vrhu Nabojsa. Midva sva navzgor odnesla tudi smuči, saj je vstopna rampa/grapa izgledala zelo lepo narejena: bolj ali manj zbit suh sneg. Nadaljevanje proti vrhu je žal slabše, večinoma skorjasto. Nov sneg se je pa solidno sprijel s podlago, vseeno sva navzdol odsmučala previdno. Pod Nabojsevo škrbino pršič ni več 1A, po krnici se pa prav lepo pršičari. Kmalu pod kočo sva sledila številnim smučinam levo, da vidiva direkten prehod v dolino, pa razen štamfanja žal nisva nič videla. Ko so predhodniki obupali s štamfanjem in zapregli pse, sva imela midva vsega dovolj in v smeri letne poti prečila rahlo navzdol ter ravno ujela prehod preko mostička.
16.2.2013: Bistriška špica (Peca, 2113 m) Poročilo, Turni klub Gora: S planine Luža na Peco. Snega je nekje od četrt metra do slabe pol metra več kot prejšnji teden. Pršiča je seveda manj in je že malo "postan" (malo sonce, malo veter, malo temperature v spodnjem delu), a je bil skoraj v celoti zelo lepo smučljiv. Tudi nezvoženega snega je bilo še v izobilju, čeprav sva drugi spust opravljala med zadnjimi.
10.2.2013: Smučarski poligon na Murnovcu (1864 m) Poročilo, Turni klub Gora: Na turo je s poročilom povabila tejaoman.info (tam je tudi opis ture, edino pridevnik 'redek' v povsem spodnjem delu gozda ni mišljen smučarsko ;). Z izhodišča štartava skupaj z večjo vodeno skupino, na Murnovcu sva razglede uživala sama. Z vrha sva odsmučala precej desno od vpadnice (od zgoraj gledano, na sever). Ker je bilo pršičarjenje res uživaško, sva zadevo še dvakrat ponovila (vršnega spusta je točno 200 vm, odsekoma precej strmo, redek gozd). Vmes so z Murnovca za najinima smučinama odvijugali tudi 'vodenci', tako da sva naslednja spusta izbrala tik desno ob vpadnici, kjer je bilo še nedotaknjeno in kar se je izkazalo za najboljšo izbiro. Vsak naslednji spust je bil boljši. Grebenski pristop na Kresišče je zanimiv (z vmesnimi spusti prav divji), z vrha je pred nama glede na sledi peljalo res polno ljudi (tudi na jug je bilo zvoženo), a se je brez težav našel nedotaknjen pršič vse do nekje dobrih 1400 m (z grebena na sever se je najbolje držati čimbolj desno), zatem kakih 300 vm drenjanja po zvoženem odseku, za konec pa po pršiču še čez bivše smučišče do avta.
9.2.2013: Hajnžev Praprotnik, 1727 m Poročilo, Turni klub Gora: Danes so se očitno vsi novodobni "levi fašisti" zarotili proti nama. Prejšnji teden so reklamirali Hajnžev graben, da je očiščen in prijeten za turni sprehod. Tako sva štartala povsem spodaj v Zvrhnjem kotu, pri Maleju. A pot ni očiščena, je pa zato na nekaj mestih podrta... Pri Hajnžu (tam se Hajnžev graben konča) naju je pričakala smučina, ki je prišla od Gornika. Sledila sva ji po neverjetno položni cesti, ki je pred par leti gotovo še ni bilo. Na razcepu markirane poti je šla smučina še vedno po cesti, pa sva ji še malo sledila do konca ceste, kjer naju pričaka odbita prečka skozi goščavo. Še vedno slediva predhodnikoma (ugotavljava, da sta poznavalca, ker sicer živa duša ne bi zarila v tako smotan svet). Po goščavi prideva na poseko in po nekaj zoprnih okljukih sva res na prijetnem in razglednem slemenu. Žal vse okoli megla, in še snežinkalo je, tako da niti do stene Košute nisva dobro videla, pa tudi sprehoda je bilo hitro konec. Najprej naravnost navzgor po strmem, gostem in relativno ozkem gozdnem grebenu, nato predhodnika obupata in sta šla peš. Tu nama je bilo že jasno, da sta bila pred nama popolna nepoznavalca in res sta nad nekim lovskim vikendom nekje na slabih 1500 m obupala, ter odsmučala desno v hosto. Nadaljevala sva proti vrhu, svet se je lepo odpiral in zgoraj sva našla res krasno "flanko" ter tik pod vrhom stopila celo na smučino, ki je prišla s SV. Ker so ti predhodniki očitno našli na vrh, sva jim zaupala in sledila pri spustu. Vršni del spusta je bil res fenomenalen: ravno prav redek gozd, ravno prava naklonina in obilo pršiča. Spodnji del je bila žal slabše smučljiva ožja grapa, zaključek pa senožeti nad Gornikom, do kamor plužijo in tam bi tudi morala imeti izhodišče. Za naju se je spust šele dobro začel. Ker nama spust po Hajnževem grabnu ni ravno vzbujal skomin, sva nadaljevala po delno spluženi cesti do Mlečnika, kjer nama domačinka ni hotela "izdati" direktne (markirane) variante v dolino. Dovolj sva trmasta, da sva jo šla vdet, a sva jo brez zemljevida (ki je ostal doma) gladko falila. Tako sva bluzila čez senožeti, skozi hosto, preko ceste, mimo Mihca, skozi še eno prečko in hosto ter začuda markacijo na koncu celo ujela, točno ob stiku z dolino. No, vsaj smuči nama ni bilo potrebno sneti.
8.2.2013: Dvojna Veška kopa, 2074 m (Peca) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče za nas Gorenjce klasično, nad Rieplom. Špura je bila že potegnjena včeraj. Do gozdne meje pršič, nad drevesno mejo kloža. Tam sva jo po svoje ubrala levo na še "deviško" Veško kopo. Odsmučala sva v SZ smeri: vršnih 100 vm v okviru poti (kloža), zatem pa 500 vm uživancije po prvovrstnem pršiču naravnost navzdol (zgoraj redek gozd, zatem plitva grapa) do ceste, ki vodi v Globasnico. Ker je bilo tako noro fino, sva šla še enkrat gor pod Veško kopo (špura nama je bila medtem frišno potegnjena) in sva sneg še enkrat zaprašila. Za kratko sva nalimala pse in navzgor do prve serpentine (1500 m), zatem pa sva odsmučala v severni smeri preko Travente v dolino Globasnice. Vmes sva izbrala en zaraščen odsek z manj snega, ki bi se mu lahko tudi ognila, sicer sva smučala po redkem gozdu po več ali manj krasnem pršiču. Cesta in vzpon nazaj do avta (sedlo Luža) se vleče kot čreva, čeprav ga je samo dobrih 400 vm - tako položno cesto je res težko najti.
7.2.2013: Povna peč, 1503 m Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne z avstrijske strani na stari Ljubelj, krasen spust dol na sever, še enkrat gor na Ljubelj in po grebenu na Povno peč. Zaključiva tik pod vrhom, novega snega povsod okoli četrt metra, super smučljiv pršič. Odsvetujeva, da bi pri spustu kdo sledil najinima špurama. S Povne peči sva poskusila na pamet direktno dol na sever, vršni del je bombastičen, nekje na 1200+ m pa se začnejo problemi, gozdno pobočje se zoži v grapo s skoki, tako da sva morala precej 'čarati', da sva pred temo pocikcakala do izhodišča.
4.2. in 2.2.2013: Nad Ljubeljem Veter in sonce sta navkljub gozdu in senčni legi naredila svoje, pršiča ni veliko ostalo. Navzgor grede (najine petkove sledi je zamedlo, predhodnik pa je vlekel precej nemogočo špuro) sva se tokrat v jasnem vremenu lahko dobro razgledala za smučarskimi variantami. Najbolj mamljiva je direktna na sever s kote 1415 m, a je tam pršič že predelalo sonce in sva obrnila. Tako sva malo pod kočo izbrala redek gozd (levo od petkove variante), ki ga sonce ni obliznilo, pa tudi klože je bilo 'le' bolj za vzorec...
Poročilo, Turni klub Gora, petek: Na avstrijski strani Ljubelja je snega konkretno več, parkirava na prvi serpentini pod tunelom in v okviru ceste na stari mejni prehod Ljubelj. Prav po cesti sva hodila zelo malo: v spodnjem delu po senožetih, v srednjem naravnost skozi dovolj redko hosto (obe bližnjici desno od ceste), zaključek po cesti do Koče na Ljubelju. Od tam sva nadaljevala zahodno po/ob grebenu do prvega vrha (1415 m), čez greben je vlekel kar močan severnik. Novega snega je bilo 20 cm (ob 17 h in je še močno padalo), 400 m spusta je bilo zelo solidnih: od koče malo po cesti, potem pa na prvem 'pametnem' mestu levo skozi dovolj redko hosto. Pri Šent Lenartu za kratko po cesti, zatem spet levo čez senožeti in čez potok.
3.2.2013: Kovk in Konjščica Poročilo, Turni klub Gora: Cesta nad Ukvami je bila ob 10 h splužena, pri Oštariji takrat že polno pločevine, novega snega spodaj 25 cm, višje pa (dobrih) 40 cm, vseskozi je nažigalo sonce, na vrhu pa tudi severnik. Za tako položno pobočje je bilo novega snega odločno preveč, tako da nisva iskala nedotaknjenega pršiča, ker je preveč zaviralo, temveč ravno prav zvožen celc. Zatem sva skočila na Konjščico, kamor je tudi bila potegnjena špura. Novozapadlega je bilo še več (50 cm, tudi več), smuka pa malček boljša, saj je malo bolj strmo in gozdno. Spodnji del mimo planine do Oštarije je bil popoldne v senci in se je naredila skorjica.
27.1.2013: Homo alpinus cavusprofundus (luknjač) Med forumaši (Turni klub Gora) so se začela prerekanja glede poimenovanja določene podvrste Homo alpinusa (slovensko planinec), zato osvetlimo znanstveno terminologijo v skladu z najnovejšimi izsledki. Podvrsta Homo alpinus hiemalis (turni smučar) se je od časa raziskav dr. Janka Mlakarja v gorah izjemno namnožila, saj je turni smučar vse bolj prilagojen za preživetje v zahtevnem zimskem gorskem okolju. Najbolj opazna morfološka sprememba evolucijskega razvoja zadnjega obdobja so stopala, ki so se nekoliko skrajšala, zato pa so postala bistveno širša in premorejo izrazit stranski lok. To turnemu smučarju v globokem snegu omogoča boljšo plovnost, hkrati pa v vseh snežnih razmerah večjo okretnost, da ga je prav zabavno gledati. Homo alpinus vulgaris (navadni planinec) običajno pozimi dremlje in se le malokrat odpravi v gore. Večinoma se zaradi njemu sovražnega okolja (preglobok sneg) drži ustaljenih gozdnih poti, ki se zaključijo v planinskih kočah, kjer jih pogrejejo, napoje in napasejo, zatem pa ostrižejo. V zadnjih letih postaja vse bolj dokumentirano, da se je v genskem bazenu navadnega planinca razširila zanimiva vedenjska mutacija, ki mu omogoča gibanje v zimskem okolju tudi višje v gorah. Nekateri navadni planinci so namreč začeli v globokem snegu slediti turnim smučarjem, tako da hodijo po njihovih sledeh, kar jim zelo olajša gibanje. V smučinah za sabo puščajo luknje (gladko sled podaljšanih stopal turnih smučarjev pri hoji neenakomerno naluknjajo), odtod se jih je kmalu prijelo vulgarno ime luknjači. Med znanstveniki trenutno še teče debata, večina pa se strinja, da že lahko govorimo o povsem novi podvrsti: Homo alpinus cavusprofundus. Podvrste planincev gensko niso daleč narezen (speciacija je v teku), tako da se med sabo lahko poljubno parijo. Zanimiva so odkritja križancev med luknjačem in turnim smučarjem: Homo alpinus gigantopedarius (krpljar, križanec turne smučarke in luknjača) in Homo alpinus gigantopedariustabulatus (deskar, križanec luknjačice in turnega smučarja). Vse bolj je tudi dokumentirano, da ti potomci niso plodni, saj mladičev krpljarjev in deskarjev dosedaj še niso opazili. Zadnji vikend sva na območju nad Plavškim Rovtom in Planino pod Golico v sledeh turnih smučarjev preučevala povsem sveže sledi luknjačev, ki so navkljub globoki snežni odeji vodile prav do najvišjih vrhov, kar nesporno dokazuje veliko evolucijsko prednost omenjene mutacije. Sobotna znanstvena odprava kolegov na Golico je poročala, da je bila na vrh potegnjena povsem sveža sled turnih smučarjev in že takoj v nedeljo sva lahko v njih merila globoke sledi luknjača. Sklepamo lahko tudi, da imajo luknjači dostop do spletišča, kjer se med sabo družijo drzni turni smučarji in poročajo o svojih junaških podvigih - kar zelo radi počno, vključno s slikovnimi prilogami.
26.1.2013: Smučarski poligon za Hruškim vrhom Na Hruški vrh z juga preko Hruške planine - nasploh sva bila prvič turno na Hruškem vrhu, tako da sva bila prav vesela, da nama je "Bajsi tim", ki sva ga srečala na vrhu, razkazal res čudovit smučarski "poligon" na severni strani Hruškega vrha. Posebno drugi spust na poligonu, po širokem in golem vršnem pobočja Koprivnjaka vse do koroške planine Rožca, je bil v danih razmerah čudovit. Nasprotno od pričakovanj je bila super tudi smuka po južnih pobočjih Hruškega vrha. Tu sva za spremembo midva vodila oba "bajsija": z vrha direktno dol mimo redkih macesnov, zatem pa več ali manj kar naravnost naprej v dolino. Cest in pristopne "avtoceste" sem se ogibal, tako da smo smučali po bolj ali manj redki hosti, dokler nas nisem temelijto izgubil. Po uri napornega lomastenja sem in tja se je izkazalo, da smo povsem drugje, kot sem mislil, in da v spodnjem delu (nad Zajamnikom) obstajata dva pristopa do planine, vzhodni in zahodni... "Bajsija", oglasita se po mejlu, da se malo odkupiva ;-)
20.1.2013: Mrežce Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (pri spomeniku) je bilo novozapadlega snega 2 cm in ravno sva po radiu poslušala vremenska napoved, ki je "ugibala" o tem, da bo meja sneženja zjutraj na 800 m in se bo čez dan dvignila na 1500 m. Zjutraj je na Pokljuki žal veselo padal dež. Če bi bila zlobna (kar sva z veseljem ;-), bi komentirala, da se jim očitno niti skozi okno ne ljubi pogledati. Pol ure kasneje je na Lipanci tudi veselo deževalo, točno ob 9:00 je bila snežna meja na slabih 1800 m. Cokle so se pri vzponu delale kot za stavo, niti maža ni kaj veliko zalegla, zato pa so k prirastku cokel "pomagale" luknje nekega junaka, ki se je včeraj na Lipanco potrudil peš. Smučanje v takem nič posebnega, zgoraj se je še dalo solidno vijugati, nižje pa v mokrem celcu le bolj tako-tako. S ta širokimi elankami je sicer še kar šlo; Marijani pa pod 1700 m več ali manj ni šlo nikamor, razen direktno v moker sneg, odkoder se je kar umetnost izkobacati - če stopiš (padeš) s smuči dol, si do pasu v snegu.
12.1.2013: Greilkopf, 2581 m Poročilo, Turni klub Gora: Taxi tokrat ni pririnil čisto do zgornjega parkplaca, zmanjkalo je 50 višincev, cena pa je ostala polna (5 eur). Preko noči je padlo (dobrih) 10 cm na večinoma kompaktno (deloma pomrznjeno) podlago, vendar je veter nov sneg razporedil precej neenakomerno. Ciljala sva na Geisslkopf preko Feldseescharte. Na dobrih 2100 m sva preverila snežno podlago, višina snega blizu 150 cm, nekje na polovici višine je izrazita drsna plast, klada je ob večji obremenitvi zdrsnila. Obrnila sva, odsmučala dol do ravnine, se vzpela do špure (avtocesta) za Hagenerhutte in sledila večini, ki je pociljala na Greilkopf (2581 m). Vmes sva lahko opazovala, kako se je na vzhodnem pobočju Geisslkopfa verjetno preko noči utrgala kloža in pometla pobočje do tal. Danes je bil Greilkopf najbolj obiskan vrh v okolici, gotovo je navzdol peljalo več kot 30 smučarjev in pogled na povsem zvoženo normalko (bila sva skoraj zadnja) naju je preusmeril po vesinah več ali manj direktno navzdol, kjer sva lahko 'orala' po deviškem pršiču. Novega snega na vršni glavi je bilo tudi 30 cm, večinoma pa nekje do 20 cm. Nižje sva po stiku s 'smučiščem' lovila nedotaknjen pršič desno od predhodnikov. Zelo dobra smuka. Edino tam kjer je bilo manj novega snega, je motila pomrznjena podlaga. Cesta je še v celoti smučljiva, čeprav jo plužijo za taxi.
31.12.2012-1.1.2013: Nad Kalksteinom (Villgratner Berge) Mrknil nama je še zadnji Panasonic in hkrati najstarejši model od treh iz serije TZ. Zaslonček ne dela več, tako sva morala slikati na pamet in z uporabo opcije "burst". Za eno fotko si naredil rafal posnetkov s kroženjem zapestja - nekako v stilu "Lolek in Bolek". Začuda je celo kakšna uporabna fotka uspela... Da ne pozabiva glavnega: zahodna pobočja Kreuzspitze so v primernih razmerah turnosmučarska pravljica. Tudi prav zgodaj ni potrebno pričeti s turo, kar je za nas zaradi oddaljenosti kakor naročeno - sonce na široka vršna pobočja predvrha posije šele opoldne. 31.12.2012: Kreuzspitze (2624 m) in Mosesgungge (2552 m) Poročilo, Turni klub Gora: Vzhodna Tirolska: iz Lienza v Sillian in desno v zatrep doline Kalkstein, parkira se pri cerkvi (1636 m). Po cesti vzpon na planino Lipperalm (1904 m), sledi še nekaj ceste, zatem se v desno odprejo široka zahodna pobočja Kreuzspitze. Na vrh se smučina vzpne v loku proti desni. Položna pobočja normalke so primerna za vsakogar, nekje do 25°. Razgledi na Dolomite so izjemni. Snega je v teh koncih veliko tudi v dolini. Na planini in višje je bilo približno (vsaj) 20 cm pršiča, pod njim je bolj kompaktna podlaga. V ponedeljek je bilo na pobočjih Kreuzspitze preko celega dne več kot 50 ljudi, za vikend pa glede na sledi prav gotovo tudi še več, ampak na prostranih pobočjih se vse porazgubi. Normalka je bila sicer zvožena, a se je tudi tam videlo še več kot dovolj prostora za nove smučarske podpise. Glavna poslastica so široke vesine, ki padajo z južnega predvrha (Mosesgungge, 2552 m), tam je bilo (d)opoldne videti bolj malo smučin. Prvi spust sva zastavila z glavnega vrha stran od normalke, s tem da sva po grebenu prečila proti predvrhu in potem navzdol lovila noro uživaške pršičaste flanke do izravnave na slabih 2100 m. Tako fenomenalne smuke to zimo še nisva ujela in sva se takoj zapodila še enkrat navzgor, tokrat po smučini naravnost na Mosesgungge. Tudi po drugem spustu še nisva imela dovolj brezskrbne uživancije in sva še enkrat zapregla pse, za četrtič pa je žal zmanjkalo dneva...
1.1.2013: Karlsspitze (2612 m) Poročilo, Turni klub Gora: Po tako odlični smuki sva ostala v dolini in po najdaljši noči v letu naslednje jutro sledila osamljenim smučinam na vzhodnih pobočjih Karlsspitze, ki sva jih prejšnji dan opazovala s Kreuzspitze. S planine Lipperalm preko strme in redko poraščene stopnje na obsežno izravnavo in za sledmi po plitvi in široki grapi, ki v JV smeri pada z južnega predvrha. Po (in ob) grebenu je še kratek valovit vzpon do glavnega vrha. S Karlsspitze sicer poteka tudi lahak turni smuk po JZ pobočju, odkoder je smučino ravno potegnil lokalec, ki nama je odsvetoval vse najine variante. Z vrha namreč poteka na vzhodno stran kar nekaj možnosti za spust, razmere pa na pogled res niso delovale primerno varne, zato sva sledila nekaj smučinam prejšnjega dne, ki so s predvrha zastavile proti SV. Zgoraj v strmem so bile razmere malo mešane, zatem pa naju je vse do planine spet razvajal pršič. Pod planino sva za spremembo namesto ceste sledila manj številnim smučinam (prepričalo naju je dejstvo, da se nobena smučina ni vrnila navzgor ;-), ki so "pikirale" v ozek graben, ki naju je začuda brez snemanja smuči pripeljal točno na parkplac.
30.12.2012: Hochgrubenkopf (2664 m) in Klenitzenkopf (2592 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče je Sonnberg (1520 m) nad Stall-om, kjer zgleda precej ubogo vse skupaj: gozdna pobočja bolj ali manj kopna, zato pa je cesta na planino Klenitzenalm lepo zasnežena. Nad planino se svet odpre, novega snega pa je več kot dovolj. Smučati se da tik izpod Hochgrubenkopf-a in brez posebnih težav sva lovila široka pobočja s pršičem (ter se uspešno izogibala skorjastim flankam), kjer sva večinoma vozila po še nezvoženem snegu. Res zelo dobra smuka. Zatem sva skočila še po špuri na Klenitzenkopf, kjer pa je nov sneg mestoma že malo kložast, a ni sile. Smuka zelo luštna in prav tako se je dalo dobiti dovolj prostora za nove podpise - in še ga je ostalo, celca namreč ;-) Ljudi je v teh koncih bistveno manj kot na Romatenspitze in se povsem porazgubijo. Turnosmučarski tereni pa so podobni. Le malo krajše je vse skupaj.
29.12.2012: Še enkrat nad Tauerntal Poročilo, Turni klub Gora: Še enkrat sva šla na Romatenspitze, da vidiva, kako izgleda v povsem svežem pršiču. Na izhodišče sva lagodno prišla ob 9. uri in debelo pogledala, ker je bilo parkirišče nabito in očitno pol Mallnitza že na turnih smučeh (no, vsaj kakšna stotinja zagotovo). Privoščila sva si snežni taxi (za 5 eur ti je prihranjena ura dolgočasne ceste) in malo bolj živahno zastavila proti vrhu, tako da jih je po širokih pobočjih pred nama zapeljalo le kakih deset komadov. Zgoraj je bil super pršič (nekje blizu 30 cm), držala sva se levih pobočij, ki ponujajo čudovite flanke. Nižje pa je že bilo malo klože, a vseeno uživaško - tako da sva na 2200 m (vrh prečke) začela s ponavljanjem vaje. Le da sva tokrat navzgor sledila bolj osamljeni špuri, ki je vodila levo na Z predvrh (70 m nižje od Romatenspitze). Vmes nama je sicer skupina iz "zasede" (vzpon z druge strani) delno zvozila pobočje, a je ostalo prostora za neovirane podpise še ogromno. Drugi spust je bil malo slabši (malo več klože), a še vedno super. Nižje je bilo klože še več, a ni bilo sile. Na cesto sva se tokrat spustila po desni strani mimo planine Jamnik. Cesta je bila lepo speglana, ovinki malo poledeneli, sankači pa niso skakali pod smuči...
27.12.2012: Špik pod Plazom Poročilo, Turni klub Gora: Na Nevejskem sedlu je bilo novega snega točno 1 mm. Cesta na Pecol je bila zjutraj ravno v celoti zalita (tanka plast pomrznjenega snega), višina novega snega pa zelo spremenljiva od 0 pa "vse" do dobrega pol cm. Na Montaževi planoti je stanje enako vse do nekje 1800-1900 m, ko je novega snega na lepem nekje 10 in kmalu zatem okoli 20 cm in to na pomrznjeni podlagi. Proti Škrbini nad Cijanerico so se delale tudi zoprne cokle in v povezavi s pomrznjeno podlago je bilo kar pestro. Pod škrbino sva odvila levo na ostrogo Špika nad Plazom. Na 2400 m je začelo zelo silovito pihati in prenašati sneg (plaziči), ker bi morala prečiti še krajšo napihano flanko, sva po krajšem obotavljanju raje obrnila. Smuka zgoraj zanimiva (pršič ima že kložico, spodaj pa pomrznjena podlaga čudno grabi), pod Škrbino nad Cijanerico odsekoma naravnost grozljiva (pomrznjena podlaga ni enakomerna, višina novega snega tudi ne, dela se že kloža, ledenih grud plazovine se ne vidi povsod in gre vse skupaj zelo sunkovito in na trdo), nižje pa vse bolj kulturna smuka, po planoti je šlo pa prav luštno. Cesta je nazaj grede na nekaj mestih že kazala asfalt.
25.12.2012: Monte Cavallo Poročilo, Turni klub Gora: Danes je že božič, Zlodeja pa na forumu še vedno od nikoder. (Triglav lahko odštejemo, saj je tam Igor stalni inventar. ;-) Zato sva šla po njegovih sledeh pogledat, kam vse ga to zimo vodi turni korak. Mimo Baite Winkel na sedlo J od Cavalla in po kratki ferati proti vrhu sva sledila Igorjevi smučini. Nad sedlom (2044 m) se svet odpre (to sva zaradi megle bolj slutila kot videla), zadeva je sicer smučarska, žal pa je trenutno vršni del malce premalo zalit za smuko. Tako sva na prvem kopnem skoku pustila nahrbtnika s smučmi in skočila na vrh. Skoraj na vrh, ker v megli za rezat in močnem vetru nisva ničesar videla, sledi so poniknile, tudi principessine, in sva obrnila na neki grebenski glavi, ki je bila po višinomeru kakih 20-30 m nižje od križa. Snežne razmere: kratka smuka navkljub mlečni belini do sedla dobra, po žlebu tako-tako, pod njim spet zelo dobro, zatem pa bolj ali manj zelo smotana skorja v nikakršni vidljivosti do gozda in rodeo do bajte.
24.12.2012: OhneSteinKontaktGipfel Poročilo, Turni klub Gora: Tako so domačini javljali razmere na Romatenspitze. Parkira se na spodnjem parkplacu 1300- m, potem je slaba ura zelo položne ceste, nekaj minut nato po gozdu, potem pa po prostranih pobočjih na vrh. Smuka danes v zgornjem delu (nad 2000 m) zelo dobra. Pršiča ravno ni, je pa nek kvazi "postan pršič", ki je lepo smučljiv. In še polno nezvoženih vesin sva ulovila. Nižje je bila smuka zanič, skorjica je v senci že pomrznila, v gozdu je bil rodeo (zapeljale so naju "napačne" sledi), po pomrznjeni in mestoma ledeni cesti pa kar šiba. Naslov pa res drži. V povprečju sva danes nabasala vsak pol kamna. Zato pa sva nabasala toliko cokel, da sva vršnih 300 m zelo glasno robantila. Še vedno bolje kot večina, ki je gladko obrnila.
23.12.2012: Grape Mojstrovke Ravno prav za otvoritev smučarske sezone. Poročilo, Turni klub Gora: Navzgor sva slalomirala po lepo uhojenih in zalitih grapah: po Butinarjevi na Grebenc, po Pripravniški dol in po Župančičevi na vrh. Ker je bila Pripravniška ravno na frišno zvožena (dva komada sta se na smučeh oz. bordu zbasala po grapi navzdol), sva z Mojstrovke raje odsmučala po "nedotaknjeni" Župančičevi smeri. Zgornji del Župančičeve je smučarsko narejen in tudi snežne razmere so bile danes presenetljivo super (prhek, suh sneg). Nekaj metrov ožine je bilo potrebno oddrsati, sicer je povsod dovolj prostora za vijuganje. Pod vršnim delom sva na rami prestopila levo čez rob in odsmučala (Smer ob rebru) proti Šitni glavi. Tudi tam razmere dobre. Pod Šitno do Vršiča je bilo odsekoma odlično, mestoma poškrta, med ruševjem in še kje pa zanič.
19.5.2012: Hoher Sonnblick (3106 m), Nordwandrinne Vzpon iz zatrepa doline Rauris po Nordwandrinne (Osrednji ozebnik) na Sonnblick in spust po normalki je glede na videno kar popularna in prestižna tura - v soboto jih je bilo pred nama kakšnih 8 komadov, spodnje 4 sva ravno ujela do ozebnika (normalni pristop je pa sploh neverjetno množično oblegana zadeva). Zanimivo, da podstavek severne stene ni tako strm, kot deluje od daleč, in sva po dobri špuri do ozebnika brez večjih težav prišpancirala kar na smučeh. Naklon tega 'podstavka' je v povprečju nekje 35-40°, 600 m; sam ozebnik je visok 300 m in je konkretno bolj strm: spodaj 45°, zgoraj 50°, izstop pa nekje 55° ali več. Precej manj 'turašev' se odloči za smučanje po ozebniku, glede na sledi je v petek to uspelo dvema. Še manj se jih s smučmi spusti prav z grebena in navadno to storijo s pomočjo vrvi. Prvi slovenski ponavljalci (leta 1995), so se 'pohvalili', da so bili nasploh prvi smučarji, ki jim je uspel spust z grebena brez varovanja z vrvjo. Od daleč sva malo razočarano opazovala nemarno drčo, ki se je bohotila v spodnji tretjini ozebnika, višje sva lahko 'občudovala' še na pol prelomljeno opast na direktnem izstopu, tudi nov sneg, ki je padal sredi tedna, je bil v soboto že star - pol smeri je bilo pomrznjene, druga polovica od sonca mehke, prehod tik nad drčo je bil pa povsem gnil, vsaj ob drči se je izkazalo, da je dovolj prostora za smučanje. Tudi na vrhu ozebnika se je odprl še desni izstop, ki sem ga po temeljitem ogledu ocenil, da je za silo dovolj zalit in bi se zaradi mehkega snega z grebena ravno še dalo zbasati tudi s smuči, čeprav sta bili dve mesti precej ožji od dolžine mojih Elank. Dričanje s smučmi po izstopu mi kakšnega užitka res ni dalo, posebno spodnja ožina je bila kar smotana. Zatem se je po grapi kar spodobno vijugalo tako na trdih kot mehkih odsekih, 'le' ozek prehod ob drči v spodnjem delu je bil spet bolj zoprn in ga je bilo potrebno 'poabručati'. Na prostranih vesinah pod ozebnikom, kjer je možnih veliko variant, sem si obetal precej boljšo smuko, a kakšno razočaranje, nikjer se ni dalo niti približno spodobno vijugati; tako sem vseskozi izbiral med skorjo, gnilobo ali plazovino, pa nikjer ni šlo. Šele spodaj na ravnem, ko sem priključil na turni smuk s Hocharna, se je dalo po gnoju vsaj približno zavijati, užitka pa nobenega. Manjca se je že med vzponom odločila, da v takih slabih razmerah ne bo smučala po pristopni smeri in je šla po normalki ter se spodaj takoj 'pohvalila', da je bil sneg tudi tam povsod tako obupno zanič, da ni naredila niti enega uživaškega zavoja. Motivacija nama je v takem padla na nivo lenobe in sva jo po martinčkanju na mehkih travah ter uspešnem iskanju izgovorov popihala domov, čeprav sva imela 'visokoleteče' plane tudi za nedeljo...
12.5.2012: Mangart, tokrat v soncu
5.5.2012: Mangart, vršni SV greben
1.-2.5.2012: Južna pobočja Hochköniga (2941 m) Lamkopf, 2846 m
Kummetstein, 2875 m
30.4.2012: Prestreljeniško okno
29.4.2012: Monte Zermula (2143 m), severna stena
21.4.2012: Feldseescharte (2714 m)
1.4.2012: Hoher Sonnblick (3106 m) in Hocharn (3256 m) Plan je bil za dva dneva in malce drugače zastavljeno, a je bila sobota odločno preveč vetrovna - in se nama je v nedeljo nabralo preko 2600 m višinske, vršni del vzpona na Hocharn je bil tako v stilu "nad 8000"... TKG
18.3.2012: "Westlichenedelweissspitzennordostwandrinne" Vzhodni greben Stola: Jelenček, zahodni vrh, 1995 m: severovzhodni žleb, 40- °, 250 m. TKG
17.3.2012: Schareck, 3122 m
10.3.2012: Ankogel, 3252 m
3.3.2012: Kruckelkopf, 3181 m
26.2.2012: Špik nad Nosom, zahodni vrh (2515 m) TKG; za dodaten opis in še kakšno fotko tega luštnega spusta, ki je nekje na spodnji meji alpinističnega smučanja, glej 27.1.2008.
Pestrost oblačnosti na Kaninu preko dopoldneva:
25.2.2012: Nabojseva škrbina
22. in 24.2.2012: Kozjak (Ovčji vrh) Petek: TKG
Sreda: TKG
21.2.2012: Nad Oštarijo
18.2.2012: Pod Kriško steno
12.2.2012: Pršičarjenje po in pod Jalovčevim ozebnikom
8.2.2012: Romatenspitze, 2696 m Željo sva imela smučati z Geisslkopfa (2974 m, najvišji vrh nad dolino Tauerntal), JV ali pa še bolje V pobočje. Oboje tudi v živo deluje zelo vabljivo, a naju razmere (ravno V pobočja so bila najbolj "ofrajhana", beri napihana) niso prepričale, tako da sva sledila osamljeni špuri po sveže pobeljenih pobočjih Romatenspitze. Z vrha sva poskusila odpeljati izven normalke po krajši lepo zaliti strmini, a je pobočje ob obremenitvi takoj splazilo. Dobro da nisva rinila na Geisslkopf... TKG
5.2.2012: Škrbina v Krni dol, 2352 m Danes je bil pred nama začuda samo en smučar, za nama nikogar - in Forca de la Val je zelo oblegana tura. No, bilo je mrzlo, navkljub soncu... TKG
29. in 31.1.2012: Boštjan in Mojstrovka Boštjan, čimprej se pocajtej, da spet skupaj urežemo nove čudovite zavoje!
28.1.2012: Visoki Rokav Pred tednom so poročali o smuki z Rokavskega ozebnika in v cincanjum, kam bi šli, smo odvili pogledat, kakšen je letos zimski razgled z Visokega Rokava. Na koncu ga ni bilo prav veliko, na vrhu smo po slabih desetih sekundah obrnili... Dopoldne smo šli še prav na ležerno za stopinjami vse do vrha ozebnika, zatem smo pridno počakali v vrsti in se lagodno spravili v vstopni kamin. Nad njim so bile razmere še slabše, naši "utrjevalci" stopinj so obrnili, mi smo pa do pasu v snegu rili in trmarili po zračni rampi v desno, kjer se je snežna razmera na naše veliko zadovoljstvo toliko popravila, da smo lahko nadaljevali do in preko kopnega zgornjega skoka; do vrha je zatem le še krajši "sprehod", ki pa je bil ob pogledu na pozno uro precej nergaški. Z vrha do škrbine se navzdol šibati ne da, posebno če je potrebno dvakrat po luftu...ampak tik pred temo nam je na koncu le uspelo priti do gozda, odkoder je bil do avta le še lušten sprehod. TKG
26.1.2012: Turna sezona na vrhuncu ...v tako s snegom ušivi zima resda ne turnosmučarska, temveč turnokolesarska! Nekaj fotk je mojih, ostale so Lukove - tudi animacija.
22.1.2012: Škrbina v Brdih, 2587 m Snega je kriminalno malo, tako da se nam na Vrh Brda tudi peš ni dalo, ker bi z derezami praskali po skalah, po Pipanu se nam tudi niti pod razno ni ljubilo vleči, tako smo nadaljevali do vrha snežnega jezika in smuči odložili nekaj 10 metrov pod Škrbino v Brdih. Iz firbca smo pokukali po ozkem žlebu proti grebenu, a nas je tik pod oknom ustavil skok s premalo ledu, mi pa za plezarijo nismo bili opremljeni. Zatem smo pogledali še desno in nad manjšim lednim skokcem je bilo v navpični skali s travo tudi konec umetnosti in smo odsmučali navzdol. Smuka je bila zgoraj kar v redu, pod steno pa naravnost uživaška, dokler se niso začele vrstiti smučarske mine, ki so očitno letošnji hit sezone... :(
15.1.2012: Manjčina svečka Po sili razmer, ker je Manjci zaštrajkala noga, ki jo je zdelal pancar, smo opustili višje cilje in kmalu zatem ugledali čudovito ledno svečo. No, bolj svečko, ker niti cele 4 m ni bila visoka. Ta kratek štrik je bil z nami, pa ena matica in dve gurtni, tudi drevo je raslo ravno nad svečo, tako da smo bili takoj za hec. Boštjan je bil po preplezani svečki nekam sumljivo zasopel in roke so ga bolele. Sam sem po neuspehu, ko sem dolge minute otresal močno "navite" roke, spoznal kako take svečke ne smeš plezati; zatem pa še, kako se jo je treba lotiti, da bolj ali manj brez težav prideš na vrh. Manjca zaradi noge ni mogla niti poskusiti in da bi imela še ona nekaj od tega, smo "tej vertikalni ledni smeri" dali ime Manjčina svečka! ;) Malo heca mora biti, in kdor pozna izvor imena Vikijeve sveče, ve, da smo ukradli idejo. Za konec sva z Boštajanom skočila še malo višje in še pred Škrbino Prednje Špranje zavila desno na sonce; do kamor je pač šlo. Snega je bilo potem za smuko povsem dovolj, škrtalo ni, razmere mešane, celo pršič smo ujeli nad Viško planino, ampak cesta je bila pa spet majka!
14.1.2012: Špik nad Plazom, 2606 m Koliko je visok Špik nad Plazom? Nekje polovica virov (vodnički, zemljevidi,...) navaja višino 2606 m, druga polovica 2573 m. Za italijanske vrhove je potrebno pogledati izmere IGM (Istituto Geografico Militare), te najdemo na Tabaccovih zemljevidih in tam sta navedeni obe višini, ime Modeon del Montasio je zapisano pod koto 2573 m. Ampak zemljevide je potrebno pravilno brati (plastnice, grape, grebeni,...) in tudi goro je dobro poznati - potem dileme ni prav nikakršne, najvišja točka Špika nad Plazom je 2606 m. Kdo od "eminentnih" zna brati zemljevide? Mihelič, Buscaini! Kdo ne zna? Začuda naši "zemljevidarji" ne znajo, pa tudi Klinar in Candolini sta razočarala... Žal tokrat samo kot nadomestni vrh in tudi brez smučanja - smuči smo zaradi razmer (skorja, mine pod snegom, ožina) pustili precej pod vrhom. Ampak tudi peš je bilo luštno, smučarija do Pecola potem malo mešano, cesta je bila pa spet majka - letelo je kot sneta sekira.
8.1.2012: Špik nad Špranjo Žalost, da je letos tako ušiva snežna podlaga. Špik nad Nosom nam je zaradi tega odpadel, škrbina Riomoz je bila dovolj zalita, z vrha Špika nad Špranjo je škrtalo, tudi spodaj nad planino Krni dol si mimogrede lahko zapeljal na mino. Ampak cesta je bila pa majka! ;)
27.11.2011: Po smučarski trasi
26.11.2011: Mirni vrh
20.11.2011: Na frontni črti
19.11.2011: Milštetske Alpe
17.11.2011: Nos ali Travnik? Baje oboje!
13.11.2011: Prepišne višave Oglej si filmček:
12.11.2011: Pod Pinjo
29.10.-3.11.2011: Čarobni poznojesenski dnevi
15.-16.10.2011: Na grebenu Pručke
4.10.2011: Visokogorsko plavanje
1.-2.10.2011: Tirolski vikend: Dolomitski Dedec in Huda Baba Man... Dolomitski dedec je bil nadaljevanje našega poletnega obiska, tako da se je tura potegnila še čez en rob; kazalo je že prav fenomenalno kičasto, a je bil potem daljši gozdni odsek spusta tudi za ta "prave dedce" odločno preveč tečen... Kakorkoli, super tura.
...und Weibl 24.9.2011: Oslova jama Tokrat smo le poskusili s spustom na sever, ki smo ga zaradi poročila o 25 % dolgo odlagali. In izkazalo se je, da je potka v resnici kolesarsko zelo luštna zadeva. Spusta se je priporočljivo lotiti samo v suhem in dovolj pozno jeseni, da 'plevel' pod planino ne ovira.
10.-11.9.2011: Bavarski vikend (Visoka kišta in Poštarski dom) Tobi & Bernd: thanks for the touring! Marion & Felix: thanks for hospitality!
4.9.2011: Turni kolesarji namesto turnih smučarjev
3.-28.9.2011: Septembrski utrinki
22.-29.8.2011: Utrinki od tu in tam
17.8.2011: Visoka(e) tura(e) (3252 m) Ni bilo ravno pretežno jasno, zato pa toliko bolj fotogenično!
14.8.2011: Vrh Krnega dola (z delovno akcijo) Tokrat smo slikovito, neoznačeno mulatjero z Vrha Krnega dola spotoma kar konkretno uredili - sedaj je že prav kičasto tekoča... ;)
1.-15.8.2011: Utrinki
10.8.2011: Give me the sickest trails! 'Mister Front Pivot' came to Slovenia and asked us to give him the sickest trails. We delivered!
5.8.2011: Tagweide ('dnevna paša')
3.8.2011: V Žlebeh
2.8.2011: V Dolomitih ('laserski oddelek')
30.7.2011: Pogan
27.7.2011: "Navadno večji raven svet brez drevja in grmovja" (drugič) Še tri ogromne plantaže ruševja naj vendar očistijo skrbniki poti, pa bo tudi za tretjič... ;)
26.7.2011: Scheissberg 'Črka' v imenu gore je spremenjena, tako ime še bolj velja!
21.7.2011: Po "Roru"
17.7.2011: Zajeb! Ni kaj dodati, v vseh pogledih smo "zajebali". Naj vas fotke ne zavedejo! ;)
14.7.2011: Mulatjera z Vrha Krnega dola (Monte Cregnedul, 2351 m) No, ne čisto s samega vrha, zadnjih 20 m mulatjeri zaradi težavnega terena le zmanjka sape, brez posebnih plezalskih težav pa na razgledni vrh lahko "skočimo" peš. Mulatjera je neoznačena, nevzdrževana in počasi propada. Škoda jo je, zato vabiva ponavljalce, ki ste takim izzivom kos, da poskusite. Hkrati prosiva, da spotoma odmaknete kakšno skalo, ki je padla na pot in dela zgago; v spodnjem, "kosmatem" delu bo potrebno umakniti še kakšno podrto drevo in odstraniti nekaj vej. Pohodnikov to žal ne moti, pač urežejo bližnjico, s tem mulatjera še dodatno propada. Spust po res izjemno slikoviti mulatjeri (v zgornjem delu je več kavern, utrdb, lin, oken,...) v še bolj atraktivnem gorskem okolju je nepozaben. Pod 2200 m je vozno prav vse ("pivotiranje" skozi ovinke), višje pa so težave vse bolj konkretne, tu in tam je potrebno kolo tudi prestaviti - par okljukov se je namreč podrlo,... S Sella Nevea po gozdni cesti (na zemljevidih večinoma ni vrisana) na planino Krni dol (Casera Cregnedul di Sopra), desno po poti 625 do razcepa na 1600 m, kjer se v levo odcepi "naša" mulatjera. Začetek je še vozen tudi navzgor, zatem je potrebno kolo nositi. Zgoraj se "povsod" držimo levo in dosežemo škrbino oziroma kaverno na grebenu tik levo pod Vrhom Krnega dola.
5.-13.7.2011: Nekaj utrinkov
10.7.2011: Val Glagno (okoli Crete Grauzarie) Turo iz 2008 sva tokrat zaključila, kot se spodobi, po potki čez La Forco v Moggio Udinese. Nekaj daljše, zato pa slajše. Priporočava za jesen, vode na poti je dovolj.
2.7.2011: Glavica nad Krnico
29.6.2011: Smučarska
26.6.2011: "Vrh je" (...izgubljeno s prevodom)
25.6.2011: Monte Chiavals Leta 2009 smo vozili rundo Chiavalsa, tokrat sva iz Dordolle poskusila lažji in precej bolj smiseln uvod (krajša nemarkirana steza do ceste, ki vodi) v dolino Alba. Tudi zaključek glavnega spusta mimo bivaka je bistveno lepše narediti do konca, torej do same struge, ostalo je itak poezija. V vednost pa, da se skupaj nabere za dva tisočaka višincev...
20.-21.6.2011: Popoldanski utrinki Nad jezeri in v Lepi konti:
4.-18.6.2011: Lokalni kolesarski utrinki
23.5. in 29.5.2011: Hoteli nad Rezijo Laški Dul
Tam v Hlabuje
22.5.2011: V iskanju ključavnic
14.5. in 21.5.2011: Z goljufijo na Mangart Zaključna? Cesta prevozna do razcepa za kočo (1850 m), sneg ni pomrznil, spodaj je bil sicer kar kompakten, ko pa je treba na 2300 m peš naprej, je bilo pa vse bolj gnilo. Dol smo v megli in dežju smučali po Zimski z italijansko varianto, vse še zelo lepo zalito, smuka zgoraj slaba, pod smučmi začuda niti ni veliko plazilo, nižje se vse lepše vijuga. Brez prekinitve (nekaj metrov obveznega štamfanja) se prismuča do avta.
Zaključna! Cestarji so v soboto finiširali s čiščenjem ceste, rampa zjutraj zaprta, popoldne odprta, splača se pripeljati 100 m nad tunel, tako da smo takoj na snegu, ki je zatem zvezen vse do vrha. Nad 2300 m nas je nepričakovano "razveselila" smotana požled, tako smo najprej skočili na vrh Slovenske grape, ki je bila (vsaj desna polovica) večinoma že na soncu. Nekje ob 8:30 z Boštjanom odsmučava z rame (2550 m), na soncu nemogoč gnoj in v globino prhek sneg, v senci še bolj nemogoča tanka plast gladkega ledu, kjer robniki praktično nič ne primejo. Obup, v skupnem bolj sestop na smučeh kot smučanje... Zatem se zapodiva še po Zimski na vrh Mangarta, kjer je v senci ravno tako požled, na soncu pa gnoj. Počakava do 11ih, zgoraj do prečnice trdo kot "armiran beton" in ravno da so robniki še lepo prijeli, prečnica gnila, a začuda ni plazilo, na koncu prečnice pomrznjen prestop na požlejeno vesino, kjer je težav "vedno" konec. Tokrat pač ne, 10 m "stopničastega sestopnaja" s pomočjo cepina po požledi, potem pa fenomenalna smuka po ravno s soncem obliznjeni vesini, sledil je trd izhod ven na italijanski obvoz, ki je še polno zalit, ter bolj ali manj uživaško smučanje do avta.
8.5.2011: Vršni spusti s Kölnbreinspitze, 2934 m
5.-7.5.2011: Lokalni kolesarski utrinki
28.4. in 2.5.2011: Prvi in še drugi krog Pekla
1.5.2011: Prestreljenik, SV stena Na SV flanki (6.2.2011), tokrat na smučeh: TKG. Vrhunec smučarske sezone, na katerega sem čakal vse od začetka februarja, ko sem se z vrha Viša zagledal v SV steno Prestreljenika, kjer mi je v oči padla široka bela črta. Izjemna flanka: strma, prostrana in zračna - to je to, kar si ljubitelji strmih smučin lahko le želimo. Vesina je celo tako strma in zračna, da ob prvem obisku nisem bil prepričan, ali se jo bom s smučmi sploh kdaj lotil. Vso pomlad sem čakal na tisti neopisljivi lahkotno smučarski občutek, ko so strme smučine urezane z lahkoto in popolno zanesljivostjo, in ta občutek sem dokončno ujel šele na pošteno strmi liniji z Mangarta. Potreboval sem "samo" še ustrezne razmere in te so bile ujete res "glih-za-glih". Že spodnji, ključni smučarski prehod, kjer greda povede iz vstopnega žlebu na vesino, je bil povsem prhek, in po njem ni šlo, tako smo na vesino splezali preko trav, snega in skal direktno navzgor. V spodnjem delu vesine nas je za nameček pričakal odsek, kjer je bil sneg pošteno namočen, da smo se pogreznili do riti in smo že iskali, kje bi levo ušli ven iz stene, a so bile razmere tam še slabše. Tako smo nadaljevali in razmere so se višje kmalu "uredile", le malo pod grebenom je sledil še eno podobno gnojno mesto. O smučanju čez steno smo že davno prenehali resno razmišljati in tako smo z vrha začeli smučati po normalki proti žičnicam. Ko smo prismučali do razcepa, mi vse skupaj ni dalo miru in tudi razmere na presmučanem odseku z vrha so mi govorile, da bo tudi čez steno povsem varno. In sem šel. Po prvem zavoju sem bil povsem "notri", polno osredotočen na samega sebe, na smučanje, na snežno podlago in na vse okoli mene. Praktično v enem zamahu sem z užitkom presmučal celotno vesino. Za prestop z vesine v žleb sem si vzel malo predaha in sem ga potem res komaj izvedel, ker mi je tisto snežno "prhnobo" s strme grede ene trikrat odneslo in je bila kar umetnost obdržati ravnotežje, sicer bi moral v žleb skočiti, na kar sem bil tudi pripravljen. A ni bilo potrebe in sem, takrat pa že povsem sproščen in razbremenjen, odsmučal še preostanek smeri. Smer je visoka 350 m, naklon praktično konstantno med 50-55°, ocenil sem z I+.
26.4.2011: Monte Bivera, 2474 m (severni žleb)
25.4.2011: Mangart: "naravnost navzgor" in "naravnost navzdol" ;)
23.4.2011: Strmo vijuganje z Vrha Laške planje Kratko, a zelo sladko. Smer je v dobrih razmerah neverjetno uživaška in ponuja res strmo smučanje, če namesto drenjanja po dnu žleba izbiraš linijo po bregu. Tudi pod smerjo se preko robu pod Črnim Voglom lahko ujame zelo strme prehode v Zadnji dol, TKG.
17.4.2011: Srednji Vršič, 2543 m Nič posebno dobrega se na ta dan ni zgodilo v gorah. Najprej nas po treh urah pristopa na Škrbini v Pečeh razočara greben Malega Kanina, ki ima že kopno stopnico. Zatem smo sicer našli lep pristop na Srednji Vršič in na drugi strani ravno še zalito varianto spusta. Ampak nedelja se ne da in "skalni podor" precej surovo prekine poskus smučanja po sicer idealno opuščeni snežni podlagi. Vezi zlomljene, smuči udarjene in ukrivljene... Skratka vse naj! ;)
16.4.2011: Travnik, 2256 m (Berginčevi turni smuki) Od zapornice (950 m) do prvega Dola (1300 m), desno gor po širokih snežiščih in v zatrep pod S steno Travnika in Plaskega Vogla ter v izrazito grapo v vpadnici Travnika. Na 1950 m se svet postavi pokonci, zravna se šele na vrhu Travnika. Ker v soboto sneg ni imel namena odjenjati, smo šli "le" pofirbcati, kako izgledajo Berginčevi "turni" smuki, ki so ocenjeni s VI? Strmo in zračno! Spodaj je "samo" strmo (45°-50°), višje je konkretno bolj strmo in pričaka sitna (mestoma precej ozka in tokrat smučarsko preslabo zalita) rampa desno. Zaključek desno mimo opasti je fotogeničen in pripelje točno na vrh Travnika. V številkah bi se zapisalo: 300 m, 55°/50°. Kdaj, ko bodo dobre razmere, bi pa ta turni smuk morda lahko celo presmučali... ;)
10.-14.4.2011: Lokalni kolesarski utrinki
9.4.2011: Martuljška Ponca ali Oltar? Žal so bile razmere za smučanje slabe, tudi Sneguljčica se je uprla, smo pa ujeli zelo lep pristop na vrh Oltarja.
5.-6.4.2011: Kolesarski utrinki
3.4.2011: Smučarski Eiger, 3970 m (Z 'stena') Z avtom je 8 ur vožnje do Grindelwalda, s prvim vlakom na Eigergletsher (2320 m), kjer se odpre celotno vršno Z pobočje Eigera. Do vrha je 1650 m, sama smer je visoka 1200 m, spodnji del smeri je malo manj strm, nato strmina počasi narašča, v zgornjem delu je zelo enakomerna in doseže (do) 45°. Smer ima praktično povsod veliko prostora (smučarska pravljica: široke in zračne vesine), izravnave ali kakšne izrazite prelomnice v smeri ni. V dobrih razmerah, ki smo jih srečno ujeli, je bilo vse skupaj fantastično. Smučarska ocena je Z+, po naše bi bilo recimo za V-. Taka tura ostane še dolgo v glavi, bo potrebno še kakšno podobno ujeti!
30.3.-1.4.2011: Kolesarski utrinki
21.-26.3.2011: Popoldanski utrinki
20.3.2011: Prečka
12.3.2011: Škrbina nad Plazom (2530 m), VSV deber Zjutraj smo begali sem in tja po Špranji, dokler se le nismo odločili za globoko zasekan žleb, ki vodi na škrbino med Špikom nad Plazom in Vrhom Brda. Z Marijano sva bila v žlebu že dvakrat, tokrat smo upali na smučanje s škrbine, a so bile nad skokom razmere slabe - 'prehitri tobogan' po celotni višini.
6.3.2011: Veliki Nabojs Skozi Žabniško krnico na sedlo, na sam vrh Nabojsa smo zatem pristopili z Z strani. Od pravljice pred leti ni ostalo nič, zgoraj je bilo že dopoldne vse gnilo in smo pri smučanju splazili precej južnega snega. Ključni del (prečnica) ni hotel spustiti, tako da smo šli malo peš, zaključni del do sedla pa ni bil ne pomrznjen ne gnil, ampak skorjast... ;) Zato pa je bila smuka z Nabojsevega sedla v Žabniško krnico odlična. Držali smo se še nezvožene desne strani, kjer smo do koče res krasno pršičarili. Nižje je šlo tudi dobro, prav tako tudi v gozdu! Fotke so tokrat vse "ukradene"; Boštjan in Matija.
5.3.2011: Pršičarjenje nad Špranjo - Špik Hude police z dodatki Tokrat sem spoznal še v vseh pogledih najlepši in najlažji pristop do najvišjega ozebnika Julijcev (čeprav ima Žleb Hude police v nasprotju z uradnimi 800 m v resnici 'samo' dobrih 700 m višine, je še vedno daleč pred vsemi), ki poteka desno od markirane poti in vodi skozi slikovito grapo s slapovi. Zaključek spusta pod ozebnikom pa je daleč najbolj smučarsko, če pod steno nadaljuješ daleč v levo, dokler se za prečenjem macesnovega gozdička ne odpre prehod v Špranjo. Prehodov je sicer več, vsaj dva sta smučarsko užitna (eden kot zgoraj opisan, drugi pa z iskanjem prehodov začne med macesni), mi smo v večerni svetlobi vse skupaj malo zakomplicirali, pa smo vseeno staknili smučarski prehod... Skrit in le izjemoma obiskan dodatek je bil žleb med 'nepristopnima' stolpoma Mazzeni in Lazzara, Canalone de lis Sieris. Vanj smo se zapodili takoj po presmučanemu Žlebu Hude police - žleba sta nekako vzporedna. Zaključek žlebu je na škrbini stolpa Lazzara (približno 2165 m, strmina ni nič posebnega, smučarska ocena je nekje slaba III, 400 m). Pršič je bil od sonca še nedotaknjen in smučarija je bila v splošnem izredna. Odsekoma se je tudi 'plavalo'.
27.2.2011: Špik nad Tratico, 2405 m (JZ žleb) Z Visoke Montaževe planote smo imeli zamerkano, da vodita na Špik nad Tratico dva žlebova, tik levo od vpadnice vrha. Sobotne razmere na J orientacijah so bile spodobne, dregnili so nas pa Radoveljčani, ki so navdušeno razlagali o smučanju s Špika nad Tratico (mimo Škrbine nad Tratico)... Vstop v 'južno steno' (1900+ m) je levo od vstopa markirane poti za Špik Hude police in oba zapomnjena žleba sta bila v srednjem delu začuda povsem kopna. Zato pa se je povsem na desni strani nepričakovano odprl žleb, ki je obetavno vodil proti vrhu. Pristopna smer je tudi smučarska (odsekoma pošteno strmo), le snega je bilo pa za smuči odločno premalo. Na stiku s prečno mulatjero (nekje 2250+ m) smo stopili na sobotne sledi in za njimi na vrh. Žal je nekje 15 m pod vrhom na (smučarsko nič posebno zahtevni) travni gredini za kratko zmanjkalo snega, tako da čisto z vrha nismo peljali. Začetek smučarije je strm (45°+), zatem strmina kmalu pade pod 40° in smer se združi s priljubljenim (zahtevnim turnim) spustom s Škrbine nad Tratico. Skupna smučarska ocena bi bila lahko IV-, 500 m.
26.2.2011: Vrh Krnega dola (JZ žleb; JV vesine) Na JZ pobočju, v vpadnici Vrha Krnega dola (2351 m), smo imeli za pristop že nekaj časa ogledan zanimiv žleb, ki ima spodaj kar konkreten skok. Od daleč je izgledal vstop kopen in smo si (poleg standardnega Boštjana se nam je pridružil Tomaž) že ogledovali rezervno varianto na desni strani. Vseeno je bilo potrebno pogledat čisto od blizu in res se je v skritem kotu le prikazal krasen, kakih 80° strm in slabih 10 m visok "ledni smrkelj". Imeli smo sicer presneto malo opreme, a jo je bilo ravno dovolj, da smo se skobacali čez in za sabo potegnili še nerodne "omare z antenami"... ...v iskanju zasneženega vrha smo zgoraj zaključili na grebenski špici par metrov pod glavnim vrhom, odkoder se nam je odprla smučarsko res čudovita JV flanka; (do) 40°, 400 m, nekje (dobra) smučarska III, nižje se pobočje položi. Žal so bile razmere za smučanje dobre samo povsem zgoraj, zatem nas je vse bolj ovirala skorja, na koncu pa nas je (vsaj dobro uro) tepla še napačna izbira pri iskanju smučarske prečnice proti planini Krnega dola. Bolj smotane variante bi skoraj ne mogli poiskati! :(
24.2.2011: Monte Coglians Lanski "photo session".
23.2.2011: Hochspitz, 2581 m Letos je bil Hochspitz v pršiču večkrat pohvaljen, a smo dvakrat preveč cincali zaradi vremena (vožnja v dolino Lesachtal je dooolga), in je bilo končno treba videti to čudo. Izhodišče 1200+ m, zaselek Winkel, po cesti skozi Winklertal do 1500+ m, kjer se svet nad gozdom dokončno odpre. Mi smo sledili zelo čudni špuri, ki nas je vodila zelo slikovito, a močno gori-doli-naokoli. Direktna varianta vodi v smeri JV več ali manj naravnost na vrh (greben se doseže nekaj 10 vm S od vrha)... Tam okoli je še nekaj zanimivih pobočij. Pri poskusu smučanja po širokem SV pobočju Hochspitza smo zaradi razmer takoj obrnili, vesine Gamskofla tudi izgledajo strašno mamljivo, sicer so se pa razen nas vsi ostali turni smučarji 'drenjali' na drugi srani doline, na prav tako smučarsko všečnem Reiterkarspitzu.
20.2.2011: Jalovec Kaj storiš, če na vrhu ozebnika ugotoviš, da so razmere proti vrhu Jalovca odlične, ti pa si zaradi lenobe doma pustil dereze in s seboj vzel samo TS aluminijasto igračko v obliki cepina? Nič, pač odsmučaš po ozebniku in se 'tolčeš' po glavi... Mene je zaradi take sorte lenobe že 'bolela' glava. Tokrat se je res bolj računalo na 'oglaševani' sobotni pršič v ozebniku (ki ga nismo več našli), na Jalovec pa zaradi večje pošiljke novega snega in vetra v resnici ni bilo za misliti, a se je prav tam prikazala "Marija". Na koncu sva imela z Boštjanom še srečo pri tekmi z meglo, ki se nama je tik pred zavzetjem Jalovca prijazno za hip umaknila, tako da sva v dobrih pogojih uživaško odsmučala vršno glavo. Takoj zatem sva potonila v meglo in bolj pritipala kot prismučala do lijaka, ki vodi v ozebnik...
19.2.2011: Kreuzeck (2701 m), še en pršičasti "križni" vrh Lani smo v primerni porciji pršiča uživali na S pobočjih Hochkreuza, letos smo na planini zavili levo na Kreuzeck. Z vrha smo najprej odsmučali po lepem in mestoma kar strmem pobočju tik desno od pečin na S (400 vm, pršič brez dna), naokoli nazaj na vrh in sledil je še spust po čudoviti vršni Z flanki...
12.-13.2.2011: Vikend Begunjščice Z Boštjanom sva šla na peš sprehod po Begunjščici, kjer sva že spodaj sklenila, da bo najin vodnik izključno nos in lepi prehodi. Tako sva spodaj najprej obrnila v Jančevi, potem višje na plazu našla sledi, ki so naju povedle po zelo luštni Ostržkovi smeri (še kak meter snega, pa bo prav lepo smučarska) na Begunjsko Vrtačo. Za sledmi sva sestopila po Lenuhovi in se na drugi strani Šentanca zapičila v obetaven snežen jezik. Sledila sva prehodom na greben, po njem tipala levo in desno, na koncu pa na vrh stene prišla več ali manj točno po sredi. Sestop po Y me je prepričal, da bo potrebno grapo naslednji dan tudi posmučati... ...tako sva z Manjco v nedeljski megli tipala za vstopom Rožičeve, ki sem jo prepoznal šele sredi prvega skoka. Zadnji skokec je višje potem sicer strašil, da ima samo požled, a je bilo mesa dovolj in nad njim sva se do vrha prepustila ležerni hoji po stopinjah. V megli sva pri smučanju z vrha srečno vbodla v desni krak Y, začuda pa razmere niso bile prav nič uživaške; še en dokaz več, da pešakom ne gre prav nič zaupati glede smučarskih razmer! ;)
8.2.2011: Prisank, čez S steno V zimskih razmerah sva dvakrat po Hanzovi že pristopila na vrh Prisanka. Enkrat na samem koncu zime, drugič na začetku. Tokrat je bilo v planu, da se gre čez steno sredi zime, da se namesto smotanega začetka Hanzove poti poišče "skriti žleb" in da se gre skozi Hudičev žleb. Do vrha Hudičevega žlebu je bila stvar, razen orientacije spodaj, potem precej enostavna, višje je pa pozimi očitno konec "civilizacije" in nas je pričakala druga pesem... "Skriti žleb", ki vodi iz zatrepa s slapovi v vpadnici Hudičevega žleba, sem v literaturi večkrat zasledil. Dejansko stvar niti slučajno ni skrita, ampak je prvi in širok prehod iz zatrepa s slapovi kar pravi. Tam šele je potrebno še čez en prag, ki privede do stika s Hanzovo potjo. Možnosti sta dve, takoj na vesini navzgor čez kratka ledna skoka ali pa na koncu vesine med rušjem poiščemo žleb, ki bi se mu pa lahko reklo skriti! Iz zatrepa s slapovi sicer obstaja višje še en prehod do Hanzove, vednar potrebuje precej več snega. ...ki se je brez vrvi gotovo ne bi lotili. Namreč začetek strme in izpostavljene gredine, ki iz žlebu vodi na Hudičev steber, je bil v popolnem nasprotju z razmerami nižje; v globino prhka gredina, za nameček je veter napihal še precej smotan rob. Višje nas je v ne ravno dobrem stanju pričakala še psihično dooolga prečnica od Hudičevega stebra do srede stene, kjer težke antene na hrbtu motijo ravnotežje in v primeru podrte stopinje grozijo z izgubo ravnotežja. Od police naravnost proti vrhu je bilo potem prav lahkotno, če nas ne bi tik pod vrhom zavrnil zelo strm in prhek žleb, tako da smo se umaknili levo na žal prav tako prhek greben. Skratka za pestrost je bilo poskrbljeno, ampak po 8 urah je bilo na vrhu vse desetkratno preplačano. Za nameček smo v čudovitih pomladnih razmerah z vrha na dušek uživaško odsmučali po Prisojnikovem južnem pobočju... TKG
7.2.2011: Mala Martuljška Ponca ("vrhunska tura") S grapa VMPonce nas je vabila že lani, a smo preveč odlašali. Letos smo bili očitno prezgodnji, žal se pa (ne)zalitost grape razkrije šele po dooolgem pristopu čez Kotle. Vseeno smo našli lušten nadomestek v obliki direktnega pristopa točno na vrh MMPonce, ki je v idealnih razmerah celo smučljiv. Z vrha smo neuspešno poskušali v labirintu spusta v Veliko Dnino in smo tako žal morali odsmučati nazaj čez Kotle, kjer nas je morila nebodigatreba kloža... A zakaj potem 'vrhunska tura'? Zato, ker se spodnji in zgornji Gorenjci očitno slabo razumemo!
6.2.2011: Prestreljenik, SV stena Čeprav sva si zatrdila, da se z nevejsko nihajko ne peljeva več, naju je po naporni sobotni hajki premamila lenoba. Dobesedno vzeto niti nisva prelomila obljube, ker sva se zategnila z novo gondolsko žičnico in spet sva se zaklela, da je bilo to prvič in zadnjič (Kar se vljudnosti, ustrežljivosti in kompliciranja tiče, so Italijani klasa zase!). Na srečo sva se kmalu otresla direndaja smučišča in zavila pod SV steno Prestreljenika...
5.2.2011: Viš, SV deber Čez Viševo SV deber sva s smučmi že plezala, a sva morala smučati na drugo stran. Takrat je bilo jasno, da je smer v dobrih razmerah zelo lepo smučljiva - prostora je namreč presenetljivo ogromno, le dva kratka odseka sta ožja, pa tudi tam se da zavijati. Dvakrat kasneje sva v steni obračala, ker sploh nisva prišla čez (kopen) ključni skok. Tokrat je bilo potrebno poskusiti tudi v hladni zimi, ko je skok še okovan v led; vsaj upali smo, da bo. In je tudi bil! Še več, ozebnik je bil tako lepo zalit in snežne razmere (razen na par mestih) tako ugodne, da sploh ni bilo dileme, kje bomo smučali v dolino. Abzajl čez skok je pri smučanju res nebodigatreba, ampak po normalki je prav tako potrebno mimo/pod Galerijo peš oziroma po vrvi... Pred četrt stoletja je bila Gola NE presmučana v celoti, vsaj dvakrat. Za ključni del je legendarni Mauro Rumez zapisal 60°. Brez tega skoka je težavnost smeri (slaba) V, 900 m, 50°/45°, s precej izpostavljeno prečko nad Malim Višem.
30.1.2011: Montaž, južni žleb Južni žleb (Canalone sud) sva že velikokrat gledala, a se prav v ključni del (zavoj desno) od nikoder ne vidi prav dobro. Sicer je pa glavni problem, kako sploh priti do žlebu, kajti direktna varianta je res le malokrat zalita, na desni sta sicer tudi dve možnosti, najbolj atraktivna (= fotogenična) pa izgleda leva varianta mimo Stolpa vrh Strmali in tja smo se tudi zapodili. Spodaj nad Stolpom smo morali kar štrikati in se varovati, začuda pa je bil zatem sam žleb presenetljivo lahak (v celoti zasnežen), res je pa najbolj strmo na zgoraj omenjenem vogalu. Sama kulisa z vseobsegajočim meglenim morjem je bila nadvse všečna. Montaž nam je pripravil praktično enako "postavitev" kot za novega leta. Hvala! ;)
29.1.2011: Gurglitzen, 2352 Nič posebnega, zanesljiva varianta glede na poročila domačinov. Če bi bili bolj podjetni, bi uživali v še globjem pršiču in to nadstropje višje...
23.1.2011: Špik nad Plazom, 2606 m Z enim samim konkretnim ciljem, da gremo po sobotnem obisku "hladilne skrinje" na toplo... in Pecol je navadno najbolj zanesljiva varianta, tudi izbira zgoraj veliko obeta, ampak je treba zadeti. Žal v prvo nismo srečno ciljali, drugi poskus je bil pa v vseh pogledih bomba! Spust s Špika nad Plazom je smučarsko zelo všečen, poteka po zračnih/odprtih vesinah, tudi zgoraj se je zaradi primernih razmer (trd/pomrznjen 'grifig' sneg) dalo peljati po strmi flanki (50°), sicer se temu delu lahku skoraj v celoti umakne po bolj varnem dnu neizrazite grape. Spodaj pod Škrbino nad Cijanerico so bile pa razmere za nameček celo 'božanske'!
22.1.2011: Karschneideck (2972 m) Poročilo na TKGora:
18.1.2011: Popoldanska, MM na MM
16.1.2011: Špik nad Nosom Z vrha na J, normalka, III+, 400 m; tisti plus je vršnih nekaj 10 m, kjer strmina doseže 45+° (velika večina turo zaključi na širokem sedlu Planja, dobrih 50 m pod vrhom). Najbolj atraktivno se turo potegne čez planino Krni dol, na škrbino Riomoz, na sedlo Planja in levo na vrh Špika nad Nosom. Navzdol je pod vršnim pobočjem najbolje zaključiti po krnici Livinal del Buinz...
15.1.2011: Rjavina (s predpripravo ;) Z glavnega vrha Rjavine je možnih več smučarskih variant. Najprej je narejena najbolj očitna (s strehe po prečnici in skozi ožino), dalo bi se tudi naravnost navzdol do ožine. Mi smo upali, da bomo uživali po strehi vse do Temena in po PP prehodu do "bombnika". Na licu mesta se je izkazalo, da spodnji prehod še ni ravno smučarsko užiten, tako smo poskusili normalko, ki jo je skupaj za eno spodobno smučarsko trojko. Itak posebne uživancije na strehi ni bilo, žal skorja v soboto ni odjenjala. Vseeno je bilo pa fajn! Ker smo bili pri povratku/vzponu nazaj na Pungrt kar precej naveličani teh gor-dol variant, ki jo Rjavina iz Krme neobhodno zahteva, smo po "sili razmer" (ki sliši na ime lenoba) našli prav zanimivo varianto spusta izpod Rži, kjer ni potrebnega nič vzpenjanja, le en strm prehod je treba ujeti, ki pripelje malo pod lovsko kočo...
2.1.2011: Montaž (J stena - smer Luce Vuericha, Findenegg) Tako temeljito pobeljene J stene Montaža se res ne vidi vsako leto, sneg je bil nalepljen tudi v vertikali, a začuda močna ohladitev proti coklam ni zalegla. Smer je za peš res čudovita in nič posebno zahtevna, za smučanje na ključnih prehodih še manjka snega in korajže tudi. Zgoraj sva ob pogledu na nevarno napihan greben proti Pipanu sestop po normalki odmislila in šla gledat razmere v Findeneggu...
1.1.2011: Še enkrat ta hitra Mojstrovka, spet Butinarjeva
31.12.2010: Kanjavec (Za Debelim vrhom) Bo rekord ali ne bo rekord? Temperaturni namreč! ;) TKG: Dobre smučarske razmere, pravega pršiča sicer ni več, sneg je spremenljiv, se da pa "povsod" nizati krasne zavoje. Špuro sva imela narejeno, smučala z Jakom, ki je čez Laz in Za Debelim vrhom na Hribarice pritovoril svoj štirimetrski "križ". Presmučan je bil tudi Debeli vrh. Z avtom se pripelje na 925 (slap Suha).
30.12.2010: Hochgrubenkogel/Schwartseekopf (2664 m) in ostali pršičasti kuclji Poročilo na TKGora:
29.12.2010: Mojstrovka (Butinarjeva, "Drevesnica")
28.12.2010: Krniška glavica Razmere za smuko sicer nič posebnega, ampak razgledi...
27.12.2010: Pršič v hladilniku pod Kriško steno Trunosmučarski Mišo pravi, da je tole reklama... ;)
19.12.2010: Nad Oštarijo
18.12.2010: Sončni zahod na Vojšci
14.-17.12.2010: Večerne vragolije Idelane razmere za kolo na zasneženih potkah: mraz, škripavček, led, veter, sneg za vratom, samota, sončni zahod,... in včasih celo zakurjena bajta!
12.12.2010: Manj znani sosed Trupejevega poldneva, Bele peči
11.12.2010: Kočna, obrat nad Malimi vratci Snega pod Vratci je več ali manj normalno veliko. Ko pa se začne ta luštni del (od Malih vratc ob neizrazitem J grebenu direktno na vrh Na križu, bivša Kokrska Kočna), je pa snega le še za vzorec, ker ga je enostavno odpihnilo. Na edinem mestu, kjer se grebenu lahko tako tudi reče, je v sunkih tako nemarno vleklo, da naju je kar prestavljalo in sva raje po pameti obrnila nazaj...
5.12.2010: Pozerska; od vrha do tal
4.12.2010: Mrežce za začetek
25.11.2010: Smrekovško pogorje Pred leti smo bili še s trdaki tam gor večkrat v gosteh in vedno je bilo fajn. Tokrat je bilo še bolj; se boljše kolo res hudičevo pozna. Sam greben je še vedno strašno lušten in (takrat ne bi verjeli za živo glavo) tudi v celoti prevozen, edino eno samcato kratko mesto navzgor se nama z Lukom ni pustilo ugnati. Žal je pa del single pred Travnikom padel za napredek, nekaj 100 m nove vlake. Večina fotk je ukradenih iz Lukovega fotkiča in tudi z morebitnimi namigi je presneto težko pogruntati, katere so to. Lahko se pa, bralec, pohvališ! Kakorkoli, zadnja pred sneženo zimo...
24.11.2010: "Kwa j'dej spet babe zophne?" A j'zej že kej bol? ;)
6.11.2010: Še enkrat na "ukradeni poti" V tretjem poskusu je le uspelo zastaviti in odpeljati turo tako, kot se spodobi.
24.10.2010: "Kwa j'dej babe zophne?" A j'kej bol? ;)
23.10.2010: Pri hudiču...
16.10.2010: "Če zajebaš, te ni!"
14.10.2010: Po neskončnih mulatjerah nad Trento, drugič
10.10.2010: Jahalni in ostali vogali (Reitereck, 2790 m)
9.10.2010: Ta lipa rosojanska pot
4.10.2010: Jesenska čarovnija pred dežjem
3.10.2010: "Gmajn hrib za gmajn folk" V mrzli megli smo trpeli (in zaradi gozdarjev in njihove presnete nove razrite ceste tudi za uro podaljšali vzpon) do "spokojne gorske koče", kjer se je nad nami odprlo brezgrajno modro nebo. Idila ni trajala dolgo, nas je pa zato v zameno vse do vrha ob spremljavi vetra in megle pošteno zeblo... ;)
2.10.2010: Milštetske Alpe, dvojno prečenje Tokrat sva greben prečila tja in nazaj in začuda je ponavljanja bolj malo, ker se V polovica grebena vozi po različnih potkah. Pa tudi Z del se da potegniti tako, da se v eno smeri preči 'nadstropje' nižje. Naslednjič! Ko bo čas, sledi filmček v HD, lansko delno prečenje grebena je v HD izgledalo takole.
14.-30.9.2010: Back in Business Po hribih sem začel hoditi teden po poškodbi, po mesecu sem si s kolesom privoščil kratke-lahke lokalne potke, po dveh mesecih sem se lotil prvih resnih kolesarskih tur. Železje je še vedno v rami, mišice-vezi tudi še niso v prejšnjem stanju, tako da so včasih po turi boleče utrujene in naslednji dan neuporabne, ampak tega je vedno manj... ;) Hvala vsem za dobre misli!
12.9.2010: Oštarijska runda Po premisleku bom turo vendarle opisal (filmček od lani). Množičnosti vsekakor ne bo, šatlanje je praktično nemogoče, tudi škode na potkah ne bo. Nasprotno - spodnji del mulatjere na Ojstrnik bomo ohranili, da se ne bo zarasla. Pa tudi zaključna potka v dolino bo lepše sledljiva! Uvodna cesta je bila tudi letos navkljub 20T zobniku še vedno zelo strma, mulatjera na Ojstrnik je po našem lanskem čiščenju ostala v celoti vozna (potrebno bo še malo zožiti nekaj smrek, ki preraščajo mulatjero), posebno prijetno presenečnje je bil spust v Ukve, ki smo ga lani temeljito očistili vsega podrtega drevja. Nove podrtije ni bilo, pot so od lani tudi na novo markirali in uhodili! Dolina Ukve (Oštarija, 1130 m) - po prekleto strmi cesti na sedlo pod Konjščico (1693 m, navkljub betoniranemu klancu težavnost presega V6) - po cesti do odcepa prečne poti, ki nas vodoravno pripelje na planino (nekaj tehničnih vložkov) - po travniku takoj navzgor do markirane potke in po njej do prečke v desno (= 50 vm nošnje) - dalje spet vozno vse do vršne zgradbe Starhanda (do vrha 50 vm nošnje, vrh se lahko spusti, varianta je tudi Konjščica) - razen tehničnega vršnega dela zelo lušten in tekoč spust na sedlo Lom, odkoder ujamemo prečno pot proti Bistriški planini (vzpon do planine je tehničen, začetnih nekaj težav ni voznih, zatem so v rangu V7) - 50 vm pod planino po manj (komaj) izraziti mulatjeri ostro levo in po njej do utrdbe tik pod grebenom, odkoder prečimo na greben in po njem na vrh (vzpon je V7, vozen v celoti) - spust na Bistriško planino (po I potki je lahak, po A pa ni v celoti vozen in je zelo tehničen) - prečenje mimo Marije snežne do Zahomške planine (cesta, kolovoz, potka, tudi krajši spust) - po razglednem kolovozu do Rotonde in po markirani potki v dolino Ukve.
11.9.2010: Na obisku pri Aljaževem stolpu Dobrohoten nasvet, da milostni strel ne bo potreben. Vodole se že sliši zelo čudno, raje pusti na miru! ;)
21.8.2010: Deffarjev zvon Najvišjega med Poliškimi špiki sva spoznala še pred križem (takrat je vrh premogel 'le' Deffarjev zvon), dokler naju ni pred leti pozimi na vrhu povsem nepričakovano 'pozdravil' križ (glede na najine arhivske fotke so ga postavili konec leta 2006). Ves nekakšen bleščeče zmečkan, popoln tujek takratne nedotaknjene beline na vrhu Montaža. Takšnega nemarneža res ne srečaš kar tako in še nekaj let po tem sva se spraševala, kaj se je zgodilo Deffarjevemu zvonu, ki ga iz snega ni bilo videti. Po tistem sva bila še parkrat na vrhu, vedno pozimi, tokrat pa je neprilika nanesla, da sva Špik nad Policami obiskala poleti. Deffarjev zvon še stoji. Komajda. Namesto da bi popravili ali zamenjali ogrodje zvona, so namestili 'kovinsko grdobo od križa' in zvon z vrvjo privezali na križ, da se revež ne podre. Zakaj neki ljudje tako radi smetimo po vrhovih, posebno po tako mogočnem, kot je Kugyjev Montaž. Dve vpisni knjigi, ena leži med kamenjem, pa vrvi, najlonske 'zastavice' in celo kljukica za obešanje perila. Kjer se osel valja, res dlako pušča! V opozorilo vsem 'gorečnežem' je vsemogočni spet pokazal, kaj si misli o takem čaščenju. Meni se seveda po tem znamenju ni bilo potrebno več nazaj držati. Takoj v akcijo in navkljub temu, da je desna roka še precej švoh, križa ni več!
11.8.2010: Heliciklo fotosafari
10.-16.7.2010: Les 2 Alpes et alii
Nad Lac du Chambon
Les 2 Alpes
Alpe d'Huez
Serre Chevalier
Montgenevre
Še Maurov in Mihov pogled na obiskane kolesarske 'rezervate' skozi kamero. 3.7.2010: Na špičastega Konja!
27.6.2010: Zverinice nad Rezijo
23.5.2010: Zimska z Mangarta; zaključna? TKG.
22.5.2010: Monte Peralba (Hochweisstein, 2694 m) TKG: Smučali smo z vrha na S(V) v Frohntal. Vršni del (300 m) je bolj zahteven (nekje dobra III), nižje pa turni smuk. Zgoraj so razmere zelo dobre (odsekoma fenomenalne), pod 2200 pa gnoj, po enem od jezikov smo prismučali do 1800 m, lahko bi tudi bolje zadeli. Če pa bi nad kočo HWH v smeri SV potegnili krajši vzpon (nekje 100+ m) preko robu, bi pa verjetno prismučali vse do avta, ki se ga pusti na 1600 m, kjer je zapornica in parkirišče.
16.5.2010: Zanka preko Visokega Kanina TKG: Snega je še neverjetno veliko, na S straneh je "vse" zalito, na J pa očitno prav tako. Na smučišču je od stika obeh prog (1450 m) navzgor snega še pa še, prismuča se pa brez snemanja smuči trenutno še 100 vm nižje. Gilberti - sedlo Vršič, prečnica do vznožja Kanina, strm Findeneggov žleb (zaradi opasti je problematičen izstop na greben, plezalna cepina nujna) in po grebenu na vrh Visokega Kanina. Z vrha smo v okviru markirane poti odsmučali na J (V; v žlebu pomrznjeno, nižje pa je večinoma motil napihanec, ki se nam je na strmini dvakrat odpeljal), vzpon na greben na Škrbino v Pečeh (ki smo jo zadeli šele v drugem poskusu) in spust po žlebu (razbito in presneto trdo-ledeno) na snežišča pod sedlom Vršič in po odlično smučljivem snegu (zgoraj še kao "pršič", nižje pa prijeten gnilec) "skoraj" do avta...
1.5.2010: Z Male Rjavine v Pekel (SZ "stena") TKG: Danes spodaj ni nič pomrznilo, nad 2100-2200 se je pa naredila trapasta skorja, ki je samo zgago delala. Iz Kota do Pekla, potem pa čez SZ "steno" na greben (strmine do 45°) in še dobrih 50 vm levo na vrh Male Rjavine (2530 m). Na grebenu smo bili dovolj zgodaj (8:00), da bi naredili tudi spust z vrha po JV vesinah, a nas je pričakalo še drugo razočaranje, ker so vesine hudo uboge in ne dopuščajo več zveznega smučanja. Z vrha tako na smučeh le nazaj do škrbinice (en peš prestop), potem pa en del ekipe dol po smeri vzpona (Takoj z grebena je najbolj strmo in razmere obupne, saj se je skorja neenakomerno predirala, pod njo je bilo pa prhko in si mimogrede odrezal celotno snežno podlago vse do skal - na začetku je celo kazalo, da se v takem sploh ne bo zavijalo, a se je nižje vse skupaj malo stabiliziralo.), drugi del pa v okviru markirane poti dol na Dovška vratca (En kratek del štamfanje po skalah, ker se je pri smučanju splazilo do tal.). Pod 2200 m smo imeli potem lep turni smuk po zelo uživaškem gnoju. Snega je veliko, vse lepo zalito in tudi vzorno zglajena podlaga. Konec smuke je na 1300 m.
29.4.2010: Dovški križ za tolažbo TKG: Pravzaprav smo hoteli na Oltar, a prehodi iz Kotla pod Grlom niso bili smučarsko zaliti in še prepozni smo bili (obrnili na 2400- m). Tako je bila Jugova grapa kot očitni nadomestek mišljena bolj za tolažbo, pa se je na koncu izkazala za zelo lepo turo. Zalita sta oba izhoda na greben. Desni (normalni) je smučarski z eno ožino (točno za smuči široko), v levem pa dela zgago ledni skok. Gor po levem kraku na vrh Dovškega križa, smučanje z vrha, ker med nami ni bilo dovolj odločnega, da bi zapeljal čez led, je bilo potrebno čez grebensko grbo spraskati navzgor, in smučanje po normalnem izstopu Jugove. V osrednjem delu grape se je pametno držati povsem desno, kjer je podlaga gladka in tudi bolj strme flanke ponuja. Z grebena smo v Jugovo zasmučali nekaj pred eno - ravno prav. Nasploh je bila smuka vse do Aka super - z izjemo razbitega odseka pod Tremi macesni.
28.4.2010: SZ stena Malega špičja Vse fotke so tokrat od Boštjana. TKG: Peljali smo z vrha Malega špičja preko Z stene (V, prehodi do 50°, prva smučala Črnivec in Čopi), od spodaj gledano desno od vpadnice vrha. Pod steno smo prečili v smeri sedla Čez dol in v Zadnjico, kjer je na 1100+ m konec smučarskega veselja. Smer je zelo lepa, a ne bo prav dolgo zdržala. "Smučarski" vstop od spodaj je bil za nas malo bolj strm in levo od izteka žlebu (žleb ni bil smučarsko zalit: razbit in led), visoko zgoraj smo pa tudi komaj naštrikali prehode na vršno in vse bolj položno vesino, ki pripelje na greben kakih 50 vm pod vrhom. Ključnega (smotanega) prehoda je recimo za največ 2 vm, širok pa je nekako ravno za dolžino smuči, deloma leden in še postrani visi. Pod njim je tudi najbolj strm odsek, pa ravno ta ni odjenjal. Ampak je šlo. Z grebena smo odpeljali ob 13:00 (čakali smo dve uri), ravno prav, ob dveh je v Velikem špičju že ropotalo. Snežna podlaga je večinoma idealno "poglihana", razvajal nas je veselec, smučarija pa razen nekaj mest izjemno uživaška.
26.4.2010: Z Razorja v Mlinarico TKG: Ponoči je tokrat le ustrezno pomrznilo. In ker je orientacija v splošnem SZ, ni treba biti prav zgodaj na vrhu. Mi smo z vrha Razorja odsmučali približno opoldne, pa bi lahko b.p. še malo več poležali na soncu. Če koga zanima ta smer, je opis na M&M (uporabi vgrajen iskalnik). V Mlinarici je snega veliko, vse krasno zalito, prismuča se do "konca" (kjer je tu pač običajni pomladni konec veselja ;-), 1400 m.
25.4.2010: Nad Luknjo TKG: Zgleda, da smo prepozno vstali, in to skoraj za kakšen TEDEN! ;-) Ponoči ni pomrznilo čisto nič. Ne spodaj, ne zgoraj. Vsepovsod gnoj namesto snega. Nad Luknjo smo najprej zavili proti Pihavcu in obrnili na 2100- m. Gnoj na kvadrat, pa tudi zvezno ni več. Vsaj eno snemanje smuči bi bilo potrebno. Zatem smo šli v konto pod Gamsovcem in nadaljevali do 2200- m, kjer se preko robu odpre prečka, ki omogoča prehod proti vrhu. Sneg tu sicer ni bil ravno tako zelo strašno zagnojen kot na Pihavcu, ampak že sama prečnica ni bila nič kaj zaupanja vredna - zelo globoka napoka na najbolj izpostavljenem delu smeri. In smo obrnili še tam. Smučanje je bilo kar v redu, saj na položnih terenih vse do Bistrice gnilec ne moti čisto nič in je omogočal mehko vijuganje. Prismuča se do odcepa za Prag. Cesta v Vrata je pa tudi povsem kopna.
11.4.2010: Nad Špranjo
10.4.2010: Obrat v severni stena Nabojsa
3.4.2010: Ta Visok Križ (Hochkreuz, 2709 m) TKG: Razmere danes fenomenalne. Plavanje v "pršiču brez dna", ki ga je nekje 30 cm, merili pa nismo. Vršno pobočje (250 vm, na S) je bilo tako noro dobro, da smo skočili še na sosednji, nekaj metrov nižji predvrh in z vrha prav tako uživaško odplavali po izraziti rampi v vpadnici vrha. Obe pobočji sta za plavanje v tako globokem pršiču ravno prav strmi. Ko smo prismučali nad planino Staller Wolla, smo skočili še na Kl. Hochkreuz (2565 m), pravzaprav do prvega izrazitega grebenskega vršiča, nekje 2500 m, ki ga je že zagrnila megla. Še eno super pršičarjenje vse do planine, 2039 m. Pod planino je sonce pršič povsem omehčalo (14:00), zatem takoj pričaka malo borbe po/ob globokih smučinah skozi Weissleiten (tako se umaknemo nesmučarskemu odseku markirane poti, kjer poteka pristop), potem še malo uživancije na odprtem in zaključni rodeo na cesti. Avto smo imeli na 1450- vm, zjutraj z verigami. Cesta se sicer konča na 1550 m.
28.3.2010: Monte Coglians TKG: Izredno lep in razgiban turni smuk: vršna vesina je precej strma in zračna, potem pa široki tereni s številnimi prelomnicami, na koncu je nekaj malega ceste. Za nameček so bile razmere izvrstne: z vrha smo odsmučali kot prvi ob 10:30, ne prezgodaj ne prepozno, snežna podlaga je bila še nedotaknjena in "speglana v nulo", pomrznjena-odjenjana skorja je smučarja držala,... Prismuča se do avta (Tolazzi), vendar bo spodaj na cesti en ali dva ovinka "kmalu" pobralo, višje je snega veliko. Pa še glede naših smučarskih sosedov, ki se nam jih večkrat daje za zgled varnosti in premišljenosti. Avstrijci so na svojih forumih že skovali izraz "vzpon na slovenski način", kar pomeni peš, tam kjer oni še vedno pogumno tiščijo na smučeh. Tako Italijani kot Avstrijci pa imajo kar za običajno, da ko nikakor ne gre več na smučeh, se gre potem peš in to brez cepina in derez, da o čeladi sploh ne pišem (ker pač ničesar od tega večinoma sploh nimajo s sabo). Na Cogliansu ni bilo danes prav nič drugače, za vršni naskok so se na horuk odločili, ko smo jim utrli sledi...
21.3.2010: Obir, Široka riža TKG: Z avtom je najbolj smiselno parkirati na križišču nad Jagovcem (800+ m). Gor in dol po Široki riži. Več ali manj gnilo, nad cesto je snega še veliko (razen kratkega odseka na grebenu), po cesti se je dalo brez sestopanja pripeljati do "dna", potem pa še par minut malo gor-dol peš do avta.
20.3.2010: Košutnikov turn, V in Z žleb TKG: Iz Sel mimo "Košutnikove bajte". Gor smo šli po zahodnem žlebu, ki pripelje na zahodno škrbino. Za pristop lepo zalito, zbit pršič (za smučanje pa še nekaj snega manjka, pa tudi strmina je ZELO konkretna). Z vrha smo (v popolni megli) odsmučali na vzhodno škrbino (zelo dobra smuka), kjer smo zavili v vzhodni žleb. Na vrhu je bilo bolj malo snega in precej razbito, ampak je kar šlo. Potem nas je presenetil še skok (par metrov peš, morda bi se dalo tudi s skokom na smučeh), nižje je šlo lepo (tanka skorjica) do pod stene, kjer čaka smotana prečka na Vilice (par 10m gor), tudi nadaljevanje smuke je bilo boljše od pričakovanj, saj se je skorja, kjer je bila, omehčala.
14.3.2010: Pod Montažem
13.3.2010: Podvojena Peca
7.3.2010: Stol, Zabreški plaz TKG: Pogledali smo za sledmi vertikalcev (http://vertikala.mojforum.si/vertikala-about1189.html), pa je bilo že skoraj vse zapihano. Smuka je skoraj v celoti res zelo dobra, snežna podlaga pa "teoretično" ni povsod ravno najbolj vzorno stabilna. Vršnih 20-30 cm snežne podlage je v zgornjem delu grape malo sumljivih (pod vršnim napihancem je konkretna skorja, pod njo pa plast "ničesar"), v globino je potem sneg vzorno zbit in predelan.
28.2.2010: Mrežce
27.2.2010: Gmeineck, 2592 TKG: Snega je v gorah tam okoli Millstatskega jezera presenetljivo malo, snežna meja pa zelo visoko, na srečo sta tudi izhodišči precej visoko, tako da se tudi po spluženi cesti v spodnjem delu v obeh primerih da prismučati do avta. Na Gmeinecku je bilo novega snega zgoraj do 10 cm, spodaj pa komaj za vzorec. Smuka je bila zelo dobra, nekaj flank celo fenomenalnih, spodaj pod 1700 pa je bilo bolj kot ne zelo slabo.
25.2.2010: Rosennock, 2440 TKG: V četrtek na Rosennocku je tura delovala kot izrazito poznopomladanska, saj se je več ali manj vozilo med travnimi rušami. Večinoma precej dobra smuka po predelanem snegu. Pobočja so nasploh široka, lepo smučljiva, lažji turni smuk je že težko najti.
8.2.2010: Nad Oštarijo TKG: V trenutnih razmerah je tam okoli nekaj sumljivih pobočij. Mi smo imeli probleme s Cima Belle (Lepi vršič) na sedlo pod Konjščico. Ne sledite smučini na SSV. Nižje v gozdu se je sprožila kloža, takoj z vrha je pokalo, enkrat skrajno neprijetno. Sicer je pa zgleda tudi nek smučar s Kovka popoldne sprožil plaz. Sicer smo prav prijetno pohajkovali: Kovk, Lepi vršič, Konjščica, Starhand, sedlo Lom.
24.1.2010: Turno na Kredarico Zdaj ko smo turni kolesarji že dobro leto uradno vključeni v PZS, lahko tako kot smučarji po snegu delamo ture, kjer se nam zljubi. Nam se je ljubilo pod Očaka...
23.1.2010: Potepanje pod Kaninom Šibancija po smučišču, da nas ne 'izginejo' žičničarji, ta desna varianta na Sella Ursic, potem pa pohajkovanje gori in doli do vznožja Findenegga pod Visokim Kaninom. Ob prečenju neke kotanje nam je počila kloža, pod ostrogo, kjer vstopi 'Julija', nas je pa ob pogledu proti žlebu dokončno vse minilo. Prhko, sumljiva podlaga, napoka,...pa smo jo popihali po podih navzdol, kjer so valoviti tereni za smučanje idealni, pa še pršič smo lovili. Po martinčkanju pod 'Bilo pečjo' smo zgazili na neko simpatično škrbino, odkoder smo lovili luštne zavoje proti nevejskemu smučišču, kjer pa nam ni več šlo prav dobro, saj s topimi robniki po zdrajsanem terenu noben naklon ne pomaga.
17.1.2010: Pod Jalovcem Nepričakovana razjasnitev naju je presenetila praktično v postelji, tako se je šele opoldne iz Planice zapodilo proti Jalovcu in se je žal zaključilo na vrhu ozebnika, kjer je bila ura za vršni naskok pozna.
16.1.2010: Škrbina nad Tratico Obrat malo nad škrbino, ker je bila snežna podlaga v žlebovih proti Špiku nad Nosom odločno preveč sumljiva. Že pod škrbino smo se soočili s flanko napihanega snega, ki nam ni preveč dišala, tako da višje odločitev ni bila pretežka. Prav, da smo obrnili, kasneje smo namreč poslušali helikopter, na drugi strani gore so 'odtrgali' kložo...
10.1.2010: Peca - Bistriška špica Brez veze, premalo snega,..., ampak na vrhu je bilo vseeno čarobno!
3.1.2010: HochLučaj pod HochObirjem... Nekam ležerno smo štartali iz Železne Kaple, na višini 1000 m nas je presenetilo belo lepilo, ki se ga je do bajte nabralo toliko, da je bilo že po cesti potrebno tudi malo poriniti, višje smo v zavetrju najprej gazili, zatem nas je prepihalo, na koncu je pa ura oznanila, da bo treba pred vrhom obrniti...in še ravno prav, da smo v spodnjem delu na belo posuti potki skozi zeleno 'borovničevje' lovili vse bolj rdečične zahajajoče žarke.
2.1.2010: Pasje vreme na Pasjem vrhu
29.12.2009: Pod Pečko
28.12.2009: Sabotaža nad Solkanom, drugič Zdaj se končno ve, zakaj sabotaža. Ročka za bremzo je namreč od sedaj naprej tudi zaščitni 'grip' za kazalec... :(
26.12.2009: BlegoshMan, pardon BlegoshWoman
20.12.2009: Špik nad Špranjo
18.12.2009: Ratatatata-titotito-ovec
13.12.2009: Poprh na Matajurju Oglej si Maurov film!
12.12.2009: Akcija na čavenski prečki
6.12.2009: Zajeb skoz in Skoz
29.11.2009: Še enkrat na 'ukradeni' potki (Mittagsnock, 1558)
22.11.2009: Kobesnock, 1820 m Oglej si Maurov film!
21.11.2009: Mačenska (ta huda) runda Oglej si Lukov film!
15.11.2009: Na drugi strani Krvavca Oglej si Maurov film!
1.11.2009: Tista, klasična jesenska razglednica!
31.10.2009: Holivudski Monte Chiavals Oglej si Maurov film!
29.10.2009: Latschur iber ales Le Pikice nisem uspel slikati. Ne samo, da je majhna, tudi mnogo prehitra in preveč nestrpna... ;)
28.10.2009: Stolen path ali Stollen weg?
27.10.2009: Prodajanje Zijal
25.10.2009: Variante Lipnika Variant Lipnika je veliko, žal trenutno spust v dolino Bele ni priporočljiv, ker se ne čisti in je poln podrtega drevja. Najlepši čas je pozno jeseni, ko macesni žarijo, ceste so polne iglic in pogled na siloviti Montaž nad Dunjo kristalno čist. Ne Lipnik, Montaž je resnična 'ta lipa gora'. In prav njegov obraz nad Dunjo je največji in najmogočnejši. Kako 800 vm brutalnega klanca spremeniti v idiličen vzpon? Virtualno je to povsem preprosto, posnameš ga na kamero in zmontiraš... In s filmčki se ne topi samo ostrina detajlov ampak tudi 'odvečni' spomini. Vsi ta smotani odseki odpadejo, tokrat en opuščen in en nemarno podrt. Po drugi strani določeni kadri neverjetno pridobijo na ostrini in se globoko zarežejo v spomin. Vsako leto vlečejo nazaj, 'Ta Lipih Utrinkov' se nikoli ne naveličaš. Oglej si filmček!
24.10.2009: Monte Chiavals (2098 m), predogled 422 - 425 - 428 - 425. To je dobitna kombinacija!
20.10.2009: Jermanova vrata
18.10.2009: Rezijanska Skuta Predlanske fotke nad Rezijo.
17.10.2009: Fiasko pod Raduho
11.10.2009: Ta visoka Rosojanska runda Tura idealna za snemanje; ne samo za snemanje, v vseh pogledih čudovita avantura. Maurov film je pa resnično 'must-see'!
7.10.2009: Po neskončnih mulatjerah nad Trento Oglej si Maurov filmček!
4.10.2009: Tandlspitze, 2633 m
3.10.2009: Mulatjera pri Bogovski grapi ;)
27.9.2009: "Navadno večji raven svet brez drevja in grmovja" ;) Oglej si filmček.
26.9.2009: Zadimljena gora pod šefom Karnijcev, 2460 m Nad 2000 m se je obetala jasnina, tako da smo ciljali čim višje, ampak megli nismo ušli in vrh upravičeno nosi ime 'dimna gora', začuda pa slovi kot izreden razglednik. Že drugič sva tako z Manjco ostala prikrajšana za bližnje poglede na ostenje in skupino 'Visokega stražnega stolpa'...
20.9.2009: Dvakrat Poldne nad jezeri Po poškodbi (med kladivom in nakovalom pribita ličnica, pretres možganov, počeno rebro, hematom na nogi) me tečen prehlad ni ustavil, tako da sem malo na silo trmaril in na koncu se nam je pri raziskovanju nabralo konkretno čez 2000 vm. Posebno drugi krog je bil tako strašno lep...
6.9.2009: Gorjane, 1693 m Takoj prvi vrh v Karnijski Alpah, z izjemno zahtevnim kolesarskim pristopom po markirani gozdni 'cesti', ki vodi z Italijanske strani (žal je tudi to cesto delno načelo petkovo neurje), z res čudovito razgledno vršno glavo, kjer so Julijski vrhovi po vrsti nanizani kot na razstavi; ampak žal grebenski spust ni nič posebnega in to je še blaga ocena...
5.9.2009: Po neurju Petkovo neurje se je tako razbesnelo nad Ljubeljem, da je voda še v soboto zvečer dodobra zalivala asfaltno cesto. Posledice tudi na terenu niso prijetne, cesto na Zelenico bodo sicer žičničarji sanirali, luštna graničarska pot je pa uničena, razen če se je ne lotijo z lopato in krampi, pa še v tem primeru to ne bo zadoščalo. Žal.
31.8.2009: Nad kukavičjim gnezdom Nekaj bodic (kaj bodic, tudi ogenj je že bruhal) je že padlo, da je treba enkrat končno že posneti film z domačo slovensko glasbo. Slovenska ABA je kot nalašč, izbor je bil prišepnjen s planinske strani, besedilo uglašeno z dogajanjem, kadri vsi po vrsti spektakularni, le filmski igralci niso nič posebnega. Ampak bog pomagaj, drugih na hitro ni bilo moč najeti...Oglej si filmček Nad kukavičjim gnezdom.
Uvodni 'juhu': posledica na čisto odpeljane stopnice, ki je včasih predstavljala malo psihično zavoro v kontra smeri. Nekaj lufta in jeklenica skrbita za ustrezno razpoloženje.
30.8.2009: Baški 'rekasam' Ponovitev, nekaj utrinkov:
27.8.2009: 'Babnica', holivudska ponovitev Poglej si Maurov filmček
25.8.2009: Debeluška in Visoki mož Oglej si Maurov filmček.
23.8.2009: Točno (O)Poldne, holivudska ponovitev Oglej si Maurov filmček.
20.8.2009: Reisseck, 2965 m ('bike and hike') Zgoraj nad platojem z jezeri so tako nemogoči skalni skladi, da se s kolesom po potkah peljati pač ne da. Po potkah? No, uhojenih poti več ali manj niti ni, so pa ploščate skale markirane na vsaka dva metra. Del (od zgornjega jezera do lovske koče in naprej v dolino) kjer smo peljali, je bil pa zelo zanimiv...
2.8.2009: HochŠtrudel, 2680 m Oglej si Maurov filmček.
1.8.2009: 'Babnica' (z dodatkom 'mokrih doživljajev') Kot sem že enkrat uporabil, ta boljše fotke so od Luka, za ostale pa ni važno... ;)
29.7.2009: Nepričakovana feratomanija na Krniških skalah
27.7.2009: 'Milštetske' Alpe, grebensko prečenje v 3/4 taktu Nad Milštetskim jezerom je prav prijazen in zaobljen greben, ki se pne na višini 2000 m. A bolj ko sva študirala turo, slabše je kazalo s spusti, saj potke prav globoko v dolino ne vodijo in se hitro končajo na cestah. Najboljša opcija s spustom se je kazala v '3/4 taktu', če štejemo od vzhoda. In tako sva pač del grebena v korist dobrega spusta prečrtala...in za.ebala! Za vzpon na greben je možnosti ogromno, saj je cest malo morje. A glej ga vraga, najina 'zanimiva' smer pristopa, ki je premogla na zemljevidu super obetajočo prečko, se je izpridila nekje v nemogoče zaraščeni in zamočvirjeni goščavi - potka namreč v naravi ni več markirana in je brezupno zapuščena. Niti peš se ni dalo prebijati, tako da sva po daljšem trpljenju raje odlomastila navzdol po hosti... ...tu nama je prav prišla trma in zgoraj na grebenu se je (po sicer dveh-treh urah zamude) uživalo kar samo od sebe. Nekaj časa sva še razmišljala, da bi vseeno potegnila cel greben, ampak časa za vse ni bilo več. Ali cel greben ali cel spust. Na koncu sva tako 'dobro' izbrala, da sva izgubila vse... ...namreč po zanikrni potki (ali 'kravja' ali pa je sploh ni) v zgornjem delu in sredinskem štukanju sva se v spodnjem delu navzdol prebijala po soteski, ki jo je pred mesecem dobesedno razbil zemljski plaz. Saj opozorilo je viselo (zaprta pot), ampak "a sva se zato borila" in se žal nisva pustila odgnati... Greben je pa več kot lušten in praktično v celoti vozen. Več ali manj sva se vseskozi držala samega grebena, potk je namreč več, tudi markirana se enkrat razcepi. Filmček je posnet v HD (Panasonic TZ5), pozimi sva enega kratkega že objavila in je bil zadovoljiv, tokrat sva bila s kakovostjo posnetkov precej razočarana - zatikanje in mežikanje, (ne)ostrenje, slabo delovanje stabilizatorja... Oglej si Manjčin filmček.
26.7.2009: Ž'tiče s prečko, 'holivudska' ponovitev Oglej si Maurov filmček.
24.7.2009: Smučišče nad Osojskim jezerom (Osojščica/Gerlitzen) Zgoraj tudi poleti od 'planincev' obljudeno smučišče, kjer se vse mlado in staro udobno vozi po številnih žičnicah, na sam vrh pripeljejo (vsaj) štiri. Spodaj pod smučiščem in do jezera je potem še kar v redu potka. V skupnem precejšnje razočaranje!
23.7.2009: Na grebenu 'Mirne gore', Palnock Zelo lep greben. Lani smo ga vozili v smeri na Mirnock, letos sva pogledala od sedla nazaj na manjšega brata. Žal spust s Palnocka ni bil nič posebnega. Zgoraj še kar, v spodnji polovici (pod vasjo) sva pa pričakovala bombastično potko, žal pa EU sredstva niso zadoščala za kaj več kot ušivo vlako... :(
21.7.2009: Na vrhovih 'Ruševca' Lani nam je uspela fenomenalna tura in še nekaj idej je ostalo na rezervi. Tako sva šla pogledat, kako izgleda grebensko prečenje na Latschur, ampak za kolo se je izkazalo kot nič posebnega, ambient je bil pa super. Spust do jezera sva tokrat zastavila tako, kot bi ga morali peljati lani, a se časovno ni izšlo. In ta spust do Belega jezera je noro strašen cukrček...
5.-11.7.2009: Portes du Soleil (NI, Les Gets) Les Hauts Forts, 2466 Za začetek nekaj fotk (posamezne so brez vednosti lastnika ukradene iz Maurove kamere) in Manjčin filmček edine 'poštene' ture v mega 'kolesarskem rezervatu' Portes du Soleil: Les Hauts Forts, La Premiere... Po preučevanju zemljevida je bila trasa hitro potegnjena. Vršni vzpon po 'križcih' ni ravno strašil, zato pa je bila možna past križec na delu spusta in če bi padli v mišnico...bi nas Tablaši še malo bolj špikali... ;)
28.6.2009: "Rain check" nad Litijo Po grebenu smo se peljali ravno toliko, da je Žiga pokazal, zakaj je na Tabli lastnik nicka "15° čeh", naprej se nam pa ni dalo več truditi...
27.6.2009: Dobra(tsch) gora Oglej si Maurov filmček.
26.6.2009: (Točno o)Poldne
25.6.2009: Praznično deževni Ojstrc
14.6.2009: Ž'tiče s prečko
13.6.2009: Jauken Runde brez 'jaukanja' Še ena od kolesarskih tur s prstom po zemljevidu, ki je padla na plodna tla. V naravi ni bilo potrebno nič prilagajati, tako kot je bilo planirano, je bilo kar najbolj optimalno. Žal je zadnji odsek prečenja pod grebenom Jauken malo netekoč, ampak nič ne de. Celota je luštna! Najnižja točka je 650 m, najvišja 2209 m, gor-dol pa toliko, da je bilo višincev na koncu krepko čez 2000 m. Zadnji spust smo povišali pod Reisskofel, kar se je izkazalo za piko na i! Poglej si Manjčin filmček!
31.5.2009: Topa Ojstrica Tretji obisk, pobrskaj v arhivu.
30.5.2009: Oštarijska runda Ne samo smučarski, tudi kolesarski 'eldorado'. Oglej si filmček! Baje je potrebno v zapisu dodati še nekaj družabnega, kakšna vaja iz šolskih klopi, ko smo pisali priljubljene doživljajske spise, bo ravno pravšnja. Lahko poskusim. Prvi vzpon se je postavil tako na ostro, da če ne bi bil betoniran, na kolesu ne bi šlo. Ko je betona zmanjkalo, je bilo višje na srečo samo še 'zajebano', tako da je prav lepo šlo. O spustu nimam kaj pisati, je šlo preveč tekoče, razen zgoraj, kjer smo morali potko malo spucati. V pravcati Dolinici smo zaradi nevrisane ceste iskali začetek glavnega vzpona, in ko smo ga le staknili, je bilo po uvodni prečki ležernosti nemudoma konec. Ta vzpon je namreč povsem na meji, 'najhuje' pa je, da je razen dveh-treh mest v celoti vozen in v takega se pač ne spodobi gurati - po domače zapisano je klanec brutalen. V gozdu so nam za dvig morale ravnoprav prišli kolesarji, ki so se tam spuščali. Posebno druga polovica skupine, ki je preko ovir sestopala peš, nam je ego nabila do neba. V takem seveda tekoče stisneš celoten odsek in pozabiš, da ti črpalka vseskozi razbija na sami meji. Ko smo prišli na odprto, se je pa klanec začuda šele zares začel, mulatjera do vrha je namreč počistila celotno zalogo energije. Spust z vrha je bil tudi videti 'zajeban', pa potem ni bilo tako zelo hudo, tudi krajši vzpon pred zaključkom je bil lahak, za zaključni spust je pa v fotkiču zmanjkalo baterije, tako da tega dela spisa ne morem napisati... ;-) Tršica pravi, da bi bilo spis potrebno ponoviti. Hja, kako pa naj za vraga turo opišem boljše, ne da bi zapisal, kje smo sploh bili? ;-)))
26.5.2009: Tradicionalni smučarski zaključek na Mangartu Zaključek 10. smučarske sezone. Snega je bilo letos res ogromno, žal jo je grdo zagodla pomlad, ki zaradi muhastega vremena in razmer strmih smučin ni omogočala, tako da je veliko novih in zanimivih želja, ki bi bile ob tako debeli snežni odeji verjetno uresničljive, ostalo le v mislih... Še nekaj lepih utrinkov si lahko pogledate pri Boštjanu.
24.5.2009: Filmska ponovitev WWW (Wunderbare Weibere Wanderwege)
23.5.2009: Režovnikovo poldne (Reschounikturm)
17.5.2009: Cut-Throat, tretji del Kolosalni mikado žal manjka, milostni streli prav tako, za vse ostalo je tu Master..., pardon Maurov film ;)
16.5.2009: Www, Wunderbare Weibere Wanderwege Še ena od PPP, letošnja že tretja. Prosto po Prešernu se to prevede v: po Planinškovih poteh... ;)
10.5.2009: They Shoot Horses, Don't They? (Only Fools on! Horses) Mauro je skupaj spravil za en celovečerec, tako da tekst odpade! ;)
9.5.2009: Polenta pod Hudim Vršičem Sella Nevea, slabih 150 vm po duhamorni cesti na smučišču navzgor. Levo na sneg in po lepih ter zalitih prehodih direktno na obširne in s soncem obsijane pode pod Lopo. Do višine nekje dobrih 1600 m prav obetaven sneg, višje pa na lepem vse hujši gnoj. Ob osmih se je zelo hitro začelo kvariti še vreme. Pogled zgoraj proti Hudemu Vršiču ni bil nič obetaven, spodnji prehod ni več zalit, a bi se s smučmi še dalo kaj sčarati, tako da smo vseeno pritiščali pod steno (2100+ m). Še hujši gnoj, obrnili in se povzpeli na sedlo desno pod Grdim Vršičem, kjer nas je zajela megla. Odnehali v totalnem gnoju na grebenu nekje na 2270 m. Smučarija ni bila švoh, predvsem je bila zgoraj po 'polenti' (simpatičen termin sva si izposodila pri 'Jakatu') zelo zanimiva.
30.4.-3.5.2009: Proti morju Končno sem se uspel zmotivirati, da sem uredil morske fotke. Ta lepe so od Luka, ta navadne so moje, za ostale se pa ne spomnim... ;)
26.4.2009: Karnijske alpe: Monte Volaia, 2470 m Na turo nas je spravil mamljiv zapis s konkretnimi presežniki na italijanskem forumu. Od novega okolje, težav do kakovosti snega in zalitosti - vse bi nam moralo ustrezati 'v nulo'. Izhodišče je Piano Della Guerra, 1070 m (Forni Avoltri), za markacijami 141 (sestop do struge, prečkanje potoka po razmajanem mostičku, zatem po cesti do gozdne meje na 1400 m. Tu smo nadaljevali levo (smer SV) od vpadnice vrha, kjer smo ugledali človeški piki in tudi prehodi so se obetali... Nekaj višje se je vreme začelo kvariti, zabutalo se je, padli smo v meglo, ujeli piki in izvedeli, da smo normalko zgrešili na celi črti. Po takem prijaznem udarcu je 'odmaglila' vsaj megla, tako da smo se za nosom in za prehodi usmerili nekam v smeri, kjer bi moral biti vrh Volaie. Na 2000 smo odvili desno, proti V, in zatem z robu dobrih 100 m višje naravnost in zelo strmo navzgor na S predvrh ter po ostrem grebenu prečili na glavni vrh. Ostrega 'šusa' je bilo za 300 vm, strmina pa 45-50°, mestoma tudi več in prav na teh mestih je bilo trdo kot beton in celo malo ledeno, tako da smo stisnili rep med noge in za sledmi po fantastičnem snegu odsmučali po normalki, ki v nasprotju z obeti ni nič posebno zahtevna. (Normalka gre sicer od gozdne meje v smeri sedla Ombladet (JV) in nekje na 1900 odcepi levo (SV) po neprestrmih prehodih na vrh.) Zgoraj smo imeli super 'grifig' trdo in 'speglano', tako da se je kadilo za nami, nižje pa vse bolj odjenjano. Zgornji, težji del spusta se konča na 1900 m (nekje ocena III), nižje mimo planine Ombladet (pod planino je prehod na levi strani) je turni smuk.
25.4.2009: Nad Rezijo, Vrh Žlebi in Velika Baba Vrh Laške planje in sama Laška planja naju je smučarsko dolgo časa mamila k obisku, na koncu sva pa (zaradi vodnička in lastne nekritičnosti) krepko zamudila, ker so bili spodnji prehodi povsem kopni. Tura je pač zimska in ne pomladna... Tako smo šli na rezervno varianto na sedlo Med Baban. Zgoraj smo za točno 5 minut še ujeli sonce nato pa v čudnem vremenu, ki se ni in ni hotelo odločitisamo za zgago, pociljali proti Vrhu Žlebi, 2335 m. Z njegovega (20 m nižjega) predvrha po JV pobočju na sedlo je smučarija težka nekje za dobro III. S sedla sva z Boštjanom brez 'babe' skočila še na ta Veliko Babo in ujela luštne zavoje po čudovito predelanem snegu, kjer si zgoraj sam izbiraš strmino pobočja.
22.4.2009: Grintovec, Fritsch-Lindenbach Boštjana sem peljal firbce past v Karničarjev smučarski Fritsch-Lindenbach. Moje mnenje je še vedno ostalo, da po tako zračni smeri s smučmi na nogah pač nimam kaj iskati. Tokrat je bil sneg za vzpon malo boljši/trši kot pred leti, tudi izstop sva poiskala nekaj nižje. Boštjan je po prečenju zgornje flanke v levo kar pošteno popraskal po bolj ali manj poprhanem žlebičku, sam pa sem poskusil kakšnih 10 m nižje in vstopil v žleb, ki pada z Dolske škrbine. V njem me je pričakal krajši ledni skokec, ki je bil sicer 'skoraj' navpičen, a prav lušten. V primerjavi z akrobacijami izpred treh let, sva jo tokrat zelo poceni odnesla. Nad škrbino naju je pričakala tako pravljično zalita in speglana vršna glava Grintovca, da bi bil smrtni greh odsmučati po Strehi. Vršni naskok iz Dolcev je mogoč praktično kjerkoli, tega čuda še nisem videl. Navzgor sva pociljala po normalki, z vrha pa sva odsmučala več ali manj točno direktno navzdol v Dolce, kjer je za kakšen plus težje. Začuda še po drugi uri ni niti drobec odjenjalo, tako da se je zgoraj pošteno prašilo pod robniki... Na koncu je po celodnevnem uživanju prišel tudi račun, a je bil pastriski prehod v Suhi dol tokrat presenetljivo prijazen. Štorkljanju do Suhadolnika se tudi ni bilo moč izmakniti.
18.4.2009: najdiHojca nad Jesenicami Sem bil že večkrat na tapeti, zakaj neki zakrivam ta luštne kolesarske ture. Razlogov je več, glavni je vsekakor, da vsaka potka prenese samo določeno frekvenco obiska. Tako pohodnikov kot kolesarjev. Pa zakrivanje sploh ni tako dosledno, kot nekateri jamrate. Ta 'pravi' ste se dosedaj s pomočjo številnih namigov uspešno prekobacali preko vseh 'ovir'. Prečke okoli Hojce vam pa z Lukom vseeno ne želiva. Še več, prečke vam sploh ne privoščiva! Tisti ta vztrajni, ki se s tem ne boste sprijaznili, boste Prečko vseeno slejkoprej našli... ;) En kratek obisk za pripravo terena. Toliko, da se prevoha, kaj je na hribu zanimivega. Vzpon je bil začuda kar vozen, nošnje in porivanja bi bilo še manj, če bi bila podlaga ustrezno suha. Potk je nasploh veliko in gredo v vseh smereh na Hojco. Dol smo se zapodili po najbolj obetavni varianti, Marijana je že takoj odstopila zaradi tehničnih težav in je šla dol dobesedno tekaško. Z Lukom sva po začetnem spustu več ali manj vodoravno prečila za markacijami, ki sva jih nekje očitno izgubila, Prečka se je pa kar odpirala pred nama. Nazaj se nama sploh ni ljubilo, tako da sva se oklenila Prečke, da vidiva, kje se vse skupaj konča. Ampak začuda ta Prečka nima ne konca ne kraja. Ko so se pod nama menjavale doline, nama je po dobri uri kočno le užgalo, da bova naredila celotni krog in res sva priključila na Marijanin brzinski spust. Posebno sem bil opozorjen, da moram navesti, da so bile vse fotke posnete z Lukovim fotoaparatom. Slike so resnici na ljubo res luštne, najbolj tiste, kjer je samega sebe poslikal! ;)
13.4.2009: Bistriški greben
11.4.2009: Hochalmspitze: višinska bolezen na 'visokiplaninskišpici' Nekako so naju le zvabili na prvega tritisočaka, kjer je bilo sicer zelo zanimivo, a je bilo plačilo na koncu le preveliko. Naslednja dneva idealnih razmer v gorah sta šla namreč v maloro zaradi Marijaninih žuljev, prav tam se je tudi pričela višinska bolezen... Do vrha Hochalmspitze (3360 m) je od ceste pri Gmünder Hütte celih 2200 vm, tako da je v takem najbolje takoj pritisniti na plin, da si pač čimprej gor. Kot nalašč je bil Matija razpoložen, tako da smo še v mraku pridno grizli monotono cesto. Ampak takle visok kucelj je očitno bolj psihološko trd oreh, tako da Marijana in Boštjan v borbi z žulji tempa nista uspela držati. Matija se nazaj ni oziral, tako da sva po cesti letela naprej na plano, kjer sva višje začuda zgrešila Villacher Hütte in na 'Grintovcu' strateško zabremzala ('ja samo pričam, onako kako čujem' ;) in počakala zamudnika, da ja ne bi zadaj prehitro obupala. Boštjanu se je višinska že razvila v trebušne bolečine, po drugi strani je Marijana taktično hitro povlekla naprej mimo 'Triglava', in ko smo se bližali psihološki meji tritisoč, jo je višinska bolezen na lepem treščila točno v pljuča. Par metrov tlake in globoko hlastanje za zrakom, kot da zračnega pritiska sploh ne bi bilo več. Vmes je vseskozi strateško oprezala nazaj za Boštjanom in vneto preračunavala, koliko fore še ima, da jo bo suvereno 'obranila' do vrha, kar ji je ob vsem sopihanju in hlastanju tudi 'uspelo', kjer se je na vrhu Matija že režal kot pečen maček. Ok, dosti 'zajebavanja' nemočnih... ;) Z vrha, točneje petnajst metrov izpod vrha, smo 'odmaglili' po fenomenalno zalitih širokih vršnih pobočjih. Takšnih pri nas pač ni...
10.4.2009: Trenta Scabious
8.4.2009: Stari grad
6.4.2009: V iskanju Scabiose Trente
5.4.2009: Trst je naš, drugič Vrnitev na mesto zločina, odkoder nas je pozimi pregnala huda burja. Tokrat nas je uspavalo prijetno sonce, tako da smo bili bolj na 'easy'. Še jurja višincev nam ni uspelo naklepati, vsekakor pa smo uspeli prevoziti 'stenco', kjer smo zadnjič ob 'sapici' skoraj poleteli...
4.4.2009: Na nož, na nos, Nanos Nanos: ta huda gor, ta huda dol, vmes in na koncu pa luštni prečki. Morda se obeta tudi filmček?
22.3.2009: Pod Montažem: Vrh Brda Smučanje z Montaža je vedno mamljiva ideja, ko je Luca Vuerich letos kot prvi presmučal J steno, pa še toliko bolj. Z vrha po Findeneggovem ozebniku sem sicer že peljal, a sem šel spodaj po 'grozno' izpostavljeni in pomrznjeni Veliki polici, ki preči celotno Z obličje Montaža, raje previdno peš. Na S po Amaliji in na Z v Dunjo je pred leti smučal že Mauro Rumez, ampak tam si res ne predstavljam, da bi bilo vse ustrezno zalito. Zato je bila Lucova trasa na J toliko bolj privlačna, da smo šli pogledat... Nekje na polovici smeri je glavna orientacijska zanka - kako priti mimo skalne pregrade, ki J steno zapira po celotni širini. Lucov vris je na prvi pogled milo rečeno čuden, saj je potegnil kar po sredini čez skalni skok, ki niti pred mesecem ni bil zalit. Že takrat sem imel ogledani dve smučarski možnosti, najbolj obetavno povsem na desni strani (na licu mesta se je zatem polica izkazala za samo poprhano), prehod povsem na levi pa tokrat sploh ni bil OK, ker je bilo takoj za vmesnim robom kopno. Tam nekje, kjer je vrisal Luca, se je sicer kazal plitek in kratek žleb, ki je vodil na škrbinico na robu in sem šel čisto za hec pogledat, če se mi bo na drugi strani prikazala Marija. In res, takoj za robom je pričakala 'skrajno' izpostavljena polica, ki je (ravno še smučarsko) povedla na veliko vesino pod izstopno grapo. Prehod je sicer res smučarski, a 'trga gate' in me je ob misli na smučanje že gor grede malo 'navilo', ker enostavno ne dopušča najmanjše napake. Žal do poskusa smučanja na koncu ni prišlo, ker nas je na drugi strani vesine, v izteku grape pričakalo preveč napihanega in že močno ojuženega snega na pomrznjeni podlagi.
21.3.2009: Jerebica, Tumova Tumova na Jerebico je baje edina smer, kjer se je Tuma pustil vodniku, da ga je 'potegnil' čez skok. To in dejstvo, da je bilo v kopni sezoni vedno nekaj jamranja nad mokrimi skalami in vlažnim kaminom, nama je dalo slutiti, da bi znalo biti pozimi mnogo lepše in tudi lažje... Vodniček Zimski vzponi je pri Tumovi smeri več ali manj skoraj v celoti v zmoti: opis dostopa je zavajajoč, težava spodnjega skoka podcenjena, izstop je glede na opis na drugi (= levi) strani vrha Jerebice. Turo smo začeli od Predelskega jezera in po grapi (prvih 100 m smo graben s skoki obšli na levi, zamudno), ki vodi točno v Tumovo smer, pociljali naravnost navzgor. S skokom v spodnjem delu, ki ni imel ravno najboljšega snega/ledu, smo imeli kar nekaj opraviti, višje je šlo zatem zelo strmo in brez posebnih težav do deset metrov pod grebenom. Nad razcepom v sredini smeri sta možni celo dve varianti, ki smo ju malo pokombinirali in vmes zaradi tega povsem 'nehote' preplezali še en manjši skokec, ki bi se mu lahko ognili. Pod mogočno valovito opastjo sem begal levo in desno, ter na koncu zaključil, da bo najlažje šlo na desni, medtem je Boštjan uredil štant na nahrbtnikih, Marijana je pa v brezdelju začela 'zmrzovati'. Z lopatko sem se zavzeto lotil kopanja rova, pa mi ni uspelo zvrtati skozi opast, čeprav je bila luknja dolga že tri metre. Zatem sem stopil na sam raz, lovil ravnotežje in ob zoprnem vetru, ki mi je ves sneg znosil v oči, začel podirati opast. Da skrajšam, krepki dve uri sta trajali, da smo preplezali čez opast in se pogreli na večernem soncu. Ravno prav, da smo lahko ob poslavljajočem dnevu v prijetni svetlobi odsmučali v dolino. Zgoraj nas je še malo 'morilo', če bo s smučmi 'na pamet' sploh šlo, a so se na zračnih vesinah prekinjenih s pečinami prehodi lepo odpirali en za drugim. Spodaj smo za sanjski zaključek ujeli še 'tekaško' progo, ki nas je ob vse bolj 'krvaveči' Jerebici dostavila točno do avta.
15.3.2009: Macesje (Pichsov žleb) + Užnik (Huda jama) Pred leti sva nekaj podobnega že izkusila, a Pichsov žleb ni bil zalit, Huda jama pa prehuda. Tudi to sezono sva že obračala, tokrat se nama je pa vse skupaj zelo lepo poklopilo. Še sonce se je prav prijazno skrilo, tako da sva imela 'cel' ljubi dan na razpolago. Edino najtežji odsek Pichsovega žlebu sva morala malo obdelati s cepinom (prestop preko drče) in še opast pod Užnikom sva podrla, potem je pa ob pomoči odličnega snega na obeh spustih šlo kot namazano. Na obsežnem snežišču pod Hudo jamo sva vodoravno prečila na 'Cjajnikov' greben in na drugo stran mimo Košutnikove bajte odsmučala do izhodišča. Zelo zadovoljna, zelo hvaležna. Uradno je spust z Užnika težji od Pichsovega žlebu, midva bi ocenila prej obratno. Oceno 'Pichsa' bi tako s IV+ popravila na V- (400 m, 55°/45°), ker je ključni odsek v zgornjem delu glede na najine izkušnje verjetno le malokrat 'speglan', strmina pa tam doseže od 50 do 55°. Spust v Hudo jamo je s V- (500 m, 45°, pod grebenom 50°, zračno) realno ocenjen. Drugi spust je nasploh bolj smučarski, bolj slikovit in nasploh lepši.
14.3.2009: Kladivo, SV žleb, poskus Avstrijski vodniček (Tušar, Karavanke) poleg SZ žlebu pozna tudi SV. Opisan je skromno (da se ga od spodaj ne vidi ;), strmina je ocenjena do 45°. Poskusili smo od Skarbine, brez težav našli žleb, strmina po planu, potem pa točno v kotu, na vrhu prve tretjine, kjer se žleb zasuče v desno proti vrhu, nad prvim teoretično še smučljivim skokom nepričakovano trčili ob višji skok, ki ga ne bi 'smelo' biti. Nekaj časa je še kazalo, da je na levi obvoz, a se ga brez vrvi nismo upali lotiti, čeprav smo dolgo časa podirali opast na vmesnem robu...
7.3.2009: Peca, tokrat striktno Veška kopa namesto Bistriške špice ;) Seveda gre spet za 'staro dobro' Bistriško špico, le da smo pociljali zadnji vrh v grebenu, Veško kopo. Smučali smo najprej na SZ stran (po eni vmesni varianti, nič posebnega) kakih 600 m nižje. Nazaj gor in po normalki na Lužo.
1.3.2009: Obir: na Ojstrc mimo Zvonika Avto smo pustili ob glavni cesti (pod kmetijo Jagovc), do tam smo tudi prismučali. Spodaj (tega dela je 500 vm) se je pri vzponu smiselno posluževati markiranih bližnjic, za spust je pa boljša izbira cesta. Večina se od tam povzpne na vršni greben po Široki riži na desni. Mi smo šli gor po Zahodnem žlebu (Gipfelrinne, 400m, do 40°), kjer je dovolj širok za prijetno zavijanje, le v spodnji tretjini prostor lahko omejuje drča po sredi. Z vrha smo odsmučali po odličnih razmerah v atraktivni in kar strmi varianti mimo Zvonika (tudi čez 45°), ki se Z žlebu priključi 200 m pod vrhom Ojstrca. Zatem smo šli še enkrat gor in odsmučali še celotni Z žleb. Zelo luštna tura, le gneča na samem vrhu je malo odveč.
28.2.2009: Smučarska lepotička s Koritniškega Malega Mangarta Pred šesto smo pod Borutovim vodstovm že expresno noreli po cesti, ob osmih 'plezali' navzgor po J steni in se zatem zataknili na že močno odjenjanem ključnem prehodu (JV orientacija), pravzaprav na vrhu velike rampe, kjer je kraljevala neprijazna opast. Z vrha KMM je dosedaj edini smučal Mauro Rumez, vendar poteka smeri nismo poznali. Sam je navedel smer kot via Slovena, 45-50°, kar bi lahko pomenilo tudi v okviru markirane poti, ki se osrednjemu delu J stene umakne. Pogled (recimo s Kotovega sedla in nad Koritnico) nakazujeta na dve možni varianti spusta, ki se združita nekje na slabi polovici smeri, pod črno steno Hriberja. Nad rampo smo odstopili od ambicioznega smučanja po obeh variantah in izbrali desno nadaljevanje, ki je obrnjeno proti JZ. Vršni del smučanja je bil lušten, potem pa čisto nobenemu od nas ni pasalo po zelo ozki grapi (pomrznjeno, dno na U) skozi ključni del (od spodaj desno od Hriberja), ob grapi se namreč ni dalo več peljati, ker je sneg izpred tedna pobralo. Tako smo se odločili za smer pristopa, kjer se je izkazalo, da je bila rampa tudi ob 11h še v dobri 'formi' in pri smučanju čez (odbito) opast ni plazilo pod smučmi. So pa začeli nervirati plazovi, ki so grmeli preko J stene Mangarta. Ob 'trušču' smo zapeljali na rampo, ujeli malce panike pri prehodu preko Plate, lepo vdeli spodnji prehod in že smo bili izven stene, točno takrat je tudi nekje nad nami zabobnelo... Po videnem je edina smiselna in res smučarska samo ena varianta spusta - razen v zgornjem delu, kjer je možno po želji izbrati vršni zaključek. Smer je pa strašno lepa, prostora je povsod ogromno, smuka zračna in odprta, prehodi atraktivni: Koritniški Mali Mangart, J stena, V, 50°/45°, 700 m. Eden najlepših spustov pri nas.
26.2.2009: Stol s severa + Orličje Southutte - Medvedji dol - po osrednji grapi čez S steno na vrh. Grapa je bila za smučanje skoraj idealna, izjemno zalita in zelo dobre snežne razmere - večinoma lepo smučjliv 'zbit sneg', malo pa tudi 'mešano'. Po drugem vzponu na vrh čez streho na levi sva se z Boštjanom zapodila na Orličje (2139 m) in po odlični podlagi odsmučala sicer kratko, a luštno in strmo variantico S dol v krnico v smeri Stolove škrbine. Čeznjo (malo navzgor) in po Janezovem žlebu v Medvedji dol. Smuka v 'riži' tudi zelo dobra in to vse do ceste. Edino sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, gotovo zaradi premočne reklame vremenarjev... ;-)
22.2.2009: Jalovec iz Koritnice (skozi Loški žleb) Turo sva si ogledala že pred leti, a žal tudi tokrat spodnji skoki niso bili smučarski, če sploh kdaj so. Vršna glava Jalovca je bila trda, a je bil sneg tako lepo hrapav, da so robniki idealno prijeli. Še najbolj trd je bil prav ključni, izpostavljen prehod na rampo. Vzpon na vrh sva z Jezerc opravil kar direktno navzgor: z robu, kamor pripelje Jalovčev ozebnik, gor skozi ozek žlebiček in po strmih vesinah točno v smeri vrha. Gotovo najbolj smiselna varianta vzpona, če je le zalito. Loški žleb nama je pa lepo odjenjal, vsaj tam, kamor posveti sonce, tako da je bilo smučanje po 'malce ojuženemu zbitemu pršiču' odlično, le en senčni odsek v spodnji polovici je bil pa pomrznjen in to ravno najstrmejši... ;-) Za vse tiste, ki vas mika spust z vrha Jalovca na Jezerca, še nasvet, da se spodnji, najbolj izpostavljen del do rampe najlepše in najbolj tekoče smuča v okviru markirane poti (prehodi med skalami so namreč ravno pravšnji za zavijanje) - nikakor pa se ni pametno basati skozi žleb, ker se tam, če ni ravno idealno zalito, smučati pač ne da.
21.2.2009: Bele peči, J grapa - 'Klinarjeva' ...Tretji spust s Peči (Bele peči ali Lepi vrh) smo naredili z vrha direktno na J po grapi, ki je kot zimski pristop opisana v Klinarjevih 55*Karavanke. Najprej po grebenu proti Z do prve izrazite grape, potem po njej do ceste ob Hladniku. Zanimiva grapa, vse dodobra zalito, sneg vseh sort, zgoraj pršič, nižje je sicer nagajala plazovina, tako da smo smučali po bolj strmih brežinah.
20.2.2009: Kladivo, SZ žleb Prvi spust po tisočmetrski S steni Kladiva je uspel Iztoku Tomazinu: SZ žleb, V+/VI-, S6/S5-S3, 1000 m. Problem je priti pod steno. Hajnžev graben letos ni zalit za smučanje, tako sva goljufala iz Srednjega kota (Travnik), kar pa tudi ni bila dobra varianta, saj je bilo treba smuči sezuvati. Smer sva pozimi že splezala pred leti, tudi tokrat sva vstopila direktno, vsi skoki do vrha so bili zaliti (za plezanje več kot dovolj, za smučanje so trije smotani in gre glih-za-glih), same razmere so bile sicer varne, za smučanje pa niso bile preveč dobre, snežna podlaga se je spreminjala, dno grape je odsekoma zelo na U, največjo štalo pa je naredil veter v zgornjem-strmejšem delu grape, kjer je ustvarjal smotane robove, grebenčke, plošče,... Ožino/skok v zgornjem delu se da bočno predrseti (napihan rob in zamedeno steno sva ročno obdelala in odbila nekaj snega pri vzponu), skok nad rampo (nad osrednjim snežiščem) se obvozi po strmi prečki na levi, spodnji skok je pa bilo treba zapeljati na akcijo (na desni, kjer sva odbila manjšo ledeno bunko). Pod steno sva se gromozanski plazovini elegantno umaknila v levo. Z vrha do tal se je dalo na smučeh, s tem da je bilo kar nekaj abručanja zaradi razmer. Marijana je tudi malo 'pogoljufala' peš...
19.2.2009: Špik nad Nosom, J pobočje Zimska normalka s Pecola na Z predvrh Špika nad Nosom. Glede na neverjetno zalitost je bila sicer v igri direktna linija na glavni vrh Špika nad Nosom, a so bila JZ pobočja malo sumljiva, JV pa čisto sprejemljiva, tako da smo v izraziti krnici pod južnim pobočjem Špika nad Nosom odvili levo. Razmere vse do slabih 2400 m tudi povsem sprejemljive, tu se je počasi začelo bistveno bolj vdirati, zato smo naredili test obremenitve, ki je bil zadovoljiv. Nekje na 2450 m (30 m pod grebenom) je kar debela kloža na lepem postala tako trda, da je držala človeka, pod njo pa drsna plast. Malo smo cincali, naredili še en korak, naredilo je pritajeni vuuuf, in smo jo popihali navzdol na 2400, od koder smo stopili na smuči. Takrat so začeli še minirati na Kaninu, tako da je bilo zelo nelagodno in so padle hude besede na njihovo 'igranje vojakov'.
18.2.2009: Špik, tokrat prav po Kačjem grabnu Sam Kačji graben je bil tokrat zalit, zato greva seveda notri, vmes naju je presenetil en položen ledni skokec - s plezalnimi cepini nama ni bilo hudega, ostalo sprehod, nad grabnom malo na smučeh malo peš do vrha. Smučati se je dalo čisto z vrha, skalam se elegantno umakne po izpostavljenem loku z desne (od spodaj gledano). Spodaj nadaljujeva kar po grabnu, nad lednim skokom prečiva levo v gozd, potem pa zaradi nepreglednosti od zgoraj ne najdeva prehoda nazaj v graben, ki bi bil najbolj eleganten izhod. V gozdu je sicer smuka bolj slaba, prehode sva tako morala iskati v okviru markirane poti, sledi predhodnikov so bile zabrisane, na koncu le stakneva en prehod povsem na levi strani, kjer je bilo vseeno potrebno skočiti dober meter navzdol.
16.2.2009: Konjščica, Starhand, Ojstrnik (kvazi ponovitev) Še en luštni krogec nad Oštarijo. Od izhodišča po normalki v smeri za M.Cocco in na razcepu cest desno na Sagran. Smuka na SV tudi tokrat zelo dobra, kjer se grapa zoži sva zaključila in se po smučini vzpela na Starhand posmučat SV flanko, ki sva jo opazovala v soboto. Direktni vstop zaradi razmer ni priporočljiv, temveč se na čistino zavije 100 m nižje. Z vrha torej po gozdu dol in levo, tam je vodilo par smučin. Midva sva šla nekje vmes po strmem gozdnem pobočju, kjer je bilo odlično. Sama flanka je pa izjemno smučarska, tudi pršič je bil še zelo uživaško smučljiv. Glede na številne nove smučine na SZ pobočju Ojstrnika je bila sobotna reklama očitno pravi nedeljski booom. Razmere žal niso več 'FENOMENALNE', so pa še vedno strašansko uživaške, če le izbereš pravo linijo. Zgoraj nad drevesno mejo se namreč dela vse bolj konkretna kloža, nižje je pa že zelo posmučano, tako da sva si morala 'razširiti obzorja'. Prvič sva (obakrat seveda na SZ stran) peljala dol desno od smučin nekje do polovice spusta, v drugo pa sva se držala povsem levo in vse do ceste uživala v še nedotaknjenem prvovrstnem celcu. Ta zadnja izbira je bila naravnost odlična.
15.2.2009: Obrat v Prednji Špranji Pršiča v Špranji ni bilo več, ne spodaj ne zgoraj. Se je pa Špranja kot hladilnica izkazala tudi tokrat, ob sicer šibkem vetru je bilo mrzlo kot prasica. Predhodniki so (nekako se nam je uspelo zgrešiti se) obrnili v zatrepu 'spodnje' Špranje, tik pod kanalom, ki vodi v 'zgornjo' Špranjo. Plazovina pod kanalom je kar impresivna. V zgornjem nadstropju nad kanalom so se nama snežne razmere spreminjale od metra do metra, zatem se je počasi stabiliziralo in sva po še sprejemljivo položnem terenu potegnila do zadnjega macesna (1750 m). Tu sva si pobliže ogledala sicer na občutek dovolj varno skorjo, ki drži pešca. Od vetra dobro zbita skorja je debela kakih 20 cm, pod njo je tanka drsna plast, nižje je pa sneg lepo kompaktno stisnjen. Pod obremenitvijo z lopato se je skorja takoj odpeljala, tako da naju čisto nič ni mikalo, kako bi to lahko pri smučanju izgledalo na strmini pod Škrbino Prednje Špranje. Smučarija nad kanalom je bila še kar dobra, potem pa za pozabo. Najlepši dan, pa nama gre takole v maloro...
14.2.2009: Giro del Camoscio - krog nad oštarijo (Cocco/Kok, Sagran/Konjščica, Ojstrnik) Kovka imava sicer že dovolj, pa tudi spodnji del je vedno brezveze, ker je zaradi navala vedno več ali manj smučišče. Tako da poskus nove variante: Monte Cocco, z vrha direktno dol (odlično, nezvožen pršič) in potem iskaje čim bolj nedotaknjenega pršiča do nekje 1500+. Vzpon po cesti na sedlo in po grebenu za špuro na Sagran. Monte Sagran, spust (SV) na sedlo pod Ojstrnikom. Vršni del odličen, nižje nič posebnega. S sedla za špuro levo po cesti navzgor in nato desno skozi strm gozd in čez opast na vrh Ojstrnika. Ojstrnik, z vrha po SZ pobočju je bila smuka FENOMENALNA. 600 m odličnega in golobokega pršiča vse do planine Dolinca. Kakšnih pol ducata jih je glede na smučine smučalo pred nama, začuda so se vsi držali istega vbočenega hodnika širokega nekje 10 m, pobočje je pa 'neomejeno' široko. Midva sva 'paradirala' po celotni širini, povsod je šlo noro dobro. Žal se je dan poslavljal, drugače bi ponovila. S sedla se nazaj do izhodišča ('Oštarija Gams') lahko smuča po cesti, midva sva poskusila s prečko-vzponom po desnem bregu in potem navzdol lovila prehode desno in na cesto prismučala točno na Defarja, odkoder je še malce ceste do izhodišča. Vsega skupaj se je nabralo ravno 2000 vm.
9.2.2009: Ja, že spet ta Peca, tokrat z nočnim povratkom Imaš prav, se strinjava s kritiko, postala sva dolgočasna, je zmanjkalo domišljije. Ampak kaj ko je na Peci še nekaj odprtih idej, pa tako dobro in varno smuko ponuja... Pri vzponu sva sicer jamrala, ker je veter že v gozdu načel dan star pršič, zgoraj ga je pa praktično izničil. Ampak nič ne de, namen sva imela pogledat v Globasniški potok v smeri SZ, kjer veter kot nalašč še ni naredil škode. Z Veške kope do sedla/rame na 1700 m sva oddivjala v okviru markirane poti, ki vodi na Veško planino, zatem sva za prstom po zemljevidu odsmučala levo čez rob in lovila vstop v grapo, ki pada Z od Turna. Orientacija je v gozdu slaba, tako da sva prečila čisto preveč desno in se na lepem znašal na zelooo strmem gozdnem pobočju, ki pa je bil vseskozi dovolj redek za prijetno vijuganje med 'koli'. Ker sva grapo že slutila nekje spodaj pod nama, sva brez oklevanja kar nadaljevala čez prelomnico navzdol, strmine se pa tudi ni zares čutilo, ker so drevesa nudila varen občutek neizpostavljenosti, dovolj pršiča na trdi podlagi pa strašno lahkotno smuko. Tudi nižje po grapi je šlo fenomenalno, ko pa se grapa zaključi in se svet v levo odpre, je bilo pa uživancije nekje na 1000 m nepreklicno konec. Po nekaj skorje in kolovoza naju je po cesti Globasnica-Koprivna čakal še razvlečeno dooolg in položen vzpon nazaj na sedlo Luža. Povsem samotni (samo sledi živali) nočni sprehod na smučeh se je zgoraj pravljično zaključil s polno luno. Kot nalašč!
8.2.2009: Pa ne že spet ta Peca! ;-) Med tednom sva bila sicer tudi na Peci, pa kar ne upava napisati kot samostojen zapis, ker naju je že pošteno sram, da ne premoreva niti najmanjšega drobca domišljije. V zagovor zapiševa, da je bilo v četrtek porazno, saj je bil pršič moker, smreke so se otresle 'vode', smuka pa slaba. Tako da sva seveda v nedeljo morala pogledat, če je stanje kaj boljše. In res, že za dobro jutro naju je presenetilo 10 cm pršiča nad Koprivno, tako da sva do 'bivšega' Riepla komaj prišla z verigami, ampak to je obetalo super smuko in tako je tudi bilo. Le vršna megla je odvzela precej hitrosti, ki je zgoraj zaradi razsežnega 'smučišča' navkljub položnemu terenu poljubno velika. Po spustu do bajte sva vršni del s 'spodnjim' namenom ponovila, saj je snežilo kot za stavo. Ravnoprav, da je bila za konec nova odeja tudi spodaj dovolj debela za mehko zavijanje vse do Luže.
1.2.2009: Pravljična Peca, presežna ponovitev popolnega 'pršičarjenja' Takega pršičarjenja pa tudi še nisva imela, kamorkoli sva peljala, povsod naju je razvajal čudovito mehkoben pršič, po takem smuči kar same vijugajo navzdol. Dneva nisva hotela prehitro končati in sva do poznega popoldneva naklepala celih 2000 uživaških metrov. Za hec sva se enkrat spustila v smeri Veške planine, pravzaprav po strmem gozdnem pobočju desno od nje. Sledili so nama še trije domačini, ki so nadaljevali v isti smeri navzdol, midva pa hajd v okviru markirane poti nazaj na vrh po naslednje plavanje proti dolini...
31.1.2009: 'Gmajn' hrib, Gmeineck Zvečer reklama na TKGora, zjutraj na horuk študiranje ture, na bencinskih nobenega zemljevida, poledica na gorski cesti pod izhodiščem (Zelsach), iskanje začetka, zatem sva lahko sledila špuri, ki naju je srečno vodila vse do in skozi zelo gosto meglo nad gozdom, kjer sva sledem po spihanem grebenu komajda lahko sledila (vbodi palic so bili večinoma edini odtisi), dokler se na 2400 ni končno odprlo modro nebo in sva osuplo opazila, da sploh ne hodiva po normalki ampak po nekakšnem JV pristopu... Na vrhu so nama razložili, da sva prišla po 'ta dolgi' poti, ki gre povsem okoli vogla in kjer očitno 'nihče' ne hodi. Ta nesrečna okoliščina nama je bila ob pogledu na povsem zvoženo normalko kar naenkrat srečna in sva seveda navzdol odmaglila v najino smer, kjer sva lahko uživala na širokih nedotaknjenih vesinah z nekaj pršiča, nižje v megli sva pa tudi uživala v lepo smučljivi mehki kloži. Zgoraj sva še približno sledila dvema predhodnima vijugama, dokler nista zavili na spihan rob, midva sva po v megli odvijugala kar naravnost navzdol, saj glede na sprintan zemljevid vse pobočje vodi v isto dolino. In res, zataknila sva se le enkrat v smotanem grabnu, kjer naju je kmalu rešila cesta, na njej pa sledi normalke...
30.1.2009: Čarobno mehka fantazija na smučeh (kjer so pravljice doma ;) ...in kje neki so doma te pravljice? Pod Peco, jih kralj Matjaž skrbno čuva!
25.1.2009: 'Plavanje' z Mrežc; tokrat direktno do avta Za vse ljubitelje Mrežc (tudi Debeli vrh paše v to kategorijo) in hkrati sovražnike smučanja po smeri pristopa od koče do spomenika. Namesto da bi v gozdni strmini pod vrhom Mrežc odvili levo, samo nadaljujte naravnost navzdol. S primerno (majhno!) težnjo v levo boste zadeli točno na izhodišče. Gozd je vseskozi dovolj redek, da omogoča čudovito vijuganje. Gotovo najbolj smiselna/smučarska varianta spusta.
24.1.2009: Bistriška špica ali HochPetzen... ...pravzaprav ne veva, ker je bila taka megla z vetrom, da se ni nič videlo. Domačin je odstopil nad zadnjimi mogočnimi drevesi 100 m pod grebenom, midva pa na glavnem grebenu. Na sam vrh nisva tišala, ker nazaj ne bi več našla! ;)
18.1.2009: Palec, Grapa (stari mački in copycats) Dva mačka iz 'stare garde' strmih smučin sta se tako močno pohvalila s stoletnimi izkušnjami, da nam kaj drugega, kot učiti se od mojstrov, niti ni preostalo, pa čeprav tudi mi trije skupaj naberemo krepko čez 100 let, žal je smučarskih izkušenj precej manj... Vsi, ki poznate SV grapo v Palcu, boste potrdili, da je sam pristop zelo smotan. Midva sva se jo enkrat že lotila na horuk, med tednom in to popoldne - seveda nama je zaradi štrikanja spodaj zmanjkalo časa. Tako smo tokrat po nasvetu ležerno pristopili z Ljubelja preko Suhega ruševja in samo še sledi z vrha v grapo smo morali poiskati. Megla in veter, ki je pometal s sledmi, bi nam spust kaj lahko tudi skrila. Snega na vrhu ni ravno v izobilju, smučinama sem sicer v peš izvidnici z lahkoto sledil vse do skoka v grapo, a me linija mačkov ni prepričala (nekaj ožin in kopnih mest), tako da sem poiskal bolj zasneženo variatno spusta z vrha Palca v grapo. Gre za bolj direktno in tudi lepšo (malo se je pa treba pohvaliti) linijo, ki pa tudi ni bila preveč užitna, saj sta se dve napihani ožini ob smučanju tudi za drajsanje izkazali za zelo netekoči. V grapi posebnih težav zaradi 'lahkega' snega (več ali manj pršič) ni bilo več, le vidljivost (megla, difuza, sneženje) je bila slaba in je prvi smučal bolj 'na pamet'. Skok v zgornjem delu smo obvili na desni za predhodnikoma (zapihane smučine so se tu in tamo samo slutile), pravzaprav v trenutnih razmerah skoka ni - celo dovolj zalito in široko za smučanje. Skok-iztek ni bil zalit (ali sploh kdaj je), tam pa so bile sledi že lepo razvidne in so nas vodile vse do ljubeljskega predora.
17.1.2009: Veliki Nabojs, zelo lep spust v Špranjo Grapa, ki pada z Nabojseve škrbine v Špranjo, je večkrat smučana in je tudi opisana v Candolinijevem TS vodničku, a je potrebno ujeti primerne razmere, ker je sam iztek le malokrat zasnežen - navadno tam curlja slap, pa tudi spodnji del grape je razbit. Tokrat je bilo v nasprotju z lani vse krasno poglihano, ledni slap pa na debelo zasnežen, tako da se je dalo kar na horuk priti v grapo (sicer obstaja tudi smotan obvoz na desni strani) in v lagodnem rezanju smučine smo počasi dosegli Nabojsevo škrbino. Normalni zimski pristop (in smuk) z Velikega Nabojsa poteka v okviru marikrane poti, ki jo iz Žabniške krnice (na 'drugi' strani Nabojseve škrbine) po rampi ureže navzgor. Midva sva lansko sezono čisto po sreči našla pristop z Z strani škrbine, ki se nama je strašno dopadel, le še na razmere za celoten spust v Špranjo je bilo treba počakati, da se vse poklopi, in tokrat smo jih očitno ujeli za rep, ker bo trenutno deževje/sneženje verjetno odplaknilo vstopni skok. Nad škrbino smo jo urezali kar po stiku vesine s steno, kar je bilo za vzpenjanje najenostavneje, pa še najlepšo smer spusta smo lahko odlično naštudirali. Ob gaženju smo sicer kar malo jamrali, ker je bilo pršiča nepričakovano grozno veliko in se je odsekoma udiralo tudi do riti, a je bil sneg na srečo odlično 'zaliman', sicer bi gladko obrnili. Začuda so bile razmere celo tako fenomenalne, da se je na koncu dalo odsmučati celo s samega vrha (gre za vršnih 10 m, kjer jeklenica po diagonali sledi polički proti križu), za kar ob prejšnjih obiskih ne bi dal 'petposto'. Res sem moral dvakrat zapeljati tudi čez skalni plošči, a je bila jeklenica pri roki. Po vršnem ojuženem snegu smo nato še malo pogarali, zatem pa nas je čudovito vozen pršič razvajal vse do škrbine in tudi ogledani prehodi nas niso izdali. Vesine in široke rampe med njimi so bile čudovito vozne ter ravno prav zračne in strme. Recimo dobra IV, 350 m, tam do okoli 45°. V grapi proti Špranji težav ni več, da bi bilo malo bolj pestro, je na vmesnem odseku, ki se najbolj globoko utesni med stene, zmanjkalo tudi pršiča (to nam nekako ni bilo najbolj jasno), sam iztek nam pa tudi ni povzročal posebnih težav, saj se je dalo po 'slapu' lepo oddrsati. Za konec smo v Špranji sledili špuri 'vsiljivca' (medtem ko smo bili na vrhu, se je 'pretihotapil' iz Žabniške krnice in odsmučal v Špranjo), ki nam je prav prijazno pokazala optimalno vrnitev v Zajzera. Navzgor grede smo namreč kar malo zabluzili...
15.1.2009: Večerna Begunjščica Zaradi ležernosti sva bila malo pozna, čeprav gaženje po Šentancu niti ni bilo naporno. V Osrednji grapi sva nato imela zelo slabo svetlobo, za nameček naju je na plazu, ki je bil krasno pršičast, zagrnila megla in še mrak povrhu, tako da sva navzdol bolj tipala, kot plavala v pršiču...
10.1.2009: Divja koza, spust z vrha v Žabniško krnico ...je hudo bombastičen naslov. Ampak, če greš okoli dveh sicer kar nabrušenih vogalov... ;-) Zajzera - Žabniška krnica - žleb/škrbina med Lastavicami in Divjo kozo (prvi 'vogal') - kratek sestop v Mrzlo vodo (50 m) - Trbiška škrbinica (drugi 'vogal') - po normalki (15 m dol po široki grapi, po prehodu desno gor na udobne Police bogov, levo po široki polici dokler se desno navzgor ne odpre pristopna grapa in po njej na vršni greben ter v okviru grebena levo) na vrh Divje koze (2507 m). Žabniška krnica nam je nudila možnost poznega odločanja o 'vrhuncu' ture in na licu mesta smo glede na razmere izbrali Divjo kozo, ki sem jo pred tednom dni natančno preučil pri vzponu mimo Beljaških ostric. Enega prehoda na Policah bogov in vršnega grebena sicer nisem videl, a se je potem vse tako lepo tudi smučarsko odprlo, da kar verjetni nisem mogel. Smer je bila v celoti narejena in zelo luštna, ampak vseeno bi bilo še nekaj snega zelo dobrodošlega. Malo sva z Boštjanom (Marijana je žal zaradi višje sile 'odstopila' v Trbiški škrbinici) sicer zajamrala na vršnem grebenu, kjer naju je debele pol ure zaposlovala opast, ki sva jo najprej previdno obkolila in preučila, potem pa razbila in napravila udobno smučarsko poličko, ki nama je dovolila smučanje preko napihanega robu. Sam vršni zaključek po od daleč zalitem kratkem žlebu na desni strani naju je tudi prevaral, ker so bile skale le dobro poprhane, pa še rob se je naredil prav na sredini, a nama je sreča še enkrat pomežiknila, ko se je z vrha izkazalo, da bo šlo za silo tudi prav po grebenu. Z vrha sva odsmučala šele nekaj pred tretjo, tako da je bilo vse več kot preveč odjenjano, ampak na srečo razen na najbolj strmem prehodu malček pod vršnim grebenom (je to cinizem? ;) ni motilo. Smer z vrha Divje koze bi ocenil: Z vrha na Trbiško škrbinico, V, 300 m, prehodi (do) 50°. Po zračni smučariji smo družno obdelali še spust s Trbiške škrbinice v Mrzle vode, ki trenutno sploh ni šala mala, ker teren visi in je nasploh razbit, naklon pa trenutno mestoma kar poštenih 45°. Tako da smo morali čudno napihan sneg malo 'obdelati' - navzgor s cepini, dol pa kar s smučmi. Kratek vzpon na škrbino Lastovic je bil že odveč, potem je šlo pa še bolj strmo v Žabniško krnico (V-, 250 m). Zgoraj 50°, potem pa nižje še dva sitna prehoda zaradi razbitega in 'visečega' snega. Dokončno nas je 'zmahalo' vedno neužitno in vse bolj mračno gozdno prebijanje do spodnje postaje žičnice, dotokla pa nas je smotana struga v Zajzerih, tako da nas je po dobrih 10 urah -16° pri avtu praktično ubilo. Sem pretiraval? Ne. Ampak mi bi vseeno še! Z Divje koze je prvi (in edini?) smučal Mauro Rumez, po dostopnih podatkih je (vsaj spodaj) smučal v okviru žlebu med Malo špico in Divjo kozo, ki trenutno ni zalit. Ali je zgoraj smučal preko škrbine med obema vrhovoma ali pa prečil desno do 'najine' normalke, bo pa potrebno šele ugotoviti...
3.1.2009: Labirint Beljaških ostric (pod Koštrunovimi špicami) Po dolgih in smotanih peripetijah nam je le uspelo priti do Corsija, kjer sta Marijana in Boštjan odpovedala poslušnost in mi zmatrana ušla navzdol. Kaj sem hotel, zaprašil sem se proti Koštrunovim špicam in iskal najino pravljico v kopnem. S Police v žleb, po njem vse bolj strmo do škrbine Beljaške Igle, potem sem bil pa na lepem izgubljen. Prehoda v levo ni bilo nikjer, poskusil trikrat, pa so bile povsod gladke plošče samo na globoko obložene s prhkim snegom. Pa tako lepo se je izpod Corsija videl celotni spodnji del smeri... Nazaj nisem hotel tako kmalu, tako da sem le našel en čudno poprhan in 'skoraj' navpičen prehod, se znašel na robu, ki ga ne bi 'smelo' biti ter prečil levo v žleb, ki sem ga gledal od spodaj. Še vedno je bila pa okoli mene sama zmešnjava glede na pogled od spodaj. Po žlebu do konca, kjer sem v levo poskusil po treh ali štirih čudnih prehodih, pa nikjer ni bilo kruha. Ravno sem se sprijaznil s sestopom, a sem nižje vseeno šel pogledat za rob. In poglej, ta je bil pravi, pripeljal me je ven iz senčne mišnice na sonce na drugi strani Beljaškega stolpa. OK, ne bo mi treba ritensko nazaj po smeri! ;) Ura je bila že prepozna za vrh, tako da sem potegnil samo do škrbine nad stolpom, vršni labirint je bil sicer lepo zalit, mnogo lepše kot pred leti, a sta mi 'lenuha' spodaj v senci že zmrzovala. Sem pa zato s škrbine odsmučal po spodnji varianti (do 45°), ki sicer zahteva več snega, je pa bolj smučarska od moje stare variante in se nižje priključi rampi, ki vodi iz 'stene'...
2.1.2009: Špik Hude police, J pobočje Po kar strmem in zračnem J pobočju Špika Hude polica sva že pred leti sestopala po čudoviti mulatjeri. Vseskozi sva jo imela na muhi tudi za smučanje, pa ni in ni hotelo biti dovolj zalito, tako da smo se Špika najprej lotili poleti z nekoliko drugačnimi pripomočki in je bilo bistveno težje, kot se je potem izkazalo s smučmi... ;) S Špika Hude police 'vsi' smučajo v Špranjo in to po najdaljšem ozebniku Julijcev, po Žlebu Hude police. Žalostno dejstvo je, da praktično vsi 'žlebarji' obrnejo na škrbini, ki je le slabih 100 m pod izjemno razglednim vrhom, s katerega se da seveda tudi odsmučati. Po obsežnem J pobočju pa 'noben' ne smuča, čeprav je teren bistveno lepši. Pravzaprav smo malce celo razmišljali, da bomo morda sploh prvi, pa smo se pošteno ušteli. Plezamo torej po naši 'kvazi prvenstveni' navzgor, spotoma pa opazujemo sledi smučanja izpred dveh dni. Mi lepo z derezami in cepini, podlaga je povsem trda, gledamo pa smučino, po kateri sta se predhodnika vzpenjala. Da nam morala le ni preveč padla, je na osrednjem delu smučina le usahnila. No, strmina je tam 45° in morda celo malce več. Kaj vse se ti lahko dogaja v 'prvenstveni'... ;) Med vzponom ni prav nič kazalo, da bi lahko odjenjalo, tako da nas je ta odsek vseskozi kar malo črvičil. Višje se svet spet malce položi in še veseli napihanec nas je čakal. Odsmučali smo seveda čisto z vrha (lažem, Boštjanu se je škoda zdelo novih smuči, Marijana mu je pa delal družbo in sta vršnih par metrov spustila), kjer nas je zgoraj na moč razvajal pršič, tako da smo s 'težavo' zabremzali in se začeli sončiti ter čakati, da bi morda spodaj pa le odjenjalo. Po uri smo nadaljevali s spustom, zgornji del je bil še vedno fenomenalen, osrednji del je pa medtem ravno lepo spustil, tako da do Pecola ni bilo posebnih težav. Nekje 600 m, osrednji del 45°, ostalo okoli 40°, zračno, recimo (dobra) IV.
1.1.2009: Stol, čez S steno Ponovitev najine 'davne' ture, le da je bilo tokrat izjemno lepo zalito, pa tudi sneg je bil v nasprotju z najino oceno ob vzpenjaju za smučanje zelo užiten. Luštno in lahkotno. Za 'srečnnovlet' sva na vrh kot nalašč prilezla tik za Boštjanom in Tomažem, ki sta prišla z druge strani. Če je še kdo to zimo prihajal iz Medvedjega dola, je morda pod snežiščem ob stiku s cesto izgubil nekaj spoštovanja do svojega spomina. Nič bat, spomin vam odlično dela, le (avto)cesta je nova! Žal se glede cest v gorah vse razvija v napačno smer... :(
31.12.2008: Obrat pod Macesjem (Pichsov žleb) Enkrat sva ga že lezla pozimi, tokrat bi moral biti ravnopravšnji za smučanje, a se je drugače izteklo. Razmere v ozkem žlebu, ki se zelo globoko zajeda v steno, sva ocenila za prenevarne in sva obrnila. Kar veliko napihanega snega, takoj v vstopnem delu je naredilo manjši 'vuuuf', prerez je potem pokazal na nestabilno plast tik nad trdo podlago. Pa kdaj drugič in sva 'odpršičila' nazaj v dolino.
30.12.2008: Špik nad Špranjo, J stena Ko je tako veliko snega, se lahko dela 'norca' tudi v južnih stenah. Dosedaj sva poznala tako V kot Z varianto spusta z vrha, tokrat se je pa kar sama ponujala še J. Direkten vstop ni zalit (za smučanje sploh 'nikoli'), tako da smo vstopili nekoliko z leve (nekje 2050 m), pa še tam smo v začetnem lučaju tenko piskali (malo navpičnega vrtičkanja in nekaj goljufanja po poprhanih ploščah) in za spust nikakor ni bil užiten, ker bi morala z neba pasti še ena močna porcija. Začetni stometrski šus je bil po tem nič kaj prijetnim uvodu kar strm (do 50°), zatem smo prečili proti sredini stene do lijaka, kjer pada osrednja grapa (45°, zgoraj 40°) in po njej na vrh. Vmes se nad izrazitim stolpom priključi V varianta, ki pripelje izpod škrbine Forca de la Val. Boštjan in Marijana sta z vrha na 'ziher' odsmučala po normalki ('proti' sedlu Planja, zgoraj do 45°, nižje okoli 40°), sam pa 'enkratne' prilike smučanja po J steni nisem nameraval kar tako zavreči - 'le' izhod iz mišnice sem moral še najti in v primeru, da ga ne bi bilo, bi moral ponovni prilesti na vrh. Zgoraj in v osrednjem delu do lijaka je šlo prav luštno, zatem sem vlekel dolgo prečnico desno, kjer je pogled preko zadnjega robu (10 m 'štamfanja' navzgor) le razkril povsem enostaven prehod iz stene - na 'drugi' strani, malodane tik nad škrbino Riomoz.
28.12.2008: Sveti Skarabej ali nekaj takega... ;) S pomočjo 'najetih' lokalnih vodnikov smo spet prijetno križarili nad Solkanom. Blaž, Igor, Tomaž - hvala. Oglej si film!
27.12.2008: Špik nad Nosom, Zahodna smer Tudi v tretjem poskusu smučanja z Z vrha Špika nad Nosom preko Škrbine v Tratici na Pecol ni šlo v celoti, tokrat je bilo sicer vse krasno zalito, a so veter, sneženje in megla ukradli vršnih nekaj metrov. Ampak nič hudega, taisti vršni lučaj je bil na sporedu pred letom dni, ko smo po Z pristopu odsmučali po J normalki... Vstopni skok s planote na pobočje, ki pada s Škrbine nad Tratico, je bil letos po dolgih letih končno lepo zalit. Sicer je bila pod snegom skrita napoka, a ni motila ne gor - ne dol. Po tem prijetnem uvodu je sonce dokončno mrknilo, začelo je snežiti, megla je pomagala k 'odlični' vidljivosti v difuzni svetlobi, pa še veter je zgoraj tako nabijal, da smo imeli poln kufer in obrnili na rami (nekje 2480 m) tik pod vrhom. Posebno vršni metri z grebena po kar strmi grapi (45°) so bili 'zajebani', bolj kot smučanje je bilo to tipanje podlage z obrati 'na slepo'. Nižje s škrbine je šlo pa prav luštno!
26.12.2008: Trst je naš! Za začetek 'predbožični predogled', prvi del 'trilogije'. Tretjega sva prav tako izpustila, v drugem delu je bila pa glavna igralka ... no bo pokazal film, ki je ravnokar ugledal luč sveta... ;)
7.12.2008: 'Sabotaža' nad Solkanom Poglej si film!
29.-30.11.2008: Zima, zima bela vrh gore sedela... V soboto smo temeljito oblegali polno zasneženi Jošt, ponoči smo z lučkami razsvetlili Kum, v nedeljo smo z Zelenice orali po globokem pršiču...
23.11.2008: Tminske krvavice Ponovitev ene od 'arhivskih' tur z vsemi fotkami, ki tokrat manjkajo. Za kaj več si raje oglej kar Maurov film!
19.11.2008: Mačenska runda Oglej si Maurov film!
16.11.2008: Scheisse1673 Takšno je po pripovedovanju Tmincev pristno nemško ime gore, vsaj njihovi kolesarji ga radi uporabljajo in potem se baje hitro dogaja. Gorenjci bi gori rekli kar pručka; ravno pravšnja, da bi ležerno odložili svoje noge, ko bi se utrujeno zleknili z našega Stola... Kako smo se torej zleknili, oziroma kako smo se 'posrali', bo pokazal film. Oglej si ga!
15.11.2008: Konju dva Konju jedan sem bil pred kratkim posnet nad Belco, tokrat smo bili na primorskem Konju, sobotni drugič je bil povsem po nesreči, ker smo bili toliko nesposobni, da v paniki pred nočjo navkljub točnim navodilom nam še neznane neoznačene potke nismo našli...;) 9.11.2008: Mirnock, 2110 m Spoznavanje 'jodlarske' Koroške smo nadaljevali, kjer smo zadnjič zaključili. S prstom po zemljevidu smo pociljali kar na sosednji vrh, ki se dviga vzhodno nad velikim Milštatskim jezerom. Za slovensko ime bo pa planinec Planislav Planinšek pokukal na svoj 'prazgodovinski' zemljevid...je že pokukal in pravi, da imena Mirna gora ne najde... ;) Vzpon do grebena se nam ni ravno posrečil, ker smo poskušali pociljati vsaj nekaj potk in kolovozov, ki smo jih sicer tudi našli, le da enkrat nadaljevanja ni bilo, enkrat pa samo za konje. Na greben precej južno od vrha smo pribrcali na sedlu med Mirnockom in Palnockom. Prvi vršič smo obšli po cesti, zatem je bilo po poti, ki se dviga po kolesarsko zaobljenem travnatem slemenu, prav do vrha praktično vse lepo vozno. Navkljub megli in redkim markacijam se tu izgubiti ni možno, saj smer vseskozi kažejo številni marmornati monoliti. Glavna težava v teh koncih ni, kako priti na vrh na kolesu. Problem je najti potko, ki vodi čisto v dolino, z vrha do jezera je ena sama, ki pa se v zgornji tretjini razcepi. Naslednjič pregledamo še levo varianto in tudi bolj direktno linijo vzpona imamo zacahnano!
2.11.2008: Peca s severa, z dodatkom Kolesarska Peca s severa je bila moj 'dvojni-hit' pred dvema letoma. Tokrat smo prečenju dodali pester spust v dolino z vrha Bistriške špice in se še enkrat potrudili z brcanjem navzgor, tokrat do Veške planine, saj luštnega spusta v Globasnico tudi ni bilo za zamuditi, čeprav smo potem spodaj za las prehiteli noč.
26.10.2008: Goldeck (2142 m) in Latschur (2236 m) Potepanja po vzhodnem delu Ziljskih Alp smo 'zaključili' na kopastih vrhovih severno nad Belim jezerom (Weissensee). Na sicer 'smučarsko razvrednoteni' Goldeck smo neverjetno lagodno pribrcali po (gozdnih) cestah iz (Bele) doline, niti sam zaključek ni bil naporen. Po luštnem, skoraj polkilometrskem spustu do sedla pod 'gorskim trojčkom' smo nepričakovano trčili na nekaj orientacijskih težav, ki so jim botrovale na zemljevidu nevrisane ceste in moje napačne odločitve, ki so nam poklonile celo uro dodatnega bluzenja do planine severno pod Latschurjem, do kamor se da prav elegantno (= spust po singli, vzpon po cesti) pribrcati, kot smo lahko razočarano opazovali po 'žestoki borbi'! Vzpon s planine na najvišjo točko ture poteka (razen nekaj detajlov za kamero ;) v celoti pod kolesom, za spust pa velja ravno obratno. Ker nas je za rep že lovil kratek dan, smo po potkah pociljali naravnost navzdol na vzhodno obalo jezera, bi se pa dalo tudi bolj pestro potegniti. Nasploh je možno celotno turo izvesti na 'N' načinov...
25.10.2008: Spitzegel, 2119 m Pogledat sva šla še na drugo stran dolgega grebena, ki smo ga prejšnji teden občudovali le s pogledi. Po cesti iz doline mimo zanemarjenega gradu visoko navzgor do grebena in nošnja kolesa do 2050 m. Zaključek do vrha Spitzegla (sliši tudi na ime Negal) je le za peš, pa še ta ni za vsakogar, čeprav je označen. Spust do planine je izjemno 'srčkast', pod planino sva se izmaknila cesti in ulovila lepo nemarkirano potko, ki naju je pripeljala na srednji del slikovite 'prečnaste' markirane poti, zatem malo po cesti navzgor in po bližnjicah do zaključne poti desno od zavarovane v dolino. Ta povsem zadnji del spusta je brez veze, bolje bi bilo poskusiti po poti mimo gradu...
19.10.2008: Graslitzen, 2044 m Za uvod Lukove fotografije. Nekaj najinih fotk in Maurov film s čudnim imenom pa še pride... ;) Pri turi na Dobrač sva kupila zemljevid, ki je bil strašno poln idej. S prstom po zemljevidu se je potegnila krasna krožna tura čez Graslitzen (po 'naše' sliši na ime Glazica, tudi Šiman in Gradaščica), ki zatem v živo ni razočarala - pravzaprav nas je vse zelo navdušila. Tako s potkami, razgledi, barvami, še bolj pa s svojo izjemno slikovitostjo. Iz Forolach-a po potkah, kolovozih in cestah prek Windische Hohe na greben in po njem mimo Kostendorfer Alm na vrh. Zatem pa več ali manj pikiranje 'naravnost' navzdol do izhodišča. Slik je dovolj ravno za vzorec, čudovit film pokaže veliko, veliko več. Oglej si ga!
18.10.2008: Nad Tumečem, gora marmor Nejc si je pri zadnjem (malce globljem) vdoru v Italijo nabavil nekaj novih zemljevidov. Tik pred polnočjo je po lumpanju le uspel na zemljevidu pociljati s prstom na obetavni marmor, nas zbombardiral s SMSji in zjutraj smo že kolesarili po 'upokojenski' varianti navzgor...
12.10.2008: Barvita jesen nad Belco Že lani smo neznasko uživali v pravljičnih barvah nad Belco, tokrat sva šla poleg jesenskih razgledov še na zasluženi počitek po naporni soboti, ki nama je sicer zadala dva udarca. Enega tako presneto močnega, da sem bila (tokrat samo kot kamerman) hudičevo vesela, da navkljub 'cracku' roka ni šla v gips! Vas zanima, kaj to posneto kljuse zmore: en sam samcat trik, one-trick pony, oglej si film!
11.10.2008: Križem-kražem 'pod' Triglavom S čudovito visoko pentljo sva okrasila našo lansko kolesarjenje po Fužinarskih planinah. Ta zgornji krogec je sicer navzgor nekaj manj vozen od spodnjega, so pa zato pogledi bogatejši, da o lepem in tekočem spustu sploh ne piševa preveč! Je pa vse skupaj zelo zelo naporno in ob vse krajših jesenskih dnevih tudi časovno izjemno našponano. Ampak barvita jesen pa mora biti in midva sva ujela ta narbolj-pravšnji konec tedna! ;)
5.10.2008: Fiasko pod Matajurjem Napovedan krasen sončen dan nas je začuda že v Posočju pričakal s kapljicami, ki so nas čez temačen dan kar naprej obiskovale. Prav na vrh zaradi megle 'navkljub' vetru nismo tiščali, nekaj žarkov smo bili sicer tudi deležni, a je bil 'raziskovalni' spust vseeno popolno razočaranje. Izhodišče Štupica? Nikoli več!
4.10.2008: Snežno zimska uvertura Prespali svežega puhca in se popoldne 'utapljali' v mokrem snegu pod Babo...
28.9.2008: Dober, boljši, Dobrač! ;) Boštjan je imel zacahnan obetaven vzpon, ki se je v spodnjem delu povsem umaknil cesti in se je izkazal za mestoma izjemno brutalni cukrček. Brezvezno in presneto monotono 'asfaltiranje' se je končalo z uživanjem v daljšem zaključnem 'kao' makadamskem vzponu, ki je bil glede na svojo razvpitost začuda prav lahkotno vozen. O luštnem spustu ni potrebno izgubljati besed (oglej si filmček!), z njimi smo raje opletali na dooolgi dolinski prečnici nazaj 'okoli' gore, ki ji kar ni hotelo biti konca...
27.9.2008: Val Glagno (okoli Crete Grauzarie) Malo smo čarali s prstom po zemljevidu, 'našli' zanimivo turo z več variantami, pokukali v Stritarjev vodniček Karnijska potepanja, kjer smo našli še boljši namig za eno od podvariant, ki je vključevala slikovito mulatjero skozi dolino potoka Glagno. Kot običajno smo jo navkljub kockanju lepo odnesli, vzpon (z vključenim vmesnim kratkim spustom) nad zaključkom ceste do najvišje točke ture je bil vozen nad pričakovanji, razgledi so bili 'itak' božanski, mulatjera Glagno je bila cukrček, ki je bil spodaj tik ob strugi sicer malo manj sladak, zato pa je bil preeedolg ubitačni vzpon za zaključek več kot primeren za ubijanje živih mrtvakov. Na koncu tako zaradi utrujenosti niti nismo pretirano jamrali, ko smo izbrali ponesrečeno smer sicer kratkega zaključnega spusta. Naslednjič bo potrebno konec drugje vdeti, možnosti sta še dve... ;) Ne samo za montažo filma, tudi za polovico fotk gre zahvala 'Lukanu', pravzaprav so ta lepše vse njegove! K 'obveznemu' ogledu filma naj te prepriča pričujoči komentar s Table: "Samotni jezdeci. Prišli in odšli, ne da bi koga zbudili." Resnično!
21.9.2008: Fantastičen zaključek nad Dolino (Trupsi, Vojšca et al.) Te zanima, kje poteka ta čudovita tura, bi rad užival v čarobnih posnetkih, gledal 'guno' kolesarsko bejbo, komentiral režiserjev glasbeni okus,...? Če si kje prikimal, potem film kar preskoči! Če pa rad skubiš piščance, potem je pa ogled celovečerca s Trupsija en velik 'MUS'! ;-) 'Trupejev levi krog' sva z Marijano splanirala že pred leti in sva ga parkrat tudi že odpeljala, tokrat smo dobili namig za zaključni spust v dolino, ki je po lepoti daleč presegel vsa pričakovanja. 'Šefetu' še en hvala! Kot zanimivost: zelo oster vzpon iz Loga (prek Frtaleža, Jermana, Železnice) vse do zaključnega 'peš raztežaja' pod Trupejevim poldnevom je v polnosti vozen. Še več, dalo bi se ga odpeljati celo brez vsakršnega stopa; tudi prek zagruščenega dela pred zadnjim/podrtim mostičkom se da!
20.9.2008: 'Udobna' mulatjera visoko nad Dunjo Na Lipniku sva s kolesom že uživala. Tokrat sva navzgor pribrcala iz Dunje, po mestoma precej netekočem spustu pa sva se zapodila na mulatjero, ki prav tako na dunjski strani Brd vodi na sedlo Čez Vančelo. V vodničku JA je omenjena beseda 'udobna', kar sva razumela, da bi se tudi navzgor dalo kaj peljati. In res je šlo povsem tekoče, tudi spektakularni prizori so se odprli takoj nad gozdno mejo. A žal ne samo na okolico, tudi na mulatjero, ki jo je pošteno načel zob časa. Prvi dve 'škrbini' so zakrpali s (sedaj tudi že trhlimi) mostički, naslednja je bila pa prehud zalogaj, saj se je podrl celoten most preko glavne grape. Nejeverno sva zrla v jeklenico, ki je izginjala nekam preko previsa. Daleč na drugi strani pa sva lahko občudovala vpeto lojtro. Pravzaprav sva hotela že obrniti, a po temeljitem 'peš' ogledu vseh težav sva kolesa s skupnimi močmi počasi le spravila naprej. Po še nekaj guranja je bil zaključek do sedla spet lepo vozen, povsem naju je pa presenetil spust. V vodničku je prav tako omenjena mulatjera, brez besede udobna, pričakala naju je pa 'enoslednica', ki je bila 'speglana' v nulo. Pravzaprav lažje potke s tako konkretno višinsko razliko (750 m) še nisva vozila!
10.9.2008: 'Črna gora' Krn, Crn, Monte Nero... ;)
9.9.2008: Mačenska pot Omenjal (in špekuliral o voznosti levega zaključka) sem jo pri turi čez Hudičev boršt. Potka, ki je skoraj v celoti vozna navzgor. Tokrat sem na razcepu (1100+ m) odvil levo na rob in pogledal nadaljevanje v smeri Kališča. In ta del je vse do grape, ki pada z Mačenskega sedla, tudi vozen. Resda so težave na celotnem vzponu več ali manj vseskozi mejne (V7), a je to vsekakor daleč najbolj vozen pristop na Kališče. Nošnje tako ostane le še za slabih 200 vm. Ampak vstopnica je zahtevna, če ne zmoreš oziroma ne pelješ 'na nož', praktično od tal vse guraš! 7.9.2008: Iz Robanovega kota v Logarsko dolino Po 'žrebanju' smo se odločili za Strelovec, z izbiro spusta smo na licu mesta tudi ustrelili na srečo in si pristreljali čudovito nagrado. Izzivalno gorskokolesarsko 'igrišče'...
6.9.2008: Topica & Ojstra Turo smo delno odpeljali že pozimi, tokrat nam je le uspelo vključiti oba vrhova. Po asfaltu v Lepeno in po gozdni cesti daleč navzgor, odkoder se je do vrha Topice po potki malo hodilo in malo peljalo. Zelo lušten spust do sedla pod Ojstro, od koder po cesti spet visoko navzgor in potem pod kolesom na sam vrh. Sledil je že poznan, pester in mestoma 'hudo ljubek' spust čez Prevernikovo sedlo; žal je sam zaključek cesten, ki ga šele povsem spodaj lahko 'poljubno' pokombiniramo s potkami.
29.-31.8.2008: Julijske predalpe Celo poletje smo načrtovali vpad v Julijske predalpe in povsem na koncu nam je le uspelo zadeti vreme, ki je potrebno za spanje pod milim nebom. Več ali manj smo sledili Miloševim turam v zamejstvu (Ungarina, Muzci, Viškorša), pri čemer smo jih vse po vrsti prikrojili po svoje. Občutki na koncu so bili precej mešani, se bo potrebno vrniti... Jof di Ungarina, 1806 m Vključitev vrha Ungarine (vršnih 100 m je le za peš) je bil zadetek v polno. Tako spust, kot razgledi so odtehtali nošnjo in vožnjo navzgor nad planino Confin. 'Raziskovalni' začetek prečenja pod Lopičem je bil v gozdu kar smotan, zatem se je dobesedno odprlo in sledila je čudovito vozna prečka. Za glavnim robom, pri bivaku, smo se usmerili navzdol v dolino in žal naleteli na mino. Začetek je bil zaradi razbitih skal netekoče vozen, tudi v srednjem delu nas je pričakal dolg, še za peš 'zajeban' strm odsek, kjer se zaradi labilnih skal na srečo nismo uspeli pobili med seboj...
Zajavor, 1815 m Od sedla Tam na meji navzgor proti Zajavorju vodi luštna pot, ki se po uvodnem netekočem delu spremeni v pravcati cukrček. Žal se pod planino za vožnjo prezakomplicira, zgoraj na odprtem je šlo pa spet luštno proti škrbini, 1608 m. Na vrh Zajavorja in z njega se gre le peš, žal zaradi oblakov ni bilo čisto nič od tako zelo željenega pogleda čez divje Muzce. Nadaljevanje ni nič posebnega, spust po mulatjeri do Sv. Ane, vzpon po cesti nazaj na greben, zatem je sledila zanimiva burleska. Označena pot ni vzdrževana, neoznačena (kar luštna) pa je in mi smo to ugotovili šele 200 m nižje. Kje je šel Miloš, ne vemo, mi smo porinili nazaj do planine, našli 'skriti' markiran spust, ki pa tudi ni bil nič posebnega. Morda bi bilo vseeno bolje kar po neoznačeni do doline...
Viškorška gora - Brinica Vreme jo je v nasprotju z vremenarji spet 'narobe' godlo po svoje, nemarno se je pooblačilo, še enkrat je odpadel pogled na Muzce, tudi kapljalo je malo in smo turo gladko zaključili po sicer zelo lepem vzponu iz vasi Viškorša na sedlo Križ. Mulatjera je v celoti vozna, edina izjema je zelo kratek zagruščen odsek nad gozdno mejo. Žal smo tudi navzdol imeli malo smole, ker smo spodnjo polovico spusta želeli zaključiti po na zemljevidu obetavni označeni poti, ki je v naravi ni - morda je pa le mi nismo našli? V planu je bil sicer spust po eni od vzhodnih variant (dve opciji na jug sta na voljo), a bo moral v to kolesarsko jabolko očitno ugrizniti kdo drug!
23.8.2008: Grlovec, naslednje davljenje
21.8.2008: Nad Jermanovimi vrati
19.8.2008: Tribute to WWI Oglej si filmček!
18.8.2008: Golica, južni krog
15.8.2008: Kopitnik in Veliko Kozje Spust s Kopitnika ste že videli, tokrat je na vrsti Veliko Kozje. Oglej si filmček!
13.8.2008: Obir, osmica Oglej si filmček!
3.8.2008: Krasna si, drugič Ponovitev, tokrat z direktnim spustom v dolino, ki je sicer povsem tekoč, a mu glede na manj tekočo prečnico veliko manjka ;-)
2.8.2008: Partizanski vrh + Kum kum le pogum
1.8.2008: Ko bom velik, bom 'Varuh gorske narave'
30.7.2008: Grinta, spust v Suhi dol Oglej si filmček!
28.7.2008: Krn: krog čez vrh in mimo jezer
26.7.2008: Košutnikov turn, gratis nad prečko
25.7.2008: Z vrha Golice (koroški krog)
24.7.2008: Trupsi - Vojšca - Bavhica Poglej si filmček: 21.9.2008
23.7.2008: Due Pizzi? Hvala, ena bo kar dovolj! 'Raziskovalna', ki ji je botrovala 'udobna' mulatjera v Tinetovem vodničku JA. Ni bila ne udobna in ne mulatjera, na enem mestu celo zelo zoprno podrta... Iz Kanalske doline po na zemljevidu lepo zaviti gozdni cesti smo se zaprašili proti planini V Dupljah. A glej ga zlomka, 'uvodni' strm klanček za ogrevanje se je raztegnil na 400 vm ubijajoče strmine, ki niti za meter ni hotela popustiti. Naslednjih 400 vm strmi odseki sicer tudi niso popuščali, a je bilo na voljo dovolj položnih počitkov... Takoj nad planino je vožnje konec, do Velikega vrha se hodi pod kolesom, navzdol pa tudi, če ti zelo pestre težave ne dišijo. Spust namreč ni od muh, a se ga da veliko večino kar lepo odpeljati. Pod dolino smo ulovili lepo markirano pot, ki pa se je z vsakim metrom 'kvarila'. V spodnjem delu jo morajo celo kositi, v nasprotnem ji po strmih vesinah niti pod razno ne bi mogli slediti!
19.-20.7.2008: Visoko nad Reklanico in Rezijo Dvodnevna tura z najbolj primernim spanjem v izjemno prijetno zavetišču Igor Craso. Za začetek dve uri guranja, mulatjera okoli Žrda, znebitev bremena v zavetišču, še en krog skozi Rezijo (tura Pusti gozd) in šele zatem res trdo zaslužen spanec. Nazaj po isti poti do smučišča, guranje na Prevalo in po mulatjeri v dolino. Začetnega dela mulatjere nad Prevalo sedaj ni več, ker je napredovala v smučišče... :(
16.7.2008: S Krna v Drežnico Za spust s Krna je kolo potrebno odnesti navzgor, navzdol je pa vedno lahko, saj gre s pomočjo gravitacije kar samo od sebe. Zgornji del do razcepa za Drežnico je lepo vozen, potem sledi večkrat prekinjena vožnja, zaključek je pa lahak, a ni nič posebno lušten. Smo pa za zaključek namesto ceste izbrskali potko, ki iz Drežnice privede čisto v dolino.
15.7.2008: Ta 'Hud' Špik Fotk brez kamere ni, kar jih je pa vseeno bilo, so ostale v mobitelu in ta je crknil...
12.7.2008: Krasna si! Čudovita (resda v začetku hudo netekoča), razgledna prečnica, tekoč spust in neskončno popotovanje nad in pod bistro modrino...
10.7.2008: Seven Po daljšem razmisleku. Zakaj neki bi skrivala. Bila sva pri koči Za jezeram. S kolesom. Pika. Prikolesariva do koče, da ne bi motila obiskovalcev, se zapeljeva za kočo in do izvira vode. Dotankava vodo in ravno hočeva oditi...
Zakaj okoli Bohinja preganjajo kolesarje? Nikakor ne zato, ker bi uničevali poti ali koga ogrožali. Preprosto zato, ker smo majhne ribe, takih pa ni problem loviti! Ko se zgodi kaj svinjskega, pa kmalu vse potihne. V zadnjih nekaj letih: cesta na Planino pri Jezeru, vlaka na Krstenico, 'kolovoz' na Laz, urejanje vikendov na Fužinskih planinah... Če koga tura zamika, pristop s Komne je 'čista jeba'. Navzdol sva odbrzala preko Fužinskih planin, kjer je šlo prav luštno. Zaključek sva prek Vodičnega vrha poiskala z Vogarja, kjer očitno res že prastare Strme kolesnice obljubljajo vožnjo na meji možnega, pravzparav naj bi bilo samo dve tretjini spusta voznega. Izgledalo je tako, da sem z Vogarja vseskozi lovil Marijanco, ki je navzdol več ali manj pospeševala. No, na najbolj razbitem kamnolomu ji je uspelo tudi odleteti... ;-)
9.7.2008: Struška - Stol Tokrat zaradi mokrote po nebodijetreba zelo nemarni cesti na planino Svečica pod Struško, zatem pa po kar dooolgi (pod)grebenski prečki mimo Vajneža (do sem sva že dvakrat prilezla in žal tudi zaključila) vse do Stola. Malo je potrebno tudi pogurati, sicer se pa prav luštno pelje na kolesu. Tudi spust preko Malega Stola na Zabreško planino in po Nejčevi 'prepovedani' potki v dolino je zelo lušten in v celoti vozen. Posebno lep je zgornji del, vse do gozdne meje, kjer se da vseskozi peljati točno po potki in ne tako, kot je v navadi, s sekanjem naravnost dol po travah, kar je 'čisto brez veze'! ;)
6.7.2008: Bratca Bruno na 'drugi' strani Begunjščice Malo že znanega bluzenja okoli Begunjščice, pri čemur sta Zlatkovi stopnji ostali nedotaknjeni, tudi 'neznani' dodatek ni izostal: Spust z grebena Begunjščice direktno na Zelenico zaradi svoje nekolesarske narave ni vreden ponovitve, za enkrat je bilo pa strašno fajn, čeprav smo zelo pridno nosili. A zakaj BBruno, poglej si filmček!
5.7.2008: Poletna ponovitev PPP Bratca sta spet manjkala, tako da sta se z nami sladkala le Boštjan in Bobek. Za ponavljalce, poletna PPP ni toliko priporočljiva, ker je potka odsekoma kar preveč zaraščena in se podlage včasih sploh ne vidi. Tudi sam ambient je zaradi zaraščenosti malček manj spektakularen in sploh ni izpadlo tako zelo divje. Tokrat sem bil trdno odločen, da končno enkrat pofotkam še fantastičen spust, a sem v korist uživanja spet povsem zatajil...
3.7.2008: 2088...and go! (to be continued...) Pristojni v vojski so gladko odobrili projekt 2kHeliCiklo, tako da se nama obeta pestra in dolga sezona. Tokrat so naju dostavili na precej 'velik vrh', točno 600 m nad planino s 'klopcami'. Za bolj globinske posnetke je vojska uporabila celo dva helikopterja in po prvem pregledu posnetega materiala lahko zapiševa, da so kadri naravnost spektakularni. Dokumentarec 2kHeliCiklo bo resnično vreden ogleda!
29.6.2008: Košenjak (LLL: Lukova lokalna lepotička) Gori in doli, pa malo naokoli in po hudih klancih na vrh Košenjaka (Uporabnega opisa praktično ni moč podati, ker bi ga samo lokalec lahko razvozlal - za tolažbo se lahko zapiše, da je bil vzpon lep, naporen pa tudi). Zatem je sledil fenomenalen slalom po potki, ki se vije skozi borovnice, pa po grebenu še malo gori in doli, za konec še (pre)hiter spust v dolino, kjer nam je navkljub silni hitrosti Mesar že zaloputnil svoja vrata...
28.6.2008: Peca, prečenje Spust s Pece v Toplo je bilo potrebno pametno zvezati tako, da bi asfalt 'izgubili'. Ne samo asfalt, kmalu smo izgubili še potko, za katero smo malce le upali, da jo nekje staknemo. Tako smo prehod meje vdeli skozi strme koprive, še malo pobrcali po cesti na zgornjo Lužo in kolesa odnesli na greben Pece ter se po njem zapodili preko Bistriške špice, Križnika in Končnikovega vrha vse do Kordeževe glave. Greben je vozen tako-tako, gre pa s kolesom presenetljivo hitro. Spust do koče je zatem lušten in tudi vozen (razen enega mesta), pod kočo smo pa pod lokalnim vodstvom potke prav lepo povezali - vse do zadnjega električnega pastirja, kjer se je pa malo le zataknilo. ;)
25.6.2008: Obir, Osmica Razložili so nam, da se da po Obirju potke lepše skombinirati, pa smo poskusili. Iz Kaplje po naši varianti do Obirske planine in naprej mimo koče, kjer je do vrha praktično vse vozno. Spust na Šajdo je bil resnično zelo lušten, z nekaj detajli ravno na naši meji, zatem je sledila lepa in (spet praktično v celoti vozna) prečka, ki smo jo mi dosedaj zares vozili v 'napačni' smeri ter še grebenski posladek nazaj v Kapljo.
24.6.2008: Trikrat z Ratitovca Turca se nama je zelo dopadla, vzpon preko Kloma (do Vratc v celoti vozno), spust na Poden, nošnja nazaj na vrh, spust v Razor, pa še ena nošnja nazaj na vrh in spust preko Vratc nazaj v Razor in naprej (spodaj po lovski varianti) proti Prtovču. Najbolj sva uživala pri spustu po 'normalki'...
22.6.2008: Storžič kolesarjev ne mara kaj prida! Kališče je bilo v zimski sezoni večkrat na kolesarskem sporedu in se je ideja s Storžičem vztrajno smukala po naših beticah. Najlažja stran kranjskega odličnika je brez dvoma JZ grapa, kjer vodi pot iz Trstenika mimo planine Javornik na vrh. Samo hudič je tičal v podrobnostih, saj v kopnem te poti nad planino nihče od nas ni poznal - začuda niti midva ne, čeprav sva bila 'včasih' na Storžiču hudo redna gosta. Tržič - Koča pod Storžičem - Mala in Velika Poljana - planina Javornik - vrh. Tak vzpon nam je ponujal največ od vožnje, saj se je dalo pripeljati na Veliko Poljano, kar sva preskusila že lani. Povezava do planine Javornik po markirani poti ni ravno priporočljiva, čeprav je (za peš!) zelo luštna (verjetno je bolj smiselna varianta po travnatem kolovozu, ki se nad Poljano usmeri proti Javorniku). Neobhodno sledi 750 vm nošnje kolesa, prva tretjina poteka po ožji grapi, kjer smo ob vzponu ocenili, da bo vožnja možna. Nadaljevanje pa mene sploh ni skrbelo, ker se svet višje pač močno odpre. A glej ga zlomka, svet se res odpre, potka pa se namesto v obliki pričakovanih lepih in dolgih okljukov nemarno požene več ali manj naravnost navzgor in to po precej strmem pobočju. "Saj to sploh ni pot, to je ena sama grda bližnjica!" mi je švigalo skozi možgane, ko sem se potil navzgor. Pa se nobeden od nas ni ustavil in vsak s svojimi mislimi in tempom smo prisopihali na vrh. Bomo že... ;) Vršna glava je bila prav lepo vozna (čeprav sta dekleti že malo štrajkali), tudi do sedla z JZ grebenom je bilo kar užitno, nadaljevanje do planine pa je bilo - oziroma bolje zapisano, ga sploh ni bilo! Luka je sicer zelo veliko odpeljal, dekleti sta skoraj vse prehodili, sam sem se pa mučil s poskusi netekoče vožnje. Podlaga je več ali manj zagruščena, pot zelo strma, trenja (pre)malo, potreba po dobrem ravnotežju pa izjemna, pa tudi prav počasi se žal ni dalo peljati. Zadnjo tretjino smo zatem kar tekoče odpeljali, pod kočo nas je za nagrado do gozda pričakal zelo lušten odsek serpentin (take bi morale biti zgoraj!), v gozdu je šlo pa vse bolj 'noro' dobro in to prav v dolino. A, če bomo še? Bomo, ko bomo! Samo malo (beri zelo veliko) moramo še natrenirati. ;)
21.6.2008: Baški rekasam ;) Baški masaker sem že obdelal, pa v 'originalni' smeri ni bil preveč kolesarski. Še več, zapisal sem, da me na ta greben s kolesom ne bo več. Po dveh letih se vse obrne, spoznal sem lušten spust s Črne prsti v Baško grapo, nastradal sem ga pri vzponu na Rodico in jasno mi je bilo, da bo greben v smeri Rodica - Črna prsta precej lepše vozen. Torej smo poskusili z obrnjenim masakrom... Po (gozdnih) cestah 'mimo' Stržišča in nad Rutom smo dosegli začetek mulatjere, ki z baške prečke vodi na Rodico. In kakšno prijetno presenečenje, lani sem na klancu po intervalih krepal na mrtvo, letos sem pa uvodnih 200+ metrov zvozil brez stopa. Tudi dekleti sta prvo polovičko klanca prav lepo vozili, višje ju je pa na vse bolj zagruščeni podlagi počasi zmanjkalo. A je bil tudi ta del vse do grebena (praktično) v celoti vozen, le da ni bil več tako zelo tekoč. Večkrat sem padel iz sedla, nekaj serpentin sem ročno obrnil in malo več sem počival, pa je šlo. Po samem grebenu na vrh Rodice je bilo pa kolo le potrebno odnesti. Greben proti Črni prsti je vozen tako-tako, kar pomeni, da je veliko odvisno od kolesarja in da se vseskozi izmenjujejo vozni in nevozni deli, ki pa so lepo usklajeni. Po uvodni vožnji je sledil slabše vozen odsek, zatem zelo užiten osrednji (najdaljši) del, sledil je manj tekoč odsek do najnižje točke (Vrata), za konec pa daljša nošnja, na sam vrh Črne prsti se je dalo pa pripeljati. Spust je bil na tem mestu že opisan, nad gozdno mejo je prav ljubek z izzivalnimi serpentinami...
19.6.2008: 2050...and go! Neverjetno, vojska nama je ponudila možnost, da naju v okviru NATO projekta opremljanja vojske s helikopterji brezplačno dostavi na dvatisočake. Jasno, skupaj s kolesi in vso kramo! Za začetek smo izbrali Višave nad vojski prijazno Pokljuko, in če bomo vsi zadovoljni, bomo navdušeno nadaljevali. Projekt kolesarjenja z najvišjih vrhov se jim je namreč zdel zelo zanimiv, ker bo tudi medijsko odmeven. Namreč, potrebujejo lepšo podobo v javnosti, ko jih vsi nebodijihtreba vohljači mažejo s Patriotizmom in podobnimi očitki. Resnično se veseliva številnih voženj in na tem mestu javno izjavljava, da nama je zelo žal in se kesava, ker sva pred leti na referendumu glasovala proti včlanitvi v NATO!
15.6.2008: Obkolitev in z vrha snežnega Kozjaka S prstom po zemljevidu je bila tura zvečer elegantno 'ustvarjena': po cesti in kolovozu prideva iz doline NA kolesu do koče, POD kolesom skočiva na Kozjaka, spust NA/POD/OB kolesu bo odvisen od težav, zatem pa kolesarsko gotovo čudovita prečnica preko Ogrizeve planine do Podna, pa malo ravnine po cesti in še ena prečna potka, ki pade točno v izhodišče... ;) Do koče je res šlo v celoti na kolesu, čeprav je kolovoz (mestoma betoniran) zgoraj kar precej strm. Žal se tudi temu koncu obeta prava cesta (Alm Weg, sofinancirana iz EU skladov), ki jo vneto gradijo in bo dograjena do jeseni. V koči sva na 'pribitem' zemljevidu namesto potke pod Ogrizevo planino videla cesto, ki je kraljevala tudi v spodnjem delu do doline... :( Od koče je sledil čudovit odsek do razcepa, peš na Kozjaka, navkljub snegu zgoraj in mokroti spodaj se je dalo odpeljati 'skoraj' vse, zatem malo guranja na Vrata, čudovit začetek prečnice - zatem pa jeklenice. Varovala bi morala glede na 'hišni' zemljevid biti na odcepu za 'Pravljični travnik' in ne na prečki! Po telovadbi in še nekaj prestavljanja, sva po solidni potki peljala mimo planine in čisto prekmalu padla na cesto. Po prečni poti 13, ki je bila tokrat kolesarsko srečna, sva prav čudovito posekala velik del ceste, zatem pa sva lovila potko v dolino, ki nosi (kolesarsko!) številko sixsixone. Kakšno razočaranje, najprej nisva našla markacije, ko sva jih pa našla, sva se pa do doline vozila malo po vlaki, večinoma pa po cestah in kolovozih... :(
14.6.2008: Junijsko sneženje pod Vrtačo
7.6.2008: Nad Belco je prišla bujna pomlad in manjša vrtnarska akcija po dolgoletni odsotnosti graničarjev je bila že hudo nujna, na enem kratkem odseku je bila potka celo konkretno pregnana s poti. Cenena, zložljiva vrtnarska žaga se je izkazala kot neverjetno priročna. Še več, povzročila je celo prerekanje med vrtnarji, kdo bo sploh žagal. Seveda smo otroku po testu varnosti prepustili vso zabavo. Njegov izraz na obrazu in navdušenje - neprecenljivo! Nekaterih stvari se ne da kupiti. Za vse ostalo je tu... 1.6.2008: Pomladna ponovitev pravljične PPP ;)
31.5.2008: Kalški Greben, s kolesom po Lojtri S spustom s Krvavca v Kokro je prvi poskušal Jirži, objavil na spletu, jih slišal od 'mojstra' Čuka, za tem je šlo čez Lojtro še nekaj kolesarjev, večinoma bolj po nesreči. Vsi so vožnjo odsvetovali, morda je bilo le nekaj kolesarjev, ki jim je bil spust v celoti gledano všeč. Čez Lojtro pa (razen seveda 'bajeslovnega' Zlatka) še nobeden ni peljal, potka je za svoje tehnične težave in zdrsljivo podlago odločno preveč izpostavljena. Nas je seveda mikal sam Kalški Greben, ki je v zgornjem delu prijetno turnosmučarsko (bolje zapisano turnokolesarsko ;) zaobljen, čez Lojtro bomo pa tudi že prišli. Na Krvavcu smo bili že domači, prehod preko 'proge s kuclji' nam je malo zagrenila mokra podlaga mešanice prsti in skal. Spust na Dolgo njivo je šel tako-tako (beri Luka ga je tudi v mokrem odpeljal, mi smo se pobijali), na Kalški Greben smo zatem bolj malo vozili in toliko več hodili, spust z vrha na Dolgo njivo je bil zelo lušten (v celoti vozen) in tudi sam začetek s planine je bil čudovit, dokler... ...se ni pričelo pobočje strmiti, serpentine zapirati, potka ožiti, podlaga drseti in rušje gostiti. Navkljub vsemu se je še dalo peljati, a za vse ne več tekoče. Luka je bil očitno priklopljen na svoj 'smoothcat', in ko smo prišli do zloglasnega skoka/Lojtre, smo imeli kaj videti: Luka je gladko odpeljal nemogoče ozko in izpostavljeno prečnico, zatem en čuden zdrsljiv svet, potem pa kar naprej po zagruščeni gredini do konca skoka, kjer ga je le za nekaj metrov varovala naravna kamnita ograja. Tudi sam sem malček poskušal, se parkrat usedel na kolo in pri tem je tudi ostalo, tako da smo po pameti previdno sestopili čez skok. Tu se je filmček težav odvrtel nazaj, potka je postajala vse bolj tekoče vozna in do doline smo več ali manj prileteli. Morda še nekaj Lukovih komentarjev s ture. 'Grem z vami, ko mi ravno roko zvijate.' 'Mokro, to se ne bo posušilo.' 'Presneto rušje, nima smisla.' 'Meni je tole vse skupaj čisto brez veze, sploh ne grem na vrh.' 'Kako lepo je šlo z vrha, super.' 'Noro dober spust, eden boljših, če ne celo najboljši, kar sem jih peljal.' ;-)
29.5.2008: Neškar, razočaranje Iz Preddvora preko grebena Kope na sedlo Davovec, po dobesedno skakajoči potki v Kokro, po cestah pod Roblekom čez Neškarjev graben (prav tam čaka 150 vm zelo hudega, a voznega kolovoza) in do lovske koče, kjer sva se nadejala čudovite lovske potke v dolino, ki je vrisana na vseh zemljevidih. Če bi jo seveda le uspela najti, kajti začetki takih poti so navadno zabrisani. Lovci znajo skriti... Kakšno razočaranje, namesto iskanja potke sva skoraj trčila v od vseh pozabljen in nemarno grd kolovoz, ki naju je ob spremljavi podrtih dreves vodil po grebenčku navzdol, kjer so se kolovozi krepili iz vseh smeri. Na koncu sva vozila skoraj po gozdni cesti, le tik nad Neškarjem sva le staknila neko uhojeno potko/stečino, ki naju je dostavila točno pred...no točno pred domačina, ki je očitno imel zelo zelo slab dan. :( Vsem kolesarjem tako pihava na dušo, da nikar ne vozite po zanemarjenih, opuščenih kolovozih, ki jih prekrivajo podrta drevesa. Če pa že vozite, potem za sabo počistite odtočne kanale, ki ste jih z vožnjo zasuli! A kdo se iz koga norca dela? Nama tudi ni bilo nič jasno.
28.5.2008: Okoli Begunjščice Popoldanski 'krogec' okoli Begunjščice smo peljali že z nekaj variantami, nekaj nas jih pa še vedno čaka. Zanimivo, da se da ljubka Bornova 'tutokompleto' odpeljati tudi v 'nasprotni' smeri, Zlatkovi stopnji v Drago izgledata že malo manj hudi, čeprav je spodnja še vedno povsem izven našega dosega, cesta navzgor do planin ni čisto nič zanimiva, zato pa je prečnica do 'Tinčkove' koče začuda še kar užitna, klanec na Zelenico se 'po novem' odpelje kar brez stopa, spust na Ljubelj po 'mešani' varianti je pa prav lušten, posebno zaključek je pravi cukrček! 'Kam čmo pa jutri?' ;)
27.5.2008: Hudičev boršt Hudičev boršt je silno eminentna pojava, ki nam Kranjcem lepša poglede proti goram. Za kolesarje je sicer malo odmaknjen, brez porivanja sploh ne gre, sva pa našla zelo prikladno varianto vzpona do Hudičevega boršta, ki ob zelo dobri tehniki, še večji moči in še boljši vzdržljivosti omogoča vožnjo 'skoraj' v celoti (recimo 100+ vm guranja, za le malo slabše pripravljene pa zna hitro narasti na 500 vm in tudi precej več): Preddvor - Mače - Mačevska pot - od razcepa (1100+ m) do prečne poti, ki se vije na višini okoli 1300 m, po levi (verjetno bolj vozna) ali desni (lepša) varianti, po razgledni prečki v Hudičev boršt. Spustov je možnih več: recimo nadaljevanje s prečko (ki ni tekoče vozna!), nato pa ob razgibanem grebenu mimo Javorjevega vrha in Potoške gore ter čez Jakoba v dolino. Od Hudičevega boršta je sicer v smeri Kališča prečnica bolj vozna, vendar moramo za lušten spust prav v dolino še enkrat kar konkretno pogurati! Tokrat sva bila že drugič v gosteh in sva turo podaljšala prav do Srednjega vrha (1853 m), kar pa ni bila ravno 'kolesarska majka'. Od prečne poti skozi Hudičev boršt do Srednjega vrha (tudi pri bolj položni varianti čez sedlo pod Malim Grintovcem) se kolo namreč veliko večino nosi, potem naju je pa še spust z vrha Zaplate/Cjanovce natepel, ker je bilo za naju zgoraj čisto preveč ubijalsko (zelo strmo, peščeno in zdrsljivo). Ampak v skupnem je bilo pa strašno luštno!
24.5.2008: Prečenje Košute s 'padcem' v Tržič Direktno po potki do Dolge njive nismo mogli, ker so gozdarji v tem koncu še vedno trdno na okopih in prav veliko gozda tam očitno ne bo ostalo. Naokoli po cesti smo najprej utonili v blatu, zatem v 'slepi' vlaki in šele po priznanem porazu smo našli cesto prav do planine. Nič čudnega, da se nihče ne razburja, važno je, da se z avtom pripelje točno do gostilne! :( Tako namočene prečke od Dolge njive do Kofc sicer še nismo vozili, a je bilo vseeno praktično vse v celoti vozno. Malo so nas nato zadimili na Pungartu, nadebudni 'desetletni sedemnajstletnik' nas z neregistrirano razbitino ni uspel zbiti s ceste pred Šijo, blatni rodeo pod Kofcami smo tudi preživeli, 'hipni' dežek nad Ravnami je kmalu ponehal..., zato pa nas je na realna tla postavil preoster greben, ki smo se ga tokrat lotili iz radovednosti. In vsakič, ko smo mislili, da smo iz 'ta smotanega' zunaj, je kratkemu čudovitemu delu sledil še hujši odsek...
17.5.2008: Lepenatka, po sledeh sožitja Članek v PV o kolesarskem divjanju na Lepenatki nas je z odkrito nestrpnostjo in z za lase privlečenimi čustvenimi dodatki kar lepo zbodel, tako da smo ob priliki sklenili pogledat, kako kaj kolesarsko izgleda ta zloglasna Lepenatka. Opis ture se nahaja v Strmih kolesnicah, nekaj izboljšav se mimogrede najde na terenu samem, tudi možnih alternativ je še nekaj. Tura sicer ni nič posebnega, morda smo pa le imeli preslabo vreme. Glede članka pa le en komentar, potke nad Kalom do vrha Lepenatke praktično ni ali pa letos še ni uhojena, tako da je prav po potki hudičevo težko peljati (ali hoditi), cvetje pa ni bilo odprto...
11.5.2008: Uršlja gora z dodatki Vremensko pogojen pokuk na Koroško, z dooolgim in luštnim skokom na Uršljo goro, zatem je sledil še bolj lušten spust z Žerjavskim dodatkom, ki je bil v cvetočih pomladnih razmerah naravnost čaroben.
10.5.2008: 'Dolkova megla' Vreme je skupaj z vremenkoti žal zaštrikalo, tako da smo povsod ujeli le snežni gnoj, ki smo se ga sklenili držati do vrha Dolkove špice. Začuda je snega v zadnjem tednu veliko pobralo in smo do vrha komaj še ujeli smučarski snežni jezik, za nameček nas je pod vrhom zaprla še megla, ki se nas je potem prav nesramno držala. Mi smo se tako pri spustu hvaležno držali svojih stopinj, da smo sploh znali privijugati nazaj v dolino. Slovo od zime? Kaj pa tradicionalni zaključek? ;)
8.5.2008: Razor, na smučeh čez S steno (Kugyjeva smer, VI, 600 m) Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali oblaki. Borut, Jaka, Maja, Samo in MM (beri moja malenkost, lahko tudi mali Marko ;). Dobro uro do stene, dve uri čez steno (spodaj smo potegnili glede na predogledano 'desno' bolj smučarsko 'desno-desno' varianto), malo cincanja na vrhu smeri, preudarno prečrtan vrh Razorja, potem pa skok v smuči in po steni navzdol. Očitno sem bil najbolj neučakan (Pravzaprav me je motilo sonce. 'Čimprej dol', se mi je motalo po glavi!), tako da sem prvi zasmučal v steno. Uvodni zavoj je bil najtežji (kot vedno), malo je motil trd sneg na izstopu, veliko več pa pogled navzdol, ki se je ustavil šele v Krnici. Zatem je lepo steklo po izstopni grapi do vršne vesine in po robu do prehoda v Kugyjevo grapo, ki je ključ smeri. Točno za smuči širok, malo vbočen, slabih 10 m visok in z naklonom 60+° (tri četrtine stene je tu še pod smučmi). Nekaj sem cincal, počakal, da smo se vsi zbrali, potem pa ponudil prostor bolj pogumnemu. Maja, edina punca med samimi 'neustrašnimi' dedci, nam je utrla prehod, a je tudi njo kar pošteno navilo. V grapi je orientacija bolj vzhodna in je bil sneg že preveč odjenjan. Vsi skupaj zaradi plazenja pod smučmi nismo mogli smučati, zato sta prva dva (Maja in Samo) nadaljevala navzdol, in ko sta bila ven iz grape, smo sledili ostali. Po grapi je šlo večinoma kar lepo, najbolj strm odsek smo pa gladko oddrsali (55°), posebno luštno je šlo zavijanje na osrednji vesini (najbolj položen del stene, 45°), kjer smo se ožini z drčo umaknili na levi strani. Na koncu vesine smo levo pod stolpom ujeli še boljše razmere, zatem je sledil prehod proti spodnji prečki (vmes je popestrilo kratko, strmo, malce ledeno mesto), katere začetek je milo rečeno čuden. Že gor grede smo sumljivo gledali gnil-prhek sneg na precejšnji strmini, tako da je Borut kot zadnji pri vzponu utrdil 'polico', ki nam je potem omogočila zanimiv spust preko robu v krajno zev. Sama prečka do vstopnega snežnega stožca je bila zatem celo 'smešno' lahka in takoj po zadnjih zavojih so iz stene začeli non-stop leteti manjši in večji plazovi gnilega snega, ki so nas pričeli nervirati že v spodnji četrtini stene (takoj pod stolpom), ko se je stena s pomočjo sonca pričela otresati bremen, a na srečo takrat v sosednjih grapah. Odločitev, da vrh Razorja spustimo, je bila ključna, čeprav bi bil smuk prav z vrha (ki pa ni tako zahteven, na 'predogledu' sem ga posmučal in ocenil s IV+) skupaj s S steno smiselno lepša, zaključena linija. Glede na vse zbrane podatke in na vse, kar smo presmučali do sedaj, smo oceno smeri popravili na VI (Kugyjeva smer, VI, 600 m, 50°, odsek 55°, prehod 60°). Kugyjeva smer lahkega dela namreč nima. Prvi je smer presmučal Mauro Rumez, zatem pa še Tomi Pilipovič in Žiga Krofl, ki pa ključnega mesta nista presmučala, saj je bil izstop Kugyjeve grape takrat kopen. Spodaj smo nevede potegnili tudi težjo varianto desno od stolpa, saj naj bi bil originalni vstop Kugyjeve skrit 'daleč' na levi strani. Ker je tudi zgoraj možnih več variant (desni izstop, morda celo desni krak Kugyjeve grape), nam nekaj idej tako ostane še za druge sezone. Oglej si še objavo spusta, malo meglen filmček in galerijo slik. Vsem hvala za družbo in za čudovite utrinke! Hvala.
1.-4.5.2008: Velebit, bluzenje Malo smo bluzili tamo, nešto više onamo, a daleko najviše smo naj... nad Karlobagom! Na planotastem Severnem Velebitu je bilo kar nekaj snega, tako da smo ponavljali oziroma bolje zapisano raziskovali le gor-dol variante tako na Severnem kot Srednjem Velebitu, ki pa se nad Jadranom vedno raztegnejo na nekaj več. Ta nekaj več je mestoma prav nemogoča vožnja po preveč položnem ali celo ravninskem spustu, kjer mrgoli skal in njihovih ožin (začuda na strmem skalnatem svetu tam praktično ni problema). Nad Karlobagom (fotk ravno od tam ni) je bil po uvodnem sitnem ozkem skalnatem delu glavni dodatek nepregledno trnje, prek katerega brez 'Staneta' sploh nismo upali peljati. Pravzaprav, kot bi se izrazila 'bratca', smo za markacisti gotovo vlekli prvo ponovitev smeri, vsekakor pa prvenstveno s kolesi. Vabljeni... ;)
27.4.2008: Razor (iz Krnice čez steno in smuk v Vrata) Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežišče in ki se od spodaj le sluti. Za začetek smo v drugem poskusu povsem na desni le našli primeren grapin izstopni žlebiček, stolkli opast, potem pa smo se višje z robu morali pretepati še z napihanim snegom, ki smo ga stestirali tako, da smo 'poskusnega zajčka' po vrvi poslali navzdol... Kugyjeva smer premore več možnih podvariantic, tako da je opis brez veze, ker si glede na zalitost in ogled od spodaj prehode izbereš sam. Vseskozi smo opazovali tudi možno smučarsko linijo (smer je bila že presmučana, VI-), ki bi se jo dalo tokrat kar lepo potegniti, če le ne bi bili tako strašno pozni, saj je sneg na vrhu že premočno odjenjal. Nad steno smo ob/pod izredno lepo zalitim grebenom (tako zasneženega vzhodnega pobočja Razorja še nisva videla) potegnili na vrh Razorja, se odločili za spust nazaj po isti smeri proti Šplevti (verjetno prvenstvena, Na vzhod, IV+, 50°/45°, 200 m), ki pa se je v nasprotju z oceno 'lako čemo', ki smo jo 'ugibali' ob vzponu, zaradi čudnih snežnih razmer izkazala za kar precej bolj resno. Po odličnem gnilcu smo zatem privijugali na Kriške pode, se povlekli na Bovška vratca in odsmučali po razbiti Sovatni, ki pač ni nudila prav nobenega užitka, in šele v Vratih je smuka spet postala luštna. A nič hudega, tako luštnega zimskega pristopa na vrh nismo prav velikokrat užili! Super je bilo in mi bi še...
26.4.2008: Skozi in čez Prestreljenik Preskočite odstavek vsi, ki ne marate zgodb s poučno noto. Prvič, svoji 'bunkici' ne smete dovoliti, da vam na kolesu zganja norčije in poskakuje okoli, če nima 'obutih' ščitnikov, ker se vam v nasprotnem zaradi vztrajnega hematoma na nežni ženski nogici obeta redukcija smučarskih tur. Ne samo po številu, tokrat smo jo morali prav iz tega razloga tudi preusmeriti in skrajšati. Drugič, brez čelade se ne smuča strmih pobočij. Posebno ne v primeru, če gre za tvoje prve strme smučine. Na južni strani Okna (na srečo bolj položni) smo opazovali tri 'makaronarje', enega 'kao' inštruktorja in dva vajenca. Vsi trije so imeli na sebi plezalne pasove, pa tudi dve vrvi smo opazili, družbo na nahrbtnikih pa so jim delale čelade!? Enemu od vajencev, ki se mu je ponesrečil že tretji ali četrti zavoj, je pri padcu prav tolikokrat odpela vez, pri zadnjem je smuča 'poletela' po strmini, vajenec pa tebi nič - meni nič hop za njo. Prihranil sem mu nekaj metrov drsenja, ko sem ga ujel skupaj s smučo. Tretjič, vrv je bistveno bolj pripravna v nahrbtniku kot pa v avtu, pa nam je 'ušel' en zelo lušten žleb. Če spustim še četrtič, pa petič,... ostane še zadnjič, nikoli ne beri poučnih zgodbic - lažje, hitreje in bolj temeljito se učiš iz lastnih napak. Je pa res malo 'dražje'! ;) Podoben krogec sva z Nevejskega sedla že vlekla lani, le da sva še pred oknom splezala na sam greben, tokrat pa nam klože niso vzbujale pretiranega zaupanja, tako da smo strme prečnice zamenjali za zelo luštno in poskočno grapo, ki se nam je kot nalašč odprla na drugi strani. Odsmučali smo po vzhodni flanki, ki je bila povsem zalita, pa tudi popolnoma trda, tako da je bila izbira smučine odvisna le od željene strmine. Tudi nižje se je dalo pod grebenom vse do Prevale najti par zanimivih detajlov...
24.4.2008: 'Direkt' na Triglav (Veseli tobogan, VI-) Triglav je bil smučarsko zadnjih nekaj sezon povsem pozabljen, tako da je bil po najini luštni lanski smerci z vrha letos očak še bolj aktualen in kajpak 'Jakatu' (Jaka Ortar, 'hit' letošnje smučarske sezone ;) celotno zimo neprestano na očeh. Na muhi je imel še nepresmučano direktno linijo z vrha na Triglavski ledenik in prehod, ki z vršnega raza tik pod S grebenom pripelje na vesine nad Mullerjevim kaminom, se je muhastega aprila ob veliki količini snega krasno zalil. Vabilu se kar ni spodobilo odreči, tako da nas je številna četica krenila zjutraj iz Vrat: Jaka, Bor, Maja, Peter, Boštjan in Rok - ravno njega edinega nisem nikoli ujel v objektiv. Počasi se daleč pride in zadnji bodo prvi... ;) Vse in še več o turi, glej Jakovo poročilo. Jaka, čestitke za idejo in njeno izpeljavo. Hvala za turo!
20.4.2008: Utrinki nad Ajdovščino
6.4.2008: Begunjska Vrtača, Kozorogova smer Kozorogova smer naj bi ponujala najlažji prehod prek centralnega dela ostenja Begunjske Vrtače. Že v četrtek nas je zapeljivo vabila, a smo ji odrekli, v nedeljo pa nam je ob pričakovanju vremenskega preobrata kratka turca kako prav prišla. Na koncu nič od zadnjega ni obveljalo, vreme je na srečo držalo, tura pa se je zavlekla v nedogled, saj so tri mesta zahtevala uporabo vrvi, taki manevri so pa v 'navezi' štirih kar dolgotrajni, posebno ker sva ta tišasta s sabo vlačila še smuči. Na kratko, zelo luštna smer! Glede na vodniček Kozorog vstopi direktno čez spodnji del stene, ki pa ni bil zalit, zato smo uporabili zasneženo gredino, ki vstopi na veliko teraso v spodnjem delu stene, kjer pa en prehod ni bil zalit, tako da smo takoj na začetku že kvačkali s spustom po vrvi. Zatem nas je presenetil še izpostavljen prehod v grapo in že smo trčili v ključno mesto smeri, kjer je le ozek in hudo sumljiv ledni trakec vodil do pravega ledu. Nekaj časa smo se zabavali s štantom, našli tudi klin tik ob trakcu, potem sem trakec kot prvi kar pošteno razbil, da sem prišel do konkretnega ledu, kjer je ledni vijak prav lepo sedel, višje je sledil polovični raztežaj prav luštnega ledenega in ne preveč navpičnega 'šusa'. Za mano je Manjca prisopla brez nahrbtnika, zatem pa je po neuspelem vlečenju 'prasice z antenami' ta najmočnejša (jasno, Pikica) oblekla kar dva nahrbtnika, Boštjan je pa svoje antene pritovoril sam. V naslednji zožitvi grape nas je razveselil dober led na levi strani in v kratki navpičnici je šlo čezenj prav lahkotno (desna stran je sicer bolj položna, a je bil sneg na pogled sumljiv), višje na razcepu, kjer se glavna grapa zaključi, smo se odločili za očitno desno nadaljevanje, ki nas je pripeljalo na vršno bolj položno snežišče. Držali smo se povsem leve strani, kjer smo do vrha lahko preplezali še par luštnih prehodov. Dekleti sta z vrha sestopili po Zahodni grapi, ki je bila polna plazovine, tako da sva 'fantovsko' odsmučala kar po Šentancu, kjer so smuči še enkrat teple najino trmo, a se je dalo zmrznjenim kuglam še kar dobro izmikati...
5.4.2008: Nanos: en vzpon in štirje spusti... ...pravzaprav se mi je zatipkalo. Nič vzponov in kar pet spustov smo opravili po Lukovem štetju. Za začetek pravi spust po prečnici z Razdrtega v Gradišče, potem po sicer luštnem spustu v 'napačni' smeri strmo navzgor čez Plaz, pa spet pravi spust s Konja, sledil je še en 'napačni' spust od lovske koče do Hieronima in za sam konec še precej nemogoč, a začuda vozen spust v Razdrto, kjer si je 'požrešni' Luka za naslednjič prihranil le še en sam neprevožen detajl, ostali smo bili pa bistveno bolj 'neješči'... ;)
3.4.2008: Begunjščica, Rožičeva grapa Ena hitra popoldanska, ki se je zaradi večje doze pikanja kar dodobra zavlekla vse do noči. Gor grede smo zelo izbirčno prebirali snežne trakove nad nami, dokler se nismo ustavili pod desnim delom stene Begunjščice in se zaprašili v vabljivo grapo, ki naj bi nosila ime Rožičeva. Po strmi in luštni telovadbi v prvem skoku smo se nad njim začuda znašli kar nazaj na plazu, a nič ne de - bilo je sladko. Zatem smo le vstopili v pravo steno in z užitkom preplezali 'poševni' skok, ki se nam je odprl tik zatem, ko smo že ugotavljali, da grapa sploh ni zalita. Nad njim smo takoj trčili še v tretji in kot kaže ključni skok Rožičeve grape. Boštjan je potipal na desni in bil po 'kopanju rova', čiščenju prhkega snega in malce zatikanja kmalu zgoraj. S Pikico sva raje potipala bolj trdno levo stran, ki pa je zato zgoraj strašila z malček previsnim prestopom okoli vogala. Z vrvjo in z možnostjo namestitve dobrega varovanja zatem tudi na levi ni bilo hude sile, pravzaprav je bilo strašno luštno. Nadaljevanje grape je šlo še nekaj časa kar precej strmo navzgor, zatem se je pa naklonina počasi kar preveč umirila. Za bolj pester zaključek smo pod vršnim pragom po Zeleniški diagonali prečili levo, po luštnem prehodu ugotovili, da je izstop Direktne grape (sosednja grapa, točno na sredi med Osrednjo in Rožičevo) tudi letos kopen, zatem pa 'izplezali' po ožji varianti na levi strani. Po vršni strehi nas je še dodobra prepihal močan veter, ki nas je zatem spremljal celoten spust (po normalki = Osrednji) vse do Zelenice, ki je bil že tako ali tako zaradi razbite in pomrznjene podlage povsem neužiten. Smo pač vstopnico plačali na koncu, zato pa smo dobili posladek večerne zarje!
27.3.2008: 'A je to...' polnočni Krvavec Itak sva bila že presneto pozna, pa še deževati je pričelo, četrt čez osem sva končno uspela odbrcati z izhodišča, na srečo je dež takoj prešel v sneg, zatem sva utrujala monoton asfalt, dokler se malo pred cestno izravnavo pod Jezerci debelina novega snega ni tako zelo povečala, da sva morala kolesi guuurati vse do smučišča. Pred spustom sva ugotovila, da od treh akumulatorjev, ki se niso imeli čas napolniti, dva sploh nista nič delala, tako da se je Manjca zadovoljila z ledico. Novega snega je bilo zatem v zametih toliko, da sva s prednjima kolesoma neprestano nasedala v sneg, nižje je šlo bolj luštno, spodaj sva celo sledila nama še neznani varianti, kjer pa je pri izvirčku crknil še zadnji akumulator, tako da sem preostanek prevozil na tudi že močno ugašajočo ledico. Namesto načrtovanega zaključka preko Štefanje sva se tako od spodnje postaje gondole v nekakšni megli po asfaltu spustila v Grad in pri avtu zaključila točno četrt čez polnoč.
24.3.2008: Trupejevo poldne, šus po špuri Do vrha nismo prišli, je bilo pod sedlom zaradi napok in samodejnih sprožitev preveč sumljivo, tako da smo hop skočili nazaj v špuro, ki smo jo gor grede potegnili v dobre pol metra visokem pršiču in proti vsem pričakovanjem odmaglili v dolino. Spust je bil namreč sila zabaven, slalomiranje in kakršnokoli smučanje v celcu po 'ravninski' Železnici je seveda odpadlo, zato pa smo našli nam povsem nepoznano disciplino, smuk točno po špuri. Letelo je kot sneta sekira, v Jermanu pa še bolj, ravnotežje je bilo na preizkušnji, ko je pa 'navkljub pogumu' le preveč letelo, smo se le malo nagnili nazaj in glisirali v celem...
23.3.2008: 'Prašina s Pece': Bistriška špica Zimsko Peco sva že skusila, enkrat čudovito pravljično odeto v belo, tokrat smo zadeli še bolj pravljični spust po 20 cm pršiču. Smuka je bila resnično tako noro dobra, da vsi superlativi enostavno odpovedo. Posebno na zgornji polovici nad Zgornjo planino Luža do glavnega grebena, ki smo jo morali brez pardona ponoviti. V drugo je šlo seveda še bolje kot v prvo...
22.3.2008: Na tone pršiča na Viševniku Gabrijel, prav lepe pozdrave z Viševnika tudi tebi nazaj, prazniki so bili fejst lepi! ;) 20.3.2008: Viš mimo Mojzesa Namesto Marijance z Boštjanom na Viš. V Špranji sva še malo kolebala glede SZ debri, a je bil sneg čisto premehak, tako da sva se dobesedno zaprašila v Mojzesov žleb, na drugi strani splezala do in skozi galerijo, ter se vleeekla po strehi do najvišje točke Viša. Smučarija nazaj do okna je bila zračno lahkotna, basanje skozi okno enostavno, še lažje je šlo kar po luftu pod galerijo, zatem malo švicanja nazaj do Mojzesa in vse boljša smuka v Zgornjo Špranjo, kjer se je po pršiču na trdi podlagi prašilo za nama. Še preden sva iz Mojzesovega žlebu zares odvila v Zgornjo Špranjo, sva prečila desno pod steno in šla iskat prehod v Spodnjo Špranjo, ki ga omenja Candolini. Brez posebnih težav naju je nos kaj hitro privedel skozi čudovito lušten in ne posebno težak prehod, kjer je pogled v Špranjo kot iz orlovskega gnezda. Ta prehod med Špranjama je gotovo smučarsko najlepši, 'kanjon' z žuborečim potočkom po sredini je v primerjavi le 'grdi spaček'. Posebno zadovoljstvo za zaključek je bilo škripanje po trdi Spodnji Špranji, ki je bila tako neverjetno 'popeglana' in super smučljiva, da se je vse do Zajzer iskrilo pod robniki. Boštjan, čestitke za spust in hvala za poglede skozi tvoj objektiv. Tako čudovito 'preguran' dan je bil...
14.-16.3.2008: 'Triple Tris' Polhograjcev Kolesarskih Mohorjev je očitno na tone tudi Polhograjci premorejo vsaj tri. Kdor misli, da smo vsak dan peljali drugega, se moti, padlo je tudi še kaj malega vmes, ta najbolj luštnega smo se pa lotili le enkrat, tako da je obisk zagotovljen, takoj ko 'belo govno' skopni. Za sobotno avanturo Luka obljublja filmček...in tukaj je: Triple Tris...
2.3.2008: Dvojni Kopitnik Za odkup sobotnih nevšečnosti nas je Mauro dvakrat zapeljal preko Kopitnika. Prvi (asfaltni) vzpon bi gotovo lahko zastavili tudi bolj luštno, ostalo je bilo pa tako, kot se šika - vključno z obema spustaškima bonbončkoma. Posebno presenečenje je bil sam prihod na z jeklenico oborožen vrh, kjer se na lepem odpre čudovit pogled v/nad dolino.
1.3.2008: Snežno neurje na Ojstri Iz Železne Kaple smo brcali po označenih poteh in cestah do stika z glavno markacijo 603, ki je prav tako malo mešano vodila do markiranega razcepa, kjer smo spet malo mešano odvili navzgor na Ojstro. Kaplo smo izbrali, ker je bilo samo tam napovedano suho vreme in je vse do 100 m pod vrhom Ojstre tudi držalo, takrat pa sta nas nevoščljivca po mobilnem kontaktu napadla z voodoo tehniko, saj se je nemudoma zatem ulilo, nemarno ohladilo in prešlo v babje pšeno, ki nam ga je silovit veter bičal v obraz, potem pa se je razvila snežna nevihta z bliskanjem, tako da smo vršni železni križ opazovali le iz gozdnega zavetja. Spust smo si zamislili po grebenu na Prevernikovo sedlo, dvakrat smo zbrali pogum, stekli do koles in obakrat je kot usklajeno pribrenčalo in se pribliskalo čez greben ter silovito udarilo. Naenkrat je stvar postala presneto resna, v tretje je šlo k sreči gladko in smo navzdol vozili po 5 cm pršiča, pod Prevernikom smo po cesti v desno ujeli čudovit greben (markirano), ki pa glede na 'frišno' izkopano cesto tik pod njim ne bo dolgo trajal. Tudi nižje nas je presenetila nemarna poseka, ki je ukradla del poti, pa tudi cestam se v celoti nismo znali izmakniti, smo pa zato za nagrado do avta pribrcali usrani in premraženi do kosti... ;)
28.2.2008: Po Robu (Otliško okno, n+1) Še ena tura z Otliškim oknom, ki se je navkljub povsem neobetavnim izgledom odlično odvila. Tokrat moker vzpon na Kovk je bil presenetljivo lepo vozen, 'prepovedan spust pri padalcih' na naše veselje ni bil tako hud, kot se je strašilo, drugi vzpon na Kovk je bil še lepši, greben je itak vedno lep, za nameček je Miha pokazal idealen obvoz najbolj sitnega odseka, spust z Otliškega okna pa vedno navduši, le stopnice spodaj ob Hublju tokrat niso bile preveč prijazne...
26.2.2008: Preko Velikega Nabojsa: iz Zajzere v Zajzero ;) V mislih sva imela zelo dolgo štorijo preko SZ in SV debri Viša, pa sta naju zabasala tako čas kot utrujenost, ki sta naju ujela pri smotanem preboju preko žlebu (vstopni skok, čez katerega žubori voda, je potrebno obiti po izpostavljeni polici na desni), ki z Nabojseve škrbine pada v Špranjo. S Poliških špikov izgleda ta žleb precej strm, v resnici je pa praktično povsem položen in šele na vrhu doseže 30°. Proti škrbini sva 'najin' Viš tako zamenjala za Nabojs in poskusila po obetavni grapi, ki se je odprla še pred Nabojsevo škrbino (normalka, markirana pot poteka dober lučaj pod/na drugi strani škrbine). Kmalu se grapa razširi v vesino, ki pa žal ni bila zvezno zalita, tako da sva se držala zalitega dna grape/kota (nekje do 50°) na desni, ki naju je dostavila na izrazito ramo slabih 200 m pod vrhom, do kamor je bilo več ali manj že precej kopno. V primeru ugodne in dovolj visoke snežne odeje bi bil smuk z vrha po smeri pristopa izjemno lep. Tako pa sva se po obisku vrha z rame spustila na drugo stran v Žabniško krnico, kamor sva z vrha že smučala. Žal je nižje pobočje že padlo v senco, tako da sva se na smučeh po nemogočem snegu 'na vse pretege' mučila vse do Zajzere, kjer naju je na lepo urejenih tekaških poteh čakal še slabo uro dolg pohod do izhodišča.
24.2.2008: Pod Uršljo goro Primož nas je zategnil pod koroško Urš(lj)o po skritih poteh, 'ki jih samo on najde'. Prav luštno potepanje smo zaključili s fenomenalno ljubkim spustom, ki ima žal zelo hudo napako, tako da ga nismo upali ponoviti: zaključi se pri podivjanem psu s totalno odbitim lastnikom... :(
23.2.2008: Koroška ŽuPa Pravcata koroška pravljica z dvema krogcema, tudi Pepelka je bila poleg, filmčka pa ne moremo pokazati, ker je bil ukinjen...oziroma se je ravnokar našel, v pravljicah je pač vse mogoče! ;)
21.2.2008: Popoldanski lenuhi Begunjščice Tako smo se vlekli gor po Lenuhu, da smo gotovo postavili počasni rekord; dol je šlo pa po sosednji grapi le malo hitreje... ;)
19.2.2008: Kriška gora in Kriška gora ;) V Gozd se zelo prijetno prikolesari iz Tržiča kar po potki, tako zelo prijetno, da sem tudi po čevapčičih navzgor brcal še enkrat. Višje pa nič kaj preveč kolesarski vzpon na Kriško goro, ki smo ga ponovili dvakrat - s kolesom na hrbtu na 'vertriderski' način. Pri prvem spustu smo Lovsko pot (Čez senožeti?) pri Kavalarjevi klopci zamešali za Ovčjo pot, drugič smo šli dol po grebenu, kjer je teorija spet podlegla praksi. 'Mali Lukec' je namreč zvozil tudi vse teoretično nevozne serpentine, le eno si je pustil za naslednjič. Ostali smo bili nekaj bolj skromni in bomo naslednjič bolj uživali. Luka, to prinesejo leta - sladka se počasi, tako dalj časa traja! ;)
17.2.2008: Ta lušten krogec čez Nanos Teorija je res le eno, praksa pa nekaj čisto drugega. Po dolgem jamranju o nevoznosti klanca čez Plaz in še daljšem treniranju, se je začuda izkazalo, da je ta kamnita zverinica tudi navzgor v CELOTI vozna. Resnično ocena močno gleda preko ocenjevalne lestvice starih dobrih Strmih kolesnic (430 m, večinoma vsaj V6, številni odseki V7, mesta V8), ampak Luka je dokazal, da se da priti preko vseh (ne)mogočih stopnic. Sicer ne v enem zamahu, a s počitki in z nekaj ponovitvami so padle prav vse 'domine'. Junaka, ki bi to zvozil v enem 'šubu', pa še iščemo! Manjca in Pikica že vneto trenirata... ;) Po čudoviti začetni prečki z Razdrtega, po poti čez Plaz na planoto in kar naprej po markirani poti do pod Abrama. Malo po makedamu, zatem pa desno na lepo vozno potko in v čudovitem spustu v Podnanos. Ta spust nas je tudi malo begal, ker naj bi bil zaje... - ko se pot s planote spusti navzdol, je pogled resnično čuden, težak pa je le sam začetek, ki smo ga pustili za naslednjič.
16.2.2008: Mogočni Montaž, Findeneggov ozebnik Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni! S sabo sem precej optimistično vzel tudi smuči, Manjca pa jih je odvrgla pod steno. Velika polica sicer smučarsko ni ravno vabila, ker je bil del pod Stolpom vrh Strmali kopen, pa tudi na drugi strani je bila izjemno izpostavljena polica presneto ozka. Resnično zanimiv pa je sam prestop okoli robu, ki v nama vedno sproži izrazit čustveni premik. Na tej drugi strani Montaža se ves civilizacijski 'trušč' v hipu izgubi v brezmejni tišini nad Dunjo, ki bi jo lahko rezal z nožem. Z besedami ne morem opisati tega čudovitega občutka, ko ves lahkoten lebdiš na 'pozabljeni' strani gore. Za nameček naju je razvajal tudi Findenegg, ki je bil večinoma odličen za hojo, tudi direktni izstop je bil krasno zalit, le sam pozdrav na vrhu tokrat še 'deviškega' Montaža naju v podobi nemarnega križa ne razveseljuje več. Ta 'nebodigatreba' spak je namreč presneto nov, kako leto je delal družbo staremu in dobremu Deffarjevemu zvonu, tokrat pa zvona ni bilo več videti. Upava, da je bil le zakrit pod snegom. Smučanje z vrha skozi Findeneggov ozebnik do Velike police ni tako strašno zahtevno (okoli 45°, izstop nekje 50°), če so le ugodne razmere, ki sem jih močno pogrešal. Sneg je bil namreč vseh sort, od uživaškega zbitega pršiča, prek lepo smučljivega trdega snega do nemarno požlejene skorje, ki ni prav nič odjenjala in ki niti ostrih robnikov ne sprejme prav rada. Malce sem s smučmi še čaral po Veliki polici (malo gor, malo dol, v skupnem pa povsem horizontalno 'smučanje'), a ker trda skorja ni prav nič odjenjala, zraka pa je tam v preobilici, sem previdno skočil v dereze, nadaljeval peš po tej polici tudi na drugi strani (markirana pot gre pod njo) in na njenem koncu skočil spet skočil na smuči. Kot zadnja sva se (spet) vračala z gore, večerna spokojnost je bila tako prijetna, da tudi skorja, ki se je naredila prek čez dan odjenjanega pobočja, ni tako grozno motila. Posebno, ko sva za slovo od dneva lahko občudovala rdečico na Poliških špikih...
15.2.2008: Skorjasta Dobrča Hitra popoldanska, navzgor je po snegu kolo grabilo kot noro, navzdol po skorji je bilo še bolj strahovito luštno, pod snežno mejo smo ujeli zadnje ostre serpentine, zatem pa v krasnem 'gripu' uživali do dna.
14.2.2008: Gamsova mati in njen Turn (tokrat s smučmi) Že nekaj časa ogledana smučarska smer, ki sva jo prehodila na začetku letošnje zime. Novi sneg jo je dodobra zalil, četrtkovo toplo sonce lepo odjenjalo, tako da smo lahko varno smučali z obeh vrhov. Naklonina v žlebu se vrti tam do nekje 45°, na izpostavljenem pobočju nad žlebom in do najvišje točke Gamsove matere pa strmina vršnega prehoda mestoma pokuka tudi malce čez to mejo. Težavnost spusta bi bila nekje za smučarsko štirico. Pod steno smo prečili desno proti Mojzesovi škrbini in se po žlebu spustili proti Corsiju, od tam pa po izpostavljeni polici pod Beljaško iglo prečili do 'smučišča' nad Viško planino. Na mojo veliko srečo je bilo v žlebu celo tako mehko, da sem se navkljub nepričakovanem odprtju obeh pručk, kar je imelo za posledico izgubo ravnotežja, padec in zlomljeno vez (Diamir Freeride), lahko ustavil, kar bi se sicer na 45° v kar ozkem žlebu lahko tudi drugače končalo. Kaj več bom zapisal, ko dobim odgovor proizvajalca vezi, zaenkrat pa pohvala uvozniku (Iglu šport), ki mi je vez nemudoma zamenjal.
10.2.2008: Čaven, kraljevsko prečenje Po prijetni Resllovi cesti smo se zapeljali na še bolj čudovito Čavensko prečnico, kjer smo se lani prvič videli in že takrat smo se 'gostobesedno' zaklepetali na 'zloglasni' Pikičini stopnji: 'A ste s Table?'
Po tem čudno-luštnem uvodnem stiku lahko zapišem, da je vse še vedno tako, kot je bilo. Luka je čuden, mi smo pa luštni. Zaradi morebitnih neljubih posledic tega zapisa vnaprej priznam tortico, čeprav si se ti že na veliko sladkal pri spustu v Ajdovščino, kjer smo mi morali previdno pešačiti z biciklom v rokah. Morebiti pa lahko vse naše buške zbarantamo za tortice. Kakorkoli obrnem, pred nami je sladka sezona!
9.2.2008: Krniška glavica in krniška kložica Še ena v teh razmerah baje 'varna' tura, z Zajzer na Krniško glavico. Vršni del smo zaradi nepazljivosti sledili Italijanu, ki nas je zavedel pod napačno stran vršne glavice, a je bilo tako še bolje, saj je bil žleb direktno do vrha pravi užitek v obe smeri. Načrtovani trikratni spust na vse strani (Krnica, Dunja, Grego), se je končal že visoko nad Dunjo, ko se mi je v sicer široki grapi pri skrajno neprevidnem prečenju pod enim ozkim žlebom speljala kloža. Po 'smukaškem' pobegu s tobogana sem preklel vezi (Diamir Freeride, 'baje' najboljša roba ta hip); sta se mi namreč obe odpeli, na srečo šele na robu pobega, kjer se je skorja lomila, bi pa kmalu ostal brez ene smučke. Odmaglili smo nazaj na vrh in se spustili po uživaškem pršiču v smeri pristopa...
8.2.2008: To 'ASCEND COCONUT PALM' Naskočili smo Kokosovo palmo, ki je zatem sploh nismo videli, pa tudi vroče ni bilo tako zelo, da v senci ne bi ujeli ogromno pršiča. Zgornji del smo seveda ponavljali, ta najhujši uživač, Boštjan, je moral celo trikrat gor, ker mu baje prvič in drugič ni uspelo v polnosti razviti pravih vijug. Slike Matevža ni, ker nam je obakrat ušel, tudi 'rookie' Luka manjka, ker se je takoj z vrha tako dobro skril, da smo ga v paniki iskali vsaj pol ure. Za prvo turno smuko se mu je vzpon sicer kar dopadel, čeprav je imel na voljo le ušiva zdrsljiva ščeneta, spust po 'belem govnu' je žal opravil stran od oči in kamer, ker smo v nasladi bele opojnosti zelo neodgovorno odbrzeli z vrha - je vsaj lahko povsem neovirano sestopal peš... ;)
3.2.2008: Luštno zasnežen in le malček kamnit Kamniti lovec... Nadomestni cilj, ki se je raztegnil v celodnevno turo, ko smo po začuda kratkočasnem romarskem vzponu nemočno nasedli zgoraj v megli. Bili smo prvič pozimi na Višarskih glavah in oba vodnička nam nista prav nič pomagala, ker avtorji pač ležerno goljufajo z žičnico. 'Križev pot' (pot 613) smo tako s pomočjo zemljevida vseeno našli iz prve, smo pa zato zgoraj čudno gledali, ko nas je smučina popeljala dobesedno nekam v tri krasne, predhodniki pa so glede na sledi odsmučali preko grebena, bogsigavedikam... Malo smo odlutali po svoje in se po kar strmem vzponu znašli na eni od Višarskih glav, kot je pokazala trenutna 'razjasnitev'. Po vriskajočem pršiču smo odmaglili navzdol v krnico, se oprijeli nove smučine, ki nas je dostavila tik pod najvišjo Višarsko glavo. Za razliko od dobrotnikov smo odlomastili na vrh Kamnitega lovca in celo odsmučati nam je uspelo prav z najvišje točke, čeprav je šlo malo pa tudi po skali. Nižje smo spet sledili smeri dobrotnikov, ki sta se iz krnice V Klobuku spustila levo navzdol po ožjem prehodu in po res čudoviti smuki smo padli na cesto Zajzera - Višarje, 100 vm nižje od sedla, preko katerega smo po romarski poti odvijugali v dolino. Zgornja polovica je šla po redkem gozdu in novem snegu prav luštno, zatem le še po cesti, spodaj pa samo še peš.
29.1.2008: Samuha - Pirmance Hitri skokec pod ledene Kofce in lušten spust direktno v Tržič.
27.1.2008: Zanka čez Špik nad Nosom Cilja konkretno nismo določili in glede na stanje nad Pecolom smo izbrali Špik nad Nosom, kjer sva lani že uspešno (žal peš) pretaknila dve smučarski varianti. Pristop preko Škrbine nad Tratico je zelo lušten, posebno zgoraj okoli vogala je prav 'fletno' in za začimbo smo izbrali levi žleb (od treh), ki ponujajo prehod navzgor. Žal pa že spodnji prehod s Pecola na pobočje za smučanje ni bil zalit, tako da smo spust morali zastaviti preko J pobočja. Candolinijev vodniček ima vrisano smer, ki izstopi po 'enem čudnem eSu' na levi (gledano od spodaj) strani, veliko bolj smiselna, predvsem pa zasnežena, je varianta na desni strani, kjer se s pobočja na planoto spustimo v zatrep izrazite grape, ki se močno zažre v J pobočje Špika nad Nosom. Smer so nam pokazali trije 'jodlarji', ki so ravno na smučeh(!) prišibali na greben. Vršni lučaj je za spust sicer bolj zahteven (tokrat se je ravno še dalo poiskati zasnežene prehode), zatem je pa pobočje bolj turnosmučarske narave (nekje okoli 35°), kjer pa v trdem (kot za vraga nam ni hotelo odjenjati) vseeno ni nobenega prostora za napake.
26.1.2008: Za Rdečim kupom, Planjava Svet ob Rdečem kupu nas očitno (še) ne mara, poleti smo poskušali iskati rov in okno, pa so nas odgnali revolveraški gamsi, tokrat je za neprijetno presenečenje poskrbel skok zadaj za kupom; prav na edinem mestu, ki se ga od spodaj ne vidi. Skalnati skok se nam je razkril šele povsem zadaj za kupom, za presnetim ovinkom in v hipu odplaknil uživanje do vrha... ;) V literaturi je ocena grape Za Rdečim kupom več ali manj enaka Wisiakovi, skok sploh ni omenjen, tako da mora biti v normalni zimi lepo pod snegom in bomo pač počakali na to 'normalno' zimo.
25.1.2008: Kriška gora, 'mojstrenje' Vaja dela mojstra, gozdarji pa iz lepih potk nemarne vlake. Najnovejši dosežek v tej smeri je začetni del najbolj (= resnično množično) obiskane markirane poti na Kriško goro; nad Gozdom, od konca gozdne ceste nekje na 1000 m je sedaj zaradi najnovejšega 'goloseka' padlo kakih 100 vm potke. Kar tako, tebi nič, meni nič... :(
24.1.2008: Špik nad Špranjo, z vzhoda Smučarski Špik nad Špranjo po najini zelo ljubi varianti, ki sva jo povsem po sreči 'odkrila' lani, je sredi pravljičnega zimskega dne več kot odlična izbira. Smer sem ob vsesplošni 'dopustniški' priliki razkril Nejcu, Boštjanu ter Pikici in navkreber smo se družno cmarili na vročem soncu, zato pa smo pri smuki 'brezskrbno' uživali v 'lahkem' snegu. Prav luštno je bilo!
23.1.2008: Pod Storžcem Nad začuda dobro voznem, navadno zelo razbitem in blatnem kolovozu je naša mala četica kar dolgo korakala (Hja, eni 'čudaki' tovorijo celo smuči po gorah, mi smo pa kolesa! ;) vse do zasneženega sedla pod vršno piramido. Odlične razmere (Le po 'snegoledu' pod bajto in do planine še kako prav pridejo 'maximalna zažigala', ki jih je imel na svojem konjičku obute le Matej.) smo izkoristili za zelo dober spust, kjer nekaj padcev ob poskusu vožnje na meji ni manjkalo in 'naslednjič' (Enkrat, enkrat, enkrat... ;) odpeljemo vse. Luštno je bilo!
21.1.2008: Štor pod Dobrčo Kratka in sladka, čeprav sva morala zaradi mehko-zasnežene ceste v zgornjem delu kolesa navzgor prenašati; zato pa so bile ta luštne serpentine navzdol krasno vozne, srednji del je itak vedno tekoč, spodnji peščeni del je šel prav tako odlično od kolesa. Celo 'zloglasni' štor se je dal iz prve pregovoriti, prav taisti štor, ki je šel Pikici na nočni tako odlično od 'nog', da je fantom vzelo voljo (poleg poguma seveda... ;)
20.1.2008: Prečnici pod Stolom Nejc je v vsesplošnem 'navdušenju' za smučanje povabil na kolesarski potep pod Stolom, ki mu je dobesedno zrasel nad domačo mizo. Dobrot na prtu sicer nisva okušala, smo se pa dodobra nasladkali pod vsemi razmetanimi Stoli. Od vsega lepega je Boštjan po prvi prečnici pri lovcih tako močno zašvical, da je moral moker revež domov, po drugi prečnici pod Pečmi naju je pa Nejc odvrgel v vodni zbiralnik, kjer sva pa midva švicala pri prenašanju koles po ozkih stopničkah. Tunelček sva pa le ujela! ;)
19.1.2008: Smučarski 'pokuk' nad Pokljuko Snega dooolgo od nikoder, zatem ga pa zapade toliko, da sva ga lahko le na hitro potipala. Nad Lipanco najprej na varne Mrežce, ki so nama podarile luštno 'furo', posebno v strmem pršičastem gozdu; za konec pa še na Brda, ki pa so ponujala le skorjo, o kateri Marijana ni imela prav nobene lepe besede ('Jutri se tega ne grem več!'). (Ne samo) Meni se je sicer zdelo kar v redu, tudi do Pokljuke sva 'preživela'...
12. in 13.1.2008: Čemšeniška prečnica ...in... Potoška gora Dvakrat v dežju v isti konec; ob prvem poskusu sva dobila boljšo idejo za ponovitev in sva se še enkrat zapodila v Kokro. Zaradi luštnega spusta z Zajca ('začetnikom' kot naročen za privajanje na vožnjo po serpentinah) sva v soboto prečnico od Doma na Čemšeniku vlekla navzgor (100- vm) in vseskozi ugotavljala, da bi bilo v nasprotni smeri bolj tekoče. Seveda sva kontra poskusila že v nedeljo, a je bilo (v mokrem) še vedno mestoma precej netekoče. V pričakovanju zanimivega spusta sva malo vozila in še veliko več 'gurala' na Potoško goro, se zatem lovila po smotanih lednih odsekih do Jakoba (deževalo je vse do Potoške gore in še višje), odpeljala mimo Studenca in nižje čofnila v blatno močvaro, tako da nama je po ljubki prečnici mimo mlinčka 'bruhalnik' še kako prav prišel. Deževen dan je krasen dan!
5.1.2008: Mlinca sedlo Okrepljeni z domačinom, ki še nepojasnjeno piše Mlinca sedlo namesto sedla Mlinca, smo po brcanju na Rožo 'korajžno' naskočili kolesarsko prav nič užitno prečnico do spusta, ki je več kot poplačal ves trud. Ena buška na boku je bila čisti gratis; seveda samo za domačina, ostali smo bili pač le na obisku... ;)
1.1. in 2.1.2008: Ratitovec (Zali Log + Jesenovec) Ratitovec se nama je s kolesom enkrat že uspešno uprl (odlomljen nosilec menjalnika), tako da je bil sedaj v snegu fantastično presenečenje in se je več kot odkupil. Varianta vzpona od Prtovča mimo planine Klom in preko Vratc na vrh (Mauro, hvala za opis!) je zelo luštna in v utrjenem snegu tudi hudičevo dobro vozna, saj se je le tik za planino malo poguralo do naslednjega kolovoza, pa še tam smo morda kaj zgrešili. Posebno presenečenje je bil vzpon z Vratc na vrh, kjer v kopnem menda ni prav veliko vožnje, tokrat pa ni bilo prav veliko porivanja. To sva ugotovila sicer šele ob drugem obisku, saj smo v prvo ob lovljenju dneva z Vratc 'v teku odšprintali' ob žici direktno navzgor. Spust na Povden je tudi v kopnem vsaj na dveh mestih očitno kar za_eban, tokrat smo imeli dodatno zabavo še z ledom. Nadaljevanje proti Zalemu Logu je v začetku sicer zelo luštno, sam zaključek je pa bolj tako-tako. Drugi dan sva se po zgledu pametnejših (tudi onadva M&M) spustila nazaj na Vratca in potem skozi Razor na Prtovč (prav tako nekaj ledu pod Vratci, spodaj sva ubrala varianto z bolj 'tehnično' lovsko potko), nadaljevanje na Jesenovec pa je bilo navkljub toplemu odsvetovanju za silo kar užitno; če bi očistili padlo drevje in potko bolj uhodili, bi bilo pa že kar luštno...
31.12.2007-1.1.2008: Polnočna Davovec in Jakob Preko Možjance na Štefanjo in strmo gor na Davovca, kjer je ob totalnem bombardiranju v dolini ura odbila polnoč. Sledil je lušten novoletni spust (po pameti) ob skakalnicah v Kokro, zatem lepa prečnica do 'aresta' in še bolj strm vzpon gor na Jakoba, kjer se je navkljub 'poledici za pešce' dalo skoraj vse odpeljati. Kočo smo dosegli ravno ob času, ko so jo zapuščali še zadnji veseljaki, ki so se navzdol (tudi oni po 'pameti') oklepali prav vsakega plotu (pripraven nadomestek so bila kar drevesa). Najbolj 'veselemu' pa zgleda enkrat ni uspelo, zatem je bil sicer malo manj vesel in bolj 'na pomagajte', tako da smo ga ročno potegnili na ravno, zatem pa švignili po koreninah navzdol (juhuhuhu!) novemu letu naproti...
31.12.2007: Gamsova mati in njen Turn Že nekaj časa imava ogledane južne grape v skupini Gamsove matere, kamor sva se na sonček zatekla pogret na mrzlega Silvestra dan. Na Viški planini je sicer vse skupaj izgledalo precej ubogo, a je vsaj najlažji od žlebov obetal, da bi naju lahko spustil skozi. In res naju je prijazno sprejel z dvema ravno zalitima ožina; v luštnem in prav lahkotnem žlebu sva tako uživala slabih 400 vm (do/okoli 45°, na razcepu v srednjem delu - desno). Pod škrbino sva najprej skočila levo na višjo 'mamo', zatem pa še na Turn, odkoder so prav divji pogledi na bližnjo Malo špico in Divjo kozo. Naslednjič, ne samo naslednjič...
30.12.2007: Velika planina (končno z dodatkom Dolskega grabna) Po zvoženi cesti na Malo planino in potem po odlično uhojeni poti z užitkom na Veliko planino. Tokrat smo na vsak način hoteli turo zaključiti s spustom po nam izmikajočem se Dolskem grabnu, ki naj bi ponujal zelo-zelo težak spust; vsaj taka fama se dela okoli njega. Začetek do Dola je lušten, do Konjščice je šlo po snegu fantastično, zatem smo pa v Dolskem grabnu našli pravi cukrček, le nekaj mest je morda bolj smotanih - en koreninast drop, par kamnitih ožin in še kakšna serpentina. Pravzaprav je težavnost spusta drugje: pokvarjen 'nastavek' zobnikov, odlomljen nosilec prestavne ročice in zlomljena napera...
29.12.2007: PPP, podaljšek do Baretke Toliko navdušenja sva sprožila s PPP, da smo morali še enkrat na obisk, čeprav je zaradi višje sile nekaj moštva ostalo v dolinah. Tokrat smo se nadejali celotne prečke, vse do Melone, kamor naj bi vodila markirana potka. Do nama že znanega križišča je šlo tokrat prav tako imenitno kot prvič, nadaljevanje pa kmalu spet jemlje sapo, saj se bolj uživati pač ne da. Zasilni izhod smo pustili na miru, zatem smo 'nekateri' hudo garali in brcali, drugi pa so se 'sprehodili' na Baretko, ki je po sili razmer postala naša končna postaja. V Melono namreč ni bilo potke, trasa je bila glede na zemljevid v naravi malo spremenjena, vrisana potka na drugi strani je pa kot kaže opuščena. Po iskanju smo našli začetek, ki pa ga kmalu odnese prva grapa, naprej pa pozna samo še bog ter tu in tam kak zablodeli gornik. Tako smo po zasilnem izhodu, ki se je spremenil v imenitni zaključek, končali na železni cesti, ter po daljšem bluzenju le našli zavetje Suknjiča.
27.12.2007: Mežakla - Jerebikovec Po zelo strmem klancu nad 'požgano' Radovno sva namesto najljubšega odseka našla podrtijo brez primere. 'Neštevna' izruvana drevesa ležijo vsevprek, tudi potko so korenine marsikje enostavno iztrgale, tako da je bilo prebijanje izjemno mukotrpno; 'bogsigavedi', kdaj bodo potko spravili v red. Zgoraj na cesti je bila vožnja zahvaljujoč zagnanim bencinskim 'športnikom' po utrjenih kolesnicah prav zabavna, končala se je pa le par minut pred odcepom, ki levo navzgor vodi na vrh Jerebikovca. Brez kolesnic seveda ni kolesarjenja in na turo sva se zagnala povsem na pamet, saj sva glede na vse videno letos pozimi ugotavljala, da se resnično povsod najde vsaj en 'športnik', ki z avtom razdeviči zasneženo cesto. Na Mežakli seveda tudi zapornica ni bila prav nobena ovira; tudi domačini očitno radi 'športajo'. Spust po markirani potki z vrha Jerebikovca v Mojstrano je bil strahovito dober, posebno zgoraj po snegu, kjer se je dalo odpeljati praktično vse. Vse?
26.12.2007: Velika Martuljška Ponca Po mrzlem uvodu nas je zgoraj grelo toplo sonce, zgazila nam je pa itak vse do vrha Pikica, ki je pač 'nikoli' ne zebe in je vedno uhajala naprej, ko smo si ostali nepretrgoma ogrevali premrle ude. Boštjan, Tomaž in Pikica so bili tokrat prvič na vrhu Martuljške Ponce, midva sva pa zgoraj že kar preveč domača in sva ugotavljala, da je povsem možno, da 'normalni žleb/kamin' sploh ni prav nič 'normalen'; namreč levo od tega žlebu je še en, ki je bil skoraj zalit, pa snega ni ravno v izobilju. Gor smo čez zadnji prag prišli po polički desno iz normalnega žlebu, navzdol je šla pa polovica po zraku, ostanek pa po 'levem žlebu'. Luštno je bilo...
25.12.2007: PPP, Prečenje pod Pečko 'Nejeverni' je dolgo razmišljal o tej prečki, nama jo je pa prijazni 'hudič' prišepnil kar na uho in sva le pogumno izkoristila milo zimo ter bila nagrajena s Prečenjem z veliko začetnico. Po uvodnem zasneženem vzponu sva sicer preklela gozdarje/planšarje/kmete, ker so v cesto uničili kilometer prečke, ki sva jo brezglavo iskala celo uro, zatem pa le sprejela dejstvo, da je cesta očitno nova in da je tudi najin spomin bolj slonovske sorte. O samem nepozabnem prečenju ne bi preveč pisala, zaključek nad Potočkom je bil pa spet razdejan in 100 vm potke je krvavo padlo za napredek, tudi brezpotno potko pod markirano so deloma zasuli s kamenjem. S takim načinom evropskega subvencioniranja cest po neokrnjeni gorski naravi (= razmetavanje z denarjem in naravo) se nam prav nič dobrega ne piše! Za zaključek sva se mimo narobe obrnjene Jame prav luštno zapeljala v Suknjič, ki sva ga v mrazu in vetru presneto dolgo časa pomerjala in končno le zavrgla v Žlebiček. Še kaj ni jasno? ;)
23.12.2007: Zimsko kolesarjenje nad Preddvorom: Štefanja, Krvavec, Jakob... Bluzenje nad domom, malo tu, malo tam, preko Možjance in Štefanje na Davovca, pa dol do gondole, malo šlepanja na smučišče, dol v Kokro in za zaključek še poleti preveč oblegani sveti Jakob, ki je pozimi pravi cukrček!
22.12.2007: Široka peč, poskus Letos nama Široka peč nekako ni bila usojena, tudi drugič se je izmaknila, le da naju za spremembo od poletja tokrat ni 'razbila'. Takoj z Dovškega križa naju je pričakal glede na kopne spomine presenetljivo čuden svet, kjer je bilo zaradi poprha takoj potrebno narediti dva kratka spusta po vrvi. Marijani zaradi poletnega 'gostoljubja' Široke peči ni bilo prav nič do plezanja, tako da je ostala zgoraj. Sam sem tudi pustil obe vrvi na grebenu in sem samo skočil pogledat, kako kaj kaže s pristopom. Navzdol do škrbine zatem večjih težav ni bilo, tudi po žlebu v Amfiteater sem bil hitro, prav tako po rampi navzgor, kjer pa me je na koncu pričakal prestop v kakšne 4 metre ozko zarezan žleb, ki je takoj za ovinkom izpostavljeno skočil navzdol v krnico. Malo sem pojamral, se glasno oštel, ker sem bil tako trapast, da sem vrv pustil zgoraj na grebenu, se malo poigral še s cvrni obešenimi okoli pasu, ki pa niso dali ustrezne dolžine, tako da sem 'na hitro' obrnil in zimski pristop na Široko peč pustil za kdaj drugič. 'Itak' bo v dvoje mnogo, mnogo lepše!
16.12.2007: Špik nad Špranjo, JV pristop Mraz in veter naju začuda nista nič motila, je pa tudi res, da sva se visoko zgoraj temu primerno tudi pošteno 'oblepila'. Pristop čez V 'steno' na vrh Špika nad Špranjo (2554 m) je v snegu prav luštna in začuda nič posebno zahtevna ideja, sposodila sva si jo pa kar pri 'nama doma'...
15.12.2007: Otliško okno, n-tič Otliško okno je pri nama očitno letošnji kolesarski hit, ampak resnično je večinoma kamniti spust izpod okna tak cukrček, da se ga kar ne naveličava. Pa tudi vzpon na Kovk je zelo lušten, da o grebenu niti ne izgubljava preveč črk - za zimski ambient je tokrat poskrbel sneg, ki je tako odlično grabil, in pa primorska burja, ki nam je grozila, da nas bo kar odpihnila v Ajdovščino. Pravzaprav je tako pihalo, da je Marijano na grebenu enkrat celo s kolesom vred odpihnilo preko ograje na drugo stran...
9.12.2007: Kolesarjenje ali smučanje z Velike planine Sobotna kolesarska smuka nama je bila tako všeč, da sva šla na Veliko planino iskat veliko kolesarske smuke in sva jo tudi našla. Še preveč snega je bilo, tako da avti množično niso uspeli preriti do Male planine in sva morala zadnjih nekaj metrov poriniti, ker po zamedenih kolesnicah se po strmini voziti pač ne da. Po tako globokem snegu gre še navzdol le, če je dovolj strmo, po uhojeni potki je šlo pa naravnost fantastično. Škoda, da je pod Pirčevim vrhom snega kar prehitro zmanjkalo, do Primoža je šlo tudi še odlično, povsem spodaj je pa nemarno spolzko in tudi pošteno usrani (množina zaradi koles ;) smo bili na koncu!
8.12.2007: Tromeja dnevna, Borovje nočna Boštjana nisva uspela prepričati za turo, tako da je zamudil sončno popoldne na Tromeji, a nama je namignil na lušten spust direktno navzdol. Zatem naju je povabil na nočno pod Borovjami, kjer ima kratko lokalno turco s prav luštnim spustom. Uživala sva obakrat.
2.12.2007: Nad Zelenico, Šija Kratka popoldanska, kjer mokrota sploh ni prav nič motila. Gor strmo na Zelenico, dol do Koče pri izviru Završnice, guranje na Šijo in še malo višje, zatem pa lušten (mestoma prekinjen) spust na Zelenico in naprej po graničarski potki do Ljubelja. 'Graničarska' pot je v zgornjem delu polna podrtega drevja in tudi pri prečenju grap jo mestoma malo zmanjka, spodaj je pa izjemno luštna. Sva jo staknila in naštudirala v zadnjem tednu, ko sva se dvakrat podila naokoli. Poleti bo pa najbolj luštna kombinacija z markirano potko. Hej, juhej! Posebna zahvala gre seveda prijaznemu Nejcu, ki mi je za čas popravila 'ubogega Genija' posodil svoje 'Specialno' kolo. Nejc, HVALA!
1.12.2007: Prisojnik Kratka, a sladka turca s čudoviti razgledi. Najprej smo bili trije, pa takoj zatem še trije, a sta dva prehitro odnehala in na koncu je na lepem uletel še Zlodejev Igor, s katerim smo družno 'preritali' južna pobočja Prisojnika. Klasična zimska tura nad Vršičem, ki začuda ne sliši na ime Mojstrovk... ;)
30.11.2007: Dobrča Večerna in po sili razmer bolj cestno-kolesarska tura. Ni kaj pisati, ampak fotka zarje je pa luštna, samo roka je bila spet nemirna in ima slika zanimiv 'fantomski odmev'... ;)
29.11.2007: Storžič Malo sva razmišljala, da bi zaključila s pisanjem dnevnika - vsaka stvar se enkrat izteče. Kot ste od poletja opazili že ničkolikokrat, se nama zadnje časa namreč kar premočno nabira prah. Se opravičujeva, a malo je krivo eno, še bolj pa drugo, da česa tretjega sploh ne omenjava... ;) Hitri popoldanski skokec na Storžič, južni krogec nad Bašljem, brezpotni JZ greben in sestop čez Kališče. Pa kaj za vraga, poleg nabiranja 'čudovitega muskelfibra', sva počela brez koles? Kolo je spet pokleknilo; letos že tretji okvir, ki je počil pod mojo 'tazadno'. Več reklame pa ne bi delal... :(
21.11.2007: Velika planina, NI Gor po cesti, zgornji del je bil po nama nepoznani 'bližnjici' presenetljivo lahak navkljub snegu, ki je bil od kolesnic krasno zbit. Zgoraj pa nočna megla, vrtenje po snegu v prazno, popolna dezorientacija, oskrbnica potegnjena iz postelje, čajčki z gratis banancami, pa spust po cesti (uradno 'kao' zaradi razmer, neuradno pa jasno zaradi 'izgubljenih' vodičev ;) nazaj na planino Kisovec in po potki prek Primoža v dolino. Prav luštno in tudi trinajstica nočnih lučk je bila srečna številka!
18.11.2007: Lubnik v sneženju Počakala sva na popoldansko sneženje in se zapodila na Lubnik. Gor grede je prav lepo grabilo in šele proti vrhu sva morala tudi malo poriniti. Pri spustu pa kolesa seveda ni bilo treba prav nikjer potisniti, je že tako preveč letelo in sva enkrat na prestrmem mestu tudi iztirila... ;)
17.11.2007: Potapljanje v globokem listju nad Čadrgom Matej se nama je dobesedno 'v naletu' (Rush ;) pridružil na verjetno letos še zadnji 'visokogorski' kolesarski avanturi, ki smo jo začinili z nama še neznanim spustom preko Čadrga, ki je strašno čudovit, pravi cukrček - z Marijano sva prav tako lušten vzpon po mulatjeri na planino Razor in prečnico do planine Kal spoznala že lani. Zaključek pod Čadrgom (nad njim tudi pelje označena potka) smo vdeli po mobilnem priporočilu. Sicer si nas vmes tudi malo zavedel, a smo turo vseeno uspeli končati še pred mrakom. Luka, hvala! Glavna ovira tokrat ni bil teren, ne navzgor ne navzdol, tudi mokro ni bilo, le listja je bilo tako ohogromno, da je bilo odsekoma navzgor nemogoče peljati, navzdol je pa po globokem listju kar luštno šlo, tu in tam smo se v preglobokem tudi potapljali, posebno pri prečenjih grap, kjer se v listju skrije marsikatera ovira, luknja ali pa potke preprosto zmanjka. Ne samo potke, tudi kolesarja preprosto zmanjka v listju... ;) Pod planino Kal smo ugledali manjši požar in smo ga po temeljitem odbdelovanju tudi uspeli pogasiti. Vmes smo modrovali, kako je lahko prišlo do samovžiga, ko je pa še med tednom pomalem rosilo, tako je ostala še 'čik' varianta, potem se je pa izkazalo, da na planino z motorjem! dostavljajo 'robo' in prav zaradi izpuhov se je listje tudi vžgalo. Brez komentarja. :(
16.11.2007: Čez Dobrčo na Ljubelj Že nekaj časa 'zacahnana' tura po grebenu z Dobrče na Prevalo: nekateri jo hvalijo, nekaterim se je pa zamerila, ker vključuje kar nekaj porivanja, posebno prečnica pod Čisovcem je kolesarsko težko prebavljiva, sicer je pa tura prav luštna, a morava prečnico poskusiti še podnevi, saj sva ponoči tam bolj malo peljala. Za Čisovec sva računala še na večerno svetlobo, a sva bila malček prepozna, na Bornovi sva ponoči že domača, cesta nazaj v Tržič pa ni ravno gorskokolesarska majka, gre pa hitro in predvsem je tekoče in v celoti vozna! ;)
13.11.2007: 'Polnočni' Osolnik Že na izhodišču sva bila pozna, zatem sva še pred začetkom pravega klanca 'pumpala' zadnji blažilec, pa zračnico, nato menjala zračnico, zraven nama je uspelo 'odnesti' zavorno ploščico, ki sva jo iskala celo večnost, zatem pa prav pametno le ugotovila, da je odneslo samo eno. Nato sva morala naštudirati, kako se ta vrag sploh nazaj vstavi, končno uspela, prišla z ogromno zamudo na vrh, se spustila po najini najljubši, za opis precej komplicirani varianti (v Pungert) in se čudno-prečudno izgubila nekje na kolovozu, ki se je končal sredi ničesar, čeprav se podnevi tam še nikoli nisva lovila, ker smer kar sama pripelje navzdol...
11.11.2007: Bluzenje nad obalo Miha je na Nanosu zacopral tako reklamo za Slavnik, da sva se 'nasilno' pridružila zloglasnemu kolesarskemu M-duetu, tako da smo bili kvartet Mjev. Maurov 'ultrapočasni' tempo se je seveda takoj na prvem klancu izkazal za lažnega, zatem smo pa cel ljubi dan gonili gori in doli po fantastično neomejenih kolovozih, ki jim resnično ni bilo ne konca ne kraja, da smo vmes 'le za trenutek' uživali na čarobnem slemenu Goliča. Pravzaprav se je ta trenutek zgoraj kar hudo zavlekel - tako zelo, da smo ravno še ujeli konec dneva. Drugič, ko vaju pocukava za rokav, gremo najprej gor in potem dol. In to bo vse, pika! ;)
10.11.2007: Nočni zaključek pod Begunjščico Po sili razmer pozna tura, tako da sva računala na nočni povratek po Bornovi prečki. Gor grede sva trčila na Mateja, ki se nama je pridružil pri divjem spustu s Prevale v Drago, kjer smo zaradi mokrote imeli še dodatne težave in je Marijana za hec spet 'tulila', da sem ne gre več, kar verjetno pomeni, da naslednjič odpelje vse. Vse? No, čisto vse gotovo ne, saj sta vmes dva zavarovana odseka (skobe, jeklenice), kjer se začuda po obeh da priti dol tudi na kolesu, čeprav izgleda za nas smrtnike POVSEM nemogoče in spodnja (neslikana) stopnja je še mnogo hujša. Pri povratku na Prevalo nas je ujel mrak, tako da je Matej oddivjal v Podljubelj po cesti, midva sva se pa še enkrat posladkala, posebno skozi tunelček, ki je ponoči tako strašno luštno vozen!
8.11.2007: Nočni zaključek pod Košuto V zadnji svetlobi sva zaključila s prečenjem košutinih planin, s Kofc sva navzdol ubrala varianto na Kal in potem čez Pirmance v Tržič. Sva se pa pri spustu prav trapasto izmaknila ostremu odseku čez Samuho in za kazen padla v smotano močvaro pri lovcih!
4.11.2007: (Pod)Nanos Navkljub 'lagani' turi na Nanos smo zastavili na dva spusta, a je bilo šraufanja (predvsem mojega kolesa) odločno preveč, tako da smo se odpeljali le preko luštnega Strmeca, hujšo Turo pa pustili za drugič. Sicer so se pa nekateri pravzaprav peljali dvakrat na Nanos, a je celo nuklearni 'kao goljufal'... ;)
3.11.2007: Črna prst Lani sva s Pikico nekem nejeverno opazovala zavito potko, ki se je s Črne prsti tako vabljivo spuščala v Bačo, medtem ko sva se midva mučila s kolesom na grebenu proti Rodici. Letos so nas sicer kolesarski uživači prehiteli, zato smo pa mi ujeli jesenske barve. Tura je resnično čudovita, še več... Klasični pristop na Možic, spust do smučišča Koble, po 'zloglasnih' klancih na vrh smučišča in nadaljevanje po potki na Črno prst, kjer je vključenega precej porivanja/nošnje. Spust prav z vrha in vse do Baške grape je lep, mestoma precej zahteven, uživanju kar ni kraja!
2.11.2007: Šebrelje in Jagršče nad Idrijco Nejc nas je prijazno popeljal v hribe nad Idrijco, kjer smo prav luštno brcali po 'neskončnih' prečenjih. Turo smo sami zastavili iz Reke in še dodatno spustili prvi odsek asfalta: za začetek smo peljali po zelo lepi prečnici vseskozi 'tik' nad žuborenjem, sledil je dolgočasen asfalt, potem pa gori, doli in predvsem naokoli čez Šebrelje in Jagršče, dokler se nismo za konec posladkali še s spustom do izhodišča. Ta 'narhujša' gurmana sva zaključila po grebenski potki in 'tveganje' se nama je več kot poplačalo - potka je strašno dopadljiva in je navkljub strmini praktično tudi v celoti vozna. Povsem vozna bo pa, ko jo bo Jure (avtor ture, hvala za opis!) očistil, kot je 'obljubil'... ;) Kako na 'zgornjem' Gorenjskem planirajo časovnico: oceni se čas ture, odšteje od mraka, doda še uro rezerve. Potem se zamudi uro že na izhodišču, po ležernem brcanju se kakšno urco pred Jagrščami ugotovi, da bo šlo na tesno, pritisne se na plin, malo pred mrakom se prišiba na Jagršče in...in se usede dol ter izprazni nahrbtnik vse do zadnje drobtine. Potem šele se gre iskat spust! ;)
28.-31.10.2007: Potepanja visoko nad Jadranom Vreme nam ravno ni bilo naklonjeno, tudi 'šraufali' smo nepretrgoma, uničili eno račno, odlomili menjalnik, na terenu pustili nekaj kože, sesuli čelado, začuda pa nam je počilo le nekaj zračnic. Prav na vsaki turi smo pa občudovali, kako lepo se Luka ob vsakem vremenu in po vsakem terenu pelje navzdol - to je enostavno treba videti. Sicer nas je zabaval, da je vse v kolesu, kar tudi ni tako daleč od resnice: letos poleti sva z Marijano vozila (bolje sestopala) z Radlovca in je padla kategorična trditev, da ona tam pač s kolesom ne gre nikoli več. Kako hitro je pojedla besedo - in ne samo to, razen nekaj dotikov je tokrat vse težave gladko odpeljala! Imaš močno srce, si ta 'hudega' in ta 'blagega' filmčka Pikičinega skoka (slika 36) že pogledal? Resnično ju ni vredno zamuditi! Da ne pozabim - zid je ostal povsem, poudarjam povsem nepoškodovan... ;)
21. in 27.10.2007: In še eno sončno okno med Nanosom in Čavnom (Rob nad Ajdovščino) Zadnjič smo pretaknili velik del grebena med Colom in Predmejo, zdaj pa smo prebrcali še manjkajoči del od Podrte gore do Otliškega okna. Čudovita tura, pravzaprav tako luštna, da sva jo čez teden ponovila, ko sva se ravno prevažala proti morju.
20.10.2007: Sončno okno na Blegošu Sonce nama je vseskozi prijazno mežikalo, tudi potka je bila čudovita, tako da sva se prav luštno imela. Kot zadnjič sva izbrala čudovito vozno 'mulatjero' nad Volaščico, ki pa ima žal manjši problemček, kjer markirana pot za lučaj po bližnjici zapusti stezo, ki je na tem odseku posledično zaraščena in zato neprimerna za vožnjo. Če bi jo kak 'domačin' prijazno očistil, bi bilo prav fino. Simon...? ;)
16.10.2007: Jesenska pravljica nad Belco Po hudo dolgočasnem in prašnem brcanju je na sedlu pod Tišlerico sledil preskok v neskončno uživanje po čudovitih potkah, ki jih jesen naredi še bolj pravljične. Vmes je bilo potrebno spet malo pobrcati navzgor po makadamu, tako da smo ujeli še luštno zavit spust nazaj v Belco, in če so se mi pomladi okljuki zdeli prav zaj..., so bili zdaj ravno pravšnji. ;)
13.-14.10.2007: 'Zverinice nad Rezijo' Končno sva se le spravila do 'pozabljene' Rezije, v soboto smo po Miloševih 'sledeh' lahkotno uživali skupaj s Pikico in Boštjanom, v nedeljo so se na grebenski avanturi pridružili še 'vodnik' Tomaž, ter Nejc in Matevž, tako da je bilo za dobro družbo več kot poskrbljeno. Prav gotovo se še vrneva med zverinice iz Rezije! Pozimi, če bo le podlaga za smuko ugodna - že nekaj časa na naju čakata tako Kanin kot Laška planja... 14.10.2007: Greben rezijanskega Skutnika Po dolini Rezije do zatrepa ter po (naporno) vozni mulatjeri visoko navzgor, skoraj tik do grebena smo pribrcali, malo je bilo pa le potrebno tudi poriniti. Zatem pa z bicikli gori-doli in malo naokoli po dooolgem grebenu vse do sedla Na nizkem ter po pestri potki v dolino. 13.10.2007: Tam v Hlabúje (sedlo Buja, krog pod Žrdom) Brcanje čez Pusti gozd ni bilo v jesenskih barvah prav nič pusto, nadaljevanje po potki je bilo z nekaj 'ročnimi posegi' pravljično, sam zaključek po nemarkirani, a fantastično vozni mulatjeri pa neprekosljiv. Vzpon smo zaključili na sedlu Buja pod Žrdom, zatem smo se spustili naravnost v dolino in to po čudoviti potki, kjer nam je dan prijetno popestril prav gotovo 'najbolj kleni Rezijanec'. Za zbirko pesmi je dobil Prešernovo nagrado, ravno je zaključil s pisanjem prvega romana v rezijanščini, trenutno pa pridno ureja večjezični slovar rezijanščine, ki ta hip šteje nekje 500 gesel, prišel pa je do sredine črke a... ;)
11.10.2007: Na Roblek! Druga nočna je bila prav tako uživaška, zgornji del je 'itak' v obe strani lušten, zato pa je blato pod Poljško planino odločno pregloboko in vedno več ga je, a je nadaljevanje spusta v Rodine odtehtalo dolgotrajno čiščenje.
8.10.2007: Pes & Pasja Ponovila sva 'pasjo' varianto Pasje ravni z grebenskim vzponom čez Valterski vrh in zatem po potki iz Sovpata na vrh ter čez Bukov vrh v dolino. Kratka in sladka.
7.10.2007: Naslada Lipnika Lani smo se preganjali okoli Dunje in neskončno uživali v pravljičnih razgledih, ki smo jih hoteli deliti še z drugimi. V žaru čimprejšnje predstave smo bili na prevalu Za Kuglom odločno prezgodnji, tako da se je platno odprlo šele zgoraj na grebenu. A je prišlo kot naročeno, tako smo po spustu ob stiku s cesto namesto dolgočasnega spusta v Dunjo odvili navzgor in preko Velike planine pribrcali nazaj na preval, uživali v neokrnjeni pravljici in se za dodatno nagrado v dolino spustili po potki, ki nas je privedla prav na izhodišče. Zgoraj je bilo malce premokro in pretežko, zatem pa prav luštno, na novo markirano, le očiščeno ni, tako da je prek poti precej podrtega. Se vidimo spet ob letu osorej!
3.10.2007: Hruški vrh ('nočna izmena') Nastavili so past in so naju s Pikico zvabili v nočno izmeno. Dovje - Rožca - Hruški vrh in v temi spust po markirani poti čez Starko. Zanimiva izkušnja in malce drugačen (na začetku čuden) pogled s kolesa. Zdaj so nam izdelali tri lučke, tako da vse kaže, da imamo novo zaposlitev... ;)
2.10.2007: Polhograjci Vzhodni krog, tretjič, tudi tokrat z obvozom vrha Grmade, novost je bil spust na Robež po potki, ki po vzponu preko Na vrheh samo preči Grmadin greben (lepši kot z roko usmerjen spust).
30.9.2007: Dvakrat na Rob (med Colom in Predmejo) Tura je bila več ali manj trasirana takoj po prvem obisku Robu in posledično najini takojšnji uročitvi. Za vse namige in podatke je krivec veliki kolesarski uživač Mauro, ki je razblinil tudi dvome o pravem spustu s Podrte gore. V mislih nas je očitno moral spremljati tudi pri spustu z Otliškega okna, ki je bil tokrat neprimerno bolj tekoč, in tudi pri sapo jemajočem vzponu na Kovk, kjer sem glede na 'Maurov slab dan' enkrat povsem neprostovoljno stopil s kolesa... ;) Iz Ajdovščine po asfaltu proti Colu, kjer smo po navodilih na 525 m (kanta za smeti! ;) odvili levo na luštno ogrevalno potko, katera nas je dostavila na greben, ki iz Cola vodi na Kovk (961 m, najvišja točka ture). Po markirani potki z izjemo ene same izravnave bolj (ali manj) strmo navzgor, kjer sem se nad travnikom-izravnavo že videl na vrhu, ko me je nesramno stresla ena od številnih mokrih korenin v strmem gozdnem 'šusu'. Očitno bo treba za 'PP' vzpon enkrat priti v suhem, kajti tale zverinica s skoraj 300 vm ni kar tako. Nadaljevanje po Robu se prav veliko od grebena ne odmika, tako je za razglede poskrbljeno, za nameček je skoraj vse vozno in je kolesarska idila popolna. S Podrte gore smo se po luštni markirani potki spustili v Ajdoviščino in smo bili kar presenečeni nad ne tako težkimi vložki. Sicer se je Pikica zgoraj na skalo tako pripravno naslonila prst, da jo je za daljši čas od bolečine oblila slabost, ki jo je začuda pozdravila polovica vrečke suhih marelic in je namesto čakanja zgoraj na Robu, kar privihrala za nami. Drugi krog smo potegnili po nama že znani smeri Ajdovščina - Resslova cesta - Rob - Otliško okno - Hubelj. Tokrat sva Otliško okno le videla tudi od zgoraj, polža nismo preveč vznemirjali, spust pa je bil za čudovit zaključek (ne)pričakovano, razen kratkega odbitega odseka v srednjem delu, tekoče vozen, ta hudih (resda mokrih) stopničk ob Hublju pa tudi tokrat nihče ni upal peljati. Še, mi bi še!
29.9.2007: Velika žehta na Mali planini Nič posebnega, sončno jutro, oblačno izhodišče, meglena planina, kapljanje, dež in oblačen zaključek. Obiskati smo hoteli Primoža, pa smo bili obsojeni na Krivico, pardon Krivčevo...
25.9.2007: Operacija Kriška gora Iz Tržiča in še pred Pristavo levo po markirani potki (Na treh mestih je bilo potrebno kolo prestaviti, v suhem je pot gotovo v celoti vozna!) v Gozd - zelo lep pristop. Po strmi vlaki in na križiščih v smeri Kriške gore (markacije gredo spodaj tudi čez travnik, kjer pa kmet obiska ne mara), na zadnjem razcepu (1000+ m, stik s potjo čez travnik) desno strmo navzgor, kjer se kmalu začne tlaka (Če si dovolj tišast in močan, boš imel do Koče na Kriški gori 200 vm nošnje, v nasprotnem pa precej več!). Pred kočo desno gor proti Tolstemu vrhu, kjer je vsaj do Vrat razen nekaj mest spet vse vozno. Spust do koče je lušten, tudi nadaljevanje po grebenu (markacije v smeri Tržiča) je zelo prijetno, dokler se na Veliki Mizici (976 m) svet strmo ne 'prelomi'. Potka se navzdol (300 vm) 'goljufa' po ostrih serpentinah, ki pa niso vse vozne, pravzaprav smo jih zvozili bolj malo, zato pa toliko več poskušali. Luštna turca.
22.-23.9.2007: Na Soški fronti 23.9.2007: Javoršček (Čez Utro) Čezsoča - po cestah in kolovozih na levem bregu Soče okoli Polovnika - Drežniške ravne - Zapleč - Zaprikraj - Predolina - po Poti miru na sedlo Čez Utro - skok na Javoršček - Golobar - Soča. Več o sami trasi glej MtbTure, nam spet ni bilo potrebno nič 'študirati', ker so nas okoli Polovnika zapeljali Aci, Boštjan in Nejc, tako da smo 'skrbeli' le za uživanje, kar je bilo na tej turi zelo naporno opravilo... ;) Prijetno obkoljevanje Polovnika ob spremljavi Soče poskrbi za temeljito ogrevanje, malce bolj dolgočasna je gozdna cesta do planine Zapleč, zato pa je ambient zgoraj izjemen. Preko planin in za novimi markacijami Poti miru, kjer nas je 'zabavalo' prečenje po mestoma podrti/odnešeni potki pod Kalom, in z malce guranja smo prisopihali na Utro, odkoder je pričakalo še precej več guranja na Javrošček, kamor pa sva skočila samo s Pikico, ki se ji brez kolesa ni dalo pokukat navzgor. Razgled z Javorščka in v njem je izreden, vožnja navzdol je manj tekoča, predvsem težko je slediti potki, zato pa je spust s sedla Čez Utro preko planine Golobar poskrbel za čudovit zaključek ture. Mojstri so seveda zvozili vse, nam pa je na nekaj serpentinah zmanjkalo poguma, posebno dve sta bili ostri - se vidimo spet! 22.9.2007: Visoč vrh (planina Sleme) Turo sta nam podarila Nejc in Boštjan, za vzpon sta izbrala čudovito in razgibano varianto po Z strani Mrzlega vrha (na V strani poteka dolgočasna 'cesta'), poležavali smo na razglednem Visoč vrhu, spust smo pa odslalomirali po grebenu v Tolmin: Gabrje, Skalca, Mrzli potok, Krn, Pretovč, Sleme, Visoč vrh, Sleme, Medrja, Pretovč, Školj, Vodel, Spotnica, Gabrje. Prav luštno je bilo! Mulatjera nad Gabrjem je prav prisrčna in kot nalašč za vožnjo navzgor, le sam prehod preko Mrzlega potoka smo ubrali po 'težji' (beri nemogoči) varianti, pa tudi tik zatem nad macesnovim gajem smo sumljivo štrikali po senožetih, ampak vodiče se brez besed uboga! Nad vasjo Krn smo na sedlo Pretovč pribrcali po Poti miru, ki postreže z nekaj (pre)težkimi izzivi, zaključek vzpona na planino Sleme je lahak, a razgleden, za (dobesedno) posladek smo skočili še na razgledni Visoč vrh, kamor se je dalo malo celo peljati, sicer pa nekaj potiskanja ne škodi. Po spustu z Visoč vrha smo po luštni travnati mulatjeri odpeljali na drugo stran grebena, se igrali 'preskoke' preko drsljive cevi, mimo planine Medrja še drugič pribrcali na Pretovč, odkoder smo spet prečili V pod grebenom Mrzlega vrha, na planini Školj smo se prekobalili preko grebena, poiskali prečnico z bodečo žico, takoj preverili, kakšen je padec preko nevarnega nebodigatreba (izgledalo je hudo, posledice pa zatem niti niso bile tako strašne ;) in že smo brcali na razglednem Vodelu. Po vratolomnem pogledu v Tolmin smo navzdol pikirali po strmih travah, se pregovarjali in pihali z biki, zatem pa bluzili po potkah, mulatjerah in kolovozih ter s pomočjo SOS le našli slapove Sopotnice in za nagrado poslušali, kako ropoče mlin, cin-cin!
21.9.2007: Dobrča Še en trening pred 'Soško fronto', vzpon je bil lušten, spust v Brezje še bolj, čeprav se nama mestoma še vedno večkrat zatakne ;)
20.9.2007: Zelenica Tudi Marijana je sedaj ponosni lastnik Genija in je morala takoj poskusiti, kako kaj 'pleza' na Zelenico. Letos so po cesti prevozili ogromno materiala za obnovo koče, tako da je podlaga v odličnem stanju in genij ji je praktično kar 'sam' skoraj vse zvozil. Navzdol sva za pokušino peljala po markirani poti, čisto vse ravno ni vozno, za naju še malo manj...
16.9.2007: S kolesom na Fužinarskih planinah Planšarski in v vsakem primeru dobitni poker se je glasil: Blato - Jezero - Dedno - Laz - Krstenica in za čudovit zaključek 'planinarjenja' še izjemen spust v Voje. Tura je na koncu izpadla še mnogo lepše, kot se je risala v naših pričakovanjih, le ta so bila pa zelo visoka! Zadnjič sva malce potarnala nad planinskim parkiriščem v Stari Fužini, tokrat se nam je prikazala sama Marija (beri nadzornik) in sem ga seveda takoj zaslišal: 'Če nastavim premalo, ali lahko ob vrnitvi plačam razliko ali me bo že čakala kazen?' '10 minut spregledam, potem je kazen.' 'Pri najboljši volji ne morem vedeti, kako dolgo bo trajalo, morda se kje zataknemo.' 'Peljite se z avtom na Blato.' 'To pa ne gre, kaj pa če bomo vedrili pred dežjem?' 'Danes ne bo dežja.' 'Vseeno se ture vnaprej časovno ne da točno določiti.' 'Do Blata je dve uri, do...' 'Kaj pa nepričakovani zapleti?' 'Nastavite do večera!' Ker je imel očitno močnejši (= bohinjski) sveder od mojega, sem moral opustiti povsem neplodno zaslišanje in smo, ker smo tudi mi 'gurenci', parkirno uro naravnali na dobrih 6 ur (1 ura = 1 eur, cel dan = 10 eur). Prav toliko časa smo z natančno tempiranim sončenjem na Krstenici tudi vandrali naokoli, kazen je sicer 40 eur. Od zapornice po 'traktorski cesti' do Dednega polja je odsekoma izjemno našponano, saj se sicer zelo luštne težave (V6, V7) skupaj s počitki izzivalno vrstijo ena za drugo in so začuda za močne noge in spretne roke tudi vse vozne, razen treh (vsaj zame) absolutno prezagruščenih, a na srečo kratkih odsekov (eno mesto na klancu nad leso, prvi klanec nad planino Pri jezeru in še eden malo pred Dednim poljem). Nadaljevali smo po presenetljivo čudovito vozni potki na planino V lazu, praktično je v celoti vozna (Jasno, kakor za koga, saj tehničnih težav ne manjka!), le tu in tam je potrebno kolo prestaviti, gurati pa ga je potrebno le tik za izjemno prečnico malo navzgor in še malo več navzdol. Tudi nadaljevanje, markirana pot na planino Krstenico, je podobno vozna, tu in tam je treba kolo le prestaviti, malo pod planino pa čaka točno 50 vm nošenja kolesa, na planino se pa spet pripelje. O spustu vse najlepše, pravzaprav je sedaj spust pravljični, saj so odstranili (bolje požagali) podrta drevesa, tudi potka ob Mostnici je za kolo kot ustvarjena. Tura, ki jo bomo z veseljem ponovili!
15.9.2007: Okoli Kriške gore/Tolstega vrha Krogec okoli Kriške gore naju je že kar nekaj časa vabil na obisk, v soboto sva bila nerazpoložena in brez volje za daljše ture, pa nama je prišel kot naročen. Ogrevanje iz Tržiča do Doma pod Storžičem in že sva se zataknila na planini Jesenje, saj kolovoza/ceste do Male Poljane na zemljevidih še ni. Po cesti kar dolgo v desno, potem pa na razcepu levo navzgor do novega križišča, kjer sva zaradi bistroumnega smerokaza spet zaštrikala (desna cesta je prava), za konec je sledilo 120 vm kar pošteno težkega klanca (strm kolovoz, a brez tehničnih težav, V6-V7), ki je pripeljal na Malo Poljano. Meni je bil klanec prav pisan na kožo, Marijana pa še pogreša tako moč kot kondicijo, ki sta ji po 'polomu' nemarno ušli. Zaradi firbca sem pokukal še nadaljevanje na Veliko Poljano, ki pa je malce težjega kalibra, že sam začetek je zelo zabeljen (V7), po 'ravnici' pa sledi še izjemno težak zaključek, ki pa mi ga niti pod razno ni uspelo odpeljati, saj je bilo točno 6 m pod leso moje umetnosti konec, še tik pred tem pa me je za(je)bavala 'šikana' sedmice. Z Male Poljane po cesti v smeri Tolstega vrha, na koncu pa desno navzgor na vse bolj čudovito in razgledno potko, ki preči Štajnarco. Do odprtega sveta je praktično vse vozno, tu pa je potrebno večkrat tudi peš ali vsaj z eno nogo po bregu, ker bi bil padec na strmih travah lahko zelooo dooolg. Tudi po stiku s potjo, ki odsopiha navzgor na Tolsti vrh, ni vse (vsaj za naju) vozno in je potrebno še mestoma hoditi, nekaj luštnih detajlov je bilo pa ravno pravšnjih za jezdenje. Ko je zabava v gozdu postala brezskrbna, naju je prebudil grob kolovoz, ki naju je žal spremljal vse do Gozda, in ker sva tik pod Gozdom po neumnem zamočila (prehitro sva peljala in očitno spregledala razcep), sva v Golnik namesto singlce užila kolovoz, ki pa sva ga tu in tam le uspela zamenjati za potko...
Andreju...
9.9.2007: Smrekovec, prečenje ...zaprašili na luštno, odsekoma prav pravljično prečenje Smrekovca, ki pa je bil za komaj dobro zaceljeno nogo kar pretežak. V prvem delu so jo nervirale krave, ki so potko nemarno pretacale, zatem korenine, za Krnesom prestrmi odseki, potem težak spust s Komna na Hlipovec (začuda je razen dveh mest v celoti vozen, lani je bil bistveno bolj hud ;), zadnji del je bil pa ravno pravšnji, tudi spust, ki ni zahteven, mestoma pa prav lušten. Zdaj sva bila že četrtič na Smrekovcu, pa Marijana še ni ujela 'razmer', ali je poškodovana ali pa se sesuje moj bicikel, tako da pridemo še enkrat in potegnemo traso tudi čez Golte!
8.9.2007: Dekliči in Možici Marijanca je bila pripravljena za kakšen lušten kolesarski vzpon in Možic je prišel resnično kot naročen. Po isti potki se je spustila tudi navzdol, saj je bil običajni spust čez sedlo Vrh Bače za njeno nogo še prenevaren, za naju s Pikico je bil pa ravnoprav lušten, le tik pod bajto sva malce pojamrala, ampak tokrat je bil povsem nevozen le še en okljuk. Pravzaprav smo bili vsi tako zadovoljni z Marijanco, da so ji zrastli apetiti in smo se v nedeljo...
1.9.2007: Divja koza, S stena (še ena Krobath - Metzger) Še ena Tinetova lepotička, tokrat nad Žabniško krnico in spet z Matejem v vodstvu, Marijanca je medtem kolesarila, tokrat čez Višarje in se pritožila nad razdejanjem žičničarjev... Pod steno smo spet kar 'pritekli' in prvo, kar je Mateju v krnici padlo v oči, je bila markantna in divja V stena Viša ter njemu že na pogled čudovita linija diretissime naravnost po steni navzgor. Pogled v vodniček je razkril, kaj bi drugega, da sta tudi to lepotičko prva preplezala Krobath in Metzger, težavnost pa je vsem trem smerem zelo podobna in ni vrag, da jo bomo morali potipati. Naši sobotni je uradno ime: SZ stena (Krobath, Metzger, 1933; IV+, V, 700 m, do Božjih polic 550 m, 5-8 h). V primerjavi z 'misico' je bila tokratna smer občutno manj napeta v navpičnici, saj so steno prekinjale številne 'sprehajalne' poličke, skala je povsod, razen na vmesnem raziču, prav tako odlična, plezalni detajli so malček težji, časovno je nekoliko daljša, tudi orientacija je bolj zahtevna. Matej je komentiral, da je bolj alpska, nama s Pikico se je pa 'misica' malce bolj dopadla, v obeh smo pa od tal do vrha uživali, razen seveda v obeh kaminih, saj sva se s Pikico tudi tokrat zataknila, le da bistveno bolj kot zadnjič... Začetek je bil kmalu napet, saj je v dolgem spodnjem kaminu pričakalo eno bolj 'atletsko' mesto za 'nožno špago', zatem je Pikico po počitku na polici obstrelil razič, ki se mu je obranila z 'lopato', po fantastično izpostavljeni in strmi, v desno usmerjeni polički smo kar preveč uživali in pozabili odviti navzgor, tako da smo potegnili luštno variantico do izrazite škrbinice, kjer se je nad nami bočil prvi večji previs. A je pogled hudo varal, saj se je bilo po zajedi in višje čez previs prav luštno potegniti. Po naslednji sprehajalni polici v levo smo sicer takoj ugledali 'rumeno' poč, ki je najtežje mesto smeri, a začuda klinov dolgo ni hotelo biti na spregled, tako da smo že kukali okoli vogala. Po kar napeti poči z mestom petice smo se iz lopice odločili za malček težjo italijansko varianto (Giulie Verticali), kjer smo še enkrat potipali petico, zatem še eno luštno gredo, se v levo spet sprehodili po polici in že občudovali izstopni kamin/poč, ki vodi na Police bogov. Po malem je začelo bolj ali manj deževati, Matej je 'vriskal' v kaminu, hvalil 'Ameriko', midva sva se pa spodaj vse bolj zavedala, da sva ga hudo 'najebala', da je na skici tisti minus pri štirici očitno tiskarska napakica in da klini pod kaminom usmerijo levo, kamor verjetno pobegne marsikatera naveza. (Dodajam popravek iz Dejanove roke: ta 'pobeg' je vreden šestice! ;) Pozorno sva spremljala Matejeve lahkotne gibe, se odločno zaprašila proti kaminu, 'atletsko' splezala vanj, potem sem se pa skrajno neelegantno zataknil, kot sem bil dolg in širok, bolje zapisano, kot je bil nemogoče štorast moj nahrbtnik. Po dolgotrajnem manevru mi je le uspelo sneti 'omaro', ki sem jo s prusikom navezal na Pikičino vrv in še potem sem moral napeti vse sile, da sem se po cm dobesedno črvičil navzgor, zraven pa prusikaril nahrbtnik, dokler pet metrov višje na prvem stopu ni bilo konec največjih težav in sem zvedavo čakal na Pikico. Prav tako se je zataknila, a nahrbtnika ni dala dol, zatem je prvič obvisela na vrvi, na moje presenečenje je nato kar zaplezala desno ven iz kamina v povsem gladko steno, kjer je še enkrat obvisela na vrvi, tako da je na vrhu kamina Matej že prišel preverjat, kaj neki uganjava tam spodaj. V tretje je suvereno preplezala tisto nemogoče gladko steno, se po nekakšni le zarisani prečnici pretihotapila nazaj v kamin, potem pa do Polic bogov ni bilo več težav, še deževati je ponehalo in še več, ko smo prav luštno poplezavali lahkih vršnih 200 m, nas je spremljala čudovita mavrica, ki je najprej zasvetila nad Žabniško krnico, se potegnila v celotni lok, zatem pa dobesedno prelila v Mrzlo vodo. Nebeška predstava rezervirana le za bogove ter tu in tam tudi za nas gorske uživače. Še pridemo, še, prav gotovo nekoč tudi obkolimo Viš in njegove gamsje sosede, prav tam, kjer se sprehajajo (in bingljajo) bogovi...
26.8.2007: 'Miss Julijcev' Tineta Miheliča (Krniška špica: S raz, Krobath - Metzger) Tine Mihelič, eden največjih gorniških uživačev, je za najlepšo smer Julijcev okronal prav S raz Krniške špice (V-, 550 m), ki sta ga daljnega leta 1933 preplezala Krobath in Metzger. Lani sva ga z Manjco dolgo časa opazovala, ko sva plezala raz predvrha Krniške špice, a se ga niti v mislih nisva upala dotakniti, no malce sva ga lakomno le sanjala, morda pa bi nekoč vsaj poskusila, vsaj košček... Ravno sem Pikici razlagal o tej Tinetovi lepotički, ko je meni nič - tebi nič poklicala Mateja, ki je bil takoj za navpično 'dolomitsko' uživanje in naju je bil z veseljem pripravljen popeljati prek smeri (Matej, hvala!). Do vstopa smo v žaru boja za 'najboljše izhodišče' kar pritekli, zadnji nismo bili, prvi pa tudi ne, saj sta bili nad nami že dve navezi, in ker so bile tudi v sosednjih stenah slovenske naveze, se je v nedeljo vsesplošno 'poveljevalo' po slovensko. No, enkrat se je sicer srce parajoče zadrlo po italijansko, ko je raztežaj nad kaminom padel plezalec nad nami, a poškodba očitno ni bila tako huda in sta se po vrvi lahko sama spustila nazaj pod steno. S raz je spodaj podprt z malce bolj položnim podstavkom, ki se ga naskoči z leve in prav neverjetno je, kako se po uvodnem lahkem poplezavanju za robom okolje povsem spremeni: navpična stena, po kateri zračno vodi ozka polička in povabi v vrtoglavo plezanje, ki je potem kar trajalo in trajalo. Za začetek je telo ogrel previs slabe petice, takoj nad podstavkom pa dodobra pregrel kamin, ki je bil vsaj za naju s Pikico najbolj 'zajebano' mesto celotne smeri, pa je ocenjen samo s skromno štirico. Spolzko je bilo sicer le vznožje, zatem pa sva se kot črva plazila po primežu navzgor in se tudi krasno zataknila, očitno sva plezala preveč v notranjosti kamina. Višje se je prečilo desno na sam raz, kjer smo malo povijugali in že se je začel osrednji del raza, ki se 'povsem' navpično dviga navzgor, daleč nekam v modro nebo. Prav ta del se mi je neverjetno dopadel, kaj vsaj podobnega pač še nisem doživel. Skrajno izpostavljena rampa v desno do edinega stojišča s svedrovci, zatem pa celoten raztežaj vrtoglavo navzgor po čudovito 'nakodrani' steni, ki je bila polna odličnih, brezgrajno čvrstih oprimkov, ki tako krasno sedejo v roke. Plezanje so tu in tam prekinili ukradeni pogledi navzdol, ki so vseskozi razkrivali popolno vertikalo, a občutek nikoli ni bil nelagoden, prav nasprotno, saj sva bila vseskozi varovana od zgoraj, povrhu vsega pa malodane ni moč pasti, ker je vsenaokoli toliko za prijeti in stopiti, da si sam izbiraš, kjer točno boš plezal... Na vrhu Tinetovega najlepšega raztežaja je 'za kazen' sledil vsaj zame presneto smotan prestop levo čez robček ('uradno' le slaba štirica), kjer sem edinkrat v smeri pogrešal pravi oprimek, zatem pa je sledil še en nebeški raztežaj, ki ni prav nič zaostajal za 'najlepšim', pripeljal nas je točno na raz s sedečim štantom, nad katerim smo se prek previsa z ušesom potegnili do lažjega sveta. Preobuti in razvezani smo poplezavali do Kugyjeve police, nadaljevanje do vrha mi je bilo pa od lani že znano, saj sva se z Manjco v tem zgornjem delu že sladkala s cukerčkom, ki se po spustu v ostro zasekano škrbino, odpre proti vrhu. V Mrzle vode smo sestopili po opisani Kugyjevi polici, ki smo jo ujeli za Pinnacolom in ki brez dvoma ponuja najlažji pristop na Krniško špico. Prav gotovo pogledava pozimi, morda bi se dalo celo posmučati, če bo le vršni del zalit. Hej, juhej! Se vidimo spet in... in spet! ;)
25.8.2007: Severni raz Visoke Bele špice (Spigolo integrale) S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnike s sabo, zatem pa tega zloglasnega mesta med plezanjem sploh nisva opazila... Do stene sva poletela na hitro in začudeno ugotavljala, da je pričelo kapljati, dokler nama ni vžgalo, da v sopari le tako močno teče od naju. ('Koliko imaš pijače s sabo?' 'Dve plastenki.' In že jo je polovico na eks steklo po Pikičinem grlu! ;) Vznožni sprehod po rampi sva seveda takoj zaštrikala, ker sva splezala previsoko, kar sem opazil takoj na začetku naslednjega cuga, ko sem zlezel čez rob in se znašel pred gurtno za spust. Splezal sem nekaj zelo smotanih metrov navzdol do prave linije smeri, gor mimo štanta (izkazalo se je, da so prav vsi, razen enega pod škrbinico ob stolpu, opremljeni s svedrovci) in kar nadaljeval navzgor, saj se je vrv komaj dobro začela 'odvijati'. Plezal sem malo levo, malo desno in iskal Tinetov kamin s trojko, ki ga kar ni hotelo biti. Kamina prav gotovo ni bilo, sem pa zgoraj že slutil lažji svet (obljubljeno teraso pod najtežjim cugom). Preplezal sem še manjšo ploščo, nad njo v kratkem previsu našel tri kline in zraven malce bentil nad le Tinetovo trojko ter se spraševal, kaj za vraga bo potem zgoraj. Čez previsek sem zlezel na desni (odlično razčlenjeno), zaradi klinov se mi je vrv že močno lomila, da sem vpel le desnega, pa že tako sem jo moral tako močno vleči za sabo, da sem staknil prekrasen žulj. Zatem sem nadaljeval diagonalno levo gor po luštni stenci, ki me je res pripeljala na teraso, vrvi je bilo pa točno do svedrovcev. Lučaj nad mano je bila naveza, ki je ravno obdelovala težavno mesto, gotovo zloglasno plus štirico, zato sem Simona (Hvala za vsa pojasnila!) pozorno spremljal, medtem ko sem na vse pretege vlekel 'zlomljeno' vrv s Pikico in predrl žulj... Kratek sprehod do naslednjega štanta, potem pa diagonalno desno po izraziti rampi, ki me je pripeljala do Jerneja, ki je še vedno varoval Simona v ključnem delu. Ravno sem se pripravil na dolgo čakanje, ko smo razvozlali, da sploh ne plezamo iste smeri, da njuna težavna Mavrica smer Severni raz samo seka in da sva najtežje mesto raza že splezala??? Tako sva vlekla smer naprej desno navzgor do samega raza, kjer se je nad nama bočila čudna zajeda, desno pa luštna polička. Opisa smeri nisva več gledala, saj se itak nisva več našla v njem, tako da sva se sprehodila po uživaški polički (trebušasto in izpostavljeno, a odlični stopi in oprimki), kjer sva po manj strmi steni luštno prilezla pod izrazit žleb z zagozdami povsem na levi strani, ki z zasekano škrbinico loči manjši stolp od raza. Tu sva bila malo v dilemi: desno od raza je izgledalo kar napeto, nad škrbinico na levi je bilo pa tudi malo čudno, a ko sva priplezala nanjo, se je vse prav lepo odprlo. Gor in na desno stran raza ter po uživaški steni z bogatimi razčlembami slaba dva raztežaja navzgor. Pod lopico s spominsko ploščo sva seveda nadaljevala naravnost navzgor po težji variantici (štirica, zajeda brez klinov, en klin mi je ob poskusu zabitja odfrčal iz stene) in že sva bila na vrhu. Prav luštna, za naju ravno prav težka, uživaška lepotička, prideva tudi z Manjco. Za ponavljalce pa nasvet: plezaj za nosom in se ne obremenjuj preveč z opisom in skico smeri, saj bo raz kar sam poskrbel za najlažje prehode!
25.7.2007: Široka peč, nesreča Točno mesec dni od nesreče je ravno pravšnji čas za pričujoči zapis. Poškodba je skoraj zaceljena, noga počasi vse bolj obremenjena, glava po nesreči umirjena, želja po gorah pa tudi vse močnejša. Veliko se vas je z dobrimi željami in mislimi obrnilo na naju, nekateri osebno, nepričakovano veliko po pošti, še več gotovo v mislih: vsem iskrena hvala, brez vas zdravljenje ne bi potekalo tako hitro in brez zapletov. Navkljub zlomu (zdrobljena kost) sem po dveh tednih v želji čimprejšnje rehabilitacije plavala, po treh kolesarila, po mesecu dni pa že lahko vse hitreje hodim. Beri 'komaj opazno' šepam ;)... Opis in časi so podani bolj natančno, ker sta do naju prek nekaj odmevov prišli dve precej čudni zgodbi! Pristop do stene že poznava (na istem mestu je ključni del pristopa v krnico Za Široko pečjo - Amfiteater), tako da zaradi 'neumne' budilke hitiva po poti navzgor. V smer (Vzhodni steber Široke peči, IV) tako vstopiva šele ob pol enajstih. Vstopni del (dva dolga raztežaja) naj bi bil najtežji del smeri in res nama gre plezanje ter varovanje bolj počasi od rok in nog. Po slabih dveh urah sva čez in znajdeva se na večji zagruščeni terasi, po kateri bi začuda brez težav prišla levo v svet pod Amfiteatrom. Miheličev opis o tem ne izgublja besed, tudi nadaljevanje se vizualno nikakor ne sklada z opisom in skico. Nekaj časa tako bluziva sem in tja ter vse bolj glasno razmišljava, če ne bi odvila iz stene in kar naokoli po lahkem prilezla na vzhodni stolp ter se zapodila čez greben Široke peči... Zatem primerjava še vodniček Martuljek, kjer je opis zelo skop, a bolj uporaben in za nosom najdeva 'pravo' nadaljevanje smeri. Še malo cincava, ali naj sploh nadaljujeva, 'izračunava', da je časa še dovolj (do vrha stolpa je s terase še 300-350 m) ter plezava dalje. Stojim na varovališču vrh terase in spremljam Markovo plezanje. Dobrih 10 metrov nad mano je že, ravno 'obkoljuje' nek rob pod previsom, ko nenadoma zavpije: 'Pazi!', saj se mu izpod nog odkruši cel stop. S telesom se nagnem v zavetje proti steni, nekaj drobirja zleti preko mene, v istem hipu pa začutim hud udarec v levo nogo. Zatulim od bolečine, zraven še malo iz jeze najprej nase, ker sem 'pozabila' na varno pospraviti nogo, in na Marka, ker je tak 'štor'. V mislih si dopovedujem, da ni nič hujšega in da bom po šoku kmalu spet pri sebi, ob pogledu na nogo pa se mi upanje sesuje v prah. Na spodnjem delu meč, malce nad robom gojzarja, vame zija grda rana, ki pa vsaj ne krvavi premočno. Zdi se mi, da traja celo večnost, preden Marko pripleza nazaj na stojišče. Ob pregledu rane in ob popolni nezmožnosti obremenitve noge točno ob enih pokličeva na pomoč reševalce. Čez 40 minut že slišiva brnenje helikopterja, prav toliko časa mine, da sva na varnem v dolini. Reševalca (Klemen Gričar) spustijo na bližnjo ramo, odkoder dobesedno priteče do naju, po nekaj manevrih (mobilizacija in oskrba noge, krajši spust z vrvjo - bila sem preblizu stene - in poteg v helikopter) sem v zraku, zatem na omenjeni rami poberejo še Marka. V jeseniški bolnišnici navkljub najboljšim izgledom 'gospod Rentgen' na koncu sesuje upanje na 'le' zelo močan udarec (mečnica je šla na mestu udarca na pet kosov), rano mi očistijo, vstavijo kateter in zašijejo ter me opremijo z longeto (zaradi rane ne dobim gipsa). 'Obljubijo' mi šest tednov počitka in potolažijo, da zaradi poškodbe kasneje ne bom imela težav. Obenem mi razložijo, da sem v tej smoli imela tudi precej sreče, saj nisem imela poškodovanih kit in mišic, pa tudi kost je navkljub zlomu ohranila svojo dolžino, tako da operacija ni bila potrebna. Na koncu bi se rada še enkrat zahvalila vsem reševalcem GRS Kranjska Gora (posebna zahvala gre Klemenu Gričarju) in posadki helikopterja Slovenske vojske za hitro in varno posredovanje ('Zares ste od hudiča!' ;) ter osebju jeseniške bolnišnice za oskrbo. HVALA VSEM!
22.7.2007: Učka (Mošćenićka Draga - Medveja) Ko sva čudovito kolesarsko Učko površno spoznala, sva tudi povratek z morja zastavila prek Istre in se gore vsaj glede na podatke tokrat lotila bolj našpičeno. Ta, drugi vzpon nama je bil bolj všečen, saj ni prav nič nemarno razvlečen, zato pa odsekoma zelo divji in zanimiv, tudi spust v Medvejo je lepši, zgornji del je sicer mestoma (pre)težak, zatem pa čudovito tekoče vozen vse do morja, zadnji del je pa sploh lušten kamnit/stopničast cukrček, ki te s čudovitim pogledom na morje pripelje (pazi na potko, ki obvozi kamp na levi!) točno v zaliv - in s primernim zaletom po pomolu naravnost v modrino... Iz Mošćeničke Drage v Mošćenice, po betonu na Grabrovo, po makadamu do 'dvojnega/trikotnega' razcepa (500+ m), desno in ob trasi vodovoda do Male Učke (odseki V6, V7, kak meter peš ;), po cesti v smeri Vele Učke, a kmalu za vasjo (na najvišji točki) po zagruščenem kolovozu desno (neuradne markacije, V6, V7, malo gruščnatega porivanja), ki privede do steze, katera preči vršno Z pobočje Učke. Desno prijetno do Sedla, na drugi strani na makadam, levo na asfalt in na vrh. Spust po grebenu do Sedla (S6, malo peš ali S7) in levo dol vseskozi za markacijami skozi Lovransko Drago v Medvejo ('krajša' huda strmina za Vrati S7, v spodnjem delu lepi odseki S5, S6). Nad Grabrovim sva se na (dvojnem, trikotnem?) križišču enakovrednih makadamskih cest ustavila (ni na zemljevidu) in 'besno gruntala', kam zaviti, ko je mimo prineslo domačina, ki nama je pojasnil dilemo: desno ta huda in kratka, levo lahka in dolga. Po kratkem spustu sva nekam nejeverno uzrla prvega hudička, ki pa potem ni bil tako zelo strašno hud in se ga je dalo speljati. Višje, nad zajetjem se je pa odprl tako nemogoče zagruščen klanec, da sva ostala brez besed. Zagnal sem se v kamenje, a me je grušč kar nekajkrat stresel s sedla, pa se je vsakič dalo skočiti nazaj, višje pa dveh zdrsljivih mest vseeno nisem uspel zvoziti, saj klanec kar ni in ni hotel pošteno predahniti, za nameček je cesta, bolje rečeno vlaka, nad zajetjem povsem nevzdrževana. Nad Malo Učko sva 'takoj' zavila desno s ceste na kolovoz, ki pa ni povsem vozen, saj je 'pregloboko' zagruščen. Začetek se da goljufati po travi, zatem na razcepu desno po voznem travnatem kolovozu, ki v loku privede v gozd, kjer je za nekaj minut vožnje konec, zatem pa po odlični podlagi (na razcepu desno) na prečno markirano pot... Grebenski spust do Sedla nama je šel kar tekoče od koles, dokler nisva pogledala čez zadnjo prelomnico, kjer je bilo najine umetnosti konec. Zatem sva dojela, da sploh nisva na markaciji, ki se je vila cel lučaj pod grebenom, tako da sva malo pešačila. Nadaljevanje do Vrat ni bilo nič posebnega, takoj za njimi sva padla v napovedan strm gozd z drsljivo podlago, ki se nama ni prav nič prikupil. Nekaj mest sva šla po pameti peš, nekaj sva jih odpeljala, potem pa je na 'lahkem' detajlu Marijana na lepem poletela (preval s kolesom vred, ki je naredil še dodatni obrat) po pobočju navzdol. Tega strmega odseka na srečo ni prav veliko skupaj, zatem pa naju je pričakal izjemno lušten in tekoč spust vse do morja. Začetek je povsem lahak, nad Lovransko Drago je nekaj zanimivih kamnitih serpentin, pod njo vinogradi, zaključek pa božanski: ravno pravšnje skalnate težave, tako da sva se z užitkom spuščala proti modrini, kjer naju je na kamnitih 'stopnicah' dvakrat ustavilo 'uhajanje' duš iz zračnic... Zaključna misel z Jadrana: ko bi vedela, bi vsako leto tovorila kolesa, naslednjič bova seveda pametnejša. Pravzaprav sem bil - dva tedna po nesreči sva šla na rehabilitacijo. Medtem ko se je Marijana namakala v slanici, sem sam 'študiral' spust z Alana in četrtič sem bil na njem že povsem domač, tako da mi je v najhujšem delu le še nekaj kratkih odsekov delalo 'nepremostljive' preglavice. Večje težave sem imel z biciklom, saj mi je že prvič strgalo povsem novo verigo, zraven pa je odtrgalo še menjalnik, zračnice so seveda cepale ena za drugo ('najboljši' dosežek je bil tri zračnice v pol ure), tudi 'ohtar' zadnjega kolesa je bil po zadnji turi (brez ponovitve Učka - Medveja seveda ni šlo, res čudovit in tekoč spust, le zdrsljiva strmina za Vrati je še kar prehuda) tako nemogoč, da se kolo ni več obračalo. Trdaka sem imel tako poln kufer, da sem sedaj 'ponosni' lastnik Scottovega genija. Čisto za konec: Marijana je nad zadnjo fotko hudo negodovala, da je kič in nasploh odvečna, a se nisem dal. Za bodico, da bo prej poskočno na nogah, sem po novem dodal še sladkoben verz iz 'oddaljene' Abecedarije...
20.7.2007: Premužićeva staza, pravljično prečenje severnega in srednjega Velebita Velebit se razteza v dolžini 150 km, od tega je dobrih 50 km 'opremljenega' s Premužićevo stazo, ki se vije vse od Oltarov v severnem do Baških Oštarij v srednjem Velebitu, pri čemer sta oba konca dostopna z avtomobilom iz Senja oziroma Karlobaga, prav tako je dostopen tudi prelaz Veliki Alan, ki leži 'točno' na sredini. Ustrezna zemljevida založbe Smand za to področje sta številka 16a in 17, 1:30.000. Osrednji in najbolj atraktiven del Premužićeve staze poteka od Zavižanov do Alana, nasploh pa je vse od Oltarov do Alana pot brezgrajno vzdrževana, za kar je 'kriv' Nacionalni park Sjeverni Velebit, južneje potka žal propada in bi ji posebno na travnatih pobočjih še kako prav prišle pridne roke. Po možnosti prav take, ki so pot za čas turističnega oživljanja Velebita pred 70 in več leti gradile, za kar so bile za tisti čas zelo dobro plačane in so tudi opravile nenadkriljivo delo. Vse skupaj lahko prebereš tudi kot: če bi bil graditelj Ante Premužić 'današnji', bi bil zagotovo gorski kolesar! ;) Po dnevu intenzivnega namakanja v veliki slanici sva se dala prepeljati na Oltare, saj asfalt za kolo preverjeno ni dober, kjer sva s pomočjo zemljevida v zmešnjavi cestnih razcepov (cesto direktno na Zavižane verjetno asfaltirajo, tako da je obvoz nekam v tri krasne, točneje v Krasno ;) brez težav našla začetek Premužićeve staze. Že vnaprej sva sklenila, da se bova v polnosti držala potke, pa čeprav bi kolesi 'gurala' do onemoglosti, za kar se je takoj izkazalo, da resnično ne bo nikakršne potrebe, saj so že uvodni metri dokazali, da se okušan bonbonček z Alana v resnici nahaja na celotni dolžini poti. Nadaljevanje skoraj ne potrebuje besed, saj slike pokažejo vse, dodajava pa, da je do Alana potka skoraj v celoti vozna (skupaj od Oltarov 1200 vm, zaradi res tekoče vožnje sva uradni čas hoje navkljub neprestanemu firbcanju prepolovila), vzponi so zastavljeni kar se le da zložno in le nekajkrat (skoraj vsa ta mesta se nahajajo na vzponu od Oltarov do Zavižanov) je bilo potrebno za kratko poriniti, tudi en krajši spust ni bil vozen, ker so bile 'nepravilne' stopnice pod Crikveno za naju nemogoče strme, drugače pa je osrednji del steze uradno prepovedan sad, a tak cukerček, da bi ga človek lizal do onemoglosti. A po pameti in s spoštljivim odnosom do narave in ljudi - smo le na obisku in še to po milosti božji (beri Premužićevi)... Za Alanom (še pred tem je tudi Marijani uspelo strgati verigo ;), kmalu zatem ko se je pod nama neovirano razgrnil pogled na morje, se NP konča, žal se je to vse bolj poznalo tudi na potki, ki je bila vse manj tekoče vozna in je terjala veliko ročnih popravkov, posebno na številnih travnatih prečenjih. Če sva prvo polovico Premužićeve staze večinoma vozila v prijetni gozdni senci, so naju na odprtem pobočju ovire, vročina in neposredno sončno obsevanje navkljub 'zalivanju' kaj hitro posušili, in ko sva peljala še mimo dobesedno solzavega izvirčka, sva ob pogledu na uro ugotovila, da sva že 'padla' na hitrost pešca in da do večera Baške Oštarije zagotovo niso v najinem dosegu, tako da sva se odločila za rezervo v tem delu, spust preko planine Radlovca, ki se nahaja nekje na polovici drugega dela Premužićeve staze. Do planine (kakih 150 m pod stezo) naj bi vodile tri markirane poti, a prvi odcep sva zgrešila (en ušiv možic), drugi je bil komaj viden, vseeno sva se spustila dol po uničeni in slabo sledljivi potki, ki je prešla v brezpotje in šele tik nad Radlovcem sva spet padla na vozno in markirano potko, tako da za ponavljalce predlagava zadnji odcep (št. 50), še bolje pa seveda nadaljevanje Premužićeve steze, a z vsaj minimalno opremo za spanje in vodno rezervo, saj je izvirček nepredvidljiv. Že 'prijetno' dehidrirana naju je na planini ob firbcanju luštnega oltarja presenetil človeški glas, ki je vabil na bunar (= vodnjak), kjer sva si nemudoma napolnila vse zaloge. Po kratkem vzponu na sedlo naju je pričakal še divje kamniti spust do Jadranske magistrale, ki je bil bolj ali manj na, oziroma bolje čez mejo najine voznosti, pa sem kljub temu imel občutek, da sem veliko večino peljal na kolesu, začuda pa Marijani tokrat ni šlo tako dobro, čeprav me je tako na Učki kot Alanu, ki sta oba kamnita, 'razturala' - bo že držalo, da je vse v glavi. Zgoraj je bilo skalnato oziroma zdrsljivo gruščnato in odsekoma precej strmo, spodaj pa so čakali odseki, ki so bili glede na številno kamenje po drugi strani prepoložni za vožnjo s trdakom, skal pa vse do tal niti za hip ni zmanjkalo. Vseeno se ponovitve tega spusta sam že veselim, Marijano moram pa še navdušiti! ;)
18.7.2007: Alančić (1611 m), NP severni Velebit Pred leti sem nad Stinico v pripeki odtekel malodane maraton: po cesti do Alana in po potki navzdol v Zavratnico, kjer me je prav popolnoma nemogoča markirana pot fizično dotokla, dokončno me je sesul odsek ob morju nazaj do Stinice, saj sem se zatem pobiral vse do večera, da sem po sončarici in dehidraciji prišel k sebi. Seveda sem bil zelo skeptičen, ko je Manjca navijala za prav tako kolesarsko turo... Po cesti do PK Alan ni posebne umetnosti, saj je sedaj skoraj v celoti asfaltirana (pred leti le do meje NP Sjeverni Velebit), nad kočo sva resnično le za hec skočila pogledat še nekaj metrov višje po cesti, saj naju je z zemljevida vabila Premužićeva staza in sva nekako upala na potencialno kolesarsko stezo. S sedla sva se po 'žrebanju' zagnala v levo in glej ga zlomka, prava pravcata kolesarska potka. Kaj takega sploh ne pomniva, da sva kdaj peljala, steza se je tako umetelno in vseskozi počasi navzgor vila po razbitem svetu 'dolcev in puklov', da sva le ugibala, če sva sploh budna. Boljše trase si sploh ni moč predstavljati, vzpon je bil pa tako položno zastavljen, da sva na potki kar mimogrede nabrala 150 vm, ki so naju dostavili tik pod Alančića, do kamor pa markacije ne vodijo. Za slabše uhojeno potko sva odhlačala na vrh (50+ vm), odkoder sva imela približen razgled nad sicer povsem nepreglednim Velebitom, pogled na morje je bil pa nezastrt: Pag, Rab, Grgur, Goli otok, ostalega pa brez zemljevida niti nisva več razločila. Do koče sva se spustila nazaj po Premužiću, le tik zadnji del sva šla po markirani varianti direktno do koče, zatem sva pričakovala minsko polje do morja, a kako sva bila prijetno presenečena. Pot je bila čudovito vozna, v zgornjem delu so naju pozdravljali ravno pravšnji kamniti detajli, ki so se vrstili vse do Turskih vrat, kjer pa so se stvari vsaj za naju počasi zakomplicirale, a niti slučajno tako hudo, kot sva pričakovala. Naslednjih 250 vm do stika s cesto je bilo namreč le tako-tako voznih, precej dobro polovico sva sicer odpeljala, a je bilo netekoče, za kakega pravega kolesarja bi bilo pa skoraj vse vozno, nekaj min je pa le povsem nekolesarskih, vse po vrsti so pa kamnite. Po prečkanju 'velebitske' ceste je bil teren še vedno kamnit in precej zahteven, a vse bolj lepo vozen, le trnje naju je vse bolj na gosto praskalo. Po prečkanju Jadranske magistrale je bila vožnja še lažja, zato pa nama je skoraj sočasno spustila po ena 'duša'. Nižje sva na razcepu zavila proti Zavratnici (par 10 vm zaradi prestrmega grušča/peska peš) in se pripeljala točno v najglobljo točko čudovitega zaliva, pravzaprav je tako čutno lep, da je potrebno za vstop plačati ;) Po namakanju v slanici sva pod vse bolj neznosno žgočim soncem počasi odpedalirala v Jablanac in zatem vseskozi ob obali v Stinico, kjer sva vmes imela še eno menjanje duše, prav v Stinici pa še eno. Ko sva naredila statistiko, je bila samo ena zračnica prebodena le enkrat, rekorderka pa kar petkrat. Še malo statistike, Manjca ni bila nič posebno fuč, sam sem bil pa dehidrirana koma, tista slanica, ki sem jo na veliko goltal v Zavratnici, se mi je pa tako lepo napihnila, da sem na stranišču uprizoril pravcato klistiranje. Priporočam, odlično čiščenje! ;) Zanimiva tura, lahek vzpon, težak spust in to kamnit, takih prav veliko nisva vajena, zaključek v Zavratnici je seveda čaroben in brez tega bi potepanju kar nekaj manjkalo.
15.7.2007: Učka (1401 m) iz Lovrana Po sili razmer sva bila hudo pozna in za nameček je bilo parkiranje in obvezno kupovanje zemljevida v prenatrpanem Lovranu tudi prava umetnost. Z Učko sva se le bežno seznanila z interneta, zato je morala priskočiti tudi pomoč od zgoraj (Mauro, hvala!). Preden sva začela brcati, sva nahitro naštudirala še zemljevid in odrinila točno pol ure pred poldnevom morda letos celo najbolj vročega poletnega dne... Za vročinsko puhteč asfalt nisva preveč marala, čeprav je vsaj spodaj obvezen, tako da sva si zamislila dve varianti dostopa do makadamske 'kolesarske poti', ki se vije iz Tuliševice in prek Male in Vele Učke priključi vršnemu asfaltu. Na koncu je čisto tretja opcija izbrala naju, ko sva nad hudo strmim asfaltom nad Kožuli padla v gozd in kmalu zatem tudi na makadam, do kamor pa sva morala malo tudi poriniti. Zatem smo se igrali skrivalnice, nekaj metrov gor, nekaj metrov dol, sicer vsakič nekaj metrov manj dol kot gor, ampak tega se človek v vročini kmalu naveliča in še preden sva se, naju je nepričakovano dodobra izpilo 300 vm nepretrganega in kar zahtevnega vzpona, pa čeprav je večinoma potekal v senci. V Lovranu sva še modrovala, da tri ure do vrha nimava kaj početi in sva se za kazen že malce v vročinskem deliriju po treh urah šele hladila pri odprti pipci na Mali Učki, do vrha pa potem vsaj časovno res ni bilo več tako zelo daleč. Spustila sva se jasno nazaj v Lovran, zgoraj po večinoma prijetni markirani potki do sedla Poklon, kjer sva nekajkrat zapešačila in se glede na opis malce zamislila, kakšna pešadija naju potem čaka šele spodaj, kjer naj bi strašili kamniti bloki. Srednji del je bil zatem tekoč in lep, midva sva pa samo čakala na skalnate mine, ki so naju pozdravile dobrih 500 m nad morjem. Marijana se je z odsekanim ritmom spuščanja takoj uskladila, sam pa sem se moral najprej nekajkrat na trdo 'pogajati'. Vse do naselja (200 vm) so naju zatem razvajali ravno prav luštni izzivi, saj so bili kamniti bloki za naju kar v celoti vozni. No, če morda kakšne 'štenge' nisva zvozila, sva jo pa preletela po zraku, kajti nekaj sicer nedolžnih padcev je le bilo na sporedu. V naselju sva zatem trčila na čistokrvne stopnice, ki jim kar ni bilo kraja (300 vm), tako da sva morala večkrat predahniti, da nama roki od vseh udarcev nista odpadli. Lušten spust, zaključek je bilo pa kopanje v umazanem lovranskem morju, tako da sva še enkrat skočila v modrino pri Smokvicah, ki sicer še niso bile zrele ;)
14.7.2007: Presneto divje čez Gamsov rob (Mangart, Huda škrbina) Gamsov rob naju je resnično dolgo vabil, pravzaprav vse od takrat, ko sva si prebrala Avčinovo štorijo o bingljanju na vrvi. Opisa sva imela celo dva, italijanskega sicer nisva preveč zastopila, Miheličev je bil pa bolj vzpodbuden, a se je v zgornjem delu izkazal za precej netočnega, kar pa sploh ni bistveno, saj si smer verjetno vsak 'plezalski posebnež' izbere po svoje, glavnih prehodov pa praktično ni moč zgrešiti, ker so ponujeni na pladnju. Gamsov rob je stranski greben, ki se iz doline Mangartskih jezer pripne na glavni greben tik Z od Hude škrbine, ki Kortiniški Mali Mangart loči od Mangarta, in je gotovo najlažji ter najbolj naraven prehod preko stene. Visok je 900 m, težave do dobre štirice, prva sta ga preplezala Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj, Mihelič nama je namignil na 4-6 ur, Buscaini pa je napovedoval bolje, tako da je bil s 7 urami in pol za pičle pol ure hitrejši od naju... Turo sva komodno začela kar s kolesom (V vodničku je sicer omenjena zelo strma gozdna cesta, ki ne popušča, a niti slučajno ni tako huda!), ki sva ju skrila pod steno. Spodnjega dela sva se lotila po smeri, ki sva si jo ogledala od spodaj in naju je na greben pripeljala pri izrazitem viharniku. Zatem sva se na grebenu plezalsko opremila, skočila po polički čez prag in stikala za nosom za najboljšimi prehodi. Pod izrazito travnato glavo sva najprej hotela v levi bok, si zaradi plošče premislila in se je lotila naravnost navzgor, kjer pa ni nujno, da je bilo najlažje. Ko so trave postale precej neprijetne in mestoma navpične, me je ob iskanju možnih varovanj na lepem prešinilo, da sem kladivo pozabil spodaj pri viharnikih. Navzdol nama ni prav nič dišalo, tako da sva šla raje navzgor in po travah dobesedno splezala do pripravnega skalnatega kota, kjer sva uredila varovališče, saj so se nad nama bočile še hujše livade, ki so bile pa že grozno neprijetne. Konec vrvi (30 m) se je srečno iztekel ravno na edinem grmičku ruševja, zatem je sledilo malce lažjega sveta, potem pa še en psihološki travnati šus, kjer se nama je vrv iztekla ravno pri macesnu. Višje sva spet lažje dihala, čeprav lahkega dela nisva imela. Nad najbolj izrazito glavo sva že nestrpno čakala 'srečni Avčinov cug', potem pa naju je presenetil prelahak skalni raztežaj, čeprav bi glede na opis kar moral biti pravi in res sva kako uro višje, po še enem izjemno smotanem skrotastem odseku, le trčila ob presneto gladko ploščo. Seveda sem tudi plezalnike pozabil, te sicer že doma, tako da sem že samo ob pogledu na steno pošteno zaklel, ker je vse skupaj izgledalo težje od štirice... Plošča je bila obupno gladka, na desni je bil manjši kot, kjer se je dalo desni čevelj vsaj za silo gvozditi, levi pa je le nemočno zdrsaval. Na moč sem se zgoljufal navzgor, saj tudi oprimkov ni bilo ravno veliko, vmes je za kratko priskočila na pomoč drobna polička za levo nogo, poteg na ozko travnato poličko je bil tudi siten, pa tudi klin, ki je že tičal v špranji, ni ravno zbujal zaupanja (Marijana ga je kasneje potegnila ven kar z roko), zato pa mi je nižje krasno zagrabil metulj. Po previdnem 'sprehodu' sem trčil ob še eno ploščo, ki jo je bilo potrebno prečiti in ki sem jo na koncu zgoljufal na klinu, kateri je tičal v sredini in 'že' sem bil ven. Marijana za mano je imela kar veliko za opraviti, saj se ji dolgo ni uspelo pomakniti po plošči navzgor, moje zategovanje vrvi pa pri napredovanju ni prav nič pomagalo. S plezalniki nama tu gotovo ne bi bilo hudega, tako pa midva o tej 'štirici' nimava ravno skromnega mnenja. Ko sva tako mislila, da sva že izven težav, naju je višje presenetila še previsna zapora, ki sva jo prav tako zgoljufala. Tokrat s 'štuporamo', ki sem jo ponudil Marijani, zatem sem se pa sam pošteno namučil, da mi je ob minimalcih in s spodrsavanjem čevljev le uspelo priti čez ploščo. Lučaj višje sva bila že na glavnem grebenu, ki je bil severni steni primerno zračen, dodatno pa so se nama na drugi strani ponujali prekrasni pogledi. Po grebenu sva vse bolj prijetno še celo uro poplezavala do stika z markacijami, kjer sva zaradi pozne ure zavrnila obisk Mangarta in se raje odločila za ferato Via Italiano, da pogledava, kako že izgleda smiselna zavarovana plezalna pot, ko naju je Cjajnik tako močno pretresel. Pri bivaku se nama je že pošteno mudilo, tako da sva do koles kar močno vlekla, prehitela mrak in se spustila po markirani potki, ki je bila sprva fantastično valovita ('roller coaster'), zatem sva za 'kazen' sto metrov kolo prenašala ob strugi, zaključek je bil pa spet hiter... Vstop je na levi strani in po najlažjih prehodih desno na raz. Tik levo od raza po izpostavljeni travnati polički čez prag in višje izbiraje najlažje (najmanj kosmati so spodaj na levi strani) prehode do vznožja izrazite travnate glave. Naravnost navzgor čez precej neprijetno strme travne livade, višje po mešanem svetu malo desno in malo več na levi strani na najbolj izrazito glavo celotnega grebena (okoli 2115 m). Tu greben postane bolj izrazit, prehodi pa so dokaj očitni. Prvi pravi skalni raztežaj pričaka malce višje, ki ga preplezamo z leve proti desni. Višje pričaka še nekaj neprijetnega mešanega sveta, ki se ga lotimo na levi, zatem pa trčimo ob gladko strmo steno (edini možic na grebenu), ki jo prav tako preplezamo z leve na desno (ključno mesto smeri, vsaj IV+, dva klina). Strm svet se višje zoži v žleb in pripelje do previsne zapore, ki se jo obpleza levo (gladka plošča, IV+) ali morda celo bolj priporočljivo na desni, kmalu zatem pa že dosežemo glavni greben, dober lučaj Z nad Hudo škrbino. Po sprva kar ostrem, zatem pa vse bolj prijaznem grebenu priplezamo do stika z markirano potjo tik pred veliko zagruščeno teraso, kjer vodi italijanska pot na Mangart.
8.7.2007: Feratomanija Cjajnik Kam si odšel tudi ti, Cjajnik? Nisi šel prostovoljno, praviš! Tudi tebe so, ne? Drugi še pridejo na vrsto. Tako to gre! Žal... Cjajnik sva na srečo spoznala v njegovih še neupogljivih časih, ko ni kar vsakega akcije hrepenečega planinca spustil na svoje teme, temveč si moral nanj splezati, po normalki si se moral poskusiti v celo malce previsni poči štirice, tudi po najlažjem pristopu po S grebenu si se zgoraj moral potegniti čez previsno trojko v kaminu. Zdaj pa, zdaj pa pride gor vsaka 'gospodinja', ki jo adrenalina željni mož za sabo na vse pretege vlači na špagi. Se oproščava za primerjavo, niste vi krivi, lakomnost koče in težnja po dobičku nad neokrnjeno naravo je žal tudi pod Košuto naredila svoje. Presneti drekači! Lani so Cjajnik ovesili in ponižali z jeklenicami, težavnost ferate naj bi bila za naše pojme 'strašna', kar dejansko pomeni, da ji vse slovenske zavarovane poti ne sežejo do kolen, mangartski sta ji pa ravno dostojna vazala. Sicer sva vnaprej vedela, da nama tura ne bo prav nič všeč, ampak takega sranja in razočaranja si pa nisva predstavljala niti v najbolj črnem scenariju. To kar so zasrali na Cjajniku, je tipični primer, kako se poti ne nadeluje. Pot je v celoti posiljena, nobene naravne linije, povsod išče le navpično skalo, čeprav so tik (tudi le meter ali dva) levo ali desno udobne police in naravni prehodi. Ne, za naravne prehode se pa pot res ne zmeni, važno, da se vpenja jeklenice in vleče navzgor na živo in mrtvo. V gorah sva videla že veliko razdejanja, zadnje časa naju je 'aktivno' mučila cesta na Struško, ampak uničenje na Cjajniku pač močno prednjači! V primeru, da se kaj takega zgodi pri nas, greva z orodjem v gore in monstruma ročno odmontirava. Toliko pa goram že dolgujeva...
7.7.2007: (Bohinjski masakr)2 = okoli in čez Bohinjsko-Tolminske gore Z velikopotezno turo (višinomer je na koncu pokazal celo 3700 vm) sva ciljala na vrhunec najdaljših poletnih dni, ko je 16 urni dan dovolj dolg in sva imela na koncu pred mrakom res še uro rezerve. Bohinjsko-Tolminski krog je bil 'nekoč' objavljen v NonStop-u in se nama je kot smiselno zaokrožena tura strašno dopadel, v 'originalu' so jo sicer brcali dva dni in na veliko šimfali, nama pa bolj ležijo enodnevne, poskočne in prisrčne variacije. Ob petih zjutraj sva tako odrinila od Savice, in da bo dan še presneto dolg, me je takoj opozorila zadnjica, ki se je pekoče vnela že takoj na uvodnih skalah... Mulatjera od Savice na Komno in naprej na Bogatinsko sedlo je nekaj najlepšega, kar sva navzgor peljala s kolesom, saj tako luštnega klanca verjetno še nisva vozila. Ne le ambient, tudi sama pot je strašno uživaška in s svojimi težavami ravno prav izzivalna, da pa se bo izkazala kot skoraj v celoti vozna, si pa niti v sanjati nisva upala verjeti. Dejansko je porivanja resnično le mestoma za vzorec, ravno toliko, da strneš vtise in zajameš sapo za naslednji odsek. Še najdaljši nevozni del je bil tik pod Domom na Komni, kjer sva kolo dobrih 20 vm odnesla na hrbtu, nasploh je največ nevoznih mest nad Peklom in do Komne. Strmina niti ne predstavlja posebnega problema, saj so težave večinoma tehnične, gibljejo se pa okoli V6. Spust na Lepoč in naprej na Prehodce je bil zatem sicer skalnat, a prav prijetno počivalni, le nad Lepočem naju zagruščene serpentine niso gostoljubno 'sprejele'. Pravljična prečnica mimo planin do vznožja Rodice nama je bila pa kolesarsko že znana. Do Dobrenjščice je bonbonček, mimo lovske koče sva odpedalirala kolikor se je le dalo hitro in neopazno, sveže uplenjena, vzorno pritrjena divjačina na nahrbtniku je sicer pričala, da je adrenalin že potrošen, a pri lovcih se nikoli ne ve. :( Dobrenjščica - Razor sva tokrat vozila v obratni smeri, kot nama je bilo poznano, in to zadnje se nama je kar bolj dopadlo. Vzpon je sicer naporen, a ne pretežak, zatem pa se vse izpostavljene težave odpeljejo navzdol, za Kalom je pričakal lušten spust, zatem sva bila en-dva-tri na planini Razor, kjer sva bila še tako poskočna in 'frišna', da se nama je prav neumno zdelo, da bi tu prenočila, kar je sicer bila rezervna varianta. Baško prečko sva letos že peljala in ne boste verjeli, ampak na najbolj 'psihadeličnem' delu za Konjskim brdom se mi je uspelo prekucniti po pobočju navzdol. Tako kot večina nesreč se je zgodilo skrajno trapasto, ko sem ustavil kolo in pogledal nazaj, se mi je podrl stop desne noge in prav butalsko sem se prevalil čez pot, po pobočju navzdol in ustavil za dve ušivi ruši, spodaj je na srečo za rezervo čakal še mali macesenček, zatem pa le še zrak... Spust po mulatjeri z Rodice na Baško prečko nama je bil prav tako poznan, tako da sva upala na precej vožnje navzgor, pod Rodico sva prav tako mislila, da imava še nekaj moči na rezervi, a se je izkazalo za zmotno, saj naju je takoj zabilo v tla (silovito strm začetek, zatem tudi kamnito in vse bolj zagruščeno, skupaj 600+ vm). Marijana je še malo pobrcala, zatem pa naložila kolo na rame, sam sem pa čisto pretrmast, tako da sem šel preko 'zabitja' in sem gonil v nulo, kolikor se je le dalo, kar pa ni zneslo po več kot 10vm na interval, ki sem ga vsakič zaključil s 'silovitim' počivanjem. Po nekaj časa sem se nekako navadil tlake, tako da mi je v prvih 300 vm klanca uspelo zvoziti praktično vse. Zatem je bilo vse bolj gruščnato, 'kompromisov' s hojo vse več in zadnjih 100 vm do grebena sva družno odpešačila, zatem pa, ko sva se spravila k sebi, skočila še na vrh Rodice, saj bi nama brez vrha kar nekaj zmanjkalo. Spust sva od doma zastavila preko smučišča Vogel, če bi bila na Rodici le dovolj zgodnja, kar sva ŽAL tudi bila, saj je bil ta najin načrtovan 'lušten' spust bolj kot ne razočaranje, naslednjič bova odpeljala preko planine Suha, ki je ne samo hitrejša, temveč gotovo tudi kolesarsko bolj smiselna in tekoča izbira. Po grebenu preko sedlo Čez Suho sva morala tudi kar konkretno porivati, se bosti z rušjem in s kolesom na ramah 'plezati' navzdol, šele na smučišču je vožnja stekla, kjer sva navzdol kolesarila skupaj s tekočim gruščem in je bilo najbolje kar spustiti, kolo se je pa toliko pogrezalo, da je grušč kar sam skrbel za zaviranje. ;) Na spodnjem delu smučišča sva staknila markirano potko, ki je na zemljevidu tako lepo 'kolesarsko' vrisana, v resnici se pa na začetku gura, zatem se nosi nekaj časa navzdol, malo pelje, potem se spet nosi čez podrtje in ko je vožnja ravno stekla, sva treščila na nemarno vlako, ki naju je morila lep čas, vmes sva spet uživala na singli, zatem naju je spet tlačila vlaka, za konec pa še malo luštne potke in že sva bila v Bohinju. Namesto zaključka morda malce o moški naravi: zadnjica je bila spodaj tako pekoča, da se niti vsesti nisem več mogel in sem celoten vzpon do Savice kolesaril stoje. Sem zapisal celoten? Ne, dober km pred Savico naju je naravnost spektakularno in na polno prehitel naspidiran 'divjak' na treking-gorskem kolesu, moj lovski nagon me je nesramno prebudil, tako da sem se pognal v dir za šprinterjem, brez vsakršnih težav (???) sedel na sedež in mu vse do parkirišča glasno dihal za vrat... ;-)))
6.7.2007: Dobrča Ponovitev s spustom v Brezje. Posebno me je presenetila kar tekoča vožnja v ostrih 'ograjenih' serpentinah, kjer jih le par nisem uspel zvoziti, tudi v spodnjem, peščenem delu sva razen nekaj detajlov začuda uspela povsod voziti. Hja, morda bo pa naslednjič tudi nama šlo povsod ;)
5.7.2007: Na kraju 'zločina', Mala planina Ponovitev, tokrat z dodatkom nenadnega neurja, ki pa pri spustu ni pretirano oviral, saj bi bilo za naju v spodnjem delu nekaj peš detajlov tudi v suhem pretežkih. In še Manjčin komentar mesta, kjer si je lani zlomila roko: "Kakšno razočaranje, na tako bednem mestu!..."
1.7.2007: Z Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico (JV raz Jerebice) Greben Kucerjev od Male Jerebice na Jerebico se nama je dal dolgo prositi, tokrat sva ga namreč prepričevala že četrtič in ga končno tudi pregovorila. Pametnejši pač odneha... ;) Na Malo Jerebico sva poznala od lani, le da je bila 'pot' tokrat za spremembo polna klopov. Ključno mesto grebena preži tik (15 m) nad škrbino, kjer je z raza potrebno prestopiti v izrazit kamin. Z robu zelo izpostavljeno desno okoli vogala in po ozki 'polički' z gromozanskim gladkim trebuhom, ki ponuja le nekaj podprijemov, proti notranjosti, kjer je na koncu potreben v šiiiirok zračen razkorak, zatem pa po 'polžje' v kamin. Sliši se kar enostavno, a lani sva se z detajlom igrala par ur, pa ključnega giba kar nisva upala narediti. Tokrat sem nad trebuhom poskusil zabiti klin, in ko sem v prepad poslal tri luske, je en hudič le zagrabil. Z goljufijo (prusik v klin) sem se 'sprehodil' po polički, z desno le dosegel oprimek, spustil prusik, ga zamenjal za ušiv podprijem ter nogo počasi raztegnil na drugo steno kamina. Plezalniki so zagrabili in brez težav sem zgvozdil v notranjost zagruščenega kamina. A opravljenega je bilo šele polovico dela, saj Marijani varovanje z vrha ni ponujalo prav nič lažjega plezanja, pa tudi nihaj ob morebitnem padcu v gromozansko zagozdo ne bi bil prav nič zdrav. Dvakrat je poskusila, prvič jo je še pravi čas ustavila 'singerica', v drugo je prišla dlje, ko pa tresenja rok ni mogla več krotiti, je raztegnila noge skoraj v špago in...bila sva čez. Glede na vodniček bi moral biti raz četrte stopnje, a je bil tale 'zabaven' problemček gotovo bližje petici - vsaj midva se pod peto stopnjo sploh ne 'pogajava'. Nadaljevanje je bistveno lažje, saj težave le še nekajkrat sežejo nekje med III in IV: po kaminu navzgor in levo po skrotastem svetu v izrazito škrbinico (vmes težji prestop čez gladko ploščo, v škrbinici se odpre fantastičen pogled na J steno Jerebice), od tod navzgor po levi strani in po skalah, travah in rušju v cik-caku na prvo glavo Kucerjev (2045 m). Nadaljevanje preko druge, bolj izrazite glave in na vrh Jerebice je jasno razvidno, prehodi se lepo odpirajo (prav po grebenu ali tik desno ob njem) in 'plezanje' ni več posebno zahtevno. V skupnem strašno lep, a tudi precej divji in presenetljivo zelo travnat pristop na Jerebico. Impresivna J stena začara že spodaj pri dostopu, ko se vrat skoraj prelomi ob poskusu 'objema', pogled na steno s strani je pa sploh posebno doživetje. Morda pa kdaj potipava prav po J steni navzgor, kjer pa lahkega kruha za naju (še) ni... ;)
30.6.2007: Po grebenu Košute (Tolsta Košuta - Veliki vrh) Pred leti, še pred pisanjem dnevnika sva se prek grebena Košute že zapodila in zgoraj nama je bilo prav luštno, tako da sva večkrat razmišljala o ponovitvi. Resnično prijeten je potep po večinoma travnatem grebenu, tokrat smo vključili še Tolsto Košuto, zato pa smo goljufali z izhodiščem. 'Zaradi' snemanja smo malce preveč tekli in obremenjevali 'mišični skelet', tako da smo za kazen v sestopu bolj jamrali ;)
25.6.2007: Kolesarski Obir, drugič Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, koliko več in bolj tekoče smo peljali, nekaj serpentin nad Kapelsko kočo bo pa na našo vožnjo v sedlu še malce počakalo. Celo tistih zloglasnih 300 vm metrov proti koncu, kjer so noge že prazne, čaka pa te konkretna V6, ki ne kaže najmanjšega namena popuščanja, ni bilo tako hudih, pravzaprav se je dalo v celoti (s par počitki) peljati. Priznamo pa, da smo uporabili doping. Hrane sicer nikoli ne nosimo v gore, tudi 'powerbarov' ne, ampak Pikičini bonbončki dekstroze so tik pred napadom na ta klanec očitno naredili čudeže... ;) K lanskemu opisu morda še malo napotkov. Nekaj deset metrov preden se cesta na 1700 m izravna, se navzgor odcepi slabše vidni travnati 'kao' kolovoz (lovska potka). Držimo se leve poti, po kateri kmalu priguramo do markirane potke. In še glede markacij v drugem delu ture: makedami so markirani, tako da napačne odcepe 'kmalu' prepoznamo, na zloglasnem klancu je potrebno na križišču izbrati nadaljevanje levo navzgor, na prečnici do Šajde je en odcep od makedama slabše označen...
24.6.2007: S greben Mrzle gore ali s Pavličevega vrha prek Matkove kope na Mrzlo goro Pavličev vrh (1339 m) - Pavličeva stena (1653 m) - Lesnikovo sedlo (1527 m) - Jerebičje (1762 m) - Matkovo sedlo (1623 m) - Matkov Grintovec (1711 m) in Jerševec (1731 m) - Matkova kopa (1952 m) - Krničko sedlo (1798 m) - Krnička gora (2061 m) - Mrzla gora (2203 m) - Matkov kot. Krnička gora naju je zaradi odmaknjenosti že nekaj časa vabila na obisk, pravo idejo za turo nama je pa končno prišepnil Prletov vodnik po grebenih slovenskih gora. Na kratko še nekaj o tej novi knjigi, dobrih idej za ture je res veliko, opisi, pisanja in izvedba tur so tipično 'Prletovski', kar pomeni, da se na opise niti ne moremo zanesti, marsikje so celo divje netočni in tudi v čudni smeri, saj avtor preveč obožuje 'ritensko' premagovanje glavnih težav, zato pa dobimo v kompletu še kup dodatnih (= nepotrebnih ;) nasvetov in čudnih 'pravljic', resnično pa moti šlampasta in slaba tehnična izvedba knjige. Na zaraščeni potki z mejnega prehoda do Pavličeve stene je smiselno obleči dolge hlače, tudi takoj za vrhom je potrebno pazljivo izbrati nadaljevanje, saj te sicer greben premami na stranski krak, ki pa se oddolži s pravljičnim ambientom, kar so seveda naštudirali tudi lovci. Sestop s Pavličeve stene je nekaj časa celo markiran, zatem se je potrebno 'na pravem mestu' odcepiti desno in sestopiti na Lesnikovo sedlo. Ti dve zanki bi utegnili biti še najhujši orientacijski nadlogi celotnega grebena, zato le spremljaj, v kateri smeri se nahajajo grebenski vrhovi in pozorno zalezuj mejne kamne, ki so na gosto posejani. Na sedlu naju je 'razveselil' grozd nemarnih vlak, a naju je višje na grebenu v prijetnem ambientu kmalu 'ujela' čudovita potka s še lepšimi razgledi. Preko Jerebičja je šlo prav idilično, tudi na Matkov Grintovec sva pristopila uživaško, zatem pa je preko Matkove kope stezica počasi ugasnila, napadlo pa naju je ruševje, ki ga je tudi za vsega hudega vajenega kar malce preveč. Potka pravzaprav ni zares izginila, le odvila je daleč stran od grebena in to na Matkovi strani. Nadaljevala sva po manj uhojeni potki po grebenu, ki pa je kmalu ugasnila tik desno pod grebenom. Kopo sva tako naskočila kar direktno po rezi, kar je pomenilo najprej rušnat preboj na samo rez, potem pa pretepanje z grmovjem na 'mostičku', ki naju je dostavil do kratke stence, ki brani nadaljnji prehod. Po dobrem razgledu sva ugotovila, da bi morala vse skupaj obiti na desni strani do škrbine nad izrazitim zobom in šele potem levo gor na greben. Tako sva prehod na koncu 'mostička' poiskala levo od raza, kjer pa sva morala preplezati navpično ruševje, nadaljevanje do vrha je bilo zatem lahko. Tudi sestop (normalni pristop s Krničkega sedla) s Kope je bil malček tečen, deloma je bil sicer lepo uhojen, od daleč jasno razviden, poteka pa na desni (Z) strani grebena. V vršnem delu naju je pričakal kratek navpičen pragec v žlebu (dobra II), nižje pa zaplata ruševja nad meliščem, zatem pa še ena hujša do gredine, ki naju je preko še nekaj grmičkov privedla do sedla. Tu sva preko grebena prestopila na levo stran in večinoma po grušču dosegla škrbino pod Krničko goro, kjer naju je pričakal še lušten plezalni del, ki je tokrat le potekal strogo v skali in bil prav lahak, glede na malček hujši prvi vidni vtis (mesto II). Na grebenu preko Krničke gore se hodi po sami rezi, razgledi so čudoviti, nadaljevanje na Mrzlo goro sva pa že poznala: do škrbine in potem levo od razu po drobljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh. Sestopila sva v samotni Matkov kot, kjer sva kar spotoma 'nafehtala' prevoz do avta (Hvala! Nič se še niste oglasili, pošte in fotk nisva dobila.), občudovala Škaf ter vseskozi zabavljala čez nemogočo potko. Zelo lep greben, dolg samoten odklop s čudovitimi 'naslonjači', le ruševja preko Matkove kope je bilo za naju očitno preveč, poskusi se držati nasveta z 'zobatim' obvozom!
23.6.2007: Predmeja - Otlica (greben nad Ajdovščino) Greben nad Ajdovščino, med Predmejo in Colom, naj bi bil kolesarski posladek, če se ga seveda pravilno lotiš, v nasprotnem pa bi znala biti potka 'Po robu' prava nadloga. Ker sva imela komunikacijske težave z gospodom Ekselenco, smo se slišali šele pod Otlico, kjer nama je prijazno izdal, da sva nit vdela z napačnega konca. Sicer do 'tamarja' pod Otliškim majem ni bilo kakšne hude sile, le na Dolski maj sva morala pogurati... Po luštni in naporno vozni (tokrat je zaštrajkal 'tekoč' kamnit odsek) Resslovi cesti proti Predmeji ter še pred stikom z asfaltom desno in na travnik z angleško travco, kjer se greben prične. Na robu je odsekoma resnično pravljično, nama se tudi nikamor ni pretirano ljubilo, tako da sva raje poležavala na angleški travci, preverjala, če je bodeča žica prava, gledala za babami, stikala za polži, občudovala maje v juniju, plezala preko ograj in na špičaste vrhove ter neuspešno iskala okno. Kot naročen nama je prišel mobilno prišepnjen spust z Otliškega okna, ki naj bi bil prav lahak. Začuda je bil začetek nekam čudno kamnito zavit, tako da nama ni šlo prav tekoče in tudi ne povsod v sedlu, nižje so naju težave tudi vseskozi pozdravljale, tako da sva morala večkrat ustaviti, da sva si oddahnila od prestanega 'šoka', prek nekaj mest sva pa kolo raje prenesla, kot da bi se pobila na skalah. Ampak lušten pa je tale spust, tako lušten, da ga bova ponovila, tokrat po nasvetu z grebenom s Cola. Tudi zaključek spusta ob Hublju je zanimiv, nekaj mostiščkov, stopnic in za konec še 'mega rejv zabava'...
22.6.2007: Planina Krstenica Za začetek naju je navdušil bohinjski smisel za gorništvo, saj so tudi 'planinsko' parkirišče opremili s parkirno uro, kjer je treba ure zakupiti vnaprej (1 ura = 1 eur), prekoračitev časovnice pa se plača s kaznijo. Začuda je tudi 'vselej' prisotni možakar, ki pobira cestnino za planino Blato, iz čisto druge bohinjske 'firme', saj za parkirišče skrbijo spet tretji redarji. No, tako so vsem možnim planinskim strahovom na turi bohinjci ustvarjalno dodali še strah oziroma nervozo pred prekoračitvijo parkirne ure. "Koliko bo dolga tura? Kako naj vem, ene tri ure. Kaj pa nepogrešljivi zapleti? Ok, nastavi na štiri ure? Kaj pa, če se kolo pokvari? Hudiča, daj na polno (10 ur ali več = 10 eur), naj imajo za nov 'sveder'!" ;) Cesta na planino Blato je bila prav nevzpodbudno opremljena z lužami, klanec na Krstenico naj bi bil pa hudičevo težak in napovedan kot v celoti V7. Pogled na razbito in strmo vlako (Kolovoz je kar premočna beseda za odsekoma tako razrito pot - in to v osrednjem delu TNP?) s podlago iz zemlje nama je v hipu odpihnil kakršnekoli utvare o neprekinjeni/tekoči vožnji, saj v takem na polno sploh ne moreš pošteno pritisniti. Ali te zagrabi mokra/mehka zemlja ali pa ti na skali spodrsne blatna guma - v noben primeru ni 'rešitve'. A sem bil le toliko trmast in vztrajen, da sem vseeno poskušal povsod peljati, čeprav je šlo večkrat naprej le po nekaj metrov, pa mi na dveh najostrejših klancih tudi tega ni v celoti uspelo in je bilo potrebno tudi poriniti. Zverinico bova seveda z veseljem poskusila še kdaj, a v sušnem obdobju! Spust v Voje je hipoma odplaknil vse tegobe vzpona, še več, pravzaprav še veliko več, tako da niti podrta drevesa sploh niso zmotila in so bolj skrbela za umiritev po prestanih užitkih. V dolini sva nadaljevala ob ozkih in globokih koritah Mostnice, za srečen zaključek naju tudi oglobili niso... ;)
21.6.2007: Planine Košute z ostrim zaključkom Planine Košute sva s kolesi že prečila in tudi tokrat je šlo že spet bolj luštno kot prejšnjič. Oster klanec na Dolgo njivo se je navkljub blatu končno le poklopil v neprekinjeno vožnjo, tudi na sami prečnici je 'zdaj' le še tu in tam kakšno mesto, kjer je potrebno kolo ročno prestaviti, spust sva pa zastavila, kjer me je lani prehitelo silovito neurje in je pravi sladkorček ;) S Kala po markirani poti, ki gre preko Samuhe in se nadaljuje kar naprej v isti smeri čez Pirmance v Tržič. Prvi del je bolj lušten, a tudi težji ter bolj strm od drugega in sva morala nekajkrat za kratko peš, v spodnjem delu nama je pa vožnjo prekinil en sam (kratek) odsek. Prijetna popoldanska tura.
17.6.2007: 'Tour de' Begunjščica Traso povsem neasfaltnega 'gira' nam je tlakoval Nejc, mi smo jo seveda navdušeno in hvaležno posvojili. 'The' krog je bil čisto druga pesem kot kratek krogec izpred par tednov, na koncu je višinomer pokazal celo blizu 3k vm, tako da ni čudno, da smo dooolgo brcali. Pikici je bila tura sploh blazno všeč, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, dodatno je seveda neumorno stišala pokukat tudi na Robleka, ki sem ga lani tako hvalil, in tudi prečnice pod Pečmi ni hotela niti za ped zamuditi, za kolovoz je kar nisva uspela prepričati in smo se tako namučili še z iskanjem in brcanjem gori doli pod grebenom, za konec nama je vsilila še nekaj plezanja po grebenu. Trmasta je tale naša Pikica, nikoli ne obupa, vedno je polna vneme, nobena prepreka ni prevelika, nobena zaloga vode premajhna, nobeno za(je)bavanje ni preveč nesramno, le blata v očesu pa kar ne mara... ;) Završniško jezero - Valvasorjev dom - planine pod Stolom - Jagrske bajte - izvir Završnice - Zelenica - Ljubelj - Bornova - Preval - izvir Roža - Poljška planina - Roblekov dom - Poljška planina - Kališča - Sankaški dom - prečnica pod Pečmi - tunelček Lipje - Završniško jezero. Skoraj vse odseke ture smo že peljali, na Valvasorja je bil ogrevalni dolgčas, preko planin je bilo zelo luštno, nad Jagrskimi bajtami smo veselo švicali (Začetni grušč je bil tokrat z novimi plašči celo vozen, zato pa je zobe nepričakovano pokazal klanček na Smokuški planini, ki je bil začuda prav nemarno zagruščen in nas tokrat na kolesu ni hotel prenašati.), do Ljubelja je bilo bolj na 'rolling stones', Bornova je po pravilu v obe smeri cukerček, spusta z Rože je za makedam kar škoda, vzpon na Roblek je bil v mokrem ubijalski (Žal smo morali polovico prehoditi, saj je drselo kot za stavo - v suhem gre s trudom skoraj v celoti na kolesu.), zato pa je bilo navzdol grede čudovito. Večno blato pod Poljško planino se še ni uspelo posušiti, nižje so nas motila podrta drevesa, do Sankaške smo pribrcali čisto po grebenčku, nadaljevali v smeri za Rodine in se na vseh odcepih držali desno, saj smo hoteli ujeti prečnico pod Pečmi, ki jo je Nejc tako pohvalil. Ta del nam ni bil nič znan in smo potko že takoj na začetku, pri koritu, izgubili. Na drugi strani napajališča smo jo spet staknili in se je potem dolgo držali, ter le tu in tam za hip zapustili, a takoj spet našli. Problem je v številnih razcepih in vsaj enkrat je pravo nadaljevanje malce skrito. Po kar dolgem brcanju smo spet pripeljali na travnik, kjer se je vse cepilo. Izbrali smo nevtralno (vodoravno) nadaljevanje, pa smo se vseeno ušteli, saj smo prehitro pribrcali na greben Peči, nekje med Lipjem in Brinjevim vrhom. Malce smo pokukali po grebenu, pa ni bilo kruha, ker se s kolesom v rokah plezati pač ne da, tako da smo se z mesta, kjer smo pribrcali na greben, peš spustili za slab lučaj na drugo stran do luštno vozne prečne potke, ki povezuje vodni zbiralnik nad Mostami in akumulacijsko jezero Završnice. Levo smo se za hec (in fotke!) popeljali toliko, da smo prevozili tunelček, ki omogoča prehod preko (hmmm, skozi!) greben, da bi si pa točno ogledal, kje bi pot morali vdeti od spodaj, si pa kar nisem upal, saj je Pikica že hudo grdo gledala in sem raje obrnil. Še enkrat smo peljali skozi tunelček in po prečnici odkolesarili do izhodišča. Pestra, dolga - čudovita tura.
16.6.2007: Košutni Dedec in Medvedja jama (okoli Krvavca) Popoldne se je v nasprotju z napovedmi napravil tako čudovit dan, da bi bil smrtni greh, če bi ga zamudila. Pa ga nisva, tako da imava morda še kaj upanja in naju pekel ne bo hotel. Kriška planina - Fratina - Košutni Dedec - Medvedja jama - Mokrica - Kompotela - Vrh Korena - Jež - Zvoh - Krvavec - Kriška planina. Po markirani potki s Kriške do drugega razcepa (kmalu za sestopom z ostrega razglednega roba, prvega markiranega odcepa vrisanega na zemljevidu sicer nisva opazila), desno po markacijah dol v smeri Korošice, pod skalno ostrogo levo gor na neoznačeno potko in vseskozi po glavnih nadaljevanjih do Dedca. Naprej po čudoviti lovski prečni potki do Debelega hriba. Na prvem razcepu po glavnem nadaljevanju (navzdol), na drugem razcepu lučaj nižje pa levo po stranskem kraku, ki kmalu pripelje do zaprte Medvedje jame. Notri sva smuknila ob levem robu, kjer je za nas suhce ravno še dovolj prostora, tako da sva si napasla firbec in hipoma našla 'arheološke' ostanke civiliziranega človeka: piksna Heinekena in namalana reklama za Fruc? Ne Fruc, klinc te gleda! :( Še vedno lepo uhojena potka naju je privedla do planine Ovčarija in še naprej, preko enega zelo slikovitega prehoda, po travah navzgor, kjer se je lučaj pod grebenom dokončno porazgubila, tako da sva po svoje 'izskočila' tik pod vrhom Mokrice. Dan je bil še dovolj svetal in sva do izhodišča 'sestopila' preko markiranega grebena Ježa in krvavškega smučišča. Luštna tura z obilo 'brezpotja'! Za orientacijo in neoznačene potke glej zemljevid Grintovci 1:25k.
15.6.2007: Blegoš z dodatkom neprestanega pogrmevanja Za dobrodošlico je takoj v Hotavljah začelo pogrmevati, zatem je po uvodnih km pričelo še kapljati, ulilo se pa na srečo ni, pravzaprav se je po vsakem obroku kapljic prikazalo sonce, grmenje pa ni prenehalo. Je že tako, da imava tudi neumna meščana debel krompir ;) Na izhodišču naju je presenetil domačin, ki nama je namesto najine priljubljene variante preko Robidnice predlagal vzpon iz Volake, ki naj bi bil skoraj v celoti vozen. Po asfaltu v Volako, na vrhu naselja (600 m) za markacijami po luštni in v celoti vozni stezi ('kao' mulatjera) do nekje 800+ m, odkoder je do gozdne ceste sledilo 100 vm tako-tako voznega nadaljevanja (vsaj polovico porivanja). S ceste se je navzgor odpiralo več variant, markirana pot poteka po zelo razbiti stezi, kjer sva kmalu obrnila in poskusila ujeti kolovoz vrisan na zemljevidu. Po cesti nekaj 100 m, dokler se desno navzgor ni odcepila novejša gozdna cesta, po kateri (na vseh razcepih po glavnem nadaljevanju) sva pribrcala do Bivaka z 'dobrim pogledom', ki leži na robu pod Kovkom. Kolovoz naju je vodil še naprej na stranski grebenček S pod Kovkom, desno (malo navzdol) in po krajšem brcanju sva se znašla v znanem svetu, saj sva najino 'normalko' priključila tik pod strmim travnikom, ki privede na prečnico pod Špehovšami. Zelo lepa in nekaj lažja alternativa vzpona! Pri koči je bilo vreme spet na 'kapljevini' in grozeči črnini, tako da sva vrh raje hitro obkolila, ter navzdol peljala po čudoviti klasiki preko Prve ravni. Pod Likarjem sva v Čabrače pribrcala po varianti 'kučice od peska' ;)
10.6.2007: Jerman - Trupejevo poldne - Jepca - Belca Zjutraj sva bila kar nekam povožena in kolo takrat pride kot naročeno, saj so pri kolesarjenju mišice in sklepi bistveno manj obremenjeni. Žal sva se precej precenila pri izbiri vzpona, saj so bile skale ob potoku Jerman še spolzke, pa tudi najine mišice so se izkazale kot preveč izpraznjene za tako silovit klanec, ki se ga je treba lotiti spočit in sva pač cepala s sedla kot muhe, katere sva z enim zamahom pošiljala v večna lovišča prav tako kot pogumni krojaček, ki jih je pospravil po sedem na en mah... ;) Na tem klancu sva se lani že dvakrat kar uspešno trudila, tako da sva bila tokrat precej trmasta in sva že od Frtaleža poskusila peljati vse, Marijano je dokončno zabil klanec pod lovsko kočo, ki ga je iz trme odpeljala s krči, sam sem šel pa tudi velikokrat čez 'mejo', posebno na zaključku proti sedlu pod Trupejevim poldnevom. Čudovit odsek s sedla do Grajšiče in preko Črnega vrha do Sedliča sva skusila že lani, sam sem bil takrat sicer prikrajšan, ker mi je odpovedal gonilni mehanizem, zato pa je bilo tokrat izjemno sladko. Tudi spust v dolino sva namesto makedama lahko opravila, kot se šika, tako da sva s sedla kolesa nesla proti Jepci (70 vm), nadaljevala po kolovozu do glavne gozdne ceste, levo do odcepa markirane potke desno navzdol in po njej v Belco. Ta potka je prav neverjetna, saj se po odsekoma zelo strmem pobočju položno v serpentinah vije navzdol, tako da so glavne (te pa zelo hude) prepreke 'le' številni okljuki. Zabava je dolgo trajala, malo je bila tudi boleča, saj se padcem pri poskusih nekaterih resnično ostrih in ozkih ovinkov ni dalo ogniti. Marijana je v spodnjem delu malce popustila s pogumom, meni je šlo pa še kar solidno od kolesa, spodaj mi je po nesreči uspelo zvoziti celo nekaj takih serpentin, da sem bil prav prijetno presenečen. Bog si ga vedi, kako to vozite 'profesionalci' (Tomaž? ;). Hitri makedamski zaključek v dolino nama je zatem prišel kot naročen, saj se je nemudoma po stiku z asfaltom razbesnela strašno huda ura!
9.6.2007: Po grebenski rezi Loške stene (Vrh Krnice - Plešivec) Na grebenu Loške stene sva bila že nekajkrat na obisku, tako z bavške kot koritniške smeri in sva prehode ter prečenje okvirno po odsekih že spoznala, le del med Briceljkom in Morežem, kjer sva se takrat grebenski rezi izmaknila nekje 100 m nižje na balenski strani, nama je bil še neznanka, a sva imela strogo grebensko linijo tudi tam že ogledano, čeprav naju je že samo s pogledom močno plašila. Prav zaradi prehodov po/ob rezi Z žandarja Moreža sva izbrala prečenje z J na S, ker je iskanje prehodov navzgor pač lažje. Namesto normalnega pristopa iz Kluž sva tokrat zastavila po zelo samotnem brezpotju iz Bale skozi Veliko Rupo, ki ga še nisva poznala in sva ga nad krnico nameravala začiniti s prečenjem Kobile. V gorniški literaturi je o prečenju Loške stene marsikaj zapisanega, še najbolj obširen je Miheličev zapis v planinskem vodniku Julijske Alpe, kjer je predstavljena najlažja 'grebenska' smer od S na J, ki pa se daleč spodaj izmakne prečenju Bedinjega vrha in Moreža, ki sta brez dvoma najostrejša grebenska vrhova. Morda je bilo od vseh opisov še najbolj zanimivo branje Prletovega prečenja v dveh kosih, kjer sva se odlično zabavala z branjem zelo strašljivih 'pravljic', ki so naju po naporni turi zazibale v tako željeni spanec. Točnih podatkov o prečenju prav po grebenski rezi pa ni nikjer, razen navedb, da v tem primeru na omenjenih dveh ostricah čakajo plezalne težave tretje ter četrte stopnje in dodatno tudi spusti po vrvi. Tudi navedeni časi so naravnost 'gromozanski' in se pod najdaljši poletni dan sploh ne spuščajo... Tura ni bila planirana, pravzaprav je bila nadomestna, saj naju je pri začetku grizenja kolen nad Možnico na lepem prešinilo, da sva doma pozabila kladivi, brez klinov pa raz Jerebice ni v najini domeni, že tako sva lani tam z vso opremo obrnila. Prav dosti nisva cincala in sva se zapodila v Bavšico in poskusila z grebenom Loške stene v enem zamahu, kar je bila že dolgo najina želja, čeprav nama je ura kazala že pol deveto. Iz Bale sva na mestu, kjer markirana pot preči grušč (1000- m, možic, še pod pl. Bala), odvila naravnost navzgor, kjer naju je do zapore v okljukih vodila dobro uhojena potka, ki naju je povedla levo v obsežno krnico in se zatem vdrla v tla. Iz krnice sva se usmerila levo navzgor na veliko travnato gredino, ki preči pod steno in kjer sva potko spet ujela (požagano drevje, lovci?). Po daljšem prečenju se je potka pod prehodom v krnico Velike Rupe spet porazgubila, navzgor pa naju je povedel lahak travnat žleb. Namesto manj zanimivega nadaljevanja po krnici navzgor do sedla med Vrhom Krnice in Oblice (na oko lahko) so naju Kobilje glave kar same povlekle na njihov greben, ki sva ga po gamsjih prehodih naskočila že na travnatem 'repku'. Potem je šlo uživaško po grebenu vse do Vrha Krnice. Še najtežja je bila druga skalnata glava, kjer je težavnost najlažje smeri okoli II (tik levo ob razu). Zelo prijeten in še bolj samoten pristop. Z Vrha Krnice do Briceljka pri izbiri smeri ni posebne umetnosti (hmmm, nama je sicer uspelo zgrešiti najlažji in označen sestop z Oltarjev, tako da sva se malce naplezala), za najvišjim vrhom Loške stene se pa iskalna zabava prične in traja vse do škrbine za Bedinjim vrhom. Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu proti Morežu in tako kot pred leti obstala na mestu, kjer se teren nepregledno prelomi navzdol. Tokrat sva okoli roglja vrgla prusik in se spustila navzdol, zatem pa spodaj opazila gamsji prehod, ki prav iz škrbine do 'najinega' roglja poteka v cik-caku v levo. Seveda sem skočil nazaj gor in pobral prusik - nič posebnega, nekje (dobra) trentarska dve. Po prečenju škrbinske grbe naju je od blizu prav prijazno pozdravil zloglasni Morežev stražar, ki od daleč presneto straši, od spodaj pa je travnata polička na desni strani delovala prav domače, saj je bila uhojena celo gamsica. A kako sva bila presenečena, ko sva začela s travnatim 'plezanjem', saj se je polička vse bolj bočila nad praznino, uhojeni stopi so bili sicer zanesljivi, namesto oprimkov sva se morala pa sprijazniti tudi z manjšimi rušami. Na drugi strani se je svet prijazno nasmehnil, splezala sva po skalah navzgor na manjšo ostrico, kjer naju je pričakalo zelo zračno plezanje v ostro škrbino, kjer sva obstala pod navpično in precej gladko vršno steno žandarja. Pokukala sva levo, kjer se nama je spet nasmehnila polička, ki pa je bila resnično nebeško izpostavljena. Splezala sva par metrov navzdol do nje, obkolila žandarja in se na drugi strani brez težav povzpela na njegov vrh. Do vrha Moreža in naprej po grebenu na Mali Bedinji vrh je smer 'odprto' pregledna, po kar ostrem travnato-skalnatem grebenu v škrbino in na Veliki Bedinji vrh tudi ni nobenih zank, le zraka in strmih trav je na pretek, zato pa je sestop malce bolj zaguljen. Najbolje je za nosom, torej še pred 'zavrhom' (= predvrh za vrhom ;) iz škrbinice levo dol na izpostavljeno travnato poličko, ki privede do roba in od tam 'po pameti' navzdol do travnatega žlebu, ki vodi v škrbino. Naju je na robu, tako kot na Oltarjih, zavedla uhojena varianta, ki je spet vodila desno do klina za spust, tako da sva še enkrat malce več poplezala, a ni bilo sile. Na Bavh in naprej na Plešivec je svet spet povsem razviden in lahak, le povsem grebenski sestop (neobvezen, lučaj pod grebenom na balenski strani vodi udobna travnata gredina) z Bavha je presenetljivo oster, za kar poskrbijo odrezana koritniška stran in dva obla trebuščka. Na Plešivcu sva bila na koncu kar utrujena, tako da nama je počitek na prijaznem sončku strašno sedel in bi se do večera lahko še dolgo martinčkala, a kaj ko se nama potem ne bi več ljubilo navzdol! Z vremenom sva imela tokrat presneto srečo, tako da naju pozna ura na izhodišču ni 'izdala'. Za hiter grebenski tempo so skrbele predvsem občasne kapljice, grozeči oblaki in grmenje v daljavi, a se je nebo vsakič zjasnilo, na koncu se je napravil prav čudovit, jasen dan z obilico modrine. Da strneva, prečenje prav po grebenski rezi ni tako zelo zahtevno, kot pravi literatura, in se ga da opraviti povsem brez varovanja, kar pa velja le za zelo izkušenega gornika, ki je v trentarskem 'zraku' povsem domač. Midva se prav do centimetra grebenske rezi seveda nisva držala, več kot deset metrov se pa verjetno tudi nisva nikjer odmaknila. 'Pravih' plezalnih mest ni prav veliko in so povsod kratka ter se gibljejo okoli (skalne in trentarske) druge stopnje, nekaj mest malo vsaj zadiši tudi po trojki, slalomiranje na Morežov žandar bi pa zaradi zračnosti ocenila s trentarsko tri. Plezalno je še najtežji gladek trebušček pod Oblico, ki pa je čisto kratek in zavarovan z vrvjo, tako da sploh ne predstavlja problema. Večjo prepreko verjetno predstavlja fizična pripravljenost, saj nama je višinomer na potepanju nameril celih 2500 vm. V primeru prečenja po sami rezi je prav zaradi Morežovega žandarja bolj smiselna smer od J na S, čeprav se praktično vse ostale glavne težave v tem primeru plezajo navzdol. Tudi časovno greben ni tako zelo dolg, v zmernem, uživaškem tempu in brez daljših počitkov ter zatikanj pri iskanju prehodov se boš od Vrha Krnice do Plešivca sicer sladkal dolge ure, a so poletni dnevi še mnogo, mnogo daljši...
3.6.2007: Struška - Vajnež Vremenski obeti so bili precej slabi, tako da sva se na licu mesta odločila za turo, ki ponuja precej izhodov, po drugi strani pa tudi nekaj dodatkov. Vreme je na koncu sicer zdržalo, a sva se na meglenem Vajneževem sedlu žal 'morala' odločiti proti nadaljevanju do Stola, ker je bilo vse skupaj čisto preveč namočeno, tako da sva tudi spust v spodnjem delu 'skrizala' mimo Valvasorja in po slabo vzdrževani markirani potki v Koroško Belo, kjer mokrota ni več motila. Glede na turo izpred treh let bi zapisala, da sva bila tako na vzponih kot pri spustih (pričakovano) bistveno bolj suverena, posebno Marijane mokrota pri spustu do planine Stamare sploh ni pretirano motila in je le parkrat sestopila s kolesa, sam se pa lahko pohvalim s kolesarskim garanjem od Vajnežovega sedla do vrha, kjer sem sicer večkrat sestopil in ročno obrnil, 'shodil' pa le enkrat za 10 vm. V najini prvi gorskokolesarski sezoni naju je tura Struška - Vajnež pošteno zmahala, tokrat sva bila spodaj le prijetno utrujena. Hmmm, zdaj se pa že preveč hvaliva - bo potrebno končati... ;)
2.6.2007: Javornik... in tudi drugič brez Setič Bo že tako, da Setiče v povezavi z Javornikom ne morejo biti rezervna kolesarska tura in se jih bo potrebno lotiti v lepem vremenu. Lani so odpadle zaradi prepozne ure, letos zaradi dežja, ki se je uscalo ravno, ko sva začela s spustom z Javornika. Na čudoviti in dolgi prečnici sva imela še dobro gozdno kritje, pri križu naju je pa spet močilo, tako da sva nadaljevala s spustom v dolino ter raziskovanje cest in potk proti Setičam pustila za drugič. Sicer je pa že sama tura čez Javornik luštna zadevica...
1.6.2007: Krogec okoli Begunjščice Begunjščica ponuja kar pester izbor variant kolesarskega obkoljevanja, enega daljšega smo prebrcali pred leti, tokrat nam ob petih popoldne več od najkrajšega krogca niti ni rojilo po glavi, razen upanja, da se ja ne bi uscalo. Na koncu se je dan preoblekel v prav čudovit večer, zankica v 'nasprotni' smeri je bila pa tudi nadvse PP, prijetna in pestra... Ljubelj - Bornova pot - Preval - Poljška planina - Tinčkova koča - Zelenica - Ljubelj; 1150 m, 3 h. Po čudoviti Bornovi potki in mimo izvira Rože do planine Planinica je že klasika. S Poljške planine smo se zatem spustili po markirani poti v Završnico, ki je do kolesarsko kar izpostavljene prečke prav luštno vozna, samo prečenje pa je manj tekoče, saj je potrebno kolo večkrat prestaviti (skalni pragovi/robovi, podrto drevje, kratki/prestrmi odseki navzgor). Zatem smo se zagnali po cesti/kolovozu od Tinčkove koče proti Zelenici, kjer nas je že takoj nad kočo 'razbil peščeni grušč', ki se je v prazno mlel pod kolesi, da je bilo malček potrebno tudi poriniti, a le za kratko, saj nas je za ovinkom v nasprotju s pričakovanji navkreber 'peljal' v celoti vozen klanec in to vse do Zelenice. Do izvira Završnice je klanec izjemno naporen/zahteven, saj sta grušč in/ali strmina zelo vztrajna, tako da smo nekajkrat pač padli s sedla, sam zaključek do Zelenice je pa prav lahak. V celoti gledano je ta klanec po našem občutku malce lažji (ponuja več počitkov) od 'soseda' na drugi strani, po katerem smo se 'brzinsko' spustili na Ljubelj.
27.5.2007: Mokrenje Osolnika Malo je kapljalo, malo sijalo, še malo več kapljalo, ulilo se pa začuda ni, tako da sva dol grede lahko pretaknila kar precej potk. Z vrha sva se spustila v smeri Sore, kjer sva takoj po zelo strmi travnati vesini na razcepu sledila luštni neoznačeni potki levo navzdol. Po enem kar silovitem 'dropu' je potka kakih 150-200 m pod vrhom padla na gozdno cesto, kjer ni bilo več videti nadaljevanja. Malo sva pokukala desno (cesta) in levo mimo 'turističnega kozolca' (nevozna vlaka), zatem pa prečila po cesti vodoravno do grebena, kjer poteka markirana pot v Puštal. Na razcepu sva se spet odločila za luštno neoznačeno potko v Pungert, a sva tik nad dolino pri stiku z gozdno cesto odvila levo, pribrcala 100 m višje na greben pod vrhom Mrtanceve planine, kjer sva sledila markacijam v Hrastnico, ki so naju 'razveselile' z ogabno vlako. Začuda sva nekje spregledala markacije, ki vodijo v Puštal... :(
26.5.2007: Na kolesu, v skali, na snegu, v vodi,..., na Trentskem Pelcu Turo sva imela že dolgo v glavi, posebno ker sva enkrat celo pripešačila do Berebice, odkoder se nama nikamor več ni ljubilo in sva 'zagrozila' s kolesarsko vrnitvijo. Tudi zaradi vremena se je odločitev zdela idealna, saj bi jo v primeru napovedanih prezgodnjih neviht lahko poljubno skrajšali. Mulatjera do Starega utra je med kolesarji zaradi okolja in razgledov precej čislana, dodatno je obljubljen tudi zelo naporen klanec, 1000 vm, v celoti V5... V resnici je klanec čisto zmeren, saj težave le odsekoma dosegajo (slabo?) petico, tako da se večinoma prav lagodno brca navzgor. Vse se pa spremeni na zadnji serpentini, odkoder sledi dolga prečnica do Starega utra. Namesto nerazglednega gozda se svet čarobno odpre, mulatjera se kar drzno vkoplje v 'steno', tudi kolesarske težave se močno dvignejo, nevoznih je pa le par metrov, kjer se je mulatjera žal podrla. Ko smo kolesa previdno skrili v smrečje, smo lahkotno skočili še proti Trentskemu Pelcu. Sledljiva potka nas je najprej usmerila naravnost navzgor, zatem smo poiskali prečno nadaljevanje daleč v levo, odkoder nas je možic spet usmeril naravnost navzgor na melišče, ki se najvišje zajeda v JV steno (vstop označuje večji možic). Pod meliščem smo se zabavali na balvanih, na vrhu melišča pa na robni zevi, nadaljevanje po najlažjih prehodih (I, eno mesto I-II) je bilo lagodno, smer pa so nam kazali tako možici kot uhojenost. Namesto 'čudovitega' mrča v smeri Špičja, se je na drugi strani grebena proti Jalovcu videlo le malce več, tako da smo jo kmalu ubrali navzdol, povijugali po snegu, plezali po balvanih, noreli po mulatjeri v dolino in se osvežili v Soči, kjer nas je uspavalo močno sonce, tako da se nam navkljub dokaj kratki turi in še zgodnji uri ni nikamor več 'luštalo'...
20.5.2007: Čudovito 'divje', neskončne mulatjere nad Baško grapo V SK je glede na oceno in žar avtorjevega opisa jasno, da je dolga prečnica nad Baško grapo v vseh pogledih vrhunec vodnička. Že kar nekaj časa smo se odločali za turo, kombinirali bolj zanimiv vzpon ter spust od opisanega in na koncu se nam je (skoraj) vse skupaj lepo poklopilo v čudovito, a tudi naporno pustolovščino. Namesto dolgočasnega cestnega vzpona do pl. Razor smo si pri Tomažu izposodili samotno varianto preko pl. Temna brda, s Table smo pa izbrskali zanimiv spust iz Kala v Zarakovec. Nekaj zanimivih variant bo pa ostalo še za drugič in tretjič... ;) Ker smo pričeli v Grahovem, smo morali opis pri Podmelcu vdeti od zadaj, kar se nam je očitno povsem ponesrečilo. Klanec je bil betoniran (v opisu asfaltiran), a se nismo preveč vznemirjali, ker je na zemljevidih vrisana ena sama pot. Približno 150 vm višje je bilo betona konec, zatem smo prebrcali še kakšnih 100 vm kolovoza, dokler nismo prišli do križišča, ki ga ne bi 'smelo' biti. Razcep naravnost navzgor je vodil do jase z lovsko prežo, kjer je bilo poti konec, levi razcep je bil bolj obetaven, a se je zaključil s prestrmo potko, desni je pa hitro usahnil. Po pregledu vseh in posvetu z zemljevidom smo izbrali strmo levo nadaljevanje, višje po potki porinili do nove jase s prežo, kjer je bilo spet vsega konec. 'Zarinili' smo v gozd, se oklenili stečine, dooolgo lomastili po 'goščavi' in prečili daleč v levo, padli na obetavno potko, ki nas je privedla do še tretje jase z lovsko prežo, odkoder smo pa lahko odkolesarili in to točno do Borovnice, do kamor bi morali po kolovozu prispeti kakšno uro bolj zgodaj... (Preverjanje je pokazalo, da je bil vbod v Podmelcu kar pravi, le zgoraj na kolovozu smo nekje spregledali odcep v levo!) Nadaljevanje je zatem teklo kot namazano, saj težav s smerjo in orientacijo ni bilo več. Na koncu gozdne ceste nad Selam nas je pričakala odsekoma izpostavljena potka, tako da je bilo prečenje do odmaknjene pl. Temna brda zelo luštno, prav tako nadaljevanje do ceste, ki pa v bodoče ne bo več tako idilično, saj v duhu 'napredka' stezo žal širijo. Pl. Lom nas je presenetila z velikostjo in po glavni cesti smo ob spremljavi odličnih razgledov na skoraj celoten greben Peči (= Spodnje Bohinjske gore = Tolminske gore) po dobrih štirih urah končno pribrcali do 'začetka' Baške prečke. Kmalu nas je pozdravil kratek, izpostavljen spust do urejenega izvira, kjer smo napojili mehove, pribrcali do Ljubinskih sten, odkoder nam je vodniček napovedal pol ure guranja, a kako smo bili (bolje zapisano sem bil ;) presenečeni, ko je bilo nošenja in porivanja čisto malo, saj je bilo skoraj vse vozno, in če listnata podlaga mestoma ne bi bila tako globoka, bi bila vožnja še bolj tekoča. Vzponu je sledil spust, ki je bil do pl. V Prodih prav lahkoten, klanec za njo pa prav nasproten, naporen do zadnjega diha, in kar je sape še ostalo, jo je ukradel divji pogled na nadaljevanje, saj smo pribrcali do vrhunca prečenja: od Konjskega brda do Plohe. Takoj za robom pod Konjskim brdom se svet namreč odpre, tako da pogledi vseskozi uhajajo (= skačejo) daleč navzdol. Prav ta del sva z Marijano lani že prehodila in sva ob misli na kolesarjenje bolj kot ne le zmajevala z glavo. A kako sva se motila, na kolesu je pač le vse drugače in začetni del je bil navkljub veliki izpostavljenosti (razen nekaj vsaj za nas nevoznih mest) dovolj tekoče vozen in naravnost psihadelično uživaški. Vožnje je bilo konec šele na prestrmem klancu do tunelčka, tudi nadaljevanje preko zavarovanih podrtih odsekov je bilo nosaško, do sedla nad Ploho se je pa dalo odsekoma spet (naporno) peljati. Nadaljevanje 'mimo lovske klopce' je bilo zatem kar lepo tekoče, čeprav izpostavljenost vse do konca mulatjere ne usahne in mulatjere je dobesedno kar prehitro konec, saj so jo vrli gozdarji že pred časom 'modernizirali' v pravcato 'avtocesto', ki se sedaj vije vse do Sedla. Ta del nama je bil pa s Pikico poznan od lanskega spusta z Rodice, tako da smo monotonijo do pod Sedla hitro prebrcali, odkoder smo odvili s prečke in po strmem kolovozu pridrveli v Kal, kjer se je pričel še tretji del ture. Najprej za oznakami Maratona 4 občin od kapelce naravnost dol po pokošeni stezi sredi travnika, zatem pa gori-doli na Znojile in še bolj gor in samo gor, kjer smo ugotavljali, da znajo tekmovalce še pred vzponom na Porezen prav ljubko izmučiti. Prijetna steza, ki se je končno usmerila tudi navzdol, nas je pripeljala v Obloke, kjer smo nadaljevali v isti smeri skupaj z oznakami za Koritnico. Po vzponih in prečenju nekaj nevoznih strug, nas je začuda pričakala celo jeklenica, zatem pa prav lušten spust v dolino, čeprav je bil prvi del po listju presneto drsljiv.
19.5.2007: 'Pa po lojtrici gor, pa po lojtrici dol!' (Mala Lojtrica, Ive-Piemontese) Ena od treh najbolj zaželjenih plezalskih lepotičk nad Belo vodo, kot je Tine Mihelič imenoval dolino Belega potoka, je smer Ive-Piemontese v Mali Lojtrici (IV, 250 m) in za prvo kopno turo je smiselno izbrati tak kratek pristop in sestop, saj 'stresov' nevajene mišice že tako prehitro uniči 'muskelfiber', ki se je, tako kot vsak začetek sezone, 'izkazal' tudi tokrat. Pravzaprav sva imela po 'visenju v steni' v mislih še lep greben do Krniške špice, a sva bila pozno na izhodišču in plezala tako 'strahovito' počasi, da sva namesto grebenskega norenja pred temo izbrala umirjen sestop po normalni gredini, ki sva jo navkljub že poznani smeri kar dolgo lovila. Sama smer je res lepa, z naravnimi prehodi, ki te sami usmerjajo, stena premore odlično skalo, strmina pa vse do vrha prav nič ne popušča, tako da tako dolgega 'visenja' v steni še nisva skusila, saj je bil edini oddih le zračna sprehajalna polička točno na sredini. In prav tu se je nazorno pokazalo, kako resnično nisva 'prava' alpinista po duši. Smer je bila sicer prijetna, a niti približno ne deliva Tinetovega navdušenja nad uživaško vertikalo oziroma nebeško lojtro, ki nama prav veliko ne pomeni. Midva namreč naravnost obožujeva žagaste grebene, ki so le malo ali nič obiskani, kjer vseskozi iščeš 'skrite' prehode in ki plezalsko niso tako napeti od dna do vrha ter le tu in tam premorejo kako res 'divje' mesto - nič čudnega, da so nama pogledi vseskozi uhajali k malodane neponovljivemu vzhodnemu grebenu Visoke Bele špice. Smer ni plezalsko nič tako posebno zahtevna, težave se sicer vseskozi gibljejo v okviru prijetne/lahke štirice, mestoma je bila štirica sicer 'prava', v zgornjem zračnem kaminu, kjer je dvakrat presneto ozko in se nahrbtnik 'veselo' zatika, je bilo pa precej napeto in so bile težave na zgornjem robu dobre štirice, ki jo omenjajo ostali viri, le Tinetu je bilo pač vse tako lahko. Drugače je smer solidno opremljena, tako da sva predvsem pridno vpenjala (6 sistemov bi bilo ravno prav) in le enkrat zabila (na vrhu spodnjega kamina, en že zabit klin za stojišče se mi je zdel premalo), dvakrat ali trikrat uporabila metulja ter vrgla nekaj zank okoli rogljev in zagozd. Prvič sem uporabil tudi plezalnike, katerih edini pravi namen je bil, da mi je 'uničil' vse prste na nogah. Ko sem jih poskusil v trgovini, je bil občutek dokaj normalen, ko sem jih obul pod steno, sem zaradi bolečin komaj stopil na prste. Da ne pozabim, plezala sva štiri ure in pol...
13.5.2007: Dvojna zanka Matajurja Izbirali smo med luštnim Matajurjem in divjo prečko nad Baško grapo, pravzaprav smo se zvečer, tudi z zunanjo pomočjo, tako vneto prepričevali, kam bi šli, da je zjutraj prišla povsem nenadejana asistenca. Na koncu smo se le odločili za dvojnega Matajurja, saj bi bila za le en spust čisto predolga vožnja z avtom, za dva se pa že močno (pre/s)plača ;) Italijanski zemljevid Matajurja je superioren, dodatno smo malo plonkali pri Nejcu in potegnili lušten vzpon iz Sovodenj, po makedamu z betoniranimi odseki na Tarčmun, na Mašero in spet po makedamu preko Tamorške pl. na pl. Polog. Po markirani poti zatem (malo porivanja) do mulatjere Rommel, prečno preko pobočja, dokler se travnat kolovoz ne usmeri naravnost navzgor na greben, kjer nas je pričakalo 100 vm izredno strmega pobočja, kjer vožnja v celoti (dodajam pridevnik verjetno - previdnost nikoli ni odveč ;) ni možna, saj se parkrat že tako strm kolovoz še bolj ostro prelomi. Saj v bistvu sem ga zvozil, le da sem nekajkrat zaradi strmine ali razbitih ruš odletel s sedla in kolo prestavil kak meter višje... Navkljub nič kaj prijaznemu vremenu se nam domov še ni prav nič ljubilo. Krog z vrha mimo Liveka nam je prišepnil Tomaž in res se je potka v Čeplešišče izkazala za zelo luštno, kjer pa je bilo kolesa potrebno na dveh odsekih za kratko prenesti (zgoraj prekamnito, spodaj prestrmo). Drugi vzpon smo vlekli po asfaltu v Livek, do Avse in zatem po vse slabšem makedamu visoko navzgor, dokler nismo spet uživali na čudoviti mulatjeri, le da je dekletoma začelo počasi pobirati moči, sam sem se pa do zaključne strme travnate vesine ravno prav ogrel in sem se takoj zapodil navzgor in začuda mi je šlo celo bolje kot prvič. Ko sem ravno dihal na škrge, nam je sestopajoči namignil, da bi bilo lažje vzpon prebrcati mimo Doma na Matajure. In res smo spodaj na razcepu (na mestu, kjer mulatjera doseže kolovoz) razmišljali o tej varianti, pa nas nekako ni prepričala - za drugič. Neskončni spust po južnem slemenu Matajurja je bil kot zaslužen posladek po dooolgem in napornem obedu. Odlično ga je opisal že Milko, če na kratko ponovimo: "na sedlu desno dol, ni kaj falit!" No, nam je uspelo prav na koncu, kjer smo zaradi norenja, da bi nas ne prehitelo večerno zaprtje mejnega prehoda Livek, nekje povsem spodaj nevede 'odleteli' z markacij, po stiku z makedamom desno začudeno trčili na asfalt in v dolino padli na napačni strani hriba! Tako smo razvozlali vse skupaj šele med vožnjo domov, takrat smo pa le gledali kot teleta v nova vrata. Za nagrado smo tako dobili še krajši vzpon, da se nam jih je nabralo ravno za okroglih 3000 vm...
12.5.2007: Ta huda čez Nanos Ko spoznaš nekaj lepih kolesarskih tur, se je kar težko odpraviti v 'neznano', tako da sva že nekaj časa na kreativnem 'off'. Tokrat sva Pikici pokazala zanimiv Nanos, še bolj pa me je glodal klanec mimo Plazu, ki se mi je lani pri vzponu-pešačenju zdel povsem nemogoč za tekočo vožnjo. Prečnica pod Nanosom je bila še bolj luštna kot lani, vzpon mimo Plazu je pa resnično izziv za vsakega kolesarja, ki ljubi totalka zaj.... klance in tokrat se nam je neverjetno dopadel, saj bi šlo tudi bolj tekoče - strahovit izziv za prihodnjič. Od parkirišča nad Gradiščem do planote Nanosa je točno 430 m višine, spodnji del vzpona, do izravnave pod Plazom, je visok 230 m in za stopnjo težji od zgornjega. Začuda je prvih 100 vm klanca navkljub manjšim stopničkam in grušču šlo povsem tekoče, dokler nisem odletel na večji 'štengi', zatem sem do 'sredinske' izravnave naštel točno 18 padcev/sestopov, s tem da sem kolo večkrat moral za kratko tudi prestaviti preko smotanih mest, a je bilo vsega pešačenja gotovo manj kot 20 vm. Dekleti sta se v najtežjem delu tudi zagnano mučili, pri čemer je Pikica bolj vztrajno pritiskala na pedala, Manjca pa na sprožilec. Zgornja polovica vzpona se nama je pa že lani strašno dopadla, saj je v splošnem tekoče vozna, številni skalnati pragovi, ki se vrstijo en za drugim, so pa tako ljubko izzivalni, da je kaj. Tokrat so domine zelo lepo padale, večkrat smo jih sicer morali tudi ponavljali in le štiri zaporedne preostre stopnice nas na kolesu kar niso in niso hotele spustiti čezenj. V splošnem bi celoten klanec lahko ocenili z V7, in da bi ga kdo odpeljal v enem kosu, bi potreboval ogromno moči in kondicije ter odlično tehniko in opremo. Na planoti smo na kolesu 'aktivno počivali', saj nas je čakal še drugi del vzpona, ki po težavah le malo zaostaja. Od odcepa travnatega kolovoza, ki vodi mimo sv. Hieronima, do oddajnikov na vrhu je namreč namesto udobne ceste lahko tudi 350 vm izjemno zahtevnih klancev. Začetek je še prav lahkoten, zatem se kolovoz, ki je odsekoma le še potka, postavi pokonci in do višine cerkvice ne popušča, nadaljevanje je pa samo še težje. Malce višje je dvakrat zapored po 10 vm potrebno tudi poriniti, zatem je kolovoz do stika z makedamom pod Grmado spet vozen, a le pogojno, saj vožnja nikakor ni ne lahka in brez nekaj 'razjahanj' kolesa ne gre. Na makedamu nismo prav dolgo zdržali, saj so Pikico premamile naporne, a lepo vozne potke ('kolovoz'), ki so se prav po robu planote vile vse do vrha nad oddajnikom. Pri zanimivem in nikakor ne tako težkem spustu v Strane (SK pretiravajo, spust je v celoti vozen) se je začuda dalo odpeljati tudi po strmem travniku, kjer sva lani samo poskusila in na koncu 'shodila', nižje posebnih težav ni, razen precej podrtih dreves, ki ovirajo tekočo vožnjo, zato pa je bilo toliko več smeha, posebno na nevzdrževanem kolovozu v 'pragozdu' do Velikega Ubeljskega. Lepa in dolga tura (višinomer je začuda pokazala celih 2000 vm - res, da smo v žaru precej klančkov ponavljali, a toliko pa spet ne!), le sonca ni hotelo biti, saj se je velik oblak za cel dan 'usral' prav na Plešo...
10.5.2007: Osolnik - Pungert Kratka popoldanska na že 'omiljeni' Osolnik, za popestritev smo na vzponu zavili v Pentljo, ki smo jo navkljub mokri in spolzki podlagi zvozili, pri spustu smo se pa očitno nekje dali zapeljati zelo luštni potki, ki nas je popeljala na Pungert. Še odgovor na spodaj zastavljeno vprašanje: Pikica ni dovolj drobna, Marko pa je! ;)
9.5.2007: Pred dežjem, Petelinjek - Tromeja Ponovitev krajše ture, ki je lani tako zelo dopadla. Vzponi so odsekoma res hudi, tako da ocene v opisu niso bile prav nič pretirane, verjetno je tu in tam zahtevnost nekaterih mest celo podcenjena. Tokrat so nama z Manjco na odseku do Rimske ceste dvakrat nagajale podrte smreke, na strmem klancu tik nad njo pa drsljivo suho listje. Po malem je vso pot tudi kapljalo in to ob sončnih pomežikih, ki so milostno zdržali do zaključka, dobesedno hip zatem se je ulilo z neba ;)
6.5.2007: Bluuuzenje pod Mohorjem Po mokri soboti s kratko, a kolesarsko ostro Zelenico sva v slabem vremenskem obetu nedelje opoldne le dočakala sončno okno, ki sva ga temeljito izkoristila, saj je bilo začuda odprto vse do večera, ko naju je tik po spustu v dolino neusmiljeno 'prebičalo' in namočilo neurje s sodro. Tudi naliv sva 'temeljito izkoristila', saj nama je pri brcanju do doma očistil povsem usrana kolesa, pravzaprav je tako lilo, da se še tuširati ne bi bilo treba... Čeprav je Mohor povsem blizu Kranja in sva tam večkrat na obisku, njegovih S pobočij prav nič ne poznava, tako da sva s spletišča, ki se hvali z največjim številom GK tur, z zanimanjem pograbila opis 'ekstremnega' Mohorja. Opis vzpona je bil tako (ne)natančen, da sva uspela (jasno, zaradi nepopustljive trme) dolge ure bluziti naokoli. Pa bo treba še veliko več, kajti 'divjina' s potkami in kolovozi je tam presenetljivo obsežna... Po 'najinem' luštnem ogrevanju čez Šmarjetno sva na opis padla pri Pešenci, kjer je na koncu vasi več kot le ena omenjena singla. Navkljub levi, a očitno 'napačni' izbiri sva po potkah in kolovozih prištrikala do Nove vasi. Za naseljem opis pozabi vsaj dva razcepa, tako da sva se začuda znašla na vrhu Rovnika. Tudi po spustu na sedlo, sva odvila na 'napačnem' križišču, tako da sva gori in doli bluzila ter pretaknila mogoče vozne potke in seveda vse kolovoze in vlake, ki se znajo tudi končati sredi ničesar ali pa na lepem 'planejo' v dolino. Po petem vračanju z zablodelih variant sva srečno naletela na izkušeni domačinki-planinki, ki sta nama pokazali rešitev iz zagate. Še več, začuda sta nama na meter natančno napovedali, kje bova lahko peljala in kje ne, dokler se nekje višje nisva spet priključila 'ekstremnemu' opisu, ki pa ga nisva več sledila in sva po občutku izbirala na razcepih ter pribrcala točno na Bezovniški vrh, odkoder je do Mohorja le še streljaj.
2.5.2007: Smrekovško pogorje (Smrekovec - Kamen) Manjca je bila lani prikrajšana za luštno kolesarsko prečenje Smrekovškega pogorja in tudi tokrat ji je bil del od Kamna (Komna?) do Travnika odtegnjen, saj mi je v žaru poskusa vožnje prek 'strahovito' težkih klancev pod Kamnom pri polni obremenitvi počilo v menjalniku, kamor se je zapletla neverjetno žilava vejica. Niti po uri šraufanja kar verjeti nisva mogla, da lahko 'travna bilka' povzroči toliko škode: močno zvit nosilec menjalnika, povsem deformirano vodilo za verigo, uničen pritrditveni vijak menjalnika... Storiti se ni dalo prav nič, tako da sem vse našteto skupaj z verigo pritrdil na okvir, kar mi je omogočalo vsaj vožnjo navzdol, ki sva jo po sili razmer tako zastavila s Kamna po markirani potki v Ljubenske Rastke. Vršnih 300+ m spusta je bilo fantastičnih, zatem sva nadaljevala po kolovozih, vlakah in potkah (vmes tudi malo asfalta) ter malce nad dolino padla na gozdno cesto. Namesto zaključka: škode na kolesu je bilo začuda le za borih 10 evrov!
1.5.2007: Smučarski in kolesarski 'freeride' na Bovškem Mangart (zaključna?) Drage lekarniške maže niso Manjci prav nič zalegle, zato pa je čez noč 'zagrabila' krema (dobesedno) za krave. Zgleda, da veterinarji stvar bolje obvladajo, kajti hematom zjutraj ni bil več boleč in je 'ponosni' lastnici celo dovoljeval skoraj normalno hojo. Odločili smo se za kratko 'door-to-door' turo na Mangart, ki je postala tradicionalna M&M zaključna tura smučarske sezone. In pri zaključku bo, kot vse kaže, tudi ostalo :( Namerno smo bili bolj pozni, saj smo glede na napoved in nizke temperature pričakovali globoko pomrznjen sneg, kar se je izkazalo za utopijo, saj je bil Mangart celo noč pokrit s kapo. Kljub temu so bile razmere vse do prehoda okoli mejnega vogala odlične in šele višje se je pričelo grdo udirati. Zato pa je bilo snega več kot dovolj, saj je bil snežni jezik neprekinjen vse do vrha Mangarta, ki smo ga dosegli po Zimski varianti z vstopom po Italijanski poti. Nad popolnim belim morjem vse okoli nas se prav dolgo nismo zadržali. Začetek spusta ob grebenu je bil prav odličen, saj je bil sneg tam trd, a fino 'grifig', nižje se je pa hitro spremenil v beli gnoj, tako da smo opustili misel na dodatek...
Poligon pod Kaninom Lani smo ob obisku Kaninskih podov opazili informativno tablo za MTB progo, ki so jo uredili na (nekdanji) peš poti, katera se s ceste nad postajo B spušča v Plužno. Tako smo s seboj pripeljali tudi kolesa, da lepega dneva ne bi bilo prehitro konec. Po slabi uri pritiskanja na pedala smo prišli na 'start' proge, za katero se nam niti ni sanjalo, kaj lahko pričakujemo. Dodatno so se nam celoten vzpon po glavi motali trije 'vesoljsko' zaščiteni kolesarji s težkimi kravicami pod sabo, ki so ravno zaključili s spustom. Zgoraj na tabli so naštete modra (lahka), rdeča in črna (težka) varianta, ki je bila opremljena s številko 112, kar nam je le dalo misliti, kakšne težave lahko pričakujemo ;) Takoj na prvem razcepu smo navkljub 'obljubljeni' zadržanosti povsem pričakovano zavili za črnim in po luštnem mostičku zavrli pred čudno spako, ki smo jo spoznali za skakalnico. Nasploh je bilo nižje še nekaj črnih skakalnic, ki smo se jim lepo izognili, razen ene manjše, ki nas je spustila čezenj, ne da bi zatem morali zavrteti mobilca. Izkazalo se je, da je rdeča linija, ki smo se jo zatem ob manjšem firbcanju črnine dosledno držali, kar pravšnja za nas in glede na težavnostno lestvico bi ji ustrezala ocena S6 z mesti S7...
30.4.2007: bBBb (baron Born & Bornov baron) Po deževju na Ljubelju še ni bilo tako mokro, nekje na polovici proti Prevalu je bilo pa že namočeno, tako da je bilo na spolzkih koreninah in skalah kar preveč prekinitev. Po nadaljevanju čez izvir Rože sva na planini Planinica, kjer je bilo tudi namočeno, opustila misel na strmo stezo do Robleka, ki v takem navzgor ne bi bila nič kaj prida vozna. Tako sva obrnila ter se 'zagnala' nazaj v 'vsem' znan in v SK opevan klanec do Rože, ki se nama nič več ne zdi hud - pravzaprav je postal lahak. Tudi po Bornovi navzdol v mokrem posebnih težav ni, celo tunel je v tej smeri (celo brez lučke) kar tekoče vozen...
29.4.2007: Golica - Rožca, z dodatkom ključavnic To čudovito prečenje sva lani izvedla s Pikico, ki ji je tokrat Manjca 'ukradla reflekse' (Scott Reflex) in na vrhu kar težkega klanca do sedla Kočna (100m, V6/V5), potem ko ga je lahkotno in brez težav zvozila brez stopa, izjavila, da je s takim kolesom 'plezanje' šala mala. Nekako me je zatem 'nervirala' tudi pri spustih, s katerimi se je prav tako šalila, a se ji je kaj kmalu močno zataknilo, ko je po prijetnem prečenju Ptičjega vrha ugledala uvodni klanec, ki vodi do koče na Golici. "A se zezaš?" je nejeverno zrla v klanec, ki se s ceste ostro odcepi navzgor in v katerega sem se nemudoma silovito zagnal. Lani naju je s Pikico odbil, tokrat je bilo začuda dovolj trenja, da sem pribrcal čez. Nasploh je bila potka do 'živega peska' pod kočo razen treh mest, kjer sem ročno prestavil kolo, tokrat začuda v celoti tekoče vozna. Na tem odseku je bila tudi edina gneča, saj motoriziranim planincem nudi najkrajši dostop do koče. Nadaljevanje je bilo prav tako luštno kot lani, snega je bilo tudi le še za vzorec, le peščeni del spusta z Rožce je bil tokrat presuh, tako da sva se še peš v prahu lovila navzdol, a je takoj zatem sledil eden najbolj luštnih odsekov nasploh - prečnica nad cesto je naravnost uživaška ;)
28.4.2007: Čaven, Kraljevska tura Lani se nam je Čaven zelo dopadel, tako da smo z veseljem pograbili še Kraljevsko turo, ki jo je Tomaž letos dodal v svojo bogato zbirko. In nismo bili edini, saj so imeli tudi Štajerci in Korošci podobne želje... Resslova cesta je pravi cukrček, škoda le, da je tako slabo vzdrževana, proti vrhu celo drevesce raste prav na potki. Prva polovica vzpona je sicer malce lažja, a premore najzahtevnejši odsek, zgornji del pa ne popušča in ponuja le malo počitkov. Vzpon je v celoti (dokazano) prevozen, začuda tudi najtežji, strm in zelo kamnit odsek v spodnjem delu, le v enem kosu in brez stopa 'zbrcati' Ressla je pa praktično nemogoče, saj je kolesarskih min enostavno preveč, da vsaj ena ne bi 'upalila'. Po spustu skozi tunelčke smo se zapodili na težko pričakovano Srednječavensko pot, katero smo lani pri spustu v Lokavec le dobro potipali. Več kot 10 km dolga, zračna, odsekoma zelo izpostavljena, razgledna in (Juhuhu!) skoraj v celoti vozna potka, ki se vije pod Čavnom, nam je podarila za dve uri in pol kolesarske pustolovščine, pa nismo prav nič zabušavali, saj so nas vseskozi preganjale 'tehnične' kravce... Obilno plačilo za obilne užitke je prišlo zgoraj na nepreglednem Trnovskem gozdu, kjer smo se po dolg(očasn)em prašnem mučenju namesto pri koči pod Modrasovcem dolgih obrazov znašli pri koči pod Golaki. Za krivca smo najprej določili Tomaža, zatem se je izkazalo, da je Manjca brala le opis ture ("Na razcepih se držiš glavne ceste.") in smo tako zgrešili že pri gozdarski koči, kjer bi morali glede na opis poti desno. Očitno ženske berejo le zgodbe, moške pa zanimajo le tehnikalije. No, na koncu sem bil za krivca določen sam, ker nisem naštudiral poti in zemljevida ;) Slabo voljo sta počasi razkadila prah tako pri spustu v smeri Predmeje kot zatem pri vzponu na Modrasovec. Ravno pravi čas, saj smo se potem spet sladkali, najprej po potki do 'ta prave' koče, zatem pa levo po aritmičnih štengcah, na razcepu Lokavec/Stomaž desno ter vse bolj strmo in zavito navzdol v dolino. Ta del nam je bil strašno všeč, težave so za S6 z mesti S7, ravno na naši meji obvladljivega, tako da je bilo na sporedu tudi nekaj manjših padcev, tri čudna mesta smo pa raje prestopili. Za prečenjem Srednječavenske se je 'singla' počasi umirila in prav lahkotno ter strašno uživaško smo 'prinoreli' v Stomaž. Iz vasi smo se namesto asfalta takoj lotili iskanja potk v smeri Lokavca, se prehitro izgubili v opisu, nato pa s pomočjo domačinov našli osamljene kolovoze in potke, ki so nas 'ljubko' dostavili v Lokavec, od koder je do Ajdovščine le še kratek kolesarski 'brc'.
27.4.2007: Iz Krnice na Razor ali preko Slatnika na Koblo... Manjci se je hematom čez noč razbolel, a sva zjutraj vseeno poskusila z že dolgo zamišljeno smučarsko turo in morala zaradi bolečin in 'vlačenja' noge še pred Kočo v Krnici obračati. Po nadaljevanju spanca sva skočila na kolo, kjer z nogo ni imela težav. Takšen uvod zato, ker se dobrih misli nikakor ne braniva, hudobnih pa ne marava. In zato vse tiste, ki s 'težavo' berete najin dnevnik, naprošava, da se malo manj trudite... ;) Ponovila sva lansko turo preko Možica in Koble, le da sva tokrat namesto Možica pribrcala na Slatnik, kjer je bilo tik pod vrhom potrebno malo poriniti. Mulatjera je letos fantastično očiščena, tako da je bila vožnja po njej izjemno tekoča. Tudi 'zgornja', zračna prečnica, ki je nedvomno vrhunec vzpona, je bila razen enega ali dveh mest v celoti prevozna. Po spustu na in z Vrha Bače sva se zapodila v 'zloglasne' Kobline klance, ki mi jih je tokrat (tretji obisk) le uspelo zvoziti v enem kosu in brez stopa (200 m, V7, V6), priznam pa, da sem v prvem klancu najtežje mesto (zdrsljiv pesek) obvozil po travi, zato pa sem imel v tretjem in četrtem zaradi izmikanja snegu nekoliko več dela. Tudi nadaljevanje vzpona na Koblo je začuda (razen dveh strmih grebenskih odsekov) v celoti vozno, o spustu sva pa Kobli že lani pela hvalnice, tudi nadaljevanje po mulatjeri v vas Bačo je prijetno, predvsem pa hitro...
25.4.2007: Vzhodna pobočja Tošča in Grmade Kolesarsko bolj smiselna varianta 'pešačenja' preko Grmade: Trnovec - Majčove strmine - Tošč - Mali Tošč - Gonte - prečenje pod Grmado - Kregovnik - Belica - Robidovc - Na vrheh - Lipje - Gonte - Majčove strmine. Suša je očitno prizadela tudi kolesarje, saj na peščenih odsekih pod Grmado trenja za zaviranje prehitro zmanjka. Nekaj časa je šlo še na 'drznost', po prvem hujšem padcu sva pa pesek raje prehodila. Nasploh so bili spusti zaradi presuhe podlage manj luštni kot lani. Grmado sva tokrat obvozila spodaj (+), tudi navzdol sva se spustila po Majčevih strminah (+), le sladkati se še nisva mogla (-)... ;)
22.4.2007: Preko Valterskega vrha na Pasjo ravan Še en dan mučenja mi ni prav nič dišalo, pasja tura bo kar pravšnja, na kolesu palec ne igra vidne vloge in tudi ljubilo se nama ni nič prida. Dvakrat sva na Pasjo ravan že vozila, po Sovpatu gor, prek Bukovega vrha dol. Tokrat sva raziskovala gozdni greben vzporedno s Sovpatom navzgor na Valterski vrh. Spodaj sva ujela primeren travnati kolovoz, prestopila čez dve žici do gozda, kjer se navzgor pne precej strm kolovoz. Midva sva ga takoj zapustila naravnost/desno navzgor po še hujši potki, ki je bila bližnjica. Še višje sva prav tako odvila po še za stopnjo hujši singli levo na greben, po katerem sva potem pribrcala do slikovitega Filipa&Jakoba. Za ponavljalce, stvar je hudo strma in tudi polna kolesarskih min, tako da je potrebno kolo večkrat ročno prestaviti/poriniti - drugače pa je potka zelo luštna. Od cerkve sva se po gozdni cesti spustila navzdol do potoka Sovpat in nadaljevala po najini normalki.
21.4.2007: Mimo okna na Prestreljenik Marijana se je med tednom pri padcu nemarno nabodla na kolo, meni pa je na lepem odpovedal palec na nogi?! A srečnica se je sčasoma lepo ogrela, nesrečniku se je pa kmalu začelo svitati, da bo sobota 'dan dolgih nožev', saj je bila bolečina ob vsakem koraku bolj nevzdržna. Tako sva se z Nevejskega prevala prav počasi bližala vznožju Prestreljenika, kjer sva imela z vrha mimo Okna že par let ogledano možno varianto precej ostrega spusta. Pod oknom sva se bojno opremila in že začetek prečnice v levo je bil tako adrenalinski, da je celo palec za silo obmolknil. Prostora na kar dolgi prečnici ni veliko, zračnost je vse večja, strmina nekaj nad 50°, za dodatek pa obupna snežna podlaga. Trda/pomrznjena skorja, ki pa se je večinoma predirala, pod njim pa sneg, ki ni nič držal, tako da je bila vseskozi nevarnost, da bi ob globljem vdoru na taki strmini izgubila ravnotežje in bi se enostavno prekucnila navzdol, saj cepin verjetno sunka ne bi zadržal. Po polžje sva se le splazila do konca prečnice, kjer se je odprlo kakšno stopinjo manj strmo snežišče, po katerem je bil vzpon prav razbremenjujoč. Na vrhu naju je pričakala enako dolga, a bolj udobna in nekoliko lažja prečnica v desno, ki pripelje na Z greben Prestreljenika, a je bil začetni del prekinjen, tako da sva ga obvila naravnost navzgor po ozkem lednem jeziku (blizu 70°, 5m), po katerem sva prav luštno odpikala in po prečnici potegnila na vršni greben. Presenečenja ob pogledu na odtrgano plastiko dereze pa ne bi posebno razlagal, le to, da se mi je povsem enaka svinjarija zgodila že drugič, da o zlomljenih ta starih/prvih desetzobih niti ne pišem preveč. Vse pa imajo skupni imenovalec, Salewa. Stena ob oknu je v dobrih razmerah smučljiva, tudi v soboto bi verjetno šlo, potem ko bi odjenjalo, a kaj ko je bil na najino razočaranje greben proti vrhu zatem suh kot poper, pa ravno vršni del nama 'od doma' ni bil vprašljiv. Preplezala sva nekaj krajših pragov (II), z vrha še malce kukala in tipala prehode naravnost navzdol v smeri okna, a skoki niso bili zaliti, tako da sva po normalki odsmučala navzdol. Navkljub poldnevu je bila smuka odlična, snega na V pobočju presenetljivo 'ogromno', a sva bila žal čisto prehitro z vršne glave. Ob in po smučišču zatem ni bilo nič več posebno zabavno in še palec je pričel spet 'noreti'... :(
17.4.2007: Gori doli nad Škofjo Loko - krožna preko Tošča Luštno, večinoma grebensko prečenje Tošča sva z Marijano raziskala že lani in sva ga razkrila še Pikici. V primeru tekoče vožnje poldnevna tura, 1600+ vm, uživanja na pretek, garanja na večinoma strmih vzponih prav tako. Anžiču se na tej turi res krasno izogneš preko luštnega Mavškega grabna, smo pa tokrat s sedla pod Osolnikom (Križišče) namesto mimo Doma na Govejku kolesarili prav po grebenu preko Gontarske planine. Začetni silovit vzpon po singli je izjemno zabeljen, a razen dveh-treh prestopov 'pogojno' še vozen, zatem je sledilo luštno grebensko brcanje, le spust na sedlo (Na peskih) za nas praktično ni bil vozen. Pod sv. Ožboltom tokrat do kmetije nismo zgrešili, zato pa smo odkrivali toplo vodo nižje v gozdu, a je nismo našli... ;)
15.4.2007: Viševa SV deber, poskus Pred svitom v Zajzerah nisva imela najboljšega občutka, pa sva se odločila za SV deber Viša, kjer sva pozimi pred dvema letoma že pristopila na vrh in uživaško odsmučala po vesinah na J stran in skozi Mojzesa nazaj na izhodišče. Glede na fotke izpred tedna dni, bi morala biti 'Gola NE' krasno zalita, morda celo tako zelo, da bi se dalo smučati tudi preko ključnega mesta - skok nekje na sredini grape. Za presenečenje je nato poskrbel sneg, ki sploh ni kaj prida pomrznil, celo v grapi se je naredila le trda skorjica, ki je bila sicer nosilna za smuči, za pešca pa ne. Tudi skok nama je že iz Žabniške krnice kazal svojo črno steno, a sva vseeno malo še vedno računala na zalit prehod tik levo od skoka. Grapa je bila namreč bistveno lepše zalita kot pred leti, tako da sva vstopila (1750+ m) kar direktno po grapi, kjer bi bilo edino možno odsmučati iz stene (opuščena zavarovana pot Mali Viš naskoči z desne). Skok v spodnjem delu sva obvozila po strmi rampi desno proti Malemu Višu, odkoder se nama je lepo odprl zalit prehod nazaj v grapo, še več - nad nama so se nezgrešljivo risale precej sveže sledi smučanja, kar nama je dalo krila. Po grapi do razširitve nekje na polovici stene, levo na strmo vesino, kjer sva obvozila manjši skokec in zatem desno po rampi nazaj v grapo, ki naju je pričakala z za plezanje odličnim, trdim, celo ledenim snegom, ki naju je privedel do skoka (2200 m), kjer je bilo z upom na smučanje konec (nekaj metrov nižje sta glede na sledi najina predhodnika začela s spustom), saj se obetani prehod na levi ni izkazal z nič več kot zelo slabe pol metra širokim trakom, ki pa nama je ponujal vsaj lahak prehod preko skoka. Na trdem sva si hitro uredila sidrišče in že sem se zapodil v malodane navpični snežni trakec, a kako sem bil presenečen, ko so okli namesto ledu padli v prhek sneg, pod njim pa le obupno gladka skala. Razočarano sem obrnil, vrnila sva se lučaj nižje do prestopa na vesino, kjer sva imela ogledani dve varianti, a v obeh naju je po daljšem poskušanju ustavil presneti 'prhljaj', ki ni hotel nič držati, tudi skala je bila slabo razčlenjena. Za konec sva skočila v prehod, kjer sva nadaljevanje našla pred leti in bi morala biti hitro čezenj, a sva že spodaj goljufala po poprhancu, zgoraj pa tik pod ključnim mestom na zelo zračni, ozki in strmi rampi še enkrat obstala pred le poprhano skalo na preveč izpostavljeni in le nakazani polički, levo v sosednjem požlejenem kaminu pa se je ob poskusu goljufanja zmlelo čez glavo. Tu naju je dokončno zapustila še odločnost, tako da se je končalo s klasičnim iskanjem primernega izgovora za obračanje in sva ga v hipu tudi imenitno našla. Imela sva namreč ogledana še dva prehoda, od tega je eden vključeval celo dvometrski skokec navzdol v sosednji žlebiček, a naju je predramila pozna ura, saj na strmih in izpostavljenih J vesinah Viša z gnojem ne bi bilo nobene šale, dragoceni dobri dve uri sta nama pa že nenadejano spolzeli s prhkim snegom. Marijana je šla po grapi tudi navzdol peš, sam sem pa poskusil s smuko, a je bilo za tako razbito podlago še čisto pretrdo, tako da sem več ali manj, mestoma tudi s pomočjo cepina, le oddrajsal v krnico. No, vsaj nit v spodnjem delu sva vdela tam, kjer se res da smučati, le skok ali njegov obvoz morata biti nekako zalita, višje pa težav ni več. Nasprotno, zgoraj mora biti glede na teren smuka uživaška...
14.4.2007: Zračna privlačnost Kanjavca - Aerotik "Kaj tri ure sva hodila samo zato, da sva ugledala kopni skok!" sva nad Jezerom pod Vršacem glasno zajamrala ob pogledu na presneto kopen prehod, kjer se ločita smeri na Kanjavec in Poprovec (J rama Kanjavca). Smer s Poprovca sva že smučala, tako da sva imela oči le za bistveno zahtevnejši Kanjavčev Aerotik, ki je ocenjen s VI-, S6+, 500 m. Tako visoko uradno ocenjenih smeri še nisva vozila... Nad jezerom (2050 m) sva lahkotno potegnila naravnost navzgor do zapore (2250 m), kjer je razcep smeri. V levo sva se oklenila zalite rampe, ki naju je dostavila tik pod vrh skoka, kjer sva morala par metrov po nič kaj strmi skali, travi, snegu in celo nekaj kvazi ledu se je našlo. "To bi se pa dalo tudi s smučmi poštamfati!" sva presenečeno zaključila na veliki vesini nad skokom in nadaljevala proti ključnemu delu smeri, ki naj bi postregel z zelo strmim in zračnim prehodom diagonalno desno na vršne vesine. Prečnica/rampa je bila sicer strma, a tako zelo pa spet ne, saj 50° verjetno ni dosegla, zračna tudi ni bila tako astronomsko, za boljši občutek ima daleč spodaj celo prav lep iztek - kopanje v jezeru ;) Ob 10:00 je bil sneg na Z strani še pomrznjen, a je bila snežna odeja čudovito 'speglana' s površinskim dodatkom drobnih, primrznjenih 'bunkic', kar je pomenilo optimalno podlago za smučanje, saj v takem robniki odlično zagrabijo, sneg prijetno škripa in za povrhu se še kadi za smučmi. Manjca ni bila čisto prepričana, sam pa sem v enem samem uživaškem zamahu odsmučal navzdol po res čudoviti smeri, ki je premogla vse lastnosti 'prijaznih' petic in taka je tudi najina predlagana ocena, V. V primerjavi je recimo najina smer s Triglava v vseh ozirih bistveno zahtevnejša od Aerotika. Zamenjal sem orodje in odšibal teh 300 m še navzgor, kjer sem na vrhu Kanjavca z žarom ponujenega smučarskega užitka brez težav prepričal tudi nejevernico, tako da sva v drugo družno odsmučala navzdol po smeri. Vršni del skoka sva zatem res brez težav poštamfala, oddrsnila po vmesni zaplati, prestopila do rampe in odsmučala pod skok, kjer je sneg že odjenjal. Še nad jezerom sva odvila po kar strmo nagnjeni prečnici levo pod Poprovcem, pričakovala vijuganje po Dolini Triglavskih jezer, a sva se morala začuda skoraj povsod pridno porivati. Tudi za posebne estetske užitke bova morala smučanje Za jezeram ponoviti v globoki zimi, ko je vse še debelo pod snegom, po možnosti z malo puhca na trdi podlagi... ;) Takole sva pohajkovala: Blato - Pri Jezeru - Dedno polje - Za Kopico - Vrata - Z stena Kanjavca, Aerotik - Za jezeram - Štapce - Ovčarija - Dedno polje - Pri Jezeru - Blato. Enkrat je bilo pošteno špičasto, a niso bile vile, ostalo pa mehko zaobljeno, pa ni bila lopata ;)
12.4.2007: Na Zeleniški diagonali Begunjščice Po tednu dni sva še enkrat skočila v Direktno grapo, tokrat je bil popoldan sneg še preveč mehak in moker, za nameček ga je v grapi precej zmanjkalo, tako da se je spodnja ožina podrla in tudi rampa je bila v slabši 'formi'. Za vzpenjanje je bila grapa še vedno užitna, na snežišču sredi stene sva tokrat nadaljevala desno po Zeleniški diagonali, a sva se ji morala izmakniti spodaj s strmim sestopom v grapo, saj je bil ključni rob prečnice le z gnilcem za vzorec obložena gladka plošča. Do vrha sva nadaljevala po SZ grebenu. Zanimiv in lušten pristop! Odsmučala sva po Grapi Y, ki je bila ravno še vozna. Letos pri nama tako začuda Y krepko vodi pred Osrednjo in pri tem bo tudi ostalo ;)
9.4.2007: Z vrha Triglava na smučeh Vse od spusta s sedla Malega Triglava na Triglavski ledenik, ki za prehod iz SV stene izkoristi Mullerjev kamin, sva pogledovala Z/desno od vpadnice, kjer sva nekako slutila, da bi se dalo nit smučarsko vdeti prav do vrha Triglava, kar je gotovo sen vsakega smučarja pri nas, ki se z zračnim smučarskim užitkom spušča po strmih vesinah in grapah. Do sedaj sta bili prav z najvišje točke Triglava presmučani dve različni smeri: v okviru zavarovane poti na sedlo pred Malim Triglavom je bilo že večkrat smučano (nadaljevanje spusta je bilo zatem izvršeno ali po SV steni ali v okviru poti na Kredarico ali na Planiko) in še neponovljen spust v okviru zavarovane poti v smeri Triglavske škrbine in navzdol na Planiko. Naju varovala niso prav nič privlačila, saj nama smučanje 'mimo količkov in nad vrvjo' ni čisto nič dišalo in si smuke tam niti nisva znala predstavljati, tako odličnih zim, da bi bila varovala skrita pod snegom pa na Triglavu (še) ne poznava. V kopnem sva se na vrh že vzpela tako vzhodno kot zahodno od vršnega S grebena, ki se pne direktno nad Kugyjevo polico. Pristopa na greben nista težka, posebno V je lahak, saj le tu in tam potipa težave do II. stopnje, le sam vršni greben je za smuči čisto prezobat. Ideja je sčasoma utonila globoko na najin 'potencialni' spisek, dokler letos na začetku zime nisva potegnila preeečnice s sedla na S greben, kjer sva 'vriskajoč' našla smučarsko ustrezno prečnico preko grebena na Z stran in sistem prehodov, ki bi v primerni zasneženosti obetali spust čisto z vrha. Neodgovorjeno je ostalo še vprašanje možne zalitosti ožine, ki prekinja razsežno vesino v spodnjem delu spusta na V strani grebena, kar sva 'rešila' s potrpežljivim čakanjem na dovolj debelo snežno podlago. Začetek aprila je čas, ko je snežna odeja pri nas nad 2500 m najvišja, in več se nisva smela muditi, na koncu sva ravno še ujela zadnji smučarski vlak! "Zgodbe so važne", je zapisal že Šrauf in midva se tega poskušava dosledno držati. Avtocesto in lahkotno dostavo iz Krme na Kredarico sva gladko prečrtala, četudi bi se zaradi tega in morebitne nastale zamude vršnemu naskoku na glavo očaka morala odpovedati. Tudi udobnemu in najhitrejšemu spustu nazaj v Vrata po krnici Za Cmirom sva se izmaknila in sledila Karničarjevima 'fantoma', ki sta pred leti smučala čez Prag. Tako sva že lani povlekla izvidnico po Slovenski smeri navzgor in s smučmi čez Prag navzdol, a je bilo za prijetno turo čisto prepozno, snega pa komaj malo več kot za vzorec, pa še ta je bil gnil. Tudi pogled na glavo očaka nama je takrat razkrival kaj klavrno podobo. Avto je ob petih zjutraj obtičal v snegu pri Turkovem rovtu, zatem na smučeh lagodno v zatrep, po uživaško trdem snegu desno od spodnjega praga pod steno, po presneto predirajoči skorji naporno, daleč levo do vstopa Slovenske, kjer so naju razveselile stopinje, ki so iz Bistrice prišibale naravnost čez prag. Kako je bilo letos v Slovenski vse čudovito zalito, snežni trak se je vil od tal do vrha, zares prekinjen je bil le enkrat nad Macesni, vseeno je bilo potrebno nekajkrat zatakniti za skalo, saj sneg na dveh/treh strmih mestih ni bil ustrezno trd/pomrznjen. Vstopni skok je bil skoraj 'flat', prečnica proti Macesnom uživaška, še pred njimi so zamedene sledi odvile navzgor in le tam sva morala gaziti. Na razcepu sva zavila levo, kjer je bilo edino lepo zalito (prav takrat so mimo in po desnem kraku odvihrali turbo Italijani, ki jima prekurjena dizla niti s pogledi nista uspela slediti), a sva zato na robu morala skvačkati čez kopno skalo in še celotno prečnico desno sva morala vleči. Z malo pikanja sva bila pod Belimi platmi, ki so bile proti vsem pričakovanjem zalite, resda ta zalitost ni smučarska, ampak snežni trakec je bil neprekinjen. Enako uživaško sva čez Bučerja splezala na Škrbinico, Slovenska grapa in Prevčev izstop sta pa tako 'vedno' zalita. Ko bi bilo malo več snega, ko bi bil bolje predelan, ko bi odjenjal, če bi bila smer malo lažja, če bi bila midva malo boljša smučarja, bi se še spustila po Slovenski. Tako pa je vse ostalo le na če & ko, in to bo nikoli ;) Na vrhu Stene sva bila dovolj zgodnja, da sva stopila na še suh, 'neuničen pršič', predvsem naju je pa v čudovitem ambientu razveselila dovolj zalita glava Triglava, da naju je kar samo od sebe neslo navzgor. Ključna ožina ni delovala tako nemogoče ozko, tudi prečnica na greben je bila bela, le pripekajoče sonce naju je vse bolj priganjalo. Od spodaj sta možna celo dva vstopa, midva sva se lotila bližjega levega, tik desno od Mullerja in točno v vpadnici Triglava. Snežna podlaga je bila odlična, sva modrovala, osrednja vesina izjemno zračna in kar strma, tudi ožina je bila ravno dovolj široka in prečnica na S greben je bila še pod snegom, le zaradi V orientacije je bil sneg na njej že globoko namočen, občutek zračnosti zaradi dovolj 'manevrskega' prostora začuda ni tako prevzemajoč, izpostavljenost je pa popolna in v primeru padca bi znal slediti polet preko Stene, (dobesedno) 'več od tega' res ni moč doživeti! Na drugi strani naju je najprej pričakala prečnica navzdol, ki jo bova pri spustu že 'preštamfala', sva pribila, zatem sva se poslužila prehodov, ki sva jih že raziskala in so bili vsi po vrsti ravno zaliti, le grebenska stopnička tik pod vrhom je bila brez obvoza, a bova že kako in sva skočila na vrh, pravzaprav nad vrh, saj sva Aljaža ugledala navzdol ;) Ekspresno sva se pripravila za spust (12:30), izpostavljeno stopničko na vrhu sva odpeljala kar po eni nogi, sledila je čudovita smuka po pršiču, kjer sta bili le dve bolj strmi mesti še pomrznjeni, enkrat pa je pod smučmi tudi škrtalo. Prečnico navzgor (10- m) sva res uspela brez težav preštamfati, zatem sem po razmočenem snegu potegnil precej sitno nadaljevanje prečnice na drugo stran, kjer je spodnjo smučo spodnašal in grabil snežni gnoj, tako da sem se 'reševal' po zgornji smuči in kar med prečenjem otresal ta spodnjo. Prehod s prečnice na osrednjo vesino je bil celo malo leden in ravno še zalit, vesina je bila potem res zračna, a zelo uživaška, le skozi ožino sva se morala zbasati, kjer je šlo s krivinami malo tudi po skali. Sledilo je luštno nizanje strmih zavojev do spodnje prečnice (Marijani je nad ožino pri prehodu vpadnice 'uspelo' dvakrat malo zamočiti, tako se je pod njo odločila za bolj varno drsenje), ki sva jo potegnila v enem 'šusu' in že sva bila na sproščujoči flanki, ki se izteče na ledeniku. Neverjetno, sva zmajevala spodaj, koliko stvari se je moralo poklopiti in čisto zares nama je bilo dano presmučati vse z vrha Triglava. HVALA! In midva sva si lakomno zaželela še in še in... ;-) Sama smer ni tako ekstremno težka, strmina prek 50° verjetno nikjer ne seže, spust je sicer zelo izpostavljen, tudi orientacija je zahtevna. Dodaten problem predstavlja na Z obrnjen zgornji in na V spodnji del smeri, tako da je zgoraj lahko še globoko pomrznjeno, spodaj pa preveč namočeno. Glede na vse podatke o spustih s Triglava po tej smeri ni še nihče smučal, midva bi smer (konzervativno) ocenila s kompleksno oceno V+: Triglav, Ob severnem grebenu na ledenik, V+, 350 m. Na razsežnem, prvovrstnem in dovolj položnem 'smučišču' ledenika in naprej proti Pragu je bil sneg še vedno pravšnji za uživaško zavijanje. Spust čez Prag tehnično ni posebno težak (ocenjen je s III), bolj strmi so le prehodi čez številne pragove, zato pa je orientacija bolj zahtevna in sta poznavanje poti in/ali dobra slika zelo priporočljiva. Prvi prag obidemo na levi, drugega na desni, tretjega tik pod njim na levi, zatem povsem na desni sledi najhujši prag, ki je kar mala stenca opremljena s skobami, klini in jeklenicami in katero pozna pol Slovenije. Začuda je tokrat celo izgledalo, da bi bila ob bolj bogati snežni podlagi tudi ta, delno previsna stenca potencialno smučljiva, tako pa sva morala čeznjo sestopiti obešajoč se na varovala. Pod njo sva nadaljevala naravnost dol in pod pečinami še bolj desno čez naslednji prag, zatem pa še dooolga prečnica levo pod Steno (vmes za slab lučaj navzgor), s katero sva se izmaknila spodnjemu pragu. Opijanjena (beri zmahana) od vsega doživetega sva prav počasi in z užitkom porinila do izhodišča.
8.4.2007: Wisiakova grapa Planjave: spanje, obračanje in spanje ;) Do stene, v popolni megli iskala vstop, našla v drugo, po tokrat žal 'nesmučarskem' vstopnem skoku z izbuljenimi očmi do delno previsne opasti pod razširitvijo grape, za vzpon premehko, obrat. Obetano vreme je bilo sicer slabo, a tako zanič pa spet ne! S svitom sva na izhodišču odspala celi dve uri, da je 'kratkotrajna ploha' prenehala, zatem je pri Pastircih spet pričelo deževati in višje prešlo v 'mokro' in močno sneženje, ki naju je tudi po obratu še vztrajno močilo, nižje je prešlo v dež, ki je šele na izhodišču počasi pojenjal. Super dan z obilo spanja, ki sva ga nadaljevala doma! ;)
7.4.2007: Ojstrica, Nemška grapa (& Rjavčki vrh, Grlo) Opis v strmih smučinah, kjer je omenjen 5metrski skok, nama je dal misliti, da je ocena IV- najmanj malo sumljiva. V spisku spustov je ocena popravljena na IV, Andrej je lani predlagal plus dodatka, vseeno naju je dodobra pretreslo, ko sva nad žlebom za lusko ugledala izjemno izpostavljeno prečnico proti amfiteatru in višje naj bi naju čakal še vsaj en strm prehod in za konec zloglasni skok... Smer vstopi v steno po ozkem, a smučarsko dovolj širokem žlebu za ogromno lusko, ki se tako lepo vidi že s Klemenče jame, tudi nadaljevanje do amfiteatra in vršni del Nemške grape sta od tam precej nazorna, le prečnica tik za lusko je zakrita in se odpre šele na vrhu vstopnega žlebu. Midva sva ob zračnem pogledu le zmajevala z glavo in previdno prek dveh izrazitih robov preplezala ozko in smučarsko res zelo zelo izpostavljeno prečnico do prijetno vkalupljene grapice, ki naju je prijazno privedla v razsežni amfiteater. Lažje nadaljevanje do Škarij od tam ponuja udoben Vzhodni žleb (to je bila najina rezerva za vršni del spusta), midva sva se 'raziskovalno' usmerila naravnost navzgor in iskala prehode Nemške, ki so se nama povsod tik pred nosom kot nalašč luštno odpirali. Ključni del je bila zračna in ozka prečnica, kjer je bila skala v sredini le prekrita s snegom, drugače je bilo do strme vršne pregrade vse krasno zalito in prav tam je smeri šele zmanjkalo niti, razen seveda, če bi omenjenih 5 m preplezala po skali, kamor je vodila preslabo zalita, strma in zračna gredina (verjetno desni izstop Nemške, tudi levi je imel skok). Za nosom sva raje spet radovedno pokukala desno čez rob in ugledala žleb, ki je vodil prav na škrbino. Prekopala sva opast, splezala nekaj metrov navzdol do žlebu in kmalu izstopila na škrbini, ki je vzhodna soseda izstopa Vzhodnega žlebu. Na že gnili drugi strani sva pri prečenju na smučeh izgubila za dober lučaj višine, se potem brez srenačev lovila na trdi, proti Z usmerjeni strmini, kjer sva čez rob dosegla smučino in gaz do vrha, ki je bil lepemu dnevu primerno obiskan. Smučati se je še dalo prav z vrha (III+), čeprav je šlo prav pri prehodu z vršne glave le s škrtanjem pod smučmi. Vzpon po globokem gnoju gor do 'najine' škrbine je bil zatem v pripeki kar muka, a sva bila zaradi razmer na drugi strani kmalu visoko v 'plusu'. Po pršiču sva povijugala do prestopa čez rob z opastjo, ki sva ga zaradi razmer lahko izvedla kar s smučmi v rokah, zatem naju je pršič udobno razvajal vse do amfiteatra, razen ključnega mesta, kjer je bilo potrebno na zračni prečki oddrsniti/skočiti čez skalo. Nasploh je bil celotni vršni del smeri nad amfiteatrom obložen še s pršičem, nižje pa je bila večinoma pomrznjena skorja, ki se je pri hoji predirala, pri smučanju pa le odsekoma, kar nama je močno zagrenilo izpostavljeno prečnico do luske. Do ključnih dveh robov je šlo brez težav, oba sicer kratka spusta z robov in ozka prečnica med njima sta bila pa precej adrenalinska, kjer je Marijana brez pomislekov segla za cepinom. Začuda je bil za konec zahteven tudi ozek žleb za lusko, ki je bil za smuko nekoliko pretrd, razbit, z dodatkom drče in še visel je v desno, tako da sva ga skoraj polovico previdno oddrajsala. Če povzameva, smer je visoka celih 500 m (velja tako za najino varianto Nemške kot za Vzhodni žleb, v vseh vodnikih je višina podcenjena), primerna ocena Nemške je kar V, mesti S6. In to velja za najino izstopno varianto, ki je zagotovo lažja od originala, saj čez 5metsko pregrado pač nisva skakala. Smer je prvi presmučal Zumba (Janko Oprešnik, psiho), kako jo je presmučal in zakaj jo je tako podcenil, je zanimivo vprašanje. Verjetno koga zanima tudi, kaj se zgodi, če odletiš s prečnice nad lusko - preberi si zgodbo s srečnim koncem. Po adrenalinski dozi sva počasi odhlačala na sedlo pri Rjavčkem vrhu, se potrudila prav na njegov vrh. (Vse za dobro fotografijo; za vas, bralci ;) Zaključni spust sva namreč zastavila skozi Grlo, kjer se nama je obetalo vijuganje čisto do podna. Smučanje skozi Grlo je bilo nekje že omenjeno, a zapisa sedaj ne najdeva nikjer. Sama smer smučarsko ni posebno težavna in se giblje na mejnem okviru turnega smučanja, a je glede na res ogromne ostanke plazovine v srednjem in spodnjem delu izjemno plazovita in tudi orientacija v spodnjem delu je zahtevna, kjer je potrebno ujeti dva prehoda čez prepadni steni. Z Mrzle gore sva imela Grlo kot na dlani, naštudirala dvojni S, a sva se pri prvem prehodu nad prepadi vseeno lovila. Za ponavljalce: po spustu s sedla smučaš na levi strani krnice, nad pragom v spodnjem delu zaviješ povsem na desno stran, kjer nadaljuješ do izravnave, odkoder zasmučaš povsem levo do stene in skozi ozko grapo (Grlo) na plaz pod steno. Kompleksna ocena III bi bila primerna, 800 m. Strašno lepa, izjemno pestra tura v 'divjem' ambientu. Obisk Rjavčkega vrha je zaradi razgleda zapoved!
5.4.2007: 'Naravnost' na vrh Begunjščice (Direktna grapa) V spisku spustov je zapisana Direktna grapa (V, mesta S6, 350 m) in sva šla popoldne malo potipat še neznani del S stene, desno od Osrednje grape. Na Plazu nad Zelenico naju je presenetil trd in pomrznjen sneg, čeprav je bila ura že tri popoldne in je sonce lepo pripekalo. Kot nalašč, sva zadovoljno brundala, desno za vogalom v levo poiskala presenetljivo širok iztek grape in hitro pikala po luštni grapi navzgor. Po vstopu se je grapa odprla, zatem skozi ožino, še eno 'odprtje', odkoder je na desni strani navzgor peljala za smučarsko petico hudo strma in ozka, v levo usmerjena rampa. Nadaljevanje je bilo udobno in že sva bila na velikem snežišču sredi stene, odkoder prehod čez vršno pregrado ni očiten. Radovednost naju je zapeljala povsem desno na rob snežišča, kjer sva ugledala izjemno izpostavljeno Zeleniško diagonalo (smučarska V+), prav tako se nama je odprl tudi pogled v možno nadaljevanje Direktne grape naravnost čez steno. Celo dve varianti sta se ponujali, najprej sva poskusila desno (nad škrbinico naju je pričakala premalo zalita stenca - verjetno originalna, v primerni zalitosti bolj smučarska varianta Direktne grape), se vrnila in preplezala ožje levo in bolj zalito nadaljevanje, ki naju je pripeljalo na obsežno vesino desno nad vršnim delom Osrednje grape. Navkljub zahtevnim razmeram spodaj me je premamila misel spusta po smeri navzdol. Zgoraj je bila podlaga sicer dovolj mehka ('kvazi pršič'), zgornjo ožino sem nameraval preskočiti, spodaj v pomrznjenem snegu bom pa že nekako oddrsal, sem se prepričal. Marijana mi je odločno ušla proti Grapi Y, sam pa sem užival na trši, a čudovito smučljivi vesini do izstopa Direktne. Počakal sem še toliko, da je zasmučala čez rob (spodaj je hvalila razmere), zatem pa sem 'pikiral' navzdol. Po ozkih prehodih sem oddrsal do skoka, ki ga navkljub odločnosti nisem šel preskočit, saj se mi je tik nad njim pod smučmi odluščila vršna plast, tako da sem se čez skok ob pomoči cepina zbasal na desni strani. Do snežišča je bilo zatem brez težav, po njem lagodno, tudi spodnja grapa je bila lepo smučljiva, dokler nisem prismučal do zračne rampe. Podlaga je bila še bolj zahtevna od pričakovanj, saj mi drsenje na robnikih kar ni hotelo nuditi primerne zanesljivosti, tudi ožina ni delovala pomirjujoče in še nekaj praskanja me je čakalo. Zelo zelo počasi, s cepinom v roki sem drsel navzdol, glede na podlago pod rampo nisem nič vijugal, tudi skozi ožino nižje sem se zbasal in šele pod njo, ko se grapa malo položi sem povijugal do izteka in skozenj. Sam spust resnično ni bil ničemur podoben, se vidimo kdaj drugič v lažjih in bolj prijazno smučljivih razmerah!
3.4.2007: Z Mrzle gore v Belsko Kočno Mrzle gore sva se lani iz Belske Kočne nespametno že poskušala lotiti iz smeri Krničke gore, kmalu zatem so izkušeni mački nazorno pokazali, kje ti gora ustreže - iz Globočice, s SZ (prvi in drugi spust)! Od zapornice je šlo začuda 'takoj' na smučeh, popoldanski gnoj naju je nesramno zaviral, a prav na izpostavljenem prehodu iz Belske Kočne, kjer v kopnem pomagajo jeklenice, naju je pa kot zanalašč pričakal pomrznjenec. Gnoju se je zatem pridružil še dež, tudi megla se je spustila, kar nama pa morale začuda ni podrlo. Tako sva bila zavzeta z umikanjem plazovini ter preganjanju skozi ruševje in smrečje, da sva šele visoko zgoraj v krnici, v samem zatrepu pod Mrzlim vrhom in Mrzlo goro zaznala, da se nad nama odpira vse večja modrina neba. Šele prav v zatrepu se v levo odpre široka grapa, ki omogoča prehod navzgor, a z manjšo lepotno napako - s skokom v zgornjem delu, kjer nama je obvoz nakazovala izpostavljena rampa na desni strani. Od blizu je bila sicer strma prečnica prav prijazno zalita, tudi priključek nazaj v grapo je bil le prestop preko robu. Po grapi sva nadaljevala do grebena, zadovoljno vrisknila ob ugotovitvi, da sva ravno na razcepu SZ in SV grebena (oboje lepo gorniško doživetje v kopnem), odkoder naju je čakal še krajši, a smučarsko prezobat vršni S greben. S spustom sva zastavila tik pod grebenom, ko nama je v oči padel sistem zasneženih vesin in prehodov naravnost navzdol, ki se je grebenu izmaknil in pristopni grapi pridružil malo nad skokom. To je torej varianta ponovitve, sva zadovoljno zažvižgala in se prepustila breztežnim čarom strmih smučarskih zavojev. Obvoz skoka v danih pogojih tudi ni bil posebno težak, gnoj v spodnjem delu grape je bil solidno smučljiv, gnilec v krnici pa izjemno lušten, tako da so se vijuge risale kar same od sebe... Spust z vrha je v dobrih razmerah zelo prijeten, bolje uživaški, a je v vršnem delu (nad skokom) smiselna le druga varianta, ki sva jo ubrala tudi sama. Prvi smučarji so smer ocenili s V, midva bi oceno za kak minus znižala, tudi zalito sva imela bolj, kot je bilo lani!
1.4.2007: Namesto obetanega puhca premoker pršič Namenila sva se lovit pršič, a naju je v Dolini podatek o slabega pol metra novega snega na Kredarici popeljal naprej, tudi megla naju je zvesto motrila od zgoraj in na koncu sva med vseprevzemajočim curljanjem nemočno obstala pri Gamsovi oštariji. Na hitro sva skočila na Monte Cocco, tudi na vrhu namesto puhca 'občudovala' moker pršič, smučarija sicer ni bila slaba, a to ni to... :(
31.3.2007: 'Izgubljeni' na megleni Brani Glede na napovedano meglo smo obisk zastavili na poznanemu območju, a smo se na koncu vseeno skoraj 'izgubili' ravno tam, kjer nikakor nismo računali na težave z orientacijo. Kot nalašč smo pozabili zemljevid, iz godlje nas je na koncu izvlekel višinomer in prehodi, ki so se pri spustu za nosom prijazno odpirali... S Kaptanskim grebenom tik levo ob Bosovi grapi sva hudo domača, Bosove pa še nisva pretipala. Polno zasnežena nas je pričakala zelo gostoljubno, a tako zelo, da bi jo tudi presmučali, pa žal ne. Po vstopnem delu še neizrazite grape nas je na razcepu (levi krak vodi na Kaptanski greben) pričakal spodnji, kopen skok, ki smo ga obvozili na levi. Srednji del grape je položen, z enim bolj strmim odsekom, ki pa je bil lepo zalit. Proti vrhu grape smo trčili do zgornjega skoka, ki je bil tudi kopen in smo ga prav tako obvozili na strmi levi strani. Za prijetno razvedrilo smo malce ledno poplezali, a je to žal tudi pomenilo, da s spustom po grapi ne bo nič. Prečnica in strm prehod nazaj v grapo sta nas dostavila tik pod škrbino Za Butaro, odkoder smo iskali čim bolj zalite prehode proti vrhu Brane. Strm spodnji del grebena nam je postregel s sitnim praskajočim mestom, zelo položni vršni del nas je pa dodobra namučil z gaženjem in s tako gosto meglo, da smo do križa komaj pritipali. Na hitro smo skočili še (dobesedno) potipat, kje se je potrebno z vršnega pobočja spustiti na S pobočje Boštjance (spust smo zastavili v okviru markirane poti na Kamniško sedlo, IV-) in se zadovoljni z 'najdbo' sproščeno predali meglenim čarom razgledne Brane. Zatem smo dolgih tričetrt ure spusta nemočno čarali, da nam je končno uspelo prismučati na Kamniško sedlo: prestop na S pobočje je bil celo lažji od pričakovanj (najtežje mesto spusta, odsek pod grebenom je bil precej strm), zatem je strmina popustila in po sistemu prehodov (vesine - plitki žlebovi - prečnice) smo vseskozi smučali s težnjo v desno, dokler se nismo znašli nad pečinami, ki jih ne bi smelo biti. Dodatno nam tudi sneg ni bil naklonjen, vršna plast je plazila, tako da smo smučali izmenično in previdno obremenjevali podlago. Levo od pečin nas je navzdol na vesino le spustil primeren žlebič, zatem se je počasi vse skupaj močno položilo in tudi kompas je pokazal, da utegnemo biti že na vstopnemu delu Šije Brane. Prestopili smo na J stran in ob pogledu na markacijo olajšano nadaljevali na Sedlo, do koče, Pastircev, Studenca in še malo potišali v gozdu, dokler nad Klinom nismo dokončno nasedli. Tura se nam je megli navkljub ali pa prav zaradi nje zelo dopadla, Pikica je blestela pred kamero ter tudi s podrto orientacijo, Marko se je nagazil in Marijana je na sprehod popeljala polno plastenko, ki je kar nismo imeli čas piti. Glede na pogled z Mrzle gore dodajava, da smo prestop z vrha na S pobočje vdeli prezgodaj in da smo se do sedla vseskozi držali mnogo previsoko. Težka je, ko se ti megla za(je)bava pred očmi... ;)
25.3.2007: Mrežce nad Lipanco Tudi najina klasična 'protiplazna' turca, ki začuda v nedeljo popoldne nad Lipanco v sveže zapadlem snegu še ni imela podpisa, a se vseeno nisva uspela prva podpisati. Lepe navade so tudi v gorah redke, saj sta počasneta za nama veselo uporabila najino smučino, taktično obrnila malo pod vrhom in tik pred nama namesto zahvale lakomno razdevičila pobočje. ;)
24.3.2007: Peca, Bistriška špica Peco sva 'odkrivala' lani in med drugim našla čarobno zimsko pravljico zamedenih smrek nad planino Luža. Za obisk v 'nevarnih' razmerah je Peca zelo primerna, pri razporeditvi turnih smukov bi Bistriški špici glede na nevarnost plazov na lestvici od 1 do 5 gladko dodelila 0 ;) Iz spodnje na zgornjo planino Luža sva sledila osamljeni smučini, ki je tokrat pobočje napadla še pred markiranim odcepom - najbolj eleganten dostop. Višje umetnosti ni, več ali manj naravnost navzgor skozi vse bolj prijetno redek gozd (do 1900 m), do drevesne meje (2000 m) in do grebena (2050+ m). Ker tura brez vrha ni prava tura, sva v desno po valovitem grebenu skočila še do obeh križev na najvišji točki Bistriške špice (2113 m). Megla, veter in sneženje so zatem poskrbeli, da sva se pri smučanju nazaj grede pri prečenju pod grebenom nemarno izgubila, kar sva ugotovila šele nekje pod vrhom Veške kope. Nekaj časa sva bluzila po grebenu, neuspešno iskala zapihane sledi in končno le prisopihala do smerne table ter s kompasom poskušala vdeti v smeri planine, kar pa nama ni najbolje uspelo. V neznanem terenu sva se odločila za prečenje desno in res našla izgubljene sledi, ki so bile na gozdni meji še povsem nedotaknjene...
18.3.2007: Z ostrimi robniki po Župančičevi in z mehkobo po Butinarjevi grapi Male Mojstrovke Manjci je 'tehnika' še vedno štrajkala, sam sem bil zjutraj tudi povsem sesut in sva hudo pozno pripeljala na Vršič - izhodišče za nas, največje lenuhe. Skočila sva v popolne stopničke Župančičeve smeri, ki je bila lepo zalita in kjer podlaga začuda ni niti najmanj popustila, tudi ob enajstih ne, ko sem začel s smučanjem. Z vrha Male Mojstrovke par deset metrov do izstopa, kjer sem v presneti megli z desne zasmučal čez 'opast', oddrsal za občutek, naredil par napetih zavojev in že sem bil v ključnem delu spusta. Najbolj strmemu delu smeri, ki je bil ozek le dober meter in pol, 'razrit' s stopinjami in pomrznjeno trd, sem se zgoraj še izmaknil po še bolj strmemu robu na desni strani, zatem prečil v ožino in se s pomočjo cepina neugledno zbasal skozenj. Nižje je šlo še vedno zračno, a zelo luštno do rampe, po njej uživaško do spodnje grape in po njej začuda brez težav do vznožja stene, saj je bila vmesna kratka ožina povsem tekoče 'oddrsljiva'. (Župančičeva smer, IV, zgoraj S5, 400 m) Za posladek sva se odločila še za nekaj bolj strmo Butinarjevo grapo, ki je bila tokrat za vzpon popolnoma zalita in prav tako opremljena s 'tekočimi stopnicami'. Kar nisva se mogla načuditi, kako 'položno' je izpadla v primerjavi z začetkom zime, ko sva se obema skokoma umaknila na strmi levi strani. Dodatno je snežna podlaga med vzponom lepo odjenjala in sem grapo poskusil tudi presmučati, čeprav zgornji skok za spust še ni bil dovolj zalit. Zgoraj je bilo vijuganje zelo prijetno, zatem je šlo malo po globokemu 'gnoju' in že sem bil nad skokom. Sprva sem ga nameraval preskočiti (2- m), a me je ženska 'sladko' prepričala, da bo lažje preko skal in trav na (od spodaj) levi strani. Žal sem se (kot je grda moška navada od Adama naprej ;) dal zapeljati in zatem hudo preklinjal, ko sem tako usrano in za nameček še povsem negotovo goljufal navzdol. Skok bi bil bistveno lažji in tudi bolj varen, podlaga spodaj je bila pa primerno mehka - ampak je že tako, da se je na strmini težko odlepiti od tal. Nižje je bilo smučanje tudi zelo luštno, čez ustrezno zalit spodnji skok je šlo brez težav, iztek pa zaradi razritosti pretiranih užitkov ni več dopuščal. (Butinarjeva grapa, IV+, mesto S5, 200 m)
17.3.2007: Iz Zajzer: čez Montaž na Pecol & preko Krniške glavice Po zavarovani poti italijanskih lovcev (via Amalia) sva z Montaža poleti že dvakrat sestopala, tako da nama ni šlo v betico, kako bi se tam doli smučalo, kar naj bi uspelo Mauru Rumezu. Ključni problem je spodnjih (približno) 150 m, kjer je pot čistokrvna ferrata in jeklenica tam ne presahne. Direktni vstop desno od varoval je pa tako 'čuden', da bi moralo biti snega v žlebu vsaj ohogromno! Smer sem šel tokrat pogledat sam, saj je imela Marijana zaradi preobremenjenosti 'tehnične' težave in se je zadovoljila s prečenjem (žal tokrat 'gnile') Krniške glavice ter opazovanjem drobne črne pike... ;) Iz pomrznjenih Zajzer za kratko v kopen gozd in zatem po lepo zaliti strugi/grapi (skok na vrhu ima strm in malce rušnat obvoz na desni strani) v obsežno Krnico pod Montažem, Krničnim turnom in Krniško glavico. Marijana je naporno odlomastila po globokem gnoju, sam pa sem se po široki in plitvi grapi povzpel do stene (1900- m). Direktni vstop jasno ni bil zalit, zato sem naskočil podstavek na levi in lučaj nad 'tlemi' po nekaj čudnih prestopih le trčil ob varovala. S pomočjo samovarovalnega kompleta sem obdelal 'vertikalo', a je bil občutek vseeno zelo napet. Za dodatek se mi je najprej malce premaknila ena, zatem še druga dereza (sprednje konice so komajda še gledale izpod čevlja) in šele nad zavarovanim delom, v krnici, sem jih končno uspel ponovno namestiti. Imel sem 'ta stare' dereze, saj 'ta nove' (oboje so Salewina jajca) na alpski pancar nikakor niso sedle. Že pri prejšnjih dveh turah so bili problemi (desna se mi je zlomila, a sem imel doma na srečo rezervo od Marijaninih 'ta starih', ki so se tudi že lomile...), zdaj je šlo pa vse skupaj počasi k vragu. Za psiho tak neljubi dogodek gotovo ni nič prijeten, posebno če se po konicah derez dolgo giblješ po prečnicah in so nedaleč pod tabo le prepadne stene in obilica zraka. Na rami visoko zgoraj so mi dereze dokončno 'razpadle' in z največjo potrpežljivostjo sem jih s trakovi končno tako čvrsto namestil, tako da jih je lahko le še nož spravil s čevlja. Do vrha se mi je ena sicer še za malenkost premaknila, a so zdržale ;) Nad zavarovanim delom mi je krnica ponudila lep in dolg predah, le prečnica, ki se levo izmakne vmesnemu pragu, je bila na enem precej sitnem mestu začuda kopna. Tudi v zgornjem delu se je rampa, ki vodi desno na Montaževo severno ramo (Pleče, Spalla Nord, 2458 m) čisto na vrhu lepo odkrila. Z izbiro smeri nasploh nisem imel posebnih težav, saj so se najlažji prehodi sami odpirali, občasno so mi smer potrjevale tudi markacije ali varovala, ki so na nekaj mestih gledale izpod snega. Po sitni prečnici do rame me je čakala še bolj sitna prečnica (Velika polica, ki obkroži celotno Montaževo Z stran) do vznožja žlebu med Severnim stolpom in Montažem, tu sem bil pa od letošnje zime že domač. Snežna podlaga je bila tudi zelo pestra, od ledu do čudne mokre pajčevine, ki me je morila na zelo strmi prečnici do Pleč (skoraj meter globok, povsem moker, prazen, nekakšen pajčevinast sneg, ki ni nudil nikakršne opore). Nasploh je bilo vse skupaj v povprečju presenetljivo mokro, tudi čisto na vrhu. Za nameček, se mi je še vreme skvarilo, tako da tura ni bila čisto nič prijetna - bo treba ponoviti v lepših razmerah! Proti vrhu se od tu odpirata dve varianti, desno do bivaka in po Findeneggu ali po žlebu mimo Severnega stolpa. Izbral sem mimo stolpa, saj je bil žleb na pogled bolj zalit kot zadnjič. Nad Rdečo škrbino je bilo žal slabše zasneženo, tudi namesto izstopnega žlebu na levi sem po še eni prečnici izstopil desno na ramo, odkoder z druge strani navzgor 'prisopiha' Findeneggov žleb. S seboj sem vseskozi tovoril tudi smuči, pred turo sem malce upal na spust po Amalii (zgoraj in spodaj tokrat nesmučljivo, tudi razmere prenevarne), spust po Findeneggu sem tudi moral prečrtati zaradi derez (sam žleb je bil verjetno dovolj zalit, le prečnica pod njim na Montaževo planoto je bila vsaj za stolpom gotovo kopna - derez pa še enkrat ne bi uspel natakniti), tako da mi je ostala le normalka. Precej izmučen sem se v mokrem snegu po lažjem vršnem grebenu le privlekel do najvišje točke in brez prestanka nadaljeval s sestopom po v danih (ne)razmerah še vedno zelo utrujajočem grebenu do Pipanove lojtre, pod železjem (2550 m) sem si končno pripel smuči in navkljub temu, da sem bil 'zbit kot pes', skoraj brez truda (Hej-juhej!) lagodno odsmučal na Pecol...
14.3.2007: Krog čez Skuto Vadine, po Stebru/Grapi na Skuto, po Streži na Male Pode, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - tako kot Rinke sva tudi tale lušten krogec pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavila 'gnojna' in zelo izpostavljena izstopna gredina lučaj pod vrhom stene. Izkazalo se je, da je nepretežaven prehod preko stene res mogoč in vsaj en klin zelo priporočljiv. V optimalnih razmerah bi se morda, ampak res samo morda, dalo celo z vrha Skute peljati nazaj po smeri. Steber/Grapa Skute je bila že presmučana (V, 500 m; ena varianta se drži območja Stebra, druga velikega snežišča), a nikoli z vrha Skute. Pravzaprav sva midva na muhi imela 'le' spust po Streži (Skuta, Po Streži na Male Pode, V+, mesta S6, 350 m), kjer sva 'pozimi' na vrh že pristopila. A z juga nama tokrat po kopnem ni dišalo, severna varianta in luštna pentlja sta naju neprimerno bolj pritegnila... Zjutraj je bilo pod Ledinami škripajoče trdo, tudi višje naju je Grapa v solidnih razmerah luštno vodila navzgor na ogromno snežišče pod vrhom stene, kjer sva srčno upala na milosten nasmešek. Polica v desno deluje zelo resno in še bolj izpostavljeno, za nameček je bil začetek le bolj poprhan in sva ji takoj pritisnila dva dobra klina. Višje je bila podlaga boljša, tudi možnosti naravnega varovanja so bile odlične, tako da sva brez težav potegnila dva polovična raztežaja, kjer se nama je za nekim robom lahek izstopni žleb prismejal skupaj s soncem. Le malo sva še potipala po skali in že sva bila prek stene, kmalu zatem pa tudi na vrhu Skute. Na hitro sem se zapodil po pobočju na drugo stran preveriti možnost za spust, a zaradi cokel prav daleč nisem prišel. Od zgoraj je izgledalo sprejemljivo zalito, smer sva v grobem poznala od peš, mokra vršna plast pa navkljub skoraj poldnevu tudi ob obremenitvi ni obetala nevarnosti pretirane splazitve. Smuka je vse skupaj le potrdila, navkljub nekaj ozkim prehodom in prebojem opasti je bil spust naravnost čudovit. Zgoraj je šlo zaradi razmer in izpostavljenosti bolj previdno, posebno prečnica na rob ter prehod za njim, po vstopni rampi sva za zračen zaključek po fantastični podlagi ob neopisljivih užitkih breztežnosti odvijugala pod steno. Še močno pod vtisom evforičnega spusta sva zatem pod Rinkami po neumnem prečila preveč visoko in se 'naštamfala', ko bi lahko do izstopa Turskega žlebu enostavno zapeljala v poševnem smuku. Po žlebu je šlo tudi prav luštno, navzgor do Savinjskega sedla po lepi smučini prav tako, spust z Jezerskega sedla do Žrela naju je pa glede na slabo izkušnjo od prejšnjič zelo prijetno presenetil. Zatem sva odplačala še zadnjo tlako (polovico tokrat smučarsko povsem neužitnega Žrela peš), na presenetljivo prav nič odjenjani podlagi po plazu prismučala na snežne jezike, ki sva se jih v Ravenski 'podKočni' še dolgo trmasto držala. Izjemno lepa tura - neponovljivo!
11.3.2007: Z mejo na Mangart V čudnih razmerah sva Slovensko grapo v Mangartu, ki se zaključi na vršnem severnem/mejnem grebenu na 2500+ m, že obiskala in takrat naju je na izstopu/rami v levo naravno zvleklo v zalit ožji žleb, ki teče tik ob grebenu, a se je zaključil s previsnim skokom na 2600- m. Nadaljevanje sva le z očmi pregledala desno za robom, sklepala na priključek na Zimsko smer in se zaradi pozne ure odločila za spust. Vseskozi naju je pa 'glodalo', koliko snega bi moralo biti, da bi bilo nadaljevanje do vrha Mangarta zalito. Spletno oglaševanje pršiča in dejstvo, da s Plazja do avta še nisva prismučala, naju je potegnilo v raziskovanje, koliko dotičnemu skoku manjka v slabi zimi? Veliko! Slovenska grapa se nama tokrat ni več zdela posebno strma, razmere za smučanje so bile sicer skoraj idealne, a sva spust zaradi namere po nadaljevanju do vrha zastavila na Italijansko pot. Manjca je kar preveč ugibala o morebitni pomrznjeni podlagi na izpostavljeni prečnici, tako da je smuči odložila pod grapo in lahkotno potegnila navzgor. Na vrhu grape naju je levo v nadaljevanju žlebu takoj presenetila uvodna stopnička, ki se ni dala kar tako ugnati. Sneg nad skokom je bil prhek, skok suh, tako da sem moral poskusiti čezenj z zatikanjem cepinov in derez. Brez nahrbtnika, z varovanjem in z nekaj 'zanimivimi prestopi' (takšno terminologijo rad uporablja Marko Prezelj, le da pri njemu ta besedna zveza pomeni M8, pri nama gre pa gotovo bolj v stilu M1+, če to sploh obstaja ;). Višje je bila še ena lahka stopnička, zatem pa previsni zaključek (manjka vsaj 3 m snega, sezona 2001 bi bila morda zadostna), ki sva ga ugnala po zelo zračni gredi desno čez rob in spustom v sosednji žleb. Nadaljevanje je bilo dovolj zalito, tako da sva 50 m višje že dosegla ramo, kjer sva se priključila na Zimsko smer. Na vrhu sva se odločila za sestop oziroma spust po Zimski smeri, kar je bila gotovo odlična izbira, saj so se razmere izkazale za zelo dobre. Vršni del do rame uživaški, dolga in izpostavljena prečnica dovolj zalita in z 'mehko povrhnjico', le njen zaključek, kjer sva se čez rob nezalitemu vstopnemu skoku izmaknila na Italijansko pot, je bil zaradi napihanega snega malce sumljiv. Zelo zračen prehod do jeklenic je bil zatem lušten, edina ožina pod jeklenico dovolj široka, zatem pa spet uživaško do izteka Slovenske grape, odkoder sva na Mangartsko sedlo družno lovila čim lepše smučljive flanke. Vršni del Plazja je bil zaradi skorje zatem sicer tečen, v srednjem delu sva na levi strani začuda našla še nezvožen pršič, ki naju je mehko razvajal skoraj do gozda. Nižje sva kar naprej po 'strugi' sledila smučinam, ki so se gozdu 'povsem' izmaknile. Dosedaj sploh nisva vedela, da se da s Plazja tako lepo prismučati v Mangartsko dolino - spodaj sva vedno imela kopno in markirana pot gre strogo po gozdu. Lepa, pestra tura!
10.3.2007: Smučarski šopek nad Pokljuko Po normalki živahno na Viševnik, spust na Srenjski preval, zagrizen skokec na in spust z Malega Draškega vrha na Jezerca ter malce manj poskočno na Veliki Draški vrh. Ta varianta vzpona (opcija je tudi lep spust z Viševnika po Široki/Osrednji grapi na izravnavo pod Jezerci) na VDv je resda daljša, a bistveno bolj smiselna in smučarska kot dolgovezna normalka prek Konjščice, ki je nekako ne prebavljava najbolje. Šopek sva začinila z nabiranjem nama še neznanega cvetja - nadaljevala sva z nič posebno težkim spustom v Vrtačico, odkoder sva se usmerila v zelo izrazito grapo, ki naravnost navzgor skoči na vršni plato Tosca. Z užitkom sva odpikala navzgor, skočila na vrh Tosca in odsmučala po smeri pristopa. Grapa je razen ožine v srednjem delu dovolj udobno široka za zavijanje, strmina nikjer ne popušča in doseže (do) 45°, zato pa naju je malce motila v večjem delu pomrznjena podlaga. Marijano je celo tako znervirala, da je malce nad ožino iz grape prečila levo, odkoder je po širokih vesinah odsmučala v Vrtačico; sam sem se medtem 'glih-za-glih' zbasal skozi ožino in odropotal po 'ledu' navzdol. Smer Grapa v vzhodnem pobočju Tosca je uradno (p)o(d)cenjena s III, več odzivov na prenizko oceno je že bilo, nekaj smučarjev in deskarjev je v grapi celo našlo 'izgubljeno rokavičko' (v bližini je smer Direktna rokavička, V). Zaradi bolj zahtevnih razmer oceno bolj težko pritisneva, a glede na podobne spuste v bližini bi bila IV- bolj smiselna. Z Vrtačice sva nadaljevala proti Studorskemu prevalu, bolj ali manj optimalno vdela nit in skočila še na Ablanco. Marijana je imela 'ledu' dovolj, sam sem se z vrha spustil po Gamsovi grapi, ki sva jo nekam 'švohotno' zasneženo spoznala lani v pristopu. Tokrat je bila lepo zalita in navkljub pomrznjeni podlagi prijetna za spust. S šopkom sva tako zaključila, nadaljevala na Konjščico in po 'nebodigatreba' vzponu nazaj na izhodišče na Pokljuki. Maratonček nad Rudnim poljem je bil zelo pester in prav prijeten. Motil naju je le sunkovit veter, ki je mestoma tako nemogoče nabijal snežne iglice, da je slišal tudi marsikatero gorko, po drugi strani nama je pa še kako prav prišlo, da nevarnega gnoja navkljub soncu nikjer ni bilo. Še tole, sesutega pancarja še nisem uspel popraviti (Kaj res nihče od vas nima odvečnega rezervnega dela? V ProMontani gre s popravili žal bolj počasi.) in sem iz naftalina potegnil ta stare dirkalne alpske. Očitno sta se nogi razvadili, tako da sta celotno turo neprestano godrnjali, odsekoma prav nevzdržno ;)
4.3.2007: Hudičev žleb + Huda polica = Hud(ičev)a tura ;) Pred turo se nama je po glavi podilo veliko 'čejev', ki so se na koncu vsi po vrsti optimalno razrešili, a sva do večera vseeno komajda zaključila s krogom. Poskus izpred tedna nama je precej pohitril dostop do samega Hudičevega žlebu, po drugi strani naju je takrat ocena lednega skoka hudo prevarala, na koncu se je prav ta edini 'ne-če' izkazal za edinega 'če'! Nov sneg in morebitni zameti nama niso delali preglavic, saj je bil Hudičev žleb splazen, enako Žleb Hude police (visok skoraj 800 m, najdaljši ozebnik JA, omogoča najlažji prehod s Poliških Špikov v Zajzera), ki je bil dodatno tudi že dodobra presmučan in smučine so nama ponudile odličen prehod v Spodnjo Špranjo, tudi popoldanska podlaga na sončni strani ni bila obupni gnoj, ampak luštni gnilec... Iz Zajzere kot zadnjič v grapo, ki naju je dostavila do škrbine Turna pod Cijanerico. Tokrat sva se v krnico namesto sitne in sumljive prečnice nad škrbino spustila z nje 50 m po žlebu na drugo stran in tam šele prečila v Cijanerico. Naprej do Hudičevega žlebu in v njem do skoka se nama je tokrat hudo dolgo vleklo, nasploh naju je v nedeljo vseskozi zabavala optična prevara bližine. Pod skokom sva se navezala in začudeno gledala v tri prusike, ki so viseli s stene desno ob skoku. Ob temeljitem in neprestanem tuširanju s pršičem sem se zagnal v ledno/snežni 'skokec', preplezal vstopni stopnici, zatem nekaj časa tudi v razkoraku in s pomočjo praskanja po gladki skali pretelovadil čez navpični odsek ledu ter se zataknil v začetku ključne in najvišje kaskade, ki je premogla le prhek sneg, naklonina pa je pogledala celo prek navpičnice. Gvozdenja v previsu z antenami na nahrbtniku nisem zmogel, saj me je kar odnašalo ven, zaradi tekočega snega vseokoli mene nisem videl skoraj nič, pri poskusu vpetja vrvi (tretje, zadnje vmesno varovanje: svedrovci + prusiki) se mi je še matica odkotalila v nepovrat, polovična vrv tudi ne bi bila dovolj dolga, tako da me je Marijana spustila nazaj pod skok. Hudiča! Klinar ima povsem prav, tale žleb je res od samega vraga. Sidrišče sva pomaknila nekoliko višje do lednega vijaka, kjer se je začel težji del, odvrgel sem nahrbtnik in se pošteno jezen in odločen zaprašil v skok. Do ključnega dela sem bil hitro, zatem sem ob 'nemogočem' tuširanju počasi 'goljufal' kvišku (Ob tako dobro urejenem varovanju je beseda prehuda, ampak prav tak in zelo intenziven je bil občutek!) in za silo gvozdil čez najprej previsni in zatem navpični sneg, na katerem okla niti enkrat nista resno zagrabila, za ravnotežje sem se z desno roko poslužil tudi prusika in s težavo dosegel izstopno stopničko, ki je bila 'hvalabogu' ledena. Kaj takega pozimi še nisem skusil, vse kar sva lednega plezala letos, je bila prava mala šala v primerjavi. Ampak varovanje je pa odlično, brez tega bi zagotovo obrnila! Nad skokom sem olajšano vpel svedrovec, vrv se je tudi skoraj iztekla (30 m), zatem me je čakalo težaško in zamudno delo vlečenja nerodnega nahrbtnika, Manjca je bila pa na koncu zelo spretno čez. Vsega skupaj sva v skoku uživala in zmrzovala skoraj dve uri, naslednjič se bova znala primerno obleči, saj pri takem tuširanju vse leti za vrat, v rokave,... Nad skokom sva napredovala na kratki vrvi in brez varovanja, kajti razen krajšega skokca in bistveno bolj strmega žlebu do Škrbine nad Plazom (2530 m) ni več težav. Na sončku nisva uspela prav nič polenariti, na hitro sva se preobula in po zmerno strmem in izpostavljenem žlebu/rampi odsmučala na Montaževo visoko planoto. Razmere so bile za spust kar ugodne, težave bi ocenila s III+, 300- m. Po prostranih pobočjih sva zatem odsmučala pod ostrogo Špika nad Plazom in prečila do vpadnice Škrbine nad Cijanerico, kjer se je pričel drugi del ture, midva sva bila pa že pošteno zmahana. S smučmi sva počasi (umetnost je nič misliti, le dovolj dolgo in vztrajno prestavljati noge ;) dosegla izravnavo pod škrbino (2150- m), odkoder sva imela ogledan pristop na Špik Hude police, ki kar sam vabi: široka rampa desno in prehod na drugi strani robu na vršno pobočje. Rampi sva se celo izmaknila desno in vdela direktno navzgor po ozkem, a zalitem žlebičku. Počasi, naporno, a brez posebnih težav sva iz prve zadela Škrbino nad Hudimi policami, na sam vrh Špika Hude police (2420 m), čeprav do njega ni niti 100 m, se nama pa ni več ljubilo. "Letos sva bila zgoraj že na obisku, pa tudi smučala sva že z vrha. Kdaj drugič," sva na povabilo utrujeno odmahnila z roko. Smučine v žlebu so naju razveselile, tudi izstop Žlebu Hude police tokrat ni bil tako strm, kot sva ga imela pri spustu pred leti, vseeno je naklon zgornjih 150 m spoštljivih 45°, nižje pa strmina močno popusti, izpostavljenosti ni; v nasprotju s podcenjeno III, bi ga midva ocenila s IV-. V zgornji polovici žlebu sva v kompaktnem snegu užila odlične razmere, prvi zavoj, drugi ("Hej, nekaj je narobe!"), pa tretji, četrti ("Res nekaj ne štima!"): preveril sem levi pancar in presenečen 'zapopadel', da je odneslo zatič iz mehanizma hoja/smučanje - smučal sem na 'walk'! Pri takem načinu noga nima potrebne opore, po drugi strani je to odličen trening in preskus, kakšno je tvoje 'smučarsko težišče', saj v primeru nevtralnega položaja na smučeh skorajda ni razlike. Pri težišču nazaj je v takem načinu nemogoče in na strmini tudi nevarno smučati, saj je padec vseskozi 'na dosegu'. Glede na to, da mi je zaradi malomarnosti na 'walk' uspelo presmučati celo Tumovo smer v Špičju, se nisem dal posebno motiti in sem vse skupaj vzel za trening težišča, ravnotežja in pozornosti, ki pa je nižje kar nekajkrat popustila. V spodnji polovici naju je vse bolj 'razveseljevala' že pomrznjena in od smučarjev razrita skorja, zato pa so se nama smučine povsem nepričakovano in več kot primerno odkupile pod žlebom. Problematičen je prehod čez prag v Spodnjo Špranjo; na desni strani (od zgoraj, do tja naju je ločilo kakih 100 m vzpona) vodita navzdol lahka 'kanjon' ali rampa, na levi pa markirana pot, ki ni smučljiva. No obstaja še ena: sledila sva smučinam daleč levo in vseskozi počasi navzdol, vse do vpadnice Špika Hude police, kjer sva prejšnji teden sčarala zasilen prehod. Smučine so nama razkrile kar lahak prehod na desni strani in v Spodnjo Špranjo naju je popeljala zvečer pošteno pomrznjena prečnica. Spodaj je za utrujene ude sledil še trd rodeo v Zajzera, po tekaški progi je šlo za zaključek povsem sproščeno in kar samo od sebe. Čudovito lepa in večinoma samotna pustolovščina! A tudi dolga in zelo naporna pentlja, prav kmalu se nisva spravila k sebi ;)
3.3.2007: Rateške Ponce iz Mangartske doline V celoti zamorjeno jutro naju je pod steno že pripravilo do obrata, a je kompromis ("Sam mau skočva pogledat do skoka, brez smuči!") začuda obrodil 'vzvišene' sadove. Bolj revna snežna podlaga se je vdirala navkljub temu, da je grapa obilno splazila (JZ grapa Visoke Ponce, ki pada s Forcella Ponza) - in po takem je smuka prava muka ;) Višje so se razmere popravile, skokiči so bili tudi ustrezno ledno-snežno zaliti, tako da sva bila ob neprijetnem tuširanju hitro čez. Nad skokom (1800 m) se grapa porazgubi na velikem snežišču med Visoko in Srednjo Ponco, kjer sva v labirintu prehodov v smeri Srednje Ponce z očmi iskala primerno, zvezno zalito smer. Usmerila sva se proti najbolj obetavnemu in izrazitemu kandidatu, katerega vstop je strma rampa v desno. Tudi vsi od spodaj skriti prehodi so se višje lepo odpirali, zaključni del je celo postregel z več izstopi na greben, midva sva se odločila za vabljivega desnega, ki je vodil nekam čez rob, kjer naju je tesno objela nama tako 'ljuba' megla in tudi veter pri silovitem trepljanju ni hotel prav nič zaostajati. Za robom sva pretipala naravnost navzgor na vršni plato široke Srednje Ponce - verjetno sva pristopila na glavni (2231 m), nemara celo na južni (2226 m) vrh, sva ugibala zgoraj. Od ideje prečenja do Visoke Ponce in nama od predlani poznanega sestopa sva se hitro poslovila in se za sledmi usmerila navzdol. V nasprotju s pričakovanji se na nobeni od 'stopnic' dol grede nisva uspela zatakniti, pravzaprav sva ugotavljala, da bi se celotno smer dalo lepo presmučati, če bi le bilo več snega, posebno skok v grapi (ali njegov obvoz, enega sva pretipala lani) zahteva bistveno debelejšo podlago. V območju najinega vzpona poteka smučarska smer Krpica (V+, 750 m), začuda sva se glede na opis verno držala tudi ledno-snežne Mesečeve smeri (IV/4, 700 m, 50-85°, UIAA 4), ki je v zgornjem delu očitno našla najtežje možne prehode ali pa ima odločno previsoko oceno, takole preko palca za (slabi) dve stopnji...
1.3.2007: Y Begunjščice (bis) Dekleti sta na vsak način hoteli v Y in to 'ta desnega', pa smo popoldne skočili na obisk. Pršiča zaradi previsokih temperatur ni bilo več, tudi sam vršni del spusta je bil bolj ubog kot v torek in še 'megleni piš' nas je moril. Za silo se je vseeno dalo 'zbasati' do mesta, kjer smer z robu zavije v grapo, tam so nas že pričakale zelo solidne razmere, spodaj na plazu pa ni bilo nič posebnega...
27.2.2007: Neusmiljeno uničevanje pršiča na Begunjščici Navkljub le popoldanskemu skoku sva bila odločena, da do večera posmučava čim več pršiča. Na Šentancu sva skočila v stopničke in v zgornji polovici odvila iz stopinj desno v Vzhodno grapo (IV-, 300 m), po kateri sva se v megli že vzpenjala. V popolni vidljivosti je začuda smer težje izbrati, saj tako spodaj kot zgoraj ponuja (vsaj) dve varianti, nekakšen X. Zagnala sva se v pregledni desni vstop in od križišča nadaljevala vsak s svojim izstopom na greben. Mestoma so naju sicer presenetili in zelo upočasnili globoki zameti, a sva razmere ocenila za še dovolj varne. Potrudila sva se še na predvrh Begunjščice (2043 m, nad Grapo Y) in zgornji del Vzhodne grape odsmučala vsak po svoje, spodnjega pa po 'nepristopni' varianti ter dodajava, da je smer malček precenjena, v najlažji izbiri smeri zagotovo! Pod steno so bile smučarske razmere vse bolj uživaške, globok pršič v Šentancu naju je zatem mehko razvajal vse do smučišča. Še enkrat sva se zagnala po stopinjah navzgor, tokrat sva jim sledila do grebena, Marijana je nadaljevala proti vrhu Begunjščice, sam sem se tudi drugič ustavil na predvrhu in upal na zaliti desni krak Grape Y - levega sva namreč že parkrat odpeljala, v desnem sva bila enkrat in še to le peš. Po izpostavljenem robu so se mi dovolj zasneženi prehodi lepo odprli, enkrat je bilo sicer potrebno tudi skočiti, z robu v grapo je šlo uživaško, po sami grapi pa fenomenalno. V spodnji polovici ima grapa ožino, ki se je dala v 'super pršiču' odpeljati tekoče in brez zmanjševanja hitrosti, noro! Na plazu pod steno Marijana žal ni delila mojih superlativov, saj je imela v Centralni od preštevilnega obiska nov sneg razrit v ogromne kupe. Na širokem plazu sva našla še dovolj nedotaknjenega belega prahu in sva 'juhuhu' odvihrala v dolino.
25.2.2007: Begunjska Vrtača, Meglena smer V popolni megli smo upali na nasmeške v levem delu stene Begunjske Vrtače in ciljali nekam v Ostržkovo ali Jančevo smer. Smeri sta bili že 'presmučani' (slednja sicer bolj zbasana ob vrvi - ob skromni snežni podlagi v smeri namreč preži kopen kamin s slabo petico), tako da posebnih težav pri plezanju nismo pričakovali. Na Spodnjem plazu nas je obvila gosta megla, počasi smo prečili desno in čudežno zadeli neko zelo pripravno in izrazito vstopno grapo. Na slepo smo se zagnali noter, zatem nas je teren navkljub nični vidljivosti čudovito brezgrajno vodil in usmerjal vse do vrha. Smer se vseskozi giblje po bolj ozkih, plitvih in ne posebno dolgih žlebičih, ki jih kot ogrlico navezujejo prečnice, pri čemer je bila pravilna odločitev povsod v desno. V spodnji polovici smeri smo naleteli na skok, ki na pogled sicer ni obetal posebnih težav, a se je izkazal za zelo tečnega. Kot prvi sem moral odvreči nahrbtnik z antenami, zatem sem se počasi le pregoljufal čez (slabih 10 m); v trdem snegu ali ledu sploh ne bi bilo težav, tako pa prhek sneg oklu ni ponujal nobene pametne opore. Za sabo sem bolj ali manj povlekel še štiri nebogljene vreče... Kolk bosta dekleti hudi! ;) Na polovici stene smo v nekem temačnem kotlu (po prečnici desno/navzdol) naleteli na zapihane stopinje in tudi višje so nam 'tupatam' potrjevale pravo izbiro. Greben smo dosegli na vršni 'žagici', levo od vrha. Pogled v vodniček je razkril, da smo vdeli Jančevo smer, 600 m. 24.2.2007: Hudičev žleb Zahodnih Julijcev, poskus Z Nabojsa je najlepši in zelo vabljiv pogled v žleb, ki v Cijanerico pada s Škrbine nad Plazom (2530 m); ozka, 650 m visoka in temačna grapa - Hudičev žleb Zahodnih Julijskih Alp (škrbina med Špikom nad Plazom in Vrhom Brd, prva ostra zareza levo od Montaža). S turo sva odlašala že nekaj časa, saj so naju ob bolj ali manj skromni snežni podlagi zadnjih let obljubljene petice v kopni skali preveč strašile. Od letos imava nekaj izkušenj v ledu, tako da sva računala na 'ledni preboj', v optimalnih razmerah naj bi bil žleb celo smučljiv! Uvodni problem je že dostop v Cijanerico, saj po žlebu, ki navzgor vodi iz Špranje, ni kruha, a se da skoku izmakniti na poraščeni levi strani. Midva sva imela od poletja na voljo še en luštni 'leteči štart', ki sva ga zastavila po grapi, tik desno/severno ob izrazitem Turnu pod Cijanerico, prehod s škrbine v Cijanerico (možnih je več prečnic) sva si pa ogledala letos pri 'preboju' preko Tratice. Na vse sva računala, le vreme se v soboto ni hotelo držati načrta, tako da sva imela pravi obisk prestavljen in več kot teden ne bova (in tudi nisva!) strpela... ;) Iz Zajzer do markiranega razcepa pod Špranjo, desno do vpadnice grape, ki pada med Turnom pod Cijanerico in grebenom Brd ter po plaznem stožcu do vstopa. Sprejela naju je zelo luštna in presenetljivo lahka, 450 m visoka grapa, z enim samim, kratkim in nezahtevnim lednim skokcem. S škrbine sva prečnico v Cijanerico ob popolni nepreglednosti poskušala vdeti na 'šesti čut', kar nama je bolj ali manj lepo uspelo lučaj nad škrbino, kjer je bilo glede na strmino in izpostavljenost kar preveč nepredelanega snega. V Cijanerici naju je sprejela megla in zatem še bolj temačen Hudičev žleb. Temperature so bile precej višje kot napovedane, sneg je bil tako že dopoldne moker, pomalem je tudi rosilo in šele pod Hudičevim žlebom je pričelo nalahno snežiti. Hitro in brez težav sva se vzpenjala po grapi, kjer se glede na vse bolj pogoste snežne zavese pršnih plazičev kar nisva mogla odločiti o nadaljevanju ali obratu. Dilemo je razrešil ledni skok v zgornji polovici grape in na vrat na nos sva jo popihala navzdol, saj take težave za naju pomenijo ogromno izgubo časa, morebitnega pršnega plazu in poleta iz grape si pa niti slučajno nisva želela - enkrat je bilo več kot dovolj! Na hitro sva se preobula in odsmučala ven iz plaznice v Cijanerico, kjer sva sklenila poiskati čimbolj direkten prehod v Špranjo, a je bil tudi tokrat težak svet od zgoraj tako nepregleden, da sva se reševala po zamudni in izpostavljeni gredini daleč v desno do vpadnice pod Špikom Hude police (med V in SV stranskim grebenom), kjer sva nižje s pomočjo ruševja na levi strani le staknila zasilen prehod v Špranjo. Od spodaj sva si zatem lahko ogledala tudi direktni prehod iz Cijanerice, tik levo od globokega žrela, potencialno smučarsko užitno...
23.2.2007: Preko Visokega Kanina Nihajka na Neveji je ob osmih že obratovala (tekma v smuku), nama se ni dalo šibati navzgor (od devete naprej je po smučišču prepovedano hoditi) in sva se nekam zmahana prvič v 'karieri' turnega smučanja odločila za udobno goljufijo. Za začetek sva imela probleme s krvavškim/ljubeljskim sindromom, saj nama neprijazni žičničarji niso hoteli 'zrihtati' karte (lajna: blagajna se odpre ob devetih), tako da sva šele po vseh možnih 'tišastih vižah' in prijazni gospe le uspela predčasno kupiti vozovnici, zatem sva se drenjala v nihajki in nerazpoložena le prispela na zgornjo postajo - gneče in vsega tega 'šmorna' v gorah ne prebavljava. 'Nikoli' več! Višje naju je kmalu preplavila tišina, ob uživanju v 'kristalnem' vremenu nad meglenim morjem sva se po desni varianti ob/pred Sella Bila Pec bližala Sella Ursic in ob strmih vložkih ugotavljala, da je ta smer bolj primerna za spust. Še pred sedlom (pod čuklo) sva odvila desno na Kaninski led in prek nepreglednega terena dolgo vijugala do vznožja severne stene Visokega Kanina. Iz izkušnje lahko zapiševa, da je varianta preko sedla udobnejša, saj sva enkrat zimski vzpon tam čez že vlekla (zaključek v okviru zavarovane poti Julija). Tokrat sva imela na muhi Findeneggov žleb, ki pripelje na Kaninsko škrbino in je v tem delu najbolj naraven prehod na greben, a zahteva kar nekaj snega, da je ustrezno zalit. Žleb je bil na pogled morda ravno za silo zalit in res naju je le s težavo spustil preko. Potegnila sva tri polovične raztežaje, od katerih je prvi zahteval zelo nežno plezanje po revno zalitih lednih in snežnih prehodih, ki so se odpirali levo in desno, drugi je bil lažji, tretji je spet premogel zelo delikaten prehod, kjer se je prvi 'breztežno' pregoljufal čez. Sam žleb je sicer visok le nekje dobrih 50 m, navpičnice ne premore, v povprečju ima naklon nekje 50°-60°, podaril nama je pa celi dve uri plezanja - toliko kot celotna Teranova smer! Po vršnem grebenu sva bila hitro na Visokem Kaninu in si vmes ogledala dve možnosti spusta. Z vrha poteka v okviru (južne) poti na Kaninske pode zahtevna smučarska petica in vršni del sva najprej skočila raziskat peš. V poštev sta prišli celo obe opciji zgornjega dela, saj sta bila tako zavarovana gredina, ki pripelje v žleb med VK in vmesnim vršičem do Malega Kanina, kot tudi sam žleb v celoti zalita. Zaradi globokega gnilca na gredini sva tako z vrha najprej izbrala smučanje po grebenu v škrbino, zatem sva se po ozkem žlebu spuščala navzdol, dokler nisva naletela na mesto 'živega ledu'. Nadaljevanje je bilo tudi ozko, spodnja gredina, ki pripelje na pode pa ni bila prav bogato obložena. Zaključila sva, da neugledno in ozko drsenje nima smisla in sva se povzpela nazaj na škrbino, ter zastavila s spustom z Malega Kanina po V grebenu, kjer naj bi bile težave le za tri in tudi s Kaninske škrbine nama je zaradi udobno širokega terena takoj padel v oči, le prehoda za robom se ni videlo. 'Štamfanje' s škrbine na vmesni vršič je bilo presneto zračno, spust v naslednjo škrbino lahak in tudi vzpenjanje na Mali Kanin je bilo 'prijetno'. Zatem sem odsmučal na levo stran grebena in iskal 'manjkajoči' prehod, ki pa ga od zgoraj zaradi nepreglednosti nisem uspel vdeti, tako sva vsak na svoji strani J grebena Malega Kanina na 'slepo' nadaljevala v smeri rame Pod Kaninom. Tu nekje sva oba prestopila na Z stran, kjer sva tik ob grebenu ulovila zalit prehod, nižje naju je greben spet popeljal na V stran, kjer sva imela na voljo dve varianti. Najbolj naravno je izgledalo smučanje kar naprej pod grebenom do škrbine Čez dol in v loku pod Črnim voglom v Zadnji dol, a naju je zaradi pozne ure premamila zelo široka, a nepregledna rampa, ki bi naju lahko dostavila v sam zatrep Zadnjega dola, odkoder ni daleč na 'zgornji plato' Kaninskih podov. Razvejana in od zgoraj nepregledna rampa je bila vse bolj strma in izpostavljena, tudi podlaga (pomrznjena skorja, ki se vdre ali pa tudi ne) je bila hudo tečna, a so se prehodi neverjetno luštno odpirali pod nama in pogled čez zadnji rob je le razodel, da bova prišla 'dol'. Spust sva ocenila z: Visoki Kanin, J greben, IV-, 400 m. Nemudoma sva 'odmaglila' preko podov navzgor v smeri Škrbine v Pečeh, ki med Visokim Kaninom in Hudim Vršičem ponuja najlažji in najhitrejši prehod na severno stran. A kako so se nama podi razvlekli (ime Dolgi prodi je povsem na mestu ;), za nameček je na grebenu zmešnjava škrbin in vršičev, tako da nama je poznavanje terena ravno še omogočilo točen vbod. Vršni del žlebu, ki pada s škrbine na S, ni bil zalit (dobrih 45°, ozko - glede na izkušnje je zelo redko dovolj zalit za smuko, trikrat sva bila v njem, le enkrat sva se tudi s smučmi zbasala skozenj), tako da sva ga obdelala peš, spodaj sva ob pastelnih večernih barvah za kratko užila fantastično smuko, zatem po predirajoči skorji ustaljenega turnega smuka izpod Sella Ursic odvijugala na sveže steptano smučišče, kjer sva v mraku odsmučala v dolino. Neveja, Kaninski led, Findeneggov žleb, Visoki Kanin, spust po J grebenu v Zadnji dol, Kaninski podi, Škrbina v Pečeh, Prevalska ravan, Neveja. 'Ja, prov fajn je blo!'
22.2.2007: SZ greben Jalovca "Sam na Jalovc skočva!" sva se navkljub mokri napovedi prepričala v kratko turco in pri tem ob tako čudovitem jutru na izhodišču v Planici nikakor ni moglo ostati. SZ greben Jalovca se nama je v letošnji zimi ter polno zaliti Jalovčevi glavi že nekajkrat podil v mislih in vse večja želja naju je navkljub dejstvu, da s seboj zaradi 'napačno ugibajočih vremenkotov' nisva imela 'nobene' opreme, pod ozebnikom usmerila desno na ramo nad Kotovim sedlom. Povsem na desni strani stene je navzgor povabil zalit žleb in naju prav lahkotno dostavil na kar oster greben. Sestopila sva par deset metrov na drugo stran ter ulovila zelo strmo rampo, ki je navzgor vodila vzporedno z grebenom in zahodne strani grebena sva se zatem držala vse do vrha Jalovca. Na vrhu rampe naju je pričakalo edino kopno mesto, po izpostavljeni polički sva prečila desno do kamina, kjer naju je na veliko vesino popeljala jeklenica. Prečenje pod Malim Jalovcem je postreglo z dolgo in večinoma trdo prečnico ter dvema prestopoma žlebu, pri čemer je bil zelo strm sestop v drugi, najbolj izrazit žleb kar siten, saj nama je pod mokro vršno plastjo snega nagajal led, zato pa so nama na pomoč tik nad žlebom spet priskočile jeklenice. Prehodi iz žlebu so bili zatem še bolj strmi, vršne vesine Jalovca pa prav prijeten zaključek izjemno čudovitega pristopa. Eden lepših zimskih pristopov na julijske odličnike! Navkljub pozni uri je bila želja prvič smučati z vrha Jalovca premočna in sem se odločil za spust, Marijana pa na slepo ni hotela odsmučati in je takoj nadaljevala s sestopom po normalki. Težjih smeri namreč ni pametno smučati, ne da bi se pred tem po njih povzpeli in preverili tako razmere kot smer spusta. A Jalovec poznam skoraj 'na pamet', moker led pod gnilcem me pa tudi ni motil, saj robniki po takem odlično zagrabijo, 'le' plazečemu gnilcu se je potrebno taktično izmikati. Z vrha sem odsmučal po desni strani, v škrbinici prečil čez greben in se držal velike vesine 'daleč' pod grebenom, ki me je ob previdnem obremenjevanju gnilca pripeljala do vstopa v ključni del spusta: zelo izpostavljen prehod in prečnica visoko nad Loškim žlebom. Začuda mi ta del ni delal posebnih težav, saj se je dalo med skalami prav elegantno odvijugati do prečnice, po njej sem pa navkljub 'žrelu globoko pod nogami' lahkotno lovil breztežne zavoje. V celoti se je dalo smer zelo tekoče odsmučati in sem vse ključne prehode ob skromni zalitosti kar srečno vdel, saj sem le trikrat (po)drsal po skali. Še več, izkazalo se je celo, da je imela Marijana mnogo več težav peš, kot če bi se odločila za spust na smučeh, saj so gnilec, cokle in led za peš sestop 'smrtonosna' kombinacija. Zatem sva družno odvijugala po lepo smučljivem, zbitem ozebniku, tudi pod njim je šlo odsekoma solidno, nižje je vse bolj morila predirajoča se skorja, ki je dovoljevala le zelo prefinjeno obremenjevanje, na ravnini in po gozdu je zatem lepo letelo, tudi cesta v Planico je šla hitro. Z nasmehom je bila zaključena še ena luštna tura in bogu nepričakovano 'ukraden' nad meglenim morjem čudovito sončen dan. Hvala in seveda bi še! ;)
21.2.2007: Utapljanje v Teranu Glede na avtocesto, ki vodi do, v in iz Terana sva upravičeno pričakovala luštno ledno smer in jo tudi dobila: Teranova smer, III, 3, M, 50°-80°. Med vikendom so se notri podile cele horde plezalcev, vključno s številnimi tečajniki, tudi v torek sva občudovala kačo plazečih se pijancev in sva se ji odločila pridružiti. Z avtom do spodnje postaje gondole, kratek dostop, razmeroma lahka ledna smer, urejena sidrišča, kratek sestop in vse našteto dodobra uhojeno. To je glavna atrakcija - moto alpinistov je seveda UDOBNO! ;) Namesto napovedanega jasnega vremena sva na izhodišču vedrila v avtu, se navkljub kapljanju le odločila za turo in kot naročena dosegla vstop, ko je prva naveza ravno izginila preko lednega traku. Prva dva snežna raztežaja sta lahka in sva jih na špagi obdelala sočasno. Zatem sta sledila dva ledna raztežaja, od katerih je bil prvi zaradi navpičnega mesta za naju kar težak, drugi pa nadvse lušten. Najtežje mesto je sicer v vodnikih ocenjeno z 80° ali 85° (3 m), nama se je pa dozdevalo, da naju je zaradi številnih ostrih udrihanj (ena Pikica je to glasno priznala ;) tisto mesto kar lepo pričakalo v vertikali. Pod njim sem zavrtal ledni vijak in bil prepričan, da se bom na en-dva-tri potegnil čezenj. A me je presenetilo malo manevrskega prostora, od udarcev precej načet led, za nameček se je pri obremenitvi cepina odlomil 'velik' ledni kos, me zadel v glavo, prebil ustnico in sem skoraj izgubil ravnotežje. Zgrabil me je sveti bes in sem mlatil po ledu, dokler okla nista vzorno tičala v zmrznjeni vodi. Marijana je komentirala, da je dol letelo kot za stavo - na srečo sta oba sidrišča pod lednima raztežajema varno skrita v kotu pod previsom. Nad lednim delom je sledila zmerno strma in udobna snežna grapa, ki naju je pripeljala do ogromnega kotla/zatrepa, odkoder je v levo že vodila izstopna polica. Prečnica je sicer izpostavljena, a v danih razmerah ni bila nič posebno zahtevnega, prav na koncu, nekaj cm pod robom stene sta naju presenetila celo dva svedrovca. Nasploh so vsa ključna sidrišča lepo urejena, midva sva za vmesno varovanje dvakrat privila ledni vijak, eno sidrišče (nad lednim delom) sva si pa uredila v snegu, varovala sva se tri raztežaje. Orientacija v smeri je tudi povsem enostavna, naravnost navzgor. Sestop je bil zelo udoben, po bob stezi do Žrela je šlo večinoma noro hitro po riti, skozenj tudi brez derez ni bilo sile, pod njim sva se po udobni gazi večinoma lahkotno dričala. Navkljub manj ali bolj močnemu kapljanju z neba, namočenem snegu in turobnem vremenu sva celo turo močno uživala.
20.2.2007: Krog čez Rinke Vadine, Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - takšen lušten krogec sva pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavil silovit veter, zaradi katerega sva na vrat na nos pobegnila iz S stene Koroške Rinke. Veter naju je dobil v kremplje na koncu prve prečnice in je bil tako nenaden ter silovit, da nama je od mraza in snežnega piša postalo neznosno slabo ter sva se le mukoma popokala nazaj na varno. V čudovitem torkovem vremenu je bilo tokratno potepanje eno samo uživanje brez meja! Razen smuke z Jezerskega sedla v dolino, tam nama je snežna podlaga le izstavila dnevni račun - skorja, neužitno Žrelo, plazovina, ruševje... ;) Davo je s Koroške Rinke v okviru zavarovane poti na Vadine že smučal (VI, 350 m), za naju je bila kot ulita za vzpon in le v izjemnih razmerah in polni zalitosti bi se je morda kdaj lotila tudi na smučeh. Do vršne glave si sledijo tri dolge in vse bolj izpostavljene prečnice, sam zelo strm zaključek je bil pa spihan in prav ta del je gotovo ključni del spusta. V sledenju logičnih prehodov preko stene sva izjemno uživala, tako da naju je vršnih nekaj deset metrov praskanja po skali in vlečenja za jeklenice kar grobo prebudilo iz pravljice. Z vrha sva odsmučala do kotanje pod Kranjsko Rinko, ji skočila na vrh in jo posmučala po edinem zalitem prehodu, povsem na desni strani (gledano od spodaj), kjer je začetni del kar izpostavljen, težak pa ni in tudi sneg je bil čudovit 'škripec'. Po osončenih/odjenjanih vesinah sva odvihrala v škrbino pod Tursko goro, kjer naju je pričakal še Turski žleb z odlično zbito podlago, le na koncu naju je utrudila skorja. Ob čudovitih razgledih vzpon do Savinjskega sedla ni bil predolg, tudi smučina do Jezerskega sedla je bila potegnjena, zatem sva pa žal naporno uničevala še nedotaknjeno skorjo do Žrela, se zbasala skozenj (pravzaprav se je dalo ožini in stopinjam izmakniti na desni strani, ob jeklenicah), se mučila na plazovini in za konec bentila pri preganjanju preko ruševja.
18.2.2007: Vrh Brda (2661 m) + mesarski dodatek Spust z vrha Montaževega soseda imava že nekaj časa na tarči, tokrat sva glede na razmere v soseščini upala na polno zasneženost, a je pogled pod Pipanovo lestvijo odseval precej razočarana obraza. Za spremembo sva tokrat namesto najlažjega dostopa do velikega snežišča pod Pipanovo lestvijo preko nekaj kopnih, a 'lahkih' skokov sledila osamljeni sledi na levi strani. Plitva grapa, ki sem pada z Vrh Brda, ima zgoraj skok, ki je verjetno le redkokdaj zalit - obvoz tik levo okoli skoka je bil ravno za silo zalit, s tem da je zgornja gredina, ki spet pripelje nazaj v grapo zaradi ožine, nagnjenosti in izpostavljenosti kar resen detajl. Midva sva upala na obširne vesine levo od grape, ki nudijo najlažji in tudi najbolj smiseln spust, a jim je manjkala zelo konkretna porcija snega. Marijana je tako spet izpustila zgornji del, sam pa sem ga začuda brez večjih težav odsmučal, saj gredina ni bila tako huda, kot je kazalo gor grede. Tudi nižje sta dve možnosti, lažja je prečenje do vznožja lojtre, težja in bolj smiselna pa po vesinah naravnost navzdol na snežišče. Zatem sledi še prehod v grapo/rampo, ki s Škrbine nad Plazom pada na Visoko Montaževo planoto, kjer posebnih težav sicer ni, zaradi izpostavljenosti so pa priporočljive dobre razmere. Ocena težavnosti spusta v najlažji varianti bi bila lahko vsaj IV (400 m), vrisana smer pa premore kak plus več. Pod steno sva prečno oddivjala po razmočenem gnilcu in ciljala na Klavne nože (Curtissons), ki sva si jih privoščila za dodatek, predvsem pa za vrtoglave poglede na drugo stran grebena. Vrh premore dva povsem nasprotujoča si obraza - južne blage strmali v kontrastu s previsnimi razi severne strani. Poleti sva odkrila tako 'čudovito' razgledno mesto, kjer se varno zlekneš in vrtoglavo pokukaš na severno stran - tako vrtoglavo in prepadno, da nama je v hipu postalo slabo ;) Vršna glava je bila zelo slabo zalita, tako da sva navzdol grede večkrat nasedla, zatem pa ubrala desno varianto, kjer sva imela ogromno prostora za uničevanje brezmejne skorje, pravzaprav je bilo ravno obratno. Ob prebijanju sva bila fizično uničena midva - dobesedno!
17.2.2007: Hudi vršič (2344 m) in Lopa (2406 m) V glavnem grebenu Kaninskih gora nad Nevejskim prevalom je stranski/severni greben Hudega vršiča med najbolj izrazitimi in naju je z druge strani na obisk povabil s svojo zalitostjo. Pogled v bogat seznam spustov Maura Rumeza nama je razkril 45-60°... Vzpon sva zastavila po mulatjeri (oznaka 636) direktno na pode (Pala Celar), kjer naju je že čakala osamljena smučina. Zelo lep in samoten pristop, neprimerno bolj privlačen od smučišča ali goljufije z nihajko. Na podih sva odvila po svoje, v labirintu povsod izbrala gornjo varianto in presenetljivo elegantno dosegla vznožje na desni strani podstavka (2100- m). Vstopila sva v najbolj izrazit žleb, kjer direktni prehod ni bil zalit in sva spodnji hrbet dosegla po izpostavljeni prečnici v levo. Nad podstavkom vodita proti vrhu dva izrazita grebena, med njima naju je navzgor vodila plitva grapa, ki jo v gornjem delu prereže skok, ki tudi ni bil zalit. Levo in desno od grape je bilo nepregledno, tako da je Marijana naskočila in se zataknila v za 'antene' preozkem kaminu na desni strani skoka, medtem sem sam odpikal naravnost navzgor, kjer so bile snežne krpljice čudovito trde. Grapa je na greben izstopila tik Z od vrha - zelo lep pristop. Če bi bila skok in iztek zalita, bi imela prav luštno smučarijo po smeri navzdol! Z vrha sva po lahkem svetu odsmučala na našo stran, dolgo prečila pod steno in upala na užiten pogled v prehod na škrbino med Lopo in Konjskimi policami. Premalo natančen pogled v zemljevid naju je na koncu kar prehitro zapeljal navzgor, saj sva po kar ostrem prehodu splezala na škrbino prezgodaj, med Konjskimi policami in Grdim vršičem. Skok sredi prehoda naju je dodobra namučil, na koncu sva ga le zgoljufala na desni strani. Ključnega prestopa direktno navzgor namreč nisem upal narediti, ker sem se bal, da mi bo dereza na gladkem stopu zdrsnila. Marijana je kot druga seveda poskusila naravnost in dereza je zdrsnila! Zanimivo, da je na italijanskem zemljevidu s prav te škrbina na jug označen turni smuk!? Po prečenju Konjskih polic sva se zapodila na vzhodni greben Lope, kjer poteka normalni pristop. Spodnji del je lažji (dva zanimiva prehoda), srednji se strmo in izpostavljeno zažene/oži navzgor (ključni je 10- m visok, ozek, strm in zelo izpostavljen prehod na skrajno desni strani, kjer naju je pričakala ledena podlaga), nad njim pričaka še ozek greben do vrha (obe steni padata strmo navzdol) in ob pogledu na ostro rez je Marijana odpisala smučanje z vrha. Mene izpostavljenost ni dovolj prestrašila, tako da sem se zagnano lotil spusta. Vršni lok je odlično služil za ogrevanje, rez sem večinoma presmučal z vsako smučo na svoji strani in naredil nekaj zračnih zavojev. Uvod v srednji del je postregel z najbolj uživaškima in zračnima zavojema, sledila je prečnica na rob, kjer me je podlaga glede na pristop kar presenetila. Napihanec se je namreč odluščil pod smučmi in robniki so praskali po pomrznjeni podlagi. V najožjem (dobra dolžina smuči) in najstrmejšem delu napihanca ni bilo, podlaga je bila pa naravnost odurna - 'en čuden poledenel beton', na katerem so robniki ravno dovolj grabili, da je bilo bočno drsenje še kontrolirano. Zdrs na tem mestu verjetno pomeni polet preko severne stene. Na koncu sem spet dosegel 'luščljivi napihanec' in po ozki prečki odvil na varno. Tako psihičnega detajla mislim, da še nisem smučal. Nižje sva vse bolj uživaško dosegla škrbino, zasmučala na severno stran, kjer sva pod steno Lope prečila do škrbine z Vršiči na zahodni strani. Za zaključek sva skočila na razgledni, izraziti in presenetljivo ostri Prevalski Kuntar, zatem pa v poslavljajočem dnevu prek podov za vijugami ulovila pristopno smučino in po njej, v gozdu preko okljukov prav 'divje', padla na izhodišče. Zelo pestra in navdušujoča tura, ko bo še Hudi vršič zalit, bova spet gosta ;) O morebitnih spustih z Lope nimava podatkov, smučanje je verjetno možno le v 'trdi' zimi, takrat pa je ključno mesto zaradi lege bolj ali manj pomrznjeno - zato previdno. Ocenil bi (najmanj) z: Lopa, Vzhodni greben, 150 m, V+, prehod 50°, zelo izpostavljeno.
14.2.2007: Palec usmerjen navzdol :( Popoldne sva se lahkomiselno zapičila v SV steno Palca, točneje v Vzhodni žleb (Klinar ga imenuje Pomladni cvet, opis je v 55krat Karavanke), kjer poteka smučarska smer Grapa, IV. Opis izhodišča (932 m) in dostop do stene je v vodniku natančen do metra (medtem so gozdno cesto 'povišali'), zatem (v grapo se vstopi z leve, kar je zelo širok pojem) je stvar odprta iznajdljivosti posameznika in midva nisva blestela - razen v iskanju nemogočih težav... Spodaj sva se s kratkimi in sitnimi prehodi preko strmih mest in ruševja še prav veselo zabavala in navdušeno slikala, sam dooolg vstop v grapo nama je pa izbil nasmeh in v vse večji naveličanosti strmega terena, presnetega ruševja in padcev v pršič najhujših 'taborniških' variant sploh nisva več slikala. Tokrat bi verjetno lahko vstopila direktno v grapo, a sva se držala nasveta, naslednja možnost se je odprla na prvi izravnavi, a naju pogled v grapo ni prepričal, če sva sploh na pravi poti - grapa je bila slabo zasnežena, tudi nadaljevanja se ni točno videlo. In sva se še malo držala Klinarjevega nasveta, ter s smučmi lomastila v pošastno smotanem terenu levo od grape. 150 m višje, po uri hude borbe za duševni mir sva se na 1450 m končno prebila v grapo. Po že splazeni grapi sva navzgor gonila na vse žive in mrtve, saj nama je konec dneva že dihal za ovratnik. 100 m nad razcepom (levo odcepi Osrednja grapa) nama je še prav dobro kazalo, zatem pa naju je pričakal nesplazeni vršni del, kjer nama gaženje do kolen ni šlo več prav hitro. Ko sva se pod naslednjo 'ožino' v napihanem snegu udrla do pasu in čez ter je šla palica brez problema v celoti v sneg, sva ustavila konje. Snežna odeja je sicer delovala stabilno, tudi preskus je bil zadovoljiv, a naju v nadaljevanje (vsaj 'pokuk' nad ožino) ni prepričala - tako je namesto naju odločila kar pozna ura in sva obrnila. Do obrata (1750-1800 m) v grapi nisva našla nobenega strmega ali težjega dela (hodila sva brez derez in cepina), tako da so očitno vse težave zbrane višje, a preko ožine žal nisva videla. Smuka navzdol po grapi je bila še kar, mestoma so motile le poprhane skale, v strmi goščavi naju je mehko vodil pršič, spodaj je šlo med drevjem tudi še dovolj gladko, le zadnji kolovoz je bil tako revno zasnežen, da je bilo treba tacati tudi po kopnem. Se vidimo drugič!
13.2.2007: 'Nepršič' Begunjščice Sneženju navadno sledi pršič, tokrat nama ga je prav nesramno uničil veter in to očitno že med ali takoj po sneženju, saj popoldne o puhcu ni bilo več sledi. Prav veliko časa tokrat nisva imela, za nameček sva na plazu naporno vlekla novo špuro, čeprav je ena dopoldanska že bila, a jo je povsem zamedlo. V grapi je sledilo še odsekoma težaško gaženje, tako da sva se v čim hitrejšem pehanju navzgor precej nagarala. Navzdol po grapi tudi ni šlo lahkotno, a je nagrada sledila na plazu, kjer se je navkljub 'kložici' odlično norelo. Na koncu se nama je izšlo kot ponavadi - na minute...
11.2.2007: Špik nad Plazom (2606 m, Modeon del Montasio, J pobočje) Ugodne razmere za spust z vrha je presneto težko ujeti, ali je (običajno) premalo snega ali pa (po sneženju) nevarnost plazov. Po slabo zasneženem pobočju sva na vrh že stopila, tako da sva vedela, kakšna strmina naju čaka zgoraj, le vstop sva tokrat zastavila po svoje, saj se nama je že nekajkrat izzivalno nastavljal, pa tudi južna ostroga je bila preveč kopna za direktni naskok (1900- m). Običajni vstop (smer je opisana v Candolinijevem TS! vodničku) sicer poteka z desne, z izravnave pod Škrbino nad Cijanerico (2200- m), a je ta vbod smučarsko najmanj zanimiv. Brezmejna modrina neba je z juga kaj kmalu začela 'črneti' in še preden sva se zavedla, je bilo vsenaokoli turobno sivo. Kar prav, sva zadovoljno odobravala sončni ščit, ki naj bi nama namesto razmočene podlage omogočil varno smuko. Počasi sva se dostavila do zahodnega roba ostroge in se zapodila v najino varianto (2100- m), ki od spodaj ni bila nič več posebno strma. Nalet je v hipu popustil, saj sem moko, ki jo je napihalo v spodnji del, mlel do pasu in čezenj. Ožina nad mano je bila pomirjujoče blizu, zgoraj pa sem slutil normalne razmere, tako da sem nadaljeval s težaškim 'rovarjenjem' in močno upehan le dosegel trša tla pod nogami. Vse do hrbta sva zatem gazila skoraj idealno podlago ('mehko na trdem'), kjer naju je pa počasi zagrnila gosta megla. Tu nama je poznavanje smeri še kako prav prišlo (zgoraj se cepi, leva in bolj strma vodi na vrh, desna po plitvem žlebu na ramo), čeprav je bilo tokrat ob zadovoljivo debeli snežni podlagi vse malček drugače in neizrazite grape, ki nama je bila takrat vodilo, nekako sploh ni hotelo biti... Megla je postala tako gosta, da sva navzgor bolj tipala kot videla in sva si narisala celo nekaj smernih puščic, pa tudi nekaj min (skale pod poprhom) sva si označila. Vršni del je bil ravno na najbolj strmem odseku spihan in relativno trd, a sva si toplote sonca želela zaman. Sicer je bilo do grebena ob dobri liniji dovolj zalito, izstopna ožina tudi ni bila preozka, le stopnička na sam greben je bila kopna. Po njem sva nadaljevala še nekaj metrov levo in se utaborila tik pod najvišjo točko, ki zaradi preostre rezi ni smučljiva, 'skočljiva' pa je! ;) Ravno sva z grebena oddrsala do in preko stopničke, ko je prineslo še enega smučarja, ki ga je za nama potegnilo izpod Škrbine nad Cijanerico. Po ožini sva zasmučala v najbolj strm del, kjer sva nekaj časa lovila mehki napihanec na desni, zatem sva zasmučala v najtežji del, ki pa v spustu sploh ni bil tako siten, kot so ga videle 'pristopne oči'. Pravzaprav je bil prav uživaško izzivalen. Strmina je počasi popuščala, skalnim minam sva se izognila, smerne puščice sva tudi našla, zatem sva bila že pod objemom megle. Po položnejšem hrbtu sva nadaljevala desno za gazjo in po mehkem odsmučala še (glede na razmere) najbolj uživaški odsek letošnje zime, ki se je končal na brezmejni in trdi kloži Montaževe visoke planote. Smer v spodnjem delu z nobene strani ni posebno zahtevna (do 40°), nekje na 2400 m se naklon postavi proti 45°, v zadnjih 100 m pa doseže tudi 50°. Za smer je značilna relativno odprta smuka in bi se ji 'prilegla' vsaj močna štirica ali tudi več.
10.2.2007: Špik nad Špranjo (2554 m, Modeon del Buinz, V stena) Ideja se nama je ob pogledu na vabljivo vstopno rampo utrnila pri prečenju Poliških Špikov. Pozimi mora biti lepo zasnežena, sva upala, nadaljevanje čez rob se nama pa takrat ni hotelo razkriti. Lani sva ga pozimi sicer z druge strani Neveje le ugledala, a več od prečnice in ne dovolj zalitih vršnih žlebov nisva videla. Ni čudno, da sva se v 'steno' zapodila polno 'bojno' opremljena, saj sva dejansko upala le na užitne prehode do vrha, spust pa sva zastavila na drugo stran, ki sva jo s smučmi že spoznala... S škrbine Forca de la Val (Škrbina v Krni dol, 2352 m) poteka na planino Krni dol in naprej na Nevejski preval zelo priljubljen in temu primerno obiskan turni smuk. Dobrih 100 m pod škrbino sva odvila levo na široko rampo, ki se višje močno zoži, ustrmi in naju je privedla na škrbinico v južnem grebenu (2450- m) tik nad izrazitim stolpom. Pogled preko robu je povsem nepričakovano razodel lepo zalito in kar nekam 'položno' vršno pobočje, ki se je zgoraj izgubljalo v megli. Prečila sva do izrazite grape, ki se je višje plitvo cepila, a naju je v megli glavno nadaljevanje na slepo in brez težav dostavilo točno na sam vrh Špika nad Špranjo. Kar verjeti nisva mogla, kakšno nagrado sva si 'prigarala' in z neprikritim navdušenjem nad dobrimi razmerami sva se lotila priprav na smučarski posladek. Nad nama se je v oblakih počasi pričelo trgati, tako da sva ob vse večji jasnini in z vse bolj bogatimi razgledi uživaško odsmučala navzdol. Posebno težkih smučarskih prehodov v smeri ni, od spodaj pripelje kar sama na vrh, le rampi se je potrebno zapeljati in poškiliti preko robu - tako da sklepava, da so tu gotovo že smučali, le nama dostopna literatura o tem molči. Smer bi sicer ocenila z: Špik nad Špranjo, Na vzhod, 300 m, IV-, prehodi do 45°. Po razmisleku bi bila III+ morda bolj ustrezna ocena? Snežne razmere so se takoj po prehodu z rampe pokvarile, tako da sva do drevesne meje bolj in manj estetsko lomila različno trdo kložo, proti planini je šlo zatem luštno, po cesti pa prav 'divje'. Lepa in zanimiva, lahkotno uživaška tura!
8.2.2007: Trupejevo poldne Spodaj je s snegom zelo slabo kazalo, meja sneženja je bila nad 1000 m, višje je bilo pa pršiča manj od želja, tako da pričakovane snežne pravljice v Železnici tokrat ni bilo. Vseeno je bila tura kot nalašč za bordarčka, ki niti ne loči polen od smuči! Neustrašen pa je... ;)
4.2.2007: Koštrunove špice, 2502 m - Blodnjak mimo Beljaškega stolpa Pri preganjanju preko beljaških ostric je ob pogledu na rampo, kjer poteka normalni pristop na Beljaški stolp, padla ideja o možni smučarski smeri prek južne 'stene' Koštrunovih špic. In po obilnem sneženju so se razmere iz postelje zdele naravnost idealne... Navkljub morebitni zlati rezervi (spust z vrha na škrbino Prednje ali Zadnje Špranje), sem na Viški planini razočarano ugledal presneto kopno gmoto Koštrunovih špic. Zatem sem le še upal vsaj na za silo zasnežen pristop, a se je nepričakovano zasukalo drugače. Nad Kapno steno (1950 m; 100 m nad široko polico, kjer poteka markirana pot do Corsija) se v desno odpre rampa, ki vodi točno v smeri škrbine Beljaškega stolpa. Ubral sem levo varianto skozi udoben žleb in pod škrbino začel verjeti, da bi se morda pa dalo tudi odsmučati. Tu me je čakala glavna težava, kako potegniti dovolj zasneženo nit skozi 200 m visok in od spodaj povsem nepregleden blodnjak žlebičev in povezovalnih prečnic med njimi. Glede na višinomer sem z vbadanjem igle ter skakanjem gori in doli naklepal še dodatnih 200 vm - ravno sem mislil, da imam smer v žepu, ko se mi je na zadnji pregradi vse skupaj podrlo. Poskusil sem z dolgo prečnico levo, ki se je izkazala za slepo, zatem sem po skalah in travah splezal na vršne vesine in od zgoraj določil žlebiček, po katerem mi je kazalo 'le' nekaj metrov peš sestopa. V primeru dobre zasneženosti bi bilo smučarskih variant skozi blodnjak več, verjetno najbolj ugodna bi bila povsem desna. Vršne vesine so bile tudi ravno za silo zalite, le prestop preko travnatega robu do vpadnice predvrha je bil povsem spihan. Z vrha se ne da smučati, kar sva ugotovila že lani ob spustu na Mojzesa, tokrat sem imel vsaj dovolj časa, da sem si obisk vrha lahko tudi privoščil. S predvrha (2480 m) sem po vesinah kar uspešno lovil snežne jezike, nasedel na travnatem robu ter navkljub številnim sledem kozorogov celo iz prve ujel moj vbod. Po trdem in ozkem žlebičku sem previdno oddrsal do skoka, kjer pa navzdol ni šlo kar na horuk. Smuči sem moral pospraviti na nahrbtnik, pogrešal sem dereze, a sem se počasi le pregoljufal teh par metrov navzdol. Hop na smuči, levo po naslednjem žlebičku do udobnega žlebu, ki me je v previdnem (snežna podlaga je bila zelo raznolika, od pomrznjenih plošč do kvazi pršiča) zavijanju dostavil do stolpa, kjer sem v desno po rampi vse bolj sproščeno odvijugal (dvakrat-trikrat za kratko preko spihanih trav) na 'varno'. S skupno oceno težav (Koštrunove špice, Južna stena, IV, 500 m) navkljub slabšim razmeram verjetno prav veliko nisem zgrešil. Tam nekje pač ;) V že osenčeni široki dolinici, ki pada izpod Škrbine Prednje Špranje, me je namesto sproščenega užitka do Viške planine pretresla groba, skorjasta in razrita podlaga. V gozdu nad planino sem ulovil še malo pršiča, cesta je bila pa tokrat uživaška: zgornji/strm del je bil trd, da se ga je ravno dalo ugnati z grobim vijuganjem, spodnji/položni del prijetno odjenjan in je šlo hej-juhej!
27.1.2007: 'Palma de Cocco' Za nedotaknjen pršič sva bila v 'grozljivem' turnosmučarskem navalu vsaj dan prepozna, a nič ne de. Za vršni (najboljši) del se vedno najde dovolj prostora za podpis, spodaj sva ga pa poiskala v gozdu na desni strani, kjer pa žal nisva vztrajala vse do konca. Tokrat nama Kok (Monte Cocco) ni ponudil nič posebnega - glede na izkušnje bi ga morala posmučati v petek, a sva pozabila dokumente... :( 26.1.2007: Tromeja - Petelinjek Za hec sva popoldne skočila gledat, kakšna je kaj smuka tam okoli. Gor sva zastavila po 'obmejni' cesti (PZS, Turni smuki), ki sva jo spodaj skrajšala čez senožeti, zatem sva se je pa žal držala vse do grebena. Nad 1100 m se je začela muka, saj je gaženje ravne gozdne ceste presneto dolgočasno opravilo in ga kar ni hotelo biti konec. Zgoraj sva po neumnem še naravnost navzgor prečila čez greben na smučišče in za kazen potlačila še vmesno 'sidrno' grbo, na vrhu Petelinjeka sva bila tako že precej pozna. Spust sva zastavila čez Lomiče, kjer smo se lani tako uživaško preganjali s kolesom. Po J grebenu razen krajšega odseka v globoookem snegu ni šlo nikamor, vmesni vzpon nama je bil odveč, cesta zatem pa še hujša. Noč se je kar prehitro bližala, sprehajati se nama ni več dalo in sva s ceste (pod Kališjem, malo za križiščem) odsmučala desno dol skozi hosto naravnost v smeri Rateč. Z goščavo se začuda niti nisva pretepala, saj so se nama 'čistine' lepo odpirale, le spodaj na senožetih (Ravne) so naju v mraku strašile bodeče žice, ugriznila ni pa nobena. Globoko mehak spust sploh ni bil tako napačen, kot je kazalo spočetka!
21.1.2007: Vajnež, ta direktna in ta dolga S parkirišča Medvedjega dola (1140 m) sva razočarano zrla v več ali manj kopna severna pobočja Stola, posebno pogled na steno ob Osrednji grapi, kjer sva imela od zadnjič ogledano luštno smer, nama ni čisto nič ugajal. Tako sva dremavo obležala v avtu, dokler naju ni povleklo naravnost navzgor na Vajnež, kamor je tik desno nad parkiriščem proti grebenu vodilo dolgo melišče. Desni krak je obetal zasnežen izstop na greben in sva poskusila. Za začetek sva 'premagala' 300 m ne tako neprijetnega grušča in nadaljevala naslednjih 300 m s pikanjem po prijetno trdem snegu. Na lepem se je skorja začela bolj ali manj grdo predirati, za nameček se je meglicam tudi uspelo pretolči čez greben Belščice, čeprav se je dolgo in glede na okolico tudi zelo uspešno upiral. Tik pod vršnimi razcepi naju je zagrnila gosta megla, tako da edine orientacijske zanke nisva mogla z gotovostjo rešiti. Na višini 1900- m sva dosegla glavni razcep (Širše/pravo nadaljevanje je desno navzgor!) in se oprijela taktike 'labirinta' ter nadaljevala naravnost navzgor do stene. Neuspešno sva tipala za prehodi (na 2000- m naju je ustavila poprhana plošča na izpostavljeni gredi), se vrnila pod steno in staknila gamsji prehod, ki naju je preko vmesnega žlebu pripeljal v pravo grapo. Grapa je izstopila direktno na glavni greben (2050- m), po katerem sva bila ob neprijetni vetrni in vlažni spremljavi hitro na vrhu. Smer je kot ustvarjena za smučarski spust z Vajneža s težavnostjo nekje na zgornji lestvici turnega smučanja - kot alternativa bolj poznane Dolge riže, tudi sneg se dalj časa obdrži. Dolge riže prav tako nisva poznala in bi tudi bilo bolje, da bi s seznanjanjem še malo počakala. Sestop je bil kar dolga muka: zgoraj sva praskala po strmem grušču, nižje sva tolkla po predirajoči skorji, spodaj po goščavi in spet grušču, za koncu pa še po odsekoma idealno ledeni cesti. Saj, po ledu je šlo prav zabavno, za zelo priporočljivo tehniko se je izkazal 'ples', stabilnost štirih nog je večja in tudi ravnotežje je lažje loviti...
20.1.2007: Med Šplevto in Pihavcem: Bogovska grapa 'Kekčev kompanjon' nama je namignil na potrjeno dobre razmere v Bogovski grapi med Šplevto in Pihavcem, a naju 600 m dolga ledna smer ni nič potegnila. Dodatno naju je vzpodbudil z natančnimi podatki (samo dva ledna skokca: 70°, 20 m in do 90°, 6 m) in sva bila takoj 'pečena' ter sva že dirkala po dva ledna vijaka. Svet okoli Pihavca in Šplevte namreč kar dobro poznava, tako da sva imela na rezervi tudi nekaj zanimivih alternativ (beri pobegov). V Zadnjici je bilo parkirišče sumljivo polno avtomobilov in res je bil pri klopci (1550 m) večji zbor, kjer sva skoraj prejela svoji vstopni številki. Gneča nama niti malo ni dišala, še manj pa votlo donenje, ki je prihajalo iz grape. Skočila sva pogledat vstop in nejeverno uzrla ubogi sloj ledu nad žuborečim potočkom. Dejstvo, da so nekateri ravnokar zlezli čez, naju ni prav nič prepričalo v vstop, še nekaj jih je poleg naju mencalo v izteku, nekaj se jih je na vrvi divje preganjalo preko navpičnega ruševja na desni, vsaj eden se je čez goščavo zbasal na levi, kar nekaj jih je pa enostavno obrnilo. S škrbine med Šplevto in Pihavcem Bogovska grapa pada v smeri JZ v razsežno Osojno krnico na Z strani Pihavca, kjer se smer obrne v SZ in se po ozkem žlebu skokoma izteče pod steno. Preko Osojne krnice poteka stara lovska pot, ki preči obsežno gmoto Pihavca od Luknje do Kriških podov, tako da je iz krnice 'tik' pod steno Šplevte možen lahak prehod do sveta pod Kriškimi podi in prav tja sva se nemudoma usmerila. Ni tako čudno, da sva edina poskusila tam, saj plezalci večinoma občudujejo le vertikalo, za 'šoder' pa ne marajo preveč in tako takih prehodov niti ne poznajo. Levo od 'stene' sva za kratko nadaljevala navzgor v smeri Kriških podov in še pred prehodom v desno nepričakovano ugledala razgiban in dovolj debel ledni smrkelj, ki bi naju tudi pripeljal v krnico in sva ga sklenila poskusiti. Na pogled je deloval zaupanja vreden, morda celo malček težji od vstopnega ter prijazno valovit z vmesnimi strmimi (eno je bilo navpično) in položnimi mesti. Ravno prav za uvod in pripravo pred zgornjo svečo, sva pribila, kajti od spodaj se nama je zdel prav prijazen in kratek. Tako sva en ledni vijak za poskus navrtala že spodaj, drugega sem navrtal pod navpičnim mestom, višje me je pa kar malce stisnilo, saj se je nad mano namesto izstopa odprla od spodaj nevidna dimenzija in ledu kar ni hotelo biti konec, pa tudi položiti se ni imel namena. Sicer sem imel v 'strmem' ledu zelo dober občutek, saj je vse držalo kot pribito, tako led kot moje ostrice. Nadaljeval sem nekaj detajlov višje in v skalno razpoko zabil en klin, še višje vrgel zanko okoli pripravne 'svečke', še malo popikal in sem bil čez. Lednega skoka je bilo točno za 30 m vrvi, pričakovala sva pa vsaj polovico manj. Ker premoreva le dve ledni orodji, sva si jih (zamuuudno) izmenjala po vrvi, zatem je navzgor odpikala še Marijana - toliko časa sva čarala v najinem smrklju, da sva zgoraj v krnici ugledala le še dva 'božja romarja', za nama pa ni bilo nikjer nikogar več. Kot naročeno! Proti vrhu krnice naju je grapa popeljala levo in na lepem sva stala pod ledno svečo ter si z zanimanjem ravno še ogledala plezanje zadnjega. To bova pa že zmogla, sva zabrundala, in že sem se zapodil v spodnji del ledišča. Pod navpično svečo sem še veselo komentiral in zavrtal, zatem sem utihnil, kajti prestop v vertikalo mi je ukradel vso pozornost, tudi občutek, da visim le na cepinih, je bil povsem nov in mi ni preveč ugajal. Prav tako sem spoznal dva načina napredovanja, lahkega (cepin le zatikaš za sledi predhodnikov) in težjega (zavihtiš ga po svoje, po možnosti tolikokrat, da si povsem zadovoljen z globino udarca in trdoto prijema). Lažji način me zaradi zgoraj opisanega neprijetnega občutka visenja v cepinih ni prepričal in sem mlatil po ledu toliko časa, da sem si bil povsem gotov. Nič čudnega, da sem poln adrenalina pozabil zavrtati še en vijak, po drugi strani je bil čisto zadnji poteg čez slap neproblematičen in za dodatno varovanje niti ni bilo potrebe. Na vrhu so bile roke za tako kratko svečo nekam presneto utrujene, Marijana je za mano uporabila prvo tehniko in je orodje elegantno le bolj zatikala v luknje. V povprečju je Bogovska grapa zelo položna in razen obeh lednih delov nikjer ne doseže 45°. V lepem vremenu in pravih zimskih razmerah mora biti pa strašno luštna, žal je imela grapa v soboto presneto otoplitev za in oblake nad sabo. Na škrbini sva tako opustila misel na Pihavec, saj se nama v takem ni ljubilo, in sva raje skočila na Šplevto, kjer pozimi še nisva bila. Namesto grebena sva skočila nazaj v grapo in uporabila leve izstopne sledi ter višje po svoje lovila zasnežne prehode na vrh, a nama ni povsem uspelo, saj sva mestoma prav tako praskala. Sestop mimo zamrznjenega spodnjega kriškega očesca je ponudil prijetno lahkoten zaključek. Zanimiva izkušnja! Z Luciferji se sicer ne misliva bosti, kakemu lednemu skoku se pa odsedaj tudi ne bova dala kar tako prestrašiti ;)
14.1.2007: Prisank, Kopiščarjeva Kot nalašč je lenuhoma spet priskočil na pomoč Vršič, kjer naju je namesto mravljišča Mojstrovke pritegnila Kopiščarjeva na Prisank. Vstopno preganjanje po klinih je bilo kopno, zatem je šlo v utrjeni gazi prav lahkotno, izven sledi se je pa pod predirajočo skorjo mlelo tudi do rite. Do izpostavljene prečnice, ki vodi do 'zloglasnega' kamina, je bilo sledi vse manj, na njej so naju pa kot nalašč pričakale daleč najboljše razmere celotne smeri. Z užitkom sva odpikala pod kamin in se za številne kline potegnila čezenj. Višje so bile sledi povsem zamedene, nekaj časa sva z mukotrpnim mletjem moke še sledila originalni smeri, zatem sva levo čez rob prečila v solidno utrjeno grapo, ki pada izpod okna in zgoraj poskočila skozi šivankino modrino. Kopiščarjeva se nama kot zimska smer ni prav nič posebno dopadla, zimska Hanzova je bila za naju bistveno lepša in bolj zahtevna - prava pustolovščina. Sam sem bil še povsem sesut od sobote (močno dehidriran) in sem s težavo zmogel po grebenu na vrh Prisojnika, sestop v utrujajočih snežnih razmerah prek južnega pobočja mi je bil pa tako odvečen, da sem praktično vse do prečnice odrital po zadnji plati. Na Vršiču sem bil kot sesuta vreča, Marijani se pa vse skupaj ni prav nič poznalo...
13.1.2007: Pustolovščina nad Tratico: iz Špranje med najbolj nepristopnima stolpoma Julijskih Alp na Špik Hude police Torre Lazzara (2263 m, Turn nad Oltarjem?, Turn v Tratici?, Turn nad Cijanerico?) in Torre Mazzeni (2212 m, Turn nad Nosom) sta gotovo najbolj nepristopna vrha Julijskih Alp. Za nameček sta oba stolpa mestoma presneto krušljiva ter odlično skrita pod mogočnim grebenom Poliških Špikov. Tudi s slovenskimi imeni je križ, saj jih Tuma ne določi natančno in tudi ne vedno enako. Lazzara je sploh doživel en sam obisk (Comici, V), Mazzeni (Darko Majcen) pa premore celo dve smeri, od katerih je prva/težja jasno Comicijeva (V). Midva vrhov nikakor nisva imela v planu (poleti bova najela kakega psihota - Maja?), pač pa žleb Canalone de lis Sieris (v najinem prevodu Žleb nad Tratico), ki je pozabljena stara smer in naj bi naju z odličnimi pogledi levo in desno na oba stolpa pripeljala na Škrbino nad Tratico v glavnem grebenu. Težav Buscaini ne omenja, pač pa 'molto' izpostavljeno prečnico s škrbine Lazzara na glavni greben. Dostop iz Zajzere v Tratico (po Buscainiju izravnava pod bivakom Mazzeni, Tuma ime prilepi polici v steni pod Špikom nad Tratico/Cime Gambon) je kot vedno presneto razvlečen. Desno navzgor se odpre pogled v nama dobro poznan žleb Hude police, kjer sva računala na sestop, levo navzgor se je pa najin žleb le slutil, prav tako oba stolpa. Vzpenjala sva se povsem levo po plitvi grapci, kjer je bilo vsaj za silo utrjeno in tik pod steno prečila desno v glavno grapo, ki priteče iz stene. Razmere za vzpenjanje so bile prav lagodne, kmalu naju je pričakal trojni razcep, kjer sva nadaljevala naravnost in ob silovitem pogledu levo na Mazzenija ponižno obstala. Takšne divje zverine ne vidiš ravno pogosto, in ker so se nama ostri stolpi Lazzare odpirali že nižje pod grapo, sva v pričakovanju čakala na še eno 'neukročeno trmoglavko'. Žleb se je pestro vil navzgor in se na koncu zožil in ustrmil ter naju dostavil na škrbino tik ob Lazzari, ki od tam sploh ni deloval nič posebno divjega, skorajda bi si z vso bojno opremo upala potipati njegov raz. Žleb se na škrbini ne zaključi povsem, saj se po prečnici desno nadaljuje navzgor na glavni greben, kjer pa je zijal tako ogromen previs s 'črno luknjo', da sva se raje lotila iskanja v vodničku omenjene prečnice levo, ki pa je nisva uspela ugledati. Višje za robom se je nekaj slutilo, tako da sva 'splezala' kar presneto strm zasnežen raztežaj višje, kjer se je v levo odprl nemogoč, previsen kamin. Ko sva se obrnila, sva prav butasto ugledala silovit prizor stolpa Lazzare - kako naju je pogled s škrbine zgoljufal, zverina nama je tako le pokazala pravi obraz. V škrbini sva se še enkrat poglobila v opis in nekako razvozlala, da je vstop v prečnico 50 m pod škrbino. S škrbine sva se vzpela čisto do raza stolpa in v smeri Špika nad Nosom res ugledala izpostavljen sistem ('krpe', police, skoki), ki bi naju lahko povedel na Škrbino nad Tratico. Sestopila sva nazaj (točno 40 m), kjer se je odprl edini užiten prehod iz žlebu. Uvodni prehod okoli robu je bil še kar lahak in naju je dostavil do nekakšnega kotla, kjer sva presenečeno uzrla sledi rogatih in kosmatih alpinistov, ki so iz njega vodili navzgor po presneto ozki in izpostavljeni polički za rob. Kje pridejo pa dol v žleb, žal nisva uganila. Najprej sva poskusila po kaminčku, odnehala, zatem sva se le prepustila vodstu bobkov, po polički obkolila na rob in po njem zelo strmo in zračno dosegla naslednji kotel. Sledilo je lažje prečenje po udobni polici okoli naslednjega robu, kjer naju je pričakal še zadnji prehod. Sprva sva se lotila previsnega kaminčka, spet odnehala in stopila naokoli za bobki, kjer pa je bil sistem poličk prav tako prekinjen s kratkim skokom, ki ni bil plezalsko nič posebnega, zato pa toliko bolj smotan (krušljiv, izpostavljen - vsekakor trojke nisva nikjer plezala). Čakala naju je še daleč najtežja, ozka in dolga polička v levo, kjer bi si človek pri taki izpostavljenosti želel boljših (trših) snežnih razmer. Za zadnjim robom sva ugledala težko pričakovan zalit žlebiček in 'že' sva bila na grebenu Poliških Špikov, resda z dve do triurno zamudo, ki sva jo pridelala na ne samo 'molto' ampak 'silovito' izpostavljeni prečnici. Celoten prehod iz žlebu do Škrbine nad Tratico sva po malem računala na sestop na Pecol in na taxi, ki sva ga morda imela na rezervi. Kasneje se je izkazalo, da naju je prevoz res 'čakal', a je (na srečo) zatajila mobilna tehnologija, tako da sva se držala plana in sva že vlekla dolgo prečnico na južni strani, ki naju je pod njegovimi podložniki točno v uri pripeljala do in zatem na vrh Špika Hude Police. Nočnega sestopa sva se ob pogledu na stopinje v žlebu Hude police razveselila in res je bil vršni del najdaljšega ozebnika JA ravno za silo zalit, tako da sva le na dveh-treh mestih popraskala po skali. Nižje težav v žlebu ni bilo, posebno če se po rampi izmakneš spodnjemu delu, kar so storile tudi stopinje, ki sva jih pod žlebom nekje po pomoti zamenjala za živalske. Na pamet sva prečila desno, spet padla na 'pravo' sled in hip zatem na 'avtocesto' Zajzera - bivak, kjer sva se umaknila celo devetim nasproti hitečim lučkam. Lučk je bilo nasploh ogromno, saj je bilo nebo povsem umito, tako da se je tišina noči svetlobno neonesnažene Špranje ob prijetnem škripanju snega iskrila z milijardami zvezd. Zelo prijetna in umirjena vrnitev s čudovito pestre ture. Midva bi še! ;)
7.1.2007: Vrh Brda - Špik nad Plazom, poskus Mikala naju je Škrbina nad Plazom, pogled v Hudičev žleb in pristop po/ob grebenu na Špik nad Plazom (2606 m), ki naj bi bil po starem dobrem Buscainiju II. stopnje. Grapa, ki s škrbine pada čez južna pobočja, je prav tista, kjer poteka normalni pristop na Montaž, kateri na dobri polovici pri izrazitem oltarju/obelisku odvije levo na snežišče pod lojtro. Pri oltarčku se nama je zdelo, da sva mnogo prezgodnja, tako da sva odvila proti lojtri in na prvem pripravnem mestu skočila desno navzgor na obisk k Vrhu Brda (2661 m). Vstopni skokec je bil ravno zalit, višje je bilo še eno bolj strmo mesto, ki naju je privedlo v plitvo grapo, ki pada točno z vrha. Grapa je le zmerno strma, zato pa proti vrhu premore skok, prek katerega se je dalo prav luštno pikati in gvozditi - no, toliko se mi je že zdel težak, da sem Manjci dol zagnal vrv. Navzdol grede naju je pa skok (pre)močno zamudil, saj sva poskusila obvoz na desni, ki je bil zaradi izpostavljenosti in enega praskajočega mesta psihološko celo težji. Spodnjemu skoku sva se ognila po gredini, ki naju je pripeljala tik pod lojtro. Ko bo dovolj snega, bo tole zelo luštna smučarska smer. Nazaj v grapo in po njej na Škrbino nad Plazom, kjer sva po krajšem tipanju levo in desno spoznala, da naju je vodniček z dvojko grdo potegnil. Čas naju je že lepo priganjal, Manjca je navijala za povratek, a sem sam že snel dereze in se zapodil v greben. Vstopni skok (na levi) je bil presneto močna trojka, višje me je pa prav na razu prestrašil čuden nestvor. Drobljiva skala, navpično, le nakazana poč in konec. Možnosti naravnega varovanja ni bilo, imela sva pa le dva klina in mnogo premalo časa - obrnila sva in sproščeno užila sončni zahod.
6.1.2007: Grape Male Mojstrovke - bis Še enkrat sva se poslužila komodne MM, saj ti po celonočnem 'lumpanju' in tipanju postelje ob uri, ki je običajno primerna za vstajanje, kaj drugega niti ne preostane. Tokrat sva se zapičila v (Sestopno? Centralno?) smer med Pripravniško in Župančičevo (Najin stari vodniček Vršič ima v tem delu praznino.), ki sva jo že nekajkrat gledala, pa naju je spodaj vedno motil skok. Pod steno sva le za malo zamudila stampedo neznanskega števila tečajnih črnih pik, ki so navzgor odropotali po vseh treh smereh, tako da sva se sprijaznila z gnečo, a vsaj z orientacijo in gaženjem nisva imela težav. In presenečenje, skoku se 'Srednja' smer izmakne desno in skoči levo v skrito in atraktivno ožino. Višje smer lovi prehode/prečnice levo/desno, le zadnji prehod čez rob, ki pripelje v vršno grapo, je bil zaradi praskanja malček siten. V grapi so naju pozdravile še ene sledi, ki so prisopihale z leve in morda sta v tem delu celo dve smeri (Sestopna in Centralna?). Kdo bi vedel! Saj res, prosiva lepo, kdo nama zna razjasniti meglo? Na grebenu sva takoj odvila desno in po vršnem delu Župančičeve sestopila do gredine, prečila levo čez rob in še naprej čez naslednji rob na večje snežišče, ki vodi do S(V) vršnega grebena, kjer poteka vršni del Hanzove smeri. Tik levo od nje sta dva primerna žleba, desnega sva že poznala, tako da sva zgrabila ta levega. Vstop je bil prava mala akrobacija, saj se je tako mlelo, da sva se v razkoraku ravno še potegnila notri. Tudi višje sta bila dva prehoda zaradi le poprhanosti kar sitna, žleb je bil pa drugače ob 'Škrlatičinih škrlatnih' odtenkih naravnost čudovit. Tudi slovo dneva na vrhu je bilo čarobno. Na koncu bi prilimala še manjšo reklamo za Uroša, kjer se vam ponujajo zelo ugodni nakupi alpinistične krame. Petzlov Aztar zagrabi kot sam hudič, morda si bova omislila še dva ;)
1.1.2007: Grape Male Mojstrovke Mala Mojstrovka je tako strašno primerna za vse 'ta lene' mojstre, da sva se je v obupnem vremenu na novega leta dan z veseljem poslužila tudi najhujša lenuha. Oster veter je vlekel kot za stavo, v popolni megli se ni videlo čisto nič, za nameček je sem in tja tudi ledene kapljice brilo naokoli, za konec naju je premočilo še rosenje. Luštna turca! ;) Do vstopa Butinarjeve (Smeri še nisva zlezla, sva pa enkrat zaradi 'nerazmer' že obračala.) sva srečno pritipala, kjer sva se prepustila vodstvu stopinj, ki so se cepile in obakrat sva se držala uhojene avtoceste, ki se je umaknila (obema?) skokoma. Drugi umik je potekal po strmem in presneto slabo zalitem prehodu, kjer cepini niso imeli kaj prida dela in se je nasploh precej praskalo. Marijanini roki še nisem prav zaupal, zato sem jo na primernem mestu (ruševje) sklenil varovati. A glej ga zlomka, vrvi nisem uspel vreči navzdol, saj jo je veter po vsakem poskusu frcnil nazaj, nekajkrat jo je celo tako lepo zagrabil, da se je v vsej svoji dolžini raztegnila nad mano. Nemarneža sem ukrotil šele s 'sidrnim manevrom' - na konec vrvi sem privezal cepin in vse skupaj zagnal navzdol, sidro se je v prvem poskusu metanja v popolno belino ustavilo tik nad Marijano. Coool! ;) Višje težav ni bilo, zato pa naju je veter na Grebencu tako sunkovito pozdravil, da sva prav olajšano skočila v Pripravniško pogledat 'zloglasni' skok, s katerim letos straši obiskovalce. Prav na koncu ozkega žlebu naju je skokec (2+ m) poskušal prestrašiti, a se mu z vrvjo nisva dala. Ponovila sva manever iz Marte, ki pa ni bil potreben, saj se je izkazalo, da je levi okel cepina tik nad skokom zagrabil kot hudič. Za manjše zna biti tako obešanje težavica, sam pa sem s stopalom segel ravno do 'tal' in imel še nekaj mm rezerve, da sem lahko iztaknil cepin, ki bi ga vseeno moral zapičiti malce nižje. V izteku Pripravniške sva navzgor odvihrala po Župančičevi, kjer naju je na vrhu presenetil orkan, ki nama pokončne hoje sploh ni dopustil, tako da sva se na vrh in čezenj raje splazila. Poskusila sva po eni od grapc ob Hanzovi, kjer naju je v megli prestrašil skok, zatem sva poskusila prav po Hanzovi, kjer pa je bilo na izpostavljenem robu ob hudičevih sunkih vetra prenevarno. Še enkrat sva se splazila čez vrh, skočila v Župančičevo, sestopila do gredine, prečila za stopinjami levo čez rob in po nama neznani Smeri ob rebru brez težav sestopila v smeri Šitne glave.
31.12.2006: Stolove severne grape Hja, kako malo snega je v tem koncu, saj se je vse do pod stene prediralo do presnetega grušča. Osrednja grapa je bila tokrat čisto drugačna, kot ob najinem edinem (takrat smučarskem) obisku dosedaj, ko sva vseskozi enostavno rinila več ali manj naravnost navzgor, tokrat je bilo pa ravno za silo zalito, vse čudno zavito in razcepljeno, tako da sva dvakrat ali trikrat potipala tudi malce naokoli - povsod je potrebno slediti grapi čim bolj naravnost navzgor in v dvomu izbrati levo. Izstop je bil kopen, poskusila sva desno po zasneženem žlebu, ki se je končal v divje izpostavljeni rdeči podrtiji. Na koncu sva izplezala naravnost navzgor, kjer je bilo lahko. Z vršnega grebena sva po ožjem žlebu sestopila do Janezove riže, odkoder sva imela od lani manjši dolg - izpostavljena povezava z Martinim žlebom. Tokrat je bila gredina ustrezno zalita in sva bila hitro na robu. V Martinem žlebu naju je začuda presenečenje pričakalo povsem spodaj, saj vstopni skok ni bil zalit, pravzaprav sploh nisva vedela, da skok obstaja. Za kakšne slabe tri metre je bilo gladke in položne skale, kjer je bil na voljo ozek prekinjen trakec pomrznjenega snega, zatem pa še enkrat toliko do široke rampe. Nazaj se nama ni ljubilo, priročen manever s cepini in vrvjo, ko se spustiš po eni vrvi in spodaj potegneš za drugo, nama je žal ušel iz spomina, tako da sva s cepini naredila ravno prav 'ušiv' štant, ki bi zdržal težo, močnega sunka pa ne. Marijano sem varoval navzdol, potegnil gor njena cepina, počasi splezal do zraka in se kar se da previdno spustil po zraku. Varovanje je zdržalo, po močnem potegu sva cepine in vrv potegnila navzdol. Coool!
30.12.2006: Ob Severnem stolpu na mogočni Montaž - 'kraljevska' Po tako luštnem potepanju je težko kaj smiselnega napisati, ne da bi se izgubljala v samih presežnikih. Pred dvema letoma naju je zimski Montaž strašansko navdušil, tokratna pustolovščina nama je podarila še tisti dodatek, ki globok stik z goro požene v nebo. Prestop v samoto na drugi strani gore, divjina, pričakovanje, dolgouhi in okameneli lokalci, raziskovanje, resnost, razposajenost, tesnoba, spoštovanje, razgledi in silovit zaključek - predstava na Velikem platnu. To pravljico sva/bova vseskozi neumorno lovila in lakomno grabila, krog brez konca in kraja... S Škrbine Vrh strmali na izpostavljeno Veliko polico, ki obkroži celotno Montaževo Z steno z manjšo prekinitvijo na orlovskem gnezdu (bivak Suringar) na vršnem Z grebenu, ki je odpirala/zapirala vrata najine ture - namenila sva se v žleb med Severnim stolpom in Montažem, ki sva ga kot alternativni dodatek smeri iz Dunje raziskala v kopnem. Takoj za robom naju je pričakal zelo izpostavljen prehod, zatem pa strm sestop, kjer so se nama snežne razmere poklopile, saj sva le na enem mestu morala tudi malce popraskati po skali. Prečila sva do žlebu, ki naju je pozdravil ustrezno zalit (v kopnem se skoki gibljejo okoli trojke) in tudi za ovinkom so bili vsi skoki pod snegom, za pestrost sva preplezala tudi ledni skokec. V zarezani Rdeči škrbini se nama je odprl silovit pogled na drugo stran (Viš), edino nadaljevanje (v kopnem II) se nama je v cik-caku gredin ponujalo desno navzgor na rob, kamor z druge strani pripelje Findeneggov žleb. A sva imela že takrat s Severnega stolpa ogledan 'skriti' vršni žleb, ki bi naju lahko pripeljal tik na vrh Montaža in sva ga šla tudi lovit. S škrbine strmo navzgor tik desno ob robu, levo čez skokec (tu sva se zaradi izpostavljenosti začela varovati) in po prečnici levo v vršni žleb. Nezalit začetek sva obvozila na levi (nazaj pripelje ozka polička), zatem naju je kar strm raztežaj višje pričakal 'večji' kopen skok, ki je s svojo položnostjo deloval prav nedolžno. A kako naju je videz prevaral, plezanje z derezami po gladki skali z majhnimi stopi in nikakršnimi oprimki nikakor ni po mojem okusu. Na robu ravnotežja sem čim bolj nalahko goljufal navzgor proti snegu, tam me je pričakala še siiitna polička v desno, kjer tudi ni bilo kaj za prijeti. Zračni vršni metri do grebena, ki sva ga dosegla grbo pred zvonom, so bili v mešanju modrine neba in snega prav sproščujoče lahkotni. Na vrhu sva odložila prav vse breme, bila sva le nema opazovalca poslavljajočega se dne, bila sva. Večerno sonce je prineslo pastelne, zatem vse bolj živo rdeče barve, ki so naju spremljale celoten sestop po normalki, ki pozimi premore le malo obiska, ta dan sva bila Montaževa edina gosta. Rdečica na zahodu naju na Montaževi visoki planoti ni imela namena zapustiti, obzorje je bilo vedno bolj kričeče rdeče, tik nad Pecolom je zarja izgubila svoj sijaj in dan se je potiho poslovil. Hvala.
29.12.2006: Visoki Rokav Kje točno z Rokavske škrbine poteka normalni pristop na Visoki Rokav (s škrbine sva trikrat splezala na vrh, vedno po varianti, ki nama jo je razkril gams v sestopu) nama je bila še vedno uganka, ko sva ujela, da je 'na frišno' uhojena. Navkljub (delno zamedenim) stopinjam sva od bivaka do ozebnika garala, po njem je bilo pa vzpenjanje prav luštno. Normalna smer je bila res povsem drugačna od gamsje variante, vstopni kamin je drug, enako velja za zgornjega. Nasploh se normalka po spodnjem kaminu usmeri desno naokoli in nad zgornjim kaminom je do vrha povsem lahko. V snegu je bila smer skoraj 'otročje' lahka (v snegu ni bilo nobenih krušljivih zgag), gotovo lažja kot v kopnem. Navzdol grede sva tako plezala nevarovana, čez oba kamina sva se seveda spustila po štriku. Med obiskom vršne špice sva z zanimanjem opazovala, kako so deskarji medtem dobesedno zratrakirali ozebnik tako gor kot dol grede (brez cepina, brez derez - gor grede je bilo varovanje zabijanje deske, dol grede pa previdno drsenje ;). Pod ozebnikom sva si tudi midva zaželela vožnje in res je šlo po zadnji plati naravnost fenomenalno! Podlaga je bila ravno prav mehka, povsem gladka, letelo je kot hudič, iztek je bil pa blag. Zdaj sva že prava mojstra turnega ritanja, le hlače se vse bolj (namuckano in dobesedno na široko ;) pritožujejo. Luštna tura!
28.12.2006: Odklon z normalke Triglava: preeečnica na S greben Po normalki s Kredarice na Triglav pozimi še nisva pristopila, pričakovala sva podobne razmere kot na Jalovčevi glavi in tudi uvod je bil pravi, nadaljevanje razočarajoče kopne normalke, kjer so bila vsa varovala kopna in s širokimi pločniki namesto izpostavljenih prečnic, naju je pa pustilo povsem hladna. Na Triglavu sva pozimi sicer že bila, ko sva s sedla za Malim Triglavom smučala na ledenik skozi Mullerjev kamin, tudi takrat je bil vršni del nad sedlom kopen. Pogled nama je po zasneženi gredini zaplaval na Severni greben nad Kugyjevo polico, ki sva ga v kopnem spoznala z obeh strani. Nemudoma sva bila budna, sestopila nekaj klinov do sedla in skočila na obljubljeno avanturo. Skorajda vodoravna prečnica (malo gor, malo več dol) vse do rame na S grebenu nama je podarila celo uro, le zadnji metri niso bili zaliti in na ozki rezi sva kar malce skeptično gledala kopno-zasneženo nadaljevanje po robu, zato pa nama je pogled takoj ujela obsežna snežna vesina na desni strani - le do nje nisva videla primernega sestopa. Odločila sva se za žleb s škrbinice višje od naju, kjer sva prav počasi in varovana splezala navzdol po le bolje poprhani skali (slabih 30 m = slaba ura kvačkanja). Zatem sva se razgledala in opazila 'otročje' lahak prehod levo/nižje od najinega - nič hudega, časa sva imela na pretek. Desno sva prečila čez rob na vesino in nadaljevala v desno, kjer se je za naslednjim robom odprl žleb, ki naju je lahkotno dostavil nazaj na greben. Čez zasneženo grbo, desno v kratek žlebiček in že sva bila pri Aljažu, kjer naju glasno razpoloženje ni pretirano zanimalo, tako da sva se hitro popokala navzdol, tokrat strogo po normalki in modrovala, kako strašno samosvoj obisk in samotno ter nedeljeno pozornost nama je naklonil zasneženi očak. Hvala!
26.12.2006: Jalovec s popolno sneženo kapo Poskusila sva s smučmi, saj naj bi se dalo peljati vse do Tamarja, kar je bila zelo 'kamnita računica'. Gor grede sva naštela razmerje 6:1 v korist dobrih smuči, saj je le en sam smučar vztrajal do podna. Dol grede sva število 'razbitin' povečala za ena, drugemu se je pa 'ta dolgih nog' zdelo škoda ;) Nad Jalovčevim ozebnikom sem zaprepaden strmel v zasneženo Jalovčevo kapo, saj tega prizora še nisem uzrl - vedno je bilo čisto premalo snega, da bi lahko smučal z vrha. Nejeverno sem gledal zdaj Jalovec zdaj moje ta stare smuči: Jalovec je bil pripravljen, da ga odsmučam, žal sam nisem bil ne 'tehnično' ne psihološko na nivoju. Trda podlaga mi je izbila še zadnje dvome, zato pa sva celoten vzpon do vrha uživala in študirala smučarsko smer, ki bi se jo ravno dalo potegniti brez praskanja po skalah. 'So it goes!' 25.12.2006: Z Mojstrovk po grebenu prek Travnika na Šite in v presneto goščavo V kopnem je to grebensko potepanje izjemno lahkotno in uživaško, pa sva poskusila tudi v snegu. Za pristop sva si izbrala Župančičevo, ki se nama vedno dopade, pripelje pa skoraj na vrh Male Mojstrovke. Gaz preko Velike sosede je bila tudi potegnjena, zatem so greben zapustile še zadnje sledi in preko 'Zadnjega Mojstra' sva že naporno gazila. Greben po zahtevnosti ni nič posebnega, le tu in tam je bilo potrebno malce prijeti za skalo, poiskati najlažje/zasnežene prehode, gaženje je bilo pa odsekoma zelo naporno. Tako sva počasi potovala preko Travnika (najvišja točka, 2378 m), Kola in Roba Velike Dnine, kjer sva naskočila še najzahtevnejši del - prečenje nekaj bolj nažaganih in ozkih Šit: Po grebenu do najvišje točke (Velika Šita, 2308 m) čakajo tri težavice, prvo sva dobesedno preskočila, zadnji dve sta pa težji: ostra sestopa z zadnjih špic pred glavnim vrhom. Na predzadnji špici sva po krajšem tehtanju odločila, da naju je čas zabasal in da si igranja z vrvjo ne moreva privoščiti, tako da sva opremo pustila v nahrbtniku, sto metrov nižje goljufivo obvila obe težavi in na vse mile viže odvihrala na vrh Šit, kjer sva 'že' občudovala zadnjo svetlobo dneva. Z vrha sva najkrajši sestop naivno začrtala naravnost navzdol po Veliki Dnini do prečne markirane poti, ki vodi nazaj na Vršič. Začetek je bil zelo vihrav, nekje na 1800 m so se začele težave v premalo zasneženem ruševju. Napredovala sva le po polžje, se utapljala pod vejami in sčasoma je bilo samo še slabše, saj sva nemočno obtičala v leseni podrtiji pomladnih plazov in po kakšni uri neenake borbe z goščavo sva s 'trdo' temo le padla na markacije. Dolgo časa nama je za silo prav prijazno svetila mlada luna, dokler se nama v temačnem gozdu pot ni izgubila na dvoje. Z lučko si nisva mogla pomagati, ker se ni hotela prižgati, zemljevida tudi nisva uspela prebrati, tako da sva šla po širši poti, ki pa nama je bila vse manj znana. Nekajkrat sva jo tipaje lovila, dokler na lepem nisva stala na gazi, potem na gozdni cesti,...
24.12.2006: Kukova špica Klasika, normalni pristop, pozimi sva že lazila, tudi tokrat nama je bilo mukotrpno gaženje prihranjeno (Hvala dobrotnikoma s Škrnatarice za sledi!), v nasprotnem zaradi poznega štarta do vrha verjetno ne bi zlezla, tako pa sva morala zgaziti le z Gulc na vrh Kukove špice. Pravzaprav še dobro, da sva bila tako pozna, saj je čez dan točno čez gaz v spodnjem delu Gulc potegnil pošten plaz mokrega snega, ki je priropotal z vršnih pobočij.
23.12.2006: Špik nad Nosom, zahodna pentlja Zelo luštna in lahkotna tura. S Pecola naravnost na Škrbino nad Tratico (Forca de lis Sieris), v okviru markirane poti na zahodni vrh Špika nad Nosom (Foronon del Buinz) in sestop čez južna pobočja. Tako s Škrbine nad Tratico kot z rame Špika nad Nosom potekata težja turna smuka (opisa v Candolinijevem vodničku), tako da sva z Neveje po za silo zasneženi cesti optimistično štartala celo s smučmi. Kmalu sta naju prehitela dva avtomobila in v zasedi pričakali kratki kopni odseki, na Pecolu naju je pa skoraj kap, ko sva strmela na porazno zasneženo planoto. Nekaj časa sva šla še na inercijo, zatem sva smuči odvrgla v prvo smrečje. Pristop po široki grapi direktno na ŠnT sva v letni sezoni že spoznala (sam vstop zahteva malček lahkega 'plezanja'), tokrat sva se vstopnega skoka lotila po ravno za silo zalitem žlebičku povsem na levi, lahko (pravzaprav je bilo zaradi gaženja naporno) nadaljevanje se nama je pa sproti odpiralo levo in desno. Na škrbini so naju pozdravili divji razgledi in iskanje najlažje poti nadaljevanja na vršni greben ŠnN, izbrala sva najbolj očiten žleb, ki naju je z leve privedel na kar oster greben. Prehodi levo so bili premalo zasneženi, tako da sva morala na sam rob, kjer sta bila kratko mesto ali dve zaradi izpostavljenosti malce sitni (ozka polička, kjer ni bilo za kaj prijeti). Višje sva brez težav dosegla ramo (stik s sestopno smerjo) in naprej po ravno zasneženih prehodih (okoli 45°) na zahodni vrh, ki je 15 m nižji od glavnega (2516 m, 2531 m). Sestopila sva nazaj na ramo in smučarsko (beri 'po riti') opravila z večino mokrega južnega pobočja. V spodnjem delu sva se čisto po nepotrebnem ubadala z vbodom izteka na planoto, ki kar sam povabi in v slalomu (en majčken skokec je bil kopen) privede pod 'steno'. Kmalu sva ujela pristopne sledi, poiskala smuči, začuda celo prismučala do ceste (kombinacija trava-sneg), ki pa je bila v spodnjem delu žal že neprimerna za vožnjo.
20.12.2006: Smučarski otip Begunjščice Presneto kamnit otip je bil to! V Osrednji grapi sva lazila že ohogromnokrat, pozimi tako nesmučarska še nikoli ni bila, po drugi strani pa tako zanimive tudi še nisva tipala. Prvi (edini pravi) skok v grapi ni bil zalit, vseeno sva obdržala smuči in nad njim ugledala zanimiv/zavit hodnik, ki je postregel še z dvema ali tremi skalnimi ožinami, z nekaj zameti in skalnatim izstopom. Marijana je na vrhu obrnila s smučmi na nahrbtniku, meni se je zdelo pa preneumno, da bi jih nosil še dol grede. Z vrha je šlo, v grapo sem šel med in nad skalami, v zgornjem delu sem kvačkal po zametih, v hodniku sem se večinoma basal skozi ožine, dokler nisem obtičal nad spodnjim 'skokom'. Zbasati se ni dalo, poštamfati tudi ne. Po daljšem (bilo bi še bolj dolgotrajno, če se ne bi naglo mračilo ;) zbiranju korajže sem skočil tisti ušivi meter navzdol (s skale v vbočen in ozek hodnik). Seveda mi je odpelo smučo, a na srečo le zgornjo...
17.12.2006: Megla nad Pokljuko Lušten sprehod nad snežno-mokro Pokljuko: normalka po 'avtocesti' na Viševnik, za 'samotnimi' stopinjami na Srenjski preval in na Mali Draški vrh, 'deviški' sestop s prevala v kotanjo na V stran in gaženje navzgor na izrazito ramo S(V) od Viševnika, prečka na V greben (2000 m) do stika z normalko. Smer drugega vzpona na Viševnik je kot varianta spusta opisana v vodničku Turni smuki (Poljanec, PZS) in sva jo imela že večkrat na piki, tako da sva jo našla navkljub gosti megli, čeprav naju je daljša prečka nad ramo malce presenetila.
16.12.2006: Prisojnik, klasičen zimski krogec V zimskih razmerah sva bila že večkrat tako na Prisanku (= s severa) kot na Prisojniku (= z juga) in sva le dvakrat uzrla samotno družbo, tokratni 'neznosni' gneči, ki je za zasneženi Prisojnik povsem neobičajna, kar nisva mogla verjeti. Kot je najina navada, sva štartala zelo pozno (= daleč zadnja), pozdravila (= lenoba) gaz in od Prednjega okna do vrha naštela nekje dva ducata sestopajočih - v organizaciji dveh AO ali tako nekako. Prav vsi Prisojnikovi sobotni uživači so se na vrh povzpeli po zahodnem grebenu, začuda so po isti smeri tudi vsi sestopili. Nama pa isti (= dolgčas) povratek ni nič dišal, raje sva potacala še deviška južna pobočja. Zgoraj je šlo prav lahkotno, v grapi je šlo odsekoma tudi po riti, prečka nad Mlinarico pa tudi ni bila naporna, saj je bilo snega spodaj malo. V sicer povsem jasnem dnevu nad Prisojnikom se je z juga opoldne privalil gromozanski oblak in nama točno v času obiska vršne kape (okno - vrh - prečnica) namenil presneto meglo. Brez kamere je sicer težko fotografirati, lahko pa za silo naslikava, da je bil pogled na 'strašen' greben Kanceljnov in gosto morje, ki je butalo (a se ni prelilo) za njim, čudovit in še bolj divji kot običajno. 3.12.2006: Smrekovško pogorje - prečenje Odsek Hlipovec - Travnik je bil zadnjič tako lušten, da je bilo potrebno poskusiti greben vse od Smrekovca. Zaradi peške/simulantke smo morali čarati z začetkom, tako da sva s Pikico vzpon iz Ljubnega na Mačkin kot opravila na koncu ture kot daljši kolesarski iztek. Nasploh je bilo zgoraj na grebenu strašno lepo! Do Doma na Smrekovcu sva brcala po cesti, Marijana se je pa prebijala skozi labirint (ne)markacij in na koncu urezala direktno navzgor na greben, kamor sva morala midva od doma kar lepo poriniti (100 vm), saj razmere in 'strm' teren prave vožnje nista omogočala. Vožnja po/pod grebenom je bila zatem izredno prijetna, odsekoma čarobna, le sneg nama je tu in tam onemogočal vožnjo, drugače je bil pa greben razen nekaj ostrih mest, kjer je bilo potrebno kolo za kratko prenesti, praktično v celoti vozen. Odsekoma celo izjemno uživaško - s številnimi ovirami, ki so bile ravno še obvladljive. Drugi del grebena je v splošnem težji od prvega, edini daljši in zelo oster spust poteka s Komna (obisk najvišje točke grebena je zapoved) na Hlipovec, z grebenom je smiselno zaključiti na rami Z od Turnovke (Veliki Travnik), saj je spust preko Široke trate in naprej čez Mali Travnik in sv. Primoža zelo tekoč in prijeten, saj kar traja in traja! Mi smo zaključili na Široki trati (Koča na Travniku), vzpon na Turnovko nam je onemogočil sneg, pa tudi noč se je bližala, spust je bil pa isti! Skratka lepo, pridemo potegnit še enkrat z dodatkom (Golte), pa v obratni smeri s S štartom...
2.12.2006: Utrip Karnijskih Alp: Monte Zermula, 2143 m Iz doline (Pontebba) visoko na preval Cason di Lanza vodi ozka, asfaltirana cesta, odkoder je na vrh Zermule le kratek skokec. Po markirani potki sva pristopila na sedlo Forca di Lanza, odkoder sva jo po svoje mahnila direktno na vršni greben Zermule (V rama, 2086 m), ki je povsem lahko prehoden, le tu in tam je potrebno za ravnotežje tudi poprijeti za kakšno skalo. Po samem robu, mimo tunelčkov z okni in drugo vojno 'pridobitvijo' sva prehodila celoten greben skoraj čisto do njegove Z rame (Cul di Creta, 1913 m), kjer naju je ustavilo ruševje. In meglice, ki so se prav tedaj silovito zaletele v Zermulo, čeprav so jih pred tem dolgo časa zadrževali vrhovi na J. Z grebena sva sestopila nekaj deset metrov do markirane vojaške poti, ki odsekoma zračno preči celotno J pobočje Zermule in se tu in tam dotakne tudi samega grebena. Zelo ležerno, a nadvse luštno najino uvodno tipanje Karnijskih Alp z obilico novih razgledov.
26.11.2006: Kraljevska špica (Monte Re, 1912 m) 'Preganjali' so naju debeli pasovi oblakov, tako da sva z avtom zaključila v sončnem Rablju in po markirani poti skočila na Kraljevsko špico. Pot je večinoma presenetljivo strma, odlični razgledi se pa v gozdu odpirajo vseskozi.
25.11.2006: Peči Lani sva se na tem luštnem grebenčku že podila, tokrat sva pričela na drugi strani in od jezera v Završnici po prečni potki pri tunelčku dosegla Z del grebena. Z Vrha Peči (na zemljevidu Smokuški vrh, 1122 m) sva v gozdu ulovila vlako v smeri Z, po dolini pa sva se cesti umaknila po prijetni potki na levem bregu Završnice.
23.11.2006: Begunjščica v prvem snegu Kratek skokec na sneg, katerega nama je v 'deževnem' gozdu nad Prevalom olajšal predhodnik, ki je na drevesni meji očitno obupal, tako da sva imela zgoraj čast tacati po novi obleki, 'odritala' sva po Šentanskem plazu...
19.11.2006: Prek Pece, drugič Obet sonca naju je spet spravil daleč na vzhod in še Pikici sva pokazala zelo lepo turo prek Pece, saj je zadnjič manjkala. Tokrat sem se vzpona napovedano lotil strogo po smučišču in ugotavljal, da naključnim planincem in kolesarjem nikakor ni za zaupati (vsak pač ocenjuje po svojih fizičnih zmožnostih), saj se je smer izkazala za v celoti (ravno še) vozno! Pikico sem poslal naokoli po cesti, Marijani v roke potisnil fotoapart, sam pa sem se kot razjarjen bik zaletel v strme klance. Tam, kjer ni šlo naravnost navzgor, sem vozil v cik-caku, kjer pa ovinkov ni bilo moč narediti (parkrat bi se tudi zloglasna strmina Zvoha sramežljivo poskrila), sem pomagal z ročnim zasukom in volja me vse do vrha navkljub mokri travi ni niti najmanj minila, prav nasprotno. Pikica je bila po cesti enako hitra, tako da se nama glede na prečenja smučišče/cesta (dobrih 100 m iz 'srednjega' na 'gornje' gre tudi smučišče po cesti) ni uspela nikamor izgubiti. Na 'vršnem' smučišču, kjer ceste ni več, so klanci prav tako zelo hudi, tokrat zaradi mokre/spolzke podlage en odsek (cik-cak v levo) niti ni bil vozen, nad smučiščem je pa tako ali tako potrebno riniti. Žal nam je oblak že nad zgornjo postajo pojedel sonce, pod sedlom pa nas je obvila še gosta megla, tako da smo skrajno presenečeno radostno tulili v modrino neba, ki se je pod Končnikovim vrhom v hipu odprla vse naokoli. Žal pravljica ni trajal niti pol ure in ostanek ture smo občudovali povsem nerazgledno belino megle. Po dobri uri netekoče vožnje prek grebena, je sledil odličen spust z dolgim in fantastičnim zaključkom, tokrat je bil tudi sam konec zelo lušten, saj sva spodaj izbrala varianto v Globasnico...
18.11.2006: Smrekovec (Veliki Travnik, 1637 m) Na vzhodu naj ne bi deževalo, a je bilo vseeno vse mokro, pravzaprav je bilo tako turobno, oblačno in vlažno, da sem celoten vzpon (iz Ljubnega sem po gozdnih cestah ubral varianto Detmer - Počkova pl. - sedlo Hlipovec) komaj čakal, da se tlaka čimprej zaključi. Na sedlu se je slika v trenutku obrnila v pesem, v levo sem odbrcal po travnatem kolovozu, ki se je prelil v vse lepšo stezico in ta v luštno potko, za katere sem ob vzponu domneval, da so jih iz Smrekovškega pogorja gozdarji kratkomalo izgnali, saj so se od ceste neprestano cepile le številne vlake in kolovozi. Z neznanskim veseljem sem vse bolj navdušeno brcal tik pod grebenom, enkrat sem moral za kratko tudi poriniti, drugod je šlo pa naravnost uživaško in niti od živine razrit zaključek do Široke trate ni vtisa prav nič pokvaril. Vrhunec ture! Pri koči me je ujela Marijana, tudi nadaljevanje naravnost na vrh Travnika je bilo zaradi 'blage' strmine lepo vozno. Po naskoku vršnega stolpa sva se v dolino spustila po dolgem grebenu naravnost na izhodišče (Marijanina smer pristopa). Spust je lep, razgiban, vsaj dvakrat je potrebno zelo ostro navzgor, vseskozi si sledijo potke in kolovozi, v celoti je markiran, a sva na par odsekih markacije gladko pustila na miru, saj so bile na voljo lepše variante. Posebej bi izpostavila daljši odsek od domačije Purkat do sv. Primoža, kjer prav po grebenu vodi luštna stezica, ki se ji markacija nerazumno umakne! Spust je v splošnem lahak, tik pod Primožem pa je stvar zelo ostra... Na idejo ture so naju napeljale SK, kjer je opisano bolj cestno prečenje Smrekovškega pogorja, kar v kombinaciji peš-kolo ni izvedljivo. Travnik sva tako na slepo presneto srečno izbrala z zemljevida, ob naslednji priliki se pa za SK lotiva celotnega grebena, ampak ne po cestah...
15.11.2006: Krvavec, Zvoh Ta hitra popoldanska in ta ostra na Zvoh. V tretjem poskusu je izbira kolovozov malo pod Ambrožem končno dobila kolesarsko smiseln zaključek, tako da dodajam kratek opis vzpona: Od spodnje postaje gondole po asfaltni cesti navzgor do ostrega ovinka v levo (600+ m), ostro desno čez potok Reka in po mestoma zelo zagruščenem kolovozu strmo navzgor (vmes je potrebno malo poriniti). Na izravnavi/razcepu desno, v zložnem spustu v Stiško vas, po asfaltu levo v središče vasi, levo (čez dvorišče) do (pod) cerkve. Naprej v isti smeri (začetek je zaradi jarka mestoma nevozen) vseskozi po glavnem kolovozu do razcepa (900+ m). Desno, več ali manj vodoravno do naslednjega odcepa, levo in po strmem odseku na izravnavo. Na razcepu levo strmo navzgor na gozdno cesto in naprej v isti smeri (navzgor) do stika z asfaltom (1050- m)... Ostalo nič posebnega: Pikica je spet omagala, Marijana je na vrh pritekla po markirani potki, sam pa vršne strmine Zvoha tudi tokrat nisem zmogel odpeljati direktno navzgor. Dol grede je na strmi potki pod gondolo Pikica ugotavljala, da gre tokrat glede na lani 'ful dobr'!
12.11.2006: Blegoš - Likarjev pes Po bluzenju tam okoli naju je vse lepši dan preusmeril na najbližjega velikana. Sam sem gor odbrcal po 'naši' luštni varianti, Marijana je peš potipala eno od potk in od koče sva skupaj skočila na vrh povsem zamegljenega Blegoša. Navzdol sva šla po klasiki čez Prvo ravan in do Likarja, kjer sem sklenil poiskati direktno in necestno varianto v Čabrače. Naša varianta preko Volake je sicer prijetna, a ima vključen nebodigatreba vzpon. Zadnjič smo glede na zemljevid neuspešno poskušali na SV strani Likarja, zatem sem na Tabli ugledal opis in si v spomin spravil, da je treba takoj za Likarjem v smeri Čabrač neposredno za pasjo uto levo s ceste. Tik za kmetijo je po travniku vodil kolovoz, a bi moral do tja par metrov poriniti, tako da sem raje nadaljeval 50 m po asfaltu, odvil levo na naslednjem (novejšem) kolovozu in vse bolj presenečeno ter vse težje brcal navzgor na grič (kota 805 m), kjer se je vse skupaj v gozdu na lepem vdrlo v tla. Nekaj časa sem lomastil okoli, zatem sem se usmeril levo proti najvišji točki, pri bunkerju stopil na travnik in na zgoraj omenjeni kolovoz ter odbrcal še nekaj metrov navzgor. Kolovoz je prečil čez vrh in počasi začel odvijati levo ter se močno spuščati, dokler nisem zaključil v slepi ulici globoko v gozdu. Nekaj časa sem še iskal morebitna nadaljevanja, zatem odlomastil skozi gozd na travnik v smeri Likarja (Z) in kolo porinil nazaj navzgor na grič, kjer sem dolgo iskal morebitno potko, ki bi odcepila v smeri Čabrač. Razen nesledljive gozdarske potke nisem našel ničesar, tako da sem se po travnatem kolovozu spustil do Likarja in se še enkrat zaprašil v strm novejši kolovoz, če potka morda kje le ne odcepi. Našel sem le temo, ki me je po uri trmarjenja začela neusmiljeno loviti in sem se spustil nazaj na asfalt. Le malo nižje pod tem odcepom sem tik za cestarsko barako s peskom v levo povsem nenadejano opazil potko v gozd, jo takoj potipal in me je prav luštno popeljala do cerkvice, kjer sem le prečkal cesto in nižje padel v Čabrače... 'Ma kakšen opis so to dali na tablo...Simon se norca dela...Cestarska baraka, ne pa pasja uta...', sem z nasmeškom vso pot domov brundal Marijanci. Nemudoma sem skočil za ekran, odprl temo (Blegoš - južna pobočja), kjer je črno na belem pisalo: "Do kučice s peskom po asfaltu, takoj za njo pa...". Kučica s pèskom? 'Porkamizerja', kučica s péskom!!! ;)
11.11.2006: Rodica, brezpotja nad Baško grapo Pregled zemljevidov za 'Baški masaker' je nakazal veliko neoznačenih potk na J pobočjih Rodice, tako da sva šla stvar potipat v živo. Za izhodišče sva izbrala zaselek Grant, odkoder sva se povsem prepustila navdihu ter potkam in kamor so naju vabile, tja sva tudi šla... Uvodni markaciji v vasi sva še staknila, zatem so poniknile (domačini/lovci markacistov v/nad Grantom ne marajo in svoje potke 'aktivno' skrivajo). Glede na zemljevid sva poskusila desno od Runže, a sva našla le slepo potko, novejši kolovoz naju pa ni zanimal. Vrnila sva se v vas, prečila desno (J) in za dvoriščem našla drugo markacijo, nadaljevala sva po kolovozu, a nadaljnjih oznak ni bilo več in sva se zagnala v breg po najbolj obetavni potki, ki se je višje cepila in še višje poniknila v številnih stečinah, ki so naju vse manj strmo pripeljale na razgledne Temerece. Tu sva stopila na izrazito potko, ki je pripeljala z desne in po njej nadaljevala levo ob grebenu luštno navzgor, mimo podrtega senika na Trato, po desni mimo lovske koče in točno pri nemarni klopci (gotovo lovski, kajti tudi okolica koče je nemarno našarjena) na glavno/markirano mulatjero, ki preči malodane celotna pobočja nad Baško grapo. V levo po njej do izrazitega pomolčka, kjer naju je navzgor zvabila za silo uhojena potka na JZ grebenčku Špičaste Kupe. Mestoma je greben precej strm, sicer pa uživaško hoden, dokler se ruševju potka ni začela izmikati daleč desno. Nekaj časa sva ji sledila, zatem pa po svoje mahnila po zelo strmih travah navzgor na vršno piramido, ki sva jo 'preplezala' malček z leve. Na vrhu je začuda celo vpisna knjiga, pot je višje prek manj izrazitih Peči (1727 m) kmalu priključila markirani poti na Rodico, katere vrh je bil ves ljubi dan skrit v oblakih. Po glavnem grebenu sva se sprehodila do sedla Čez Suho, odkoder sva poskušala vdeti iz pristopne smeri lepo vidno potko, ki je v gornjem delu izsekana med rušjem JZ grebena (Ravenska Ovčja Suha). Zgoraj sva se držala gruščnatih jezikov precej levo od robu, kjer sva kmalu staknila potko, ki naju je elegantno pripeljala skozi goščavo, nižje sva sestopala po zmerno strmih travah vse do Konjskega brda (1336 m). Tu je potka zavila desno v gozd, zatem naju je v neverjetno zložnem cik-caku spustila na 'Baško prečko'. Po najbolj slikovitem delu prečke nad Hudo stopnjo sva se sprehodila do že znanega pomolčka in se vseskozi nejeverno spraševala, kako in koliko se pa tam ('kultna' gorskokolesarska tura) za vraga vozijo s kolesom. Sestop po J grebenčku v smeri pl. Grant (po domače Poljana) je najbolj pametno zastaviti prav po robu, kajti z listjem obložene in nemarno strme trave na levi so bile presneto spolzke, zdrs bi bil pa (pre)dolg. Previdno sva sestopala navzdol, strmina se je kmalu unesla in po/ob bolj ali manj strmem robu sva dosegla izrazito in široko travnato sedlo. Dneva je bilo dopoldne še ogromno, a sva se vseskozi gibala tako spokojno počasi, da se je pričelo temniti in sva se malce podvizala. Na razcepu sva po potki v levo dosegla ruševine opuščene planine, odkoder naju je navzdol vodila širša steza, ki je spodaj nepričakovano padla na novejši, v breg vsekan kolovoz. Nadaljevala sva levo v smeri izhodišča, a se je stvar začela počasi sukati navzgor in kmalu sva grizla breg po vse slabši vlaki. Obrnila sva nazaj, nekaj časa brskala naokoli, pretaknila mesto, kjer se je kolovoz najbolj približal potoku (Žventarska grapa), in kmalu staknila stezo, ki se je spuščala tik desno ob potoku. Nižje sva trčila ob ruševine (vse do vasi se vrstijo številni seniki: temelji celi, lesa ni več - razen enega še polno ohranjenega), zatem je steza kmalu prečila levo prek potoka, se udobno razširila, dobesedno vsekala v strmo pobočje in naju počasi (spodaj je prek potoka z desne priključil kolovoz, gotovo prav tisti, ki naju je presenetil zgoraj) z nočjo pripeljala v Grant.
10.11.2006: 4B: Baron Born in Begunjščica Begunj Ljubelj - Born - Preval - Begunjščica - Roblek - Roža - Preval - Born - Ljubelj za pešakinjo in Ljubelj - Born - Preval - Roža - Poljška - Roblek - Poljška - Sankaški - Rodine za kolesarja. Popoldanska, ta hitra. Bornovo pot se je navzgor dalo presenetljivo tekoče odpeljati in le nekajkrat je bilo kolo potrebno tudi ročno prestaviti. Od Prevala naprej sva šibala ločeno in v razmaku nekaj minut sočasno dosegla Roblekov dom. Po posvetu z 'oddaljeno in prijazno bazo podatkov - hvala ;)' sem se odločil za spust v Rodine. Do Sankaškega doma kot pred kratkim (kolovoz mimo Tolstega vrha je bil tokrat še bolj blaten od najbolj blatnega), zatem po luštni, nekoliko zagruščeni potki v Rodine (na vseh razcepih levo). Marijana je bila na izhodišču sicer malček hitrejša, a sta mi obvoz in kolona turo mimo Begunj podaljšala še do 'nojev'.
8.11.2006: Planina Korošica Oster skokec na planino z luštnim spustom, 'tradicionalna' popoldanska turca. Klanci na Korošico so na meji voznosti in kot nalašč za preseganje osebnih zmožnosti. Tokrat mi je na obeh ravnicah za počivanje nagajal led, kateremu sem čisto od blizu izmeril tako trdnost kot drsljivost, drugače mi je šel pa vzpon presenetljivo dobro od kolesa. Še malo... V spodnji polovici spusta, kjer se na strmem pobočju en za drugim pričnejo vrstiti (pre)ostri okljuki, se pa navkljub štirim obiskom z ozkimi serpentinami kar ne morem spoprijateljiti. Na višini od 1250+ do 1050 m sem tako naštel 17 ovinkov, a brez dotika sem zvozil le 4...
5.11.2006: Tromeja - Petelinjek Jeseni smo tam zgoraj s kolesom prav luštno brcali, pa sva šla pogledat najnovejše beljenje, s tem da sem s kolesom zastavil v obratni smeri, Marijana se je šla pa naravnost navzgor na Petelinjek temeljito izgubljat prek Lomičev. Po obmejni, na tanko zasneženi cesti sem brez težav pribrcal na Tromejo, se spuščal po belem smučišču in porinil na Petelinjek, kamor je pritekla Marijana, ki je ubrala kar direktno varianto na Kališje in se pri tem dolgo zabavala v neznanem ;) Spust prek Lomičev je bil lušten, čeprav me je motil tako sneg zgoraj kot mestoma mokrota spodaj (zavorne ploščice so šle v maloro). Nad Ratečami sva se na razcepu za Ravne dala zapeljati prijetni potki, ki po izjemnem uvodu za kolo (zame!) ni bila več najbolj primerna in sem odsekoma sestopal tudi peš...
4.11.2006: Krasji vrh: prečenje Polovnika Prečenje Polovnika je zelo lepa in hvaležna tura, malo obiskana, zmerno (ne)zahtevna, izjemno razgledna, nasploh kot naročena v trenutnih razmerah, ko je višje/severneje že zapadel sneg. Obisk nama je v iskanju 'zadnje' jesenske ture priporočil Sidartin vodnik Gore nad Sočo, še največji problem predstavlja logistika, saj je od 'sestopišča' (Log Čezsoški, 345 m) nazaj do izhodišča (Drežniške Ravne, 575 m - Stritar si privošči dva avtomobila in zgoljufa visoko do planine, 1200 m ;) po cestah ohogromno km. Za grebensko prečenje je predviden čas 8-10 ur, midva sva pa zaradi poznega vstajanja in dolge vožnje lahko računala le do teme, kar se je imelo namen storiti v šestih urah... Z Raven sva prek plotov in senožeti urezala naravnost navzgor do Korit (konec asfaltne ceste, 700 m), od koder naju je popeljala markirana potka (ni vrisana na zemljevidu), ki se ob večkratnem prestopanju prek ceste vije naravnost navzgor, nadaljevanje ture je pa v vodniku odlično opisano. Midva sva imela manjše težave pred Velikim vrhom, kjer sva se dala zapeljati stečini v levi bok, ki je 'skrajno' izpostavljeno prečila nad prepadnimi strmalmi (smer in kasneje vojaško pot je potrebno poiskati gor na grebenu). Nad planino Dolec je možnih več variant do začetka vzpona na Pirhovec, ki poteka z desne. Tudi na zadnjem vrhu (Veliki Polovnik) je potrebno prebrati opis in potko poiskati na desni strani, saj je vrh kosmat in lomastenja brez prask ni. V Logu sva bila še pred mrakom, idejo o teku po kolovozih na levem bregu Soče (nekje 15 km in 250 vm) so v pozabo pospravile moje mišice in skelet, ki po dobrem mesecu preganjanja na kolesu vseh tresljajev/udarcev kar presneto hitrega preganjanja po grebenu niso najbolje prenesle, tako da me je že na Pirhovcu vse bolelo in zbadalo, pa še Marijana me je neusmiljeno gnala naprej. V zameno sva se do izhodišča v dobri uri sprehodila po glavni cesti in pri tem s palcema dvakrat ujela prevoz (Hvala!).
1.11.2006: Deževne Klopce Malo pozno, a točno z začetkom rosenja sva se odpravila z Matizovca. Marijana je z ledenim nalivom prisopihala na Kofce (Gorenjci smo škrti tudi z glasovi, da je iz Klopce nastalo Kofce! ;), sam pa sem se mučil s fantastično blatnim kolovozom, dvakrat zgrešil na obeh 'glavnih' razcepih in z dežjem pribrcal in prigural na Ravne. Ture je bilo tako konec, Marijana je odtekla dol, sam pa sem se zapodil po markiranih potkah v Tržič. Zgoraj so me morile spolzke korenine, na Kalu je bilo začuda še suho, tako da sem se odločil za meni neznano levo/grebensko varianto do Završnika, ki pa je za kolo deloma (vsaj zame) nevozna. Žal je začelo močno liti, kmalu je bilo vse mokro in na enem od ostrih detajlov sem prav nemarno (od/po)letel, tako da je bilo heca konec. Počasi sem se le prebil do makadama in po njem v Podljubelj.
31.10.2006: Dunjski vrh (1961 m) Zelo gledljiv in lušten Milošev filmček (MTB Kamni) je vse od objave vabil v te konce in barvita jesen je pravcati čas za obisk. Marijana je iz vasi Dunja za markacijami (602) potegnila na Dunjski vrh (Jof di Dogna, 1961 m), s Pikico sva iz naselja Pietratagliata prek planine Poccet na kolesu brcala na Lanež (Clap del Jovel, 1846 m), skupaj naj bi se pa dobili na Lipniku (Monte Schenone, 1950 m), ki je nekje vmes, in se po potki (601) ter nižje gozdni cesti spustili v Dunjsko dolino. Tura je izpadla čudovito, prečudovito ;) Iz doline Bele (500+ m) na planino Poccet (1350+ m) vodi asfaltirana cesta, midva sva pričela prav iz naselja (smerna tabla), kjer naju je do priključka na asfalt popeljal makedam. Asfaltna cesta se precej monotono vije po tokrat barvitem gozdu, ki je poskrbel za pestro podlago, dodatno je vzpon obogatil tunel z oknom in edino razgledno mesto, ki se je odprlo visoko zgoraj. Nikar pa ne poskušaj krajšati/obogatiti vzpona s kakšno divjo bližnjico/varianto, ker preverjeno nikjer ni bilo kruha. Nad planino naju je vodila vse lepše vozna gozdna cesta, ki je bila pod vrhom V Kapelu (Monte Piccolo, 1748 m) dodobra obložena z macesnovimi iglicami. Na prevalu sva morala od vsega lepega neobhodno in dolgo počiti, saj naju je pravljični ambient s prečudovitim pogledom na Montaž dodobra prikoval na mesto. Po neoznačeni stezici, ki se odcepi točno na sedlu, sva malo gor - malo dol pribrcala do stika z markacijami (601, 1727 m), odkoder je bilo potrebno na greben, na škrbino Laneža (1800+ m), kolo odnesti/poriniti. Na grebenu sem se sam (jasno, peš) zapodil na Lipnik, Pikica pa je po kratkem sprehodu raje izbrala daljše martinčkanje. Po prijetni in razgledni potki, čez slikovito polico, na vrh, z njega po grebenu po neoznačeni potki, ki se mi je nekje na sredi do Dunjskega vrha izgubila v ruševju, odkoder sva se že slišala z Marijano, tako da sem kar po goščavi precej pretepen odtelovadil navzdol do markacij, ki potekajo 'globoko' pod grebenom. Začetek spusta je bil zaradi razgledov in izpostavljene potke kar se le da slikovit, v tekoči vožnji naravnost psihadeličen. Nižje (dvakratni razcep poti 602/601, brez zemljevida je križ, naš je pri vzponu nekje v rušju Marijanci ušel) je potka žal bolj razbita, spust je manj/ne tekoč, dodatno je bilo potrebno mestoma peš, enkrat pa celo ob varovalih. Zatem je šlo spet tekoče, potka se kmalu prelevi v čudovito vozno širšo stezo, po kateri sva se (pre)hitro spustila do gozdne ceste (1350+ m), 'oddivjala' po njej do asfaltne ceste visoko nad Dunjo (838 m, zaselek Chiout), po kateri sva ob slikovitih razgledih na reko in na vmesni podrti del nekdanje ceste (most, oboki,...) v previdnem 'šusu' odpeljala navzdol.
30.10.2006: 'Zelo drugače do Krnskih jezer' V obetu sibirskega mraza in močnega severnika sicer sončnega dneva naju je pritegnil zanimiv Borisov opis pristopa na Krnska jezera, ki nama je ponujal pristop po (v nasprotju s senčno lepensko normalko) osončenih JZ pobočjih. Po kratkem pomenku z domačinom (kmetija Robelj) sva sledila opisu. Po brezpotju sva lomastila ob cevi, dokler nisva stopila na sledljivo potko, ki naju je vodila do zajetja v grapi (opisane ruševine nama niso padle v oči), višje naju je pripeljala do ruševin, ker pa se je potka kar nadaljevala v isti smeri naprej, sva dopustila možnost, da se je Boris v opisu malček zmotil in res sva višje prispela do novih ruševin (dolga in lepo ohranjena škarpa), kjer se je pot kot v opisu takoj usmerila navkreber, tako da sva bila o pomoti gotova. Potka naju je brez zapletov v okljukih (vseskozi s težnjo v desno) vodila vse do 1200+ m, kjer sva iz gozda stopila na čudovito razgledišče visoko nad Lepeno. Navkljub iskanju nadaljevanja potke nisva našla, bilo pa je polno stečin in zaradi obljubljene bližine sedla Predel (1282 m) sva jo po travah urezala kar naravnost navzgor, dokler se 100 m višje nisva začudeno znašla pod zelo strmo in nepregledno 'trentarsko steno'. Smer sva tako zaradi res neverjetne podobnosti v praktično vseh podrobnostih izgubila pri najini prvi (Borisovi drugi) ruševini... Svet sicer ni bil skrajno trentarsko zahteven, a je imela Marijana na voljo le eno roko, jaz pa zato vrv v zlati rezervi, tako da sva se povsem prepustila terenu, ki naju je po lepih prehodih, ki so se kot nalašč odpirali zdaj levo - zdaj desno, varno vodil navzgor, dokler 200 m višje nisva na lepem stopila na obljubljeno mulatjero. Radovedno stikajoča levo po njej sva bila v dveh-treh minutah na razpotju, kjer sva v desno pokukala navzgor na greben (mulatjera se nadaljuje na planino Za Črnim vrhom) in po njem v desno odlomastila do najvišje kote v bližini (1651 m), ki je bila kot nalašč gola in je ponudila izjemne razglede, ki jih niti slučajno ne bi bilo pametno zamuditi. Vrnila sva se nazaj in vse bolj ležerno nadaljevala po prijetni mulatjeri, ki naju je ob uživaškem martinčkanju po barvito luštnem svetu pripeljala na 'krnsko' stran. Ob vsem dremuckanju na toplem soncu sva na koncu postala tako lena, da se nama niti do jezera ni dalo sprehoditi, pa sva doma ciljala vsaj na Kaluder in Babo, če že ne na sam Lemež, da o potki, ki se z Lemeža spusti naravnost v Lepeno, niti ne piševa ;) 29.10.2006: Golica - Rožca Avtor SK je očitno tako nesrečno vdel smer prečenja, da je turo namenil le zagrizenim gorskim kolesarjem, ki "so vajeni vsega hudega". Boštjan nam je ob priliki namignil obratno smer (porivanja/nošnje je v tem primeru vsega skupaj za pičle pol ure), vključil Hruški vrh in prečudovit spust, tako da s Pikico lahko mirne duše zapiševa, da je tura namenjena samo tistim, ki so vajeni vsega lepega in še tega strogo v izobilju... ;) Javorniški Rovt - Pusti rovt - sedlo Kočna - sedlo Suha - koča na Golici - Jekljevo sedlo - sedlo Rožca - Hruški vrh - planina Dovška Rožca - Dovje. Do sedla Kočna sva s Pikico že poznala, zatem sva se pa le še sladkala z nama povsem neznanim (bolje: neznansko lepim) prečenjem do Dovške Rožce, kamor se je z Dovjega zagnala Marijana (Dovška Baba - Hruški vrh), skupaj smo pa prišli nad sedlom Rožca. Prečenje Ptičjega vrha je bilo hitro, zatem sva se po potki zagnala proti koči, kjer pa so nama posamezna mesta dala vetra, tako da sva tu in tam malček porinila. Do koče je bila po občutku precej dolga vožnja, a nama je zemljevid v nasprotju razkril, da sva komaj dobro pričela s prečenjem Golice. Za kočo se potka po malem spušča, 'vzpončkov' je malo, tako da je vožnja ob prijetno slikovitem ambientu luštno tekoča, a mestoma zelo izpostavljena in je terjala popolno pozornost, ki je enkrat za hip popustila in sem se ob udarcu s pedalom v breg hipoma znašel par metrov pod potko, a na srečo na le zmerno strmih travah. Po takem užitku sva kmalu nad Jekljevim sedlom lahkotno ponesla kolesa po razritem/peščenem grabnu navzgor, kjer je pot na najino presenečenje kmalu postala spet vozna. Za robom naju je pričakal spust do sedla Rožca, ki pa je bil zaradi 'kravjega posega' bolj poskočen, kot je kazalo od daleč, tudi veje ruševja so naju tu in tam poskušale grobo spraviti s kolesa, a sva tudi midva za take hece, tako da je bilo smeha dovolj. Proti Hruškemu vrhu se trave kmalu postavijo precej pokonci, dodatno zelo motijo kravje vdrtine, pa je tudi moja zagnanost kmalu popustila in sva kolesa porinila, dokler ni pot pod vrhom odvila levo, počasi postala tekoče in ob vse širših razgledih čudovito vozna. Ob ograji se je dalo na sam vrh v cik-caku tudi pribrcati, če odmislim ročno obračanje. Spust na planino je bil malo gor, več dol, še enkrat so naju 'pretepli' grmiči ruševja, zatem naju je s planine v dolino popeljala morda kar najbolj čudovita in pestra potka, kar sva jih vozila (zadnja je vedno najslajša ;). Čez senožeti je bilo slikovito, zatem je sledil strm iglični odsek, pa 'skrajno težaven' peščen vložek (tu sva šla malce tudi peš, kajti pesek nama ni nudil dovolj opore - po padcu je tudi pogum usahnil), za cestnim odsekom sva lovila ravnotežje na presneto lepi ter uživaško vozni prečnici, pa malo preskokov prek cest in kolovozov, po senožetih in v gozd, kjer sva v globokem in barvitem listju malodane utonila. Skratka čudovito, bo treba ponoviti, Marijanco se že zasrbeli prsti... ;)
28.10.2006: 'Baški masaker' Za severni Bohinjski masaker je premrzlo, pa sva s Pikico ob Marijanini spremljavi udarila južnega. Po dolgem grebenu Spodnjih Bohinjskih gora sva se z Marijano že zapodila, a grebenske kolesarske razdalje so nekaj čisto drugega in se znajo hudo vleči. S kolesom tja gor po grebenu nas gotovo ne bo več. "Kam pa vidva? Danes je lov in je območje zaprto", so naju pri lovski koči na koblinem smučišču obvestili lovci, ki so imeli ravno opraviti s pripravo ražnja. Pred tem sva Vrh Bače res slišala streljanje.
Od Petrovega Brda po stari cesti, po prijetni mulatjeri mimo Hube in obeh lovskih koč do sedla Vrh Bače, spust in po smučišču Koble z zloglasnimi klanci navzgor (prvi je bil za vožnjo na ključnem mestu zame preveč spolzek, ostali so padli kot domine ;), spust proti pl. Za Črno goro in še pred njo za markacijami za Črno prst, kjer naju je ujela Marijana, ki je od Podbrda prek Bače pristopila po 'neskončno' monotoni mulatjeri na Vrh Bače ter nadaljevala po grebenu prek Koble in družno smo čez Suho prišpancirali na Črno prst - nad planino se je namreč dalo peljati le odsekoma, še najlepša je bila prečnica pod Kontnim vrhom. Začetek spusta od koče je bil res luštno slikovit, a je bilo že na razcepu tekoče vožnje konec. Do Vrat, pod vrhom Četrt in na Konjski vrh je bila vožnja možna le odsekoma in še ti odseki so bili kratki. Pot je mestoma precej izpostavljena, zato je bilo tudi porivanje in nošenje kolesa zahtevno opravilo, ki Pikici kar ni hotelo steči ne od rok ne od nog. Vse skupaj je šlo celo tako počasi, da smo zaradi kratkega dneva že razmišljali o vrnitvi, a se nam po uri grebena nazaj ni več ljubilo. Ravno tedaj je sledil najslajši grebenski bonbonček, kajti vožnja pod Poljanskim vrhom je en sam neprekinjen užitek, tudi prečnica pod Matajurskim vrhom je bila odsekoma lepo (bolje zapisano grobo) vozna, mimo Raskovca in Suhe Rodice je bilo glede vožnje le tako-tako, a je bila vsaj hoja bolj normalna, nadaljevanje proti Rodici je pa spet zahtevno in še bolj zamudno - na vrh smo prišli po dobrih dveh urah in pol. Spust z vrha je bil razgleden in prav lušten (enega mesta nisva upala odpeljati ;), zatem je levo dol z grebena sledila čudovito tekoča, slikovita in vse bolj hitra mulatjera, ki naju je kar prehitro (Marijano sva pustila daleč zadaj) pripeljala na gozdno cesto, ki so jo vrli gozdarji ravno na meji TNP 'ustvarili' na 'prečni' mulatjeri, ki se je ne tako dolgo tega (karte stare 20 let tam praktično ne poznajo nobene ceste) še vila na celotni širini med Baško grapo in Spodnjimi Bohinjskimi gorami. Po divji vožnji skozi Grantarski in Rutarski gozd, se je cesta tudi v nasprotju z novimi zemljevidi vila še kar naprej okoli Lajte, z najnovejšo glomazno pridobitvijo visoko nad Stržiščem in s priključkom tik pod Sedlom, odkoder sva žal le za kratko vozila po mehki potki, zatem pa spet cesta do Kocenpoharja in naprej do Bače ter za konec po luštni potki skozi temačen gozd tik pred temo v Podbrdo in začuda je kmalu za tem z Ruta prištopala tudi Marijanca, tako da sva 'zmagala' le za tanek las. ;)
27.10.2006: 'Na Roblek sem odšel, sem lubco s sabo vzel. Kjer sem bil spet mlad fantin, skup sva užila gorski mir...' ;)
Nad Tomčevo kočo (1180 m) se takoj začne 'hudo' strma steza, ki vodi na Roblekom dom (1657 m). Klanci so ravno še vozni, le mestoma je potrebno kolo kakšen meter prestaviti, odsekoma je vzpon celo zelo tekoč, čeprav me je posebno v spodnjem delu precej motila mokrota. Za ostrim uvodom je sledil bolj zložen srednji del, višje se je spet ostrilo, dokler dobrih 100 m pod vrhom stvar ni postala pretežka, tako da je bilo treba nekaj daljših odsekov tudi poriniti, vsega skupaj je porivanja (manj kot) 100 m. Za hec sem poskusil tudi nad kočo in kolo nesel celo do razcepa, a je stvar povsem neužitna, saj se niti navzdol ni dalo peljati. Marijanca je skočila na vrh, sam sem pa po zelo lepem spustu z Robleka nadaljeval po že poznani smeri na Kališča, na Sankaški dom in po luštni potki s sv. Petra do Begunj. Tokrat sem se klancu nad Kališčem primerno oddolžil za bolečine izpred dveh let, za hec sem nad Kališčem nadaljeval za markacijami, a je 'hudičevo' strma vlaka v spodnjem delu tako blatna, da se niti hoditi ni dalo, nad Sankaškim domom sem dosledno ulovil prijetne grebenske potke, pod Petrom sem pa na desni varianti, na križišču petih poti tokrat izbral ta hudo in se spodaj v temni hosti močno zaštrikal...
26.10.2006: 'Konšca' Lom pod Storžičem (650 m) - Potarje - Pri Tiču - Na vršeh - Na borštu - Planina Spodnja Konjščica - Zgornja Konjščica (1601 m) in spust po markirani poti nazaj na izhodišče. Spust je opisan v SK, varianto vzpona (kot tudi idejo za panoramo Košute) sem s Table ukradel Nejcu, povezava med Tičem in glavno gozdno cesto je (pravilno) vrisana le na karti Tržič 1:25k, markirana pot je pa zgodba zase in je na planinski karti Storžič in Košuta le kot približek. Po prijetnem/lahkotnem vzponu sva s Pikico na Spodnji Konjščici celo malček čakala na Marijano, ki se je lotila markirane potke in se izgubljala na mojstrovinah markacistov, ki so jo pošiljali nekam v hosto in nasploh v tri krasne. ('Kot bi se en nalašč zajebaval!') Nadaljevanje na Zgornjo Konjščico je namesto obetane potke prekmalu postreglo z mokro vlako, tako da je bilo vožnje le za vzorec, saj na spolzkih kamnih in koreninah strmo navzgor pač ne gre. Lovljenje markacij navzdol je bilo kot po pravilu neprimerno lažje opravilo, tako da smo ujeli prav vse odseke. Spust je bil celo prav lušten ter na srečo 'le' zmerno težaven, saj naju mokrota začuda sploh ni motila. Prijeten popoldanski potep ;)
22.10.2006: Prek Pece s severa Peco sva s prstom po zemljevidu temeljito pregledala podolgem in počez ter udarila po najbolj smiselni kolesarski varianti, ki se je oddolžila s prečudovito turo visoko v gorah, z dovoljšno mero višincev (2000- m), z malo porivanja in nošnje, s poljubno težkim vzponom po/ob smučišču, z ostrim vršnim zaključkom, z obilo razgledov na vse strani, z vožnjo po valovitem grebenu z zelo zahtevnimi odseki in za konec dooolg spust po čudoviti lovski potki v dolino. Le Marijanca je bila žal spet malo prikrajšana, zato sem si pa sam lahko obliznil vseh deset prstov... Od spodnje postaje gondole (hotel Petzenkonig, 650 m) sem štartal po kolovozu/cesti prek izteka položnega spodnjega smučišča (oznaka P1 za cesto, P6 za smučišče, markirano), ki se višje priključi glavni cesti, katera iz Podkraja vodi do zgornje postaje (koča Siebenhutten, 1700 m). Po zaspani cesti se mi ni ravno ljubilo voziti, zato sem že kmalu na začetku ob prvi priliki nadaljeval desno po potki/kolovozu, ki vodi po smučišču naravnost navzgor. Smučišče je v spodnjem delu zelo blago in le na nekaj bolj strmih odsekih me je motila jutranja mokrota, tako da sem jih prevozil v cik-caku, dokler se počasi nisem izvil iz megle in prav navdušeno brcal navzgor, a le do naslednjega prevoja, kjer sem pred/nad sabo presenečeno ugledal presneto strmo nadaljevanje. Naravnost navzgor je bilo utopično, cik-cak je pa ravno za las še šlo, a sem moral okljuke ročno obračati in paziti, da mi kolo ne bi ušlo po bregu navzdol. Po nekaj serpentinah sem obupal in ravno takrat se je v levo odprla potka, ki me je s smučišča odpeljala na gozdni kolovoz, le ta pa prav prijetno na veliko izravnavo in do stika z glavno cesto (1075 m). Po razgovoru s planincema sem nadaljeval po cesti (glavno smučišče nad mano je bilo prav v srednjem delu daleč najbolj strmo), čeprav me je bolj mikalo prijazno stransko smučišče na levi, a sta mi ga zaradi prestrmega zaključka odsvetovala (drugič grem prav tam, saj sem od zgoraj opazoval kolovoz, ki je priključil do ceste). Po zmerno strmi (= položni ;) cesti sem kmalu prišel nad najbolj strm smučarski del, malce višje za poživitev skrajšal kratek okljuk prek smučišča in po cesti nadaljeval do zgornjega smučišča, kjer se odpre pogled na drugo stran (1415 m). Naslednjih 100+ vm sem odpeljal po za kolesarja mestoma zelo strmem smučišču, presekal nekaj serpentin, dokler zadeva spet ni postala prestrma in sem po cesti nadaljeval do zgornje postaje, kamor je medtem ravno prispela Marijana, ki je iz doline pristopila po KWW (603, P3). Nad 'umetno' cerkvico sva nadaljevala za markacijami, ki so me po smučišču odsekoma precej ostro pripeljale na vrh vlečnice (1920 m), odkoder na glavni greben (Knipsovo sedlo, 2012 m) vodita dve potki, a žal nobena ni vozna. Lotil sem se desne prek melišča, kjer je bilo vožnje bolj malo, višje na travah in na grebenu je bilo zatem bolje, a sem do Končnikovega vrha (2109 m) kolo večji del nosil. Začetek valovitega greben proti Bistriški špici je bil zelo obetavno lušten, zatem so pa vožnjo močno ovirali ostri vzpončki/ovire, še bolj pa res številne skalne ožine, kjer mimogrede lahko ostaneš brez menjalnika. En daljši odsek spusta in vožnje po ravnem je bil navkljub temu fantastično vozen, čeprav je šlo na nekaj mestih ravno za las - po drugi strani je bil pa en spust zame prehoden le peš, prav tako zadnji vzpon na Bistriško špico (2113 m), a na najvišjo točko se je pa dalo pripeljati ;) Netekoča vožnja je prek naslednje grbe sledila še do Veške kope (2078 m), tudi prvih 100 vm spusta z nje je bilo večinoma zaradi ožin tu in tam kako mesto potrebno oddelati peš, zatem je bila pa vožnja vse do doline možna brez vsakršne prekinitve. Strmi grebenski travniki so bili prav luštni, le markacije je bilo potrebno malo poloviti, prav tako je bil lep spust na Veško planino s slikovitim oltarjem (1568 m). Pod planino je Marijana po cesti nadaljevala v smeri izhodišča (P7), mene pa je pričakala fantastično luštna lovska potka, s povsem gladko (= brez ovir) podlago, ki se je v blagih okljukih spuščala v dolino. Tisoč m lagodno uživaškega spusta v prijetnem gozdu mi je minilo, kot bi trenil, in če ne bi dvakrat/trikrat pritisnil na sprožilec kamere, sploh ne bi stopil s kolesa. Nekje na 700+ m se je potka razcepila (Globasnica - Večna vas), izbral sem izhodišču bližnjo desno, ki pa se je nižje žal prelila v bolj ali manj razbito in blatno vlako, tako da bo potrebno poskusiti še levi zaključek...
21.10.2006: Javornik (1690 m), nad Selami Od križišča Borovlje/Sele Kot/Sele Fara (Zollhauser, 589 m) vseskozi po glavni gozdni cesti na sedlo Koce (Hansen Ruhe, 1360 m), desno po cesti na sedlo Poldne pod Črnim vrhom (Christinen-Hohe, 1534 m), desno po cesti do Čevhove planine, desno kar ostro čez planino po markirani potki do znamenja na vršni ravnici Javornika (1650- m). Najvišja točka leži desno (1690 m, za silo uhojena potka), s kolesom se da mimo jezerca in lovske koče zapeljati na bolj razgledni Z vrh (1657 m). Spustiš se po isti poti na planino in za markacijami (603) nadaljuješ na sedlo Vrata (1370 m). Po krajšem vzponu sledi bolj zahteven spust do začetka zelo dolge in izpostavljene prečnice prek odsekoma izjemno strmega gozdnega pobočja do JZ grebena Setič (Užnikov križ, 1300- m). Tu za markacijami prečkaš cesto, sledi 'prelet' čez številne korenine, zatem po cesti do sedla pred koto 1183 m, kjer markacije zavijejo desno dol na kolovoz/vlako, ti pa se okleneš uhojene steze, ki vodi preko tega vrha. Potka se nižje priključi na manjši kolovoz, a še preden padeš nanj poišči nadaljevanje levo, nižje pot spet pripelje na kolovoz, ki ga le prečiš, potka je zatem vse težje sledljiva, tako da se na naslednjem stiku okleneš kolovoza, ki te pripelje v Sele. Po glavni cesti desno skozi naselje in na razcepu desno na Staro cesto (markirano, 647), po njej vseskozi pozorno za markacijami, na 'zadnjem' razcepu gre cesta levo, markirana potka desno in te v luštnem spustu pripelje v Babučnikov graben. Po gozdni cesti levo na glavno cesto (661 m) in desno po njej do izhodišča. Turo sem imel ogledano z Grlovca in je v sobotnem sumljivem vremenu prišla kot naročena. Po razgibani gozdni cesti mimo številnih lovskih opazovalnic do planine pod vrhom Javornika se je dalo presneto dobro divjati, tako da sem hudo dolgo čakal (bolje zapisano zmrzoval) na Marijano, ki je pristopila po markirani poti iz Sel. Njen vtis o vzponu je bil v celoti sicer slab, a je zatem na dolgo in široko razlagala o vmesni prečudoviti prečnici po celotnem JZ pobočju Setič, tako da sem rezervno različico (spust po markirani poti v Bajdiše) takoj zavrgel. Spust z Z vrha na planino je bil lušten, nadaljevanje pa vse manj, dokler vse bolj netekoče vožnje niso onemogočila podrta drevesa, spolzke veje in mokre skale, nižje pa še po poti speljana blatna in razrita vlaka (150- vm). Nadaljevanje na Vrata je bilo zatem prav sladko, prav tako pod njimi, a je bilo na nekaj mestih zame kar preostro. Sledila je valovita (vseskozi malo gor, malo dol) prečnica prek resnično strmega gozdnega pobočja, tako da je bilo za popolno koncentracijo v hipu poskrbljeno. Potka je bila res čudovita, mestoma zelo izpostavljena, mestoma čisto ozka (gotovo dobro poznaš iz lastnih izkušenj, kaj se zgodi, ko pri poganjanju s pedalom zadeneš ob strm breg ;), mestoma zagruščena, mestoma zelo netekoča, mestoma z dodatkom neobhodnih jeklenic, večinoma pa mehka poezija iglic in listja, ki ji kar ni in ni bilo konca ;) Po odseku nekaj bolj divjih korenin na 'drugi strani' me Marijanin obet vlake do Sel ni nič kaj mikal, tako da sem poskusil po dobro uhojeni neoznačeni potki čez koto 1183 m, kjer je sledil zahteven, a luštno vozen zaključek, ki ga je prekinilo le iskanje nadaljevanj, kjer je potka prišla v stik s kolovozom. V Selah sem nekaj motovilil prek 'nevarnih' dvorišč in glede na zemljevid nadaljeval po markirani Stari cesti, ki se je nižje za dober po-okus prelila v zaključno singlo visoko/zračno nad glavno cesto...
18.10.2006: Mežakla, Jerebikovec S Pikico sva ponovila najbolj zanimiv del poletnega križarjenja po Mežakli: Srednja Radovna - pl. Ravne - pl. Strženica - mimo Obleka - pod pl. Zgornji Kozjek - Jerebikovec - pl. Mežakla - Mojstrana. Začetni vzpon je 'grozno strm in hud', prvih 250 m so konstantno težave V6 in V7 z vmesno travnato izravnavo, tik nad travnikom je potrebno za kratko poriniti, a bi se v suhem morda tudi to izšlo na kolesu (zmanjkalo je 5+ blatnih metrov). Nadaljevanje je zatem bolj umirjeno in le nad Strženico je ostrejši odsek (V6), zatem pa do vršnega V grebena Jerebikovca vodi zaspana cesta, pri čemer sva Oblek tokrat obkrožila po JZ strani. Po grebenu (100 m) pa kaj prida vožnje na sam vrh zaradi slane tokrat ni bilo. "Tukaj nimaš kje voziti, vse skupaj je skoraj navpično, listja na tone, pa še genija nimaš pod sabo!" nama je vršni spust po Z grebenu smiselno odpihnila Marijanca, ki je na vrh prišibala po smeri najinega spusta. V resnici sem takrat poleti resnično jahal izposojenega Genius-a, ki mi je (brez vsakršne moje pomoči ;) skoraj v celoti zvozil do ceste (200 m, S7). Tokrat sem se s svojim starim kljusetom in večjo samozavestjo navkljub tako odločno izraženem nezaupanju kar lepo pognal navzdol, in ko na prvi težavi nisem uspel zavreti kolesa in previdno sestopiti, sem v trenutku drznosti kar zagrabil 'bika' in spustil navzdol. In je šlo, pravzaprav mi je šlo celo bolj tekoče, kot je uspelo geniju, tako da sem le na enem ali nemara na dveh/treh hudih mestih odstopil od vožnje. Pod planino sva imela pa s Pikico fantastično listnati užitek vse do tal...
15.10.2006: Krn - Dobrenjščica Tura Krn - Dobrenjščica nas zaradi dolgega porivanja/nošenja na Krnsko škrbino nikoli ni kaj prida mikala, dokler je v petek niso ponovili souživači z Matajurja in me je sobotno pregledovanje čudovitih slik zapeljalo v mešetarjenje. Baje je vsaka stvar za kaj dobra in Marijanina polovična mobilnost nama je s Pikico omogočila ležerno goljufijo pri iztrebljanju dolgočasnega asfalta ter poskrbela za preštevilne fotografije, ki bi jih bilo kar greh zavreči... S pl. Kuhinja na pl. Zaslap naju je pripeljala mestoma zagruščena in betonirana cesta, tam se je pa najbolj obnesla ozka in ravno še vozna potka ostro desno, ki naju je dostavila do markacij (in fotografa ;) nekje na 1400 m. Na markirani mulatjeri do škrbine zatem začuda nisva samo porivala kolesa, saj so se vozni odseki ponujali malodane eden za drugim, tako da so se zahtevni izzivi kar vrstili. Takšno kombiniranje je resda bistveno bolj naporno kot porivanje, a sva bila dovolj zagnana, Marijana je pa tudi vneto pritiskala na sprožilec. Sama strmina v povprečju/večinoma niti ni tako huda, večji problem predstavljajo številne ovire. Posebno uživaški je bil (naj)daljši, lepo vozen odsek do grebena nad Kožljakom, kjer se odpre slikovit pogled na drugo stran. V skupnem je bilo precej netekoče vožnje morda za slabo polovičko dolžine, po višini (skupno 650 m) je bil pa izkupiček bistveno slabši. Nad Krnsko škrbino (2058 m) sem kolo po travnatem hrbtu imel namen nesti do samega vrha Krna (2244 m), a sem na predvrhu (Préhod, 2192 m) odnehal, saj je nadaljevanje do vrha skalnato in na pogled čisto nevozno. S Prehoda se je dalo po travah kar lepo kombinirati in sem z le nekaj prestopi pripeljal nazaj v škrbino, tudi mulatjera do Praga, ki preči vrh Batognice, je še netekoče vozna, nadaljevanje je bila pa vse lepša in lepša pravljica. Marijana je prek Jezera v Lužnici sestopila nazaj do izhodišča, s Pikico sva pa nadaljevala z luštno prečnico pod Vrhom nad Peski in na drugi strani še pod vrhom Malih peskov do Piramide. Peščen spust proti Prehodcem nama je nato povzročal nemalo težav (mestoma čez zagruščene pragove peš) in enkrat nama je na preostrih skala 'pisnila' tudi zračnica. Valovito nadaljevanje do Prehodcev je bilo zatem zelo luštno z nekaj izzivalnimi vzpončki in enim (pre)ostrim spustom, dokler se ni pričelo resnično (brez najmanjšega pretiravanja) pravljično prečenje proti pl. Dobrenjščica. Takega odseka v tako čudovitem barvnem ambientu še nisva vozila, mulatjera se vseskozi počasi spušča, naredi nekaj ostrih okljukov, nekaj zelo izpostavljenih prečenj, nekaj hitrih gozdnih/listnih odsekov, nekaj manjših, zahtevnih, a voznih vmesnih grbin je bilo pa ravno za popestritev. Urica uživanja nama je čisto prehitro minila (tik pred planino se lovski pasti nisva dala ujeti ;), a je zatem proti pričakovanju sledilo še pol ure dodatka, saj je bil spust v dolino v nasprotju z ostro poletno izkušnjo tokrat povsem obvladljiv in naravnost uživaški! Spust z Dobrenjščice proti izviru Tolminke je zelo zavit, saj si ostri okljuki brez predaha sledijo en za drugim in jih je za malo morje. Glavna težava so prav ovinki, v spodnjem delu (nad grapo) je tudi izpostavljeno, tako da je bil način, s katerim sva odpeljala spust za oba veliko presenečenje. Nekaj je k temu gotovo pripomogla tudi navedba, da je mojster Batko ;) celoten spust odpeljal z le tremi nezvoženimi okljuki. Sam sem imel res neverjetno dober občutek, zaporedoma sem odpeljal tudi take serpentine, da kar verjeti nisem mogel in se moram neskromno pohvaliti, da mi je spodletelo 'le' na desetih okljukih: od teh natanko desetih sem jih polovičko sicer tudi zvozil, a z manjšim dotikom za ravnotežje, polovico sem jih pogrnil (enkrat celo čez krmilo in po bregu navzdol ;), enega se pa sploh nisem upal lotiti (dvojni skalni prag, ta drugi me je prehudo prestrašil ;). Gozdni iztek do jezu pri izviru Tolminke je bil zatem tako hiter, da sva nekje zgrešila 'neviden' odcep za pl. Na Prodih, ki je najbolj smiselna varianta nadaljevanja. Nekaj časa sva tako nad strugo vozila po vse slabši potki, kjer se je za edinim možicem tik pred velikim usadom vse skupaj udrlo v tla. Kar nekaj časa sva iskala okoli tega trapastega možica, zatem pa s kolesom na ramah odlomastila po hosti naravnost navzgor, kjer sva 30 m višje le staknila pravo potko, ki naju je luštno vodila na planino, dol do bučečega potoka in naravnost fenomenalno čezenj. Pravzaprav sem tod čez že hodil peš, davno nazaj - spomnil sem se tako bazenčka kot jeklenega prestopa...
14.10.2006: Križev pot ;) S kolesom sem romal po vseh okoliških hribih in svetnike enega za drugim prosil, naj zgoraj zastavijo zdrave besede za našo Marijanco. Prav nobeden ni odklonil! ;) Vse luštne potke in steze (cestam sem se malodane v celoti izognil), ki jih poznam 'med Kranjem in Loko', se je dalo brez ponavljanja res imenitno nanizati na čudovito ogrlico. Po precej poskočni vožnji sem na koncu kar boleče trčil ob svoje fizične meje, moči in energije je bilo sicer še nekaj na rezervi, a so mišice z bolečinami in krči tako v nogah kot rokah odpovedale poslušnost. V 7 urah se je nabralo čez 3000 m nič kaj lahkih vzponov in prav toliko čudovitih spustov. Bilo je dobesedno enkratno, v drugo me namreč ne bo več zraven! ;)
11.10.2006: Mala planina :( Pred dobrim tednom smo bili na Veliki planini in smo si obljubili še reklamirano lušten spust na Krivčevo, odkoder smo se tako kot zadnjič lotili težkega vzpona na Malo planino, pri čemer so nas na 'skrajno zahtevnem' kolovozu z Volovjeka na Rakove ravni pričakale bistveno boljše razmere. Spodaj je bilo za vožnjo za las dovolj suho, v sredini so odstranili večje podrto drevje (za nekaj manjšega smo poskrbeli sami, nekaj ga pa še čaka), zgoraj pa je sicer še vedno obilica grušča, a ta ravno še omogoča vožnjo. Kolovoz je bil tako razen enega prestopa čez drevje, enega čez skalo in enega čez grušč v celoti vozen. Na Rakove ravni smo spet pripeljali z nasmeškom, izzivalna prečnica proti Marjaninim njivam se nam (popravljam, nama ;) je tokrat dopadla kot bonbonček, strm kolovoz na Gojško planino se nam (popravljam, mi ;) je pa tokrat 'na škrge' vdal brez sestopa. Prevozili smo še neobvezen, a zelo lušten vzpon na Malo planino, zatem smo se pa kar prehitro zapodili navzdol. Na Gojško planino je spust hitra travnata lepotička, zatem je sledil prav tako lušten gozdni odsek, takoj po drugem prečenju ceste nas (popravljam, jo ;) je pa presenetila strma peščena/gruščnata potka, ki je Marijano tako nesrečno spodnesla, da je bila v hipu izločena iz igre. (Presneto, zračnice so bile na polno napumpane - na servisu so žal v tej smeri vedno preveč pridni!) Zvita (vse je na z: zvita, z...!) leva roka je bila boleča in povsem neuporabna, sreča v nesreči je bila cesta, tako da se je počasi sprehodila v dolino. S Pikico sva nadaljevala s spustom, za planino se je pričelo zares in že na drugi sedmici (S7) mi je tako krasno odletela, da sem moral klobčič ročno razplesti. Nižje sva tako na razcepu previdno izbrala lažjega (desni, markiran), ki pa ima presneto (pre)ostre okljuke, tako da sva jih večino ročno obrnila. Drugače nam (popravljam, nama ;) je bilo pa na spustu prav luštno!
8.10.2006: Križem-kražem po Kaninskih podih Pred leti sva po Kaninskih podih že zagrizeno križarila, a je vseh vrhov na tako nepregledni kraški puščavi toliko, da je tudi po drugem potepanju v malhi še nekaj ostalo. Za tretjič... Nad postajo B smo pod Velikim Skednjem dobrih 100 vm sledili markacijam, zatem smo odvili po neoznačeni potki, ki je glede na zemljevid (Bovec 1:25k) vodila v naši smeri. Prijetna mulatjera nas je iz Gozdca prek Ruše, tu smo skladno z zemljevidom na dveh razcepih nadaljevali navzgor (steza odsekoma tu in tam presahne v komaj sledljivo potko), pripeljala pod sedlo med obema Babanskima Skednjema. Zdaj pa pozor! Mulatjera se tu nikakor ne zaključi, temveč preči levo čez južno pobočje/steno Velikega Babanskega Skednja. Doma smo zatem pregledali vodničke, dva mulatjero celo poznata, a obema jo 'čudežno' zmanjka na sedlu, tako da vodita na severno/drugo stran in po normalki na vrh. Mi se vabi nismo dali prav nič prositi in smo se tako stezi kot VBS z veseljem dali zapeljati, čeprav vrha ni bilo na našem spisku. Mulatjera se je oprijela pravilne in izrazite police ter mestoma izpostavljeno prečila pobočje, dokler nismo pogledali na drugo stran. Polica se tu še bolj drzno nadaljuje čez JZ steno, mulatjera se tudi ni zaključila, kam in kako vodi, je pa na vas! Mi smo jo zapustili ter po širokem in lahkem travnatem hrbtu odvili naravnost navzgor na vrh VBS, zaradi imenitnih in zelo zračnih razgledov prvi del po levem in vršni po desnem robu. Prav gotovo najlepši pristop na VBS, s sestopom po normalki (ki je celo malček težja, ZB) in po markirani poti nazaj na izhodišče, se vam ponuja zelo luštna jesenska tura. Po normalnem sestopu smo se prek imenitnih škrapelj 'zapodili' na Glave nad Jezerci (2044 m), kjer smo na najvišji postavili prikupnega dekliča (zakaj bi se postavljali samo možici, če jim pa lahko ponudimo družbo ;). V nepregledni puščavi smo 'počasi' poiskali markirano potko, ji sledili proti Zadnjemu dolu, ter po kar izrazitem robu odvili proti Črnemu voglu, kjer smo imeli 'označen' Turn pod Črnim voglom (2380 m). Stolpa smo se lotili iz ostro zasekane škrbine, ki smo jo dosegli po gruščnatem žlebu z J in kjer smo upali na šibko točko. Tik pod/desno od škrbine se nam je ponudil na videz lahak kamin, ki se je izkazal za težjega in z nemarno krušljivo skalo (10 m, III), nad njim nas je pozdravila še kratka stopnička (3 m, III) in 'že' smo skrajno premraženi (skala v senci je bila tako mrzla, da se je nemudoma zanohtalo) lovili tople žarke ter uživali zračne razglede s turna. Plezanje navzgor sicer ni bilo posebno težko, podrto je bilo pa skrajno. Za dekleti, ki sta mi 'čistili' sestop, je skrbela pomožna vrv, sam sem se pa moral navzdol presneto počasi in previdno basati, da nisem prehitro pristal s skalo v naročju... Po sestopu v senčni Dol smo lovili Glave v laštah (2136 m), ki smo jih po daljšem oprezanju v nepreglednem svetu le srečno (sončna kapa! ;) določili. Zatem smo skočili še na Mali Talir (2174 m), za zgornje nadstropje Kaninskih podov nam je pa zmanjkalo dneva. Sestopili smo na drugo (V) stran, kakor nas je pač vodil teren, in med obema Gnilima glavama dosegli markacije, ki so nas pospremile na izhodišče.
7.10.2006: Preostri Grlovec (1840 m) Iz Bajdiš (od Borovelj proti Selam) nas je gozdna cesta (prepoved prometa, tudi za kolesa :( vodila visoko navzgor po V pobočju. Na višini slabih 1400 m se cesta razcepi, a sta oba kraka slepa in tudi za vsaj kakšno ubogo vlako žal ni bilo več nobene sledi. Tako smo nadaljevali po markirani potki 603, kjer pa je bilo kolesa treba večinoma nositi, malo manj porivati in le tu in tam smo kakšen kratek odsek celo odpeljali, vseskozi do vrha smo se pa spraševali o smiselnosti take tlake. Grlovec upravičeno slovi kot odličen razglednik, bližnji dolg zid Košute smo recimo imeli kot na dlani, a nas je mraz hitro pregnal navzdol. Željeno potko v Borovlje smo pregnali iz glav (oznaka: steil/strm), malo smo razmišljali proti Z (Winkel), a je ostalo kar pri pristopni potki. Prvih 100 m je bilo zelo luštnih in povsem voznih, zatem pa do gozdne ceste ni bilo več tekoče vožnje, saj je bilo čisto preveč prekinitev in peš odsekov. Druga tretjina (potka 603 se po strmem V pobočju Grlovca spusti točno v Bajdiše, pri čemer gozdno cesto le nekajkrat preči) je bila sicer bolj vozna, a še vedno precej netekoča, in šele zadnja tretjina je bila končno kolesarsko ta prava. Ko smo spodaj tekočo vožnjo tako le za kratek hip predahnili, so nas pa napadle 'divje' ose, ki so uspele dvakrat zelo boleče zadeti, preden smo v poskoku, malo na kolesu - malo ob njem, odvihrali naprej.
1.10.2006: Velika planina Tura zmešnjav. Hoteli smo peljati (hmmm, prehoditi ;) 'grozni' Dolski graben, pa je bilo ob vzponu v gozdu od megle mestoma mokro, tako da smo v mislih preklopili na nekaj lažji spust mimo sv. Petra/Primoža v Stahovico, pa nam je ravno ta opis manjkal (za variante spustov in vzponov pobrskaj na MTB ture), vedeli smo pa, da bi znal biti presneto kamnit, tako da smo še enkrat preklopili, tokrat na spust v Krivčevo, a nas je zatem prestrašil že uvodni del, ki bi moral biti luštna poezija, na koncu se je izkazalo, da smo zaradi goste megle zgoraj povsem zgrešili vbod, čeprav nam je v še hujši megli uspelo celo prikolesariti na najvišjo točko Velike planine, kjer se nam je na vršni ravnici za nameček podrla orientacija, zatem smo se nad pl. Kisovec srečno le odločili nazaj za Stahovico, dekleti sta se dali potem prestrašiti dekletu, tako smo ločeno ropotali s kamni, v zaključki nas je pa pričakal tako lušten in razgiban odsek, da bi turo takoj ponovili. No, saj smo zapisali - zmešnjava... Normalen vzpon na Veliko planino nam ni čisto nič ustrezal, duhamorna cesta od tal do vrha, gost pločevinast promet in posledično neznosen prah. Seveda smo štrikali po svoje, iz Stahovice do Krivčevega smo se še sprijaznili z asfaltom, zatem smo neuspešno iskali kolovoz na Kališe, potem pa na ziher udarili po neprometni makedamki, ki iz Krivčevega vodi naravnost na Volovjek (Kranjski Rak). Lagodna cesta se je proti koncu postavila močno kvišku in strmina kar ni hotela popustiti vse do gostilne (60 m, zagruščeno, V6), tako da smo bili dodobra ogreti. Par sto metrov smo zatem sledili glavni in res neznosno prometni cesti, zatem pa po vlaki odvili levo, kjer se je nekaj časa dalo ravno še voziti, zatem pa zaradi 'razritega blata' in mestoma izredne strmine ni bilo več pravega oprijema (v suhem bi šlo!), tako da je bilo treba riniti. Po stiku z markacijami smo na razcepu nadaljevali po stezi desno, čez podrto drevje nosili, zatem pa smo se vse bolj uživaško pripeljali na Rakove ravni. Od cestnega križa smo nadaljevali za markacijami na desni (tik levo od glavne ceste), čez strm gozdni klanec z ostrimi okljuki je bilo potrebno za kratko poriniti (25 m), višje smo poganjali po zgornjem travnatem kolovozu, ki je v desno prešel v izzivalno, pestro razgibano in ozko potko (zaradi lukenj, skal in ožine ravno še vozna, tu in tam kak meter z nogo na tleh, tudi s kakšnim poletom s kolesa ;), ki je vodoravno prečila travnata pobočja vse do razcepa pri pl. Marjanine njive. Markirana potka v levo se je izkazala za mestoma zagruščen kolovoz, ki je po precej strmem in zagruščenem vbodu (V6) ponujal presenetljivo lagodno vožnjo, dokler se ni na lepem hudo strmo zagnal navzgor in malodane ni popuščal vse do jezerc na Gojški planini (130 m, V6, tri mesta V7, ena 'ravnica' za oddih, zagruščeno). Tudi naprej do Male planine, kjer smo utonili v megli, je bilo na kolovozu kar nekaj kamnitih in strmih izzivalnih mest (V6). Na Mali planini smo zelo strm klanec s fantastično travnato podlago peljali še za markacijami (V6), zatem pa itak nismo ničesar več videli in smo pač padli na 'cesto'. Tu smo se zanašali na 'step-by-step' opis v Strmih kolesnicah, mimo Domžalskega doma, na Veliko planino, zatem se pa teren in opis nista več skladala, tako da smo na Veliki planini 'zaslišali' kar domačina. Naprej po glavni cesti, pod žičnico, kjer smo nekje na najvišji točki ceste po travnatem kolovozu prek smučišča pripeljali na vršno planoto Gradišča (zagruščen zaključek, V6), ki je tudi najvišji vrh Velike planine. Tu smo pa čarali, hoteli smo se spustiti 'nagliho' na markirano pot, ki vodi po JZ robu Velike planine, a sta bila čut za orientacijo in kompas diametralno nasprotna. Na pamet v meglo za kompasom pa nismo upali, tako da smo se vrnili po smeri vzpona, pa smo vseeno nekje zgrešili odcep za Domžalski dom. Ravno prav, smo zaključili nižje, saj smo vozili po luštni potki, ki se je očitno vila ob JZ robu planote, saj smo enkrat celo pokukali čez. Misleč, da smo na obljubljenem luštnem spustu (do S4/S5), smo se lahkomiselno zagnali navzdol, a na vsakih nekaj metrov naleteli na nepričakovano kamnito mino. Nekaj smo jih zvozili, nekaj le na dotik, nekaj smo jih šli peš, na nekaterih smo se pa kar zvrnili čez krmilo, min pa ni in ni hotelo zmanjkati. Pravzaprav ta odsek do razcepa pl. Kisovec - Stahovica (sedlo pod Pirčevim vrhom) sploh ni tako napačen, le naš pristop 'tole bo na easy' je bil povsem zgrešen. Ko smo končno ugotovili zmoto (ne le našo) pri branju opisa in ko smo zaključili, da se hočemo po potkah pripeljati čisto do izhodišča, smo izbrali Stahovico. Sam sem se zagnal po markirani potki, ki me je utrujenega vse bolj nesramno strmo vodila 'čez' Pirčev vrh (60 m, V6, na vrhu/robu par nevoznih metrov peš), 'leni' dekleti sta šli pa po prečni poti desno, poti se nižje združita, a v divjem spustu in brez zemljevida nisem prav ničesar opazil, niti nisem imel časa. Začetek spusta je bil še lušten, mestoma zelo strmo, mestoma zagruščeno, zatem je bilo pa odsekoma vse bolj kamnito in zagruščeno, tako da je bilo veliko rolanja obeh koles skupaj s kamni, tu in tam je bilo treba za hip tudi stopiti s kolesa, dvakrat pa tudi za kratko peš sestopati. Ura je pokazala 1000 m, ko sta me dekleti poklicali in sporočili, naj ju počakam, da sta šli prav tako za mano, saj ju je na prečnici prestrašila punca, ki je obračala nazaj... Zaključek do kolovoza/ceste ob sv. Petru/Primožu smo tako odropotali skupaj in sklenili, da tak plesoč spust sploh ni tako napačen, po hitrem cestnem odseku nas je najprej razveselila markirana bližnjica, zatem pa dolga luštna potka, ki je bila kar se le da čudovita! Najprej so nas zabavale ogromne in številne korenine, prek katerih je bila vožnja spektakularno tresoča, posebno čisto na dvignjenem robu, kjer je bilo lovljenje ravnotežja nadvse izzivalno. Zatem smo peljali čez številne kamnite 'stopničke', ki so omogočale hitre prelete, zaključek je bil pa sploh 'divje' hiter, na cesto Črnivec - Stahovica smo padli tik pred Stahovico. Za celoten spust z Male planine bi bila lahko ocena nekje odsekoma/mestoma okoli S6.
30.9.2006: Montaževa Sfinga Megla na Montaževi visoki planoti nas je vseskozi ovijala zelo na gosto, tako zelo, da smo na Veliki polici skoraj nejeverno zrli neskončno modrino neba. Meglice so se sicer vseskozi podile okoli nas in nas tudi mehko zagrinjale, a je bilo jasnih oken preko dneva še in še. V planu smo imeli smer diretta Kugy, ki pa ni slavna Kugyjeva smer iz Zajzere, temveč poteka v okviru JZ stebra s Police naravnost na vrh (350 m, III, IV, glede na različne vire mesto IV+ ali V-, kjer se je svojčas zataknil tudi Avčin ;). Za ogrevanje smo zastavili na izzivalni stolp Torre Disteis (po slovensko bi slišal nekako na ime Stolp vrh (S/s)trmali, 2468 m), ki leži tik nad Veliko polico in kot nalašč ob vstopu Kugyjeve smeri, pristop je ocenjen s IV. Na V strani 20 m pod lahko dostopno škrbino smo locirali vstopno poličko, se sprehodili levo do navpičnega vogala in uredili sidrišče. Po krajšem tipanju sem zastavil na nekoliko podrti levi strani in zatem levo po poči izplezal na raz (15 m, IV-), se potegnil na poličko, prečil desno okoli vogala, zabil klin in po poči (5 m, IV) izplezal na veliko teraso, kjer smo se za kratko utaborili. Vršni naskok smo zastavili desno od raza, kjer se je nad manjšim podstavkom in za poličko v desno (k) levo navzgor odprl prostoren kamin med steno glavnega vrha na desni in špičke na levi strani. V nasprotju s prvim (grozljivim - 'Tu pa ne bo šlo!') vtisom nas je ob uživaškem plezanju in zračnem prestopu s špičke (10 m, IV-) na dovolj prostornem temenu pričakal še dvometrski stebriček, ki je najvišja točka Stolpa vrh Strmali. Pogled z vrha navzdol na Veliko polico je bil spektakularen, prav tako smo imeli Montažev JZ steber kot na dlani. Na vršni ploščadi začuda ni bilo urejenega spusta, a smo pripraven skalni blok hitro našli, ter se po vrvi dobesedno na poskok, v enem šusu in nadvse imenitno spustili točno do vznožja stene tik V pod škrbino (31 m, vrv je zabingljala meter nad tlemi ;). Stolp je bil tako zelo gostoljuben, da nas je zabaval cele tri ure, nam izmaknil dva klina, podaril zelo luštne utrinke, a hkrati ukradel Kugyjevo diretto, saj se je izkazalo, da nam ob slabi, nedodelani in neuigrani navezi treh čas čisto prehitro polzi po vrvi in bi nam Buscainijeve štiri ure in pol za smer zadoščale ravno do teme! Na obisk smo se tako najavili Sfingi (Sfinge, 2349 m) na Z pobočju Montaža, ki sva jo pred dvemi leti že skušala pobožati po temenu, a je brez klina nisva drznila niti resno potipati. Po Veliki polici mimo bivaka in po travah navzdol na greben tik nad Sfingo ter po zelo zračnem mostičku do pravcate strehe pod brado. Levo od obraza je svet podrt, zračen in navpično/previsno odrezan, podobno je na desni strani, kjer pa vodi polička, ki se je žal 'podrla', tako da je le bolj nakazana, skala pa obupno krušljiva. Klin na začetku, previdno obremenjevanje podrtije in klin na koncu so razrešili problem (III), nadaljevanje po udobni travnati polički in vršno poplezavanje je bilo pa prijetna sprostitev psihičnega uvoda. Na pripravnem klinu smo se uživaško spustili prek obraza in odbingljali z brade v škrbino. Do teme smo imeli zatem ravno še toliko časa, da smo na vrh Montaža za prvopristopniki odbrzeli po Findeneggovem ozebniku (letos je na novo markiran vsak meter, tako da se tudi hote ne da izgubiti), začudeno buljili v novo ropotijo na vrhu (povsem nebodigatreba zmečkano-kovinski križ) in po normalki prek lojtrce 'poleteli' nazaj na Pecol. Hja, 'Luštno je blo!', posebno kopanje v soncu ob pogledu na vseprevzemajoče nebeško morje...
28.9.2006: Petelinjek in Tromeja Turo smo nažicali pri prijazno ustrežljivem Boštjanu (Hvala! ;), ki nam je dal res luštno in imenitno popoldansko idejo! Pri vzponu smo se strašno naigrali in uživali (morila nas je le pozna ura) z iskanjem prave smeri, saj nam je zaupal (ostalo pa pozabil ;) le preganjanje preko Lomičev. Nasploh je vzpon vedno daljši del ture, zato mora biti zelo pester, prijeten in poln izzivov, kar je Petelinjek v celoti izpolnil in tudi presegel. Spust je pa vedno posladek na koncu napornega vzpona, tokrat je posebno prednjačil lušten zgornji del, kjer smo šli malo po svoje - markirana potka po mejnem grebenu med I in A, spodnji del je bil pa, glede na to da poteka po ožji stezi, strašansko hiter in se je bilo kar greh (enega smo zaradi fotke le zagrešili ;) ustavljati... V Ratečah smo po krajšem tipanju vdeli obetavno smer (nad križiščem/postajo je v breg navzgor odcep ožje ceste), ki se je za hišo ukalupila v vzdrževan kolovoz. Višje smo na razcepu najprej poskusili desno (zapornica), kjer pa je bilo za robom veselja kmalu konec, saj vlaka zaradi strmine in blata ni bila vozna. Vrnili smo se na glavni kolovoz in po njem zelo strmo (odsek V6) pribrcali na travnato izravnavo Ravne. Tu je z leve priključil še en kolovoz in 'skupaj' smo nadaljevali več ali manj vodoravno naprej do naslednjega travnika, v gozdu za njim nam pa nadaljevanje zaradi 'kravje potacanosti' ni šlo v slast. Malo smo lomastili naokoli se končno vrnili nazaj na Ravne, kjer smo kmalu za kočo le ugledali zelo obetavno travnato stezo (kolovoz bi bila kar premočna beseda), ki je nadvse zapeljivo vodila prek senožeti desno navzgor (iz smeri Rateč takoj na Ravnah še pred kočo ostro desno gor). Takoj smo se je oklenili (mestoma precej strmo, odsek V6), nad travnikom zapeljali desno v gozd, prestopili strugo in nadaljevali do prijetnega in vse bolj strmega gozdnega robu, po katerem je bila vožnja ravno še mogoča (V6). Na razcepu smo nadaljevali vodoravno v desno, kjer nas je na koncu prečke presenetila strmina in podrto drevje. Oboje na kolesu ni šlo prav nič skupaj, tako da smo jih ročno prenesli in višje po nevzdrževanem kolovozu pripeljali (zadnji meter zaradi zaraščenosti ni vozen) na staro Rimsko cesto. Z Rateč sta do Rimske ceste vrisana dva kolovoza in glede na nadaljevanje našega kolovoza nad cesto smo radostno ugotovili, da smo na pravi, spodnji poti! A glej ga zlomka, položno vrisan kolovoz proti Lomičem se je izkazal za strašno strmo stezo, ki je, namesto da bi popuščala, le še bolj 'strmarila' navkreber. Klanci so sicer ravno še vozni (V7), tako da so bili 'vsiljeni' počitki hudo dobrodošli, dekleti sta pa, kot imata grdo navado na takih odsekih, goljufali peš ('Ketna mi spet preskakuje!' & 'Dons sem tok zmatrana!' ;). Na Lomičih je steza prešla v potko, ki je bolj vodoravno prečila daleč v desno, dokler se za nekim robom ni čez senožeti strmo zagnala navzgor. Nad strmim klancem (V6) je sledil še hujši gozdni odsek (V7) in takoj zatem najhujši travnati odsek (V7+ ;), kjer sem moral za par metrov povsem nemočen požreti lastno hvalo in kolo tudi poriniti. Višje tudi ni bilo lahkega kruha (mesta/odseki V6), čeprav so težave počasi popuščale in se je potka le še tu in tam strmo zagnala kvišku. Okolje Lomičev nas je še bolj kot kolesarsko navdušilo vizualno, saj je tako pravljico težko sanjati, kaj šele držati za roge. Pod Kališjem smo padli na gozdno cesto, nemarkirana potka na zemljevidu, ki po slemenu vodi vse do Petelinjeka, pa se nam kar ni hotela pokazati. Itak je prestrmo, smo sklenili in na levi obkrožili vrh, na razcepu spet nismo našli na zemljevidu obljubljene potke, pa itak je bilo spet prestrmo, tako da smo nadaljevali s cestnim prečenjem tokrat na desni strani grebena. Tu smo pa zatem smer tako hudo zamotali, da smo vozel komaj razpletli (pri prebijanju/porivanju po hosti smo že hoteli obračati in odstopiti od Petelinjeka): na odcepu 'pozabljene' nevozne vlake v levo strmo navzgor smo kolesa porinili proti grebenu, kjer smo našli le slabo uhojeno pot, ki se je vseskozi obilno cepila in izgubljala. Po zamudnem iskanju in obupavanju ('Kolk je že kej pozna ura?') smo sklenili preklopiti na zanesljivo trmo ('Ni važn, zdej nam gledou na cajt, mora zdržat, bomo že!') ter malo kolesarili, malo porivali, dokler nismo presenečeno padli na vlako, ki je pripeljala z desne. Torej smo bili le preveč nestrpni in prehitro odvili z gozdne ceste! Vlaka nam je takoj nabila mlečno kislino, saj se na pogled manjši klanec za ovinkom kar ni in ni hotel zaključiti (V6), višje se je zadeva le umirila, za zaključek pa nas je potka zelo strmo (V6) privedla na sam vrh Petelinjeka (1556 m), od koder nam je ob večernem soncu pogled na Peč vzel sapo. Po 'zelo strmem' smučišču smo se zapodili navzdol, pa kar strmo navzgor, še enkrat navzdol in še bolj strmo navzgor, vseskozi bolj ali manj po potkah in kolovozih tik desno ob meji, na Tromejo (1508 m). Pri spustu smo spet kvačkali, posebno ker so markacije na razcepih večkrat tako strašno pametno postavljene, da je razrešitev pogosto kar gordijska, kot je bila tudi tokrat. Po 'sporedu' bi morala glede na zemljevide slediti markacija J pod grebenom (522?), nas pa cesta ni mikala, razcepa pravzaprav nismo niti dobro določili, saj nas je premamila potka, ki se je spuščala prav po I&A mejnem grebenu (603?, levo in desno od grebena se vije cesta). Potka se nam je za izbiro izdatno oddolžila, saj nam je ponudila res imenitno vožnjo z ravno prav težkimi detajli (do S6), ki smo jih z užitkom odpeljali. Na sedlu (1275 m) smo odvili levo in po makedamu kar nekaj časa peljali gori in doli mimo številnih (hmmm, 5?) razcepov, dokler se kmalu za izrazitim sedlom pred Kavalarko (1322 m) markacije niso usmerile levo na prečno stezo, ki vodi nazaj proti Ratečam. Do meje (tu šele markacije zavijejo navzdol, na zemljevidu je napaka!) je sledilo 300 m res hitrega in prijetnega prečenja, zatem pa po pašniku do ceste, na drugi strani smo namesto travnatega nadaljevanja izbrali gozdno singlo na levi, ki nas je spodaj pripeljala v sadovnjak, kjer smo se po uhojeni potki skozi vratca v živi meji padli v Rateče točno na verando s psom...
27.9.2006: Dobrča, tokrat do vrha ;) Po gozdni cesti z V strani na Lešansko planino sva že peljala, tokrat sva s planine (natančneje tik pod planino, na ostri serpentini, ki pripelje do koče) nadaljevala kar naravnost naprej (S) po čudovito zatravljeni vlaki, ki je vabila kar sama od sebe. Na serpentini sva prečkala leso in nadaljevala levo vse do grebena pičlih 60 m pod vrhom Dobrče. Steza je res imenitna, v celoti vozna, mestoma kar ostra (V6), z dovolj oddihi, sam zaključni klanček je pa 'oreng' (V7). Na vršnem grebenu o tekoči vožnji ni bilo več govora, a se je navkljub temu s trmo in vztrajnostjo dalo slabo polovičko odsekoma odpeljati. Z vrha sva se spustila po markirani poti v Brezje. Vršni del do prečnice (na sedelčku je razcep poti!) je zelo pester in presenetljivo tekoče vozen (čisto z vrha je na skalnatem terenu potrebno vdeti pravo linijo)(odseki do S6, mesto ali dve morda tudi težji, vmes zahteven kamnit vzponček), nadaljevanje v Brezje je sicer luštno, a je na dveh odsekih mestoma potrebno sestopati, podrobno je bilo pa že opisano na Tabli. V Bistrico sva se zatem spustila po neoznačeni potki, ki se odcepi takoj za vasjo.
Pri vzponu od Breške do Lešanske planine me je v cestnem 'Z'-ju mamila direktna varianta vzpona po markirani vlaki (gozdna cesta ima od Breške gore do Lešanske planine obliko narobe obrnjene črke Z, 200 m, mestoma zagruščeno, V6) in sem ji ob naslednji priliki obljubil obisk. Naslednjič je bil kar takoj čez dva dni, ko sva s Pikico sopihala navzgor po strmi vlaki, ki jo na sredi seka cesta 'Z'. Klanec je tako hud, kot le hudič zmore biti: zelo strmo, mestoma zagruščeno in kamnito ter jarek po sredini, V7. Začuda je vlaka sicer v celoti vozna, a za vožnjo brez sestopa zahteva skrajno 'vzdržljivost v moči'. Spodnja polovica je težja od zgornje, posladek pa pride prav na vrhu (tik pod cesto/planino), na manjšem razcepu, kjer je najtežje in izjemno zagruščeno mesto (5 m), ki mi ga navkljub nekaj poskusom ni uspelo zvoziti. Sicer sem pa itak nižje zaradi zdrsov petkrat cepnil s kolesa, nekaj zaradi tehnike prehodov, več zaradi prekurjenosti in potrebe po počitku. Z vrha sva se za markacijami spustila na Podgorsko planino (Koča na Dobrči) in nadaljevala v Hudi Graben. Ta spust je v splošnem lažji in manj slikovit/zanimiv od zgoraj omenjenega, zato pa je tekoče vozen.
24.9.2006: Trbiška Krniška špica: S raz Pinnacola! Glede na prejšnji dan sva skladno z 'vrhovnimi' navodili, da je vse v izhodišču, jurišala prek Corsija in Trbiške škrbinice proti vznožju S stene Krniške špice. Zavarovan sestop s škrbine v dolino Mrzlo vode sva prvič potipala lani in je bil hudo podrt, tokrat je bila stvar čista polomija, tako da se magari tudi Via della Vita lahko sramežljivo skrije, saj so varovala v obupno slabem stanju. Jeklenice so večinoma potrgane, na enem zelo sitnem mestu so tudi konkretno prekinjene, zaključna lestev in skobe (ena je 'ostala' v rokah) so pa ponudile pravi akrobatski vložek. Melišče do vznožja S raza Pinnacola (1900 m) je bilo potem prav prijetno mehko. Tine Mihelič, Viševa skupina: S raz Pinnacola (Metzger, 1933; III, 5 m IV-, 350 m, 3 h). Popularna, prijetna klasika v čvrsti skali. Smer se drži desnega boka jasno oblikovanega raza, le tu in tam pokuka čez rob v divje prepade SV stene. Opis je komaj potreben. Ves čas plezaš tik desno ob razu. Prehodi so jasni, plezanje zelo prijetno. Spodnji del je lažji, nekako sredi raza te v kratki, malce previsni zajedi nad stolpičem točno na razu čaka najtežje mesto (IV-, k), samo špico pa obideš po žlebovih in gredah na levi. V novejšem vodničku Giuli Verticali so raztežaji ocenjeni s III in IV. Tej zadnji oceni potrjuje tudi videz raza s strani, z vznožja je pa pogled navzgor še bolj napet, a je stvar velika optična prevara, kot se je kmalu izkazalo. Tinetov opis je namreč odličen, kompaktna skala sicer strmega raza je posebno v spodnji polovici posladek zase, saj se številni zanesljivi oprimki pod rokami ponujajo en za drugim, prehodov je več, plezanje samo pa je uživaško. Midva sva raz napadla v loku z desne, višje sva opravila še en obvoz desno, nazaj na raz naju je 'polička' pod najbolj izrazitim pragom celotnega raza pripeljala točno pod ključno mesto, ki pa bi ga midva ocenila s 'pravo' IV. Obok okna ponuja čudovito varovanje, v previsu tiči dober klin, tako da je poteg čezenj prijeten, težave do konca raztežaja so tudi resne, nad njim pa zahtevnost smeri popusti. Dodala bi še, da je možnosti naravnega varovanja dovolj in da midva klina sploh nisva zabila. Vrh Pinnacola sva po 'navodilih' dosegla z leve, ga izmerila na 2270 m, tako da bi oceno smeri popravila na III, mesto IV, 370 m. Pinnacolo je Z predvrh Krniške špice (2368 m), s katere v Mrzlo vodo prav tako pada še bolj mogočen raz, kjer poteka Tinetova lepotička Julijcev (Krobath, Metzger; V-, 550 m). S Krniške špice do Trbiške škrbinice vodi zobat greben, kjer je prvi vrh Mala Krniška špica (2325 m), zatem pa sledita še dve neimenovani špici (2290 in 2280 m). Pinnacolo je od glavnega grebena zelo konkretno pomaknjen na S in se nanj naveže v škrbino Z od Male Krniške špice. Tako sva zadeve dorekla v zamegljenih razgledih glede na Buscainijev vodniček, vrhove sva pa vse razen glavnega premerila sama. S Pinnacola je glavni vrh prav lahko dostopen: po pomolu/grebenčku na glavni greben, na gredino J od MKŠ in do stika z označeno normalko. Tudi sestop v Mrzlo vodo je povsem enostaven: po stiku z glavnim grebenom desno navzdol po široki zagruščeni gredini, ki vodi pod steno. Naju pa je brez možnosti ugovora uročila čudovito drzna polička, ki se je vila na S strani MKŠ in je vodila v smeri S raza KŠ. Bahala se je s številnimi možici, bila je vzorno shojena, vseskozi nad globokimi prepadi, mestoma zelo ozka, celo tako da jo je na enem mestu kratkomalo zmanjkalo in kjer naju je naprej povabila pravcata jeklenica. Na S razu Krniške špice se polička izgubi v gredini, ki vodi še naprej proti škrbini z Veliko Lojtrico. To je torej tista Kugyjeva polička, ki je opisana v Buscainiju, a je zaradi jezikovnega neznanja nisva uspela razvozlati. Alpinisti so leni ljudje (glej PV, september, Kozjek), S raz KŠ plezajo le do Kugyjeve poličke (2250 m), potem pa desno po njej... ;) Tako sva se zapodila v vršni del lepotičke Julijcev (spodnjega si še ne upava privoščiti), pri čemer je plezanje na izrazito špico prav prijetno in lahko (2330 m, II-III). S špičke sva v zasekano (z obeh strani izpodjedeno) škrbino poletela po vrvi (20 m) ter se navkljub obljubljeni le III+ ob 'nemogočem' pogledu na steno spraševala, kako hudiča bova splezala iz nje navzgor. A glej si to čudo, ta polovični raztežaj (30 m) je bil nekaj najbolj krasnega, kar sva plezala dosedaj. Stena je sicer zelo strma (spodaj navpična), drobni in kompaktni oprimki so se pa pod prsti in nogami kar sami ponujali, prava 'nebeška lojtrca'. Do vrha naju je ločilo še lahko poplezavanje, potem pa sestop po normalki, vmes skok na MKŠ (z V škrbine III, z JZ I) in kratek drnc do izhodišča... Zelo lepa tura, navkljub jutranji tesnobi tudi presenetljivo lahkotna in sproščena. Ampak je že tako, da nenasitni človek nikoli nima zadosti, bo njuno potrebno pretipati tudi lepotičko...
23.9.2006: Okrog Kamnitega lovca Tudi tokrat naj bi naju pot prek raza Pinnacola vodila na Krniško špico, a se je vreme spet nekaj kujalo, oblačnost in megla nista kazali veselja do spremembe, midva pa prav tako nisva kazala pretirane odločnosti (hmmm, strah?). S raz Pinnacola (IV/III, 370 m) sva namreč imela že na muhi iz Žabniške krnice, a se je drugače zasukalo, pravzaprav sva jih takrat zaradi lenobe, avto sva navkljub prepovedi zapeljala do žičnice, krepko dobila po buči: nekdo nama je spustil gume. Ključ problema je seveda v (pre)dolgem dostopu do stene, tako da sva tudi pozimi skušala krajšati do Trbiške škrbinice prek škrbine Lastavic in naju je prav tako ustavilo vreme. Tokrat z avtom sicer nisva kršila prepovedi vožnje v dolino Mrzle vode, a sva pri dostopu in sestopu nameravala goljufati s kolesom, pa naju je spet vreme zavrnilo... Dobro! Resda sva lena, imava tudi zelo trdo bučo, a tako očitnih namigov le nisva mogla zgrešiti: če res želiva po S razu na Pinnacolo, bo potrebno izbrati najdaljši pristop, torej iz Jezerske doline prek Viške planine in Corsija na Trbiško škrbino ter sestop do vznožja raza. Tako sva visoke sobotne plane pustila za drugič in sva hvaležno sprejela rezervni plan, ki nama ga je prijazno prišepnil Andrej. Hvala! Izkoristila bova to priliko in tudi tebe, dragi bralec, vabiva, da naju usmeriš na potke, ki so ti pri srcu - vsakega nasveta bova hudo vesela! Tako sva se odpeljala po dolini Mrzle vode na sedlo Prašnik, se spustila v Zajzera, po gozdni cesti vzpela na Višarje, naprej na smučišče Florjanca in se po smučišču ter kolovozih spustila v Jezersko dolino: za ravnino doline Mrzle vode, se cesta/kolovoz strmo zažene v breg, mestoma je tudi izjemno zagruščeno, tako da sva kak meter tudi porinila, drugače se težave sučejo okoli/vsaj V5. Tu in tam se nama je kot nasmešek med oblaki odprlo okno proti zelo slikovitemu zidu nad Mrzlo vodo, tako da le nisva bila povsem zamegljena. Spust v Zajzera je bil lušten, v zgornjem delu je sicer potegnjena nova cesta, a se vse bolj prijetna markirana potka (zapuščen kolovoz) kmalu odcepi naravnost navzdol, kjer sva nekaj nad dnom doline priključila cesti na Višarje, ki pa je precej dolgočasne sorte. Cesta je sicer strma, podlaga odlična, počitkov pa malo, zato pa se dvakrat odpre čudovito okno proti Viševi skupini in Montažu. Na 'drugi' strani je cesta bolj razgibana, na sedlu pod Višarji sva dosegla najvišjo točko in se spustila v smeri Florjance, kjer naju je nepričakovano pričakal še raztegnjen, a zelo razgiban in mestoma izredno strm vzpon z neprekosljivo gladko podlago. Po smučišču (dela s težko mašinerijo so v polnem teku) sva se spustila po mestoma zelo strmi in na dveh tudi skrajno zagruščeni 'cesti', saj druge variante navkljub res temeljitemu in zamudnemu česanju nisva uspela vdeti. Na vmesni postaji bi morala po zemljevidu zapeljati na markirano potko, ki naj bi naju pripeljala v Jezersko dolino, a sva se hudo uštela, saj tam zdaj kraljuje 'široka avtocesta'. Nekaj časa sva begala sem in tja, neuspešno iskala neoznačeno potko v smeri Žabnice, na koncu pa sva se spustila po novi cesti (to razdejanje je očitno šlo skozi, čeprav se nahaja na območju naravnega gozdnega parka!), kjer sva nižje na prvem kolovozu odvila desno. Po krajšem tipanju in zgrešenem odcepu (desno!) naju je pričakal lep odsek singlce, zatem pa opuščen kolovoz (črno bele oznake), ki naju je v dolino spustil dober km pred Mrzlo vodo. Prvi del ture je zelo lep in samoten, drugi del pa ni nič posebnega, zato pa so razgledi vseskozi čudoviti!
16.9.2006: Vodnata Zelenica Za hec smo šli pogledat, kako je kaj uležana in vozna predlanska sporna cesta na Zelenico. Posebno zadnji del, kjer cesta poteka čez melišče in je maksimalno zagruščena. V že tako deževnem dnevu smo ujeli presneto mokro časovno okno, večinoma je scalo, a mokrota vzpona začuda ni ovirala, saj so gume povsem zadovoljivo prijemale. Na vzponu se težave klancev vrtijo okoli V6, s tem da je med njimi dovolj 'položnejših' delov za počitke. A je čisto vse vozno, vključno z zadnjim zagruščenim klancem, za katerega je začuda le malo zmanjkalo, da ni padel v enem šusu. Spust ni nič kaj zanimiv, le ostri jarki za odvodnavanje spodnjega smučišča so res odlični luknjači zračnic, kar je potrdila že Pikica, ki je prva, resda čisto počasi, a navkljub opozorilu, prevozila uvodnega ter potem za kazen pešačila do tal...
12.9.2006: Polom pod Ratitovcem V misli se nama je prikradla obetavna ideja pristopa na Ratitovec, kjer naju je najbolj begala povezava Danje - Mišji grund in od tu (le na enem zemljevidu je vrisana neoznačena potka) direktno na gozdno cesto, ki vodi proti planini Pečana, a se nama je dobesedno zataknilo že na markiranem kolovozu, ki ob potoku Štajnpoh vodi na Ravne. Kolovoz je bil po pričakovanju sicer zaraščen, ampak ta je bil resnično povsem zanemarjen, tako zelo da je bila vožnja izjemno netekoča in odsekoma tudi nemogoča. Podrto drevje, kamenje, listje: sam uvod je bil naravnost 'obupen', višje se je pa stvar precej popravila, tako da so sledili tudi luštni tekoči odseki preko strmega pobočja in če bi pot očistili, bi bila v celoti vozna vsaj do... Ena od številnih vej, ki so ob vožnji čeznje 'našpičile' najina kolesa, je Marijani na lepem odlomila menjalnik! Vraga! Marijana je tako odpeljala navzdol (nekaj nižje se je v smeri glavne ceste odcepil kolovoz), sam pa sem šibal navzgor na sedlo Povden, da vsaj kaj rešim od ture, saj naj bi v Zali Log potekal lep in zahteven spust (S6 z mesti S7, 700 m). Ampak polom nama je bil očitno namenjen. Malo višje se je kolovoz na lepem zaključil (850 m), a je pogled čez potok razkril, da je le odneslo mostiček, tako da sem prečil čezenj. Kolovoz na drugi strani se je kmalu sprevrgel v nočno moro (ena zelo obledela markacija - zgoraj sem se pogovarjal z domačinom, ki je razkril, da markirana pot ne prestopi potoka): visoko šavje, nemogoča zaraščenost in na lepem konec v obliki nažaganih smrekovih vej. Nekaj časa sem še svojeglavo tiščal naprej v goščavo, zatem sem obupal, se prebil na najbližji travnik in kolo zvlekel na glavno cesto (950 m), odkoder sem se do Povdna na suhem makedamu najedel prahu. Končno me je čakal posladek. Po prečenju Grebel vrha se je pot prijetno mehko vila v gozdu, dokler se ni pričelo zares. Prvi oster ovinek na strmem pobočju sem trapasto zamudil, na drugem sem po neumnem odletel, na tretjem sem površno zapeljal čez pot, na četrtem mi je preveč obrnilo kolo - pa ovinki sploh niso bili tako zahtevni! Usedel sem se na tla, počasi odvrgel vse misli in hitenje, pozabil na polomijo, se znebil nesproščenosti in se naravnal na trenutek tu in sedaj... Kolo sem odnesel navzgor na začetek težav in se še enkrat lotil spusta. Tokrat je šlo lahkotno in natančno skozi vse ovinke, luštni, mestoma zelo strmi deli so si zatem kar sledili in po 300 vm tekočega spusta sem začel razmišljati, kdaj neki bom zapeljal na kakšno nemogočo S7. In me je tudi takoj pozdravila, za izruvanim drevesom se je odprl zelo strm skalnat odsek, kjer me je na dodatku drsljive prsti kmalu spodneslo, tako da sem po kratki 'koloborbi' sestopil in pretežak (a na srečo kratek) del 'pogumno' prepešačil. Zatem je šlo spet tekoče (z izjemo ene strme in skalnate šikane), a je bila potka zaradi kamenja in peska bistveno manj prijetna. Zaključek je bil spet lušten, posebno prečenje nad strmim travnikom in zaključni strmi spust po njem.
10.9.2006: Na Mali Oltar in po brezkončnem grebenu na Škrlatico (greben Oltarjev + Rokavski greben) Ponovno prečenje izjemno zobatega Rokavskega grebena je bilo že nekaj časa na najinem sporedu, odločilno naju je zbodlo vabilo v čudovito/iskrivo napisanem vodničku Martuljek, kjer avtor na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV-/III, 450 m) vabi z besedami: "Če bi bili mi alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem. Priporočamo jo vsem!" Tako je nadvse ambiciozna in dooolga kocka padla na: iz Martuljka na Mali Oltar, po nama že znanem grebenu Oltarjev na Velikega brata, na Visoki Rokav in za vrhunec dneva prečenje najvišjega in z vsemi nepreštetimi stolpiči gotovo tudi najbolj naježenega grebena Julijskih Alp. Vključno s sestopom s Škrlatice v Vrata sva glede na nama večinoma že poznan svet, dinamično hojo, plezanje brez obiranja, z varovanjem le na najtežjih mestih, uporabo spustov po vrvi, brez počitkov na vrheh, brez fotografiranja v nedogled, brez nepotrebnih (neobhodnih?) zapletov in zgrešenih smeri realno (optimistično?) računala na 13 ur. Prav toliko časa do teme sva tudi imela na voljo... Iz Martuljka poskočno v Za Ak, veliko manj živahno po smotanem prehodu do Treh Macesnov in že kar težaško po zagruščeni potki, ki preči pod zgradbo Malega Oltarja. Nad rdečim žlebom sva odvila od poti naravnost navzgor pod steno, odkoder se lepo vidi vstopna votlina, do katere sva splezala po mestoma izjemno podrtem svetu v velikem loku iz leve, kjer je tik pod zagruščeno votlino že dišalo po trojki. Smer B-K (za podroben opis glej Slovenske stene) poteka v čudovito trdni skali, kjer je bilo plezanje en sam sproščen užitek. Že sam uvod, izjemno zračno prečenje luske, naju je neznansko navdušil s slikovitim prehodom. Neskončno dolg in plitek kamin nad 'avtobusnim obračališčem' ponuja brezskrbno poplezavanje s številnimi 'poskočnimi' potegi. Le stena vršnega raza je bila bolj napeta, posebno en poteg brez konkretnega stopa se nama je zdel kar utesnjen, čeprav je bilo mesto hudo zračno! To je po najini sodbi tudi najtežje mesto smeri, saj od štirih klinov, ki jo 'premore' celotna smer, pod njim tičijo kar trije (na razu je urejeno sidrišče), enega sva pa našla v kaminu. In klinov je tudi povsem dovolj, saj je možnosti naravnega varovanja obilo, midva sva tako zabila le dvakrat, enkrat v kaminu in drugič na razu, varovala sva se pa mimo luske, dva raztežaja v kaminu in enega na razu. Smer je resnično zelo močno priporočljiva! Na vrhu MO sva bila točno po časovnem planu, tako da sva upravičeno računala s posladkom vse do Škrlatice, saj sva nadaljevanje že poznala. A 'čudo božje', navkljub temu da sva v mislih preklopila s kompaktne na skrajno krušljivo skalo, je bila že sestopna polička v škrbino hujša ter bolj zračna od spomina in zapisa, potem sva pa kvačkala s prestopom na raz proti VO, ki je možen le z desne škrbinice! Višje sva se zapletla še s kratkim spustom, ko se vrv že spet ni hotela potegniti za sabo, zato pa sva višje en težji prehod na desni zamenjala za lahek sprehod na levi strani grebena. Na vrhu VO sva tako že malo zamujala, enako tudi na VR, do kamor je bilo spet bolj podrto kot v spominu. Tudi najlažja smer pod vrhom VR (vdela sva jo lani v obratni smeri) nama je začuda postregla s težavami bližje trojki kot dvojki, a ocene so za polovičko kar po pravilu subjektivne in močno odvisne od razpoloženja, še bolj pa od smeri plezanja ;) Naježenega grebena za VR sva se lotila v skladu s svojimi navodili, pri čemer sva se spuščala po vrvi, kjer se je le dalo (4 urejeni spusti, še enega sva pa spustila). Prvič sva se popeljala proti škrbini s čudaškimi Financarji, ki sva jih tokrat potrpežljivo prečila spodaj po skrajno nemarno krušljivih, 'zarolanih' in zračnih poličkah in žlebovih, dokler se svet ni dokončno izkompliciral in sva po kaminu prilezla na greben pod najvišjo glavo prvega velikega stolpa, na katerega sva tokrat splezala z desne. Po levem obhodu naslednje glave sva se v škrbino spustila po vrvi, po udobni polici (a tako kot vse poličke je bila polna sitnih rolerčkov, ki kar vabijo k drsenju ;) vodoravno prečila oster (verjetno najbolj oster) stolp, ki visi desno od grebena in brez težav skočila na vrh drugega/najvišjega stolpa Rokavskega grebena. V naslednjo škrbino sva sestopila kar peš (možnost spusta), kjer naju je čakal še tretji in daleč najtežji stolp, saj plezanje na oster in zračen vrh v zaključnem previsu gladko doseže četrto stopnjo (2k; na celotnem grebenu od MO sva se samo na tem mestu varovala, v nasprotnem bi šlo namreč napredovanje čisto prepočasi). Za sestop v škrbino pod Škrlatico sva se dvakrat spustila po vrvi in že sva plezala po kompaktnem razu luske navzgor, a hitrosti ni bilo več, saj je bila vsa 'ta hitra' energija že davno potrošena. Pod vršno zaporo (ob nezgrešljivem mostičku) sva prečila še po zadnji in dolgi (jasno, da zagruščeni) polici levo in vrh dosegla ob sedmih - z enourno zamudo. Kako lepi so bili zatem ukradeni in sproščeni trenutki na vrhu, ko se je svet kopal v soncu poslavljajočega se dneva in je vsa napetost dokončno odpadla z najinih ramen. Kar obstala bi še v nedogled, a je bilo treba dol. Po zavarovani poti je šlo bolj počasi, po dolgem melišču v hipu, po še daaaljši prečnici se je vleklo kot vedno, pod bivakom je kmalu zmanjkalo svetlobe, tako da sva preklopila na umetno, ki je pa bolj 'počasna', in po dobrih 14ih urah sva precej zmahana končno le odprla tako željena Vrata. Za čudovito prijazen nasmešek, ki je bil pred tem le skrit v najinih upih, sta poskrbela plezalca, ki sta se pozno vrnila iz Triglavske stene in sta naju izven svoje poti dostavila čisto do parkirišča v Gozd Martuljku. HVALA!
9.9.2006: S Trupejevega poldneva po grebenu čez Vošco Ponovila sva letošnjo luštno in ostro turo na Vošco ter jo močno razširila z resnično prečudovitim in razglednim grebenom vse od Trupejevega poldneva do Sedla Bavhica: Log - Frtalež - Srednji Vrh - Jerman - Železnica - Trupejevo poldne - vseskozi po grebenu - Sedlo Bavhica - Brvoge - Srnjak - Robe - Sava. Rezultat je daleč presegel vsa najina pričakovanja. Naravnost sijajna tura, čakava le še na 'ko zažarijo macesni'... Strm, kamnit klanec nad Frtaležem je resnično od hudiča (V7, 100- m) in me je neogretega že nekje do polovice tako hudo namučil, da sem od vsega hudega stopil s kolesa, višje sem še enkrat odletel, ostalo je pa ravno še šlo - me zanima, če ga kdo zvozi v enem šusu? Nasploh je vzpon od Save do konca Železnice hudo zabeljen (recimo skupna V6, posamezni odseki V7), a je skoraj v celoti tekoče vozen, saj poleg številnih ostrih klancev ponuja tudi vmesne izravnave za počitek. Ob Jermanu sva se tako zabavala, s koliko stopi zvoziva do Železnice, do koder sta dva hudičevo ostra odseka (oba V7): en strm, peščen in močno drsljiv, drugi pa izjemno zagruščen in ga je vključno s podrtim mostičkom brez stopa 'nemogoče' zvoziti. Nad lovsko kočo je prav tako skrajno težak klanec (V7), ki privede na 'pravljični' travnik, a se ga z dobro izbiro smeri začuda da zvoziti. Nad travnikom pa sledi še hujši klanec, kjer vožnja zaradi vse bolj drsljive podlage počasi postane manj tekoča, dokler pri ograji umetnosti dokončno ni konec. Do sedla je zatem 60 vm nošnje, do vrha pa še dodatnih 100 vm. Grebenski spust z vrha je bil čudovit in do izrazite izravnave (razpotje) ponuja 200 vm zelo tekoče vožnje, kjer sva pa dve kratki, strmi in drsljivi mesti sestopila peš, saj nama je zmanjkalo tako tehnike kot poguma. Zatem sledi manj tekoče prečenje grebenskih grb (Znoternice) in od teh je ena zaradi skal čisto nevozna, tudi en spust je bil odločno preveč odsekan, spust na Blekovo planino je pa hiter. S planine sva nadaljevala po prijetni travnati/gozdni potki, ki vrh Zajčnika elegantno obvozi na desni strani. Po spustu na Vratca sva se ločila, kolovoz je zavil desno (nadaljevanje se je izkazalo za nevoznega), težje sledljiva potka (od daleč je lepo vidna) pa levo. Sam sem po travniku odvil levo v gozd, kjer je bila prečnica do slemena (razen treh kratkih prestopov) vozna, prav tako izredno strmo nadaljevanje naravnost navzgor na predvrh Vošce. Zdaj sva bila spet domača, z Vošce sva tokrat do Tamarče peljala prav po grebenu, strm spust na Dolič je bil glede na zadnjič tokrat presenetljivo povsem tekoče vozen, pri vzponu na Grpišco pa brez kratkega porivanja spet ni šlo. Z Nizke Bavhe sva nadaljevala po glavnem grebenu, kjer sva na najino skrajno začudenje tekoče odpeljala zelo zelo strm vršni del s par ostrimi okljuki in nekaj dodatka skal (S7). Ko smo zadnjič stali tam na vrhu, smo ob pogledu na strmo pobočje le gladko odmahnili z roko. Po spustu na Sedlo Bavhica sva se spustila do ceste, prečila levo do JZ slemena (manjša izravnava, z leve prav po slemenu pripelje strma vlaka, možic), odkoder sva se spustila po že znani, hudo luštni in mestoma zelo strmi potki na Brvoge in naprej čez Robe v dolino.
7.9.2006: Pokljuka (Galetovec, 1265 m) Od vseh dostopnih podatkov naju je opis popoldanske turce na razgledni Galetovec daleč najbolj vabil. Opis je sicer zanesljiv, le ključno mesto spusta je zaradi razdrobljenih podatkov in slabo markirane poti prepuščeno pravilni odločitvi na licu mesta... Sicer dolgočasen vzpon po mestoma zagruščenem makedamu sva že s planine Za jamo po svoje nemudoma začinila z markirano bližnjico (odcep je označen). Po kratkem spustu in iskanju nadaljevanja (na desnem robu travnika), naju je nad jaso (koče) v levo pričakal strm kolovoz, zatem pa luštna potka v desno (le eno nezvozljivo mesto) na planino Kranjska dolina. S (spodnje) planine Kranjska dolina naj bi naju glede na opis na zgornjo vodil nezvozljiv odsek, kar nama je dalo dovolj motiva, da sva dokazala, da je 'nezvozljiva strma in zelo razrita pot' v celoti (razen prestopa čez podrto drevo) vozna. Kolovoz preko zgornje planine (mimo koč) je bil tudi lušten, sam vršni vzpon na Galetovec pa kar oster in vozen, le tik pod vrhom, ko travnata podlaga preide v ozko in drsljivo pot, je bilo za naju umetnosti konec, a 'ta prav dedec' bi z dobro linijo (z leve) verjetno zvozil tudi to. Do res izjemnega razgledišča naju je vodilo le še nekaj prijetnih dol-gor metrov. Po mehkem vršnem spustu in dolgem prečnem kolovozu se za spomenikom končno prične zares. Začetek je bil na najino začudenje popolnoma razrita vlaka, a takoj nižje se nadaljuje vse bolj prijetna markirana pot, ki je bila navkljub mokri in posledično drsljivi podlagi kolesarsko izvrstna in za naju ravno prav začinjena. Markacije na poti so redke, te pa je potrebno na par razcepih zelo pazljivo in pravilno prebrati, da pridemo na gozdno cesto neposredno nad kmetijo Slamniki, tu pa moramo: po cesti levo, na razcepu cest desno in na levem ostrem ovinku desno dol na potko, zatem sva spet sledila opisu. Tudi v nadaljevanju so markacije redke, za dodatek je tudi pot mestoma slabo razvidna, a naju je opis točno, predvsem pa z luštnimi odseki, pripeljal nad izhodišče. Tu sva s kolovoza tik nad hišami po potki odvila levo, kjer naju je za posladek razveselil še en oster odsek...
2.-3.9.2006: Samotni prepadni svet kaninskih gora visoko nad utesnjeno Reklanico Žrd (Monte Sart, 2324 m), severni greben V Reklanici in na Žrdu še nisva bila, a nama je Buscaini nastavil tako privlačno vabo, da sva jo neobhodno pograbila, saj je bila kot ustvarjena za naju (= iskanje prehodov, divjina in nekaj težavic za posladek). Opisa smeri po S grebenu sicer nisva prav veliko razumela, a je bil ohrabrujoče kratek: prvi vzpon davnega leta 1927, še brez ponovitve, prehodi naj bi imeli 'domnevne' težave III. stopnje, 8 ur, 'povsod' naj bi se držala levo, omenjena je bila ena krnica in pa gladek žleb s kaminom... Iz Tamaroza (612 m) sva zastavila po prijetni in slikoviti markirani poti, ki vodi levo od vznožja S grebena v smeri Prevala Plazič (Sella Blasic, 1850 m). Nekje na 1000- m, kjer pot začne prečiti levo, sva po občutku zapustila markacije in nadaljevala naravnost navzgor v smeri izrazite gozdne gredine, ki bi naju lahko privedla desno na S greben. Namero sta nama skušala preprečiti dva praga, prek katerih sta drsela vitka slapiča, a sva prvega nekako le ugnala na levi strani, drugega pa na desni (mokre in drsljive trave ter zanesljivo drevje/ruševje), kjer sva na 1200+ m le dosegla omenjeno gredino. (Do sem bi bilo veliko lažje, predvsem pa hitreje, po markirani poti čez prag v krnico Plazič in potem desno skozi gozd do vstopa na gredino.) Gredina se je kmalu začela nepričakovano spuščati ter se zožila v ozko, vzorno uhojeno! in strašno izpostavljeno poličko, kjer so številna drevesa skrbela za relativno varno ograjo nad obilico zraka. Potka naju je kar malo begala in se nekako nisva mogla zatrdno odločiti, ali je delo človeških rok (hmmm, nog!). Po daljšem prečenju sva se znašla na desni strani širokega in strmega S grebena, kjer se je pot začela v ključih vzpenjati. Tu in tam se je malo porazgubila, a so se višje (pod pragom, ki prereže celotni greben) vse variante združile in usmerile več ali manj vodoravno v levo. Navkljub temu, da se je navzgor odprlo nekaj prehodov, sva potki z veseljem sledila povsem v desni bok (od spodaj gledano levo!) grebena v manjšo krnico desno od Plaziča, nad katero (prag) sva slutila v opisu omenjeno slikovito krnico Calderino Robel. Preko pragu sva zastavila na desni strani, kjer je bil vstop skoraj navpična mešanica trav in skal z odličnimi prijemi in stopi. Višje sva desno sledila stečini do žlebička, nad katerim naju je v levo navzgor, kamor so vodile sledi, pričakalo izjemno čudno mesto, ki sva ga pa elegantno pregoljufala. Nadaljeval sem po žlebičku navzgor do malega macesna, napeljal vrv, splezal dol in varovan od zgoraj preplezal tisto čudno mesto do velikega macesna na levi strani. Do velike krožne krnice CR (nekje 1650 m) so sledile še izpostavljene in zelo strme trave, vse skupaj je bil prehod čez prag kar konkretna trentarska III. V krnici sva bila kar malo zgubljena, potke ni bilo več nobene, desno nazaj na raz grebena pa tudi ni vodil noben pameten prehod, le sekundarni grebenček (za njim krnica zavije desno), ki je višje vodil desno na greben, nama je dajal malček upanja. Nad vogalom sva tako z neprikritim navdušenjem pozdravila dejstvo, da se krnica res nadaljuje desno in da proti (upala sva da glavnemu) grebenu vodi udobna travnata gredina. (Greben na levi strani krnice, ki privede na JV predvrh Žrdi (2321 m, Tuma navaja ime Senožeče), se vzdigne na zelo izrazit in iz krnice lahko dostopen vrh Rob (Punta Rop, 1980), tudi prehod na drugo stran na Preval Plazič je lahak, kot sva videla pri sestopu. Ta varianta se nama je v krnici vseskozi pletla po glavi, če nadaljevanja na S greben ne bi našla!) Na vrhu gredine (tik nad izrazito grebensko čuklo, 2034 m) sva radostno uvidela, da sva na pravem grebenu in da naju do lažjega sveta loči 'le' še en prag, ki na videz ni bil tako zelo hud, a glej ga zlomka! Prag sva zastavila po izrazitem žlebu tik levo od raza, ki pa se je kaj kmalu izkompliciral. Tipala sva levo, na koncu pa po pameti/sreči usekala desno navzgor, prav po žlebu. Za začetek sem med gladko skalo in previsom izbral slednje in se znašel pod zelo ozkim kaminom z zagozdeno skalo. Ker po zunanjem, odprtem robu ni šlo (pregladko), sem snel nahrbtnik in se kot črv splazil skozi preduh, ki je bil tako ozek, da sem se bočno le za las spravil notri. Tu nahrbtnika zaradi 'hudega' pomanjkanja prostora niti nisem poskušal spraviti na ramena, tako da sem nadaljeval brez, se splazil iz luknje navzgor in gvozdil višje po odprtem (kvazi) kaminu, ter levo prestopil v zelo strme trave. Višje sem se tudi srečno odločil za desno varianto (ob oknu), kjer nad skalnim pragom 'razen' strmih trav ni bilo večjih težav. Marijana se je nekoliko lažje splazila skozi preduh, nahrbtnika pa tudi ni mogla pobrati, tako da sem ga po vrvi vlekel navzgor, medtem ko se je sama zabavala z izbijanjem klinov. Celoten prehod sva pretelovadila v dveh urah, visok je bil vsega skupaj le slabih 100 m, kjer pa naklon nikjer bistveno ne popusti in je zaradi menjavanja 'obdelovalnega materiala' v skupnem izjemno siten: od tega je raztežaj štirice okoli kamina, ostalo je bilo pa bolj trentarske narave v okviru dobre trojke. Nadaljevanje grebena je bilo za 'iztekanje' kar se le da izjemno luštno in razgledno poplezavanje po lahkih skala in travah, ki so naju točno po napovedanih osmih urah z izhodišča dostavile naravnost na vrh Žrdi in to skupaj z meglicami, ki so priplesale iz Rezije. Za markacijami sva sestopala po sicer kar 'ostrem' JV grebenu, ki pa ima na sami rezi obilo ravnega prostora, tako da je lagodna hoja prav po vrhu več kot uživaška. Žrd sicer premore tri bolj izrazite in široke glave, zatem sva iz Škrbine v Senožečah prečila še lahko prehodni in brezpotni Vrh Grubje ter končala pred bivakom na Prevalu Peravo, odkoder se nama navkljub dovolj zgodnji uri za sestop kar ni ljubilo premakniti. Spalke sicer nisva imela, vode je že skoraj zmanjkalo, hrano sva nazadnje videla doma, a je bilo odej v bivaku obilo, pa tudi Col Sclav naju je vabil na lagodno nedeljsko mašo...
Col Sclav (Cuel Sclaf, 2157 m) Močno dehidrirana sva, kar se je le dalo lagodno, lazila naokoli čisto počasi, se spustila v razsežno Oslovo jamo (Foran dal Muss, okoli 1950 m), ki je podolgovata kraška ravnica (dol, dolina, podi,...?), ki Col Sclav obkroži na J in V strani. Vršno zgradbo sva naskočila povsem na V strani in pociljala na koto 2009 m, ki sva ji namerila dobrih 40 m relativne višine in sva jo za interno uporabo poimenovala kar Oslova glava. Po izrazitem visokogorskem kraškem svetu (tu in tam sva iz čistega veselja preplezala čudovito kompaktne skale, drugače je lahkih prehodov obilo) sva se kar dolgo sprehajala do vznožja vršne glave Col Sclava (2000+ m) in tik pred njim stopila le pokukat v speleološki bivak. 'Ohohohoho!' Kakšno udobje, široka ležišča, odeje, hrana, kuhalnik. 'Vodaaaaaaaaa!' Tu se res nisva mogla več zadržati in sva jamarje prikrajšala za nekaj litrov in en limonin koncentrat ter potem 'čisto proti najini železni volji' še za ene najmanjše krekerje in čisto majhno marmeladico... ;) Pristop na Col Sclav (navkljub temu, da je gore veliko v hlačah, več od imena v vodnikih ni moč dobiti) sva zatem zastavila čudovito poskočno, navzgor naju je pa vzorno vodila zelo izrazita in mestom krepko strma travnata gredina desno od grebena, težave so postregle nekje s trentarsko enico. Na vrhu sva užila lep razgled vsenaokoli in nemudoma ukradla tudi eno gorniško idejo. Po sestopu z vršne glave sva se spustila v Oslovo jamo in za markacijami skozi Plazič sestopila nazaj v Reklanico. Pot je sicer res markirana, a deluje bolj kot označeno brezpotje, saj je za hojo, posebno v mokrem, izjemno neprijetna. Zgoraj 'nagajajo' raztreskane skale s travnatimi pastmi, v krnici pa drsi kot za stavo (nič koliko zdrsov, tudi en manjši polet se nama je primeril, tako da se je že zvitemu gležnju pridružil še zvit sredinec ;). Nekje na 1200 m se krnica Plazič konča v skoku, prek katerega pot vodi zelo slikovito (tudi tu drsi kot za stavo) in je zavarovana le na izpostavljeni brvi. Pod umetno razširjenim oknom in spodnjo podrto brvjo je pa zaključek poti razkošno mehak! Na turi sva 'vseskozi' uživala (hmmm, vse drsalnice sva pošimfala, kot se je le dalo!), vzpon po S grebenu na Žrd je celo močno presegel najina pričakovanja, ki so bila zelo visoka, in tudi odločitev za bivak je bila na mestu. Poskusi, ne bo ti žal!
1.9.2006: Vzhodna pobočja Grmade s severa in juga Na Tabli čislajo spust z Grmade v Belico in vzpon po V grebenu, tako da sva kar nekaj časa obračala zemljevid, se odločila za dvojni vzpon in izhodišče elegantno obrnila na bližnjo S stran: Trnovec - kmetija Omejc - Majčove strmine - Jame - Tošč - Mali Tošč - Gonte - Grmada - k777 - Kregovnik - Belica - Robidovc - Na vrheh - k779 - V greben do k777, odkoder sva upala na kak lušten spust nazaj na izhodišče (zemljevid: Polhograjsko hribovje). Makedam na Omejca je bil za uvod kar strm, domači pes še bolj hud, nadaljevanje je bilo pa takoj strmo kot hudič (nad kmetijo levo in vseskozi po glavnem kolovozu). Kolovoz je kmalu presahnil v potko, ki naju je mestoma izredno strmo vodila po in ob sicer nadvse luštnem grebenu. Nekaj mest je bilo ravno še voznih, na dveh je bilo pa zaradi skrajno nemogoče peščene podlage umetnosti konec (en meter nad usadom in nekaj več po kanalu). Na Jamah sva se odločila ponoviti lušten (raje beri skoraj 'nemogoč') naskok na Tošč, ki se je v spustu zatem izkazal za pravi cukerček, nižje sva odvila desno prek Malega Tošča, kjer je prav tako sledil zelo lep spust v Gonte. Do vznožja Grmade sva še veselo pribrcala, tam je bilo pa vse umetnosti nemudoma konec in sva kolesa odnesla na vrh, odkoder nama je le potka po V grebenu obetala vožnjo, pa še tam je bila zaradi drsljive peščene podlage izjemno netekoča, nižje na okljukih sva pa ročno obračala. Na razcepu markiranih poti sva odvila desno (v nasprotju z zemljevidi ta krak ni markiran!), kjer ozka potka, ki preči bolj ali manj strma pobočja, mestoma ni vozna. Na JV grebenu so naju navzdol v Belico usmerile markacije, vožnja je postala vse bolj tekoča (vmes čaka nevozen vzpon na Kregovnik), v gozdu pa vseskozi naravnost uživaška, le sam zaključek je bil tako-tako. Iz Belice sva še pred glavno cesto odvila po kar strmem kolovozu/makedamu na Robidovc, tik pred kmetijo odvila desno v smeri za Belo, a sva zatem na razcepu enakovrednih kolovozov srečno odvila levo in se zapeljala na prijetno travnato 'ravnico'. Sledila sva kolovozu naravnost navzgor do zadnje bajte, kjer se začne 'čudno' markirana potka, ki ni ravno primerna za vzpon. Markacije na začetku prečijo na levi strani grebena, zatem pa na desni, vendar je vožnja po prečnici izjemno netekoča. Prav po grebenu vseskozi poteka tudi neoznačena potka in sva se je, potem ko sva obupala na prečnici (žal prepozno!), tudi oklenila. Na najvišjo koto sva kolo sicer nesla, a je bilo v splošnem kar vozno, predvsem pa bistveno lepše! Po kratkem spustu sva šla na križišču levo in že sva bila na V grebenu, kjer naju je 'ustavila velika roka Robeža'. Takemu povabilu nisva odrekla (žal!), le najprej sva odpeljala odsek po V greben navzgor do že znanega razcepa (k777), ki naj bi bil ena od sladic Grmade (večinoma zelo luštno, le ena kamnita grba je nemogoča in to v obe smeri). Povratek je bil še slajši, potem pa za 'prsti' levo po potki proti Robežu, a se je nemarnica prekmalu prelevila v opuščen kolovoz, pa spet potka, kolovoz in Robež. Tu sva nekaj časa tipala po kolovozu levo, celo našla obetavno potko, ki pa naju je spet pripeljala na kolovoz in po njem v dolino. Bistveno lepši bi bil spust po Majčovih strminah, le kakšen (kdo ve?) pa je spust z Gont na Rovtarja... Zelo lepa turca z zelo zahtevnimi odseki tako navzgor kot navzdol, v petek popoldne začuda skoraj nisva srečala žive duše, sva se pa na poti lahko dvakrat dodobra nasladkala in to čisto konkretno...
20.8.2006: Pentlja Osolnika Še ena krajša ponovitev. Ogrevalni krog s strmim vzponom in luštnim spustom smo opravili iz Bodovelj preko Andreja v Puštal. Zatem smo ponovili zelo lep krog Osolnika, kjer smo se po pogovoru z avtorico tokrat temeljito zapičili v opisano Pentljo nad Kamnarjem. Upravičeno je pisana z veliko, saj meri konkretnih 70 vm in je tudi konkretno strma... Spust po vršnem travniku je bil tokrat bolj na peš, potem je pa vse do doline sledila ena sama uživancija. Tudi vmesni oster vzpon je bil za spremembo lušten, saj ga je 'nekdo' očistil gostega trnja.
19.8.2006: Deževna ravan! Neskončno namakanje v 'Veliki slanici' in premočno zvit gleženj (jasno, da na presneti ravnini, kot je to neumno in razširjeno gorniško navado Avčinu prišepnila že Tišina ;) nista ravno željena popotnica za dolge gorske ture, pa sva šla Pikici pokazat nama že poznano Pasjo ravan: kratko in težko za gor, predvsem pa dovolj lahko in strogo brez padcev za dol. Kako skrajno nemogoč je bil potem občutek pri spustu, kjer sem vsakič, ko je le malce zadišalo po šestici, odrevenel od strahu, noga se je pa dobesedno tresla kot šiba na vodi, kajti če bi 'zajebal'... Neverjetno točno smo izbrali odprto deževno okno sicer sončnega dneva, tako da smo bili deležni nenehne pozornosti z neba. Vzpon je bil enak kot prejšnjič, le pod 'kozami' smo namesto prestrmega travnika izbrali kolovoz v desno, ki se je izkazal za pravo izbiro. Tudi spust je bil enak, a je bil vtis tokrat tudi v zgornjem delu bolj lušten in manj kolovozen...
6.8.2006: Turn in Glavica nad Dunjo in Zajzero Pod vznožjem SSZ grebena Montaža, ki se ponaša s slikovitim imenom Zmajev greben, se iz ostre škrbine (Forca del Montasio, 1900- m) med Krnico na zajzerski strani in Val Rotta na dunjski dviga strm in težje pristopen Krnični turn (2041 m), ki je s Krniško škrbino (1731 m) ločen od 'neprekosljivo' razgledne in od 'vsepovsod' lahko dosegljive Krniške glavice (1889 m). Pristop je opisan v Buscainijevem vodničku (II, 250- m). Slabih 100 m pod škrbino iz gruščnatega žlebu desno po udobni gredini (druga po vrsti, nižja je napačna) dokler se le ta ne zaključi. Po/ob rušju lučaj navzgor in po polici desno do krajše prekinitve, ki je precej krušljiva in zelo zračna (II+). Na drugi strani se polica nadaljuje vse do grebena, ti pa se takoj za prekinitvijo usmeri navzgor po izrazitem žlebu, ki ga prekinjajo skoki in zagozdene skale. Težave so kratke in se smukajo okoli II. stopnje in na mestu ali dveh morda tudi potipajo spodnjo III. stopnjo. Žleb, ki privede na vršni greben, je sicer dvakrat prekinjen, a sta oba prestopa lahka. S škrbine se zatem do najvišje točke, ki je na levi strani, držimo 'tik' ob grebenu, kjer se odpirajo najlažji prehodi (do II). Pri sestopu se je v žlebu prek najvišjega skoka smiselno spustiti po vrvi (klin in pomožna vrvica). Vse do prekinitve na polički je bila smer lepo shojena, tu sva pa ob zraku in hudo nezanesljivi skali posegla po vrvi. Žlebu nisva takoj prepoznala in sva po polički udobno podaljšala čisto do grebena (okno). Sam žleb je bil prav prijeten, lažji kot je varal pogled, tudi grebenska telovadba je bila luštno zračna (okno), vrhunec je bil kar se le da bližnji in silovit vršni pogled na Zmajev greben, kljub temu da se vidi le spodnji del in še ta od spredaj, tako da se ostre škrbine in zobje bolj slutijo kot vidijo... Po sestopu (s 60 m vrvi sva se z enim spustom ravno pregoljufala čez oba najtežja skoka) sva skočila še na škrbino in malce potipala Zmajevo vznožje, da vidiva, kako je kaj hud (zgoraj mora biti glede na opis pravi hudiček). Težave so spodaj sicer zmerne (II, II+), a vseskozi neprekinjene, tako da plezanje navzdol ni ravno lagodno in sva z izvidnico kmalu zaključila. Enkrat 'kmalu' se vrneva in bova Zmaja tudi naskočila, kot je treba, zgrabila ga bova za rep in potem do vrha več ne spustila! Za konec sva skočila na Krniško glavico, ki nama pozimi ni naklonila razgledov in se nama je tokrat ob večernem soncu več kot oddolžila. Pot na vrh sva skrajšala direktno na Krniško škrbino in po grebenu navzgor, a sva se zato morala mestoma prerekati z gostim ruševjem, iskanje vršnega prehoda pri neudobnem vojaškem 'hotelu' je bilo pa prav prijetno...
30.7.2006: Gamsje police: obroč okoli Velikega Nabojsa V Žabniški krnici sva se zaradi sumljivih oblakov in preutrujenosti preusmerila na rezervno in prav ležerno turo po Gamsjih policah, ki na višini okoli 2000 m obkrožijo vršno gmoto Nabojsa in za katere Buscainijev vodniček zapiše, da so sicer izpostavljene, a v treh urah prehodne brez posebnih težav... Od koče po le za silo markiranem in nezavarovanem V grebenu, kjer je uhojenih potk brez pretiravanja ogromno, tako da se je 'prave' smeri skoraj nemogoče držati in sva jo enkrat tudi gladko zgrešila ter spet našla na samem grebenu, ki je precej lahak. Tu sva se počasi začela ozirati za pričetkom Gamsjih polic, našla enega kandidata, ki pa naju ni prepričal, dokler se na višini nekje 2050 m stena na desni strani grebena ni povsem položila, prav tako se je odprl pogled na vršne špice Nabojsa. Prave police sicer tu ni, tako da je začetek na nekakšni ogromni gredini poljuben, omejuje pa ga prehod preko kar ostro zasekanega kanala, ki sva ga poiskala zgoraj (na drugi strani je možic). Sledil je lahak sprehod, temu pa nejeverni pogled na izpostavljeno poličko preko severnega grebena/raza, ki pada v smeri poraščenega Malega Nabojsa. Da bo šlo zares, je pričal svedrovec na začetku sumljivega prehoda (krušljivo, brez pravih oprimkov) pred to 'nebeško' poličko, a je bil ta raztežaj še lahak. Nadaljevanje je bilo najtežje mesto celotnega prečenja, saj je bila polička mestoma prekinjena, svedrovca nobenega, zato pa en dober klin na začetku in v okviru ključnega mesta en zelo ušiv klin, tako da sva po dolgem poskušanju uspela zabiti še enega solidnega. Prestopi so bili zelo sitni, plezalsko sicer nič posebnega (nekje II-III), zato pa je skala zelo zelo slaba, zraka pa več kot preveč. Za robom se nama je odprl čudovit pogled na mogočni Montaž, takoj zatem pa še na drugo (kasneje se je izkazalo tudi za zadnjo) težavo (prehod preko dveh zaporednih in zelo izpostavljenih žlebov), ki pa je bila na otip bistveno lažja. Do prvega žleba je bilo zaradi podrtosti sicer sitno, tesno obkoljevanje stebra za njim je bilo prav uživaško (eno trebušasto mesto in za konec skok), v drugem žlebu sva zatem sestopila nekaj metrov, dokler se nazaj na poličko ni odprl kar lahak prehod. Tu sva vrv pospravila in se lotila zdaj zares ležernega in dolgega sprehoda v spremljavi spektakularnih pogledov na sosednje špičake... Malce bolj resen je bil še en prestop žlebu, zatem pa so naju celo spremljale nebodijihtreba packe, ki so vodile vse do Nabojseve škrbine, kjer je bilo spet malce bolj zračno. Malo pred škrbino se polička namreč zoži in izpostavljeno preči nekaj robov (mesta I), zatem sva se po zagruščenem žlebu spustila za dober lučaj do markacij tik pod škrbino. Da bi opravila pravi krog, bi morala po markirani gredini (normalni pristop na Nabojs) do stika s potjo, ki naju je vodila po V grebenu, a se nama sploh ni ljubilo, saj sva ta del dodobra 'naštudirala' iz najinih zimskih pristopov. Gamsje police okoli Nabojsa, od 2050+ do 1950- m, slabe 4 km, dva raztežaja/mesti II-III, drugod tu in tam mesta do I-II, skoraj povsod zelo izpostavljeno, nezanesljiva skala, v primeru varovanja na ključnih mestih, ki je zaradi podrtosti in zračnosti 'skoraj' obvezno, vsaj 4-5 ur. V primeru, da se odločimo le za lažji/označen del od Nabojseve škrbine, moramo računati na izpostavljena mesta I. stopnje in na izjemne razglede...
29.7.2006: Pasja ravan, 1029 m Pozno in predvsem ležerno sva na pamet odkolesarila na Pasjo ravan. Napotkov in opisov zaradi pozne ure nisva iskala ter sva turo potegnila kar za prstom po zemljevidu: iz Loga nad Škofjo Loko po markirani poti ob potoku Sovpat in naravnost na greben, preko Pasje ravni ter v spustu čez Bukov vrh v Hotovljo. Zadela sva luštno turo, tako gor kot dol, za ponavljalce pa navkljub (oziroma prav zaradi nemogočih) markacij priporočava neobhoden kompas in zemljevid! Po gozdni cesti iz Gornjega Loga ob potoku je šlo prav 'komotno', ko pa se je nadaljeval le še nevzdrževan kolovoz, je šlo mestoma na nož. Za pozornost so vseskozi skrbele markacije, ki so bile hudo redko posejane in skoraj nikoli na pravem mestu. Podrt mostiček, poraščena steza, mimo bajte in po zanemarjenem kolovozu do velike kmetije Golar. Nadaljevala sva levo in strmo na travnik z lovsko prežo in navzgor v gozd na kolovoz, kjer sva šele v drugo ugledala odrezano nadaljevanje poti, ki je markirano, tu in tam celo z novejšimi barvami, a prav na poti zdaj uspevajo drevesca, ki so še za peš sitna, tako da sva morala do travnika s kozami 20 vm kolo celo nositi. Po kolovozu (levo-desno) čez travnik je bilo strašansko naporno, saj je strmina več kot konkretna in je bila vožnja komaj mogoča, zatem sva po cesti prikolesarila na greben, desno po novem asfaltu, dokler se kmalu v desno ni odcepila markacija, ki vodi na vrh Pasje ravni. Sprva lepa vlaka, zatem pa ostro desno še lepša potka, ki je mestoma zelo zahtevno vodila na vrh, zadnjih 10 vm sva pa na ogromno 'nogometno igrišče' porinila (za celoten vzpon velja, da je težavnost posameznih, večinoma krajših odsekov okoli V6). Spust sva opravila za markacijami na Bukov vrh, kjer je bilo potk bolj za vzorec, zato pa več (žal na račun potk tudi novega) kolovoza. Od cerkve sva glede na zemljevid dovolj trmarila po grebenu ob ograji, jo dvakrat prestopila in le vdela na luštno potko, ki se strmo zaključi na cesto. Desno po kolovozu na sleme, po njem do Kamenška in naprej do Platiše, kjer sva se spet lovila z iskanjem potke, ki vodi v dolino. Da je ja ne bi zgrešila, sva naporno pretaknila vsak meter sledi, ki se je odcepila od ceste, a je bila markacija le napačno vrisana, saj sva padla na 'dvakrat' markirano pot, ki nama je ponudila nadvse čudovit spust. Sprva položen, slikovit, med borovci, z lepimi utrinki, zaključek je bil pa strm, ovinkast, ozek - pravi posladek (mesta S6). V dolini sva po stranski cesti nadaljevala mimo Tavčarja, rinila še kar naprej po nevrisanem in vse bolj zaraščenem kolovozu, ki se je žal tik pred izhodiščem zahrbtno zaključil v Poljanščici in 'gozdni steni' nad njo...
28.7.2006: Reševanje (z G)glav nad Sovatno Preko Glav nad Sovatno (dve ogromni glavi: 2128 in 2205 m) na vrh Bovškega Gamsovca (2392 m) sva imela že nekaj časa ogledano turo. Prepreka, ki naju je strašila, je bila gladka in navpična stopnja pod vrhom prve glave, ostalo bi pa moralo iti, čeprav se obeh zarezanih škrbin od nikoder ni prav pregledno videlo. Nad prvim pragom v Sovatni sva odvila levo na veliko travnato gredino, odkoder prečno preko stene vodita dve polici. Obetavna zgornja se je na lepem malodane zaključila v zraku, tako da sva se lotila spodnje (začetek je z manjše travnate izravnave). Prvi raztežaj je bil sicer izpostavljen, a kar lahak, nadaljevanje je pa izgledalo bolj divje: ozka travnata polička, ki je vodila v skoraj navpičnem svetu in je bila na dveh sitnih mestih tudi malce prekinjena. Prav počasi sva se 'sprehodila' po njej, porabila skoraj celotno vrv (60 m) in varovala na vmesnih rušnatih grmičkih. Takoj za prestopom žlebička se je polica razširila in po pravcati potki sva nadaljevala s prečenjem, odkoder se je navzgor odprl pogled na vršni prag. 'Položno' pobočje pod steno (trave in ruševje) sva 'preplezala' na levi strani, kjer sva se po polici sem in tja sprehajala pod navpično/previsno steno ter izbirala kar najlažje nadaljevanje. Levo od raza ni bilo kruha, saj se je v previsnem pragu odprl le en, na pogled težak prehod, ki pa mu nisva videla vrha. Malce sva ga potipala in takoj opustila ter poskusila prav v okviru kar širokega raza. S poličke (ruševje) desno po ozki travnati gredi tipaje navzgor v strm in ne preveč 'zanesljiv' svet v smeri previsnega žlebu/kamina na desni. Še pred njim se je v levo odprl lahak travnat žleb z mravljiščem, kamor sem se nemudoma preusmeril. Nad mravljiščem me je greda za vogalom pripeljala v uživaški kaminček/žlebiček v sicer gladki steni, ki so jo prekinjali pasovi od vode izdolbenih kanalov. Izbral sem desno varianto in splezal do primernega stojišča. Tu naju je čakal plezalsko najtežji del (poteg čez gladek trebuh v odprti steni), zatem sem nadaljeval po vse bolj plitvem žlebičku, ki je postal le preveč zglajen, tako da sem po le bolj nakazani polički prečil levo do ruševja, odkoder se je za vogalom odprl lahak vršni svet prve od Glav nad Sovatno (čez prag sva potegnila dva raztežaja, III, mesto IV-). Iskanje lahkih prehodov se je resnično tako zamudno zavleklo, da je na vrhu plezalskega dela pričelo po malem že rositi in za nameček tudi pogrmevati, tako da sva na zelo podrto špico kar poletela, na vrhu pogoltnila ogromen cmok ob pogledu na nič kaj lahko nadaljevanje iz škrbine proti drugi glavi, a vseeno nadaljevala naprej, saj bi bil sestop hudo dooooolg in pošteno zabeljen. Sestop v ostro in nemarno podrto škrbino sva v cik-caku opravila na brzino, čeprav eno mesto sploh ni bilo lahko (gvozdni kamin, III), si uredila varovališče in že sem vlekel raztežaj desno od strmega raza na grebensko ramo, kjer pa težav glede na videno res ne bi smelo biti več. Prvi kratek raztežaj do dobrega stojišča je bil glede na strmino, trave in podrtost presneto siten, nadaljevanje je bilo pa še hujše. Obdeloval sem poteg preko kar najbolj nemarnega dela (malce previsno, brez pametnega oprimka, s slabim varovanjem - višje je do položnega grebena čakala še nekajmetrska poč, ki ni delovala ravno strašljivo) in dolgo cincal s ključnim potegom, se spet spustil nazaj, dodal še eno varovanje ter poskusil vnovič, ko je začelo z neba nositi ledena zrna. Zatem se je močno usula toča, zatravljena stena je v hipu postala drsalnica in ravno sem jo še ucvrl nazaj do stojišča. Nič nisva več razmišljala o nadaljevanju, samo še golo preživetje in celo kožo sva imela v glavi: dol, dol, dol, čim hitreje dol... Med bolečo točo in strašljivim grmenjem sem varoval Marijano, ki je po drsalnici plezala navzdol in tik ob škrbini trikrat odletela. Med nebeškim tepežem sem brskal okoli in iskal primerno mesto za spust po vrvi, kajti plezanje navzdol bi se končalo z dolgim padcem. Zabiti se ni dalo prav nič, tako sem za zaupanja vredno točko po dolgem obotavljanju le določil večjo, a nemarno rdečo skalo, ki je nisem uspel niti malo premakniti in sem po vrvi poletel v škrbino. Bila sva premočena do kože, v čevljih je bila luža, vrv namočena, zeblo naju je pa tako, da je celotno telo šklepetalo. Med vso to zmešnjavo grmenja in toče sva s škrbine plezala na vrh prve glave, kjer sem se v kaminu uspel dvakrat tako zagozditi, da mi je za tretji poskus skoraj pobralo moči. Na srečo se je toča in zatem počasi tudi moča ustavila, grmenje pa ni ponehalo, a na srečo ni treskalo v neposredni bližini. Pod nama je bil sicer višinsko kratek, časovno pa dolg, orientacijsko zapleten in zamuden sestop, ki je terjal še štiri spuste po vrvi, nič koliko 'nerešljivo' zapletenih vrvnih zank, iskanje najboljše smeri in prave police ter predvsem zamudno varovanje na spodnji polički. Vseskozi sva prezebala in glasno šklepetala, ko sva vmes dvakrat morala tudi skozi gosto rušje, sva na plano prišla celo bolj mokra, kot bi naju potegnili iz vode in šele po malodane štirih urah, ki sva jih porabila za celoten sestop z Glave, sva bila v Sovatni...
26.7.2006: Rdeči kup Planjave Lani sva v popolni megli zgrešila smer Skozi rov in okno in preplezala JZ steber Planjave, ki je verjetno najlažji prehod čez JZ steno Planjave (III/II). Še enkrat sva šla kopat, tokrat s Pikico in drugič so nas ustavili lokalci... Po Wisiakovi grapi do markacij in levo v Grapo za Rdečim kupom, kjer smo ob pogledu na snežišče z robno počjo zajeli sapo, a nas je preduh pod snegom prav enostavno spustil na levo stran, kjer do vrha snežišča razen mokrote ni bilo posebnih težav. Tu smo iskali pravi vstop smeri v desno proti votlini, a je vse skupaj izgledalo najmanj čudno, za nameček je takoj začelo leteti kamenje in na lepem se je strahovito usulo, padalo tudi po nahrbtniku, tako da smo se ekspresno popokali pod bližnji previs, kjer smo bentili nad štirinožci, ki so nas vztrajno bombardirali. Soglasno smo odpovedali nadaljevanje, odhiteli navzdol in se podali v že poznani JZ steber... ...ki smo ga nameravali začiniti s pristopom na Rdeči kup, ki se nama tokrat za razliko od lani v megli ni dovolj uspešno skril. Na sredini stebra, kjer se le ta povsem položi, smo prečili desno po lahkem svetu do podrtega grebena, ki Rdeči kup spaja s steno. Turn sem naskočil z leve in po začuda odlično zlepljenem grušču splezal na vršno zaveso, ki pa je bila dodobra razmajana, tako da je bil pristop na najvišjo točko prava umetnost. Plezalske težave niso nič posebnega (slaba III), izpostavljenost je precejšnja, skala pa vseskozi skrajno sumljiva. Ravno sem zavzeto obdeloval podrto zaveso, ko je prvič zagrmelo in zatem še drugič, tretjič... Na hitro sem se popokal nazaj, kjer smo se odločili za plezanje na vrh Planjave, kar nam je ob kar bučnem odobravanju z neba uspelo v pol ure. Nevihta nas ni dosegla in se je celo odmikala, na melišču pod Kamniškim sedlom se je na Planjavi povsem zjasnilo :(
25.7.2006: Gori in doli nad Škofjo Loko (čez Tošč) Ponovila sva zelo lušten vzpon na Osolnik ter v smeri Tošča našla krasen izogib hudemu Anžiču. Po strmem travniku z vrha v smeri markacij za Soro (S6) na kolovoz, ki se nižje okrepi in pripelje na gozdno cesto. Za markacijami ob njej do razcepa (700 m), kjer sva odvila desno v Mavški graben (Ločnica). Nekakšna opuščena vlaka z mestoma drsljivo in zagruščeno podlago (odsek S5-S6) naju je vodila ob potoku, kjer sva kmalu za mostičkom na neoznačenem razcepu (400+ m) odvila strmo desno po slabo markirani potki, ki je za vožnjo kot ustvarjena. Za/skozi kmetijo Gašper sva na razcepu kolovozov odvila desno na travnik, kjer sva prav na slemenu našla nadaljevanje te luštne markirane poti, ki naju je pripeljala na Govejkarja, odkoder sva po makedamu pribrcala na sedlo Križišče (težave na potki od Mavškega grabna do Govejkarja so odsekoma V6). Po markirani poti do doma na Govejku (koreninast odsek pred travnikom ni vozen) in nad njo po spet luštni, a naporni in v celoti vozni potki (V6) nazaj na greben na sedlo Na peskih. Tudi nadaljevanje po grebenu na Igale in Babnik je ravno še vozno (V6-V7), kratek spust do ceste je pa sploh zahteven in mestoma prav nemarno drsljiv (S6, S7?), tako da je bilo potrebno malček tudi peš. Tu sva priključila opisani poti preko Tošča, Ožbolta in Andreja. Od sedla Jama do vrha Tošča je obljubljeno porivanje z malo vožnje, midva sva pa poskusila ravno obratno in mi je ob trmastem poskušanju za silo tudi uspelo. Vzpona je za 200 m in od tega sem porival le 40 m, a kaj ko vožnja ni bila tako tekoča, kot bi si želel, saj je bila ohogromnokrat prekinjena s padci in krajšim porivanjem kolesa. Nekaj odsekov je bilo sicer prav luštno voznih, veliko krajših pa le na polno moč ob bolj ali manj uspešnem lovljenju ravnotežja... Z vrha naju je pričakal uživaški spust, kjer je Marijana na eni od dveh kratkih, a drsljivih šestic poletela s kolesom, pri čemer je bilo na srečo kolo pri doseganju čim daljšega padca mnogo bolj uspešno. Malce utrujena naju je proti Ožboltu za začetek pozdravil strm in kasneje zagruščen klanec, kmalu zatem pa je bilo do cerkve prav na 'frišno' asfaltirano, kar koles(arj)u ni prav nič po godu. Lep spust sva zastavila takoj za cerkvijo, a v napačni smeri, tako da sva po prečni potki v levo popravila do kmetije, kjer sva po kolovozu držala smer do 'glavnega' razcepa, kjer sva se spet lovila, saj so markacije tudi tam nadvse vzorno postavljene. Po vmesnih luštnih potkah ob prašnem kolovozu sva se pripeljala na Andreja in ponovila spust od zadnjič. Luštna in razgibana tura s težjimi vzponi in lepimi spusti. Z iskanjem in uživanjem sva se prav počasi ukvarjala dobrih šest ur...
23.7.2006: Po grebenu Brd na Poliške Špike Pristop v samotno in skrito krnico, ki pada na sever s škrbine Turna pod Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m), je bila najina prva prepreka, ki sva jo prav nerodno rešila, saj se je travnata polička na levi strani pragu po zelo strmem cik-caku prav nemarno izkomplicirala, tako da sva se šele ob pomoči vrvi in ruševja potegnila čez vršni previs. Višje z markirane poti proti bivaku Stuparich je zagotovo lažji prehod, ki zna biti celo dobro uhojen, kajti višje v krnici in na travnatih Brdih sva tu in tam sledila potki! Svet se kmalu postavi pokonci, a je plezanje po dnu krnice naravnost navzgor v smeri škrbine zaradi dobre skale in obilice prijemov izjemno prijetno (odseki do II; levo tik ob steni je lažje, a zagruščeno). V škrbini se kar nisva mogla načuditi previsni steni do vrha Turna pod Cijanerico in odličnim pregledom na številne naostrene Špike in Turne nad Špranjo. S škrbine sva v desno po lahkih in 'neskončnih' travah (Brda; po njih se imenujeta tako greben, kot sam vrh: Greben Brd, Vrh Brda) greben dosegla nekaj nad 2000 m v okviru Turna v Brdih, kjer je travnatih in nižje rušnatih grbin v spodnjem delu grebena malo morje. Desna stran grebena je vse od Zajzere do Vrha Brd bolj ali manj navpično odrezana, tako da je bilo najino pohajkovanje uvodoma povsem lahko, a nadvse zračno in temu primerno razgledno. Višje se nad prvo izrazito škrbino teren ustrmi, a je prehodov obilo in sva za popestritev uporabljala tudi številne strahovito zračne police in poličke na desni strani, kjer so naju nezgrešljivo vodile stečine. Za izrazitim stolpom (zadnjim še travnatim, 2329 m), ki sva ga obšla na levi strani, je šlo takoj zares. Najprej sva zlezla nekaj strmih travnato skalnatih prehodov (okoli II), v izogib trčenju s kozorogi sva vmes preplezala tudi krajši kaminček (III) tik ob grebenu, zatem pa sva pod naslednjim zelo ostrim stolpom dolgo časa iskala najboljšo izbiro nadaljevanja. Stečine in številne poličke so vse bolj izpostavljeno vodile daleč v levo, morda celo vse do Škrbine nad Plazom, kamor nama pa ni prav nič dišalo. Gibanje je tam zelo oteženo, trebuhi nad policami so kmalu postali preveč konkretni, zraka je bilo tudi preveč in za nameček nama je zbranost rušil kozorog, ki se je lahkotno sprehajal naokoli in naju obstreljeval s kamnitimi izstrelki. Dolga časa sva tipala v levem boku grebena, opustila police in poskusila navzgor na greben na dveh mestih, a sva vsakič obrnila. Vrnila sva se nazaj, skoraj do grebenskega raza in po na videz najlažjem prehodu zastavila na vrh stolpa (III, mesto IV-). Nekaj časa naju je kozorog še obstreljeval, ko je pa uvidel, da sva na pravi poti, naju je zapustil in prhnil v pozdrav. Na vrhu ostrice nama je bilo nemudoma jasno, da sva pred ključnim mestom celotnega grebena. Raz nad ostro zasekano škrbino je deloval izjemno zahtevno (podrto, navpično), zato pa sva levo v žlebu, ki teče vzporedno z grebenom, na najino skrajno presenečenje ugledala jeklenico... S stolpa sva se po vrvi mimo škrbine spustila do vznožja tega žlebička in naskočila zavarovan prehod: nekaj metrska in celo malce previsna poč. Nekaj časa sem cincal, se gvozdil v poči, si prav na vrhu na glavo sprožil veliko skalo, komaj zadržal in splezal nazaj. V drugo sem si še malo pretresen pomagal tudi z jeklenico in klini ter nad počjo uvidel, da je ključno mesto pravzaprav višje in začuda opremljeno le z enim klinom. Pod previsnim kotom levo po čudnem svetu (za stop je 'planinski' klin) in nekaj sumljivih/psihičnih potegov (klin) in že sem bil nazaj v lažjem delu žlebu. Marijana je za mano splezala kar po jeklenici navzgor, najdeni varovalni klin na ključnem mestu je pa na moj trd cmok v grlu kar z roko potegnila iz špranje... Višje sva splezala še krajšo ter luštno trojko in že sva bila v lahkem vršnem grebenu, kjer sva do vrha le še divjala, saj naju je že nekaj časa strašila prihajajoča nevihta, ki se je razdivjala nekje na drugi strani. Na samem Vrhu Brd (2661 m) ob pogledu na bliske nisva prav veliko tehtala in sva nemudoma začela s sestopom na Pecol, kjer sva bila v slabi uri. Medtem se je nevihta oddaljila, midva sva se pa dolgo 'zabavala' z igrico štopanja in hoje, kjer nama je na koncu ustavil prijazen možak (zamejski Slovenec), ki naju je izven svoje poti dostavil čisto na izhodišče v Zajzeri. HVALA! Greben Brd je prav lahkotno poskočna pravljica v sicer temačnem ambientu sten nad Zajzero in Špranjo, a prav lahka nikakor ni. Okolje je divje, razgledi fantastični, samota zagotovljena, le 'lokalci' znajo biti ob vdoru tudi presneto neprijazni...
22.7.2006: Porezen - Hudajužna Vzpon na Porezen in lušten spust na Petrovo Brdo sva že skusila, tokrat je bil na pladnju baje najlepši spust z vrha, v Hudojužno! Začela sva v Podbrdu in po makedamu (stara cesta) na Brdo, po asfaltu do Podhočarja in po kolovozu (zgornjem) proti Majdelcu, kjer sta naju presenetila podrta prestopa čez grapi, kjer so potko za silo obnovili. Nadaljevanje sva že poznala, do koče je sedaj 'zloglasna' in dolga šestica povsem obvladljiva, nad kočo je pa hudo. Prvič lani sploh nisem pomislil na vožnjo, drugič sem klanec (do vrha je 40 strmih, ozkih, 'stopničastih', mestoma zračnih in zagruščenih metrov) odsekoma zvozil, tokrat sem pa začuda odletel le na enem mestu, na vrh pa pripeljal s takim kreditom, da sem krepko lovil sapo. Marijana je za mano elegantno prišpancirala in sporočila, da je po oskrbnikovi statistiki ta klanec doslej brez stopa zvozilo sedem kolesarjev in da mi po 'strokovni' oceni manjka moči ;) Začetek spusta v Hudojužno je bil fantastično slikovit, ko sva se prek trav spuščala po vse bolj strmem grebenu, ki je bil kmalu prestrm za vožnjo, tako da sva lučaj pešačila. Zatem je bilo tudi lepo, malo je nervirala le bližina žičnate ograje, nižje v gozdu pa je bila vožnja spet karseda luštna. Nekje na polovici naju je spet pričakal nevozni odsek, ki je bil tako drsljiv, da je bila še hoja sitna, zatem pa spet en sam užitek do doline (pot je markirana in označena s smerokazi Maraton štirih občin), kjer naju je po cesti čakalo še kratko 'iztekanje' do izhodišča. Prav luštno je bilo, čeprav naju je na grebenu vseskozi strašila nevihta, ki se je ihtavo podila nad Cerknim!
21.7.2006: Mala Jerebca in konec... Lani sva že bluzila proti Mali Jerebci, a sva se v presneto strmem gozdu in travah izgubila pod J stene ta velike. Tokrat sva z 'glavne'/prečne poti navzgor odvila nekaj prej in presenetljivo lahkotno sva pristopila pod steno, kjer sva po travah prečila desno čez rob, kjer se je pred nama le odprl greben ta male. Po široki travnati gredini sva se sprehodila do grape in čezenj ter izbirala lahke prehode navzgor, na najvišjo točko (špic tam okoli je precej, a prav najvišja ni kotirana, 1820+ m) je bilo pa potrebno tudi malo splezati, saj je vrh špičasto zračen, razgledi pa temu primerno izvrstni. Le tisti proti Jerebici, kamor sva bila namenjena, nama ni nič dišal... Greben se namreč navzgor požene tako silovito, da se še vrat ob pogledu skoraj prelomi. Vseeno sva poskusila - med vitkim stebrom in razom grebena se odpira ozek žleb, kamor sva (varovana z vrvjo) prav nejeverno pokukala, saj je bil notri samo zrak in zagozdeni balvani. Tako sem naskočil steber na levi in po polovici raztežaja neuspešno poskušal priti v žleb, kjer le ta postane užiten. Navkljub dvema dobro zabitima klinoma mi po ozki polički nad zrakom in pod velikanskim gladkim trebuhom kar ni uspelo priti notri. Poskušal sem pokonci, pa kleče, pa goljufal z vrvjo, a vedno je na gladkem trebuhu za roke zmanjkalo opore, telo je pa močno vleklo ven. Po stebru navzgor nisem poskusil, ker je bil za malodane navpičnico (celo mestoma previsen) preveč krušljiv, tako je ostala le možnost, da bi se dalo v širokem razkoraku s steno grebena nekako zgoljufati navzgor, a mi je za prestop nad zrakom zmanjkalo hrabrosti. Po dobrih dveh urah sem le odnehal, poskusila je še Marijana, ki se je tudi izgovorila na pogumno srce... Kaj sva hotela, sestopila sva nazaj. Seveda se bova še vrnila, in če ima kdo opis, ga bova strašno vesela. Greben od Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico naju bo naslednjič morda le sprejel, kajti v tretje gre rado! Opis pristopa na Malo Jerebico (težave so večinoma trentarske do II. stopnje, tik pod vrhom mesto III):
19.7.2006: Pustolovščina Obir Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m. Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše skrajno presenečenje konec, saj smo padli nazaj na cesto! Očitno so gozdarji bolj pridni od kartografov, smo modrovali in veselo brcali navzgor vse do 1700 m, dokler cesta v spustu ne začne prečiti pobočja Obirja. Tu smo drugič brcnili v temo, pravzaprav v ruševje, ki je v kombinaciji s kolesom skrajno nemogoč obup! Kolesa smo nosili navzgor po strmem pobočju, težili v levo, a nas je teren in goščava odrivala desno, dokler nismo obtičali v ruševju. Malo smo se še prepirali z goščavo, potem pa obrnili navzdol, sestopili 100 m in prečili pod goščavo do markacij, kjer smo na potki z veseljem porinili (in malo tudi peljali) do lese (nekje 1850-1900 m), kjer pot postane v celoti vozna, a je presneto naporna in zahtevna! Z Obirjevega sedla smo levo po grebenu skočili na Kravji vrh (Klinar, 10 min, brez težav,...), kjer je pot sicer označena z obledelimi krogci, a je ozaljšana z gostim ruševjem, tako da je bila do najvišje točke dolga in boleča borba, zatem še nazaj do koles... Tudi nadaljevanje je vozno, a spet bolj na meji. Po kratkem spustu smo naskočili še strmo vršno glavo z drsljivo podlago, kjer je bilo pa nekaj metrov tu in tam le potrebno tudi poriniti, na sam vrh se je dalo pa ob nejevernem odobravanju planincev prav 'ponosno' pripeljati! Spust do Kapelske koče smo zastavili vseskozi po markacijah in ni nam bilo žal, saj je navkljub grušču zgoraj in ostrim (nemogočim, večino smo kar ročno obračali) ovinkom spodaj prav zanimiva in ravno pravšnja za vožnjo 'na meji'. Od koče smo nadaljevali za markacijami v smeri Kaple, a nas je na z žico ograjenem kolovozu zaustavila čreda krav, ki se je z dodatkom dveh strašljivih bikov le zelo počasi umaknila na planino Na jezercah, kjer smo končno sproščeno zadihali in na prekrasni poti lahkotno 'odritali' do Počule. Sledilo je dolgo in zahtevno prečenje Koča, ki je odžejalo s čistim izvirčkom. Za prečenjem Čebra smo na enem od vmesnih kolovozov spregledali odcep markacij, kar smo odplačali s 50 m vzpona - in to z veseljem, kajti že tako neverjetno dolgemu in lepemu spustu je sledil neprekosljiv dodatek mehke potke na kar ostrem gozdnem rebru. Na razcepu tik nad Kaplo smo se odločili za spust v dolino, si spodaj premislili, porinili tistih 50 m nazaj in za smerokazom Florjan pripeljali do gromozanskih vrat v prav tako ogromni žičnati ograji pred kmetijo. Begali smo sem in tja, na koncu se je pa izkazalo, da so se dala vrata enostavno odpreti (!) in smo se zapeljali še prek dveh pastirjev in mimo dveh oslov skozi kmetijo do gostilne. Na tem mestu bi omenili, da je vožnja po kolovozih in celo po gozdnih cestah na pobočjih Obirja več ali manj povsod prepovedana! Tu smo imeli ture že poln kufer, saj smo se tudi na markiranih poteh (predvsem na relaciji Železna Kapla - Obirska planina) vseskozi izgubljali v orientacijskih točkah, tako da nam je počasi pričelo zmanjkovati dneva. Nekaj smo se pregovarjali o ponovitvi ture, na koncu smo se le ohladili, psihološko pripravili na napore in brez večjega razmišljanja peljali glede na načrt, 'pa neka bude šta bude'. Gozdna cesta nas je pripeljala na kmetijo Strožek in na razcepu za njim smo se spet napačno odločili (za ta del nismo imeli dobrega zemljevida) za navzgor, popravili, se spustili presneto daleč navzdol do asfaltne ceste Kapla - Kapelska koča, kjer smo se ločili. Dekleti sta 'padli na lep videz' (nova asfaltna podlaga), sam pa sem se zaprašil na markirano bližnjico do Kurnikovega sedla in sem na zaraščenem kolovozu ter od listja in visoke trave drsljivi podlagi ob številnih lovitvah ubegle duše dobesedno prigaral vsak meter, saj so bile mišice že dodobra prazne (dobrih 300 m, V6). Nadaljevanje do Obirske planine je le asfaltno, od planine se je pa začelo razpletati, kakor si v sanjah nismo upali razmišljati... Markirana pot od planine do izhodišča je namreč prvovrstna in tekoča kolesarska prečnica, ki se večinoma pomalem spušča, vseskozi pa se menjajo potke (v veliki večini) in kolovozi, le puščicam je potrebno pozorno slediti. Travnat kolovoz na planini je bil hiter, potem izpostavljeno nadaljevanje, pa spet hiter kolovoz, lušten spust, kolovoz, predrta zračnica, pa spet strma prečnica, malo gor-dol,... in spust v Šajdo. Temo smo tako celo prehiteli za dobro uro, noro! Tura več kot zasluži ime pustolovščina. Vzponi so kar zahtevni in se jih nabere čez 2 km, od tega je potrebno 200 m porivati. Spusti potekajo skoraj celotni del po potkah in so hudo luštni ter še daljši, saj jih dobesedno kar noče in noče biti konec... Od sedla Šajda po gozdni cesti (prepovedana vožnja) do 1700 m, kjer se le ta usmeri prečno navzdol po pobočju. Malo pred najvišjo točko ceste v levo ujemamo lovsko pot, po kateri porinemo kolo do markirane poti in po njej do lese. Od tu do vrha Obirja je zatem skoraj vse vozno (V6, V7). Do Kapelske koče se spustimo po markirani poti (odseki S6, mesta S7), kjer v levo ujemamo kažipot za Železno Kaplo. Vseskozi vozimo po gozdnih potkah (S5, mesta S6), ki jih za kratko vztrajno prekinjajo kolovozi/ceste, a so odcepi dobro označeni (večja pozornost je potrebna na makedamu nad Trplakom, kjer odvijemo levo, kažipot pa je na desni strani). Tik nad Kaplo lahko na razcepu zavijemo desno (Florjan) ali pa se spustimo v dolino in do gostilne pribrcamo po asfaltu. Po gozdnih cestah in kolovozih (večinoma glavno, markirano nadaljevanje, ki pa je slabo označeno)(vmes na enakovrednem razcepu levo, desni gre do Trplaka) do Strožka in naprej do stika z makedamom, ki pripelje iz doline. Levo po njem do glavne ceste Kapla - Kapelska koča, za kratko po njej in ostro desno po zaraščenem in markiranem kolovozu (V6), ki asfaltu priključi na Kurnikovem sedlu, ki nas udobno pripelje na Obirsko planino. Levo na planino in 'spodaj' na travnat kolovoz, odkoder nas vse do Šajde v tekoči vožnji in izmenjavi kolovozov in potk vzorno vodijo markacije (S5, mesta S6, odsekoma izpostavljeno).
18.7.2006: Hribi nad Škofjo Loko (Andrej, Osolnik, Lubnik) V Bodovljah smo se na koncu vasi zaprašili v precej strm kolovoz, ki je priključil boljšemu, ta pa nas je pripeljal na gozdno cesto in po njej do Andreja nad Zmincem. Spustili smo se po markirani poti v Puštal, po uvodni gozdni cesti smo nižje lovili in sumničavo izbirali številne potke (markirane tako in predvsem drugače, kot imajo navado v loškem koncu ;), ki ravno vzbudijo okus po luštnem. Naslednji, zelo zelo lušten krog smo potegnili preko Osolnika in ta opis bi konkretno dopolnili in popravili: Namesto asfalta v Hrastnici smo na razcepu pri turistični tabli peljali desno, kjer asfalt preide v kolovoz in ta v potko, ki se 'drzno' vije tik desno nad strugo (levi breg). Peljali smo preko nekaj dvorišč in asfalt priključili na travniku tik za mostom. Na naslednjem razcepu smo sledili opisu z direktno (desno) varianto, skozi kozolec, mimo cerkve,... do razcepa pred zloglasnim Anžičem, kjer nas je pričakala uganka, saj opis in razcep (oznaka B, kazala je na kolovoz ostro v levo) nista bila usklajena (morda je 'ta hud kmet' zaradi prevelikega prometa kažipot kar prestavil). Odvili smo levo in tik pred slemenom ostro desno po opuščenem kolovozu, ki je zdaj luštno vozna potka in nas je preko Mavrovca pripeljala na travnik in do spominske plošče. Tudi Anžičeva gospa na njivi je bila huda, tako da smo ubrali direktno varianto do cerkvice na Osolniku (točno 15 vm strmega porivanja). Spust smo zastavili za markacijami po strmem travniku navzdol, a se nam je sumničavo zdel bolj S6 kot S7 in smo glede na zemljevid zaključili, da smo na poti v Soro. Porinili smo nazaj na vrh in se spustili v smeri Loke (razcep je prav delikatno tik pod vrhom, kjer se težave začnejo in ne moreš gledati v dve smeri ;), kjer je po travniku resnično čistokrvna S7. Nižje je bil spust res sijajen, večinoma po potkah, le vmesni hud in dolg vzpon na Mrtancovo planino je bil še zadnje presenečenje, saj ga opis gladko spregleda (80 m, do V6)... Za konec smo spet brcali po luštnem vzponu na Lubnik in se spustili po še lepših Borovničkah, ki sva si jih obljubila v nemogočem ruševju Bucherja in spustu kar ni bilo konca, je pa časovno hudo odvisen od sezone... ;)
16.7.2006: Po grebenu čez (Monte) Bucher, 2023 m Iz zatrepa Remšendola sva kar nejeverno zrla v severno pobočje Malega Bucherja, ki je ponujalo le goščavo in na videz preveč raztreskane pečine. Odločila sva se za prvo izbiro, vendar ruševja na pogled nisva uspela zvezno povsem povezati, zato sva na razcepu poti nadaljevala še nekaj časa za markacijami v levo in se širokega predvrha lotila z boka. Lahkotno sva zagrizla po kar strmem gozdu, dokler na 1300 m nisva trčila na previsne pečine, ki sva jih za kratko prečila v desno in po vse bolj strmem svetu nadaljevala navzgor. Kmalu sva padla v morje ostrega ruševja, ki je v 'skoraj' navpičnem svetu sicer omogočalo varno, a počasno napredovanje. Na 1400 m se je vse skupaj malodane ustrmilo do navpičnice, za nameček pa ruševje ni bilo več zvezno ali pa se je bilo treba vleči celo čez male previse in sva se kmalu navezala na špago... O gori, ki se vrtoglavo in zašiljeno poganja nad Remšendolom, je v planinski literaturi kaj malo znanega. Prvi zapis je pred stoletjem prispeval Tuma, ki je na zašiljeno oster vrh celo vodil svojega vodnika! Naslednji, prvi opis pristopa po normalki, je prišel na svetlo pred štirimi leti v Planinskem vestniku. Midva sva pristop tako zastavilo v neznano prek Malega Bucherja, po severnem grebenu na Bucher in sestop po opisani normalki po vršnem južnem grebenu... Potegnila sva tri raztežaje in čez rob stopila na remšendolsko stran (1500 m), kjer je bil svet bolj prijazen: manj strm in rušnat. Vijugala sva navzgor, dokler sto metrov višje celotnega severnega pobočja ne zapre navpična/previsna skalna stopnja. Že nižje sva tu in tam sledila stečinam, ki so se pod steno okrepile in vodile v levo za rob. Ta del je bil resnično čaroben in je skoraj odtehtal vse posledice borbe z ruševjem in glej si no glej, na nekem mestu je bilo ruševje celo požagano. Torej so tu davno nekoč celo hodili, le kje so potegnili spodnji del - mogoče v levem delu pobočja nad Remšendolom? Na drugi strani sva ugledala kosmato nadaljevanje tako do Malega kot večino grebena proti Velikemu Bucherju. Neenake borbe sva imela dovolj, tako da sva se ruševju kar najbolj izmaknila po strmem in drobljivem pečevju na levi, višje za stečinami prečila pod grebenom in po skalnem žlebu splezala na zašiljen vršni raz Bucherja. Poplezavanje je bilo luštno zračno, ostri težavi sva se izmaknila levo in raz spet dosegla lučaj pod vrhom, ki sva ga naskočila z desne (do II). Pri veliki kamniti piramidi na vrhu so bili občutki odlični, razgledi fantastični, vse okoli je en sam amfiteater špic nad Remšendolom, zračno je pa tudi, kot se le da, tako levo kot desno od grebena je namreč vse skupaj skoraj dobesedno odrezano. Glede na opis normalke naivno misleča, da je težav konec, sva začela s sestopom po južni rezi, ki pa ni bil prav nič lahak. Prav nasprotno, vse skupaj je namreč izredno izpostavljeno, skala ni zanesljiva, gibanje počasno in že prva resna težava naju je zaustavila. Marijana je sicer suvereno splezala po 'astronomsko' izpostavljeni zajedi navzdol, mene pa krušljiva skala kar ni prepričala, tako da sem z zamudo v škrbino 'poletel' po zraku. Tudi nižje je sledilo še eno težje prečenje nad zrakom in počasi sva vrtoglavo vršno rez le pustila za sabo. Nižje sva povsem sledila opisu: pod rušnatim grebenom na desni v ostro škrbino, ki Bucher veže z vrtoglavo raztreskanim glavnim grebenom (Špica nad Belim potokom, 1986 m), desno čez rob na uhojeno veliko (dvojno) in zelo izpostavljeno gredino, ki vodi v samotno krnico Gamsji dol, kjer se nama je pot vseskozi izgubljala (nadaljevanje sva povsod, razen pri zadnjem prehodu, našla na levi strani ob steni Male Ruše)... Normalni pristop je v PV opisan zelo dobro in sledljivo, a o težavah (vršni del II, ostalo lahko) in časovnicah (6-8 ur) bi imela večje pomisleke. Tik pod vrhom sta dve mesti med II in III, skala je krušljiva, izpostavljenost popolna, tako da sta bolj tri kot ne. Tudi spodaj svet zdaleč ni lahak, saj se vseskozi gibljemo v zelo zahtevnem svetu, kjer je vsak padec ali pa zdrs na grušču lahko usoden. Glede časovnice pa le tole, midva niti najmanj nisva med počasnimi, a sva sestopala dobre tri ure in pol, pri čemer posebnih orientacijskih težav nisva imela... Po grebenu čez Bucher je naravnost božanska tura, prava poslastica za vse izkušene brezpotnike, ki jim vrv, lažje plezanje ter pretepanje z ruševjem ni tuje. Okolje je izredno samotno in 'prvobitno divje', svet naokoli pa izredno našpičen, tako da so razgledi vseskozi naravnost izjemni. Le sam spodnji del (do 1500 m) bi bilo nujno potrebno drugače zastaviti, saj je ruševje tam docela nemogoče in je primerno le za ljubitelje...
15.7.2006: V krnici Klonice pod Pelci Kucer v Klonicah sva iskala že z grebena Pelcev, a od zgoraj nisva našla uporabnega prehoda v krnico, zatem se nama je lep pristop pokazal pozimi z Briceljka: po dolgi gredini nad Prevalo... Na 'bavško' markirani poti 100-200 m nad sedlom sva v levo stopila na veliko travnato gredino, kjer se je na najino presenečenje vila lepo uhojena gamsica, ki naju je prek večje 'stopnice' (sestop je ozek in izpostavljen) privedla v Klonice, odkoder sva jo navzgor ubrala kar po luštnem grebenu, ki razpolavlja krnico in ki naju je brez večjih težav (mesta I-II) pripeljal na vrh samotnega Kucerja v Klonicah (2161 m) - idilični razgledni pomolček! Med pristopom sva si ogledala nekaj prehodov iz krnice na vršna pobočja Pelcev, enega so nama pokazali tudi gamsi, a noben ni deloval prav enostavno. Za začetek sva potipala naravnost navzgor v smeri Velikega in Srednjega Pelca (strma poč, vsaj IV), zatem sva šla desno pogledat, kjer od zgoraj ni bilo kruha in ga tudi od spodaj ni bilo videti. Spustila sva se malo navzdol in pogledala še za 'norimi' gamsi, a sva se le dobro zaplezala, o varovanju pa ni bilo sluha, saj se niti klina ni dalo nikamor zabiti... Tako sva si razočarano poiskala primerno travnato blazino in naslednjo uro z užitkom oddremala. Zbujena z novo energijo sva sestopila še malo nižje in v levo skočila pogledat na vabljiv travnat stožec (na spodnjem, južnem koncu krnice), ki je podpiral strm raz in prav pod steno sva stopila na gamsico z bobki, ki so vodili za rob in v žleb, odkoder sva v desno našla prav enostaven prehod na lahko vršno pobočje Srednjega Pelca (pod previsno zaporo v glavnem žlebu desno navzgor, II, 3 m, dobri oprimki, in po travnati prečki izpostavljeno nazaj v levo). Na grebenu nama je začuda izpuhtela namera o neplezalskem sestopu po Zajčji polici (poteka nisva točno poznala, zato sva med vzponom zaradi uhojene gredine celo zmotno razmišljala, da sva morda pristopila po njej) in sva se med Kloniškim in Zadnjim Pelcem tokrat odločila za desno in varianto po zraku...
14.7.2006: Borovničke z Lubnika Ob zadnjem obisku sva nevede našla zloglasne Borovničke in smo jih šli konkretno potipat. Nad Breznico smo tokrat najprej poskusili po travniku (neuspešno, kolovoz se konča), zatem pa popravili varianto do 'gozdne ceste', ki vodi na Lubnik. Z grebena do Breznice smo se z dvema težjima dodatkoma in eno zgrešeno varianto spustili v okviru vzpona, z Ostrega vrha pod/nad Breznico pa smo se držali slastnih borovnic vse do vlake tik nad Zmincem... Popravljen opis vzpona na Lubnik: Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo Mežnar levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka (borovnice). Po njej kar strmo na jaso, kjer na vrhu travnika v levo navzgor ujamemo nadaljevanje poti, ki ima zelo strm, a začuda vozen uvod. Kratek odsek višje je prestrm za vožnjo, nad njim se pot priključi opuščenemu kolovozu, kjer nadaljujemo desno do naslednjega razcepa, ostro levo in nekaj metrov zatem zelo strmo desno navzgor na izrazit gozdni greben (Ostri vrh, 719 m), ki pripelje v Breznico pod Lubnikom. Levo po asfaltni cesti nekaj 100 m, dokler se ostro desno ne odcepi vzdrževana gozdna vlaka (druga po vrsti, prva tik za 'kozolcem' se konča na travniku). Po njej strmo do kar izrazitega gozdnega hrbta nad travnikom (križišče) in ostro levo navzgor po vabljivi širši poti, ki je skoraj v celoti vozna (kratek gruščnat odsek peš, dve drevesni zapori). Gozdno cesto (običajna kolesarska smer) dosežemo na veliki izravnavi, kjer se v desno kmalu pričnejo vrstiti strmi in kamniti klanci proti vrhu Lubnika.
12.7.2006: Nad Kokro Lep spust z Davovca v Kokro je bil očiščen podrtega drevja (celo preveč temeljito) in smo šli še enkrat čezenj prek Štefanje gore. Roberto je pokazal še luštno in naporno potko na drugi strani Kokre, zatem smo se po strmi gozdni cesti zagnali na Jakoba, pri čemer se nam ta hud odsek nad znamenjem kar ni dal omehčati in je terjal vsaj en stop, čeprav smo večkrat poskusili. Spust prek Studenca v zgornjem delu in mimo Senčnice spodaj je bil lušten zaključek...
11.7.2006: Utrip Naborjetskih gora Potipala sva le vzhodni (najvišji) konec dolgega grebena med Dunjo in Kanalsko dolino, ki sva ga zaradi barv in razgledov sicer imela na jesenskem programu. Celotni greben od Vrha Dunje do Poldnašnje špice s številnimi navihanimi dodatnimi vijugami za nosom preko grebena je sicer dvodnevna tura. Namesto dolge vožnje v Dunjo sva se raje odločila za Zajzero in nekaj več hoje, tako da se je vzponov za letošnje prvo gorsko potepanje kar nabralo: Zajzera - Rudni vrh - Dve špici - Piparji - Poldnašnja špica. Vršna 'glava' Dveh špic je prav posebna gmota, saj sta tako nižji, vzhodni Vrh nad Cijanerico (Cima Vildiver, 2008 m) s sedla Čanalut kot Veliki vrh (Cima Alta, 2046 m) po vršnem zahodnem grebenu prav lahko dostopna, povezave med njima pa ni, svet se je kratkomalo podrl. Med vojno so povezavo dobesedno vsilili (nasploh je povsod na grebenu polno ostankov iz vojnega časa, skoraj na vsak meter se vrstijo) in so skopali tunel ter izklesali polico, kjer danes poteka zavarovana pot. S škrbine med vrhovoma se sicer da pristopiti direktno na glavni vrh, a ni prav lahko, težko pa tudi ni. Spodnji del grebena je absolutno podrt, višje se mu umaknemo desno, kjer 'preplezamo' ključno/navpično mesto do ruševja, nadaljujemo pod grebenom, vršni previs obkolimo in glavo naskočimo z desne. Nazaj sva šla raje naokoli za markacijami ob bolj ali manj uničenih jeklenicah... Tudi grebenu do Piparjev sva se umaknila po markirani poti, ker ni prav nič vabljiv (podrto, odsekano), in ko pot začne prečiti tik pod vršnim grebenom, sva odvila za nosom na zahodno ramo (Nizki Pipar) in po luštnem in mestoma zelo krušljivem grebenu prek Srednjega Piparja pristopila na najvišjo točko Piparjev (2069 m). Resda je celoten greben Naborjetskih gora krušljiv, ampak vzhodna stran Piparjev je pa skrajno podrta in sva se spet držala markacij. Večji podor je celo zasul/odnesel pot, tako da je uradno še vedno zaprta, čeprav posebnih težav ni. Za konec sva skočila še na Poldnašnjo špico (2087 m) in tu se nama je prvič v povezavi z gorami dobesedno prikradla grda misel. Grda! Ta gora je grda. Posiljena v vojni, izkoriščana danes - vršno pobočje je skoraj povsem erodirano. Ampak v vpisni knjigi je zapis o 'cima bella', kakršna je lahko v očeh obiskovalcev, čeprav se je nebo nad nama tudi močno zjokalo...
9.7.2006: Matajur Kar pisana družba se nas je zbrala v Kobaridu, a je vzpon na Matajur dovolj dolg in predvsem lahak, da smo se lahko nagobcali/spoznali. Po prečenju meje visoko nad dolino smo nadaljevali po luštni mulatjeri, ki je za razliko od napredka spodaj (cesta) ostala nedotaknjena in jo je čas počasi zarasel v čudovito potko. Dobrih 100 m pod vrhom je bilo pa šale konec, saj se naravnost navzgor na greben usmeri travnat kolovoz, ki je resnično strahovito strm in ravno na meji voznega, tako da je bilo potrebno na vrh malo (ali 'malo' več) tudi poriniti. Spust je bil srčece ture, a ga kar ni in ni hotelo biti konec, čeprav vsega luštnega enkrat vendarle zmanjka. Cel kup zanimivih/uživaških kolesarskih detajlov, pa jezerce, čudni Dom na Matajure, neskončna travnata mulatjera, še daljše in (pre)hitre gozdne potke in tudi neizogibni asfalt nazaj do izhodišča s pestrim polkilometrskim višinskim dodatkom... Lepo je bilo, hvala vsem!
6.7.2006: Zvoh, direktna Ponovitev lanske 'ta hude' čez Zvoh. Tokrat sva nad Stiško na razcepu (900- m) nadaljevala navzgor/naravnost, a je zaključni del prestrm, pregruščnat, vse skupaj pa manj razgleden in sploh neprijeten glede na prečno nadaljevanje... Drugače se pa pozna, da je poleti podlaga malo boljša kot jeseni. Vršni del Zvoha je hud pri direktni varianti, cik-cak je pa čisto znosen. Spust je še vedno zelo zahteven, a se pozna kilometrina in sva peljala '''skoraj''' vse. A zakaj trije narekovaji? ;-)
2.7.2006: Planina Korošica Glede na večerno stanje, ko zaradi bolečin niti hoditi nisem mogel, je bila nedelja začuda prav prijetna. Prilegla se je ena kratka, a sladka. Na planino sva se s kolesom podila že dvakrat, tokrat sva ta 'nemogoč' vzpon (V7) pokazala še Pikici, ki: "V sanjah si nisem mislila, da je tako težak!" Res je težak, a vsakokrat se ga prevozi malo več, tokrat je začuda 'padel' tudi najbolj drsljiv in strm klanec iz rdeče zemlje tik pod planino. Tako je 'trenutno' blizu 90% klanca voznega, še najbolj nemogoče je na gruščanith serpentinah v uvodnem delu, kjer je porivanja največ. Spust? ;-) !
1.7.2006: Kobariški Stol Tura čez Stol je v SK vabljivo opremljena z 'vsemi' zvezdicami, le malo jo je bilo potrebno vseeno popraviti: vzpon z juga, vključen vrh Stola in po grebenskem spustu nadaljevanje po markirani poti naravnost v Kobarid. Pridružil se je še Roberto, ki nam je nazorno pokazal, kako se je potrebno peljati navzdol tudi tam, kjer izgleda malodane nemogoče. Dolgočasno in nemarno cesto, ki dobesedno rani celotno južno pobočje Stola (glede na blag naklon in zabrisano nadaljevanje do vrha je to včasih morala biti prijetna mulatjera), smo malo skrajšali, tako da smo iz Stanovišč ulovili kolovoz (zagruščen odsek peš), ki nas je dostavil kar visoko na cesto, po kateri smo pribrcali na greben. V levo smo nadaljevali po travnatem kolovozu, ki ga 200 m pod vrhom zmanjka, od tu naprej se proti vrhu vije že davno zaraščena mulatjera, po kateri je vožnja komaj še mogoča in jo dodatno nenehno prekinja žičnata ograja, ki teče po samem grebenu. Na rami (50 m višje) je vožnje konec, saj je mulatjera čisto preveč zaraščena in se le bolj sluti, kako se vseskozi na južni strani vije proti vrhu. Na drugi strani grebena nas je pričakala uhojena markirana pot, po kateri smo kolesa porinili do vrha. Pri porivanju prek vršnega travnika obogatenega z neštetimi skalami sem bil 'hudičevo' skeptičen o vožnji, a sta RR tako suvereno odpeljala navzdol, da smo se tudi mi potrudili in presenetljivo je bilo vsaj polovico vršnega spusta voznega tudi za nas. Po prijetni potki smo se spustili do planine Božica, natankali in po panoramski cesti nadaljevali tik pod grebenom. Pred Starijskim vrhom je bilo še nekaj luštnih utrinkov, zatem pa strm spust, ki je bil vseskozi na meji voznega in enkrat sem to mejo konkretno prestopil in se po hitrem poletu do sitega več kot le najedel krvavic. Nadaljevanje po na novo zriti vlaki ni bilo nič prijetno, nekaj smo se tudi lovili z orientacijo, zato je bil pa toliko bolj lušten dolg spust po markirani poti vse do Kobarida, ki se pred Babo z vlake odcepi v desno. Ker so padci baje nalezljivi, smo zaradi naše počasnosti zamudili RRjev salto mortale, sicer pa vseskozi uživali v spustu (500 m, S5-S6).
27.6.2006: Blegoš Skočili smo pogledat, kako 'naši' klanci izgledajo v dobrih/sušnih razmerah in bili smo (hmmm, negativno) presenečeni. Prvi in tretji ostri klanec sta bila lepo vzdrževana in posledično za vsaj pol stopnje lažja ('le' še V6) kot lani po močnih neurjih. Nadaljevanje je še vedno kot se šika, vključno s ta hudim klancem od 'jase do jase', na jasi je pa vedno sploh pestro... Od koče smo tokrat s kolesi nadaljevali na sam vrh Blegoša (spodnji in zgornji del sta vozna, vmes 80 m porivanja), odkoder smo poskusili ujeti markirano pot (JV), a smo zaštrikali preveč desno (J, neoznačena pot). Po prehodu 'pastirja' smo po potki pod njim prečili levo, ujeli markacije in po njih kmalu tudi klasični spust...
25.6.2006: Vošca Zadnjič nam je pri vzponu (beri porivanju) čez Brvoge kapnilo, da bi se dalo tu potegniti spust in smo nemudoma poskusili. Zadeli smo čudovito turo, z luštnim spustom vse od vrha Vošce čisto do Save, vzpon je bil prav tako zelo zanimiv, zahteven kot sam hu... Iz Loga (med GM in KG) čez most in po cesti do Frtaleža (mlin), kjer se začne zelo strm, a vozen kolovoz (V6, V7), ki se na travniku ublaži in prijetno pripelje na Srednji Vrh. Po 'prečkanju' glavne ceste se kolovoz takoj strmo zažene navzgor, umirjeno preči prek travnika desno v gozd in naprej do potoka Jerman, zatem pa se navzgor do Železnice vseskozi poganja tik ob potoku. Podlaga je mestoma precej gruščnata, mestoma mokra, več ali manj vseskozi pa je klanec fizično in tehnično precej zahteven, a s številnimi vsiljenimi počitki v celoti prevozen (V6). V Železnici smo s stikom s cesto odvili levo do nove (lovske) koče nad Jureževo planino, odkoder vodi na vrh Vošce strm kolovoz. Prek prvih treh špic smo še pribrcali (V6), za ovinkom je bil pa kolovoz glede na razritost bistveno prestrm in smo naslednjih 100+ m navkljub zagnanosti več ali manj skoraj v celoti porivali. Na vršnem travniku je bilo spet vozno (V6) in smo veselo pribrcali na sam vrh Vošce (1737 m), kjer so nas pozdravili zares prečudoviti konji. Naslednjič (ki zagotovo bo prišel!) bomo namesto vršnega kolovoza poskusili z gozdne ceste na Blekovo planino in po grebenu na Vošco, kjer vsaj 100 m porivanja prav tako ne uide. Spust smo v drncu skupaj s konji (kar zapodili so se za nami) zastavili po grebenu, a se je pot od 'idealne linije' prekmalu začela oddaljevati in se je na lepem prevrgla v kolovoz. Nekaj smo godrnjali, se za kratko posvetovali in demokratično (1:2 - pri čemer je en, najmočnejši glas suvereno zmagal) ter brez sprejemanja obeh ugovorov kolesa ročno porinili nazaj na greben pri vrhu Tamarče. Tu smo padli na lepo shojeno potko, ki se je prav po grebenu vila od mejnega kamna do mejnega kamna in je omogočala fantastično grebensko vožnjo navzdol in enkrat konkretno tudi navzgor (od sedla Dolič na Grpišče, V6, nekaj metrov peš) vse do Nizke Bavhe (1642 m). Tu smo slutili pot po stranskem slemenu v smeri JZ, a se v goščavi kmalu izgubi in smo par 10 m sestopili 'nožno', dokler nismo padli na strmo vlako, ki v desno za kratko pripelje na gozdno cesto, kjer smo se naigrali z iskanjem nadaljevanja, ter temeljito pretaknili levo in desno. Najlažje je nadaljevanje vdeti na drugi strani ceste ('kao' možic), kjer nekaj metrov pod njo ujamemo prečno pot in ji za kratko sledimo v desno in naravnost navzdol ('kao' možic - prečna potka se nadaljuje še naprej v desno). Pot je lepo shojena, vse bolj strma, več ali manj vodi naravnost navzdol in je za vožnjo prav uživaška, dokler je grobo ne preseka vlaka, kjer smo se z iskanjem poti spet naigrali. Na levem ovinku v hosto in malo v desno navzdol, dokler ne pademo na izrazito pot in po njej v levo, kjer se takoj spet strmo zažene navzdol in konča na gozdni cesti, tik levo od odcepa za Brvoge. Na čudovitih iglicah pod Brvogi smo bili že domači in 300 m nižje smo na stiku s cesto (Srnjak) nadaljevali levo (malo gor-dol) vse do izrazite smrekove žive meje na levi (vikend), pod katero se navzdol odcepi kolovoz, ki pripelje do bajte, odkoder smo nadaljevali po potki (slabše viden odcep v desno/naravnost), ki nas je kar ostro pripeljala v dolino (celoten spust je nekje S5-S6). Po razgibani in prijetni peš poti ob levem bregu Save smo pribrcali do mostu, kjer smo s turo tudi pričeli...
24.6.2006: Križem kražem čez Mežaklo V SK je opisanih več variant potepanja po Mežakli, le da smo mi hoteli zaključiti z manj znanim spustom z Jerebikovca v Mojstrano, kar je za sabo potegnilo, da moramo gor v okviru smeri, kjer gre v SK dol, saj nam tlaka iz Mojstrane v Gorje niti najmanj ni dišala. Po cesti v Srednjo Radovno in takoj za mostom ostro levo (spomenik Požgana Radovna) in kmalu zatem desno po kolovozu zelo strmo navzgor, ki nas je pripeljal na večji rovt. Nad/mimo obeh poslopij v gozd in desno po grabnu navzgor (peš), dokler se 10-20 m višje v levo ne odcepi prijetno vozna potka, ki nas je vodila daleč v levo do 'zbiralnika', kjer zavije desno in pripelje na gozdno cesto na Mežakli, po kateri smo se pripeljali na velik travnik (planine Ravne, Oblek, Strmole). Ta pristop na Mežaklo je kar precej zahteven (večinoma V6, V7), malo pa je potrebno tudi poriniti. Po cesti (označeno) smo nadaljevali na prijetno razgibano planino Obranica in se spustili v dolino (Sp. Gorje). Spust ni posebno zahteven, je sicer v celoti vozen, a prav nič priporočljiv, saj je kolovoz globoko vsekan in več ali manj vozimo po grabnu. V drugo smo na Mežaklo brcali po glavni cesti do zgoraj omenjenega velikega travnika, kjer smo odvili na kolovoz, ki vodi na planino Oblek. Nad travnikom se kolovoz razcepi, pričaka tudi dobrodošlica v obliki grožnje in ker je bila podkrepljena z nezemskim rjovenjem, smo odvili po stranskem/desnem kraku, ki nas je pripeljal do vikenda. Tu smo se posvetovali z lastnikom in jo urezali naravnost po travniku, tako da smo glavni kolovoz ujeli nad planino s pobesnelim bikom, ki je bil sicer k sreči privezan. 'Markiran' kolovoz je bil zatem prav lušten za vožnjo, potekal je v senci, nas izzival s strmimi klanci (V6) in mimo planine Strženica pripeljal na gozdno cesto. Tu smo se lovili v zmešnjavi križišč in vrh Obleka prečili na severni strani do stika z dolgočasnim glavnim makedamom, ki vodi proti Jerebikovcu. Za kratko smo se mu sicer umaknili (kolovoz pod planino Zgornji Kozjek, klanec V5-V6), zatem smo pa jedli prah vse do izravnave pod vršno glavo Jerebikovca. Presneto strm ter kar razrit kolovoz v smeri vrha smo napadli (pravzaprav sem, ednina - dvojina po drugi strani je šla bolj na lahko) na vso moč in je bil do zadnje tretjine ob številnih prekinitvah zaradi padcev malodane v celoti vozen - na zaključnem delu pa tudi zagnanost ni prav nič pomagala in je bilo potrebno riniti do tokrat zaradi mrča povsem nerazglednega vrha. Spust je bil poglavje zase v vseh pogledih. Z vršne glave v smeri zahoda do ceste je sicer 'hud hudič', ki ga je izposojeni Scottov genij navkljub obupnemu jahaču uspel skoraj v celoti obvladati (S7), pod planino Mežakla je pa prav prijetna, čeprav zelo strma pesem (S6), ki pa se z Manjco kar ni in ni hotela uglasiti - no, nekaj modric, bušk, krvavitev in podobnega ji je le podarila...
23.6.2006: Čez Davovec (nad Preddvorom) Prek Možjance in Štefanje gore (opis poišči v arhivu) v Štefanjo vas, kjer smo se zagnali na strm kolovoz, ki vodi na sedlo Davovec (932 m). Klanca je za 250 m (V6), pri čemer je do serpentine podlaga bolj slaba, nadaljevanje v desno pa poleg strmih odsekov ponuja tudi nekaj kratkih izravnav. Na neizrazitem sedlu smo ujeli markirano pot (kažipot) in ji sledili v Kokro. Po zahtevnem prečenju strmega pobočja se pot po gozdnem hrbtu prek Babe v uživaški in tekoči vožnji spusti v vas Kokra (S6). Na drugem bregu nama je Pikica najprej razkazala lušten in lahak spust (po makedamu v smeri Čemšenika, kmalu na razcepu desno in nekje na 750 m desno dol po singlci nad potokom), zatem pa še prijetno neoznačeno pot, ki po pobočjih skoraj vodoravno preči do zaselka Potoče nad Preddvorom.
22.6.2006: Dovška Rožca - Mlinca Svoje staro kljuse sem pri Valy-ju oddal na temeljito popravilo in v preskus dobil Scottovega genija (Genius), kar je bilo potrebno temeljito izkoristiti in so nemudoma padle štiri zahtevne ture. Hvala, razlika je povsem nepredstavljiva... Tura planina Dovška Rožca - sedlo Mlinca je zelo prijetna, ampak šele od planine naprej, saj na makedamu z izjemo zadnjega klanca, ki naju je dodobra predramil, posebnega užitka nisva bila deležna. Nadaljevanje sva poiskala nekaj 10 m nad planino in se po luštni prečnici zapeljala na sedlo Mlinca, odkoder naju je čakala bolj našpičena prečnica do izvira Koritec (le nekaj kratkih mest peš), kjer se prične 'opevan' spust, ki naju je zaradi tekoče vožnje prek ravno še voznih ovir zelo navdušil (dvakrat sva morala za kratko peš - za naju pretežko). Po prečenju potoka pod Erjavčevim rovtom sva se lotila še lovljenja potk do Dovjega, kar nama je kar lepo uspelo, le električni pastir naju je pa dodobra pretresel...
18.6.2006: Brvoge - Železnica - Trupejevo poldne - Grajšca - Sedlič - Belca Idejo za smer te čudovite ture smo napaberkovali z vseh 'možnih' vetrov, dodatno smo se hoteli ogniti tudi uvodnemu asfaltu v smeri Korenskega sedla in smo po ogrevalnem klancu do gostišča Srnjak odvili levo na kolovoz, ki vodi na Brvoge. A glej ga šmenta, sicer zelo prijeten kolovoz ni nič maral za okljuke in se je kar naravnost zagnal navzgor. Po uvodnem potisku je bilo zatem prvih 100 m ravno še tekoče voznih, po silovitem prevoju v desno je bilo naslednjih 100 m sicer še vedno voznih, a le odsekoma, kjer so vmesne izravnave skrbele za umirjanje utripa, nad rovtom je bilo pa umetnosti konec, tako da smo zadnjih 100 m do lovske koče na razglednih Brvogih bolj porivali kot vozili in razglabljali, kakšen lušten spust bi tu lahko odpeljali... Po dolgi panoramski cesti smo se zapeljali v Železnico, kjer se klanec do lovske koče spet postavi pokonci, nadaljevanje je bilo ob bujnem zelenju sicer naravnost idilično, a višje klanci terjajo vse več sestopov in počitka, zadnjih 50+ m do sedla pod Trupejevim poldnem pa ni bilo voznih. Po skoku na vrhu smo začeli s prečenjem proti planini Grajšci, a mi je kolo odpovedalo. Ko se enkrat začnejo okvare, jim kar ni konca, saj se vedno najde kaj novega. Tokrat so se na 'pesto zalepili' zadnji zobniki, tako da ni bilo prostega teka, pri tem pa je vožnja navzdol nemogoča. Ponavadi se po razmisleku, potrpežljivosti in šraufanju vedno kaj pametnega uredi, tokrat pa temu niti po dobri uri kar ni bilo tako. Ko začuda niti profane besede niso nič zalegle, sem kot zadnjo možnost pograbil zadnje kolo in ga nekajkrat silovito treščil v tla in stvar je bila čisto zadovoljivo urejena. Te sicer stroge intelektualne rešitve me je že kot mulca naučil Pepe iz Mikijevega zabavnika. ;) Gor in dol po luštnih potkah in še bolj prijetnih utrinkih mimo Murnovca in Maloškega poldneva ter hiter spust po 'skakalnicah' nas je pripeljal na planino Grajšco, odkoder smo nadaljevali (malo tudi porinili) na sedlo pod Kresiščem in nadaljevali s prečenjem do Črnega vrha, kjer je bilo pa nekaj ostrih klančkov povsem nevoznih. Ko se je prečenje počasi prelevilo v spust, mi je kolo spet odpovedalo poslušnost. Tokrat so se zobniki tako 'zalepili na pesto', da nobena maža ni več pomagala. Ker je bil pred nami le še spust (pravzaprav to ni res, v mislih je bilo še nekaj idej, a smo turo skrajšali), sem verigo snel z zobnikov, tudi sprednjih, in jo privezal na okvir, tako da so bila pedala prosta. Spust po/ob grebenu do Sedliča je bil naravnost čudovit, tudi s sedla je bilo prav spodobno, dokler dobrih 100 m nižje nismo padli na makedam ob potoku Belce, ki smo se ga morali držati vse do doline, kjer smo za uravnoteženje, ker preveč zlorabljamo kolesa, tolkli še slabe pol ure asfalta, ki tudi ni od muh, saj je Pikici tudi tu uspelo v prekrasnem loku poleteti čez balanco, slike pa zaradi pločevinaste gužve na cesti žal ni bilo moč tako hitro posneti...
17.6.2006: Prek Nanosa Na Tabli naju je predramila beseda o hudem klancu na Plaz, ki je kot dostop na Nanos opisan na MTBslovenia.net. Tega 'hudiča' sva si šla iz radovednosti pogledat v živo in sva pokleknila na celi črti... Uvodna dolga prečnica pod celotnim JZ robom planote Nanosa naju je navkljub bolečemu poletu po pobočju lahkotno navdušila. Poseben utrinek je pogled na 'tipično kraško cerkvico' sv. Nikolaja s prikupnim zvonikom. Zatem se je kmalu pričelo zares, dobrih 200 m visok klanec na Plaz je bil v uvodnem delu presenetljivo 'lahak', dokler se na lepem ni postavil bolj pokonci, oborožil z dodatki številnih skalnatih stopnic in z gruščnato podlago. Morala bi vedeti, da ne bo šlo v celoti na kolesu, če je že spust po tej poti ostro ocenjen (S5, mesta S6). Nova veriga mi je že od Razdrtega nekaj preskakovala, za nameček je odpovedala tudi prva prestava, a sem vseeno in navkljub številnim prekinitvam in peš prestopom čez 'stopnice' striktno vztrajal na kolesu, ko je Marijana že davno obupala, dokler proti koncu zagnanost vendarle ni otopela. V gozdu naju je zatem pričakalo še 200 m zahtevnega klanca, ki pa je bil (razen kratkega začetnega dela), povsem 'luštno' vozen. Na planoti naju je spremljal vonj po morju, dišeči borovci, žgoče sonce in le prašni makedam nama je vse bolj najedal, dokler nisva ob prvi priliki (slabih 900 m) po vse bolj razgledni potki odvila desno na travnik in se strmo zagnala do sv. Hieronima - take pristne, skromne in nevsiljive kraške cerkvice se nama naravnost dopadejo! Nad cerkvijo sva sledila makedamu, ki se skoraj do koče vije tik ob desnem robu planote. Spust za 'ekstremiste' je bil opisan že v 'prastarih' SK in sva se vnaprej pripravila tudi na kako pešačenje, a je bila potem vožnja proti pričakovanju prav luštna tudi za naju. Nekaj sva se sicer lovila na strmem travniku, nižje, kjer so bile opisane največje težave, sva pa po kamniti mulatjeri z manjšim dodatkom grušča začuda celo brezskrbno uživala v vožnji. Spust sva spodaj zaključila na zaraščenem kolovozu in po gozdnih potkah za nosom pripeljala v Veliko Ubeljsko...
14.6.2006: Iz Tržiča prek Dolge njive na Jezersko Z Dolge njive na Jezersko je tura, ki naju je že dolgo vabila. S kolesom do Spodnje Dolge njive sva že kar domača, tu naju je pa pričakal zelo hud/strm klanec do Zgornje Dolge njive (kolovoz + travnik), ki mu kar ni hotelo biti konca. Spodnja polovica klanca je bila res izredno zahtevna (bolj V7 kot V6), saj poleg moči zahteva tudi dobro tehniko, v drugi polovici je strmina močno popustila, zato pa je bilo na poti vse več kamenja, na planini je bila pa zemlja še od snega namočena. Sledili so številni luštni utrinki pri prečenju Plešivca, ki jih je na eni od zelo ostrih 'stopničk' na lepem prekinil oster 'penk', ko sem pri potisku na vso moč strgal verigo. Že tako sva bila s časom precej na tesnem, potem sva se pa še celo uro pregovarjala s členkom in zatičem, ki se kar nista hotela združiti. Zaplet so končno rešili dobro merjeni udarci s kamnom, ki so trdoglaveža končno prepričali v poslušnost ;) Tudi nadaljnje prečenje je v prijetnem okolju zelo všečno, z orientacijo ni večjih problemov, čeprav sva tu in tam vozila po svoje, saj se nama opis in stanje parkrat kar nista hotela poklopiti (spremljaj oznake 'SAM' in vedno uberi najbolj smiselno/prečno nadaljevanje). Žal so naju pa vse do Virnikove planine morila številna (večinoma od letošnje zime) podrta drevesa, ki so nama vožnjo kar prepogosto prekinjala. Gotovo bova pot še ponovila, a le za predhodno pridno motorko...
11.6.2006: 'Tolminske krvavice' (Razor - Kal - Dobrenjščica) Opis te čudovite ture smo (kje pa drugje ;) spet sneli pri Jiržiju, pri čemer smo vbodni del zastavili po svoje. Tura na Tabli sliši tudi na ime Tolminske krvavice, nekaj smo jih pojedli že pred prečenjem (kolo), nekaj na njem (veje), na spustu se je pa kar usulo (skale). Tu res kot pribito velja nomen est omen! Tura je več kot vredna obiska - koliko luštnih trenutkov bi zamudila, ko ne bi imela kolesa... Od parkirišča pri gostišču smo se skozi slikovit predor zapeljali na še bolj slikovit Hudičev most, kjer smo globoka korita Tolminke le slutili. Malo višje smo skočili pogledat v Zadlaško jamo, kjer je Dante baje (legenda ni resnična) v azilu pisal Božansko komedijo. Višje smo za vasjo Zadlaz-Čadrg s ceste zapeljali na kolovoz, zatem pa na razcepu markiranih poti ubrali zgornjo prečnico, ki vodi do ceste proti Tolminskim Ravnem. Prečna pot se nam je strašno dopadla, saj premore prav luštne detajle, posebno del, kjer pot 'konkretno spodjedeno' preči zasekano grapo, tudi prehod preko mostička je bil malce psihičen in le na dveh krajših odsekih smo morali kolo tudi poriniti (na začetku in na koncu). Asfalt do Raven je bil sproščujoč oddih pred zahtevnim vzponom do planine Razor. Posebno drugi del vzpona je utrujajoč, saj se odseki V6 kar vrstijo, kako mesto je pa tudi težje. Na planini se pa tura šele zares prične, za uvod nas je pričakal hiter odsek, 'ugankarska zajezitev', zatem pa so se luštni odseki gori in doli vrstili eden za drugim. Glede na opis in zemljevid nas je malo begalo stanje na terenu (očitno nova markirana pot), dokler se ni pričel izjemno zahteven klanec (V6) z mestoma zagruščeno podlago, ki vodi na idilično planino Na Kalu. Od planine smo nadaljevali na drugo stran Migovca, kjer je sledila še bolj slikovita prečnica vse do planine Dobrenjščica. Razgledi, utrinki, okolje, linija,... - utrip poti je bil naravnost navdušujoč! Za pestrost so skrbeli tudi številni snežni plazovi, ki pa so nas prijazno prenašali. Vijugast spust na travnati potki do planine je bil pravšnji trening za kar silovit spust v dolino, kjer so bili nekateri okljuki zelo ostri in za nameček tudi kamniti, tako da nekaj poletov s kolesa ni manjkalo. V drugem delu spusta smo zastavili bolj previdno, saj je bilo vse skupaj izpostavljeno in precej kamnito. Nižje v gozdu smo tekoče in hitro 'pridrveli' do nezgrešljivega jezu pri izviru Tolminke, kjer so nas v vzorcu 'nekam sumljivo' pričakali številni balvani. Po požirku smo se že hudo načeti zagnali v nepričakovano oster klanec nad kočo, kjer je sledil še bolj nepričakovano nevaren spust po cesti, ki to od potresa naprej ni več! Tu je med skalnimi bloki padla še zadnja krvavica, zatem nas je blaga cesta mimo ogromnega zemeljskega plazu na levi (pod Čadrgom) pripeljala do odcepa za spominsko cerkev na Javorci, in ker smo bili spet polni moči, smo se zagnali še teh 150 m navzgor. Od cerkve sem se za razliko od deklet ('Dost mava!') po strmem pobočju spustil po markirani poti, ki pa ni več vzdrževana! Na cesti nas je za konec dotolklo še nekaj nepričakovanih klancev, pri tabli TNP smo se pa po kolovozu spustili nazaj na izhodišče, odkoder smo skočili pogledat še vojaško pokopališče iz prve vojne.
10.6.2006: Nad Baško grapo: Možic in Kobla Podbrdo - Huba - Lajnarjevo sedlo - Možic - Vrh Bače - smučišče Kobla 3 - Kobla - Vrh Bače - Bača - Podbrdo. Luštno mulatjero iz Baške grape na Možic s tokrat lepo voznim spustom na sedlo Vrh Bače sva že spoznala, zaradi pozne ure sva takrat zamudila spust s sedla naravnost v Podbrdo in sva šla v soboto vse skupaj popravljat. A z dodatkom ostre začimbe, vključila sva krog s Koblo, kamor naju je že dolgo vleklo gledat, kako hudi so klanci, ki jih Paternu v SK tako izzivalno ponuja vsem kolesarjem. Vrhunec ture je bil pa izjemno čudovit vršni spust po grebenu Koble! ...Po spustu z Možica sva se s sedla Vrh Bače spustila po slabem kolovozu do gozdne ceste, ki naju je pripeljala na kolovoz, kjer se prične pet zaporednih zloglasnih klancev do vrha sedežnice Kobla 3. Brez obotavljanja sem se zaprašil v prvega, ki je zelo strm, posebno v srednjem delu, z neprijetnim dodatkom grušča in sem na ključnem mestu tudi padel s kolesa. Motivacija je bila tolikšna, da sem se brez obotavljanja po klancu spustil navzdol, ga naskočil v drugo, tokrat brez 'nezgode' zvozil ključni del in ko se je klanec že nekoliko položil ter sem se že videl na vrhu, sem le nekaj 'ušivih' metrov pred izravnavo zaradi zdrsa zadnjega kolesa nepričakovano odletel. Za tretji naskok pa žal ni bilo več prave moči, ker so bile noge že goveje, tako sem nadaljeval z mesta, kjer sem padel in potem malo iz trme malo iz jeze na moje veliko presenečenje v enem kosu in brez sestopa zvozil vse ostale klance. Drugi je bil dolg, a manj strm, tretji je bil kratek, četrtemu kar ni in ni hotelo biti konca ter je neprestano ponujal tehnične vložke na meji padca, peti je pa za konec celo ponudil kar prijeten iztek. V SK je vseh pet klancev ocenjenih kot skrajno težavnih (V7) in povsem možno, da je bila podlaga pri mojem poskusu v boljšem stanju. Meni se klanci namreč niso zdeli tak 'bavbav', prvega in četrtega bi tudi sam ocenil v okviru V7, ostali trije so pa vsi za celo stopnjo lažji. Z vrha sedežnice sva se za kratko zapeljala nazaj in se po markacijah strmo zagnala proti grebenu Koble, do kamor vodi tehnično zelo težaven klanec. Na grebenu je bilo potrebno na nekaj metrih kolo tudi poriniti, drugače je bil pa v čudovitem ambientu prav luštno vozen. In potem spust... Luštno, luštno! Spust je bil tako skrajno čudovit, da fotke z vrhunca sploh nimava, ker se nama je zdelo škoda ustavljati. Prav z vrha Koble s kolesom sicer ne gre, zatem sledi več ali manj položen del vseskozi travnatega grebena (desna stran je kar ostro odsekana), ki se kmalu strmo (prijetno strmo, brez ovir, mesta do S6) prelomi navzdol. Užitek je trajal dobrih 100 višinskih metrov, zatem je sledila prečnica (vseskozi gor-dol), ki naju je dostavila nazaj na Vrh Bače. Od lovske koče sva v desno ujela mulatjero, ki se spusti v Bačo. Vršni del je silovit, ozka potka, z ostrimi ovinki in z nekaj dropi. Tu sva brez razmišljanja na serpentinah ročno obračala in drope sestopala, zatem je se je pot prelila v mulatjero, ki je bila luštno vozna, z enim dodatkom strme bližnjice (markacije). V Bači sva nadaljevala za markacijami mimo cerkve sv. Lenarta v prekrasno vozen smrekov gozd, kjer sva kar naenkrat padla v goščavo, ki naju je temeljito opraskala. Malo sva se čudila, rinila naprej, se potem vračala nazaj, našla spregledan odcep, ki naju je tik pred nalivom dostavil v Podbrdo.
4.6.2006: Slikovita prečnica pod Čavnom Slikovit in zahteven vzpon na Veliki Modrasovec prek Predmeje je opisal že Marko v SK, Jirži je turi na Čaven z veliko mero domišljije dodal še bolj slikovit in zahteven spust, ki je gotovo nekaj najslajšega, kar gorsko kolesarjenje lahko ponudi. Silovita prečnica je navkljub 'mestoma' netekoči vožnji zelo luštna, izjemno slikovita, odsekoma pa tudi skrajno izpostavljena in ji na srečo kar ni in ni bilo konca... Za prvo presenečenje je z napačno informacijo poskrbel domačin in smo 'za kazen' ponovili cesto Čohe - Gorenje in zatem le ujeli staro Resslovo cesto. Prva polovica vzpona po slikoviti 'cesti' je bila prijetno lagodna, z nekaj strmimi ogrevalnimi klanci (eden je bil le prekamnit), a so bili obljubljeni še hujši (SK: zaključni odsek V6-V7). Nad razcepom poti (polovica vzpona na Predmejo), se je poskočnica nemudoma začela, a je vsakemu zahtevnemu klancu sledila kratka izravnava za počitek, dokler se en zelo kamnit klanec kar ni in ni hotel zravnati, tako da je šlo s počitki le 'na kredit'. Eno zagruščeno mesto je bilo sploh strmo, pa se je počitek zaradi padca s sedla kar sam vsilil. Pikica je tudi uspela nekaj pojamrati, Manjca je bila pa tako temeljito zdelana... Nad Predmejo smo seveda namesto dolgočasnega in dolgega glavnega ovinka naskočili gozdno cesto v levo, a se je bližnjica tudi tokrat po pravilu izkazala za časovno najdaljšo možno razdaljo med dvema točkama. Takoj po zapornici me je v desno premamila strma vlaka, na katero sem se tudi nemudoma zaprašil in smo se domenili za 'mobilni' stik. Kar strm klanec me je pripeljal na izravnavo, kjer se je vlaka razcepila na tri krake, a se je vsak končal sredi ničesar. Po nekaj porivanja sem spet stopil na 'kolesnice', ki pa so kmalu ugasnile in skozi hosto sem se prebil do vzorno vzdrževane ceste, za katero pa nisem vedel ali je že ta glavna ali še bližnjica in sem se v levo pripeljal do razcepa ('pri podrti smreki'). Naš 'mobilni' stik je seveda odpovedal, ker signala v gozdu ni bilo, nekaj časa sem ga iskal, nadaljeval vse bolj navzdol in ga našel spodaj pri zapornici(!), kjer je telefon izdavil nekaj o podrti smreki, pa markacijah in porivanju kolesa. Šibal sem nazaj do razcepa in po kraku čez podrto smreko ponovil vajo deklet, da se ne bi še bolj lovili (krak v desno je prava izbira in zagotovo pripelje na glavno cesto). Dekleti sta mi na razgledni točki zmrznili in niti vršni vzpon na Modrasovec (na zemljevidu je vrisan kot cesta, dejansko gre za opuščen in zaraščen kolovoz) ju ni ogrel, čeprav smo se tik pod njim zagrizeno pretepali z gostim šavjem. Opis ključnih točk spusta je odličen, tako da se nismo lovili z iskanjem in smo toliko bolj uživali tako v vožnji kot ob sami trasi zelo pestre smeri. Prečna pot, ki je srčece spusta, je res nekaj enkratnega, v vseh pogledih za razred bolj slikovita (beri hujša) od znane Bornove poti na Begunjščici! Izjemno izpostavljenih detajlov okoli številnih robov kar ni bilo konca, tako da smo se po malem že 'bali', da smo zgrešili odcep navzdol. Kakšnih posebnih spustov/dropov na prečnici niti ni, nekaj odsekov je celo uživaško hitrih, težja tehnična mesta so večinoma kratki klančki navzgor in večkrat gre čez ovire le peš, saj so določena mesta tudi skrajno izpostavljena - vseskozi je potrebno 'le' paziti, da ne padeš na napačno stran, kajti to bi uspel narediti samo enkrat...
3.6.2006: Večerna na Lubnik Lubnik naju je prvič navdušil s prijetnim spustom, v soboto sva bila gor že četrtič, a sva očitno postala malo razvajena, saj se nama spust sploh ne dopade več. Za nameček so luštno vozen in gladek kolovoz nad Gabrovim nasuli ter grobo razširili. Zato se nama pa sedaj izjemno dopade vzpon, ki sva ga nad Lovrenško goro potegnila po svoje in sva se tudi asfaltu nad Breznico skoraj v celoti ognila. Povsem nevozni vršni del do koče sva pustila na miru in z vzponom zaključila na JV grebenu nekje na 950 m (z izravnave nad 'ta hudimi' klanci v desno navzgor po strmi poti). Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka. Po njej mestoma strmo (kratek odsek je prestrm za vožnjo) na jaso, kjer na vrhu travnika v levo navzgor ujamemo nadaljevanje poti, ki ima zelo strm, a začuda vozen uvod. Višje se priključi opuščenemu kolovozu, kjer za kratko nadaljujemo desno do naslednjega razcepa, ostro levo in nekaj metrov zatem zelo strmo desno navzgor na izrazit gozdni greben, ki pripelje v Breznico pod Lubnikom. Levo po asfaltni cesti nekaj 100 m, dokler se ostro desno ne odcepi vzdrževana gozdna vlaka. Po njej do kar izrazitega gozdnega hrbta (tik pred njim je vabljiv stranski odcep v levo, ki zna biti boljša izbira nadaljevanja)(če je trava pokošena, je do sem najbrž možno priti tudi po kolovozu, ki se prične v vasi), kjer na njegovi desni strani odvijemo po stranskem kraku levo navzgor. Pot je v suhem verjetno v celoti vozna, v mokrem pa zaradi potočka na dveh odsekih za kratko pešačimo. Gozdno cesto (običajna kolesarska smer) dosežemo na veliki izravnavi, kjer se kmalu pričnejo vrstiti strmi in kamniti klanci proti vrhu Lubnika.
28.5.2006: Mangart, zaključna Pomladna goljufija na Mangart nama je prišla tako v kri, da sva jo z veseljem posvojila za tradicionalni zaključek smučarske sezone. Kot nalašč je bila cesta tudi na sveže sfrezana vse do vhoda v zadnji tunel, pogled na drugi strani je bil pa zelo obetajoč! A glej ga zlomka, kako sva neumno pogledala na drugi strani vršne glave. Žleb, kjer poteka Slovenska pot, je bil kopen, Slovenska grapa je bila neuporabna, vstop Zimske smeri pa tudi povsem suh. Pociljala sva na običajni obvoz levo po jeklenicah Italijanske poti, ki pa so bile ravno tako vse kopne, pravzaprav sva že pozabila, da je tam toliko varoval. Tako kopnega Mangarta v zimski sezoni pač še nisva doživela. Trmarila sva s smučmi čez jeklenice in nad njimi čudežno zagledala smučini, ko sva dosegla rob, nama je pa nasmeh ob pogledu na Zimsko smer v trenutku zaigral na obrazu. Z užitkom sva se po smeri vzpela vse do rame, odkoder je do vrha le še lučaj, ki pa ga s snegom kar nisva uspela povezati. Na vrhu je bilo res luštno, spust prav tako, pešačenje do izhodišča je bilo pa sploh nekaj najboljšega... ;-)
27.5.2006: Slovenska in 'spust' čez Prag Kako kopno je delovala stena, suha kot poper! Po drugi strani naju je bodril snežni jezik, ki se je globoko v Bistrico spuščal vse izpod stene. Spust čez Prag sva imela že dolgo v mislih, a sva ga vztrajno izbirčno odlagala, saj za naju kar ni bilo dovolj zalito in sva tako cincala v vseh teh letih, da sva na koncu zadela daleč najbolj neužitne razmere. Vse v slogu: "...prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišluje...". Vstopni skok Slovenske je bil zalit skoraj do vrha, ravno za jutranjo telovadbo ga je bilo, nad njim pa malodane kopno do nad Belih plati. Za bolj pestro turo je Marijana nad Macesni naivno nasedla čudovito uhojeni potki v levo, jaz sem se ji pa dal zapeljati, čeprav sem 'točno' vedel, da je treba iti po prečnici desno navzdol, kot sem imel v spominu izpred treh let. Družno sva se izgubila v zelo čudnem svetu, kjer je bilo vse dodobra podrto in nasploh nič užitnega. Po uri sva se vrnila nazaj, kjer sva pri Macesnih uzrla zasledovalce, dva sta se zatem celo poskušala izgubiti prav tam, kjer sva grešila sama. 'Mesto zločina' je res kot nalašč, kar kliče po tem, da zgrešiš, saj je napačni krak čudovito uhojen. Nič čudnega, saj če bi vsi zgrešili, bi bila napačna potka dvakrat shojena, pravilna pa le enkrat. Resnici na ljubo ni čisto tako, a podlaga v levo je zemlja, v desno pa kamen... Nad prijetnimi Belimi platmi sva si spet lahko nadela dereze in uživaško dosegla skok pod Bučerjevo steno, ki pa tudi ni bil do vrha zalit. Prestop krajne poči je bil sicer lahak, a je malo pa le motilo kakih 5 m zraka med nogami. Tudi siten žleb pod Škrbinico je bil kopen, višje je bilo potem končno za uživaški 'hej, juhej'. Po Slovenski grapi in Prevčevem izstopu smo družno kar poleteli čez Steno. Pogled proti vrhu Triglava ni bil nič obetaven (kopen Mullerjev kamin), tudi dež se je najavljal in sva malo pod Kredarico obrnila in se navkljub slabim izgledom odločila za spust čez Prag. Kar tako, za hec! In ta pester hec je bil dooolg skoraj 3 ure, kolikor sva rabila do Aljaža. Prav vsi 'pragovi' so bili kopni, vmes sva se sicer smučala, a sva smuči petkrat pripenjala nazaj na nahrbtnik...
20.5.2006: Pod steno Hudega vršiča Ko sva pod Kuntarjem prestopila levo na 'Prestreljeniški led' naju je pozdravila tako gosta megla, da nisva kaj prida videla. Ciljala sva proti Oknu, kjer sva imela v glavi prav luštno 'raziskovalno' idejo, a niti stene nisva videla, kaj šele prehodov v smeri glavnega grebena. Prečila sva levo, a verjetno premalo, saj naju je teren povlekel nazaj desno in sva mu sledila vse bolj strmo do stene (dobrih 2300 m, zadnji lučaj do 50°), kjer je bilo veselja nemudoma konec. Slepih miši se nama v vse bolj gnilem snegu ni dalo več igrati, tako sva se sprijaznila s polomijo in odsmučala po pristopnih sledeh. Žal se je vreme ravno za vikend izpridilo, pa tako luštne spuste bi se še dalo voziti, zdaj bo pa sneg žal pobralo. Zjutraj sva sicer bila na drugem izhodišču, a je neumorno scalo, tako da sva nadaljevala do Neveje, kjer je pešačenja malo (dol grede ga je bilo točno 8 min)...
14.5.2006: Žleb med Lastavicami in Divjo kozo (Forcella delle Vergini, 1950 m) Odkar sva začela turno smučati, naju je mamila Trbiška škrbinica (2240 m), a naju dolg pristop po dolini Mrzle vode ni nikoli prepričal, ker sva namreč čisto prelena za take položne pohode. Ko sva poleti bluzila tam okoli, sva splezala čez 'Škrbino Lastavic' (v kopnem je bil vršni del precej smotan) na drugo stran v Mrzlo vodo ter dobila strašno mamljivo idejo ture: iz Žabniške krnice na Forcella delle Vergini, kratek spust v Mrzlo vodo in vzpon na Trbiško škrbinico. Spust bi izvedla po smeri pristopa. Tura iz Žabniške krnice na Forcella delle Vergini je opisana tudi v Candolinijevem vodničku. Po načrtu sva splezala na škrbino (vršni del je bil presneto strm), a so bili zadnji izstopni metri tako sumljivo 'zagnojeni', da ob soncu, ki je ravno začelo nažigati točno na škrbino, čez dve uri, ko naj bi se vrnila s Trbiške škrbinice, nikakor ne bi bili več varni za spust. Tako sva nemudoma prečrtala nadaljevanje in odsmučala po žlebu nazaj v Žabniško krnico, kjer se je pa vse skupaj nemudoma zabutalo in po vrhovih zameglilo. Kaj sva hotela, šibala sva še enkrat nazaj gor na škrbino! Ker tako strme zadeve na tako dolgem odseku verjetno še nisva smučala, sva v drugo žleb še temeljito premerila. Višina žlebu je 250 m, pri čemer je spodnji del širok in ni pretirano strm (do 40°), v zgornji polovici strmina hitro narašča, 100 m pod vrhom se žleb zoži na 3-4 m, kjer strmina presega 45°. Žleb se 60 m pod vrhom razcepi, levi krak je primeren za smuko in je večinoma širok le dobra 2 m, strmina pa pod 50° ne pade več. Na mestih sva izmerila 55°, pri čemer sva merila zelo konzervativno, saj je v mehkem nekoliko nezanesljivo nastavljati merilec. Izpostavljeno pa ni, čeprav bi se padec v strmem delu nižje na ovinku/razcepu verjetno trdo končal... Ko sva v drugo ravno 'nabadala' vršni del, je počilo kot za stavo, a je na srečo zagrmelo le nebo. Megla se je še znižala, na vrhu je začelo deževati, tako da sva tudi v drugo obrnila in še enkrat odsmučala žleb. Ponovitev je bila občutno lažja, bistveno bolj sproščena, pravzaprav en sam užitek smučanja na strmem terenu. Če čisto malo pretiravava bi zapisala, da je v krnici in nižje še nekajkrat močno usekalo, deževalo je več ali manj vse do podna, vmes je za spremembo tudi lilo, tako da sva bila mokra kot cucka, žejna pa prav nič!
13.5.2006: Veliko špičje iz Trente, Tumova Tumova na Špičje naju je že dolgo mamila, najprej sva mislila potipati v kopnem, na koncu sva jo pa ujela tako lepo zasneženo, da sva jo lahko presmučala. Z užitkom! Vse skupaj je bilo nepozabno lepo... Zadnji teden je bilo Špičje zelo aktualno, v nedeljo so Tumovo tudi presmučali, v četrtek je 'neuničljiva' Maja presmučala Skrito diagonalo - obe potekata 'nekje' v okviru Tumovega vzpona. Dostop do vstopa v steno je kar dolg, a še bolj položen. Spoznala sva ga letos, ko sva Tumovo na začetku zime po neumnem iskala v napačnem kotu. Tokrat nisva mogla zgrešiti, saj sva imela 'markirano'. S snežišča pod steno Velikega špičja na greben, ki Tičarico veže s Špičjem, od koder sva prestopila čez 'razič' v izrazito grapo, kjer poteka smer Skrita diagonala, ki je najbolj naraven in logičen prehod čez steno. Na vrhu 'spodnje' grape sva po zelo izpostavljeni in strmi prečnici v levo prestopila v 'zgornjo' grapo, kjer sva preplezala kratek ledni skok, ki je bil za nameček ožji od smuči - drugih težav v smeri ni bilo. Na grebenu sva močno zacincala, če ne bi kar takoj obrnila, saj je nadaljevanje proti vrhu izgledalo skoraj kopno in tudi sneg je bil v Skriti diagonali ravno prav mehak za varno smuko. A brez vrha se kar nisva pustila zadovoljiti in sva potegnila za sledmi (dan pred nama sta bila še dva ponavljalca) ter se glede na ušivo zalito pobočje naigrala z iskanjem prehodov vse do najvišje točke, ki sva jo v megli komajda določila. Na koncu se je celo izkazalo, da sva lahko smučala čisto z vrha, dva prehoda sva glede na izpostavljenost in opasti nežno izsilila prav po rezi, potem pa za sledmi, vmes za kratko peš, enkrat po travi, potem pa po svoje kar naprej po zasneženi prečnici vse do vpadnice grebenske grbe, ki jo omejujeta izstop Tumove in Skrite diagonale. Vršni, grebenski del je sicer izpostavljen, a lahak - vseeno je bila zbranost popolna, saj nama je pod smučmi močno plazilo. Do grebena naju je čakalo kakih 100 m vzpona in Peter... Prav tisti prijazni Peter, ki naju je pred tremi leti vodil prek nepozabnega grebena Bavškega Pihavca. Tokrat naju je povabil smučat Tumovo, ki jo je poskušal pred tednom, a je zaradi pretrdega/pomrznjenega snega sestopil peš. Malo sva sicer kolebala, ker je nisva pred tem 'pretipala' in ker je prehod z grebena izgledal zelo kočljiv, saj se je bilo potrebno ob polni izpostavljenosti spustiti čez opast. A sva se kar hitro navdušila za spust in res odlično, da sva si premislila - Peter hvala! Tumova smer je namreč bistveno bolj pestra, bolj odprta, v povprečju tudi bolj strma in v zgornjem delu zelo izpostavljena. Predvsem pa je bolj tekoče smučljiva in ni se bilo potrebno ubadati z ledno ožino. V splošnem je težavnost Tumove (brez ocene, 50°) podobna Skriti diagonali (V+, prehod S6), ki v prečnici premore zelo zahtevno mesto. Spust prek opasti se je zatem izkazal za manj problematičnega in se je dalo lepo oddrsniti, nižje se je pa sploh dalo povsod z užitkom vijugati, saj so bile snežne razmere še vedno odlične. Tumova tako kot Diagonala vseskozi preči počasi v levo. V vršnem delu si sledijo strmi prehodi in izpostavljene prečnice, ki privedejo na širšo gredino, ki je nagnjena nekoliko navznoter, tako da občutek izpostavljenosti izgine. Nižje gredina preide v flanko, ki se tik nad razom priključi Diagonali. In ravno v spodnjem koncu gredine, tam kjer nad njo zija strm žleb (baje je prav tam Tuma našel prehode čez steno), je res glasno počilo in plaz snega in nekaj kamenja je prihrumelo navzdol točno v sredo med naju, kjer je bilo slabih 10 m širine. (Tik pred pokom sem presenečeno/zgroženo opazil, da sem z enim pancarjem smučal kar na 'walk'). Začetni/hitri del plazu je tako oplazil Marijano, ko se je pa hitrost umirila je premaknilo mene. Imela sva res 'peklensko' srečo, da nisva fasala glavnega curka in sva po taki siloviti budnici nemudoma odmaglila še spodnji del smeri, saj si nisva želela, da se na naju podere še kakšna opast. Pred spustom sva malo celo računala, da bi za posladek posmučala še Diagonalo, a nama je bila tako temeljito izbita iz betice, da smo po luštnem gnilcu družno odvijugali v dolino. Midva sva se spodaj še igračkala z iskanjem čim krajšega pešačenja in sva tudi ujela ustrezno plazovino, ki naju je pripeljala skoraj tik do ceste, res sva se pa morala na divje spuščati skozi vse bolj gosto šavje.
7.5.2006: Čez Škrlatico in skozi Rokavski ozebnik Z vrha Škrlatice (2740 m) se 'po spisku' da smučati v krnico V kotlu (2300-2350 m, do sedaj le dva? spusta v 'davnih' sedemdesetih: Vzhodna stena, brez ocene). A kam potem? Iz Kotla dol ne gre, ker se v žlebu, ki vodi v krnico Pod Dolkom, vrstijo skoki. Da bi se vračala na markacije in sestopila nazaj v krnico Zadnji Dolek naju tudi ni prav nič vabilo. Vse upe sva tako položila v najbolj smiselno smučarsko nadaljevanje: v prehod, ki iz Kotla vodi na Rokavsko škrbino (2515 m) med Visokim in Srednjim Rokavom in ki je v kopnem 'šala mala' (mesto II). Od tam bi po Rokavskem ozebniku brez težav odvijugala v krnico Na jezerih... Dan se je začel sredi trde noči in za dober uvod nemudoma poskrbel z enourno zamudo, ko sem v kleti 'navdušeno' razbijal po smučeh in verjetno prebudil vse naokoli. Iz Vrat sva potegnila po markirani poti proti bivaku IV, a sva nad skokom ubrala bližnjico tik ob grebenu Dolkove glave, ki sva jo 'raziskala' lani. Mimo bivaka (postavljen šotor?!), po markacijah mimo Strmih polic in po prečnici ob globokih sledeh do Zadnjega Dolka, do kamor se vedno tako črevasto vleče. Tu so sledi odvile na Kucelj in naju pustile izgubljene v megli, ki se je medtem trmasto usedla na vrhove. Vse skupaj je v mlečni belini izgledalo povsem brezupno, a o tem sploh nisva spregovorila in sva trmasto vlekla naprej po snežišču, dokler nisva zaslutila prehoda v desno, kar nama je potrdila markacija in takoj zatem v steni tudi prva jeklenica. Nobenega razmisleka, nobenega tehtanja, nemudoma sva vstopila, preden bi se utegnil kdo naglas vprašati o smiselnosti nadaljevanja. Misli so tako preklopile na meter pred/pod/nad/za sabo, saj sva za začetek imela opraviti z zelo izpostavljenimi poličkami, ki se gor-dol vijejo okoli Škrlatičine gmote. Nekaj varoval je gledalo ven, še več je bilo zakopanih, tudi žleb je bil globoko 'zakopan', tako da sva se kar namučila, da sva prerila na škrbinico, odkoder se na drugi strani v steni v ravno vrsto en za drugim ne postavijo številni klini in skobe. Težave so presahnile in že sva bila v škrbinici tik nad izrazito ramo v J grebenu Škrlatice (2539 m). Tu naju je megla že malo bolj znervirala, saj se v smeri Kotla ni videlo čisto nič in le kako bova našla prehod iz krnice na Rokavsko škrbino, ko ga je od spodaj že tako ali tako težko vdeti? Pomisleke sva še enkrat dosledno postavila na stran in se posvetila vršnemu grebenu, ter z 'dvojno taktiko pristopa' iskala optimalne/zalite prehode za spust, ki sva jih našla več ali manj strogo v okviru poti. Na vrhu so se naju le usmilili tudi oblaki, ki so se počasi začeli trgati in kar najhitreje sva zastavila s spustom. Vršni del v okviru poti in po plitvem žlebu pred zgoraj omenjeno ramo sva odvila levo v smeri Kotlov, kjer sva z navdušenjem opazovala, kako se je megla počasi razkadila. Še prestop preko robu in že sva se po širokem pobočju pod V steno Škrlatice spustila v krnico ter vmes dodobra naštudirala prehod, da nama ja ne bo utonil nazaj v meglo. Sam spust z vrha Škrlatice v krnico V kotlu ni pretirano zahteven, prehodi do 45°, zgornja polovica izpostavljena, če upoštevava še siten dostop in ošabni kraljici tudi malo pogledava skozi prste, bi smeri morda lahko pritisnila štirico. V kotlu sva za kratko izpregla in se potem nekam počasi zvlekla do zatrepa. S prehodom, ki je od daleč deloval prav enostavno, sva nameravala opraviti prav na lahko, tako da v mehkem snegu niti derez nisva natikala. Po uvodnem kar strmem žlebu sva trčila na najtežje mesto, kjer se desno točno v smeri škrbine odpre zelo strma gredina, do katere pa vodi le ozka in presneto strma laštica. Ko sem nekaj metrov višje malo negotovo opletal z 'antenami' nahrbtnika, iskal zanesljive stope in po mehkobi brez kakega uspeha v prazno ropotal s cepini, sem zabremzal in se vrnil po okrepitve. Odvrgel sem 'pujsa', obul dereze, se navezal in se zagnal v drugo. Začetni del je bil tokrat neprimerno lažji, nad drugim robom sem pa dolgo časa cincal, preden sem vso težo le postavil na očiščen stop, ki je bil moja edina opora, saj se prav tam v roke ni hotelo prav nič zagrabiti. Zatem sem prestopil na gredino in odkopal večjo skalo, kjer sem se odlično zasidral, a nahrbtnika vseeno nisem uspel potegniti za sabo, tako da je morala šibka Marijanca pritovoriti oba naenkrat in sem bil zatem še oštet, da je bilo vse skupaj celo malodane povsem enostavno! Nadaljevanje do škrbine je bilo lahko, tudi spust po Rokavskem ozebniku ni bil zahteven, čeprav se je v spodnjem delu (najožjem in najbolj strmem) navkljub pozni uri še svetil led (do 45°, 200 m, recimo III+). Nadaljevanje je bilo za utrujene mišice pravi balzam, saj sva v dolino oddrvela po lahkotnem veselcu. Zelo pestra tura, samotna, kar divja, predvsem pa dolga in zanimiva ter ravno pravšnje vreme, sva modrovala na koncu. Taka potepanja čez vrhove naravnost obožujeva. Izvrstno, midva bi še in še in...
6.5.2006: Razor iz Mlinarice Čudovito smer spusta z Razorja (Žabji krak, z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno) sta smučarskim navdušencem podarila Črnivec in Terčelj. Midva sva se lani v pomanjkanju snega več kot zadovoljila s peš pristopom (glej tam za opis smeri) in od takrat nama je spust kar naprej letal po glavi. V soboto so bile končno primerne razmere, Vršič kopen in ni, da bi zamudila... Sneg je bil za hojo odličen ("Razmera je strašansko ugodna. Sonček, trdo, fajn grifig sneg...", če parafrizirava smučarskega Dava), prehodi zaliti, le nepretrgana plazovina na gredini nama ni nič dišala. Na vrhu sva bila pa odločno prezgodnja, saj se je sonce že kmalu po vstopu začelo uspešno skrivati za oblaki, tako da je bilo vse okoli naju trdo kot beton. Po daljšem pregovarjanja se je le počasi zjasnilo in po dobri uri je ravno odjenjalo. Več res nisva strpela in sva se 'pognala' navzdol. Z vršne glave je bila smuka naravnost božanska, a že žleb nama je zagodel s skorjo, na gredini naju je morila plazovina, potem pa spet uživaški srenec vse do ključnega mesta. Zelo izpostavljena prečnica do ožine, kjer je na sredi prežala pomrznjena, a na srečo povsem plitva drča. Skozi 'za kravo široko' ožino (1 m široka, do 10 m visoka) sva po mehkem snegu 'elegantno' sestopila kar peš, saj 'dobrotnika' basanja tam čez ne priporočata. Sicer sem doma prav naivno razmišljal o šusu naravnost, samo na licu mesta je pa kar strmo, povrhu pa konkretno izpostavljeno in si kar nisem upal ;-) Sledila je še ena izpostavljena in nekaj lažja prečnica, potem pa spust v Mlinarico, kjer nama je prostor spet ožila drča, ki se je na srečo uvidevno držala robu. Idealen veselec v Mlinarici je bil sproščujoč dodatek, a je nižje žal prešel v mestoma predirajoč se 'gnoj', zatem pa v borovce, potočke, skale, mehke gozdičke,... Ena lepših smučarskih smeri pri nas. Najina zahvala je res globoka!
2.5.2006: Razgledni Mojstrovki Zaradi še vedno neobetavnih razmer sva cincala z izbiro in samodejno pristala na Mojstrovkah, kjer nisva bila že celo večnost, čeprav so bile včasih najin priljubljen cilj in 'raziskovalni vrtiček'. Razgledi z vrha so res bogati in za smuko sva bila še prezgodnja, tako da sva se dodobra namartinčkala in nagledala naokoli...
1.5.2006: Delovna Kredarica Na Zasipski planini sva bila precej pozno in z veseljem preštela pol ducata (večinoma tujih) jeklenih konjičkov, kar je zanesljivo obetalo lagodno avtocesto vse do Kredarice, kjer že dobro leto nisva bila na obisku. Tako sva štartala z minimalno obtežitvijo (ena plastenka pijače za oba) in preden sva se dodobra zadihala sva bila že na Malem polju, kjer se je vse drugače zasukalo, saj so sledi zavile na Bohinjska vratca! Čudno, prečudneje nama je odmevalo v glavi. In ti smučarji so nama le malo nižje zatrjevali, da se spuščajo s Kredarice ("Nicht Triglav, nur Kredarica!"). Tu se nama je le zazdelo, da utegneva imeti še nadvse garaški praznik dela in nisva se zmotila. Z Malega polja, mimo zaradi plazu premaknjene Pastirske koče, po prečnici pod Ar(n/h ?)ovo glavo in navzgor proti Kalvariji sva se izmozgala kot že dolgo ne. Udiralo se je za pancar globoko in smuči so se neprestano nemočno zatikale v mokrem in težkem snegu, predvsem nama je pa žgoče sonce iz telesa dobesedno izpilo vso tekočino in navkljub vsemu varčevanju je nad Kalvarijo presahnila tudi zaloga v nahrbtniku. Izsušena sva se z meglo privlekla do Kredarice in začuda glede na uro sploh nisva bila počasna, nasprotno... Prav lušten dan, resda več garanja, zato pa tudi vsa željena samota ter nedotaknjena belina, ki je na tej turi zelo redka dobrina. In za spremembo od prejšnjih dni na koncu nisva bila namočena kot cucka. Ravno obratno ;-)
30.4.2006: Pršič pod Kriško steno V Kranjski gori je medlo kot za stavo, nad Kočo v Krnici je bilo novega že dobrih 20, v zatrepu pa slabih 40 cm. Trasa TS (z izjemo kratkega vršnega dela) je pred plazovi, ki so se neprestano otresali z okoliških sten, relativno varna. V času najinega obiska je štirikrat močno počilo in se dodobra usulo ter zameglilo tako z leve kot z desne, manjših otresanj pa sploh nisva štela. Je bilo pa zato nekaj zdravega nelagodja vseskozi prisotnega...
29.4.2006: V žlebeh - Škrbina v Pečeh (2417 m) Z Nevejskega prevala brzinsko po smučišču, kjer naju dež ni prav dolgo močil. Od Gilbertija sva višje v sneženju in vse večji megli sledila zamedeni smučini do Sella Ursic, ki je zelo priljubljen TS cilj. Lani sva se po kratkem in ozkem žlebu (dobrih 100 m) že vzpela na Škrbino v Pečeh (najnižja grebenska točka med Hudim vršičem in Kaninom), a sva takrat nadaljevala in obkolila greben na drugi strani ter se spustila skozi Prestreljeniško okno. Tokrat sva žleb nameravala tudi presmučati in to v povezavi s Srednjim vršičem, ki pa nama je zaradi 'popolne' megle odpovedal vsakršno gostoljubje. Pravzaprav sva imela veliko srečo, da sva sploh pretipala do vstopa v žleb, ki naju je pripeljal na glavni greben. Zgornji del žlebu pa pomladi tudi v obilni zimi očitno ni dolgo primeren za udobno zavijanje, saj s previsnih sten na levi dodobra kaplja in uničuje/oži zasnežene prehode. Problematični sta dve mesti, povprečna naklonina žlebu je 40-45°.
27.4.2006: Begunjščica v dežju Dež, dež in še enkrat dež, ki pa snega ni pretirano namočil. Bolj se je spravil na 'skale', saj je v vpadnici vrha nekaj velikega na lepem popustilo in je vse skupaj s silovitim truščem zgrmelo proti Zelenici. V megli s Plazu nad Zelenico sicer nisva videla prav nič, je pa celoten hrušč Marijano odvrnil od nadaljevanja in mi je nemudoma ušla dol. Na vrhu se je dežju pridružil še mrzel veter, tako da mi ni bilo prav nič samotno...
23.4.2006: Grintovec z Jezerskega: Fritsch-Lindenbach Ko so FATovci zvečer objavili, da je bila ponovno presmučana najtežja smer pri nas (VII: res dolgo naju je matral 'firbec', kako v živo izgleda smučarska sedmica), nama je globoka želja samodejno odredila turo, da nemudoma izkoristiva sneg, ki je samo za enkratno uporabo, kot je po spustu zapisal Davo Karničar. V kopnem smer sicer poznava, a naju je v snegu zatem pričakala čisto druga zgodba. Lepša, a tudi bistveno bolj zahtevna... V 'občudovanju' razdejanja plazov v zatrepu Ravenske Kočne sva ulovila sobotne sledi in se desno ob steni Dolgega hrbta po vse bolj strmi grapi Malo žrelo, ki pada izza križa na Beštrovi špici (spomin na nesrečni Okrešelj), vzpela na Ravni, kjer naju je le pričakal trd sneg. Tu sva za sledmi izpostavljeno prečila na Zgornje Ravni in vstopila v središče divjega zimskega ambienta. Nemudoma sva vstopila v smer, ki je bila za naju čudovito markirana (Davu resnično najgloblja zahvala!) in z užitkom odpikala na prvi rob, kjer naju je pogled prikoval na mestu. Pred nama se je odprla dolga, skoraj vodoravna prečnica, ki je bila na pogled grozno strma in skrajno zračna. In v kopnem je tu čisto navaden sprehod! Preden sem uspel zbrati misli, je Marijana že prečila do ožjega dela in sem ji hočeš-nočeš pridno sledil. Takih prečnic čisto nič ne maram, gibanje ni naravno, vseskozi 'občuduješ' preveč zraka okoli sebe, za nameček je bilo vse skupaj zelo trdo. Zelo počasi sem prečil v desno, kjer pa začuda ni bilo oddiha, saj se je po kratki strmi vesini odprla še daljša prečnica v levo. Razdalja do Marijane se je le daljšala, ko sem korak za korakom počasi le 'priracal' do večje vesine v srednjem delu, kjer sneg ni bil več tako zelo trd. Nasploh strmina v smeri pod 50° ne pade nikjer, Davo je povprečno izmeril na 55°. Na vrhu vesine so naju sledi vodile desno, kjer se je že pod steno videlo, da bo tam ključno smučarsko mesto (za naju na srečo le plezalno, saj si glede smučanja nisva delala nikakršnih utvar - v planu je bil spust skozi Dolce). Kar dolg (večinoma prečni) prehod ni bil nič kaj bogato obložen, pravzaprav je bil ozek ravno za smuči in nič več (na horizontali po širini, na vertikali po dolžini). Zraka je pa tam kolikor si ga le hočeš (beri nočeš). Z neprikritim občudovanjem sva spremljala drzno smučino, ki je vodila s kirurško natančnostjo. Na ključnem robu je bila skopana celo polička, kjer je Davo odrezal majhno 'opast'. Nekako takole je bilo tam brati sledi: ...bočno drsenje navzdol na veliki strmini in po ozkem prehodu, nekaj prestopov, par metrski spust!! na poličko pri skrajni izpostavljenosti, še en spust!! do naslednjega robu... Po prehodu 'smo' nadaljevali levo navzgor na vršno vesino, kjer so sledi na lepem povedle prečno na rob, takoj nazaj in navzgor do stene, kjer so se risale sledi 'lahkotnih' zavojev. Pod spodmolom (pripravna luknja v snegu) je bilo sledi na lepem konec, prehoda v levo čez zadnji rob, ki pripelje v lahak svet pod Dolško škrbino pa ni bilo. Malo poprhano, malo požlejeno in 'astronomsko' izpostavljeno - nič užitnega! 'O ti hudiča, kva čva pa zdej!' Davo torej ni smučal z vrha, ampak 'le' izpod vršne stene. Torej je bil prehod lučaj nižje, kamor so vodile sledi, pravi, a očitno ni bil zalit. Nekaj časa sva cincala, dol po smeri si peš razen v nuji niti slučajno nisva želela, 'originalnega' prehoda nisva šla gledat, saj ga je že Davo odpisal, torej sva šla gor, kamor so se odpirali trije kaminčki in levi naju je sam povabil. Vso (resnici na ljubo - zelo borno) opremo sem vrgel nase, se znebil nahrbtnika in naskočil najin 'kvazi' kaminček, ki se je od blizu izkazal za skoraj navpičnega, s krušljivo skalo, majavimi oprimki in kjer sta za nadlogo skrbela sneg in požled. Že sam vstop je bil zabeljen, s cepinom sem udrihal za zdravimi oprimki, se gvozdil in vlekel navzgor, ter se uspel na dveh rogljih tudi dobro zavarovati. Višje sem cincal z nadaljevanjem in se srečno odločil za zvestobo ravni liniji ter se čez in okoli smotane večje gladke skale počasi prigoljufal do snega, odkoder sem v levo prečil na rob in s 30 metrsko vrvjo ravno še dosegel ogromen rogelj, ki je bil tam kot ustvarjen za varovanje. Po daljšem času se je za mano vsa zmahana in otovorjena z 'antenskim' nahrbtnikom prikobacala Marijana. Splezal sem nazaj dol v votlino, pobral še svoj nahrbtnik s smučmi in se z 'zadnjimi' močmi ravno še zvlekel čez, saj je s tako okornim in težkim prašičem presneto težavno plezati. (Takih mešanih težav ne znava oceniti, podobna primerjava v kopnem bi gotovo dala štirico.) Nekaj časa sva še lovila sapo, pospravila opremo in se sprehodila še teh nekaj 'tako otročje lahkih' metrov na Dolško škrbino, kjer naju je pozdravilo sonce in za nebodigatreba tudi oddaljeno grmenje, a je bil vrh Grintovca čisto preblizu. Običajna smer (tudi smučarska, IV) iz Dolcev na vrh se oklene strmega žlebu levo od vpadnice, ki privede točno na vršne jeklenice in ki so po najini izkušnji le malokrat ustrezno zalite (celo 'obilnega' leta 2001 sva morala pri spustu tam sestopiti peš). A sva nekoč 'raziskala' tudi manj znano alternativo, ki jo je (vsaj od zgoraj) težje vdeti in ki poteka desno od vpadnice vrha. Je nekoliko lažja (nekje med III in IV) in predvsem je hitreje ustrezno zalita. S škrbine sva tako potegnila desno navzgor na večjo vesino in navzgor na stranski rob, kjer sva prestopila desno v plitek žleb, ki naju je pripeljal na Streho nekaj 10 m pod vrhom. Na hitro sva ob spremljavi mešanja sonca, oblakov in grmenja odmaglila po pristopni smeri v Zgornje Dolce, po vse bolj ubogih prehodih nadaljevala v Spodnje Dolce in z enim štrikanjem dosegla pastirski prehod, ki je bil kopen in sva morala peš. Kot vedno je bil prehod v Suhi dol tudi tokrat konstantno siten, pod njim sva za konec po plazovini lahkotno odsmučala v gozd, kjer sva še malo poflikala... Nekatere fotke so slikane v 'nemogočih' položajih, tako da je možno, da katera tudi malce visi - in da je v resnici še bolj strmo ;)
22.4.2006: Hribi nad Kranjem S kolesom po luštnih in manj obiskanih potkah čez hribčke in dolince v trikotniku Kranj - Škofja Loka - Jelovica je čista gorskokolesarska naslada. Tokrat smo po nam že 'odkritih' poteh vozili preko Šmarjetne gore, Jošta, Mohorja in Planice. Izlet je bil naporen za dobrih šest ur, kjer se je pribrcalo za slaba dva tisočaka višine. Vse skupaj je bilo večinoma kar našpičeno (okoli kolesarskih petic in šestic), cestam smo se pa skoraj v celoti umaknili, le Pikica je pod hruškami povsem omagala in nama je predčasno ušla domov. Le kaj smo v idealnih razmerah za smučanje počeli na kolesu? Material je 'pokleknil'... 20.4.2006: Kladivo Imava neke 'neporavnane račune' s Tomazinom in sva popoldne šla pogledat na Kladivo, kako kaj izgledajo stvari na severni strani. Žal je bil gnoj odvraten, tako da nisva nič prida pokukala čez, ampak sva nadvse previdno ušla nazaj na jug, pri čemer sva s pobočij odpihnila ogromne količine mokre brozge... 17.4.2006: Mala Martuljška Ponca, JZ greben Iz Velike Dnine sva prečila levo do vznožja grebena in po vse bolj strmi vesini dosegla rob, kjer se je najina pravljica pričela. Smer je bila naravnost ljubka, prehodi v levo in desno so se odpirali sami in najbolj naravno nadaljevanje je bilo vedno tudi najboljša izbira. Razmere sva imela za vzpon idealne, tako da sva brez napora 'odpikala' do presneto ostrega vrha (2502 m), kjer prostora skoraj ni, za dve riti se ga je pa našlo. Malo naju je zaradi trdote vseskozi mučila misel na spust, saj je smer zelo zračna, strmina ne popušča, vse skupaj je tudi dodobra izpostavljeno, kajti pogledi vseskozi že po nekaj metrih 'lahkotno' zdrknejo v dolino. MMP naju je 'ujela' pred tednom, ko sva jo ugledala z vršnega JZ grebena VMP. Pravilna, naravnost vrtoglava ostrica s strmimi in povsem zalitimi vesinami naju je v globokem občudovanju prikovala na mestu in sva ji obljubila skorajšnji obisk. Na spisku sva zatem našla podatek o smeri (Južni greben, IV, S5-, 250 m), ki ga popravljava in dopolnjujeva na: JZ greben, IV, S5-, 45°, izpostavljeno, 400 m: Iz Velike Dnine po vesini desno od vznožja JZ grebena MMP na rob, kjer prestopimo levo čez greben in se vzpnemo do skalne zapore, kjer spet prestopimo nazaj čez rob na gredino in po njej nadaljujemo do njenega konca, kjer se v levo odpre strm žleb. Po njem na vršne vesine, odkoder je do vrha možnih več variant. Smer dodatno kot nalašč premore pomladansko zaščito, saj sonce čez (točno 100 m) višjo sestro pokuka šele okoli desetih. V soboto so svoje pristavili še oblaki, tako da sva na vrhu počakala čez enajsto, ko je vse skupaj ravno za las odpustilo. In res, brez kančka pretiravanja sva ujela 'božanske' razmere, tako da se nama je med spustom kar samo smejalo. Smer je bila tekoče smučljiva, tudi ledene plošče v ključnem delu (žleb ki iz 'srednje' gredine vodi na vršne vesine) so popustile, tako da težav ni bilo prav nobenih. Začuda se tudi izpostavljenosti pri spustu v takih razmerah ni prav nič čutilo in sva v srcu glasno privriskala v Veliko Dnino. Tu sva močno cincala z nadaljevanjem, razmere naprej v dolino so bile namreč idealne, midva sva imela pa še eno neskromno in 'davno' željo v obliki spusta čez Kotle na martuljško stran. Žal sva vse skupaj precincala in se lakomno odločila še za Kotle, tako da sva škrbino med Poncama v besni furiji globokega gaženja in v upanju dobrih razmer na drugi strani dosegla v vsega slabe tričetrt ure. Dobrote je bilo pa za ta dan očitno prepolno čašo, saj naju je na drugi strani po uvodni skorji pričakal gnoj, po katerem je smučanje na strminah precej neužitno. Sama smer je sicer zelo lepa, zanimiv/težji je prehod iz Srednjega v Spodnji kotel (na levi strani), ki je kar strm. Skozi Kotle sva vseskozi sledila smučinam, ki so naju 'glih za glih' prismučale celo do gozdne ceste pri Ingotu, v dolini nama je pa prijazni domačin prihranil dolgo pešačenje do avta. Hvala vsem!
16.4.2006: Begunjščica iz Završnice Ravno sva se potikala po tistem koncu in sva v pričakovanju kratke turce zavila proti Tinčkovi koči, odkoder sva se usmerila proti Smokuškemu plazu. Tu sva sledila osamljeni smučini, ki pa je v vršnem delu (kjer se plaz razcepi) začuda odvila desno. Seveda sva ji radovedno sledila, a na grebenu potem nisva bila več tako navdušena, saj naju je do vrha (gor-dol) pod smučmi mučil gnoj...
15.4.2006: Koritnica - Rob nad Zagačami V vstopnem žlebu sva se za začetek pritoževala nad zoprno drčo, zatem pa razočarano obstala pod skokom, ki je bil pred dobrima dvema mesecema bolje zalit. Vrnila sva se nazaj in poskusila z obvozom po markirani poti, a je bila zelo izpostavljena ter strma prečnica že zjutraj povsem gnila in bi popoldne ob obremenitvi verjetno splazila čez prag. Poklapano sva se vrnila pod steno, ugotovila, da nama je ušla dobra ura, in se poslovila od Jalovca, saj enega od ključnih prehodov ne bi mogla odsmučati, peš pa že poznava... Po snežišču sva se spustila nazaj v zatrep Koritnice, kjer sem bil sam tako razočaran, da bi takoj odsmučal nazaj v dolino, a je Marijana po daljšem obotavljanju odločno potegnila v gmajno in zastavila v smeri škrbine Rob nad Zagačami, kjer še nisva smučala in je bila mišljena kot rezervna tura. Brezvoljno sem ji sledil med poškodovanimi drevesi, dokler nisva stopila na obširno krnico Ravnica med Mangartom in Jalovcem. Po njej sva nadaljevala vse do zatrepa V koncu, kjer sva se ob spremljavi kamnitega trušča odločila za edino dovolj varno varianto - povsem levo zarezo obsežne škrbine Rob nad Zagačami. (Po izpostavljeni gredini na srednje 'sedlo', kamor v kopnem vodi neoznačena pot do bivaka, poteka zahteven spust (V+, 100 m), ki pa je bil zaradi pozne ure prenevaren. Prav tako naju je iz zatrepa mamil žleb naravnost navzgor, kjer bi se dalo pristopiti na večjo vesino, odkoder bi bil možen vzpon na Kotovo špico, a naju je raketni izstrelek hitro ohladil.) Iz zatrepa sva tako v levo po bolj strmem prehodu nadaljevala na obsežno snežišče pod grebenom, se usmerila čisto levo in po žlebu prigazila na ostro škrbino v še bolj zašiljenem grebenu (10-20 m visok izstopni del ima nekje 50°, dobrih 2150 m). Na hitro sva odsmučala dol in brezskrbno uživala v veselcu, dokler v spodnjem delu krnice nisva padla v gnoj. Po bitki z gozdom in plazom sva se nekaj časa še dričala po cesti, potem je bilo treba peš do avta, kjer naju je čakal še najzahtevnejši del celotne ture, saj nama je avto zjutraj 'padel' v sneg... Kar lušten in zelo samoten TS, samo pristop iz Koritnice v krnico je pa dolg!
13.4.2006: Storžič, Kramarjeva s Črnim grabnom Lani v aprilu sva zlezla Kramarjevo smer v povezavi s Črnim grabnom, ki pa takrat niti najmanj ni bila smučljiva, saj so bili vsi trije skoki kopni in pravzaprav nisva verjela, da so lahko prav vsi zaliti, posebno spodnji! Ocena smučarske smeri Kramarjeva - Črni graben je V, mesto S6, 700 m. Smer je smučarsko-alpinistični 'hit' letošnje sezone (vsaj 20 spustov) in sva jo morala tudi midva 'pod mus povoziti' - ampak strogo med tednom, ko tam ni neznosne gužve. Tako sva popoldne povlekla čisto samotno gaz na Storžič, saj je novi sneg v spodnjem delu povsem zamedel sledi. Vstopnega skoka zares kar ni bilo, kajti bil je povsem zasut, skok pod bivakom je prav tako pod snegom in enako tudi skok v Črnem grabnu. "U ko'j fajn!", sva si dala duška ob misli na spust, a naju je na tla takojci pribil siten in presneto izpostavljen prehod iz grabna čez rob na široko gredino pod Gradom (v danih razmerah najtežje mesto smeri). Novega snega ni bilo več v takih količinah in še ta je bil neenakomerno spihan, pod njim pa trda, pomrznjena podlaga, tako da sva 'plezala' po ledenih ploščah (od 'oka' 45-50°), občudovala vrezane smučine in čez rob prestopila po zgornji varianti, ki s te strani deluje mnogo bolj užitno kot spodnja, ki je bila le bolj poprhana. Gredina in vršni del Kramarjeve grape sta bila sicer večinoma kar trdi/pomrznjeni, a naklonina tam že precej uplahne, tako da sva bila na vrhu precej sproščena. Spust z vrha je nudil odlično ogrevanje za trd izstopni del grape pod grebenom, zatem je sledila bolj mehka smuka do Gradu in mestoma pomrznjena in vse bolj strma gredina, ki naju je pripeljala do ključnega mesta. S te strani pa kot nalašč spodnji prehod deluje mnogo bolj obetavno in tudi nekatere sledi so vabila tja, tako da nisem dosti pomišljal in že sem bil na robu, kjer pa sem nasedel na gladkih ploščah. Nekaj sem še motovili, a mi je spodnjo smučko vztrajno odnašalo, tako da sem se čisto, čisto počasi in nalahno vrnil nazaj čez rob. Zatem sva se lotila gornjega prehoda, kjer se je potrebno najprej dvigniti za dober meter, kar v taki strmini in ob še večji izpostavljenosti ni ravno mačji kašelj in sva zadevo zmogla tako, da sva se gor potegnila na cepinu, ki se ga je dalo krasno zabiti v trdo podlago. Z robu potem začuda ni bilo več take sile, najprej malo strmega drsenja, zatem sem prečil nekaj metrov v desno (občutek manjše izpostavljenosti), a me je ledena plošča v trenutku prestavila meter-dva nižje, kjer so robniki zagrabili in bolj previdno sem nadaljeval do grabna. Marijana se je pa uspela ploščam povsem umakniti in je 'oddrsela in odstopicala' po manj izrazitem robu. Nižje posebnih težav nisva več imela, saj je mehak sneg poskrbel za varnost. Zanimiv je bil še spodnji skok, ki sva ga med lednimi in skalnimi ploščami brez težav bočno oddrsnila, pod steno sva se za nagrado povsem sprostila na čudovito smučljivem gnilcu. "Hej, juhej...!"
9.4.2006: Iz Špranje mehkobno v Zajzera Sonca sva imela v soboto dovolj, tako da sva iskala severna pobočja, ki naj bi bila zaradi pršiča po možnosti tudi 'visoko ograjena'. Na koncu sva pristala v Zajzeri, kjer naju že dolgo vabi spust s Špranje in kjer sva bila že trikrat na obisku v zimskih razmerah, a v spodnjem delu nikoli ni bilo zasneženo. Pešačenje je pa tam zaradi velikih razsežnosti 'duhamorno' in prav vsakič sva pri tej tlaki sanjarila, kako bi se bilo lepo lahkotno spuščati na smučeh. V nedeljo je bilo potem še bolj luštno kot v željah: zgoraj lahkoten in globok pršič, spodaj ugodni gnilec. Sam TS je prijetno razgiban, pobočja so razsežna, ambient divji in razen vršnega žlebu Škrbine Prednje Špranje je tudi povsem enostaven... S ceste (1000 m) po urejenih tekaških progah do zatrepa Zajzere in za markacijami levo v razsežno Špranjo. Krnico na višini 1300-1500 m na celotni širini prereže prag, ki deli 'Nizko' od 'Visoke' Špranje. Lahak prehod čezenj se odpira v levem delu, kamor se usmerimo 'poljubno za nosom' (markirana pot se čez prag vzpne na desni strani - zavarovano). Udobna in položna grapa nas pripelje na široka pobočja Prednje Špranje, kjer nadaljujemo desno navzgor (v levo na Škrbino Zadnje Špranje vodi Mojzesov žleb, ki sodi v domeno alpinističnega smučanja, III), dokler se na vrhu snežišča v levo ne odpre nekoliko bolj strm žleb, ki nas privede na Škrbino Prednje Špranje (2138 m). Tura je z izjemo krajšega vršnega dela žlebu (do 40°) delno zahtevna.
8.4.2006: V mišnici Velike Martuljške Ponce (2602 m) V poznopomladnem snegu sva že pristopila na vrh po smeri normalnega pristopa, a sva pred dvemi leti (prav tako aprila) tudi nemočno dojela, da se skozi vršni kamin/žleb niti pod razno ne da smučati. Še več, takrat naju sploh ni hotel spustiti navzgor in sva razočarano obračala. Tokrat sva vršni vzpon z mislijo na spust zastavila po smučarski smeri (IV+, S5+, 400 m), ki je glede na videno tudi smer najlažjega zimskega pristopa. Presenetljivo lahkotno in hitro sva bila na razcepu (2200 m), kjer sva iz Velike Dnine v levo odvila na JZ greben VMP. Na vmesni gredini (ki daleč v desno vodi proti 'normalnemu' kaminu) naju je obsijalo sonce, malce višje v strmem (mesta 50° in morda tudi več) in zelo razvejanem žlebu je bilo pa že vse gnilo (JV orientacija). Celo tako, da nama je pod nogami nekajkrat splazilo. Sam sem si ogledal možnosti prehoda v 'desnem kraku s spodnjo levo varianto' in tik pod grebenom preplezal nekajmetrsko ožino, kjer bi bilo potrebno sneti smuči. Marijana je raziskala levi krak, ki je bil dovolj širok, a z lepotno napako, da se je morala z grebena 'globoko' spustiti na drugo stran, da je obvozila zelo izraziti stolp (2421 m). Pravzaprav sva že tedaj spust po pristopni smeri zaradi nevarnosti splazitve južnega snega na strmih pobočjih prečrtala s programa in računala s povratkom po normalki. Greben proti vrhu nama je zatem, poleg obilice gaženja, postregel še z dvema težavama. Za začetek par metrov visoka pregrada, ki bi bila s skokom potencialno celo smučljiva, zatem pa presneto siten prestop robu v škrbini pod izrazitim Žandarjem (2568 m), ki pa niti slučajno ni bil smučarsko zalit. Vršni pristop nama je kar mimogrede ukradel dve uri in s tem tudi varen povratek po smeri pristopa. Normalka je zaradi JZ orientacije bolj varna, a je vbod v prehod, ki 'edini' vodi čez vršni prag presneto težko zadeti. Midva sva se zanašala takoj na prvo žogo in zasmučala v predvideni smeri in se kaj kmalu znašla v labirintu strmih žlebičev in ostrih robov. Poskusila sva v najbolj vabljivem žlebu, a se je nemarnež lijakasto zaključil, tako da čezenj nisva videla. Zatem sva se malček vrnila, poskusila v sosednjem, ki se je prav tako zaključil v lijaku. Za dodatno vzpodbudo nisva prav ničesar prepoznala, čeprav v kopnem tam iz izkušenj 'niti pod razno ne moreva zgrešiti'. Spustil sem se čisto do lijaka, prestopil na 'čudovito' izpostavljen rob, stegnil glavo in olajšano ugledal rdeč prusik. Previdno sem odpel smuči, a potem nikakor nisem utegnil splezati/spraskati do njega. Marijana je medtem še enkrat pregledala prvotni žleb, kjer pa ni bilo kruha, saj se je odsekano končal v globokem skoku. Ta čas mi je z varovanjem na smučeh (s sabo sva imela pomožno vrv, 30 m) uspelo splezati v dno mojega lijaka, tudi prusik sem dosegel, a navzdol vseeno nisem nič videl. Po razmisleku sva zatem poskusila še tretji žleb in se vrnila celo nazaj na greben. Tu sva zaključila, da nazaj po pristopni smeri pred večerom nikakor ne greva, saj so se takrat z JV pobočij že prožili plazovi. "Kva čva pa zdej? Ne vem! A čva nazaj? Ne vem! A čva še tm pugledat? Ne vem! A čva po špag? Ne vem!..." V normalki sva imela še nekaj časovnega okna in sva sklenila, da poskusiva s spustom. Dol se oba nisva smela spustiti, ker nazaj morda ne bi šlo, zato sem se s pomočjo vrvi (varovan na Marijano z roba nad prusikom) spustil v lijak in skozi strm kamin ravno dosegel ozek žleb, ki sem ga v sestopu hitro prepoznal za 'normalnega' in pod njim odložil smuči (vsega prehoda je skupaj za dobrih 30 m). Kamin sem nazaj grede preplezal in prepraskal varovan od zgoraj, se vpel v prusik, varoval Marijano, ki se je zatem po vrvi spustila kar po rokah in še sam po vrvi odfrčal čez kamin. Pod njim (z vrha VMP malodane tri ure) sva si v zavetju tako in drugače (predvsem drugače ;) dala glasnega duška, 'zabava' pa še ni bila končana. Pravzaprav se je vse skupaj tudi časovno ravno prav izšlo. Pobočja pod pristopnim JZ grebenom so bila medtem že vsa dodobra splazena, tako da sva bila dokaj varna. Na hitro sva odsmučala po 'vmesni' gredini (vsaka bolj strma flanka je pri obremenitvi splazila), vseskozi v območju splazenega pod stenami in se po prav tako temeljito splazenem prehodu spustila v Veliko Dnino, kjer sva zatem povsem lagodno odsmučala v dolino. In to celo po 'mokrem pršiču', ki je bil prav luštno smučljiv.
7.4.2006: Begunjščica na dušek Pršiča res ni bilo za zamuditi in sva popoldne neobhodno poletela na Begunjščico. Spustila sva se po Osrednji grapi in vse do podna uživala v izvrstni smuki. Brez dvoma je bilo vsaj za 'majka'... ;)
2.4.2006: Povnova dolina Povnovo dolino sem sam že presmučal, a sem se je lotil po pameti, kar pomeni iz Suhega dola! Tokrat sva šla po grapi gor in to z mislijo, da iz zatrepa poiščeva prehode ob Pallavicinijevem žlebu na vrh Jezerske Kočne (smučarska smer Streha poskusov, VI), v tem primeru bi seveda odsmučala v Dolce... Pristop po Povnovi je resnično 'grozljivo' dolg. Čisto predolgo prečnico sva sicer nekoliko ukanila s prehodom čez prag nekje v sredini (ko je zmanjkalo snega, sva se poslužila nama domačega ruševja), a so bile razmere obupne, saj je bilo že zjutraj vse m&m (= mehko in mokro ;). M je bila tokrat najin edini vlečni konj (v resnici le kljuse in še to napol crknjeno ;) in naju je nekako le zvlekla čez prvi prag v grapi, kjer se je vse skupaj povsem zasukalo. Podlaga je hipoma postala trda, zbudila sva se iz kome in se čisto drugače sukala navzgor. Ko se je v levo odprla poželjiva in vse bolj strma gredina (zgoraj 50° in več), sva jo na hitro oklicala za Pallavicinija (od spodaj sicer vabita dva kandidata, a je zgornji imel skok), zagrizla navzgor in 200 m višje na zračnem robu nekje na slabih 2400 m le začudeno obstala dobesedno sredi ničesar. Vrnila sva se dol, pokukala še v pravega Pallavicinija, kjer naju skok od blizu ni uspel prepričati in sva malček poklapano še enkrat odvila nazaj. Tako sva iz zatrepa Povnove doline po normalnem žlebu izplezala na glavni greben, na škrbino (2441 m) med 'uradno' Kokrsko Kočno in vrhom Na križu. Najtežji (najbolj strm) del smeri je prav izstopni žleb, kjer je bilo tokrat za 'zabavo' pomrznjeno. V udobno široki grapi je zatem sledil en sam neprekinjen, sproščen užitek sprva veselca in zatem še gnilca, ki sva ga nato še doooolgo časa odplačevala z namočeno prečnico, ki ji kar ni in ni hotelo biti konca, za nameček je bila le vse bolj gnila, nagnjena in izpostavljena. Pod prečnico sva še nekaj časa brodila po gnoju, dokler nisva zadeve očitno spet preplačala in sva pod steno v gnilcu ujela prav luštne zavoje...
1.4.2006: Krnička gora Smer normalnega pristopa s severa je hkrati tudi najlažji vzpon na vrh Krničke gore, ki je pravzaprav le SV predvrh Mrzle gore. Smer sva imela že dolgo na muhi, lani se nama je pa pri sestopu z MG na KG utrnilo, da bi se v dobrih razmerah mogoče dalo celo smučati prav z vrha MG. Prva ovira je že prag nad Belsko Kočno, kjer gredina s plazu v desno povede na zelo izpostavljeno prečnico. Zato sva na trdi/pomrznjeni podlagi toliko bolj nejeverno opazovala sledi predhodnikov (Jezersko sedlo je priljubljen TS), ki sta 'težavico' navzgor oddelala kar na smučeh. Midva sva si mimo jeklenic in zraka brez okolišanja pomagala s cepinom ter derezami in tudi če bi s seboj imela srenače, bi gotovo storila enako. Na koncu prečnice sva se usmerila levo navzgor in pod pečinami v levo čez rob prestopila v krnico med Krničko in Mrzlo goro. Iz zatrepa sva pociljala na sedlo, direktno k vznožju SV grebena Mrzle gore (normalka vodi po sistemu žlebičev v levo navzgor). Prehode sva si ogledala že globoko spodaj, še najbolj siten je bil izpostavljen prestop preko 'glave' na levi strani, kamor naju je usmeril edini še zalit prehod preko vstopnega pragu. Zgoraj sva pri prestopu grebena s pomrznjenega snega dobesedno utonila v namočenem gnoju. Sumničavo sva se razgledovala po obsijanih, strmih vesinah, ki so pod grebenom vodile na vrh MG in celo poskusila s pristopom, ki pa sva ga nekaj pod 2100 m zaradi nevarnosti splazitve opustila. Tako sva se prestavila na vrh Krničke gore (2061 m) in odsmučala po normalki. Največje težave so v vršen delu, kjer je potrebno z vesine zasmučati v žleb. Ponujajo se kar tri variante: zgornjo sva zamudila, M je odsmučal po srednji (najbolj strma), M pa po spodnji (najbolj luštna). Po žlebičih sva nadaljevala v prostrano krnico, kjer sva se nadivjala, prestopila v levo in nižje po namočeni prečnici v desno 'odčofotala' v dolino, kjer sva pri cestni zapornici nemudoma sklenila, da spodnji del 'čofotanja' pod gredino še enkrat ponoviva. Če sva čisto iskrena, morava dodati, da je k ponovitvi verjetno malček prispevalo tudi dejstvo, da je en nahrbtnik v dolino prijahal s strganim paščkom in brez cepinov... Podatkov o smeri in težavah nisva našla: Krnička gora, Z vrha v Belsko Kočno, III+.
30.3.2006: Tihotapska grapa Košute "Vraga, a sva tut u drugo zaston pršla?" nama je v škrbini Toplarja odzvanjalo v glavi ob pogledu na presneto trd/pomrznjen izstop Tihotapske grape (IV, 400 m). Vseeno sva se pripravila za spust, se počasi premaknila na levi (od zgoraj) izstop, ki je bil bolj užiten, še malo cincala, razpredala o najtežjem (= uvodnem) zavoju in potem 'junaško' zamenjala smuči in palice za dereze in cepin ter skočila pogledat razmere lučaj nižje v grapo, kjer naju je prijazno pričakal mehki napihanec. "Greva dol!" sem se odločil, zamenjal orodje in sproščeno presmučal izstop, ki pa Marijane kar ni prepričal in ga je 'pregoljufala' peš. Nasploh ji 'ledni' odstavki prav nič ne dišijo in se jih ogiba. Za lahkim napihancem je sledil vedno bolj moker sneg na trdi podlagi (20 in več cm), ki nama je smučanje zelo otežil. Takemu spustu se bolj nazorno reče oranje, saj dobesedno prekopljemo snežno podlago. Za nameček je bilo potrebno na strmih odsekih (45°) previdno obremenjevati, saj tak 'gnoj' pod smučmi rad splazi. Izpostavljen prestop sredi smeri je bil kar užiten, v spodnji grapi je bilo pa smučanje zaradi manjše strmine in udobne širine vse bolj lahkotno. Na plazu celo uživaško, dokler nisva pod steno dokončno zavrla (snežišče pod Hanjževim sedlom, 1450 m). "Kam čva pa zdej?" sva ob petih popoldne modrovala spodaj. Nazaj gor po smeri nama kar ni prijalo, saj je bilo Hajnževo sedlo (1701 m) čisto preblizu. "Če pa šibava in se ne zatakneva greva lohk poj čez zajle tut na Velki vrh!" in ker še nisva smučala prav z VV, je prevagalo ter sva šla, zavarovano pot sva pa v zimskih razmerah tudi že prebavila in je bila v snegu prav luštna, a tudi presneto zračna. Do sedla sva se v gnoju pošteno nagarala, prek jeklenic, klinov in žlebičkov je šlo potem hitro, višje sva na zasneženi vesini 'lahkotno' odvila levo od poti in iskala zalite prehode naravnost na vrh, kar pa se nama je na ključnem mestu izjalovilo (kopen skok), tako da sva se za konec tudi psihično natelovadila. Spust z vrha je bil zatem presenetljivo užiten, na planini naravnost uživaški in prav tedaj je ob sončnem zahodu neponovljivo zažarelo za Triglavom in se čarobno prelilo čez robove... Popoldanska: 13:30 - 19:30. Matizovec - Kofce - Toplar - Tihotapska grapa - Hajnževo sedlo - Veliki vrh - Kofce - Matizovec.
26.3.2006: Koštrunove špice, 2502 m Po cesti na Viško planino sva začuda imela pomrznjeno, tudi v nadaljevanju je bilo trdo še vse do veličastno izpostavljene police, ki v kopnem ponuja udoben sprehod h koči Corsi, v snegu je pa na njej čisto druga pesem. Previdno sva potegnila smučino v še nedotaknjeni belini, a na najbolj ozkem delu sva po pameti za kratko raje nadaljevala peš. Za lagoden sprehod je zraka čisto preveč in predvsem je čisto preblizu... Nad kočo sva pod pečinami Viša nadaljevala v levo po grapi (slabih 40°), ki pada z Mojzesove škrbine (Škrbina Zadnje Špranje, 2271 m) in par deset metrov pod njo odvila po izpostavljeni gredini v levo, dokler se navzgor ni odprla obsežna vesina, ki naju je prek strmega žlebu (45° in več) pripeljala na greben, ki se od Mojzesa pne na vrh. Lučaj višje se le ta združi z vzhodnim grebenom, kjer se teren položi in se prično vrstiti vršne glave Koštrunovih špic. Zaključila sva na 'predšpici', kakih 10-20 m pod glavno špico, ki ni smučljiva. Nekaj časa sva še cincala s peš pristopom, a sva se mu odpovedala v korist bolj zgodnjega spusta, ker si za vrat nisva želela neželjenih pošiljk gnilca. Po spustu z vršne glave sva zaradi nezalitosti za kratko prečila na severno stran, kjer sva po izpostavljenem in ravno še zalitem pobočju prismučala na greben, odkoder sva se spustila po pristopni smeri. Spust na Mojzesa sva glede na spisek opravila po Vzhodni steni, V-, 300 m. Nadaljevanje po udobni grapi do Corsija je 'narisano' v Candolinijevem vodničku in je bistveno lažje (recimo III-), polica pod Kapno steno je bila pa spet bolj zahtevna. Predvsem psihično, saj padca ali zdrsa ne sme biti... Pestra tura, sončno lahkotna in presenetljivo ambiciozna, saj sva zjutraj lenobno dremuckala celo v zatrepu Bavšice. Od Corsija je možen tudi spust direktno na Viško planino, a ga ne poznava. Nad Viško planino je priljubljen in lahak TS s Škrbine Prednje Špranje, cesta je pa dovolj strma za divjanje, celo preveč, saj se zna v gnoju hitro uloviti v globoke pasti, kar sva tudi neprostovoljno izvedla.
25.3.2006: Veliki Nabojs (Nabojec, 2313 m) Da je Nabojs smuški vrh, sva spoznala lani, a takrat za spust ni bilo dovolj zalito. To je očitno kar pravilo, saj sva navkljub s snegom obilni zimi razmere komajda ujela za smučljiv rep, ki bo čez teden dni že čisto preveč gol... Iz Žabniške krnice proti Nabojsevi škrbini (1970 m), lučaj pod njo (1900 m) v desno na strmo rampo in po njej vseskozi ob steni naravnost navzgor do zapore, ki se ji umaknemo s kratko prečnico v desno (najtežje mesto). Teren se nekoliko položi, mi pa vseskozi pod (!) grebenom prečimo prek nekaj zaporednih robov daleč v levo in med njimi ubiramo prehode (grape, vesine,...) navzgor. Šele ko ugledamo vršno špico (križ), se vzpnemo na sam greben, ki ga dosežemo tik (5 m) pod vrhom. V levo na vrh nas povedejo jeklenice in klini. Spust v krnico je bil naravnost lušten in glede na razmere tudi presenetljivo lahkoten, čeprav sva se pri vzponu vseskozi sumničavo pogrezala v 'namočen gnoj'. Smer bi ocenila (podatkov o spustih ni) s IV, do 45°, izpostavljeno, 400 m.
24.3.2006: Lenuh in greben Begunjske Vrtače Vzhodni greben Begunjščice sva parkrat že imela na 'smuški muhi', a zgoraj kar ni bilo pravih razmer. Pozimi sva ta 'od gornikov pozabljen' greben že prehodila, tako da sva vedela, da bi bil smučljiv, izkazal se je pa za naravnost luštnega... Šentanc je bil presenetljivo trd, tako da sva se samodejno usmerila proti vstopu Lenuhove smeri, kjer sva z veseljem uzrla, da nama je nekdo podaril stopinje. Sneg nad napoko v direktnem vstopu nama je po par neuspelih poskusih ravno še omogočil poteg navzgor, višje so bile razmere nasploh odlične in stopinje so naju vodile več ali manj po žlebičkih naravnost navzgor. Lani sva se namreč v Lenuhu dodobra naigrala in v srednjem delu splezala levo varianto, ki je bila presneto strma... Spust z vrha Begunjske Vrtače (1993 m) sva zastavila lučaj pod grebenom na južni strani, kjer je bilo navkljub pozni popoldanski uri povsem trdo. Prva orientacijska točka nama je bila izrazita grebenska glava (1898 m), zatem sva ciljala na prehod, ki se pod visokimi pečinami umakne zelo izraziti skalni čukli (1826 m), a sva prečnico zaradi izogiba večjim lednim ploščam zamudila, tako da sva prehod prek bolj našpičenih robov našla šele dosti nižje. Še zadnjo prečnico sva povlekla v gozdu, ki naju je pripeljal na sedlo ob izraziti rami, ki je zadnja orientacijska točka (1521 m). Tu sva zasmučala na drugo stran grebena, kjer sva po plazu, ki se izteče točno na parkirišče, privijugala v dolino. Smeri začuda ni na spisku alpinističnih smukov, čeprav je povsem tekoče smučljiva, ponuja obilo 'odprte' smuke, smučišču se docela umakne, a je tudi 'vsem na očeh' in je bila zagotovo že presmučana. Strmina je skoraj povsod blizu/do 40° in ne popusti vse do konca. Begunjščica, Vzhodni greben Begunjske Vrtače, III, do 40°, 900 m.
19.3.2006: Krn z juga Odkar sva pričela s TS naju po malem vedno vabi slika v Jenčičevem vodniku, kjer med skalnimi rebri na južnih pobočjih Krna nemoteno uživa osamljeni jezdec... Poročilo na TKG je tako prišlo kot naročeno in sva z veseljem ugriznila. Z izhodišča (planina Kuhinja, 1000 m) naju je pričakal silovit pogled na ogromno razsežnost južnega pobočja, takoj zatem pa še bolj siloviti ostanki plazov, ki so planino le za las pustili pri življenju. Pod osrednjim delom, ki ga prekinjajo pečine in se jim običajna smer umakne daleč v levo, sva sledila stopinjam v plitvo grapo (slabih 300 m, slabih 40°), ki se je presenetljivo izkazala za od spodaj nepredstavljivo široko in naju dostavila na vršno pobočje pod zavetiščem, odkoder je le še skok na vrh, kjer bogati razgledi na celotne Julijce v lepem vremenu ne izostanejo. Po čudovito odjenjanem snegu (zgoraj malce preveč, spodaj pa bolje zagotovo ne bi moglo biti) sva odsmučala naravnost navzdol. Ker si od spodaj nisva podrobno ogledala številnih grapic med skalnimi rebri v srednjem delu, sva se zadovoljila kar s pristopno grapo, kjer je bilo prav udobno...
18.3.2006: Krniška glavica (Jof di Somdogna, 1889 m) Tura je opisana v Candolinijevem vodničku (Gruppo del Montasio, delno zahtevno), poteka pa v okviru markirane poti iz Zajzer in mimo koče Grego na vrh. Do koče je očitno vedno uhojeno, nadaljnja smučina izpred tedna nama je pa pri 'Jezercu' utonila pod napihanim snegom. Začuda sledi niti v gozdu niso bile sledljive, tako da sva lagodno vlekla svojo špuro. Nad jezerom je tudi orientacija bolj zapletena, a se najbolj naravno nadaljevanje vedno izkaže za pravilno, kar nam potrjujejo redke markacije. Sam vršni vzpon po grebenu je celo presenetljivo izpostavljen, razgledi so pa naravnost božanski. Prav zaradi njih sva turo tudi izbrala, saj sva si hotela od blizu ogledati nekaj najinih zelo željenih ciljev. A 'presneto' sonce se kar ni in ni hotelo prikazati, tako da nisva videla prav nič! Razočarana sva brezvoljno obsedela na vrhu in zaman upala na spremembo... Spust je bil za konec celo presenetljivo lušten. Gozd je dovolj redek, mestoma so pa veje zelo prožne, tako da je zaščita priporočljiva. Pod kočo se da smučati tudi direktno navzdol v dolino (s težnjo v levo), kar sva z užitkom raziskala.
12.3.2006: Goli vrh za Grintovci Goli vrh nad Jezerskim (1787 m) ni splošno poznan TS cilj (v vodničkih ga ni), med domačini je pa priljubljen. 'Koroški' Matjaž je celo zaljubljen vanj, saj je malodane vsak dan na vrhu in prav on pozimi vztrajno utrjuje gaz za pešce, ki sva jo uporabila pri vzponu - dosledno vseskozi po markirani poti. S smučmi je šlo po in ob gazi večinoma dovolj lahkotno, vmes smo se pozdravili z neutrudnim Matjažem, nad Jenkovo planino je bilo pa veselja kmalu konec, saj je za hojo na smučeh prestrmo in pregosto. Nekje na polovici naju je ujel domačin (jasno - v tekmovalni TS opremi), nekaj časa smo se še družno trudili na smučeh, zatem smo odnehali in nadaljevali lepo peš. Razgledi z dobesedno golega vrha na Grintovce so nedvomno najlepši, kar jih ponuja njihovo S obličje. Ne predaleč, ne preblizu, le Baba se štuli tam, kjer bi ji ne bilo treba ;) Po uživanju na vrhu sva se spustila za sledmi domačina in smer, ki nama jo je odkril, je bila prav luštna, pršič pa še bolj. Priporočava! Opis TS, spust: Z vrha se spustimo na avstrijsko stran, sledimo čistinam in vzporedno z grebenom vijugamo po redkem gozdu. Na primernem mestu prečimo desno na bolj poraščen hrbet in se spustimo na sedlo. S planine sprva prečimo v okviru markacij, ko te zavijejo navzdol po pobočju, nadaljujemo s prečenjem do (redko poraščenega) grabna po/ob katerem privijugamo na izravnavo, kjer dosežemo markacije in vlako. Le te vlako kmalu zapustijo, mi pa ji sledimo vse do velikega prodišča. Neposredno pred njim jo urežemo desno navzdol po hosti in nižje po vlaki prismučamo na cesto...
11.3.2006: Še dvakrat na Monte Cocco Ker v glavi ni bilo nič konkretnega, razen obeta dobre smuke, sva samodejno končala pri 'gamsovi oštariji'. Žal šele opoldne, saj so vremenarji nekoliko zamočili in nama je sonce ojužilo sneg, pri drugem spustu je pa v senci že začelo zmrzovati... Smuka je bila vseeno dobra, resnično bogati razgledi so se nama pa na vrhu Kolka tokrat prvič razodeli.
4.3.2006: Viševnik Namesto pršiča sva ob spremljavi goste megle, sneženja in silovitega vetra zadela povsem spihano vršno pobočje. Začuda tudi spodaj v gozdu ni bilo globoke/mehke smuke, ker je bil 'kvazi' pršič bolj 'grabljive' sorte...
3.3.2006: Kolk (Monte Cocco, 1941 m) naju je s Pikico prisrčno gostil že lani, tokrat se nam je v lovu na pršič pridružil še Andrejček. Bilo je luštno mehko, braniki še stojijo in so nas pritegnili še bolj temeljito...
1.3.2006: Okoli Belih peči Na Trupejevo poldne greva vedno v pričakovanju zimske pravljice, tudi tokrat naju je prijazno sprejela. Iz Železnice sva od lovske koče odvila levo na razgledni Z greben (to varianto nama je razkrila strokovnjakinja za hribovske otroke ;), kjer do vrha v sončnem vremenu le uživaš. Z vrha sva se spustila na sedlo z Belimi pečmi in odločno odsmučala na drugo stran, ki sva jo sicer že večkrat nameravala, a sva se vsakič po sili razmer zadovoljila z normalko. Bilo je božansko... Tereni so bistveno bolj smučarski, in ker ni bilo posebne nevarnosti plazov, sva se lahko držala pobočij Belih peči, ki so prostrana in ravno prav nagnjena za brezskrbno uživanje. Pred spustom v strugo Žlebnice sva v nasprotju z zamedenimi smučinami vztrajala na desnem bregu, dokler se navzdol ni odprla strašno zapeljiva gozdna strmina (blizu 45°), kjer sva okusila malodane neprekosljivo smuško slast. Ob strugi je šlo bolj na 'oštro', zatem so naju smučine povedle levo ven iz grabna do vlake in po njej za kratko do odcepa gozdne ceste, ki je vodila v smeri planine Grajšce, kamor sva zastavila z drugim vzponom. Po cesti do struge Hladnika in vseskozi po glavnem kraku na izravnavo, kjer sem si ob čakanju na 'krotilca psov' s pomočjo zemljevida ogledal nadaljevanje in za konec kar tako za hec pokukal še na kompas, ki je začuda kazal za 90° obrnjeno sliko in mi razkril, da sva verjetno na sedlu Velika trata med Tišlerico in Laskovcem, 1650 m. Glede na vabljiv puhec sva se odločila za SZ pobočje Tišlerice, 1757 m, in zadela v nulo. Spust v danem trenutku je bil resnično fenomenalen in še slajši od 'malodane neprekosljivega'. Po dolgi cesti sva le še oddelala neobhodno tlako za tako čudovita in povsem samotna doživetja v naravnost čarobnem ambientu. V vodničku 55*K nama je Klinar pri turi na Kresišče doma postregel z: "Razcep poti, kjer gre leva na Grajšco in desna na Veliko trato, bomo verjetno zgrešili, vendar brez škode nadaljujemo..." Torej sva vendarle ubrala 'normalko'...
28.2.2006: Viševnik Zdaj, ko sem uresničil nedeljsko grožnjo in upepelil vso opremo, ki mi je letos malodane razpadla, je bilo potrebno poskusiti novo: smuči, vezi, pse. Nenavaden občutek, avtomatizmov še ni, uvodni vtisi odlični... Na vrhu sva dolgo cincala, če ne bi zasmučala na Srenjski preval ali po 'Široki' grapi pod Jezerca, a se nikakor nisva uspela prepričati. Po spustu z vršne glave sva 'grobo' preizkusila snežno odejo (točno v vpadnici vrha, kjer je najbolj strmo in se sonce tudi najbolj upre), ki je proti vsem pričakovanjem (sneg ni deloval posebno namočeno) izjemno močno splazila. To nama je odgnalo prav vse dvome in sva po čudovitem pršiču mehkobno nadaljevala v okviru normalke. Nad smučiščem sva se tokrat dala zapeljati smučinam desno v gozd, ki se je izkazal za zelo lepo smučljivega.
26.2.2006: Ženiklovec ali Veliki Javornik je prav tako TS klasika, ki sva se je dosledno ogibala. Na spletu sva brala o zaprtih zasebnih cestah in sva ubogala Poljanca (Turni smuki) ter štartala iz Lomščice in se prek številnih ograj/plotov končno prebila na zasneženo cesto, kjer sva zatem naštela štiri avtomobile ;) Za zabavo so se mi že na cesti pošteno potrudili psi in z zagnanostjo niso prenehali vse do vrha, a sem bil vztrajnejši, bolj neusmiljen in jih pod vrhom v pomanjkanju 'šraufizmov' že povsem mirno natikal nazaj tudi na vsakih par minut. Z dolgočasne ceste naju je na (Gabrčev ali Reberčev?) rovt zvabila gaz, nad njim pa čudovita flanka, ki sva jo napadla že gor grede, da je nazaj 'pa ja ne bi' zgrešila. Nad čistino je sledil preboj skozi goščavo (z obvezno ograjo ;) in že sva se znašla na vršnih vesinah nad planino Javornik. Smuka je več kot odtehtala vse muke 'psovanja'. Vršno pobočje je ravno prav nagnjeno za mehko in brezskrbno vijuganje v pršiču, strma vesina nad rovtom je bila v danih razmerah prav tako čudovita, tudi mimo Rekarja je šlo čisto spodobno, samo ograj je bilo pa odločno preveč...
25.2.2006: Dovška Baba Teče najina sedma turnosmučarska sezona, a naju Baba navkljub (verjetno pa ravno zato) slovesu morda celo najbolj priljubljenega turnosmuškega cilja doslej nikakor ni uspela zvabiti. Tokrat sva šla bolj za hec pogledat, kam romajo silne množice. V tipični 'družinski idili' sva z Dovjega odrinila v četrturnem razmaku in ubrala vsak svojo smučino. Sam sem sledil cesti in za Blaščevo skalo odvil s smučinami, ki so vodile čez senožeti. Višje sem nekje očitno zaštrikal, saj sem moral v neprijetno strmem gozdu nekaj deset metrov oddelati peš, na Ravnah sem spet ujel udobne smučine, vseskozi sem se pa boril z zoprnimi coklami, dokler mi na dolgem cestnem odseku ni odneslo pokrovko in sem pse potegnil dol, temeljito očistil ter zalimal nazaj. Dovška Rožca me je zatem navdušeno sprejela z vetrom in tako meglo, da zapihanim smučinam nisem več uspel slediti, za nameček je odpadel pes, a sem tudi z enim prišibal do koče (z Dovjega v močno zastavljenem tempu ob vseh nevšečnostih v uri tričetrt), kjer sem se na dolgo pregovarjal z odlimanim psom in končno le zarezal v megleno nadaljevanje, ki sem ga bolj slutil. Tu in tam sem celo dosegel zapihane sledi, a jim v nikakršni vidljivosti nisem uspel slediti. Po primernem času za dosego vrha sem se znašel na nečem bolj ostrem, slutil večje opasti, pretipal nekaj metrov naprej/navzdol in po nekaj nadaljnjih minutah obtičal na podobni grebenski grbi. Ob priliki žirafovskega stegovanju vratu čez opasti je nenadoma naredilo 'wuuuf' in osvajanje vrha Babe je bilo zaključeno, dasiravno prav veliko ni več manjkalo. Odsmučal/odtipal sem navzdol, kmalu presenečeno odvijugal iz megle in Rožco dosegel skupaj z zamudnico, ki se je na veliko zabavala z alternativno smučino, ki jo je zavedla Z od Blaščeve skale (mimo križa) in se ji iz zavetrnega brloga kar ni ljubilo na vrh, pa sva 'odmaglila' navzdol...
19.2.2006: Vihravi Vranček Zajmenovih peči Plaz pod Zajmenovimi pečmi (na kartah imenovan Vranček), ki za zadnjim predorom ljubeljske ceste na desni strani priklene pogled, se nama že dooolgo mota po glavi, pa nekako nikoli ni bilo pravih razmer, morda sva bila pa le midva preveč izbirčna. Enkrat sva ga na pragu poletja (30.4.03) sicer že skusila pri sestopu z Zajmenovih peči, kamor naju je zvabil navkljub precej pozni uri. Zgornji del (ozka in precej strma grapa) je bil izjemno 'vijugast in razcepljen' (v kopnem 'skrajno' podrt), zatem se širok plaz v naletu strmo zažene v dolino. Takrat se nama je strašno dopadel in sva ga naravi primerno imenovala Vihravi Vranček... Neugnana smučarja Jurij in Aleš sta naju pred kratkim vzpodbodla z obiskom v pretrdem Vrančku in sta ga zapustila še deviškega in tak je, kot vse kaže, počakal na naju. Na spisku alpinističnih spustov ga namreč ni, a je resnično malo verjetno, da se ga ni še nihče lotil, ko je vsem na očeh. Prvi pogled na plaz je bil katastrofa (spodaj je na več mestih zaradi nočnega deževja splazilo do tal), od blizu je bilo vse skupaj le še slabše. Ko se je plazni stožec ožil, sva prešla mejo sneženja in na vstopu v grapo so bile razmere vse boljše. Novega snega je bilo 20 cm, zgoraj v grapi pa bistveno več (60+ cm) in je bil fantastično sprijet, grapa vseskozi v senci, tako da nevarnosti plazu ni bilo. Le 'presneto' sonce, ki si ga tokrat nisva prav nič želela, je povzročilo, da so tu in tam kepe priletele v žleb in se v manjših plazičih kotalile navzdol. Izstop na greben ni bil ravno zalit, zato sva temeljito študirala in preskušala izstopno linijo, na koncu pa čez skale splezala kar naravnost navzgor. Marijano moja študija ni ravno prepričala in je sestopila čez skale, sam sem bil za umik čisto preveč zagret. Na grebenu sem nadaljeval še nekaj metrov navzgor, zapeljal čez manjšo opast, izpostavljeno prečil do ozkega prehoda, ga oddrsal navzdol in čez strme poprhane skale zapeljal v grapo, ki sem jo dosegel iz desne. Zatem nama je šlo po globokem pršiču prav luštno navzdol do ključnega mesta v grapi, kjer se le ta razcepi. Direktno se v levi krak (ozko, nezalito) ni dalo spustiti, temveč sva morala prečiti strmo/izpostavljeno desno do izrazitega robu (kjer na drugo stran odvije desni krak) in nekaj metrov nižje prav tako strmo/izpostavljeno nazaj v grapo. Nov sneg naju je zatem razvajal vse do izstopa grape in še po vršnem delu plazu, dokler nisva zapeljala v razmočen gnoj, ki se je vse bolj zagnano prediral vse do grušča... Od izhodišča za planino Korošico (900 m) čez potok in prečno na plaz ter po njem na vrh plaznega stožca, kjer se v levo odpre vstop v ožjo grapo (1300 m). Po njej zavito in vse bolj strmo navzgor, kjer se na razcepih vedno odločimo za najbolj očitno nadaljevanje. Grapa izstopi čez manjši skok na greben Zajmenovih peči (ob koti 1611 m). S smučanjem z grebena (če je le dovolj zalito) je smiselno pričeti par deset metrov višje, tako da se v grapo spustimo iz desne. Smučarsko smer (če je sploh bila prvenstvena) bi imenovala Vranček in ocenila najmanj s IV, mesta S5 (do 45°, prehod 50°), 350 m + 35°, 450 m.
18.2.2006: Izgubljena v megli Košute Odlično razpoloženje se nama je nad Kofcami začelo hitro podirati. Pri natikanju smuči sem osuplo opazil, da mi je serviser brez opozorila podaljšal dolžino okovja (pri težjih spustih je vsak mm pomemben - kaj šele cm), zatem sva v megli zgrešila odcep za Veliki vrh in presenečeno ugotavljala, kako ozko je zastavil greben proti Kofce gori. Pihalo je vse bolj nemogoče, sneg je nosilo kot za stavo, pripravnega mesta za ustavljanje pa ni hotelo biti, tako da sem napol miže in povsem ledenega obraza nadaljeval na vrh, kjer so kletvice prosto letele od mene. V 'popolnem bojnem oklepu' je bilo divjanje vetra in snega povsem znosno, a naju je uničila megla, ki je bila tako gosta, da sva komajda sledila 'rezi' grebena. Po dolgem tipajočem prečenju, kjer se je skozi očala komaj kaj videlo, brez njih pa zaradi vejavice ni bilo moč zdržati, sva na ostrejšem vzponu ugibala na bližino Toplarja, zanesljivo določiti ga pa nisva uspela. Kar nekaj časa sva še 'raziskovala' naokoli brez nahrbtnika, a sva v vseprevzemajoči belini brez referenčnih točk z veliko sreče in s težavo našla le nazaj do najine protivetrne baze. Pravzaprav o spustu na S stran ni bilo več kaj razmišljati, bolj naju je skrbel spust nazaj proti Kofcam. S palico sva vseskozi tipala pod smučmi in plužno vozila v dolgih zavojih, se srečno izmaknila vsem morebitnim strmim pastem ter si ravnotežje veselo privezala ob smrekah. Tu sva ujela smučine in jim sledila kar naravnost navzdol do jase nad Matizovcem, kjer sva ujela normalko. Tako goste megle na tako širokih in enakomernih pobočjih še nisva imela prilike rezati. Vsi rezultati napenjanja, da bi poleg beline sploh kaj videla, so bili le prekomerna slabost...
12.2.2006: Črnelska špica iz Možnice Prav pestro sva si zastavila vzpon k Veliki Črnelski špici (2332 m) čez Klinkonov žleb, ki naju je vztrajno motril z zemljevidov, kjer se je dalo razbrati, da ima v povprečju 45° (550 m). Prehod nad škrbino pri Vrhu Klinkonovega žlebu (1978 m) nama je drugače dal precej več misliti, saj ga poznava v kopnem in tudi z Jalovca se nama pred dnevi z zalitostjo ni prav pretirano pohvalil. Za spust sva imela označeno prek Meli v Korita (vesine pod severno steno Klinkona), kjer sva 'ugibala', da glede na plastnice poteka smer z vrha Velike Črnelske špice: SV stena, IV+, 800 m ('v resnici' slabih 1000 m). Po zasneženi cesti (izhodišče je odcep z glavne ceste, 600 m, 8:00) v Možnico, kjer sva nad ravnico izgubila osamljeno smučarsko sled in se za kratko zabubila v goščavi (čistina je na desni strani). Navzgor do zatrepa in v iztek Klinkonovega žlebu (1400 m). Pravi vstop naju je pričakal 100 m višje, kjer se je v desno odprlo ožje nadaljevanje. Lahkotno sva se vzpenjala navzgor, žleb je le malo vijugal, se počasi ožil, opremil z drčo in za vse bolj sumljivim vogalom naju je neusmiljeno pozdravila gladka stena (1700-1750 m). Pod skokom sva bila tako zelo majhna, da skale sploh nisva potipala. Izgledalo je tako nemogoče (vsaj 20 m, malodane navpično, brez uporabne razčlembe), da sva po globoko zajeti sapi navkljub kompletni plezalni opremi brez oklevanja obrnila, sestopila 'drčasti' del in odvijugala nazaj pod steno. Slabih 400 m nižje nama je padla vsa morala, zato pa sva si nabrala na pretek utrujenosti. Tako sva lenobno skočila le pogledat za prehodi v Korita, kjer naj bi potekal najin spust - za morebitni drugič. Skoraj vodoravno sva pociljala na najbolj izrazito sedlo in se spustila strmo navzdol v Korita. Zatem sva se povlekla še 100 m višje, kjer se grapa razširi, da potipava za morebitnim prehodom, ki vodi k S steni Klinkona. Na levi so se odpirali številni žlebički, čisto levi je bil najbolj širok, a nama je od blizu v spodnjem delu postregel s skokcem, zato sva vstop obvozila po žlebičku na desni, zatem prestopila v srednji žlebiček med njima in se čez ledni odstavek s pomočjo ruševja zvlekla na obsežno vesino. Lenoba je na mah izpuhtela, motivacija postala vrhunska, odločnost jasna ('ne glede na uro greva do konca'), tako da sem na vse mile jere priganjal izčrpano telo navzgor in vztrajno vzpodbujal 'neumorno zasledovalko'. Tu in tam je šlo prav lagodno pikaje, večinoma se je pa zoprno prediralo in celo mlelo pod nogami. Na škrbino Klinkona sem posekal kar direktno po ozkem žlebu, nad njo sva celo iz prve ulovila zelo zavit in na najino veselje za silo zalit prehod čez pečine (po gredini desno za rob in ostro levo po polici, kjer se svet za robom nekoliko odpre), ter višje prek 'zadnjega' grebenskega robu končno stopila na od jutra obljubljeno sonce. Kako nama je prijalo in kako prijetno bi bilo posedeti, a nama nisem privoščil več od trenutka. Dolga prečnica do škrbine med Veliko in Malo ČŠ mi je popila še zadnje atome, vršne vesine sem se tako lotil kar naravnost navzgor in sem jo zgazil tudi na prazno baterijo. Pri spustu s ČŠ (16:15) nisva preveč kvačkala. Najlažji prehod je gotovo lok v desno (od zgoraj), a nisva imela časa za iskanje, tako da sva se pod vršnimi zavoji kar malce na silo zbasala skozi kratko vmesno ožino. V spodnjem delu vesine je prijetno smuko in globoko tišino na lepem prekinil krik. M je odletela, se ustavila na eni smuči, druga pa je žalostno zabingljala - zlomljena os okovja (Diamir 1)... Krasno, torej turna oprema niti za 'Barbike' ni primerna (za ploden uvod je že zjutraj nad krpljico zlomila 'navadno pohodno' palico - konico sva obrnila okoli in jo zarinila v cev, začuda je zdržalo) in obetal se nama je res dooolg večer. M je prestopila v dereze, mi obtežila nahrbtnik z vso kramo in obdržala le smuči. Za prečenjem pod MČŠ je sledil daleč najtežji del spusta, zelo zelo izpostavljen prehod v škrbino Klinkona. Pravzaprav mi je šlo kombiniranje prehodov začuda prav enostavno, le dve ozki mesti sem zaradi spihanosti odštamfal/oddrsnil po skalah. Pod škrbino je zbranost na prostranih vesinah za kratko popustila, a le do spodnjega prehoda, kjer sem žlebičke povsem na desni strani uspel smučljivo vdeti v Korita. Tu sva malce presenečeno padla na sveže sledi, ki so nama prijazno pokazale še drugi (lažji) prehod v Možnico, kjer mi je pozornost dokončno popustila, tako da me je udarila vsa teža pujsa, ki mi je jezdil na ramah. Nižje sem na ravnici počakal utrujenega pešaka, ji odvzel še smuči in se ves ubog v temi spuščal/tipal navzdol. Na izhodišču (19:00) sem bil tako izžet, da sem le nemočno klecal naokoli. Eden fizično najhujših, če ne celo najhujši dan v življenju, a tudi eden najlepših in najbogatejših. Hvala.
11.2.2006: Zadnja Trenta - Šite Turo na Jalovško škrbino je opisal Jenčič (TS vodnik), spust z vrha Šit (2308 m) po južnih vesinah naju je vabil s spiska alpinističnih spustov (III, 350 m) in sva se šla na veliko sončit in uživat v konec, ki ga pozimi še nisva skusila... 'Osamljena' smučina naju je od konca ceste v nasprotju z vodničkom potegnila v desno, stran od markacij. "Mojster, ta že ve", sva si mislila, in sva ji vdano sledila ob izrazitem grabnu, a se je kmalu vse bolj turno neugodno začela zaganjati navzgor. "Res pravi mojster", sva priznala, midva sva jo zmogla z enim zdrsom, s padci, z večkratnim štamfanjem, vlečenjem in preboji čez goščavo ter ji sledila nekako do razcepa markiranih poti, kjer je odvijala proč od najine smeri. Tako sva čez šavje na silo prečila daleč desno v Veliko Dnino in se direktno navzgor vzpenjala proti vršni strmini Šit. (V desno se odpira zapeljiva vesina/prehod tudi na vrh Travnika, ki pogledu ponuja odlično smuko.) Naskočila sva na videz najvišjo vesino, ki je mestoma dosegla/presegla 45°, zgoraj sva se v strmini res težaško namlela v globoko predirajočem snegu in na ostrih grebenskih špičkah začudeno pogledala naokoli v spoznanju, da sva le na V predvrhu Šit (2262 m?). Greben Šit v kopnem poznava skoraj do obisti in o kakem lahkem zimskem prečenju do le lučaj višjega vrha ni govora. Po strmini sva z vse večjim užitkom odsmučala navzdol (ocenila bi vsaj s III+, 150 m) in se zaprašila proti glavnemu vrhu (čisto leva vesina), kjer je bilo manj strmo in tudi mlelo se ni tako hudo. Smuka z vrha Šit je bila prav tako dobra, pod strmino pa po prostranih pobočjih na predelanem/trdem snegu z vršnim napihancem vse do gozdne meje mestoma naravnost uživaška. Tu sva nadaljevala po čistinah navzdol, kjer/dokler se je pač odpiralo, zatem sva za kratko prečila prek goščave desno in po bolj redkem gozdu dosegla jutranje sledi, ki so naju ugodno pripeljale navzdol. Zelo lahkotna, sončna, srce vriskajoča tura!
8.2.2006: Iz Koritnice skozi Loški žleb na vrh Jalovca je bila dolgo najina želja le na zemljevidu, saj nikoli ni bilo pravih snežnih razmer, da bi sploh poskusila. Vrh Jalovca je le malokrat smučljiv, sam Loški žleb do Dolgih prodov sva že presmučala pred leti, zdaj pa lahko zapiševa, da bi bil spust s samega vrha vse do Koritnice v primeru res dobre zalitosti povsem mogoč. Ne samo to, več kot 1500 m zahtevnega spusta bo (ko bo) karseda imeniten podvig... Vstop v steno je bil, ko sva končno le uspela pogledati okoli vogala, na najino globoko hvaležnost zalit. Nasploh so se nama prehodi res srečno odpirali, vedno tik pred nosom in prav nikoli naju niso preslepili. V kotu pod steno sva tako po zasneženi gredini prečila v desno čez vstopni skok, kjer se je levo navzgor odprl ozek žleb, ki je obetal nadaljevanje, a nama je veselje prehitro pokvarila ogromna zagozda (visoka malodane 10 m). Čez ta nemogoč previs in zlizano skalo se za živo glavo ne bi mogla spraviti čez, če ji ne bi na levi tičala bela lisa. Smuči sva odložila v lopo pod previsom, praskala po čisto gladki skali, zasadila cepine v krhko strukturo snega, ki je navkljub najinemu uničevanju celo začuda zdržala, in se kot dva črva počasi povlekla čez. Višje je ozek žleb v skoku, ki sva ga obvozila po zelo strmem in sumljivo puhastem prehodu na levi, izstopil na plano in se prelevil v nekakšno široko grapo (na levi strani gmote Velikega turna, 1998 m)(V ozebniku, na desni strani turna, poteka markirana pot). Grapa je bila resnično nekoliko čudna, saj se je v njej kmalu izoblikovala druga, manjša grapa, ki naju je močno vijugoma na slepo peljala navzgor (obvoz skoka je mogoč na obeh straneh) vse do stene, kjer se v levo šele odpre žleb, ki je nekakšen iztek Loškega žlebu. Naravnost navzgor sva povlekla na Jezerca, s tem da sva izstopila po stranskem, desnem kraku, saj naju je kopen skok v žlebu tik pod vrhom nepričakovano odbil. Na hitro sva skočila na vrh in še hitreje odbrzela navzdol, da bi ujela nekaj časa, ki bi nama omogočil dodaten pregled vstopnega dela. A prav kmalu sva se izgubila/zaplezala v zelo strmem gozdu, se naporno vračala nazaj in po 'večerni pameti' sestopila po že znanem. Izstop iz stene sva presmučala še v svetlobi, cesto pa v temi. Čudovito, a presneto naporno!
5.2.2006: Brda (stena nad Krmo) Po kratkem ogrevanju z Zasipske planine je sledila takojšnja vertikala, s katero nama je postregla grapa Dolgi plazi, ki se odpre v steni Brd tik levo od markirane poti na Lipanska vrata. Nad vstopno ožino se je grapa za slab lučaj (10 m) postavila skoraj povsem pokonci, a je bila tako čudovito zalita s trdim snegom, da je bilo pikanje naravnost uživaško. V kopnem je ta skok v 'davnem' spominu popredalčkan kot naravnost oduren... Na Brda sva zastavila v okviru markirane poti (smučarska smer Zimski vihar, V-), za spust sva imela v mislih lovski prehod ob steni Debele peči (smučarska smer Grapa ob Trapezu, IV), ki sva ga v kopnem tudi že skusila. Po res prijetni vstopni grapi (stik z markirano potjo) sva na razpotju zacincala in pravilno nadaljevala daleč levo navzgor (vseskozi pod steno, vse bolj strma vesina/rampa) dokler se v desno ni odprl prehod na zelo izpostavljeno in dolgo gredino (1650 m). Več ali manj sva prek nekaj robov prečila v ravni liniji, dokler naju v škrbinici pod resnično markantnim pomolom končno ni obsijalo toplo sonce. Iz čistega veselja sva mu nagajivo skočila na teme (1718 m) in uživala v resnični pravljici, ki se naju je iz Krme vseskozi trdno oklepala. Razgledi na drugo stran (žlebovi in rebra Rjavine) so bili vseskozi naravnost božanski, odmaknjenost pa absolutna, če odštejeva sledi gamsov, ki sva jih srečavala skoraj na vsakem koraku in so nama tudi lajšali orientacijo. Iz škrbinice sva nadaljevala poševno strmo navzgor in okoli roba stene, kjer se je teren odprl in naju privedel na greben levo od Lipanskih vrat. A poglej si ga zlomka, v trenutku ko sva bila na drugi strani, je bilo čarobne pravljice nemudoma konec. Prav vsa čarovnija je izginila, tako da sva kar najhitreje odbrzela z vrha na drugo stran proti Debeli peči in iz (prve) škrbine zasmučala na pravljično stran, ki pa se žal ni več v celoti vrnila! V grapi naju je kmalu presenetil skok (v kopnem gre prehod na levi), ki sva se mu prav počasi in nadvse sumničavo približala, a se je izkazal le za nekaj metrsko oviro, ki sva jo brez težav obdelala peš. Naslednji skok je bil dovolj zalit, da se ga je dalo speljati cik-cak, spodnjega skoka pa sploh ni bilo, ker se nama je prav imenitno skril pod snegom. Tu se začnejo tudi orientacijske težave, saj je potrebno zadeti prečnico, ki vodi pod celotno steno Debele peči. Po prečenju prvega robu (zadela sva ga 'iz druge') sva za kratko zasmučala v grapo med Trapezom in Debelo pečjo, zatem pa prek treh zaporednih robov dosegla snežišče pod 'zadnjim' koncem Debele peči. Najbolj smotan je bil 'največji' rob, a ne zaradi težavnosti: potrebno se je bilo pošteno namučiti navzgor, da sva mu stopila na teme (v južnem snegu se je ugrezalo tudi čez pas, 30 m). Po širokem pobočju sva zasmučala v graben in ob njem po zmerni goščavi v Krmo privozila v 'ročnem cik-caku'. Kot 'zanimivost': pred koncem ture mi je na lepem počilo v pancarju (Lowa Struktura) in opcija ski ni več delovala. Pri avtu sem ugotovil, da je izpadel net (tudi ostali trije so bili povsem razmajani - nič čudnega, da je bil pancar vse bolj mehak), ki v prepogibu drži čevelj. V ProMontani so že spet strokovno ugotovili, da sem edini, ki se mu je to primerilo - rezervnih delov seveda nimajo! Stvar so mi brez problema uredili v servisu/prodajalni Dedra v Kranju...
4.2.2006: Rušev graben V soboto so nama dvakrat pokazali preostre zobe in ob drugem renčanju sva odstopila od velikopoteznega načrta (skoraj ne upava izdati, da sva se videla malodane na samem vrhu Špika), ki se nama je časovno in težavno povsem podrl na tistem delu, ki ga nisva poznala, do 'terra cognita' naju je na koncu ločilo sto metrov... Rušev graben ima spodaj neprehoden skok, kjer je tokrat tudi zelo glasno bučalo. Na levi sva z zamudo zaradi 'ubijalskega udiranja' mukoma našla strm gozdni prehod ter zatem neznansko dolgo in naporno nadaljevala po slemenu nad globokim grabnom. Ko sva se končno le spustila vanj, se je najino nikakršno razpoloženje v hipu obrnilo in sva se že videla 'vsepovsod', saj so bile razmere za vzpon naravnost idealne. Za robom/ovinkom se glavni krak Ruševega grabna usmeri med Rušico in Vrhom nad Rudo in ko se je postrmil ter povsem ukalupil v steno, sva se nejeverno bližala nepričakovanemu skoku, ki ni imel obvoza (1800+ m). Bolj zaradi lepšega sva ga tudi malo potipala, zatem pa zaradi prepozne ure in še kakšnega morebitnega dodatnega presenečenja obrnila. Odsmučala sva po (nedvomno prvenstveni ;-) smeri vzpona in začuda je bil spust malodane vsepovsod prav lušten...
3.2.2006: Kalški Greben - Neškarjev plaz Smer v Z steni Kalškega Grebena Neškarjeva prečka (IV-, 800 m, do 45°) sta prva našla in presmučala Črnivec in Terčelj. Ključ spusta je odkriti prečko z vršnih vesin v Neškarjev plaz nekje na višini 1650 m. Midva sva se 'popoldanske' ture lotila od Suhadolnika: po cesti do lovske koče, levo po gozdni vlaki in višje na križiščih po občutku desno navzgor do 'konca' (1300+ m), odkoder sva prečila v Neškarjev plaz. Višje se je glavni krak grabna zožil v kratek žleb (skok je bil dovolj zalit), nad njim pa sva v nepregledni 'pahljači' izgubila vsakršno orientacijo. Nekako neučakano sva nemudoma prečila prek ostrega rebra v najbolj desni žleb, ki je bil zgoraj žal zaprt s steno, zato sva pod njo splezala nazaj na rebro in po njem dosegla skrit, ozek, a lepo zalit žlebiček, ki se je za ovinkom razcepil v tridelni izstop (izbrala sva desni krak, ni bil primeren za smučanje) in naju pripeljal na obširno vesino, ki jo je na sredi brazdala globoka grapa. Slutila sva, da sva vseeno našla ustrezen ključ, čeprav je bil najin očitno 'ponarejen'. Zaradi neplanirane zamude z iskanjem sva se kar najhitreje vlekla navzgor, se zaradi razmer dvakrat preobula, vmes opazila originalni ključ (dolga prečka) in s širokega robu prečila v grapo na desni, kjer le ta pride na plano in se porazgubi na vršnih vesinah (1800 m). Po plitvem (levem) nadaljevanju 'grape' sva pristopila na sedlo (2152 m) tik J pod vrhom Kalškega Grebena. Zgornje vesine sva odsmučala z užitkom (trdo, 35-40°), rob ob grapi je bil še slajši (ojužene vesine), zatem sva cincala in prehod odsmučala kar lepo v okviru najinega pristopa. V zgornji žlebiček sva se spustila z desne (leva izstopna varianta, gnilo, 45° in več), pod njim sva za kratko nadaljevala po rebru in se v desno spustila na vesino nad spodnjim žlebom, ki tudi ni bil pretirano zahteven (do 45°, kratek skokec sva bočno oddrsnila/preskočila). Zatem naju je v gozdu presenetila tema in sva gladko zgrešila smer pristopa, a nižje ujela krak, po katerem sva prišla na 'pravo' vlako. Kot 'zanimivost': na najbolj strmem delu se mi je v gnilcu nepričakovano odpela vez (Silveretta, Easy go). Da bi se to zgodilo na trdem odstavku, bi bila čisto druga pesem. Po daljšem pregledu sem zaprepadeno ugotovil, da je plastika pod petnim delom na treh mestih odlomljena (na drugem okovju je odlomljena 'le' na enem mestu), tako da je bilo prijemališče pete zaradi razmajanosti premaknjeno. Treščil sem jo nazaj, za silo je držalo, doma sem jo zatem dodatno učvrstil. Seveda sem bil glede na ProMontanino zagotovilu že spet edini, ki se mu je to primerilo...
1.2.2006: Kalški Greben s Krvavca Turnosmučarska klasika: Kriška planina - Zvoh - planina Dolga njiva - Kalški Greben - Vrh Korena - planina Koren - Kriška planina. Prav luštna zanka! Še ena popoldanska, ki se nama je že spet ravno poklopila s sončnim zahodom. Na podobni trasi sva se že enkrat lovila z alpsko opremo, tokrat sva prehod z Zvoha našla brez težav in je 'prav enostaven' (za turnosmučarsko zahtevno, II), zato pa naju je za sam zaključek zmahala čisto odvečna prečnica do Kriške planine, kjer sva se namučila po predirajočem in strmem snegu...
29.1.2006: Po Gamsovi grapi na Ablanco Opoldne so naju nad Pokljuko spet takoj pričakale cokle, odrešila naju je uhojena gaz in sva peš kar nadaljevala duhamorno gor-dol po njej nad planino Konjščico, tako da sva se že spet zaobljubila, da tam za markacijami pozimi ne hodiva - neizogiben spust na planino naju čisto prehitro odvrne. V drugo greva lahkotno kar čez Viševnik! Najbolj izrazita grapa, ki izstopi iz JV stene Ablance, desno od vpadnice vrha, je spodnji del smučarske smeri Gamsova grapa (IV-, 350 m). Grapa se na 1800 m pahljačasto odpre (naravnost navzgor je možen prehod na SV greben), kjer sva izbrala levo nadaljevanje in čez (rušnati) rob dosegla izpostavljeno vesino sredi stene. Po prečenju se je v steni na najino žalost odprl tako temeljito splazen žleb, da so bile skale le poprhane. Višje sva se na razcepu ločila in obadva sva se do vrha mestoma napraskala po (sicer lahkem) skrotju, tako da sva spust po Gamsovi grapi prečrtala (naklonina se giblje okoli 40°). Marijana je od razcepa nadaljevala 'original' v isti smeri naravnost navzgor na greben in po njem dosegla vrh, sam sem se po levem kraku vzpel na izpostavljeno in strmo vesino, ki me je dostavila na grebensko rez točno med obema vršnima špičkama Ablance. Z vrha sva odsmučala po SV grebenu, prvih par metrov sva 'poštamfala' po spihanih skalah, zatem naju je pršič na trdi podlagi razvajal vse do Jezerc (III, 300- m), pod njimi sva zasmučala pod steno in spodaj med prvimi macesni poiskala pobeglo čelado, ki mi je navihano ušla pred vstopom v Gamsovo grapo...
28.1.2006: Pod Velikim Špičjem (poskus Tumove) TS iz zatrepa pod Plazjanskimi lopami je opisan v vodničku (Jenčič) in cesta do zapornice (Na Skali, slabih 1000 m) je očitno pozimi res vzorno plužena, tudi smučina iz prejšnjega tedna je bila potegnjena. Pred odhodom je začelo mesti in ker naju je v steni med močnim sneženjem že pičila plazna kača, sva vdano čakala in cincala o spremembi plana. A je kmalu le še 'snežinkalo' in sva jo urezala po zasneženi smučini, se malček lovila (neprestano gor-dol) do Dola pod plazmi, višje pa nadaljevala po še 'deviškem' svetu v Ravni dol, ki je dobesedno raven kot miza. Na 1600 m se strmina šele začne, prav tedaj je res močno počilo in kar dolgo je strašljivo grmelo po stenah nekje iz smeri grebena med Velikim Špičjem in Plaskim Voglom na najini desni strani, dokler se trušč plazu ni umiril. Zaradi goste megle nisva videla prav nič, kar je občutek ogroženosti samo povečalo in sva cilj v hipu prenesla na varni Plaski Vršac (1868 m). Pri vzponu sva se držala leve strani (v smeri sedla Griva, 1804 m), se v megli medsebojno 'iskala' z glasovi in vzpela do skal pod grebenom, kjer sva na lepem odkrila prečudoviti, neponovljivi šestkratni odmev! Tega čuda se kar nisva mogla naveličati in sva se pošteno naigrala, dokler naju ob hipni razjasnitvi ni preplavila čista groza: nahajala sva se tik pod centralno steno Velikega špičja, levo od najvišjega stebra, nekje na 1800 m. Urno sva se popokala stran v smeri Grive, potem pa na manj izrazitem in relativno varnem robu sredi snežišča (tudi zaradi sumljive klože v smeri Grive) spremenila smer in se vzpenjala navzgor po snežišču do samega zatrepa (2000+ m), kjer sva si v varnem zavetju skal poiskala zatočišče. Pokukala sva v grapo, ki je iz zatrepa vodila visoko v steno, jo potipala (dobre razmere) in prav tedaj se je spet močneje usulo z neba. Nekdo se je v megli z nama očitno igral pravcate slepe miši in sva mu dala 10 min, da preneha. Potem sva mu 'milostno' dodelila še 5 min, a ni prenehal in sva se počasi pripravila za smuko. Ravno ko sva odrinila, je sneženje nemudoma ponehalo! Vdano sva počakala nekaj sekund, zadovoljno ugotovila, da se še ni usulo in skočila nazaj v dereze, pograbila cepine in sva jo ucvrla po grapi navzgor. Iz zaključka grape se je glavni (močno zožen) krak nadaljeval naravnost/desno navzgor, kjer pa so se težji skoki kar vrstili. V levo naju je povabila rampa (smučarska smer se imenuje Skrita diagonala, V+, in poteka 'tam nekje' v okviru Tumove smeri - hmmm, opis smeri sem ravnokar opazil v Strmih smučinah...), ki se je šele za vogalom izkazala za širšo in bolj zalito, zato pa tudi bolj strmo nadaljevanje (kmalu naraste na 50° in višje tudi krepko? več). Iz votlinice na desni sva se po snegu dvignila do skrotja, kjer je med skalami vodil le še plitek žlebiček, ki pa je bil na najino žalost le dodobra poprhan in kjer si kljub temeljitemu iskanju razen 'štanta' nisva uspela pripraviti nobenega dodatnega varovanja. Po 20 m vrvi sem tako tik pod robom (kjer bi se morda videlo nadaljevanje, nekje 2150+ m) v strmem skrotju 'moral' zabremzati in obrniti. Vrnila sva se nazaj do baze (vmes sva kratek lučaj pod razcepom grape opazovala zalit žleb, ki je tudi vodil v pravi smeri, a nama je celodnevno igranje z vremenom žal vzelo že preveč časa) in po 'pršičku' na trdi podlagi lahkotno odsmučala v Ravni dol, kjer so naju kmalu napadle gromozansko težke cokle, ki se jih navkljub maži nisva uspela zares iznebiti... Vseeno prav luštna tura ;-)
25.1.2006: Tihotapska grapa (Toplar, Košuta) Popoldne sva šibala proti Velikemu vrhu in v škrbini (kamor pripelje markirana pot) dvoglavega Toplarja (2000 m) opremljena z različnimi zobmi skočila na drugo stran v Tihotapsko grapo. Sam sem poskusil na smučeh (ocena težav: IV), a sem na skoraj kopni ožini (100 m pod grebenom, dalo bi se 'poštamfati' po skalah) po hitrem razmisleku dokončno zabremzal (zares znervirala me je snežna podlaga, ki je bila neverjetno zglajena, tako da pri bočnem drsenju 'v neznano' ni bilo zanesljive opore - po drugi strani so robniki v skokih/zavojih začuda prav lepo prijeli). Peš sva nadaljevala še dobrih 100 m, dokler se grapa ni zaključila v kar solidnem skoku. Malce sva se čudila, obrnila in lučaj višje presenečeno ugledalo izpostavljeno prečnico, kjer so bili vidni odtisi smuči. Prečila sva desno (gledano od spodaj) v škrbinico nad izrazitim stolpom in prestopila v široko grapo, ki naju je brez težav pripeljala na lahko snežišče pod steno Velikega vrha. Ker sva imela od sonca postavljeno časovno zaporo, sva na hitro obrnila, šibala nazaj na greben in v poslavljajočem dnevu odsmučala nazaj na izhodišče. Zgornji del Tihotapske grape (200 m) v dobrih razmerah ni posebno zahteven (40-45°), prečnica je kar izpostavljena, spodnji del je pa bistveno lažji (150 m). Luštna, malček zapletena zadevica!
22.1.2006: Špik nad Špranjo Ob smučišču sva lahkotno krajšala pristop na planino Krnega dola in se potem na prečki v desno nerešljivo zabubila v goščavi. Ravno sva dokončno obupala nad smrečjem, ko sva zaslišala 'turni ropot', ki je začuda odpeljal le dober m od naju. Z veseljem sva skočila na špuro, potem pa sva na planini v trenutku družno omagala. Na lepem se naju je polotila taka utrujenost, da sva se le še vlekla navzgor in se je razdalja do predhodnikov (TS s sedla Forca de la Val je izredno priljubljen) začuda le daljšala. Tak 'black-out' se nama je že primeril, zdravilo je obilica trme in potrpežljivosti. V zatrepu nad planino sva tako namesto ambicioznejše variante pristopa čez JV steno Špika nad Špranjo (prehod sva si poleti od daleč ogledala z Nižnjih vrhov) ubrala zanesljivo varianto preko škrbine Riomoz (2159 m, žleb je udobno širok in razen strmega izstopa nagnjen do slabih 40°, 200 m), kjer sva dobesedno z grozo nemoči opazovala, kako se nama številna konjenica naskakovalcev škrbine 'nevarno' bliža, za nameček se nama je povsem izpridilo vreme. Nadaljevanje do sedla Buinz (2480 m) sva poznala od lani (pravzaprav sva smučala tik izpod vrha Špika nad Nosom, 2531 m, ki je bil v nedeljo prav vabljivo zasnežen). Le da je bilo tokrat vse pomrznjeno in trdo, tako da sva se čudila, kako je večja gruča Italijanov suvereno smučala s sedla, in to ne po ravno najlažji varianti, ki sva jo ocenila s III, ampak naravnost navzdol, kjer bi prisodila za plus dodatka (vesina, vsaj 40°, 300 m). Za razliko od predhodnikov sva se izpod sedla v okviru grebena usmerila na Špik nad Špranjo (2554 m), tu je najina utrujenost dosegla vrhunec: nekaj korakov gaženja, potem počitek in globoko dihanje, kot da bi bila na 'osemtaužent'. Po bolj kopnem grebenu sva spraskala na predvrh in se za kratko spustila na desno po žlebu, ki sva ga kanila uporabiti za spust. Smuči sva pustila lučaj (20-30 m) pod vrhom in po spihanem skrotju in snežnih jezičkih skočila na vrhunec, kjer pa se oblakov nisva uspela znebiti, čeprav naju je prav tedaj za kratko obiskalo sonce. Smučanje prav z vrha je verjetno možno le malokrat, vršni žleb naju je pripeljal (ožino sva obvozila na levi) na izpostavljeno prečnico v desno do odprte vesine, po kateri sva priključila na smer s sedla. Strmina dosega do 45°, če 'težji' smeri s sedla dodava še dober plus, sva pri slabi štirici. Nadaljevala sva za predhodniki, kjer se nama glede na zgoraj ni več zdelo posebno zahtevno, saj so robniki na trdi podlagi res izvrstno prijeli, drugače bi se zavoj kaj lahko končal tudi par sto metrov nižje. Nižje sva odsmučala naravnost navzdol po krnici Livinal del Buinz (lušten in veliko obiskan TS) in po cesti na Nevejski preval.
21.1.2006: Kladivo (Hajnžev turn, 2094 m: SZ grapa) Kar konkretnega, previsnega skoka sem se lotil v kotu na desni strani. Z derezami sem bolj jalovo praskal po skali, zato pa toliko bolj zanesljivo gvozdil s hrbtom in kot gosenica počasi lezel navzgor, dokler se s pomočjo manjšega oprimka na zagozdeni skali z očmi nisem dvignil nad skok. Z olajšanjem sem okla cepinov zabil v ozek pas trdega snega na levi strani in se nekako zvito le potegnil čez previs. Takih akrobacij pozimi še nisva lezla, v kopnem bi podobni prisodil najino subjektivno 'dobro štirico', ki sva jo deklarirala za najino mejno oceno težav. V naslednje slabe pol ure nama je po številnih mukah le uspelo najti smer, da sem za sabo uspel potegniti še nahrbtnik, ki je bil opremljen s smučmi. Sicer sva se nabrala 'herojskih' zgodb, kako je težaško vleči 'pujsa' za sabo, če ima pa ta nestvor pripete še smuči, je stvar očitno skoraj nemogoča. Ravno sva se pripravljala na naslednjo tlako, ko me je iz votline pod previsom Kladivo dobesedno udarilo po buči: "Zlomila se mi je dereza!"... V SZ grapo Kladiva, 'grande course' Karavank, naju je spet zvlekel Klinar (kakopak: 55*K). Med tednom sva si steno s profila ogledala s Košutice, potem nama pa ni dala miru, tako da sva jo sklenila zasnubiti z vsem razpoložljivim arzenalom. Najvišja stena Karavank je visoka 1000 m, če ji zraven radodarno prištejemo še 400 m visok skrotast podstavek. Vodniček napoveduje težave v zgornjem delu (IV, če snežne razmere niso idealne), v spodnjem pa omenja izpostavljeno lovsko pot, ki pa je pozimi globoko pod snegom. Za tablo 'Zvrhnji kot' se pri Malejevi žagi v levo usmeri stranska cesta, ki je bila začuda plužena in sva jo uporabila do prvega okljuka. Tik pod njim sva bolj po 'zegnu' našla začetek luštne potke v Hajnževem grabnu, kamor naju je povabila smučina. Po pestrem sprehodu ob potočku sva se pod steno Kladiva usmerila v najbolj izrazito, 'ta srednjo' grapo (1100 m), ki je vodila do nezgrešljivega snežišča vrh skrotastega podstavka (1500 m). V grapi sta se videla dva skoka, ki sva ju od daleč kar mimogrede odmahnila z rokami. Najprej sva jih nameravala obvoziti na desni strani, kjer pa sva se znašla v labirintu ostrih robov in žlebov. Tako sva prvi skok zlezla v kotu, kjer je bilo med skalami ravno dovolj trdega snega, da so okli cepinov krasno prijeli, zato pa sva se toliko bolj namučila z dviganjem nahrbtnikov. Drugi skok je bil pa večjega kalibra. Za začetek sva se namučila, da sva zlezla v pravcato votlino pod previsom, kjer sva si postavila nepričakovano 'bazo'... ...tura je bila po objavi nepopravljivega zloma v trenutku končana (1200 m, za ušivih 100 m sva porabila dve uri). Nekaj sem še robantil in cincal, spustil nahrbtnik čez previs in si izprosil malo časa (okvirno sva zastavila na dve uri), da sam pogledam za nadaljnjimi skoki grape. Brez vsakršne obtežitve me je želja kar sama nosila navzgor, do prave stene ovir ni bilo, snežna podlaga pa naravnost idealna za hitro vzpenjanje. V steni se je nad mano v desno odprla rampa, ki se je od blizu udobno poglobila v grapo. Na levem ovinku (1600 m) me je pričakal napovedani skok, ki sem se mu brez problema izmaknil na desni strani. Grapa se nad njim globoko ukalupi in malček višje (1700 m) je pričetek labirinta, za katerega sem imel ustrezno rešitev (odlična karta Sele 1:20.000 s plastnicami na 20 m: vseskozi izberi levo!), zatem (1800 m) naj bi se začeli vrstiti 'neobplezljivi' skokiči (dodatno so odpovedale še baterije v kameri) in le upal sem, da bodo dovolj zasneženi in zmerni. In res sta bila, oba! Prvi je bil nizek (3 m), drugi le malo višji (5+ m) in že sem letel naprej, dokler nisem (1900 m: svet se pahljačasto razširi, stene umaknejo) skozi solze sreče ugledal glave Košutice, kar je pomenilo prosto pot na vrh. Nadaljevanje grape sva imela namreč med tednom s Košutice kot na dlani: ne meneč se za morebitne odcepe več ali manj naravnost navzgor po zasneženem žlebičku, ki je v loku vodil proti levi. Na glavni greben sem skočil kakih 30 m pod vrhom Kladiva in šele vršni gnilec je upočasnil moj zdaj že pošteno utrujeni nalet. Na vrhu sem takojci obrnil, skočil kar v prvi žlebiček, ki je vodil navzdol, zatem sem izklopil možgane in na lepem sem se znašel nad skokom, ki ga začuda nisem plezal gor grede. Vrnil sem se do prve rampe, prečil v desno in tokrat budno za sledmi več ali manj tekel navzdol (povprečni naklon grape je 40°), 'preskočil' skokiče, ujel časovni limit, Marijana je medtem za silo usposobila derezo, zmrznila pa tudi še ni... Na pripravni korenini sem se spustil čez previs, spodnji skok sva tudi pospravila in odsmučala v graben. Dan je bil še, zato sva šla pogledat za drugimi prehodi v spodnjem delu stene in res sva ugledala zalito grapo (čisto na desni), ki ni imela skokov, zato pa obvozov nič koliko ;) Nadaljevala sva po smučini, ki je vodila na Hajnževo sedlo (sam TS s sedla v Hajnžev graben ni nič kaj smučarsko posebnega, je pa slikovit!), obrnila pod ostrogo Kofce gore in odpujsala domov...
19.1.2006: Košutica Popoldanska izvidnica, kjer sva z Z (meter nižjega) vrha dvoglave Košutice (1969 m) za prvo silo 'pregledala' S steno Kladiva, kamor naju je vabil Klinarjev grande course... Na Ljubeljski Babi s smučmi še nisva bila, Hajnževo sedlo sva pa poznala. Vršni del sva tako s planine Korošica za sledmi naskočila prek Z grebena (morda bi se dalo tudi s sedla po/ob JV grebenu). Smučala sva prav z vrha, pri čemer je sam začetek kar zahteven (izpostavljen greben, strmo pobočje), potem pa težave takoj popustijo. Tura je pestra in prijetno lahkotna. Luštno...
15.1.2006: Krnica Belega potoka - Trbiška Krniška špica Dolina Belega potoka in njegovi velikani so nama poleti naklonili izjemne utrinke, tako da naju je z lahkoto zvabila še pozimi. Smučarska tura skozi krnico Belega potoka na Krniško škrbino je opisana v Candolinijevem vodničku, midva sva ji za vrhunec želela pritisniti še pristop na Krniško špico, ki je z 2368 m najvišji vrh nad Belimi vodami. Vstop je brez okolišanja obupen. Takih 'taborniških' variant sva v najinih 'raziskovanjih' sicer vajena, a med uveljavljenimi turnimi smuki jih je presneto težko najti (pri spustu je ob pomoči obupne snežne podlage Marijana čisto scagala in le s težavo sem jo prepričal, da ni odložila smuči). Gozd je nasploh redek, a veje listavcev so tu izjemno prožne, za nameček je teren za smuči kar siten, saj vseskozi preči pobočja nad Belim potokom, tako da posameznim strmim stopnjam ni moč ubežati. Na srečo naju je prek tega dela vodila osamljena smučina, ki je po prečenju potoka (1300 m) zavila z najine poti in prav tam se teren kot nalašč prijetno turno 'ukalupi'... Nepozabno, brezčasno doživetje v krnici je bilo prečenje vrhov in škrbin Visoke Bele špice, tokrat sva se za razliko od kopnega nasajanja prek čudovitih in prepadnih vršnih robov čudaških Obrobnih vrhov, Okroglega stolpa, Vzhodnega zvonika, Visoke in Male špice lotila vratolomnih prelomov senc, kjer nama je sonce med škrbinami in vrhovi vseskozi prijazno mežikalo, in če je bilo potrebno, sva topel pomežik poiskala tudi izven idealne smeri, kjer sva se malodane dotaknila vrtoglavo ustromljenih sten Lojtric in Krniške špice. Pristop na Krniško špico sva opravila v okviru kopne normalke. S škrbine sva se spustila za dober lučaj do vstopa v prvi žleb, ki se požene proti glavnemu grebenu (takoj za njim je še en, nekoliko širši). Žleb je bil splazen, dobro zalit, strmina pa se je mestoma sukala do 45° stopinj. Splezala sva čisto do škrbinice v glavnem grebenu, kjer sva se zadovoljila s pazljivim pogledom na prepadno severno stran, saj nadaljevanja od tam ni. Normalka se 10-20 m pod grebenom usmeri desno na izpostavljeno poličko, ki naju je sprejela z odličnimi snežnimi razmerami. Nad njo sva do zapore za kratko nadaljevala po žlebičku, kjer se je na levi strani (ob grebenu) odprlo spihano skrotje, kjer pa nisva imela nikakršnih težav vse do vrhunca, kjer neobhodno zastane dih...
14.1.2006: Martin žleb (Stol) "Hudo, tole je pa noro!" sva začudeno pogledala na drugo stran čez škrbinico na izstopu Martinega žlebu v SZ razu Krkotnika (okoli 2050 m), ko se je pod nama prepadno odprl vrh Janeževega žlebu s Stolovo škrbino (2062 m). Zaustavila naju je na pogled sitna in dolga prečka, ki se je zelo izpostavljeno vila prek nekaj manjših robov v smeri Stolove škrbine. Do prvega robu sva celo poskusila, a je bil zelo strm sneg sumljivo nesprijet in globok, rob je bil pa za kontrast le dobro poprhan... Klinar (55*Karavanke - zdaj sva naredila že toliko reklame za ta vodniček, da bova avtorju zaračunala honorar ;) Martin žleb uvrsti med zasnežene žlebove, ki jih resda opisuje v pozno pomladnih razmerah, za smučanje ga globoko odsvetuje, najini glavni prepreki pa nameni le v kopnem obrobni: "...sestopimo dober raztežaj po skrotju..." V najinem planu je bil pristop na Stol zastavljen prek Martinega žlebu do Stolove škrbine in po ožjem nadaljevanju Janeževega žlebu na vršni greben Stola. Spustila bi se prek Široke riže, če bi bile razmere v steni ugodne, pa kar po grapi, ki prereže Stolovo severno steno tik levo od vpadnice (smučala pred par leti, IV). Martin žleb ni kar tako ženski, saj se obiskovalcu kar noče in noče razodeti. Vstop s snežnega jezika levo od Janeževega žlebu je sicer lepo viden, žleb pa je dodobra skrit zadaj za rebrom. Očesu se v vsej svoji dolžini res imenitno prikaže s sosednjega Ovčjega vrha, ki sva ga imela med prav prijetnim vzponom vedno v prvem planu. Na izstopu žlebu sva po zavrnitvi poskusila še po levem kraku 'izstopne delte', kjer je bil pa sestop še za stopnjo bolj nemogoč. Naravnost navzgor na sam vrh Krkotnika so nama pa uspešno branili nezaliti skalni skoki. Zatem sva opazila nekega 'Franza', ki so ga zvabile najine stopinje, počakala še na njegov 'zu gefährlich' in družno smo odsmučali po Marti navzdol. Smučarske težave so zmerne, slaba III, do 40°, 350 m.
12.1.2006: Viševnik Popoldanska, ta hitra, za trening. Po razbojniškem uničevanju vršne skorje sva s Plesišča za pršičem in v žaru raziskovanja odsmučala ob južnem grebenu in zatem po gozdu 'direktno' v smeri Rudnega polja, kjer je kar (pre)gosto...
8.1.2006: Čarobna Peca (Bistriška špica, 2113 m) Pred mesecem se nama je v 'snežnem deževju' Peca prav nemarno izjalovila. In najina sreča, da se je, kajti tokrat se nama je razodela v resnično čarobni luči, ki je drugače gotovo ne bi užila. Avstrijci cesto iz Železne Kaple očitno 'vedno' plužijo vse do 'cestarske bajte' tik za Mirovno cerkvijo nad gostilno Riepl. Do planine Luža je tako le kratek sprehod, višje bi bilo pa namesto nadaljevanja dolgovezne ceste (kamor naju je zapeljala smučina) bolj pametno upoštevati Klinarjev nasvet (55*Karavanke) in izbrati markirano pot. Nad drevesno mejo sva se v gosti megli dosledno držala smučine dveh 'sobotnikov' in zaman upala, da se bodo oblaki ja držali navodil vremenarjev... Sam vzpon nama, razen vršne megle, niti ni pustil kakšnih globokih vtisov - da vstopava v pravljico, sva se zavedla šele pri vratih, ki sta jih brezgrajno označevala v stražna stolpa spremenjeni in v sneg okovani smreki. Smuka med tako mogočnimi bitji je bila zatem čisti estetski užitek, h kateremu je nemalo pripomogel tudi prvovrsten pršič, po katerem je tako lahkotno vijugati. Nižje v gozdu se je najbolj pametno povsem predati čutnemu ugodju in brezskrbno smučati, kamor nas vodijo oči, četudi bi nas kdaj za kratko zapeljale v goščavo. Prav nič se ni treba obremenjevati s smerjo pristopa, saj se v vsakem primeru znajdemo na cesti pri planini Zgornja luža, odkoder je smiselno nadaljevati po markirani poti do okljuka (do sem lahko celo privijugamo, če poznamo prehod z 'druge strani koče'), pri katerem zavijemo naravnost navzdol po redkem gozdu, ki nas pripelje na cesto malček nad planino Luža.
7.1.2006: Vošca je opisana v vodniku Turni smuki (Poljanec). Midva sva izbrala običajno izhodišče (parkirišče pri nekdanji karavli med Srednjim Vrhom in kmetijo Jurež). Za razliko od smeri pristopa je smer spusta v gornjem delu pametno zastaviti nekoliko zahodneje. Midva sva pravzaprav pristopila na 7 m nižji, vzhodni vrh dvoglave 'Vojšce' (1737 m) in odsmučala za sledmi, ki so vodile po lepo smučljivem terenu več ali manj naravnost navzdol. Stik s pristopom sva dosegla nekje na slabih 1400 m, kjer je lagodne smuke konec, saj nama je sproščenost ukradla presneta žica, ki je vse do travnika napeljana ravno na, vrag si ga vedi zakaj, višini vratu. A pod gozdom je bilo spet lahkotno in poskočno...
6.1.2006: Še enkrat na Srednji vrh Popoldne. Spodaj presnete cokle. Zgoraj vse več svežega pršiča. Presenetljivo veliko. Nad Dolgo njivo tu in tam skorja. Smuka še vedno zelo, zelo dobra - a brezdanjega pršiča ni več...
2.1.2006: Kališče - Bašeljski vrh Kratka, nenaporna in 'na ziher' varianta, saj je od pešcev obljudena gaz na Kališče podobna avtocesti. Za pestrost so tokrat poskrbele cokle, ki se jih nikakor nisva uspela znebiti. V 'samotni divjini' nad kočo naju je za dodatek sprejela gosta megla, sneženje in neznosen veter, ki je prav nemarno nabijal prek grebena, ki vodi na Bašeljski vrh (1744 m). Zgoraj sva začudeno občudovala do 5 cm debele ledene cokle, tako da sva jih morala najprej fizično razbiti, preden so psi dopustili, da sva jih potegnila s smuči. Pod kočo sva smučala več ali manj direktno navzdol - tam kjer je bilo dovolj redko za neovirano zavijanje po globoookem pršiču. Pod Velikim vrhom vodi v levo cesta, ki jo je smiselno uporabiti, če spodaj ni dovolj snega, ki nama ga je snedel dež...
1.1.2006: Pod Kurjim vrhom Zgrešena tura. Po strmem Jerebikovcu nama je ideja preskočila še za stopnjo navzgor, kar se je zaradi prestrmega vzpona izkazalo za odločno pretiravanje. Muka je pravzaprav sledila že takoj na začetku, ko sva se po nepregledni goščavi od parkirišča pod Eriko prebijala na začetek lovske poti na gozdni cesti ob Rogarjevem grabnu, kjer naju je za prijeten konec presenetila večja atomska bomba (na Manjco se je otresla smreka) in naporen peš preboj čez zaključno strmino pod cesto. V kopnem sicer celo poznava primerno vlako, a je nisva uspela izslediti ne gor ne dol. Na začetku potke naju je zatem zapustila še sreča, saj sva poznavalsko (in pravilno) lovila potko po strmem in gostem gozdnem grebenu, namesto da bi pokukala desno čez rob. Nad prvo smotano stopnjo sva napako sicer popravila, a so teren, razmere in drevesa napredovanje vseeno močno otežili. Nad tem izrazitim robom sva nadaljevala naravnost navzgor skozi naslednjo gosto stopnjo in zaradi pozne ure zaključila z vzponom na čistini (izravnava) nekje na 1500 m vsaj dobro uro pod vrhom. Navzdol je šlo potem prav luštno in lahkotno, le sam zaključek je bil zaradi napačne odločitve spet ubijajoč...
31.12.2005: Jerebikovec "Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku..." In res sva se! A spet čisto drugače, kot sva imela pred par meseci v mislih. Po spominu sva brskala za možnimi Srednjimi vrhovi in izbrskala Jerebikovec, ki je vodniški literaturi povsem neznan. Kako sva bila zatem presenečena, ko naju je na izhodišču pričakala smučina. Prav lahkotno sva potegnila vse do vrha, z dobrotnikoma smo se pa nad planino le za las zgrešili. Vršna 'plešasta glava' premore čudovit pogled proti Triglavu in Škrlatici, dolina Kot je pa sploh kot na dlani. Teren je za smuko po globokem novozapadlem snegu kot ustvarjen. Strm, gozdno varen, a dovolj redek, da omogoča zelo tekočo smučarijo. In kako na mehko leti po tako globokem pršiču... Izhodišče ture je klanec nad Mojstrano (750- m, začetek je označen) in potem vseskozi v okviru markirane poti preko planine Mežakle na vrh. Smuka z vršne glave je najbolj ugodna naravnost navzdol v smeri planine (SZ, ne po pristopnem Z grebenu), pod njo pa smučamo vseskozi v okviru poti.
28. in 29.12.2005: Globok pršič Srednjega vrha. Dvakrat! Pomladi sva zapisala, da ob veliki pošiljki snega ne cincava več z izbiro ture. V sredo sva bila toliko 'zgodnja', da je bila špura potegnjena, ni pa vodila na sam Srednji vrh (1853 m), kamor sva brez razmišljanja potegnila. Spust z vrha direktno v smeri planine je ob redkih smrekah in globokem pršiču res čudovita poezija, ki se je ne naveličaš. Pod planino sva za spremembo nadaljevala po grabnu desno od poti (umik goščavi), kjer naju je presenetil lušten skok (dobre 3 m) z mehkim pristankom. Pod njim je bilo nadaljevanje smuka, vseskozi po redkem gozdu, izjemno... Dan kasneje, ob novi pošiljki pršiča, sva šla neustrašni Pikici (v resnici je to čisto majhen, nebogljen bordarček) pokazat, kako luštno se je spuščati v globokem objemu pršiča. Gor grede sem ji znosil vso opremo (bord, pancarji,... "Vse tanarbolš!"), da se ob drobencljanju za nama ni preveč pogrezala. A navkljub temu, da ima najin bordarček celo odličje z 'boardercrossa' (slovenski pokal), se je pri spustu le na veliko (p)obiral in pridušal: da ima 'racerja', da je strmo in gosto, da bord ni za take hece, da se ne more pobrati, da mu ne gre prav dobro od nog in je v končnem neustrašno objel in padel pod vsako smreko, ki se mu je postavila na pot... ;) Zaradi nejasnosti s smerjo turnega smuka dodajava, da vzpon poteka vseskozi po markirani (dobro označeni, mimo spodnje postaje žičnice) poti iz Mač na planino Dolga njiva, odkoder si poljubno izberemo vršno nadaljevanje. Še najin opis najugodnejše variante spusta, ki se drži okvira pristopne smeri:
26.12.2005: Vzhodni žleb in Zahodna grapa Begunjske Vrtače Z Begunjske Vrtače (Begunjščica) na plaz levo (gledano od spodaj) od Šentanskega poteka nezahteven alpinistični spust ('bogsigavedikje', III). Povsem lahak prehod z grebena na plaz sicer poznam (izkusil v kopnem pri sestopu), a ga kasneje navkljub iskanju nisva našla. Tokrat sva šla potipat žleb povsem v desnem delu, ki s plazu glede na zemljevid vodi direktno na vrh. Nad plazom je neverjetna zmešnjava grap, žlebov in zapor. V zatrepu plazu (1600 m) sva nadaljevala po glavni grapi (desno), ki je vodila najvišje. Pod njenim zatrepom (stena pod grebenom) ogromen skalni klin grapo cepi na dva kraka. Po desnem sva se vzpela do konca, kjer se je pravokotno v desno odprl ožji žleb (1800+ m, 40°), ki se je nekaj 10 m višje zaključil na stranskem robu. Sestopila sva par metrov na drugo stran v širši žleb (40°), ki je vodil naravnost navzgor in se višje pahljačasto prebil na greben. Izbrala sva najbolj zalit (desno od vpadnice) izstop (45° in več), ki se je 10 m pod vrhom postavil skoraj povsem pokonci. Za nameček je bilo tik pod malček previsno opastjo vse skupaj le poprhano in drobljiva skala oplemenitena s sumljivo vegetacijo, tako da sva imela polne roke dela... Na greben sva izstopila 10-20 m pod vrhom Begunjske Vrtače (1997 m), do kamor je bilo potrebno prekobaliti še nekaj manjših grebenskih glavic. Z zadnje škrbinice pred najvišjo točko sva se po prijetno smučljivi Zahodni grapi (uradna III+ je kar premočna) spustila na Šentanski plaz.
25.12.2005: Macesje (Pichsov žleb) - Užnik (Cjajnikova grapa) Na obsežnem snežišču pod severno steno Macesja je vse skupaj hudo nepregledno. Ker sva po nasvetu vodnička (55*K) Pichsov žleb iskala v ustju Cjajnikove grape (glej zadnjo sliko), sva se za kazen še dodatno nagazila po smotano predirajoči se skorji, ki je premogla nekaj nepričakovanih pasti (luknje) in v eno sva se tudi pustila 'dobrohotno' ujeti. Stanko Klinar v vodničku pri turi Pichsov žleb sicer zapiše nekaj netočnih/zavajajočih podatkov, a je nasploh tako 'fejst možak' ter o gorah pripoveduje tako hudomušno in iskrivo, da ga midva vedno prav z veseljem prebirava in mu vse zmote dobrohotno oprostiva... V žleb sva se usmerila po stranskem (desnem) vstopu, ki naju je elegantno pripeljal nad 'nepreplezljiv' skok glavnega izstopa. Spodnji del žlebu je manj strm (40°, dva odseka 45°) in širši, zgoraj strmina pod 45° skoraj ne pade, kratko mesto seže proti 60°, ena stopnička je bila še kopna in tudi izstop na greben je bil le bolj poprhan. Žleb je visok slabih 400 m, je presneto eleganten, nudi nadvse uživaško in lahkotno plezanje ter za konec postreže s slikovitim izstopom ob ostri rezi Perilnika. V levo sva se vzpela na vršno ramo Macesja (2124 m), katerega višina je na zemljevidih vnešena kot najvišja točka Macesja, ki je sicer visoko nekje 2130 m in leži dobrih 100 m bolj vzhodno. Spust v škrbino je bil previden, a hiter, zato pa se je mukotrpno vlačenje do Užnika (2081 m) vleklo in vleklo (Upravičeno se imenuje Lažnik, laže pa kar v obe smeri...). Z Užnika sva se spuščala po grebenu, razgledovala na nepregledno S stran in iskala pripravno mesto (ki nama je izpuhtelo iz poletnega spomina), kjer bi se spustila v smeri Cjajnikove škrbine. Iz prve 'izrazite' škrbinice se je v desno odprl 'pripraven' žleb, po njem sva lahkotno skakala/smučala navzdol, dokler nisva na 'pripravnem' mestu odvila desno, kjer pa naju je na robu nezalit prehod v smeri Cjajnikove škrbine obrnil nazaj. Po žlebu sva se spuščala, dokler se v desno spet ni odprl prehod, kjer naju je pričakalo nekaj sitnih in strmih robov s kar preveč sumljivo snežno podlago, ki jih je bilo potrebno brezgrajno prečiti v vzorni izpostavljenosti. Na škrbini sva si dala duška, odvihrala po lepo smučljivi (široki) Cjajnikovi grapi na snežišče pod steno, kjer sva pod drevesno mejo z užitkom tlačila vršno plast pršiča, kar se za konec te res čudovite ture preprosto spodobi... Spust po žlebu z Užnika do višine Cjajnikove škrbine ni posebno zahteven (40°, III+), sama prečka je zatem kar presneto ostra in je daleč najtežji del spusta (S5, v 'idealnih' razmerah je verjetno 'bistveno' manj zahtevna kot najina izkušnja), smuk po Cjajnikovi grapi je ocenjen s III+ (40°). Celotna smer je visoka 400 m in bi jo ocenila s skupno oceno IV-, mesto S5.
24.12.2005: Špik nad Plazom Za smučanje s Špika nad Plazom (2606 m) je treba razmere res dobro zadeti. Tokrat je bilo snega presenetljivo premalo, povrhu naju je s pomrznjene skorje Visoke Montaževe planote takoj na vznožju Špikove južne ostroge (1874 m) presenetila namočena brozga, v katero je neusmiljeno sonce v soboto spremenilo vsako zaplato snega, ki se mu je le nastavila dovolj pokončno. Začetni del hrbta, ki vodi neposredno na vrh, je bolj položen in šele nekaj nad priključkom žlebu, ki omogoča lahak prehod s snežišča pod Škrbino nad Cijanerico, se strmina postavi na 40°. Spodaj sva izbirala zaplate trave, kmalu nad priključkom žlebu sva odvrgla smuči in se zgoraj držala dna manj izrazite vbokline (plitva grapa), ki je bila za silo zasnežena. Vršnih 100 m pobočja premore dva prehoda, midva sva izbrala desnega (45°), ki naju je privedel na manjšo škrbino v grebenu, po katerem sva v levo kmalu stopila tik pod najvišjo točko, kjer naju je presenetila na obe strani zelo izpostavljena rez s snežnim rezilom, ki sva ga gor grede odbila z rito, dol grede je šlo potem 'neustrašno' tudi pokonci. Sestopila sva po levem prehodu (gledano od spodaj, 50°), ki je tudi bolj smučarski, nižje sva s smučmi odvihrala po žlebu in na planoti lovila črto, ki je ločila zahajajoče sonce od teme. Podobno predstavo sva skusila lani pri sestopu z Montaža. Čarobno!
18.12.2005: Planjava (Wisiakova grapa) Pri nadvse lahkotnem vzpenjanju po 'avtocestni' gazi sva V Klinu mimogrede občudovala v nahrbtniku sestopajoče smuči in nad Pastirci še dve kitari, tako da sva bila kar v resnih dvomih, če imava vso ustrezno opremo sploh s seboj... Na prečki do Z stene Planjave naju je mrzel veter tako prepihal, da sva opravila temeljito ogrevanje premraženih prstov, preden sva se zagnala v zalito (tako je bila 'oglaševana' na spletu) Wisiakovo grapo, ki sva jo poleti že 'plezala' z levim vstopom (I). Težji (a presenetljivo lahak) del grape je sam vstop, ki je precej ozek, visok nekje 50 m in je bil res vzorno zasnežen, le čez nekaj stopničk sva višje dvignila noge. Zato pa je vseskozi sneg 'orkansko' nosilo navzdol, z njim pa nekaj trdih kosov, ki so pripravno tarčo tudi uspešno zadeli. Nad vstopom, kjer se svet močno razširi, sva premražena in zamedena ogrevanje gladko ponovila. V nadaljevanju posebne strmine ni, saj grapa 45° ne doseže več. Nasploh je vzpon do Sukalnika čudovito opravilo, kjer se vse bolj bogati razgledi ponujajo z vsakim dvignjenim metrom. Na Sukalniku naju je namesto vetra pričakala le sapica in pa čudovito zalite Planjavske zelenice, kjer sem kar preostro zarobantil, da sem smuči odložil pod steno. Najbolj smotan del vzpona je dolgo in 'ubijajoče' prečenje v desno, ki sva se mu midva takoj za prvim 'robčkom' izmaknila po zasneženem prehodu navzgor, kateri naju je višje pripeljal nazaj do stika s stopinjami in na sedlo dvoglave Planjave. Po vršnem 'ohhhhinsplohhh' sva se zakadila navzdol, 'preskočila' stopničke, kjer sem skočil v smuči, oddelal tlako 'netakozoprne' klože, užil pestre in presneto naporne akrobacije 'gozdnosnežne' trdote ter v zaključnem šusu po pomrznjeni cesti z Jermance priletel na izhodišče. 'Tomideli!' In lepo prosiva, midva bi še!
17.12.2005: Pod Vajnežem (Kamnitnik, 1858 m) V obeh TS vodnikih je opisana tura na Vajnež skozi močno zaraščen Medji dol. Na zemljevidu je vrisana tudi očitno bolj obiskana varianta čez planino Stamare, kamor sva se usmerila z nebodigatreba zamudo ('napačnemu' M s smuči odtrgana pručka). Že tako sva imela strogo omejen čas, po vključitvi servisa na Jesenicah sva turo tako prekinila na Kamnitniku in v končnem se nama je izšlo točno na minuto in še nekaj sekund natančno... Po odprtem vršnem delu sledi gozdna smuka od Hrašenske planine prek planine Stamare na izhodišče. Za ponavljalce: gosto je le v spodnjem delu, kjer se sicer neprehudi goščavi lahko izmaknemo na levi strani.
11.12.2005: Begunjščica Sam. Rezervna. Ta hitra. Po Osrednji grapi.
10.12.2005: Trupejevo poldne Pršič v gozdu čaka dlje. Tokrat naju je 'tako in drugače' nedotaknjen čakal vse do sobote. Zanimivo varianto so od konca ceste v Železnici ubrali predhodniki: naravnost/desno navzgor v smeri izrazitega sedla na JZ grebenu Belih peči...
9.12.2005: Večerni sprehod na Krvavcu Preko Kriške planine po smučišču na Zvoh in spust ob sončnem zahodu.
4.12.2005: Mrežce nad Lipanco Ta, plazovom relativno neizpostavljen turni smuk nad Pokljuko sva prvič skusila lani. Z glavne ceste na Rudno polje se proti parkirišču pod Blejsko kočo usmerijo tri gozdne ceste, tokrat so bile prevozne le s terenskimi vozili (in seveda s smučmi). Izbrala sva najkrajši, zadnji odcep...
3.12.2005: Pod Peco naju je usmeril Klinar (55*Karavanke: Bistriška špica, 2114 m). Nenevaren turni smuk z visokim izhodiščem (planina Luža, 1230 m) je bil ob visoki meji sneženja najino upanje, ki se kar ni hotelo uresničiti (nasproti napovedim je bolj snežilo kot deževalo šele nad 1600 in še nekaj m). Sneg je bil v globino namočen do kamor sva le imela voljo riti (nekje 1750-1800 m), tako da nama nekaj kilske obloge na spodnji in zgornji strani smuči niso bile ravno v užitek. Pravzaprav sva glede na počasno vzpenjanje odnehala zaradi pozne ure...
27.11.2005: Viševnik V soboto sva po večinoma samotnih, na nepredstavljivo debelo zamedenih potkah Šmarjetne in Jošta (ki so kar najbolj luštne za vožnjo s kolesom) v snežnem metežu štiri ure brodila naokoli in ugotavljala, kako bi se sprehoda lahko brez težav lotila s turno opremo. Odjuga nas je v nedeljo pognala na Pokljuko. Poteptano je bilo do vrha smučišča, kjer smo z veseljem nadaljevali po rovu, ki so ga pred nami rili neumorni deskarji. Nekje na polovici do Zlatih vod smo jih zamenjali v vodstvu in skopali (sneg se je mlel tudi do popka in čez) nadaljevanje do izravnave, kjer sem neutrudne rovokopače zapustil in 'odbrzel' na smučeh. Na Plesišču (tam sta s kidanjem zaključili punci) se mi je pridružil 'zamudnik', s katerim sva se družno vzpela čez močno spihano vršno pobočje. Glavo Viševnika sem imel celo povsem zase, tako da so bili občutki na še 'deviškem' vrhuncu dobesedno izjemni. Smučanju po vršni kloži je sledilo uživaško 'plavanje' po mestoma globoki mehkobi (resda nekoliko težkega) pršiča...
19.-20.11.2005: Za jezeram Čez Lašte, Brda in Špičje. Gladki in Debeli lašt (Tuma: ime po izrazitih skalnatih ploščah) ležita južno nad globoko konto Za dolino (najnižja točka 1973 m) pod veznim grebenom Vogel - Špičje. Laštov sva se dosedaj le dotaknila na manj izraziti koti 2069 (tudi 2050) m, ki je verjetno le po pomoti zašla na zemljevide kot vrh Debelega lašta (nasprotno kažejo Državne topografske karte). Zahodno od te kote sta neprimerno bolj izrazita vrhova 2098 in 2100 m, za kateri drživa imeni Debeli in Gladki lašt. Sam. Za Črnim jezerom sem nadaljeval po Lopučniški dolini, odvil od markacij in sledil bližnjici, ki naj bi me pripeljala na planino Lopučnico. Nekaj časa sem navdušeno sledil potki, ki se je na obsežnih škrapljah izgubila in me nemočnega prepustila goščavi ruševja, kjer sem kmalu izgubil duševni mir. Od planine sem sledil markacijam in na mestu, kjer le te zavijejo ven iz doline v smeri Velikih vrat, sem nadaljeval naravnost naprej, kjer sem kmalu trčil na rušnato pregrado. Izmikal sem se v zavitih čistinah in se na lepem znašel ob možicu, ki so mu sledili novi možici z vse manj goščave. Nadaljeval sem pod steno (navpičen/previsen prelom Gladkega lašta), dokler se v njej ni odprla vabljiva travnata polica z gamsico, kamor pa možici niso zavili. V hipu so bile muke ruševja in naporov pozabljene. Vstopnico sem torej plačal, bila je sprejeta in brez sence dvoma sem vedel, da me do večera čakajo čarobni trenutki. Travnata lašta me je takoj premamila, za prvim robom se je hodna polica sicer zaključila, a se je navzgor odprl prehod na zgornji plato, od koder je na najvišjo glavo Gladkega lašta vodilo več lažjih možnosti. Z vrha sem na levi poiskal ustrezen sestop in nadaljevanje na vrh Debelega lašta, ki je bilo ob neogibnem 'kraškem' vijuganju lahko prehodno. Z Debelega lašta sem nadaljeval v isti smeri in prek kote 2069 m dosegel vznožje Brd. Brda so razločen, stranski greben, ki se z izrazite glave (2169 m) prek travnatega vrha (2296 m) glavnemu grebenu priključi na manjši grbi (2331 m) JZ od najvišje točke Velikega špičja. Na južnem vrhu sva že bila, grebena, kamor me je vleklo, pa še nisva prečila. S travnatega sedelčka za prvim vrhom sem po lahkih travah dosegel srednji vrh, kjer sem se ob pogledu na res oster (in še bolj slikovit) 'mostiček', ki Brda spaja z glavnim grebenom, že ogledoval za prehodi na levi in desni strani. Povsem odveč! Od blizu se je izkazalo, da je prehod preko izpostavljenega, a udobnega mostu prav lahak. Za njim sem tudi nadaljeval prav po/ob robu, kjer me je prek nizkega pragu popeljal kratek kaminček. Na glavnem grebenu sem bil pa že 'ta domač': do vrha Velikega špičja sta sledili še dve kratki, nekoliko težji mesti (do II, izpostavljeno), več manj izrazitih grb in še več čudovitih lokalcev. V res slikovitem, vremensko pogojenem barvnem okolju sem z markacijami prečil greben Špičja in se pred mrazom zabubil v zimski koči na Prehodavcih...
Na vzhodnem grebenu. Zjutraj je bilo presneto mrzlo, tako zelo, da mi spremenjena slika Kanjavca sploh ni prilezla skozi zamrznjene misli. V načrtu sem imel, da bi z Vršaca poiskal prehode na vrh Kanjavca, a mi je zvečer obilen poprh idejo nemudoma izbil iz glave. Tako temeljito, da se je zjutraj šele na zadnjem razcepu pod Hribaricami spet zbistrila. Vedel sem, kaj mi je storiti, a se mi ob pogledu na zoblačitev kar ni ljubilo vračati. Tura je bila tako žal končana, še predno se je začela... Na Zelnaricah se je zatem res povsem razjasnilo in pod zimsko modrino neba sem se lotil nedeljskega posladka, ki me je že dolgo begal: vezni greben med Tičaricama, ki je bil v ('davnem') spominu z obeh vrhov presneto oster. Sestop z Velike je bil res vrtoglavo zračen, a prav lahak, tako da je šlo mestoma kar po 'ta gvišni' nogi (podrtemu in preostremu delu tik nad škrbino sem se izmaknil levo po travah). Greben na Malo je bil nekaj manj zračen (v spodnjem delu manjše okno s tremi oboki), na zaključni žagi sem pa za kratko otipal tudi dvojko.
12.-13.11.2005: Trentarska prečenja in skalnati grebeni nad Kriškimi podi Z Luknje prek planine Zajavor okoli Pihavca na Kriške pode. Mimo Glave na streho Planje in čez vrh nazaj na pode. Sam. Trentarski del ture sem zastavil za rogatimi prebivalci, ki jim namesto pastirjev in lovcev sedaj sledimo gorski 'romantiki'. Dvakrat sva že obkoljevala Pihavec (in obakrat naju je trentarski velikan predčasno premamil na vrh), a sem se spet kot po pravilu lovil okoli planine Zajavor. Potka se pred gozdom izgubi (nadaljevanje je vedno potrebno iskati spodaj), nad planino (v desno navzgor lahko tu in tam za kratko sledimo potki) sem pa tokrat zastavil močno levo in se krepko uštel na strmih, travnatih prehodih. Nasploh se lahko planini izmaknemo, če nekoliko nad gozdom prečimo po travnatih policah med prepadnim pečevjem. Na zadnjem robu (Vrh Osojne krnice, 1957 m) med Sončno in Osojno (soncu se skriva pod Šplevto, Pihavcem in njegovim zahodnim razom) krnico sem užil skrajno nepričakovano srečanje z Avčinovim dolgostebelnim (šestopnjaškim) jegličem z ljubko kobulico. Žal sem se ob res imenitnem pogovoru kar prekmalu poslovil! V krnici sem sledil lepo uhojeni potki, ki me je v desno varno pripeljala navzdol na Kriške pode, na monotoni mulatjeri sem se izvirčka prav razveselil in višje z neprikritim občudovanjem motril kar najbolj očarljivo gorsko očesce, Spodnje Kriško jezero. Od doma sem se usmeril na travnat prehod, ki na levem delu pobočja Planje vodi na njeno streho (prav tam je Avčin sestopal s poslednjim trentarskim lovcem). Čez grušč sem sledil gamsici (skorajda potki), ki me je prek manjšega robu logično privedla do vznožja prehoda. Po na videz najlažjem vbodu sem vse bolj izpostavljeni, travnati laštici sledil v levo in prek strmih trav za kratko dosegel položnejši svet. Gamsica je vodila kar naprej v levo navzgor do na videz najlažjega travnatega prehoda naravnost navzgor, ki sem ga sam zamenjal za čvrste, bele skale na levi strani. Preplezal sem kak prag, premeril strme zaplate in tik na levi vseskozi občudoval ostri mostiček, ki Glavo pod Planjo (2006 m) na samem robu spaja z obsežno Planjino streho. Pogled z mostu (skrajno previdno sem se po njem spustil nekaj korakov navzdol) je pa naravnost strahovito zračen. Še prečka nad mostom in že sem stal na presenetljivo strmem in obsežnem travnatem pobočju, ki so ga prekinjale številne pečine (težavnost prehoda je v okviru močne trentarske dvojke, pri čemer je najbolj zahteven sam vbodni del). Prečil sem v levo na greben, kjer sem bil že domač, pozdravil Planjini glavi (do II), s pogledom pobožal Utrujeni stolp in že sem v sestopu užival ob barvitem poslavljanju podarjenega dneva...
JV greben Razorja. Naprej po grebenih čez Kriški rob, Dovški Gamsovec ter Dolkovi špici v dolino. Skoraj neposredno nad domom se pne izzivalno strm raz, ki se prek bolj položnega grebena (Vrh Žlebičev) nadaljuje na vrh Razorja. Kar naravnost ga nisem mogel naskočiti, zato sem po pameti nadaljeval desno okoli vogala in poskusil po prvem 'normalnem' vstopu (izrazita, v levo navzgor usmerjena razčlemba). Spet me je pričakala gamsica, ki je nad vstopom izpostavljeno vodila v levo po zagruščeni polički nad rdečimi previsi in se je na drugem robčku prelomila. Pričakal me je izjemno smotan prestop (zračen, sumljivo podrt, z majhnim stopom in brez konkretnega oprimka), nad katerim sem se na prvem udobnem mestu ovesil z vso plezalno kramo, ki sem jo do sedaj le tovoril naokoli. Naslednjo težavico (navpičen kaminček) sem preplezal kar trikrat, saj se vrv, s katero sem se zavaroval, nikakor ni hotela potegniti navzgor. Tako sem vrv spet prestavil v 'nujno rezervo' in 'v pripravljenosti' ves ljubi dan cingljal naokoli... Nad kaminom me je ob kotu pričakala še 'položna' stena z majhnimi oprimki in po lažjem svetu sem se prekobalil na greben tik nad prvo, zelo izrazito glavo. Sam greben je tu že precej položen, a ga prekinjajo številni (previsni) pragovi. Prvega sem obvozil na desni in se na greben spet skobacal po slikovitem kaminu (skoraj povsem prilegajoč se stik dveh grebenskih stolpov), kjer sem moral kar popaziti, da nisem zdrknil skozi ozko razpoko. Višje sem se naslednjemu previsnemu skladu izmaknil na desni, naslednjega preplezal, spet naslednjega pa kar lepo obvozil na levi po gamsici, ki me je vodila daleč do zagruščenega žlebu, ki pada s škrbinice. Zadnji prag sem iz škrbine obvozil na desni in višje prav po grebenu dosegel stik z markacijami tik pod vršno glavo Razorja. Tudi na sam vrh sem nadaljeval v isti smeri, zapori sem se umaknil levo, kjer sem se čez kratek previsni vstop potegnil v zagruščen žlebiček in po njem dosegel vrh. Kar 'oreng' tura v resnem ambientu, kjer pa so se mi prehodi na koncu vedno lepo odprli. Mestoma III, krušljivo, izpostavljeno. Ko sem ravno pričel, sem z vrha tudi nadaljeval kar po grebenih. Na severno stran, mimo Šplevte na Kriški rob, preko Gubnega na Dovški Gamsovec, po grušču na Dolkovo špico in sestop po njenem JV razu, ki je od zgoraj kar nepregleden. Vse to sva odsekoma že prelazila, težave so kratke in povsod do II. stopnje, razen dveh nekoliko težjih odsekov (greben, ki vodi na Kriški rob, je za II; prečenje zelo, zelo tankega stolpa pred Gamsovcem, ki se mu resda lahko umaknemo par lučajev nižje, pa še nekaj težje). Za dobesedno nepotešene 'gorske gurmane' morda zanimiv podatek, da sem se šele na Gubnem ob pijači mimogrede 'spomnil', da ta dan sploh še nisem nič jedel. Pa nisem bil prav nič lačen! V soboto sem po zajtrku in celodnevnem pohajkovanju pospravil le lahko večerjo, v nedeljo sem pa po prav tako celodnevni turi jedel šele v dolini...
1.11.2005: Jerebikovec je najvišji (1593 m), skrajno zahodni vrh Mežakle in slovi kot izreden razglednik, a v lepem vremenu naju prav gotovo ne bi 'nikoli' videl. Zato je bil turobni dan vseh svetih kot nalašč za obisk. Na poti, ki vodi iz Mojstrane (Severni pristopi: 'Strma pa je!'), sva v navdušenju kmalu spremenila najino mnenje ('Never is a long word.'). Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku...
31.10.2005: Greben Gamsovec - Pihavec Z Bovškega Gamsovca (2392 m) sva nadaljevala po lahkem, a vse bolj zašiljenem in zračnem grebenu v smeri nama res ljubega Pihavca, dokler se le ta ni na rami strmo prelomil navzdol. Čez (previsne) težave sva se dvakrat zapored spustila po vrvi (2*25 m) in se znašla na ostri rezi tik nad najnižjo točko grebena (2268 m). Nadaljevanje je izgledalo kar strašljivo, saj je iz škrbine v desno vodila le bolj nakazana in hudo izpostavljena polička. Previdno sem plezal navzdol proti zarezani škrbini, jo prestopil v širokem razkoraku in se prijetno presenečen znašel na skoraj 'hodni' polici. Prav enostavno sem 'obkoljeval' po njej, le v zaključku je bilo zaradi stolpovega trebuha s prostorom nekoliko bolj na tesnem (na manjšem ročaju je vpet prusik). Mimo nepričakovanega preduha sem splezal nazaj na greben, kjer sva v vodničku (Naš alpinizem) proučevala obvoz čudaške grebenske spake. Pod grebenom na levi strani me je za kratko vodila gladka, nad prepadom neprijetno nagnjena polica, zatem se je opis po sitnem prestopu navzgor na lašto malček izgubil. Najprej sem le potipal nadaljevanje v levo, ki je bilo za moj okus kar preveč zračno in podrto, zato sem splezal naravnost navzgor po navpičnem kaminu (k) s prevesno zaporo, kar je tudi najbolj naravna izbira. Naslednji raztežaj me je z vrha kamina vodil po polički v levo do lahkega sveta, po njem (levi prehod) na greben in tik ob samem razu čez navpično poklino v lažji svet. Po krajšem, nebeško zračnem 'sprehodu' sva trčila na previsni stolp, pod katerim je na levi strani med platmi nad previsi vodila izrazita, navzgor vodeča polička (pravzaprav gre za ogromno odkrhnjeno lusko). Po njej sem kar nekaj časa prečil do samega konca v gladkih ploščah in brez posebnih težav splezal nazaj na greben desno od manjšega stolpa. Nekoliko neroden prestop čez rez na drugo stran in nadaljevanje po ozki polički je povlekla Marijana in po čudnem svetu (krušljivo, zračno) splezala navzgor do izrazitega roglja in mimo njega (še vedno na desni) prečila naslednji grebenski stolp. Vrtoglavi slalom sem iz škrbinice nadaljeval na levi strani po mestoma zagruščeni polici in na greben odvil po lahkem, gruščnatem kaminu. Tu sva pospravila vrv in prav lahko nadaljevala na desni strani grebena vse do vznožje vršne glave Vrha nad Kamnom (2365 m, za normalni pristop glej kartoteko), ki sva ga brez posebnih težav dosegla (kakopak v slalomu) z leve strani. Sprehod (vmes čudovita, razsežna ploščad v škrbini) do JZ, 5 m nižjega vrha ni posebno težak (in ne posebno lahak, krušljiv obvoz ostre zareze sva poiskala lučaj nižje na levi strani - sicer je urejen spust po vrvi). S predvrha sva nato previdno plezala navzdol, 'visoko' nad škrbino Čez Kamen (2331 m) in pod zadnjim rogljem, pod strmimi, izpostavljenimi travami, naju je pričakalo sidrišče za spust, kjer sva čez previs 'prifrčala' v škrbino (25 m). Do vrha Pihavca (2419 m) je sledil še sprehod, sprva za markacijami, ko te odvijejo daleč levo, pa po lahkem slemenu na vrh. Nad izredno zračnim in luštnim grebenom, ki je bil dolgo le v najinih mislih, sva bila naravnost navdušena, skala je na najtežjih mestih večinoma odlična, v lažjem svetu pa mestoma kar neprijetno krušljiva. Smer je zelo razgibana, a povsem naravna, saj se prehodi lepo odpirajo in nas nikjer ne zapeljejo. Težave se gibljejo med III in IV, pri čemer čiste štirice nikjer ne dosežejo: najtežji del smeri sta raztežaja nad najnižjo škrbino. Vrv je zaradi spustov obvezna, časovni okvir je nekje pet ur.
30.10.2005: Na kolenih Male Jérebce in naslov je potrebno brati tako dobesedno kot preneseno, saj sva kmalu obtičala na prostrani rami Na Kolenu globoko pod Malo Jerebico. Tam je na TTN vrisana stara lovska pot, ki se z rame usmeri levo proti grapi med Malo Jerebico in Jerebico (smer po grapi ima glede na plezalni vodniček zgoraj mesto petice), kjer zavijuga prek grape in s pomočjo travnatih polic seže na Malo Jerebico. Južno ostenje Jerebice sva občudovala lani z Rombona, sam greben z Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico je pa sploh že dalj časa na najinem spisku. V literaturi o normalnem pristopu na MJ ni niti besede, v vodničku sta iz Možnice opisani le smeri s petico in šestico, o težavah na grebenu tudi ni točnega podatka, a ni več kot štiri... Od Doma v Možnici sva naprej s ceste ujela uhojeno potko, ki se po dobrih 100 m odcepi ostro levo. Dobrih 200 m višje se na območju podrtega drevja pot izgubi in nad njim v levo spet najde, zatem pa pot preči daleč v levo. Tu sva zarinila naravnost navzgor na ramo NK, kjer sva za hip ujela staro lovsko pot, a se je takoj za prvim robom v levo izgubila, prečenje strmega, z obupno drsečim listjem posutega gozdnega pobočja pa ni vzbujalo nobenega upanja. Po dolgem času blodenja naokoli sva se vrnila do poseke in po prečni potki nadaljevala do izrazite zagruščene grape, kjer pot ponikne. Desno ob njej sva se po vse bolj strmem gozdnem pobočju (višje je kar neprijetno) vzpela navzgor do velike zapore, kjer sva stopila na gamsico in po njej prečila v levo na obširne, s pečinami prekinjene trave. Vijugala sva navzgor v iskanju prave grape, a se v ostenju nad nama ni prav nič odprlo. Slutila sva, da sva preveč desno in sva se usmerila povsem v levo. Tu sva lahko le zaključila, da sva nekje pod osrednjim delom stene in da morava nazaj v drugo smer, povsem desno, a nama je za bolj temeljito iskanje zmanjkalo časa ter sva jo ucvrla navzdol kar lepo po štriku, kar je bilo edino varno. Doma sva po analizi s pomočjo TTN in slike z Rombona ugotovila, da sva bila zelo verjetno celo povsem pod levim delom ostenja (Pri Lipi, pod Konjem, levo od vpadnice Jerebice) in da podnapisi pod slikami zagotovo ne držijo povsem...
29.10.2005: Čez Vanežev rob na Kukovo špico Ob vožnji skozi Dolino sva se v nekem trenutku odločila za izrazit Vanežev rob, ki naju je res dolgo časa vztrajno vabil na grebensko potepanje do Kukove špice. V glavi sva imela meglen spomin iz Našega alpinizma, da kratke težave (okoli štirice) čakajo na vrhu, kjer naj bi bilo precej podrto - prav tak je tudi vizualen vtis, ki ga SZ (Kajzljev) steber Kukove špice podarja naokoli... Iz Za Aka po PP na izjemno očarljiv Rutarski Vršič (1696 m), odkoder so ob barvni jesenski kulisi naravnost čudoviti razgledi na martuljške divjake. Z Vršiča naju je sledljiva in prijetna potka vodila po grebenu čez Siljev rob (1700+ m, požagano), zatem sva se držala številnih izgubljajočih se stečin na ali tik ob grebenu, ki so naju prek dveh izrazitih in 'neprehudo' poraščenih glav (1827 in 1891 m) Vaneževega robu brez posebnih težav (kratko, navpično skalno/rušnato mesto, II) pripeljali pod vznožje Kukove špice. Od sedla navzgor se rušnat greben ostro zoži, zatem se otrese zelenja, prijetno otopi in nad 2200 m silovito požene navzgor, kjer prav na vrhu navpičnega dela prek celotne širine izzivajoče straši neobhoden, rdeč previs. Nekaj časa sva lahkotno poplezavala kvišku in se za nadaljnjimi prehodi razgledovala levo/desno, dokler nisva spoznala, da bo potrebno brez ovinkarjenja kar lepo naravnost navzgor po neizrazitem razu stebra. Pod nezgrešljivim, krajšim, nemarno rdečim in previsnim vogalom (kamin, spodaj klin) sva se navezala in ga brez razmišljanja naskočila, a kako naju je videz grdo prevaral! Namesto na udobni stopnički nad navpičnim podstavkom sem visel vznak, se gvozdil s hrbtom in roko v poklini na levi strani ter poskušal vrh previsa urediti varovanje, kjer sem v drugem poskusu uspel v špranjo zatakniti ušiv klin in se nič kaj lahkotno pregoljufal čez previs (IV+; NA je doma nakazal, da je nekoliko lažji obvoz na levi strani). Sledil je lažji raztežaj, za njim sva tik desno po/ob robu (III-IV) splezala pod silovit in vse bolj zračen vršni zaključek. Do izstopnega kamina sva plezala v levo (čez manjši rob do vpadnice - morda bi bilo na desni, kamor naju je najprej povabil pogled, lažje) in čez previs z dobrimi oprimki (IV-, k) do vznožja odurno podrtega rdečega žlebu (klin), ki se višje prek navpičnega začetka spremeni v kar konkretno previsen in grozljivo rdeč izstopni kamin. Tu naju je skrajno resno zaskrbela pozna ura in le upala sva, da naju nad previsom čaka samo še vršni 'šoder'... Kamin sva naskočila naravnost navzgor in je bil glede na res strašljiv videz celo prijetno plezljiv (IV, 20- m, 3 k, možnost dodatnega naravnega varovanja), čeprav je kar nekaj skal odletelo v globino, še več sumljivih blokov je pa naravnost vzorno tičalo na svojih mestih. V visokem previsu sem imel karseda zračen občutek, ko sem se gvozdil zdaj levo, zdaj desno in telovadil točno (morda celo zunaj) iznad Marijane. Tik nad previsom je pričakal še lažji nadstavek in že sva letela čez lahke skale na vrh Kukove špice. Za sam vršni del SZ stebra, dobrih 100 m, nekje 2250- do 2350+ m, sva rabila več kot dve uri: 5 raztežajev, IV. Sonce je ravno še sijalo čez martuljški greben, ko sva se (dobesedno vratolomno) pognala po normalki navzdol in začuda sva bila v slabi uri in pol nazaj na izhodišču, kar nikdar ne bi verjela, če ne bi poskusila. Po res presenetljivo lahkotno tekočem grušču sva bila 'takojci' na lovski potki in 'hip' zatem po drsljivih listih v Vratih (z vrha dobre tričetrt ure), kjer naju je v Martuljku prek dveh štopov in kratkega sprehoda vdano čakajoč pozdravil prevoz do doma... Ena bolj divjih in slikovitih tur z zelo silovitim zaključkom. Nama se je izredna odmaknjenost Vaneževega robu strašno dopadla, malce tesnobe nama pa tudi ni škodilo - prav nasprotno, sva bila zatem toliko bolj presrečna in lahkotno prosta v tem res čudovitem svetu!
28.10.2005: Možic (nad Baško grapo) Lani nama je na Lajnarjevem sedlu zmanjkalo dneva, tokrat bi se moralo iziti, če ne bi Pikici pri lovski koči (kjer se idila šele pričenja) počilo v menjalniku. Po uri neuspešnega 'šraufanja' smo obupali in sva Pikico usmerila nazaj na Petrovo Brdo. Po res čudoviti mulatjeri sva nadaljevala na Lajnarjevo sedlo, prečila Slatnik in se po krajšem spustu vzpela na Možica, 1603m. Kamnita in z drsečim listjem posuta pot naju je pri spustu na Vrh Bače kar preveč morila in tako sva se glede na pozno uro žal odločila, da bova nadaljevala kar za Pikico (v planu je bil spust po prav tako enkratni mulatjeri v Bačo in prek Sv. Lenarta v Podbrdo). Med obema lovskima kočama je bilo še prav luštno, sam zaključek se je pa iznenada prav nemarno prelevil v odurno gozdno cesto...
27.10.2005: Lubnik Lani se nam je Lubnik zelo dopadel in smo skočili spet gor. Tokrat smo (pod 'mus') obiskali slikovito cerkev na Lovrenški gori, tudi na Breznico smo bolj luštno prikolesarili po starem, opuščenem kolovozu. Vršno (gor-dol) porivanje kolesa je bilo čisto odveč (listje obupno drsi), pri spustu pod Gabrovim smo pa poskusili z markirano potko, ki pripelje točno na serpentino, a za nas navzdol mestoma ni bila vozna...
26.10.2005: Planina Korošice Pod Košuto sva veselo ugotavljala, kako nama pod rito kolo letos mnogo lepše vozi in sva se navkljub nasprotnim zaobljubam izpred leta ponovno zaprašila na planino Korošica, da vidiva, če so klanci še vedno tako nemogoči. Še vedno so hudi! A nama bistveno bolj prijazni, spust je bil pa presenetljivo prav ljubek. Lani sem tako do planine približno polovico vzpona porival, tokrat je bilo takšne tlake občutno manj od četrtine. Resda pa tekoče vožnje podlaga ne omogoča in sem se trudil po odsekih (težavnost le tu in tam za kratko pade pod V6). Spodaj je cesta izjemno zagruščena, ko zavije v gozd, se kamni sicer precej zredčijo, zato pa strmina močno naraste. Višje (za leso) je zatem vse skupaj še kar normalno, le zadnji klanec je bil tokrat namočen. Pri spustu pa resnično kar nisva mogla verjeti, kako se nama je lani lahko tako zameril. Vršni del je naravnost čudovit, srednji je prepreden s številnimi koreninami, a tekoče vozen (tu in tam sva le morala sestopiti), nižje sva pa po idilični gozdni potki na ostrih okljukih še vedno večinoma ročno obračala. Je le prestrmo in preozko...
23.10.2005: Nad Suhim dolom Lani sva pri iskanju smeri po zahodnem grebenu na vrh Kalškega Grebena našla potko, ki se je nekje na 1500m (pod prvimi skalami, na izrazitem pomolčku) usmerila daleč v levo. Glede na slabo napoved sva šla 'za hec' pogledat, kam neki vodi. Ne prav daleč! Po uvodnem prečenju strmih gozdnih pobočij sva 'kmalu' prestopila grapo, se vzpela na rob in obstala pred prepadno zaporo. Obvoz bi morala poiskati kar precej nižje pod pečinami (nad Suhim dolom), a se nama ni ljubilo. Obrnila sva in nazaj grede lagodno pretaknila vse (ne)potke, ki so nama padle v oči. Pokukala sva v Neškarjev plaz in za konec namesto blatnega kolovoza staknila nekoliko zaraščeno stezico, ki se spusti prav k lovski koči.
22.10.2005: Brana z Babami Z Jermance po neoznačeni poti v smeri Kaptana do prečne poti, ki vse iz Konca vodi do Studenca. Luštna, razgledna pot prek mestoma strmih pobočij, kjer nam pomaga celo nekaj jeklenic. Na razcepu sva ubrala zgornjo pot, ki vodi ob žičnici in naju je dostavila v iztek Bosove grape (spodnji krak pripelje na markacije ravno pri strugi). Priporočljiva alternativa markirani poti. Za začetek sva zabavljala nad nedoslednostjo opisa Gamsjih polic v vodničku KB, ki prečijo celotno vzhodno steno Brane (od Bosove grape do Šije). Opisan in vrisana (dva) 'vboda' so si povsem različni! Zatem sva se jezila nad spolzko skalo v grapi ter višje na lepem opazila meglen jezik, ki je sikal iz doline, in naju žal v nekaj minutah tudi povsem zagrnil. Razdraženo sva plezala navzgor po Bosovi grapi, v desno ujela obetaven travnat žleb in se v iskanju razgleda med ruševjem kmalu povsem 'izgubila' v morju vseprevzemajoče goščave. Zdaj sva pa res zarobantila! Ponižno sva se sprijaznila z nemočjo, odvila iz ruševja in Bosove grape ter se usmerila na dobro poznani Kaptanski greben. Na Kaptanski glavi sva veselo izplezala na sonce ter prek planote V Bleku dosegla vrh Brane. Sestopila sva po Šiji, kjer sva imela nižje v megli kar precej opraviti (krušljivo, ocena Šije je nižja od Kaptanskega grebena - a je smer težja in bolj izpostavljena). Na Sedlu sva se za kratko spogledovala še s poznanim SZ grebenom Planjave, a naju je premočan veter kmalu prepričal v nasprotno. Za nadomestni posladek sva skočila pogledat simpatične Babe (izraziti, všečni stolpi vzhodno nad Sedlom, 1932m). Najprej sva jih obhodila na južni strani in zatem še po polički na severni, odkoder sva jih tudi naskočila: po žlebičku in višje po poči na najvišjo in najbolj naličeno Babo. Plezanje je kratko, a zračno, dobra II.
18.10.2005: Planine Košute Tura prek planin Košute je tako lepa, da sva jo lani kar trikrat odpeljala. Iz Tržiča v Medvodje, na Spodnjo Dolgo njivo, prek planin na Kofce in lušten spust prek Kala v Čegelše (težave okoli V5 in S5, podroben opis v Strmih kolesnicah). Prav prijetno sva bila presenečena, kako lahkotno nama je kolo 'kar samo' vozilo prek ovir. Strm klanec pod Dolgo njivo (V6) sem lani vozil le odsekoma, pa še to le s ponovitvami in en kamnit odsek sem kolo tudi porinil. Tedaj se mi je zdela neprekinjena vožnja prek celotnega klanca čista utopija. Tokrat je šlo od tal do vrha prav elegantno in le en kamen na najbolj zagruščnem mestu me je za hip stresel s sedla. Pri res tekočem prečenju planin in še posebno pri spustu kar nisva mogla verjeti, kje vse sva se lani spotikala ali celo hodila ob kolesu...
16.10.2005: Nad Krmo: drzne gamsice Macesnovca Ko zažarijo macesni, je zagotovo smiselno obiskati Macesnovec, toliko bolj, ker nama je bil predlagan (Tomaž, hvala!): Z zgornjega konca Zasipske planine ('okrogli' vikend) v gozd, kjer sva kmalu ujela staro lovsko pot, ki se je zlagoma in v dolgih ključih vila navzgor. Vse bolj strma in razgledna pot naju je nad skokom pripeljala v Ambrožev žleb, ki v Krmo pada s sedla med Dimniki in Macesnovcem (1773m). Po prijetno hodni in položni grapi sva nadaljevala do zožitve (1550m, razcep: levo vodi stranski žleb, naravnost navzgor se nadaljuje Ambrožev žleb, desno se usmeri travnata gredina), kjer se je utesnjeni svet počasi postavljal pokonci. Pod prvim navpičnim kaminom sva zabremzala in šla navzdol pogledat še v stranski krak, ki je tudi vse bolj prepadno vodil pod steno Dimnikov. Malček sva čarala in se zaplezala po gladkem in spolzkem žlebu ter zatem poskusila še po stečini med vse bolj navpičnim rušjem. V prepadnem travnato-skalnem prehodu sva obrnila in šla še enkrat pogledat v zožitev Ambroža, kjer sva preplezala kamin in se znašla pred 15m, skoraj navpično in gladko pregrado (Tomaž je šel pomladi, ko je bil skok lepo zalit). Obrnila sva in sklenila pretakniti čudovito travnato gredino z macesni in pomolom, ki naju je že dve uri mamljivo vabila. Sam prestop iz žlebu je bil malček siten, zatem sva se naslajala med macesni in na lepem radostno stopila na izrazito, z odtisi bogato gamsico. Sledila sva ji na pomol, kjer se je široka gredina za robom takoj prelevila v ozko in izpostavljeno poličko, po kateri je gamsica še vedno vodila. Tu sva zaslutila, da sva na pragu nečesa neizmerno lepega in res sva na gamsicah Macesnovca prejela neprecenljiv, resnično čaroben poklon... Prek nerodne skale sva smuknila za gamsi, ki so naju nad prepadi varno in slikovito vodili preko celotnega vzhodnega (divje prepadnega) pobočja Macesnovca. Očarana nad gamsico, sva na drugem pomolu v zanosu uzrla silovit pogled proti naslednjemu pomolu. Nad travnatim pobočjem se je bohotila navpična stena s številnimi prevesami in lopami, pod njo se je strmo spuščalo in ožilo s pečinami presekano travnato pobočje v obliki lijaka ter v žlebu prepadno prelomilo navzdol. In gamsica? Ta je vodila tik pod steno, vseskozi navzdol, nad obiljem zraka in naravnost na tretji pomol. Počasi sva sledila potki, skrajno previdno hodila prek zvijačnih kamničkov, dokler se nisva znašla nad sitno stopničko. Zraka je bilo naravnost ogromno, možnosti varovanja nične, travnate ruše prešibke in, ker sva spodaj slutila lažji prehod, je pogum hitro upadel. Lahkotno sva se vračala nazaj (Kako je navzgor tako prečenje nepredstavljivo lažje!) in po zavitem travnatem žlebu sestopila do mestoma previsnega skoka nekje na višini tretjega pomola. Vrv (30m) sva vrgla okoli trdnega macesna, ki je zrastel prav na samem robu 'prepada', in konca vrvi sta ravno segla do tal. Po spustu sva nekaj časa lomastila po ruševju, dokler nisva tik pod pečinami staknila gamsice, ki naju je med goščavo ruševja in macesja (Kako se znajo zlate iglice na gosto sipati za vsako najmanjšo luknjico!) pripeljala do lijaka in prav preprosto tudi čezenj. Malo sta motila le zagruščenost in dejstvo, da se takoj za robom lij prelomi v žleb in požene v globino... Na travah pod pomolom sta se gamsici združili in upravičeno sva kar s strahom pogledala čez vrh na drugo stran, kjer se je odprl pogled na položno gozdnato pobočje Trte. A gamsica se je prav na robu izgubila in prepadno gozdno pobočje nad zadnjo skalno ostrogo Macesnovca nama je branilo nadaljevanje. Med viharniki sva ukradla večni trenutek brezskrbnosti in se zatem pošteno razgledala navzdol. Sestopila sva do prvega krajšega pragu in se spustila po vrvi, zatem je čakal še en prepaden prag in nižje sva se radostno že videla v lahkem svetu ob vznožju ostroge. Okoli macesna sva vrgla vrv (ki je spet ravno segla do tal) in na deblu začudeno ugledala tanko žico (verjetno 'stari' lovci). Po spustu naju je pričakala gamsica in že sva prečila gozdna pobočja v smeri vrha Trte, kjer sva imela glede na zemljevid obljubljeno stezico v dolino Krme. Potke v gozdu nisva mogla več slediti (tu in tam sva jo le za kratko ujela) in sicer blag naklon se je v listju izkazal za izjemno sitnega, saj je pri prečenju vseskozi zdrsavalo. Vzpela sva se na greben med Krmo in Kotom ter sestopila (shojeno) na vrh Trte (1491m, podrt lesen križ), ki sva ga zagotovo določila šele po obilnem posvetu z zemljevidom in okoliškimi vrhovi. Tudi potko v dolino sva staknila, a je bila v odpadlem listju povsem nesledljiva. Navzdol naju je varno vodil teren (Vris poti na zemljevidu Triglav 1:25000 je 'usodno' zamaknjen, sama oblika pa prava!), ki je bil naravnost prijetno hoden, na obeh ključnih mestih (prečnici v levo) sva pa sledljivo potko brez težav ulovila. Pričujoče vabilo vzemite skrajno previdno in z vsem dolžnim spoštovanjem do divjine nad obljudeno Krmo. Naj ostanejo Gamsice Macesnovca nedotaknjene, kot sva jih imela priliko doživeti midva. Ne postavljajte možicev, ne packajte z rdečilom, ne puščajte prusikov, ne tlačite jih z železjem. Naj se jim ne primeri stihijska usoda PP!
15.10.2005: Zadnje Lastavice Pred tedni sva že neuspešno poskušala na Zadnje Lastavice in sva šla pogledat, če so že kaj manj strme. Iz pestre ponudbe 'lahkih' smeri (Mihelič, Buscaini) sva tokrat izbrala Kamin Y (II, III) v srednjem vrhu Zadnjih Lastavic (špice bova pisala kar z Mala, Srednja in Visoka Lastavica) in zatem računala s prečenjem vrhov ter priporočenim (Mihelič) sestopom z Male Lastavice na Žabniško škrbino. Sama smer Y ni posebno zahtevna, skala je večinoma odlična, le prestop na vrhu desnega Y v levi krak je precej zračen, malček dvoumen in na začetku tudi presneto podrt (III), tako da je na pomoč priskočila vrv. Z vrha Srednje Lastavice sva hotela kar direktno na Visoko, a sva po daljšem štrikanju s spustom v smeri Zoba (Dente della Vergine) pravočasno odnehala in šla lepo po normalki. Ta pelje od škrbine nad Malo proti gredini na JV strani Srednje in levo ob grebenu na Visoko Lastavico (mesta dobre II). A naju je presenetil že uvodni prehod po laštici na gredino, ki nama ni nič dišala. Zato sva se vzpela malo nazaj in se na gredino spustila po vrvi. Na koncu le te se odpre lahak prestop v žleb in po njem sva splezala na škrbino med Srednjo in Visoko Lastavico in nadaljevala levo po prehodih proti najvišji špici Zadnjih Lastavic. Nekajkrat sva prezgodaj naskočila 'vrh', ki se kar ni hotel prikazati, saj je za vsako špico zrasla še višja, ki praviloma po grebenu ni bila dostopna... Nazaj grede sva popravljala (enkrat tudi na težje) smer pristopa, vmes z rušja pobrala puščen prusik in gledala, kako bova s škrbine skočila na Malo Lastavico. Na levi strani se je odprl prehod (III) in višje sva levo-desno po odlični skali lahkotno zlezla na vrh. Sestopila sva po žlebu, ki vodi direktno proti Žabniški škrbini. Nekaj časa je šlo lahko, zatem sva se trikrat spustila po vrvi in po zračni dvojki zlezla na trave nad škrbino. Mihelič več kot enega spusta ne omeni in zapiše, da gre tudi brez vrvi. A zraka je tam ogromno, za nezanesljivo skalo pa odločno preveč (mesta III). Nasploh je zraka na slikovitih Zadnjih Lastavicah več kot dovolj ;)
14.10.2005: 'Ta huda' na Zvoh 'Normalko' Krvavca smo že večkrat peljali, tokrat smo iskali nekaj bolj začinjenega in s pomočjo 'paberkov' na Tabli sestavili turo, ki se cestam karseda izogiba: Od spodnje postaje gondole po kolovozih prek Stiške vasi na Ambroža, po cesti na Kriško planino in po kolovozih na vrh Zvoha. Spust po markirani poti, ki vodi ob trasi gondole. Prečkanje potoka je bil prvi problemček, tok je bil močan in smo se kar naigrali, da smo postavili zasilno brv. Tudi strm kolovoz ni bil kaj prida, saj je bil spodaj zelo namočen, višje pa preveč kamnit in smo malo več porivali in manj vozili. Zatem se je podlaga unesla in v kar konkretnem brcanju smo dosegli križišče, kjer smo se kljub napačno izbranem odseku pripeljali v Stiško vas. V vasi smo ujeli nadaljevanje, ki pa nas je takoj iztreznilo. Kolovoz je bil uničen od vode (jarek po sredini), tako da smo malo peljali, padali s kolesa in malo porivali, pa spet od začetka. Taka tlaka vse do Ambroža nam ni prav nič dišala, a na lepem je potoček odvil proč, podlaga se je prekrila z odpadnim listjem in prav luštno (= naporno) smo vrteli precej strmo navzgor. Na drugem razcepu smo še naprej sledili lesi in se zaštrikali, saj se je na večji jasi pot udrla v tla. Nazaj se nam ni ljubilo in smo kolesa raje nesli navzgor in za leso spet pridno brcali vse do stika z asfaltom. Po dolgočasni cesti smo se pripeljali na Kriško, kjer smo poskusili gor po kolovozu, ki vodi do hotela. Začetek je bil še lahak, zatem smo po strmih klancih gonili kot budale, na koncu kolovoza ujeli markacije in le nekaj metrov pod Domom na Krvavcu smo tudi porinili, kjer smo se priključili normalki. Mimo stolpa in naprej proti sedlu med Zvohom in Krvavcem nas je presenetila res odlična podlaga (trenutno 'cesto' resno urejajo) in že smo bili pri samem posladku vzpona. Strašljiva strmina Zvoha se je razbohotila nad nami, a je pri vrtenju do daske začuda kar šlo in 'le' dvakrat sem moral ustaviti, da sem ujel ubeglo dušo. V tretjem rukerju je strmina že malo popustila in sem skužil, da gre lažje v cik-caku in tako pribrcal do jezerčka na vrhu. Dekleti ne smem izdati, da sta po najbolj strmem delu malček porinili... Navzdol smo se spustili po Spomladanski in na dnu smučišča ujeli markacije (tabla: prepovedano), po katerih smo se vozili v dolino - skoraj, saj je bilo vmes kar nekaj odsekov, kjer smo raje nosili kolesa kot glave naprodaj. Nižje je sploh vse tekoče vozno, le zaključek je odločno preveč zagruščen. Spust je bil lep in zelo pester, celotna tura (za težave zastavimo skupno V6 in S6) še bolj!
9.10.2005: 'Čukla Dolinice' (Ciuc di Vallisetta, 2090m) V slovenski gorniški literaturi in na zemljevidih o vrhu Ciuc di Vallisetta ni veliko zapisanega, še tisto kar je, je netočno. Ciuc (2090m) ter njegov predvrh Mucul (2055m) sta zahodna soseda Strme peči. Pristop z juga je opisan v dobrem starem Buscainiju in ta ni prav nič lahak! Svet je tam resnično nepredstavljivo divji, na severni strani toliko bolj - soteska, ki jo vrhovi obrobljajo, pomenljivo nosi ime: Sfonderat (= brez dna), kar kot pribito tudi velja... Pod južno steno Strme peči sva zapustila markacije (razcep 641 - 621, od Pecola dobro uro) in zložno navzgor prečila obsežna travnata pobočja. Na izraziti rami sva na vznožju pečin našla edine packe in puščico. Glede na slabo sliko v vodniku, ničelno znanje jezika in popolno nezmožnost orientacije v vse bolj divjem ambientu, sva se prehitro usmerila navzgor proti steni, kjer sva le nemočno ugotovila, da je tam prehod preko robu čisto preveč strahovit. Po strmih travah sva sestopila nazaj in se čez rob spustila prav z rame. Za tem sva prečila zelo strma pobočja (trave, gozd), dva, tri manjše žlebove in po izpostavljeni polički kot nalašč dosegla razsežno grapo točno na mestu, ki je edini omogočal 'normalni' prehod. Na drugi strani sva nadaljevala na isti višini, za naslednjim izrazitim robom prečila še bolj strma pobočja, dokler se nisva znašla na strmi vesini nad ostro in globoko zasekano grapo, ki naju je ločila od krnice Dolinice. Prehoda preko sploh nisva slutila, malce sva bluzila nad 'zrakom' in se spogledovala s silovito poličko, ki sva jo uspela le dobro potipati. Vrnila sva se nekoliko nazaj in se po prehodu usmerila navzgor (vmes sva opazovala skupino gamsov, ki je poskusila s prečenjem po gredinah tik pod steno - klavrno so obračali!) proti steni Strme peči in tik pod prvimi pečinami z neprikritim veseljem uzrla prav enostaven prehod v grapo in preko nje. Prečila sva še nekaj manjših žlebov in preko tretjega izrazitega robu dosegla vznožje travnate grape, ki pada s sedla med Ciucom in Muculom (od markacij do vznožja sva štrikala debele tri ure - razsežnosti so pač take, da čas med nenehnim iskanjem kar ponikne). Grapa ima spodaj skok, ki sva se mu enostavno ognila levo prek manjšega robu in višje prečila nazaj v vpadnico in naravnost navzgor po travah 'splezala' na greben. Levo sva skočila na bolj zaobljeno Čuklo, zatem na ošpičeni Mucul in vseskozi 'glasno občudovala' strahovite prepade na severni strani. Z Mucula nama je bila zahodna stena Strme peči sploh kot na dlani. V sestopu sva glede na videno prek drugega robu poskusila za sliko v vodniku. Smer vodi čez škrbinico za izrazitim stolpom, ki je lepo viden z obeh strani, in je 'tehnično' malček lažja (orientacijsko še bolj, saj prehod preko grape kar sama vdene) od najine variante, zato pa nekoliko bolj 'gor-dol'. Nasploh je celoten pristop na Ciuc karseda čudovita in res strogo travnata avantura (podobne še nisva okusila), ki vseskozi poteka v slikovito divjem svetu. Težave se gibljejo v okviru trentarske druge stopnje, poti pa ni prav nobene, tako da je prečenje strmih pobočij precej naporno. Doma sva tako v popolni nevednosti za povratek računala tudi na vzpon po lovskem prehodu prek južne stene ter čez zahodno ramo (Jof di Goliz) na Strmo peč in se za zaključek videla celo na grebenu Zabuša in Curtissonov...
8.10.2005: Grapa Jermenci Po opisu (Plezalni vodnik Kamniška Bistrica) iz Kurje doline prek grape Jermenci na Kompotelo (I): Na koncu ceste v Kurji dolini smo (MM+P) nadaljevali po kolovozu, ki se je kmalu usmeril levo proti prodnati strugi. Še pred njo smo po občutku 'srečno' odvili navzgor po enem od kolovozov, ki se je višje prelil v potko, katera nas je vodila mimo klopce (lovsko stojišče na skali, začetek opisa) in naprej (vseskozi na desni strani struge) do zatrepa doline. Z opisom smo vdeli nadaljevanje, a se nam pri pretrgani jeklenici (krušljiva in izpostavljena prečnica v levo) pričakovani preduh (Kovačnica) kar ni hotel prikazati. Pozna ura nam iskanja žal ni dovolila in smo zastavili naprej proti Jermenci, ki smo jo dosegli previsoko in se zato pretepali z rušjem in plezali čez podrte ali mastne skokce v desni 'podgrapi'. Višje je bilo nadaljevanje prav lahko, dokler se grapa ni na lepem povsem zaprla v 'pravilno' zasekan žleb. Glede na opis se smer zapori umakne na desni. Poskusili smo v dveh variantah in obakrat obračali. V drugo smo se po krušljivi trojki tako grdo zaplezali (od spodaj obetavna polička se je zgoraj spremenila v obupno gladko ploščo), da smo na ozki laštici čarali in zmrzovali celo večnost, preden smo si uredili varovanje za sestop. Iskanje nam je vzelo celi dve uri in le še slabi dve sta manjkali do noči. Dol nam (= mi) ni dišalo in smo naskočili sam žleb. Spodaj je bil prav lahak, višje se je razcepil in zapori smo se umaknili v desni krak (v kotu gladko mesto III), ki se je zaključil v pečevju, raztežaj višje pa nas je polička pripeljala nazaj v žleb (vse skupaj precej zračno, izjemno podrto in brez zanesljivega varovanja, II). Do vrha žlebu, kjer se je svet odprl, večjih težav ni bilo več in po lahkem terenu smo ob pol sedmih dosegli greben med Kompotelo in Vrhom Korena. Nekaj minutk smo zapravili še z iskanjem poti, potem smo v diru in vse bolj spotikajoče prav z nočjo dosegli Kriško planino na turističnih pobočjih Krvavca... Kje neki se skriva Kovačnica? Kaj za eno smotano podrtijo smo zlezli (Majska grapa?) in kje za vraga je presneti obvoz zapore Jermencev? A kdo pozna?
1.10.2005: Južna krnica Belega potoka (visoke, male in najmanjše Bele špice) Južna krnica Belega potoka (Circo Sud di Riobianco) je malo poznan svet 'na drugi strani' Visoke Bele špice, tudi v literaturi o njej ni veliko zapisanega (Buscaini je opisal smer pristopa prek krnice na Zgornjo škrbino Belega potoka). Obetali (pridružila se je Pikica) smo si res čudovito, samotno turo, a je čaroben zaključek presegel prav vsa pričakovanja... Od koče Bruner po Poti Saškega kralja do drugega zelo izrazitega žlebu in po njem navzgor na škrbino Angolo (1730m; zaporo v zgornjem delu obplezamo na levi, II) pod istoimenskim vrhom (1910m). S škrbine po rušnatem grebenu navzgor (stečine) in pod steno levo (krušljiv prestop prek žlebu, 1800m) na izrazito gredino, ki nas varno privede v Južno krnico Belega potoka. V zatrepu nadaljujemo po travah levo do žlebu, ki pada z Zgornje škrbine Belega potoka, in po njem na vrh (zgoraj se zapori umaknemo v levo, II). Južno krnico Belega potoka zgoraj zapirajo Mala in od povsod izjemno slikovita Visoka Bela špica, njen divje našpičen vzhodni greben (Campanile Est, Torre Rotonda, Cime Marginali) in le malce manj ostro južno nadaljevanje (Pala, Torre - 1971m, Cima Pacifico - 1960m in Angolo). S škrbine smo po normalki najprej skočili gor-dol na Visoko Belo špico, zatem smo začeli obirati številne vršiče Malih Belih špic. Najvišja točka te enotne gmote je vogelni/severni vrh (Rabeljska Krniška špica, 2239m), kjer se Male Bele špice (Cime Piccole) preimenujejo v Najmanjše Bele špice (Cime Piccolissime). (Markirana in zavarovana je pot od Zgornje škrbine Belega potoka do škrbinice tik za Rabeljsko špico, vendar se vrhovom dosledno umakne.) Po vrsti smo tako obiskali dvojni vrh Male Bele špice (2206m), po lojtri splezali v/iz ostro zasekane škrbine in skočili na Rabeljsko špico, v levo smo splezali na dvojno, pravo 'Škrbinsko iglo' (Ago delle Forcelle, 2200m), prečili neizraziti Testa Rocciosa in zaključili na Najmanjši Beli špici (2210m). Drobna Pikica se je pri plezanju na Visoko BŠ kar poskrila, čez Male BŠ je bila že bolj podjetna, povsem se je pa razživela na Najmanjši BŠ, ki jo je drzno naskočila direktno skozi dimnik... Sestopati smo začeli v smeri Corsija (Buscaini omenja smer druge stopnje), zgoraj smo levo in desno poiskali lahke prehode do izrazite travnate vesine, kjer smo nižje ujeli lepo vidno potko. Krak v levo verjetno preči v Južno krnico Belega potoka, desni nas je zatem prek čudovito izpostavljene in slikovite police pripeljal na vesino nad Corsijem. Potka je tu zavila levo in nas po gredini vodila pod pragom nazaj do stene, kjer se je nadaljevala še kar naprej proti vzhodu. Corsija smo pustili vnemar in šli pogledat, kam neki nas bodo vodile stečine. Po travnati polici smo prečili levo, se spustili navzdol na desni strani pragu in tik za gamsi skočili levo po podrti gredi, ki je za robom spet prijetno ozelenela in nas prek vse bolj slikovitih robov (vmes smo se pregovarjali z rušjem) divje pripeljala v globoko in ostro zasekan žleb. Iz žlebu smo se na drugi strani nekaj nižje vzpeli po polički čez steno in nadaljevali do od daleč vidne, izpostavljene poličke. Do nje smo se spustili skozi preduh in splezali po žlebu, vendar je gamsica na travah ugasnila. Vseeno smo nadaljevali do robu, kjer se je polička pod trebuhom tako zožila, da je bilo naokoli kar naenkrat mnogo preveč zraka. Brez vrvi ne bi bilo zdravo, zato smo poskusili po žlebu navzdol, vendar primerne poličke v levo nismo našli prav nobene. Nižje v žlebu smo (pre/ob)plezali nekaj lažjih skal (en skok je bil bolj siten: laštica z žmulo in pod njo stena z minimalci, blizu III) ter nekaj mastnih mest in Pot Saškega kralja dosegli pri tolmunčku, kamor se kar globoko spusti. V levo smo se vzpeli proti izraziti glavi, kjer se ena pot usmeri v dolino, 'kralj' pa nižje odcepi proti Brunnerju. Prav na prečni izravnava smo ugledali gamsico, ki je vodila navzgor - gotovo bi se po njej spustili, če ne bi zgoraj izgubili niti. Gornja, prečna gamsica je resnično pravi biser in le malokatera stezica se lahko meri z njo (nikjer opisana, nikjer omenjena?). Presneto, da nismo bolje raziskali nadaljevanja... ;)
28.9.2005: Štefanja gora, drugič Da je ponoči močno scalo, smo spoznali takoj na uvodnem klancu, kjer zaradi mokrih skal ni bilo pravega trenja. Zato smo se na Možjanco vzpeli po kolovozu, ki vodi navzgor na desni strani asfaltirane ceste. Tudi ta klanec v mokrem niti najmanj ni od muh. V nadaljevanju smo predvsem popravljali smer od zadnjič, kar nam je šlo odlično od nog. Cesti v Dvorje smo se izmaknili mimo Češnjevskega jezera in po gozdni poti nadaljevali mimo/skozi grad Strmol do markacij, ki vodijo na Štefano. Tu smo ulovili bolj obetavno (nemarkirano) smer vzpona (mimo klopce), tako da je bilo porivanja nekaj manj. Za Dvorjanskim hribom smo nadaljevali za markacijami (zadnjič smo jih spregledali in peljali skozi vas) ter se vožnji skozi kmetijo Mežnar ognili na desni strani. Sam vrh smo tokrat žal morali izpustiti, ker nas je zaradi zamudnega raziskovanja prehitela tema, tako da smo imeli pri spusti nadvse pestro delo... Popravljen opis (700m višinske razlike, 2 uri in pol, težave večinoma V5 in S4): Vzpon (V5, začetek V6): Iz Tupalič po asfaltni cesti, ki vodi na Možjanco. Tik pred koncem vasi levo, zatem takoj desno čez dvorišče in po kolovozu strmo navzgor, višje se naklonina postopoma umiri, zatem mehka travnata podlaga zložno pripelje na Možjanco (na razcepih naravnost/desno, vseskozi po glavnem kolovozu). (Alternativa je kolovoz, ki vodi na Možjanco desno od asfaltirane ceste. Zgornja polovica V5-V6). Skozi Možjanco, po makedamu proti Štefanji vasi in na drugem odseku desno navzdol (smerna tabla), kjer kmalu naletimo na markacije, ki se jih držimo (vseskozi gor-dol) vse do 'križišča' tik pod 'Štefano'. Spust (S4): Desno za markacijami v smeri Adergasa (vmes se odcepi pot za Olševek, kamor se spustimo pri drugem spustu) po nepretežkem in vse lepše voznem terenu. Tik nad vasjo pri odlomljeni zeleni puščici zavijemo levo (markacije gredo naravnost) in se pripeljemo v lično urejeno vas s slikovito cerkvijo. Skozi vas in pri 'tovarni' levo po makedamu do ribnika Češnjevek. Za njim na levi strani nadaljujemo po gozdni poti (na odcepih naravnost oziroma blago levo navzgor), ki nas pripelje na dvorišče gradu Strmol, čezenj in takoj za njim levo po travnati in kasneje spet gozdni poti vseskozi malo navzgor, kjer prečimo prvo markirano pot, ki iz Dvorij vodi na Štefanjo goro. Vzpon (V6, V5, 2*2 min peš): Tu nas čakajo orientacijske težave! Po prečni poti nadaljujemo, dokler se v breg (zelo) ostro v levo ne odcepita dva zaporedna kraka (drugi je markiran). Po prvem (tehnično lažji) ali drugem (orientacijsko lažji - odcep v desno ujamemo b.p.) v levo in po nekaj deset metrih se v desno odcepi slabo opazna potka. Po njej zelo strmo navzgor prečimo pobočje (peš, vmes 'štengce'), višje se potka počasi za silo ublaži in postane vozna, zavije v levo in nas pri klopci pripelje nazaj na markacije. Višje (peš, 'štenge', jarki) se nam z desne priključi vlaka. (Alternativa je vzpon iz Dvorij po tej vlaki, ki je precej kamnita!)(Opisan vzpon je zelo težak, z neogibnimi krajšimi peš odseki - tam kjer se da peljati, je pa večinoma kar V6) Strmina se kmalu ublaži in po (dolgi) prijetni gozdni potki (gor-dol, strmi klančki, eden je sploh zabeljen!) vseskozi pozorno(!!) za markacijami pripeljemo na večji travnik pod Mežnarjem, kjer ugledamo cerkev Sv. Štefana na vrhu Štefanje gore. Po travniku navzgor do ceste, ki jo le prečkamo, se na drugi strani strmo vzpnemo navzgor (s tem se umaknemo kmetiji) in zapeljemo desno na travnat kolovoz. V levo navzgor (v smeri vrha) ujamemo komaj vidni odcep, ki vodi do izrazitega kolovoza, kateri nas pripelje do z obzidjem ograjene cerkve Sv. Štefana (najvišja točka, 748m). Spust (S5): Na vrhu obzidja poiščemo potko in se strmo spustimo navzdol, kjer se v desno priključimo kolovozu, ki nas takoj pripelje do stika z markacijami (stik s prvim spustom), kjer nižje na razcepu sledimo puščici v smeri Olševka (vseskozi markirano, vmes dva daljša odseka po prečnem kolovozu). Ko po stezici v levo zapustimo dolg prečni odsek kolovoza, po res izjemno luštnem, gladkem in hitrem spustu z nekaj cukrčki kar prehitro 'pademo' na cesto, ki nas pripelje v vas. Skozi vas (na vseh/obeh križiščih desno) in po cesti nazaj v Tupaliče.
25.9.2005: Vavovje (PP) Tretja etapa PP (opis v Severnih pristopih) je nekakšno nadaljevanje Gamsovih riž, vendar bistveno krajša in tudi manj slikovita, a vseeno zelo luštna: Na 'drugi' strani Vratic sva našla zelo obledel znak PP in odvila po lepo sledljivi potki na pobočje Robičja, ki naju je popeljala do opisane travnate izravnave. Tu bi se morala spustiti po gruščnatem žlebu, ki ga kar ni hotelo biti na spregled. Zato sva lepo sledila potki še naprej, zlagoma navzgor čez pobočja dokler se nisva na lepem začudena znašla na grebenu nekje med Prednjim in Zadnjim Robičjem, kjer je potka skočila na drugo stran v goščavo rušja. Vrnila sva se levo navzdol do prvega žlebu in se po njem spustila do lepo vidne potke na Korenskih policah. Očitno sva 'zamudila' prekrito poličko, kajti pred nama se je na nekem robu kmalu vrinila stopnica, kjer sva morala v cik-caku sestopiti do nadaljevanja police (verjetno opisanih 12m spusta), kjer je nadaljnje prečenje potekalo v vzorni izpostavljenosti sredi kar strme stene. Zatem sva iskala naslednje orientacijsko mesto (gozdnat greben), vendar je edini kandidat ležal precej pod polico in to vzporedno in ne prečno na njo. Ker Mihelič sestopa naravnost navzdol do te gozdnate glave ni omenil, sva nadaljevala kar naprej vodoravno po sledljivi gamsici. Odžagane veje na prvem robu so nama potrdile pravilnost izbire, ko pa sva prečila še nekaj nadaljnjih robov, sva se znašla v prepadnem in podrtem svetu Zadnjega Robičja nad sedlom Vavovje (na zemljevidu je to ime na vrhu 1810m, ki ga Tuma označi za Kumlehovo špico). Nadaljevanja (v okviru težav PP) seveda ni bilo nobenega in sva zaključila, da sva po Miheliču nasedla vabljivi gredi (čemu odžagane veje?). Nazaj grede sva prečila lučaj, dva nižje (sledi zapeljanih predhodnikov?) in se po poseki skozi rušje spustila na zgoraj omenjeno gozdnato glavo (spodaj je žaga zatajila, tako da se je treba z vejami pošteno pretepati). Tu sva spet ujela opis in nižje v grapi tudi oznako PP, ki naju je zelo nagosto spremljala po izpostavljeni polici (pred tem ni bilo prav nobene, tako da je povsem možno, da sva do gozdnate glave vseskozi hodila po 'napačni' polički?) vse do grušča pod sedelcem Vavovje, 1728m (Mihelič napak 1630m). Na drugi strani sta pobočje in orientacija enostavna, tako da naju je lovska potka hitro pripeljala pod Mavrinc (Špica v Sedelcih)...
24.9.2005: Okoli Zadnjih Lastavic Zadnje Lastavice so izjemno nabrušen vrh s tremi vitkimi, drznimi stolpi. Opisi za to področje so najbolj bogati pri Buscainiji, na voljo je tudi Tinetov 'izborni' vodniček Viševa skupina. Računala sva na vzpon iz Žabniške krnice na Visoko Lastavico (2150m), prečenje prek Srednje Lastavice (2044m) na Malo Lastavico (2000m) in sestop po normalki na Žabniško škrbino. Po moji 'zaslugi' sva res izvedla prečenje, ampak žal okoli Lastavic... Iz Žabniške krnice vodi na najvišji stolp smer spodnje tretje stopnje, a sva kmalu ugotovila, da nekaj ne 'štima'. Smer se je zagnala čez strmo in povsem odprto steno z ne preveč zanesljivo skalo in brez možnosti naravnega varovanja. Malček sva sicer potipala, a brez dodatnega varovanja sva raje odnehala. Tako sva se usmerila v sosednji žleb, ki pada s škrbine med Lastavicami in Divjo kozo (1950m; brez opisa, v snegu 50°). Spodaj je bil žleb lahak (skala večinoma zadovoljiva), višje pa so ga pretrgali številni in vse težji (dva, trije celo malček previsni) mokri skokiči. Meni so se težave zdele kar zabeljene, nekje proti štirici, Marijana je pa trdila, da ni več kot tri. Res je plezala tekoče, medtem ko sem se sam, varovan od zgoraj, le nadvse nerodno in z nič kaj zanesljivim občutkom dobesedno prebijal za njo. Na škrbini sva imela precejšnjo časovno zamudo in nezanesljivega M, tako da sva odstopila od plezanja na Visoko Lastavico (najlažja smer s škrbine je tretje stopnje) in sva po smotano drsljivem grušču sestopila v Mrzlo vodo. Po markacijah sva nadaljevala na Žabniško škrbino, kjer sva se odločila, da bi po normalki stopila vsaj na Malo Lastavico (II). A glej ga zlomka, stena je bila spodaj kar strma, pravzaprav je strmina celo zgledno naraščala, čeprav mi je Marijana zatrdila, da je le za II. Nejeverno sem brundal in se nekoliko višje razgledal navzdol in do škrbine videl predvsem obilico zraka. Dokončno sem se zbrihtal, ko je Marijana zatrdila, da bi šlo dol morda tudi brez rok. Nemudoma sem zabremzal in skrajno previdno začel plezati navzdol, kjer sem imel do škrbine kar precej opraviti. S takim občutkom je vse skupaj ena sama groza in ne grem več 'plezat', dokler se spet ne sestavim. Za protiutež sva s škrbine prečila na rob z macesni, kjer sva obsijana s soncem dolgo občudovala 'skrajno' lep prizor verige ostrih vrhov in globoko zarezanih škrbin nad Mrzlo vodo. Svetloba se je zapeljivo razlivala čez škrbine in osvetljevala sicer mračne in visoke stene nad krnico... ...ob prvem posnetku nama je že na izhodišču brez predhodnega opozorila zatajila kamera. Doma sva bateriji napolnila, a je hudič naslednji dan po tretjem posnetku spet mrknil. Ko nama je poleti ušel Sony, sva vas ži(v)c(ir)ala za prispevke, in ker jih ni bilo, sedaj premoreva le 'ubogi' Finepix E500 - pa smo ostali brez čudovitih fotk ;)
17.9.2005: Viševnik, naliv Ko se je najhujši naliv umiril, sva skočila iz avta, vmes se je potem parkrat pošteno ulilo, na vrhu je snežilo, v čevlje zamočilo (klinc pa gore-tex!), nasploh sva bila spodaj na Rudnem polju tako namočena, da sva bila bistveno težja... Ko pridejo žabe na plano, je pač mokro, ko pa žabi (med Zlatimi vodami in Plesiščem) le nemočno spodrsava - takrat gre zares.
16.9.2005: Štefanja gora: gori, doli, naokoli Marijana nama je s Pikico razkazala luštne gozdne potke okoli Štefanje gore (med Preddvorom in Krvavcem). Težavnost vzponov ni bila pretirana, razen nekaj krajših ostrih klancev (daljši je bil le prvi, enkrat pa smo morali kolesa za nekaj minut celo porivati). Tudi spusta sta bili prijetna, predvsem pa zelo tekoča in hitra, z nekaj nepretežkimi tehničnimi deli, ki so vedno nepogrešljive začimbe. Večinoma smo se držali markiranih poti, cestam smo se izogibali (verjetno bi se dalo smer malček še popraviti), nasploh smo uživali v zelo razgibani in luštni popoldanski turci (700m višinske razlike, 2 uri in pol, težave večinoma V4, V5 in S4). Iz Tupalič po asfaltni cesti, ki vodi na Možjanco. Tik pred koncem vasi levo, zatem takoj desno čez dvorišče in po dobro utrjeni in široki stezi strmo navzgor (V6), višje se naklonina postopoma umiri, zatem mehka travnata podlaga zložno pripelje na Možjanco (na razcepih naravnost/desno vseskozi po glavnem kolovozu). Skozi Možjanco, po makedamu proti Štefanji vasi in na drugem odseku desno navzdol, kjer kmalu naletimo na markacije, ki se jih držimo (vseskozi gor-dol, vmes klanček V6) vse do 'križišča' tik pod 'Štefano'. Desno za markacijami v smeri Adergasa (vmes se odcepi pot za Olševek, kamor se spustimo pri drugem spustu) po nepretežkem in vse lepše voznem terenu (S4, mesta S5). Tik nad vasjo pri odlomljeni zeleni puščici zavijemo levo (markacije gredo naravnost) in se pripeljemo v lično urejeno vas z res slikovito cerkvijo. Skozi vas (levo), do Češnjevka in v Dvorje. Takoj na začetku vasi (za gostilno) levo, kasneje desno med polji do gozdnega pobočja nad vasjo. Po gozdni stezi desno (markacije naravnost navzgor v smeri Štefanje gore pustimo na miru - prestrmo), kjer poskušamo kar najbolj ujeti vozne odseke navzgor (mesta V6), čez nekaj časa je umetnosti konec in kolo porinemo (dobrih 5 min, vmes stik z markacijami), dokler se nam z desne ne priključi vlaka (po tej vlaki bi se verjetno dalo pripeljati navzgor, a je precej kamnita). Klanec se ublaži in po prijetni gozdni potki (vseskozi za markacijami, vmes kratek strm odsek V6) dosežemo cesto, ki nas pripelje v Zgornjo Štefanjo vas. Levo skozi vas, po cesti (na odcepu pri kozolcu levo, makedam v desno vodi na Možjanco) do kmetije Mežnar (pobesnel, na srečo privezan pes; kmetiji se lahko ognemo spodaj) in naprej na travnik, kjer poiščemo odcep, ki vodi levo navzgor do z obzidjem ograjene cerkve Sv. Štefana (najvišja točka, 748m). Po istem kolovozu navzdol do travnika, levo (čez žico) in po gozdu do stika z markacijami (stik s prvim spustom), kjer nižje na razcepu sledimo puščici v smeri Olševka (vseskozi markirano). Po res izjemno luštnem, gladkem in hitrem spustu z nekaj cukrčki (S4, mesta S5) kar prehitro 'pademo' na cesto, ki nas pripelje v vas. Skozi vas (na vseh/obeh križiščih desno) in po cesti nazaj v Tupaliče.
11.9.2005: Male špice Z Mangartskega sedla naju je z vetrom takoj zagrnila taka megla, da sva svet skoraj bolj tipala kot videla. V mislih sva sicer imela greben prek že poznanih Malih špic in Skale do povsem italijanskega Monte Bucherja, kjer pa še nisva bila na obisku. Preko prvih špic sva še pridno telovadila, dokler se ni dež dokončno odločil, da bo ob nesebični pomoči vetra bolj resno zastavil. Tako sva se na nekem sitnem in zračnem mestu navezala (tokrat sva vlekla povsem grebensko varianto) in se za zadnjo špico po žlebu spustila do travnate grape med Malimi in Visoko špico ter nižje vsa namočena po potki prečila do izhodišča.
10.9.2005: Spodnja Zelenica naj bi bilo ime za svet na drugi (= severni) strani Zelenice. Na avstrijski strani mejnega prehoda sva po cesti nadaljevala do prvega odcepa in se po neoznačenih potkah namenila na greben Na Možeh. Potka (kolovoz) je bila na napačni strani potoka, višje je bilo vse zaraščeno, zavila sva v strugo, kjer pa hoja ni bila prav nič prijetna. Kmalu sva ugotovila, da se glede na Palec gibava nekako narobe in da se nama orientacija podira. S pomočjo kompasa in resnega pogleda v zemljevid sva presenečeno ugotovila, da najino izhodišče ni bilo pri Pamžu, ampak nekje 150m nižje in čisto v drugem grabnu/strugi. Poskusila sva loviti potko, ki je bila vrisana na tej strani, a je nikakor nisva našla. Kmalu se je struga zaprla in pred nama se je dvignil zglajen žleb. Malček sva poplezavala po njem, dokler zaradi morja ruševja nad njim nisva obupala. Pod žlebom sva skočila na bližnji balvan, da bi posnela fotko in, glej ga zlomka, stopila na potko. S pogledom sva ji sledila čez strugo in na drugi strani se je pot spet odprla in naju prijetno pripeljala do lične lovske bajte. Poiskala sva nadaljevanje navzgor, ki pa je kmalu poniknilo, zato pa se je pod nama odprla slabo uhojena stečina, ki je vodila desno navzdol. Glede na najino ničelno motivacijo sva se je veselo oklenila, prečila precej strma pobočja (en zelo siten prehod čez gladek in moker žlebiček), se prebijala čez poruvana drevesa do grebena, kjer sva se ob prijetnem rosenju po blatu frišnega goloseka prerila navzdol...
4.9.2005: Prisank Kdor fotografira po gorah in od blizu pozna Prednje okno, se zagotovo mora vprašati, kako za vraga je lahko nastala prva fotka, če je že druga posneta z zelo širokim kotom (Leica ekvivalent 28mm). Se pozna, da se bliža konec sezone, saj je Prisojnik grdo usran od obiskovalcev (bilo je tako nastlano, da sva odstopila od čiščenja, kar se nama redko primeri). Morda delava krivico in sva celo nestrpna, ampak večina planincev je bila v nedeljo Čehov. In res se povsod na markacijah najdejo češke embalaže. Seveda zdaleč niso edine in ne v večini, saj smo Slovenci pravi Balkanci. Niti za mejo nismo čisti, tudi tam naju neprijazno pozdravljajo odvržene slovenske embalaže...
31.8.2005: Po Nemškem stebru na Triglav Dolga Nemška (IV-/III, 1400m) je (presneto dolga) klasika in je kar najbolj direkten pristop na vrh Triglava. Že nekaj časa sva se odpravljala v Steno, prebrala nekaj popisov (najbolj naju je mamil prehod preko Luske), se oborožila s skico in opisom (Slovenske stene) ter ob sedmih zjutraj vstopila v skale. Po skupnem raztežaju s Slovensko Nemška zavije daleč v desno na steber za Wagnerjevo grapo. Glede na bogato razčlenjenost ('povsod' se je ponujalo več prehodov) netežavnega terena sva nadaljevala po najbolj naravnih prehodih, opis (ta je tako bogat v podrobnostih, da se že takoj spodaj na stebru v njem nikakor nisva našla - vsakega metra se nama pa tudi ni ljubilo preverjati) sva le tu in tam potegnila na plano, da sva preverjala napredovanje in spremljala prihajajoče zanke. Na vrhu 'drugega' pomola (glede na opis prvega sploh nisva našla) sva trčila ob gladek prag. Nekaj časa sva še iskala prehode na desni strani, potem pa zaključila, da sva očitno res že na drugem pomolu in sva se za prvo trojko navezala. Gladka skala z manjšimi oprimki/stopi naju je takoj postavila na realna tla (dva klina): ta trojka se nama je zdela kar ostra. Nasploh sta prva težja raztežaja (vstopni: II+, gladki: III) zgledno našponana in sva sklepala, da nama očitno ne bo prav nič podarjenega. A poglej si čudo, višje so bile težave povsem zmerne, tako da je bilo nadaljevanje prav lahkotno, tu in tam sva 'zgrešila' kako III(+), celo eno IV- sva nekje 'izgubila' in sva vse do Luske sočasno plezala na kratki vrvi. V Dolgi Nemški sva se hotela tudi prepričati, kaj je to 'uradna' spodnja četrta stopnja. Sedaj sva še bolj zbegana kot prej, saj midva nobenega mesta v smeri ne bi ocenila z več kot III+. Do Nemškega turnca (lažja in krajša polovica) se več ali manj pleza za nosom, pravega 'stenskega' občutka ni, prehodi se naravno odpirajo, le pod rumeno zajedo sva se po nasvetu iz opisa usmerila desno vanjo (teren bolj povabi v levo, kjer je za + težje). Po lažjem svetu sva bila hitro na razcepu Zimmer-Jahn, kjer sva zaradi skice odločno preveč čarala s prestopom Nemške grape, ki bi bil 'za nosom' povsem enostaven. Po Zlatorogovi polici sva se 'splazila' pod previsom Nemškega stebra in na drugi strani spet lahkotno plezala po občutku. Pri Oknu, ki se je odprl na levi strani stebra, naju je dokončno zagrnila tako gosta megla, da sva se bolj resno posvetila opisu, a kaj ko 'pomolčka', 'belega stolpa', 'prislonjene glavice' in ostalih opisanih oblik nikakor nisva našla. Zanesla sva se na nos, plezala po najlažjih prehodih navzgor in na neki polički v levo ugibala, kje sva. Sam sem navijal za tisto, ki v opisu pelje levo na raz stebra, Marijana je zagovarjala višjo, ki se izgubi v plateh in pripelje v svet pod Lusko. Polička se je res izgubila v plateh in višje sva kmalu tudi zaplezala v opisan zglajen žleb, a kaj ko je natančen pregled izdal, da je tik pod žlebom polička (nad zgoraj opisano), ki pa vse bolj izpostavljeno vodi prav na raz stebra! Splezala sva dol do te poličke in jo natanko preštudirala (levo proti razu sva celo našla klin z zanko). Raz je izgledal neprehoden, ampak lažji svet se je vseeno megleno slutil na levi strani (torej levo od zglajenega žlebu). Glede na opis tu nikakor nisva smela zgrešiti, saj petice nisva imela v načrtu. Vedela sva, da bova na desni našla Lusko, kajti stena prav tu nekje šele zares postane 'prava stena'. Začela sva se spet varovati in sva (kompromis med razom in zglajenim žlebom) splezala od klina gor, tu sva na razcepu skozi meglo na desni le zaslutila temno zarezo, sledila polički v desno in stala slabih deset metrov pod manjšo (5-10m) lusko (Luska z veliko začetnico bi morala imeti 60m, a opis tudi pravi, da je od spodaj neizrazita). Najprej sva potipala do 'luskice', splezala nazaj dol in po polički pretaknila še nadaljevanje v desno do robu, kjer se je odprl pogled na gladko steno, kjer nisva imela kaj iskati. A za izpostavljenim robom sva lahko pokukala navzgor, kjer se je pod 'luskico' odprl ozek preduh, ki bi po opisu moral pripadati Luski. Torej je bil zglajen žleb spodaj le pravi! Splezala sva do vznožja Luske, se nekoliko nerodno in na moč potegnila vanjo (klin), pogledala v preduh med nogami in po robu splezala do razširitve. Tu se kamin med Lusko in steno razširi in močno poglobi, midva sva se zarila v varno notranjost in se splazila/prerinila čez dva manjša skoka na res izjemno teraso vrh Luske (navedena višina 60m je odločno pretirana - varovati sva začela na polički nekaj pod Lusko, tudi na vrhu je od 60m štrika še nekaj metrov ostalo). Na vrhu Luske naju je pričakala gladka in navpična stena, kjer je le drobna, bolj nakazana polička vodila čeznjo. Zračen razkorak/prestop na poličko in prečenje po njej (klini; nasploh je oprimkov dovolj, stopi so pa sploh odlični) je daleč najbolj luštno mesto smeri, pravi vrhunec! Žal je bilo poličke kar prehitro konec in po žlebu sva kmalu izplezala na Jugovo polico, kjer sva si obetala le še sprehod na Plemenice. A glej ga zlomka, megla je bila še prav tako gosta kot spodaj in na prvi prekinitvi police sva izgubila nit. Ko sva lezla navzgor po vse težjem žlebu/kaminu, sva le še nemočno ugotovila, da prehoda čez rob desno na polico (ki se je megleno vila, kdo ve kje pod nama) sploh ni. V opisu je sicer omenjen direkten prehod z Jugove police na Kugyjevo polico, le da ta usmeri v levo, naju je pa teren usmerjal v desno. Stena se je počasi le položila, skala je postala vse bolj krušljiva in že (šest ur od vstopa) sva stala na (odlično markirani in zavarovani ?!) Kugyjevi polici (težave najinega izstopa so bile nekje v okviru največjih težav Nemške). Običajno nadaljevanje Dolge Nemške na vrh Triglava poteka po levi strani (to sva že skusila, I-II), zato sva zavila desno do konca police in tam iskala nadaljevanje, kjer sva enkrat v požledi že obračala. Po grušču do stene in po tretjem žlebu navzgor, kjer sva po mokri/zglajeni skali skozi ozke kaminčke (mesta do III, dva klina) dosegla vršno grebensko rez, po kateri do vrha težav ni bilo več. Na vrhu nagrada ni izostala, saj naju je sonce skozi meglice toplo pozdravilo, nasploh se je popoldan preoblekel v prečudovit dan. Dolga, lepa in pestra tura, prijetno in nepretežko plezanje. Le presneta megla naju je preveč morila...
29.8.2005: (J)Vzhodni greben Spodnjega Rokava Greben nad Kališčem (1899m) proti Spodnjemu Rokavu, ki zagotovo le tu in tam dočaka obisk, sva imela že dolgo ogledanega, žal opisa nisva nikjer staknila, sva pa nekje zasledila besedico o trojki. Na greben sva vstopila z ustja krnice Na gruntu (okoli 2050m, Z od BII), tako sva se povsem umaknila nadležnemu ruševju nad Kališčem. Plezanje na greben in po njem na prvi (travnati) stolp je bilo lahko, tu pa so naju zagrnile goste meglice, ki naju kar niso hotele zapustiti. Sestop v ostro škrbinico sva poiskala nekaj nižje v desnem boku (izpostavljen, trentarski prehod) in splezala na vrh drugega, zelo ostrega stolpa. Skala v drugem stolpu je bila zelo nezanesljiva, v sredini sva na ozki polički začuda našla celo klin, ki se je podrtiji umaknil čez rob v kompaktno, a nekaj bolj zahtevno skalo. Po zračnem prehodu sva dosegla manjšo teraso in kmalu zatem vrh te ostrice, kjer spet ni šlo direktno naprej v škrbino. Splezala sva nazaj na teraso in obvoz zopet poiskala na desni strani (morda bi se dalo stolpu celo povsem ogniti, leva stran grebena je pa vse do tretjega stolpa več ali manj odrezana). Kmalu v vznožju tretjega stolpa naju je presenetil rdečkast trebuh, kjer mu je na desni strani čepel klin. Poteg (brez goljufije) čez trebuh je bil za naju več ali manj nemogoč, sprehodila sva se po polički v levo, kjer sva našla gladke, neprestrme plošče in trebuh elegantno obvozila (malček siten prestop v desno). Po nekaj lažjem prehodu sva dosegla kratko izravnavo pod vršnim zobom. Tu je šlo pa kar pošteno zares, v levem boku sem po poklinah v ploščah nadaljeval desno navzgor, kjer sem se v smeri raza poskušal ogniti gladki steni, ki se je bočila nad menoj. Res sem malce pred robom staknil uporaben prehod in višje v desno dosegel izjemno nabrušen raz, kjer se je odprl pogled v slikovito škrbino. Tik levo ob/po rdečkastem (podrtem - kakopak) razu, ki je spodsekano krepko visel na desno, sem dosegel vrh stolpa (2272m), kjer nama je pogled na lepo prehodno škrbino pripravil kar najgloblje olajšanje. Škrbina je ozek, podrt mostiček, ki naju je varno pripeljal mimo slikovitega in ogromnega pomola, ki se je bočil desno od grebena/škrbine, do vznožja naslednjega stolpa. Plezanje na četrti stolp je bilo skoraj lahko, le dvakrat sva morala prestopiti prek dveh gladkih trebuhov. Naslednja škrbina je ozko (listnato) zarezana špranja, ki sva jo tokrat obvozila na levi strani in po njej nadaljevala vzporedno s petim stolpom, ki se je iztekel na grušč pod vršno glavo Spodnjega Rokava (stik z normalko). Vrha sva se tokrat za spremembo lotila naravnost navzgor (normalka ga obvozi na desni), kjer naju je čakalo mesto trojke. Na vrhu sva stopila iz meglenega morja in doživela kar najbolj čudovit sprejem, kjer so se okoliški velikani kopali v soncu in brezmejni modrini neba. Smer po (J)V grebenu Spodnjega Rokava bi ocenila s III, pri čemer posamezna mesta štrlijo proti IV, vzdušje je resno (pametno je imeti nekaj klinov, ker se naravnega varovanja na ključnem mestu ne da zadovoljivo urediti - midva sva zabijala). Sestop sva tudi zastavila izven normalke in po grebenu nadaljevala v škrbino s Srednjim Rokavom (sestopna smer 'alpinistov'), kamor sva se zbasala po ozkem in globokem kaminu. Levo, z grebena navzdol po sistemu podrtih in nepreglednih žlebov nama je orientacijo spet podirala megla, v samo krnico V Kotlu sva se na koncu čez previs spustila lepo po vrvi (15m, klin z zanko). V krnici sva se naporno vzpenjala po res odlično tekočem grušču do zatrepa (sestop prek vzhodnega pobočja Škrlatice nama ni prav nič dišal, premočno naju je vabilo udobno melišče pod Šplevto), se vzpela desno po lahkem žlebu na škrbino med Visokim in Srednjim Rokavom (od spodaj je škrbina povsem nepregledna) in na drugi stran sestopila po Rokavskem ozebniku. Grapa je v kopnem zelo nevarna, saj se vse kar vali navzdol. Za nameček so naju pred iztekom presenetile še zaplate prekritega snega, povzročile nekaj modric in končno sva se le prebila do klina, kjer sva se po vrvi spustila čez spodnji skok...
28.8.2005: Škofova kapa nad Jezerskim Nad slapom Čedca, pod Velikim kupom leži 300m visok steber z značilno obliko škofovske kape (1781m). Za večerni obisk (ob pol šestih) sva šla potipat sestopno smer, ki vodi po žlebu med VK in ŠK. Na začetku naju je takoj namočil dež, zatem naju je ujela megla, za konec naju je preganjal še mrak... Po lovski potki mimo slapu do omenjenega žlebu, ki je spodaj bolj ali manj lahko prehoden. Višje žleb prekinjajo štirje strmi, skoraj navpični skoki (okoli 10m), med katerimi si sledijo gladke in mastne plošče. Pod prvim skokom je Marijana zavila desno na precej strm travnat rob/greben, sam sem nadaljeval po povsem mokrem žlebu, kjer so me v skokih za zabavo močili navihani slapiči. Prve tri sem preplezal na levi, zadnjega (najvišjega) na desni strani. Težave so se sukale nekje med II in III stopnjo. Pod škrbino med VK in ŠK me je čakalo še precej tekočega grušča, sam pristop na vrh Škofove kape pa se je odprl šele povsem vrh žlebu. Spodnji del sem zastavil levo od grebena, zgornji pa daleč v desno in skozi (shojene) prehode v rušju dosegel najvišjo točko. Marijane ni bilo na vidiku, le glasen pogovor (s pomočjo odmeva od sten VK) je pričal, da besno plava nekje spodaj na rušnatem grebenu. Čez slabe pol ure, ob sedmih zvečer se je vsa namočena le primajala na vrh, odsvetovala sestop po njeni varianti, tako da sva morala dol lepo po žlebu, kjer pa presenetljivo (glede na moj vtis s pristopa) nisva imela kakega hujšega problema...
27.8.2005: Kal Na Kal sva že dvakrat resno zastavila, a nikakor nisva uspela (prvič naliv v globokem gnilcu, drugič apatičnost zasneženih in prostranih dolcev Komne). In ker je Kal zadnji 'pomembni' dvatisočak, kjer še nisva bila na obisku, sva mu kar pritisnila oznako najtežje dostopnega slovenskega vrha... V soboto je bilo v ta namen idealno vreme (oblačno, megla, dež) in s pravo strategijo nam (pridružila se je Pikica) kar ni moglo spodleteti. Po bližnjicah na poskok na Komno in v drncu mimo Bogatinove koče ter čez neštete dolce Lepe Komne v Poljanico. Tu je Pikici motor malce zaribal ('Nekdo mi je izklopil turbo.' 'Ne sam turbo, tud rezerva je fuč!') in smo se po mokrih travah in dežju kar preveč namakali. Kot nalašč se je megla malce razkadila, tako da smo (seveda ob pomoči ruševja) le vdeli na sam vrh, kjer so nas nagradili tudi sončni žarki. Navzdol smo v megli do markacij bolj tipali in se prebijali lepo s kompasom v roki...
24.8.2005: Debela peč (Jesih - Potočnik) Brezpotje iz Krme (111 izletov) na Debelo peč sva imela že dolgo nekje v mislih in sva ga naravno združila s plezanjem čez steno po najlažji smeri, Jesih - Potočnik, IV/III, 500m (Slovenske stene). Najtežje mesto smeri je masten, gladek in navpičen kamin (IV, 20m), ki je bil tokrat za nameček večinoma še moker. Za začetek sva plezala le teoretično: v dnu kamina je bilo čisto premastno in povsem gladko, bolj zunaj je le bilo nekaj obetavnih robov, a je bilo do njih nekaj lufta, višje so se videli tudi trije klini. Ampak na tak način se ne dvigneš niti za ped! Tako sem kar lepo poskusil z gvozdenjem, hrbet sem na mehko (nahrbtnik) naslonil na mastno levo steno, stopala (čevlji so mi nudili kar premalo trenja) na bolj 'razčlenjeno' desno in sem se po centimetrih še kar tekoče dvigal navzgor. Po vrsti sem vpel vse tri kline, zatem se mi je ustavilo (steni sta se odmaknili), tudi klinov do vrha kamina ni bilo več. Vrtel sem se okoli osi, spremenil stran gvozdenja, se do konca zavrtel v prvotni položaj, v katerem sem bil še najbolj gotov in nadaljeval do izstopa, čez katerega sem splezal v razkoraku. 'Kr ornk, ni glih šala mala!' Nad kaminom sva se pustila voditi terenu (nasploh je celotna smer zelo naravna, prehodi se lepo odpirajo, le na enem mestu...), plezala sva sočasno na kratki špagi, skala je bila dobro razčlenjena, stena zračna, težave pa zmerne, tako da vodnička nisva vlekla na plano. Tik preden bi naju zapeljala plezarija na vrh izrazitega pomola pod vršno steno, sva ob pogledu na možno levo nadaljevanje le zabremzala (to je zgoraj omenjeno mesto, vodniček nama je zapovedal levo - prva plezalca sta verjetno naravno splezala na pomol, kjer ju je v levo pričakala 'izredno težavna prečnica', 20m), prečila po laštici do poči, zlezla čeznjo in po razsežnih gladkih ploščah dosegla lahak svet pod vrhom. Prav vršni del Miheličevega opisa je malce čuden, prehod na ploščat svet se nama ni zdel za IV- (poč), tudi čez razsežne gladke plošče ni bilo prav nobene zapletene poti. Enostavno sva jih preplezala v kotu na desni strani, kamor pripelje teren. Sestopila sva po zgoraj omenjenem brezpotju, kamor usmeri tudi Mihelič in pri tem tako uspešno zavede, da je na levi strani žlebu pod sedlom (pod Brdi) kar konkretno shojen, presneto dolg, malce kosmat in še bolj podrt ovinek, ki je čisti dodatek. Tudi dvojke v precej krušljivem žlebu nisva našla nobene (omenjena v obeh vodnikih). Potka postane prijetna za hojo šele, ko pod steno zavije desno med macesne...
20.8.2005: Tipanje za Rdečim kupom (Z stena Planjave) V Z steni Planjave tiči prikupen kot igla prestreljen stolp: Rdeči kup, 2190m. V Slovenskih stenah je opisana zanimiva Smer skozi rov in okno (IV/II-III), ki vodi navzgor desno ob njem. In sva ju šla nekako povezat... Nad Pastirci sva dolgočasen ovinek čez Kamniško sedlo zamenjala z Wisiakovo grapo, v katero sva vstopila z leve. Višje sva v grapi izbrala levi odcep, ki naju je prek škrbinice pripeljal v meglo in naprej na markirano pot (I), ki vodi čez Sukalnik na Planjavo. Videlo se je le nekaj ušivih metrov naprej, spominsko ploščo (vstop smeri) Sandija Wisiaka sva sicer našla malce višje ob potki, potem pa povsod le še megla, posebno v najinih glavah. Po opisu sva tipala v levo, zadela nek žleb in po strmi gredi v desno dosegla nekakšen raz/greben. Le tega sva se potem oklenila (dva možica) in ga za več kot kratek lučaj v stran nisva več zapustila (v primeru morebitnega sestopa je bila to orientacijsko najbolj smiselna poteza). Tu in tam sva sicer preplezala kako krajše mesto, večinoma sva se pa le čudila, odkod se v steni jemlje tolikšna položnina (v okviru II, eno mesto III) in nekako čakala, kdaj se bo iz megle pred najinim nosom stena le postavila v previs. Na glavnem, SZ grebenu Planjave (le malo pred Z vrhom), sva počasi le zaključila, da vrv lahko ostane kar v nahrbtniku in da sva verjetno zadela najlažji prehod čez steno. V sestopu so naju kmalu pozdravile kaplje, zatem se je dodobra uscalo, za Sukalnikom sva začudeno ugledala še eno spominsko ploščo (Mihelič žal ni zapisal imena!), se podričala po melišču do Pastricev,...in doma ob branju plezalnega vodnička Kamniške Bistrice zaključila, da sva zelo verjetno plezala JZ steber z levo vstopno varianto (II-III)...
6.8.2005: Visoka Bela špica čez nabrušene stolpe vzhodnega grebena Ko je beseda o Visoki Beli špici, alpinisti takoj pomislijo na S raz, izurjeni brezpotniki na zahtevno normalko, midva sva si pa zaželela nekaj čisto svojskega in zelo samotno pot našla v 'Smeri z vzhoda', ki sva jo obogatila s tremi čudovitimi grebenskimi stolpi. Smer je opisal Buscaini, težavnosti ni omenjal, a jih je napovedal za vršnih 150m. Osnovno vodilo smeri je obsežna rampa/žleb na S strani V grebena, ki sva jo dosegla po lahki prečki čez pečevje, trave in rušje z markirane poti nekje na višini 1700-1800m (tu in tam uhojeno). Po žlebu na desni strani stene 'Obrobnih' Belih špic naju je teren vodil navzgor, dokler se ni odprl prvi pametni prehod proti škrbini nad špicami. Tu sva osnovno smer zapustila, splezala čez kamin (III) in po izpostavljeni polički stopila na škrbino. Na drugi strani sva špice 'obkoljevala' kar naprej po polički in na primernem mestu splezala na greben, kjer sva si obetala dober pregled na vršno zgradbo špic. Obrobne špice premorejo tri bolj izrazite stolpe, midva sva stala na prvi, najvišja je bila takoj naslednja, vogelna špica. Ker naravnost v prepadno zarezano škrbino ni šlo, sva splezala nazaj do poličke, še malo obkoljevala in se po žlebu vzpela na omenjeno škrbino, kjer sva se znašla v zelo temačni zarezi z navpičnimi, skoraj previsnimi 'stenami' na obeh straneh. Na S strani ni bilo kruha, čez J steno je sicer izgledalo bolj položno, a preveč gladko. Vrnila sva se v škrbino in v širokem razkoraku med špicama preplezala spodnji del stene, prestopila na nakazano laštico, kjer naju je čakal prestop do poličke (najtežje mesto), zatem so težave do vrha počasi popustile (nekje III-IV). Z najvišje špice sva (izven smeri) nadaljevala po grebenu, ki se obrne proti J, čez tretjo špico in še naprej čez nekaj manj izrazitih glav vse do bolj izrazite rame, Pala di Riobianco (mesta II), kjer naju je nagradil nazoren pregled na slikovito nadaljevanje grebena čez dvojni 'Zaobljeni' stolp (Torre Rotonda) proti Visoki Beli špici. (Najlažji pristop na P/CM verjetno poteka z južne krnice Belega potoka, II, oziroma po nepregledni goščavi z vzhoda.) Vrnila sva se v škrbinico med najvišjo in J špico, našla sidrišče, se spustila po vrvi (30m) čez zgoraj previsni žleb do 'obkoljevalne' poličke in usmerila nazaj proti škrbini med Cime Marginali in Torre Rotonda. Na škrbino nisva stopila, saj sva nadaljevanje zastavila na J strani grebena in prečila nekaj podrtih žlebov, dokler nisva stala pod J steno dvojnega stolpa. Vodniček omenja pristop (III) po kaminu med obema stolpoma, kjer je izgledalo zelo grdo. Pod žlebom sva se tako usmerila levo, plezala po lepo razčlenjenem J grebenu/razu Z stolpa in teren naju je kar sam pripeljal na škrbinico med stolpoma (II), odkoder sta oba (gotovo je višji V stolp, za glavi pa ne bi stavila) lahko dostopna (II). Z Z, zelo zračnega stolpa sva iskala sestop v naslednjo škrbino in ga na koncu 'elegantno' našla na vrvi (30m). S škrbine sva nadaljevala po grebenu do druge travnate poličke (stik z osnovno smerjo), ki naju je vodila desno na rob, po katerem je sledilo zelo prijetno plezanje (II, lepo razčlenjena in zračna stena) desno navzgor v smeri škrbine med 'Vzhodnim' stolpom (Campanile Est) in Visoko Belo špico. Nad škrbino sva najprej splezala na vrh Vzhodnega stolpa (II), kjer naju je obiskala (in tudi ostala) gosta megla, se vrnila in se po vrvi (15m) spustila v kar najbolj temačno in divjo škrbino, kjer se niti stati ni dalo povsem varno (že ob manjšem prestopu se tla enostavno vdrejo). Nekaj časa sva študirala vodniček (italijanščina nama ne teče), zaključila da tople vode le ne bova odkrila in sprejela edino smer, ki nama jo je ponujala Visoka Bela špica. S škrbine navzdol po žlebu čez kratek previs (3m) in po zelo neudobni (trebuhi, podrto) ter vse bolj izpostavljeni polički do dobrega stojišča (III). Tu naju je pričakal previs, ki sva ga obplezala na (zelo izpostavljeni) levi strani. Začetek je bil še enostaven (III, klin), okoli vogla je bilo pa ob velikem trebuhu zelo malo konkretnega prostora, zato pa toliko več preredkega zraka. Varovanje se je dalo dobro urediti (poleg najdene zagozde sva varovala še s pomožno vrvico na 'skalnem ročaju z luknjico'), sam poteg zatem niti ni bil tako zelo siten (IV) in že sem stal v zagruščenem žlebu. Po ozkem žlebu/kaminu sva nadaljevala čez dva kratka skoka (III), pod vršno previsno zaporo izplezala levo na predvrh (II, opis sicer pravi: v desno!) in po grebenu brez težav dosegla najvišjo točko Visoke Bele špice. Megleni razgledi niso prav nič prida in sva takoj začela s sestopom, ki naju je brez možnosti orientacije kar skrbel. Povsem neupravičeno, saj si številni možici in packe sledijo en za drugim po kar vidno uhojeni potki. Nižje je potrebno do Zgornje škrbine Belega potoka plezati (II), le na enem kratkem mestu se je bilo potrebno tudi malce 'zbasati' (nekateri vodniki pretiravajo s III). Fantastična, res čudovita tura! Takih si lahko le želiva še in še in še...
5.8.2005: 'Smučarska' na Dolško škrbino Popoldne sva na brzino skočila pogledat steno med Grintovcem in Kočno, čez katero pozimi drzno smučata Karničarjeva fanta (Fritsch-Lindenbach, smučarska VII, v kopnem III+/III,II, 400m). Na vstopu sva se za hip lovila in takoj nemarno zmrznila (shema v vodniku Jezersko je kazala eno, na sliki včrtana smer pa nekaj drugega). Zatem sva vodniček za kazen pustila v nahrbtniku in plezala za nosom, kamor naju je pač vodil teren. Smer je naravna, številni prehodi se sami odpirajo (možnih je več variant), cilj je vseskozi na vidiku (najbolj izrazita/leva zareza obsežne Dolške škrbine), težave so skromne in vseskozi ostajajo v okviru dvojke (uradna ocena težavnosti je kar previsoka), le na ključnem mestu je potrebno splezati s svedrovcema opremljeno trojko (presneta gladka plošča: v trdih gojzarjih kar ni bilo dovolj trenja in sva se navezala), ki bi se ji mogoče celo dalo izmakniti...
2.8.2005: Prek Beljaških ostric na Koštrunove špice V vodniku (Gino Buscaini) sva poiskala normalna pristopa na Beljaško iglo in stolp, o pristopu na Koštrunove špice prek obeh ostric pa ni bilo besede. Trikrat gor in trikrat dol nama ni dišalo, a sva računala, da bova že kaj našla. Na koncu nama je bila podarjena res čudovita tura, težavnosti v okviru zahtevnega brezpotja (mesta do II), le sam (neobvezen) skok na drzno Beljaško iglo je bolj ostro zabeljen. Prek Viške planine do Corsija in po markirani promenadi pod steno prek vpadnice/raza Beljaške igle. Tu se navzgor odpre žleb, kjer nas do škrbine vodijo rdeče pike (mesta II, zapori se umaknemo v levo). Še pred škrbino desno po pobočju predvrha do roba nad ostro zarezo tik pod vrhom igle. Nekaj metrov izpostavljeno navzdol v škrbinico (II), levo od raza do klina, prestop v desno na raz (III+) in tik desno od njega (klin, pod vrhom prav po razu) na vrh (od škrbinice 20m, III), ki je nadvse zračna, skoraj povsem ravna in okrogla ploščad s premerom dobrih 2m. Nazaj grede sva skočila še na predvrh, ki je meter višji. Nadaljevanje proti Beljaškemu stolpu je izgledalo zelo obetavno. S škrbine levo navzgor na travnat rob, kjer se odpreta dve varianti. Lažja preči po travnati gredini levo čez rob in se kmalu priključi normalki, midva sva nadaljevala navzgor, kjer naju je teren usmeril proti izrazitemu stolpiču levo pod prevesami Beljaškega stolpa. V škrbinici (zagozden balvan) se je za robom odprla čudovita, deloma travnata polička, ki naju je v gladki steni varno vodila naokoli v širok žleb (stik z normalko) tik pod škrbino med KŠ in BS. S škrbine na vrh stolpa (dobrih 50m, mesta do II) so naju spet usmerile rdeče pike. (Kako so te pike smotane, je res potrebno označiti in pomalati prav vsak pristop? Razumeva, da so alpinistom v pomoč, da se po težkem in časovno dolgem vzponu ne lovijo še pri sestopu. Kaj pa za nas gornike srednjega kalibra, ki smo nekje vmes med alpinisti in planinci? Koliko iskanj, prehodov, nasmeškov, slepih ulic,..., koliko užitka nam je s tem ukradenega!) S stolpa je tudi nadaljevanje proti vrhu Koštrunovih špic izgledalo prav prijetno. S škrbine čez pečevje levo navzgor na travnato zaplato in po prehodih (tu in tam shojeno) naprej na obsežno travnato vesino pod vrhom KŠ. Pod grebenom sva prečila markirano pot in se na najvišjo točko KŠ (dva enako visoka vrhova, SV je malček višji) povzpela nadvse udobno po vojaških stopnicah.
31.7.2005: SZ greben Mrzle gore Greben naju je prvič pritegnil, ko sva pred leti iskala prehode na Krničko goro. Pred kratkim sva prebrala opis v Našem alpinizmu, kjer je omenjena živa lestev (prvi plezalci so bili trije, zelo težavno mesto), preostali del opisa je bil pa več ali manj izgubljen v preštevilnih detajlih. Vreme v nedeljo sicer ni ravno obetalo in je res kmalu pričelo po malem rositi, na vrhu je od daleč celo zagrmelo, v sestopu se je pa za pravšnji zaključek ture naredil prečudovit dan (beri večer). Iz Belske Kočne po običajnem prehodu čez SZ greben proti krnici med Krničko in Mrzlo goro. Po grebenu sva lezla na prvi stolp (rušje), se umaknila samemu vrhu, a naju je rušje navkljub vztrajno pretepalo. Zato sva prečila levo v krnico, obšla nekaj goščave in nazaj na greben brez posebnih težav (do II) zlezla v škrbini med drugim in tretjim stolpom (tu se greben pravzaprav šele dodobra izoblikuje). Verjetno je najbolj priporočljivo, da se na SZ greben iz Z smeri povzpnemo šele po alternativnem (zgornjem) prehodu, ki vodi v zgoraj omenjeno krnico in ki na greben pripelje med prvim in drugim stolpom (II). Po prvih metrih in pogledih okoli vogala, sva lahko zaključila, da sva pred prvo resno grebensko zaporo. Po nasvetu iz NA sva iskala obvoz na levi in ga našla nekoliko nižje po nagnjenih in gladkih ploščah. Prestop okoli roba v žleb je bil kar smotan, na vrhu žlebu naju je pričakal še težji in krušljiv izstop v levo (blizu III). Zatem sva se po grebenu več ali manj sprehodila na vrh četrtega stolpa, kjer sva nad globoko zasekano škrbino (najbolj izrazita zareza celotnega grebena) ugledala možno 'živo lestev'. Plezanje iz škrbine na peti stolp je ključno mesto grebena. Obvoza ni nobenega, v levo in desno padata strma, s skoki 'opremljena' žlebova; preostala nama je torej resna plezarija ali vrnitev po smeri pristopa. Stena (najšibkejša točka se nahaja levo od najnižjega dela pragu) je visoka 15m: iz škrbine nas vodi pripravna pručka do vstopnega previsa, nad njim si sledijo minimalci do gornjega previsa (klini), pod njim po kratki prečki v desno (klin), navzgor v poč (klin) in pod previsom iz nje na kratko izravnavo, kjer nas do 'šodra' loči še siten prestop čez krušljiv rob. Hop na pručko, tipanje previsa, z močjo čezenj in po minimalcih do prečke, kjer se mi je ustavilo. Prečke je sicer komaj za poldrugi meter in premore tudi dva majhna, navzven nagnjena stopa. 'Zakaj ne greš po polički desno?' 'Nobene poličke ni, bolj na trenje!' Nisem mogel zaupati gumi in sem se na klinu dal spustiti v škrbino, odkoder je vse izgledalo precej lažje, tudi poličko sem 'videl'. Zatem je poskusila Marijana in mi takoj v previsu povsem pričakovano odletela. V drugem poskusu se je potegnila čezenj, nadaljevala do vpetega klina, prečila v desno, splezala v poč in iz nje na izravnavo ter se zbasala do šodra (ene dobra IV). Kar takole: tebi nič, meni nič. Lahko nam, dedcem, ko nas babe potegnejo čez - in sem splezal za njo. Iz kadunje sva na razcepu zastavila levo na rob, počasi splezala nazaj na greben in po njem brez posebnih težav (v opisu iz NA je 'težav' še za malo morje) nadaljevala vse do stika s SV grebenom tik pod vrhom Mrzle gore. Sestopila sva po/ob SV grebenu, ki vodi do Krničke gore. Z vrha do razcepa grebena, zatem kmalu desno (sam greben se v škrbino spusti v dveh podrtih in navpičnih skokih) in vseskozi lučaj pod grebenom po neprestrmem, a zelo zagruščenem pobočju navzdol (kratka mesta proti II) in pod razom levo v škrbino. Nad skromnimi težavami sva bila nemalo začudena, videz s Krničke gore je namreč presneto bolj oster...
30.7.2005: Severni steber Skute Severni steber Skute (II, 550m) je ena lažjih smeri v severni steni Grintovcev (v grapi tik desno stebra sva bila letos gosta v snegu). Po grušču desno od (bivšega) Ledenika pod Skuto sva pod steno naletela na rdeče packe (v spominu sva imela, da so tod načrtovali zavarovano pot na Skuto), ki so naju v levo popeljale do vstopa. Vstop sva zatem zgrešila po svoje (drobljivo, podrto, II-III) in višje opazila, da se po grušču lahko b.p. vstopi z desne. Lažji svet (gredina) naju je pripeljal na sam steber, kjer sva plezala za pikami, ki so višje sumljivo začele prečiti v desno. Ko so se spustile prav v zgoraj omenjeno grapo, sva imela slabe šale zadosti in oznake pustila vnemar (višje jih nisva več zasledila). Vračati se nama ni ljubilo, zato sva kar direktno potegnila nazaj na steber (zelo strm žleb, nad njim dve kratki previsni mesti, III), kjer naju je do vrha Skute čakalo nepretežko plezanje po kar krušljivi skali. Če se vseskozi držimo pametne smeri in se packam ne pustimo slepo voditi, težave vseskozi ostajajo v okviru II. stopnje. Sestop sva zastavila po grebenu čez Rinke, kjer sva v obratni smeri že hodila. Konja (daleč najtežje grebensko mesto, III) sva osedlala, splezala levo navzdol (dva klina), ter prečila nazaj na greben točno pri kopitu. Nasploh je v običajni smeri (z Rink) Konja najbolje naskočiti po stebru, v obratni smeri pa kot opisano. Vzpon s škrbine na Rinke je tik desno od raza karseda enostaven, prvič (v sestopu) sva praskala na severni strani (tja sta naju usmerila opisa: Slovenske stene, Jezersko), kjer sva se po klinu (posledica opisa?) spustila čez smotan kamin (15m). Po grebenu sva s Kranjske skočila na Koroško Rinko in po markacijah nazaj na izhodišče.
29.7.2005: Kugyjeva na Montaž Nekoliko presenečeno sva z Montaževega ledenika zrla globoko navzdol v robno zev, ki naju je ločila do vstopne poči. Skok/padec v razpoko nikakor ne bi bil zdrav, zato sva po ledeniku nadaljevala navzgor. Vmes sva zabeležila lahak prestop do stene (verjetno bi se tam po zevi dalo sestopiti do običajnega vstopa Kugyjeve), vseeno sva nadaljevala proti vrhu klinastega ledenika, kjer se je za robom počasi odpirala še ena možnost vstopa. Tik pred vrhom snežišča sva morala prestopiti dober meter široko napoko, kar s cepinom ni bilo posebno težko, zato so naju pa začeli obstreljevati siloviti kamniti izstrelki, ki so nebogljeni tarči na srečo za las zgrešili (napoko sva delno uporabila za zaklon). Na hitro sva se popokala na vrh ledenika in prečila nekaj metrov levo ven iz vpadnice žlebu, kamor prileti ves 'stenski odpad'. Alternativni vstop nama je postregel z nepretežkim plezanjem po poklini strmo navzgor in levo do stojišča, sledil je zelo izpostavljen in kar strm raztežaj vodoravno v levo do 'originalnih' klinov Kugyjeve smeri, ki je bil že bolj zabeljene sorte (III, drobljiva skala, tudi tu frčijo kamniti izstrelki, vrv je zelo priporočljiva). Definitivno je običajen vstop objektivno bolj varen, težavnost verjetno podobna, le robna zev zna delati zgago. Celotna Kugyjeva smer je do vrha stene povsem opremljena s svedrovci, tudi klini nekdaj markirane poti so večinoma v zadovoljivem stanju, na ključnih mestih se najde tudi nekaj vpete vrvi. Težav z orientacijo ni, saj so klini, z le malce pretiravanja, nabiti najmanj na vsak meter, tudi na povsem ravnem terenu. Težava je torej sam vstop, od prvih uporabnih klinov naprej (nekako raztežaj nad ledenikom) je vse skupaj le še ferrata. Preganjanje in vlačenje po klinih ni posebno zanimivo gorniško opravilo in v steni sva vse bolj globoko čutila s Kugyjem, ki ga je nadelana pot, njegova diretta Kugy, zelo prizadela. Midva sva zato že v vstopu zastavila prosto, kline in svedrovce sva uporabljala le za varovanje. Ampak klini so bili na ključnih mestih tako naježeni, da se jim je dalo res le za las izogniti. Vstop (v obeh variantah trije raztežaji) je prosto nekje v okviru dobre III, kratek previs v sredini stene je sicer težji (tu nama je gostota klinov najbolj onemogočala stik z golo steno), a povsem neizpostavljen, razvpiti 'Passo Oitzinger' pa sploh ni bil (prosto seveda, s klini je mala šala) tako zabeljen, zato pa toliko bolj zračen (začetek prehoda je sicer siten, znamenita prekrita polička pa ne več, saj se jo da prav elegantno prečiti: prvi del sede, drugi z rokami na polički). Sestopila sva po Findeneggovem žlebu (toliko kapitalnih kozorogev na 'enem kupu' še nisva uzrla, pravzaprav si niti nisva mislila, da je to sploh mogoče - z malce pretiravanja bi zapisala cent, povsem na varnem sva s polovičko) in po Via Amalii do vznožja stene. Od bivaka sva za razliko od vzpona sestopila po panoramski potki proti Špranji, le ta je mnogo bolj ljubka in prijetna za hojo - daljša pa le za nekaj minut.
27.7.2005: Blegoš, drugič Ponovili smo kolesarsko turo na Blegoš. Pri vzponu smo zaradi mokrote bolj garali, grebenski spust smo pa, glede na izkušnje od zadnjič, izvedli kot se šika. Res super tura. Opisani travnat kolovoz v Lazah je slaba izbira (preverili), bolje je zaviti s ceste po potki med hišami (če lastnik dovoli) ali pa do igrišča nadaljevati po cesti. Morda še težavnosti daljših klancev: uvod (V7), pred Debeni (V6), ob igrišču (V6-V7), dolg blaten vzpon 'od jase do jase' (V7), travnata singlca (V6-V7, odsek peš), do grebena (V6).
26.7.2005: Po grebenih na Škrlatico Zdaj nama je kristalno jasno, zakaj se JV greben Dolkove špice pleza šele s Strmih polic. Midva sva tokrat (enkrat sva JV greben že lazila) morala poskusiti čez Dolkovo glavo. Pod steno Dolkove glave (markacije zavijejo levo v smeri Stenarja) sva po občutku nadaljevala desno navzgor. Višje naju je ujela zaseda ruševja, nad njim skoraj navpične trave (slabih 100m, spodaj trentarska III-IV), zatem sva spet plavala v rušju, dokler se nisva izkopala v macesnov gaj. Nad drevesno mejo se je ponovno razbohotilo ruševje in nama pilo duševni mir, ko sva v desno ugledala obsežne travnate vesine, ki so vodile vse do Strmih polic, 1981m. Nekaj časa sva se še pogajala z rušjem in grebenom (že v gozdu bi morala prečiti desno), po travah je šlo zatem prav luštno. Zelo odmaknjen kotiček, tu imajo številni gamsi še vedno povsem svoj svet! Po prečenju markacij sva nadaljevala po zelo luštnem grebenu na Dolkovo špico (I), sestopila v Rdečo škrbino, odkoder sva se vzpela na Rogljico (I-II). Do sem sva poznala, v mislih sva si želela po grebenu še naprej, vse do Škrlatice! Grebenski sestop z Rogljice je bil presenetljivo lahak, zato pa toliko bolj zagruščen (sistem prekinjenih poličk, vseskozi tik desno od raza, izpostavljeno, II), tudi nadaljevanje na Rakovo špico je bilo lahko (I-II, podrt stolp tik nad škrbino sva obšla na desni). In tu se je zgodba šele dobro pričela... Vznožje ogromnega stolpa (gladka plošča) sva obšla po polici v desno, dokler se nazaj na greben ni odprl lahak žleb. Nad njim naju je desno ob razu na vrh rame pričakala prva (kratka) trojka, zatem sva trčila ob skoraj navpično steno naslednjega stolpa. Pametnega obvoza (beri kratkega, dolgih odmikov/sestopov z grebena nisva iskala) ni bilo videti, najlažji prehod čez steno je vodil po poči (skoraj navpična, mestoma previsna), ki lučaj levo od raza pretrga steno. Ker nisva imela veliko izbire, sva se zagnala v poč. Uvodni del poči je bil za dobro III (klin), zatem sva po polički v levo dosegla vzporedno poč, po njej (dobra IV, najtežje mesto, zelo izpostavljeno) do poličke in desno nazaj v glavno poč (pozdravila naju je zanka okoli majavega roglja?). Naslednji raztežaj je bil lažji (III), nad počjo sva nadaljevala levo po polici na rob in po prehodih splezala na vrh stolpa. Tu sva že ugledala križ in se tudi videla na vrhu Škrlatice, a se je od 'nekod' vzelo še nekaj nabrušenih stolpov. Prvo glavo sva prečila brez večjih problemov, naslednjo skupino nabritih vitkih stolpov sva preplezalo malo tu, malo tam (mesta proti III, lepo plezanje) in nadaljevala po grebenu do vznožja zadnjega stolpa, na katerega se je prehod odprl z leve. Do najvišje točke Škrlatice je sledil še kratek sprehod. Zelo lep, pravi grebenski pristop! Verjetno obstaja tudi lažja (manj grebenska) varianta, če se na daleč umaknemo glavnemu stolpu (s škrbine za Rakovo špico po gredini daleč v desno (močno čez vpadnico stolpa) in levo po žlebu na greben tik za stolpom). Tudi skupini nabritih stolpov se da umakniti na desni strani...
24.7.2005: Brezimni in Prestreljeni stolp (na oboku Prestreljeniškega okna) Najbolj izrazit stranski (severni) greben Kanina se s Srednjega vršiča vije prek Bele peči, drugi se s Peči v SV smeri prek Kuntarja (2244m) spušča na Prevalsko ravan. Vmes se dvigne še na Stolp brez imena (dobesedno, 'premore' le italijansko ime: Torre senza nome, 2300m). Mimo Gilbertija, po 'turnosmučarskem' prehodu (ta nadaljuje proti Sella Ursic) in levo na 'škrbino'. Brez težav po grebenu na Kuntar in naprej malček bolj ostro (vstop II-III, višje II) na Stolp brez imena. Sestop v škrbino je bil kar podrt (mesto II-III), nadaljevanje pa zmerno težko z nekaj kratkimi 'buhtlji' (dva pragova blizu III, ostalo okoli II). Glavni greben sva dosegla na koti levo od najvišje točke Peči. Po grebenu sva nadaljevala čez Hudi vršič (II). Sestop v škrbino pred HV sva izvršila po zraku, 15m (možnost umika po polički tako levo kot desno, izpostavljeno), na sam vrh sva prilezla z leve. Prav tako sva na vzhodni vrh splezala z leve (s Škrbine v Hudem vršiču po polički v levo in po žlebu na greben). Sestop v naslednjo škrbino je bil po travnati gredini na levi strani prav presenetljivo lahak. Pred nama se je ostril Prestreljeni stolp (slovenskega imena nima, Torre del Forato, 2415m). V desno se po grušču lahko brez težav spustimo do potke, ki vodi k Prestreljeniškemu oknu, skozenj in na drugi strani po lahkih prehodih navzgor na Prestreljenik. Naju je premočno vlekel obok nad oknom, tudi Prestreljenemu stolpu sva napovedala obisk. In že sva iskala prehode: Čez nekaj kratkih pragov in po laštici desno v žleb za ogromno odkrhnjeno lusko. Po njem (pod zagozdenim balvanom, višje v preduh in skozi dimnik) na vrh, po polički pod vršnim previsom v desno, dokler se na sam vrh stolpa ne odpre lažji svet (težave pristopa nekje II-III). S Prestreljenega stolpa sva po grebenu splezala v ostro škrbino pod 'podstavkom' oboka (II-III), kjer naju je na drugi strani presenetil dvojni previs. Nekaj časa sva se vrtela okoli, dokler se nama ni zazdelo, da bo kar šlo. Vznožni previs je bil kratek (III), zgornji se je dal pa prav vzorno zavarovati, tako da nama navkljub obilici zraka ni delal prevelikih preglavic (IV). S podstavka sva po oboku najprej zastavila okobal. Kasneje se je izkazalo, da sploh ni tako podrt in da je rez najbolje uporabiti za oprimke, za noge se pa opore tudi najdejo (III). Občutki in pogledi nad oknom so bili pa karseda vrtoglavi. Grebensko nadaljevanje na Prestreljenik je lahko, tudi sestop sva zastavila po grebenu na Prestreljeniške vršiče. Srednji je najbolj nabrušen (pristopila sva z desne, II-III), zadnji pa najvišji. V sestopu proti Prevali naju je presenetil raz (za slabih 50m spusta), ki sva se mu umaknila po travah na desni in padla na markacije... Res luštno 'raziskovanje nekoristnega' sveta. Višek ture je bilo nedvomno prečenje Prestreljenega stolpa in oboka Prestreljniškega okna. Kje neki se še vse skrivajo taki in podobni brezimni stolpi?
23.7.2005: Z meglenega Rokava na mlečni Oltar Popoldne se je začelo v Vratih jasniti, a sva se prezgodaj videla uživati na Rokavskem grebenu. Pod Šplevto naju je objela gosta megla, pod Rokavskim ozebnikom sva se pobijala na grušču, v žlebu je bilo pa tako strašno podrto, da človeka vse veselje mine (v snegu je bila čisto druga pesem). Po 'gamsji' smeri sva pristopila na vrh Visokega Rokava (resda so težave bližje II kot III, a je strašno krušljivo). Nazaj v podrtijo naju ni vleklo, zato sva po grebenu potegnila na vrh Velikega Oltarja in posledično lahko zapiševa, da najlažji pristop na VR nikjer niti za majhen plus ne seže čez II. stopnjo! Z VO na VR sva že plezala, s tem da sva pod VR 'kvačkala' s trojko (prezgodaj sva zavila na greben). Tokrat sva vedela bolje: z VR po grebenu, dokler se ne izkomplicira, levo navzdol po žlebu do sistema zagruščenih poličk in desno (dva, trije možici) brez večjih težav na škrbino med VR in VO. Tu sva za spremembo na vrh VO splezala prav po grebenu (eno mesto II-III). Opis najlažjega pristopa na VR z VO: Po grebenu do bolj izrazite rame in levo po krušljivem žlebu navzdol. Po zagruščeni gredini v desno proti škrbini med VO in VR. Na drugi strani škrbine nadaljujemo daleč v desno po sistemu zagruščenih poličk, dokler se navzgor ne odpre 'pripraven' žleb in po njem na greben. (Grebenskega plezanja je malo, do škrbine se grebenu umaknemo na levi, za njo na desni!)
22.7.2005: Na Stenarjevo planjo in po JV grebenu na vrh Na Stenarjevi planji sva že hodila, le pristop sva izvršila s predolgega ovinka. Tokrat sva že v spodnjem delu Sovatne (pod skokom) z markacij odvila desno po naravnem prehodu (delno uhojeno), ki sva ga imela že dolgo ogledanega. V zatrepu po travah brez težav desno na rob, čezenj in navzgor (izpostavljeno, trentarska II) na Stenarjevo planjo. Na vrh sva nadaljevala po desnem robu planje (JV greben Stenarja). Lušten, izpostavljen, a lahak grebenček - težave le tu in tam za drobec pokukajo čez I. stopnjo.
20.7.2005: Cjajnik, tokrat v soncu 'Zgodil' se je vodnik 55×Karavanke in posijalo je sonce. Torej hajd na popoldanski izlet na Cjajnik. Avtor (Stanko Klinar) je popravil napako v opisu vršnega dela S(Z) rebra, po drugi strani pa vzbudil radovednost z (novo) oceno normalne poči IV(+). Tokrat sva pobrala še Andrejčka in Pikico, ki sva jo s čelado vred na hitro snela s kolesa. Gor po S rebru, dol po normalki v žleb. V soncu je bilo lepše kot v megli, v suhem bolj zanesljivo kot v mokrem, vršni del S rebra nikakor ni za III (razen samega izstopa), tudi normalna poč ni tako zelo težka (neizpostavljeno - podobna mesta normalnih pristopov običajno spremlja ocena III+, ki je marsikje, resnici na ljubo, 'našponana').
10.7.2005: Slap Peričnik (brezpotja pod Vrtaškim vrhom) Nad Zgornjim slapom (dobro uhojeno je tako levo kot desno ob potoku) sva nadaljevala po potki na desni strani, prestopila cesto in nekje na višini 1200m (pod pečinami Lengarjevega Komna) dosegla prečno lovsko pot, ki naju je zlagoma in prek številnih robov vse bolj razgledno pripeljala na ograjeno Vrtaško planino. Pot (gotovo najlepši pristop) na kartah sploh ni vrisana! Sestopiti sva nameravala po 'srednji' prečni potki (vrisana je nad Lengarjevim Komnom), ki pa je v naravi očitno ni! Ob ograji sva namreč sledila slabo uhojeni potki navzgor (vmes sva stik izgubila), dokler nisva trčila na markirano pot pod Vrtaškim vrhom. Za markacijami sva nadaljevala na Njivice in jih na odcepu PP zapustila. Te prečne lovske steze sva se držala, dokler se pred nama ni odprl pogled na Kukovo špico (bistveno prek robu nad Gornovim Komnom, tam nekje je vrisan fantomski odcep - če ta 'srednja' potka res obstaja, potem je zelo težko sledljiva/vidna). Obupala sva nad zemljevidom in jo po redkem gozdu urezala levo navzdol, prečila čez rob in se spustila naravnost na izvir Peričnika, kjer sva kmalu ujela stezo na desnem bregu.
9.7.2005: Cjajnik (najostrešji stolp Karavank) Pri Klinarju (Karavnke, 3. izdaja, vključeni plezalni vzponi) sva zgrabila za 80m visok stolp Cjajnik, 1960m, kamor se menda samo pripleza. Najbolj elegantno turo izvedemo iz Avstrije, izhodišče je Koschutahaus, 1280m (mitnina 3€, zemljevid 2€). Tura ni predolga in je nadvse luštna. Le sestop po žlebu je malček siten. Na vrh sva pristopila po SZ rebru (Larhenrucken/Larchenriegel, označeno, a nezavarovano - v smeri tiči več klinov). Takoj za gozdno mejo (nižje z rebra odcepi pot za Pischenzasattel) nas preseneti zašiljen rob (zelo ostra II), višje se težave umirijo na I, zaključek pa v crescendu seže proti III (poklina, ki višje vstopi v kamin - najtežji je sam izstop na vršno škrbino). Vrh je res 'hudičevo' oster, a kaj ko zaradi megle prav daleč nisva videla (škrbine, ki povezuje Cjajnik z Macesjem niti slutila nisva). Za nameček sva 'kmalu' ugotovila, da je Klinar pomešal izstop SZ rebra z V grebenom (sestopiti sva nameravala po normalki v škrbino), tako da sva se v popolni belini in podrtiji dodobra natipala. Po kaminu sva se spustila navzdol, po poči splezala nižje do primerne poličke, prečila okoli podrtega roba (proti vzhodu) in na drugi strani dosegla rdečo piko. Nekako na občutek sva tipala čez naslednji rob in previdno plezala po izjemno podrtem svetu navzdol, dokler le nisva pod sabo zaslutila žlebu (V kuloar, Larchenschlucht), ko sva bila le še slabih 10m nad njim, sva ga tudi videla. Dol se sicer ni dalo, zato sva se pa temeljito orientirala, splezala navzgor (za trenutek se je tudi razkadilo), dosegla 'normalno' poč in po rdečih pikah brez težav dosegla škrbino (z vrha dve uri, v primeru takojšnjega zadetka 15 min). Ker je opis normalke pri Klinarju povsem 'zablojen' še najin poskus: S škrbine desno po polički do plitvega kamina in po njem navzgor (I-II), dokler se v desno ne odpre polica. Po njej do žlebu, navzgor na vzhodni greben, po/ob njem do plošče pod 'normalno' počjo in po njej ('Klinarjeva' III, midva je nisva potipala) na predvrh z ogromnim klinom. Označeno. S škrbine sva skupaj z markacijami skočila na glavni greben Košute (tik desno od Užnika, Larchenberg), se vrnila nazaj in sestopila po zelo podrtem/zagruščenem žlebu na melišča, kjer sva se lahkotno dričala navzdol...
4.7.2005: S kolesom na južnih pobočjih Blegoša Zapeljal nas (MM s Pikico) je vabljiv spust z Blegoša, le vzpon ter povratek po cestah nam ni prav nič prijal in smo jo urezali po svoje (pravzaprav imamo raje hudo našpičene vzpone kot pretežke spuste). Na pomoč so priskočili zemljevidi (TTN, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje) ter domišljija in že smo s Hotavelj po nekoliko zapuščenem/razritem gozdnem kolovozu brcali strmo navzgor. Nad Srednjim brdom nas je malce zmedlo neskladje zemljevida z naravo (napredek je žal asfaltiran, Jelovčana kar dva), tudi v Lazah smo imeli orientacijsko debato (z domačinom in njegovim dvoriščem). Uvodni klanec nad igriščem nam je zatem takoj pokazal, da šale po markacijah navzgor ne bo več in res je šlo mestoma kar na nož. Z nežnim manevriranjen in brutalno močjo se je dalo (z vmesnimi sestopi/padci) zvoziti čisto vse klance razen enega odločno preblatnega/razritega in enega mnogo prestrmega (oba sta bila na srečo kratka). Dekleti sta po drugi strani na nekaj najbolj špičastih mestih uporabili nekoliko bolj 'prefinjeno' in zanesljivo tehniko (malce nas je motila mokra podlaga). Po zahtevnem in dolgem zadnjem klancu pod grebenom smo za konec po strmi cesti do koče kar poleteli. Vrh Blegoša smo naskočili peš, uživali v nerazgledih (popoln mrč) in se podali na 'Jiržijev' spust do Likarja. Do Prve ravni luštno, pod njo fantastično, na travnatem robu naravnost fenomenalno (izjemno slikovito), dokler nas ni enega za drugim razmetalo s sedla. Hudiča, kako pa tole vozijo? Še peš smo imeli težave, ko je bila potka tako zdrsljiva (kasneje smo ugotovili, da goljufajo po travniku ob potki). Po kratkem gozdnem odseku se je zgodba s travnikom ponovila, le da smo tu po travah ob potki peljali bolj naravnost navzdol (potka vodi meter levo, meter desno...). Za Likarjem smo šli v dolino odločno lovit kolovoze, saj asfalt je le za avto dober. In res smo jih našli do Volake, iz Čabrač smo pa za konec tudi ujeli markicije, ki so nas 'offroad' (vmes blatna past s poletom čez balanco) dostavile v dolino dober km do izhodišča. Do Koče na Blegošu smo z vsemi zankami, iskanji in ponovitvami potrebovali dve uri in pol, za celotno turo še dve uri več. 'Fajn je blo!' Za izhodišče (Hotavlje) služi parkirišče ob trgovini. Pred glavnim križiščem desno po nekoliko zapuščenem (razritem) kolovozu v gozdu strmo navzgor na travnik. Kolovoz se prelije v makedam in zložno (strm odcep navzgor pustimo vnemar) pripelje v Srednje brdo. Po glavni cesti (asfalt) navzgor, dokler se v desno (malo navzdol) ne odcepi od lani asfaltiran stranski odsek, ki se kmalu prelije v makedam in le ta v gozdu v kolovoz. Po njem (prečkamo potok, nadaljujemo desno) v Debeni in po asfaltu (vmes makedam) do Leskovice. Na križišču levo v smeri Laz in še pred njimi (za potokom) po opuščenem travnatem kolovozu navzgor v vas, kjer po asfaltu pripeljemo do igrišča. Na levi strani se v breg požene strm kolovoz (markacije, držimo se jih vse do Koče na Blegošu), ki nas zatem po gozdu (višje je vse več strmih odsekov z vse manj izravnavami) vodi visoko navzgor. Kolovoz se na travniku konča in po ozki potki na kolesu naporno 'splezamo' (vmes je edino mesto vzpona, kjer moramo po mnogo prestrmem klančku za kratko peš) do prečnega kolovoza pod grebenom (tabla: Blegoš, Jelenci). V desno nas čaka nekaj oddiha, zatem nas mestoma zelo strm in dolg klanec z dobro podlago pripelje na greben vzhodno od Špehovš, kjer je po cesti do koče še nekaj minut lažjega klanca. ...spustimo do Likarja. Za kmetijo na levem ovinku po kolovozu v desno in po njem do razcepa (levo je bajta), kjer nadaljujemo naravnost. Nižje zapeljemo po travniku v desno, kjer nas v gozdu singlca zapelje v Volako. Levo po gozdni cesti do asfalta, levo navzgor v Čabrače in tik pred njimi (na levi strani toplarja, markacije se prikažejo nižje) navzdol. Za omenjenim kozolcem na odcepu levo, na koncu travnika pa desno v gozd, kjer se dokončno spustimo v dolino. Turo je najbolje odpeljati v suhem, drugače zna biti strm kolovoz nad Lazmi precej zabeljen. Skupne višinske razlike je za dobrih 1000m. Pri vzponu nas čakajo daljši odseki težavnosti V6, kako kratko mesto lahko tudi več. Spust z Likarja ni posebno zahteven, zato pa toliko bolj lušten.
3.7.2005: Viš (Z stena, V greben) Viš z zahoda prek Turna nad Zadnjo Špranjo, Kugy, II, 800m (Buscaini). Iz Zajzer v Špranjo in po poti k Nabojsevi škrbini do izrazite rame pred Studenci (Čelo, 1891m). Pogled na steno je bil kar oster, potem so se prehodi od blizu lepo odpirali, tako da s sledenjem smeri sploh ni bilo težav (povsod sva izbrala najbolj očitno/lahko varianto; shojeno, smer potrjujejo možici), plezanja je bilo presenetljivo malo, kratke težave do II: Po robu do stene, po gredini v desno, dokler se v levo ne odpre dolga polica, ki preči vse do SZ debri. Nekaj časa po njej, dokler (100m pred omenjenim žlebom) se desno navzgor ne odpre primerna gredina (v vstopu malo plezanja). Po njej na ramo in potem čez številne robove (vseskozi navzgor), dokler se z leve ne priključijo izrazite Police bogov. Po njej zgledno izpostavljeno okoli stebra Turna nad ZŠ (eno zelo zračno mesto) in še naprej desno od vpadnice, dokler se za zadnjim žlebom nad polico ne začne 'čista' stena. Po njem (vstop z leve) lahkotno navzgor. Smer v žlebu višje naravno zavije desno na trave in Z greben doseže na rami nad TnZŠ (nekje 2500- m). Midva sva seveda hotela prek vrha TnZŠ, a glej ga zlomka, nad nama so bile v nadstropjih tri izrazite rame/stolpi/vrhovi. V žlebu sva pociljala v levo na spodnjo (prenizko), prečila v desno navzdol okoli prvega roba in splezala na vrh TnZŠ (višina se je ujemala, tudi pogled v Špranjo je bil ustrezno vrtoglav!). Nadaljevala sva po levi strani grebena do naslednjega stolpa, kjer je v desno čez steno vodila primerna greda, ki naju je kmalu pripeljala na trave (stik s smerjo) in naprej nad najvišjo od zgoraj omenjenih ram (malček sumiva, da jo Buscaini meša z vrhom TnZŠ). Smer nadaljuje po levi mimo manjšega stolpa do zapore v Z grebenu ('nepreplezljiv stolp', 2575m), ki se ji pod steno umakne daleč v desno navzdol okoli roba, kar nama ni prav nič dišalo. Zato sva zastavila na levi strani grebena, kjer sva prečila malce navzdol do izrazitega žlebu (SZ deber). Po podrtem prehodu navzgor, kjer sva dosegla rob levo ob žlebu (precej sitno, izpostavljeno). Skala je takoj postala zanesljiva in razčlenjena, tako da sva prav luštno poplezavala po robu navzgor, kjer naju je do vrha stene ločilo le še nekaj lahkih metrov (okno, smer po SZ debri verjetno izstopi prav tu). Midva sva šla še enkrat za nosom, prečila po polici v levo, dokler se navzgor ni odprl visok, neprestrm kamin. Po njem (številni oprimki/stopi, zanesljiva skala, III, dobrih 50m) sva naravnost uživaško plezala do roba stene nekaj deset metrov pod vrhom Viša. V sestopu sva s poti A. Goitan več ali manj po normalkah obiskala vrhove skupine Gamsove matere (V greben Viša). Gamsovo mater sva dosegla brez plezanja kar direktno po travnatih gredah levo od normalnega žlebu, po grebenu sva nadaljevala na Turn (zanimiv dvojni vrh: višji je turn, predvrh je podolgovato rezilo položeno pravokotno na greben). S predvrha sva po travah brez posebnih težav sestopila naravnost do vznožja Male špice, jo obvozila po markacijah in se z V škrbine po razu vzpela na njen vrhunec (Mala špica je precej vrtoglav stolp, 70m, Buscaini normalko podcenjuje z II+, v resnici je bližje III, zelo zračno - sestopila sva s pomočjo vrvi!). Na Divjo kozo sva skočila v okviru normalke (zaštrikala v desno, višje potem v levo), sestop je bil zatem povsem 'normalen' (možici, težave le pogledajo proti II). Po markacijah: Trbiška škrbinica (podrtija), Trbiška krnica (ne-melišče - 'trdišče'), Žabniška škrbina, Žabniška krnica. Za spodnjo postajo žičnice sva kmalu na silo (dve mesti goščave) poiskala neoznačen kolovoz (bližnjica) in po njem dosegla Zajzero, kjer sva še malo lomastila in 'že'...
2.7.2005: Severna stena Razorja Opis (Naš alpinizem) Jugove smeri sva takoj pospravila nazaj v nahrbtnik, ker se je izkazal za povsem nesledljivega (kot je v tem 'prastarem' vodniku kar običajno - nit se neprestano izgublja v detajlih, ki jih potem v 'živo' sploh ne zaznaš). Tik nad vznožjem stene (markirana pot pod slapom zavije levo), se v desno odprejo tri poraščene gredine. Izbrala sva srednjo, ki je bila ob stiku s steno prijetno travnata. Na koncu široke gredine sva še skušala razumeti in slediti opisu, potem sva šla raje za nosom in v glavi okvirno obdržala vrisano smer. Po prvem lahkem prehodu (trave, skale, krušljivo - plezanje do II) sva z gredine na levem robu stene brez posebnih težav nekaj časa plezala navzgor in se višje po občutku oklenila sistema poličk in prehodov (mestoma izpostavljeno, povsod podrto), ki so naju pripeljali daleč v desno. Tu se je odprla peščena polica, ki je za robovi vodila proti Škrbini (verjetno brez večjih težav, a sva samo pokukala), navzgor pa je vodil zasnežen žleb. V zgornjem delu neprestrmega (brez cepina) žlebu sva trčila ob krajši skok, ga preplezala na levi (zelo podrto - najtežje mesto smeri, nekje II-III) in nadaljevala po žlebu do vrha (izrazita škrbinica, podrti stolpi). Po policah in vse bolj obsežnih gredinah sva v lahkem svetu dosegla večjo gruščnato izravnavo pod Turnom (stik s Kugy-jevo smerjo). Nekaj časa sva še plezala navzgor, a sva si pod Turnom premislila (nadaljevanje sva poznala z grebena Škrbina - Razor), prečila navzdol in iz stene izplezala po Kugy-jevi smeri (prvi žleb na desni strani Šplevte, do II), ki izstopi točno na sedlu med Šplevto in Razorjem. Na vrhu sva ugotavljala, da tako krušljive stene še nisva tipala. Je skrajno podrta, pravo čudo, da sploh še stoji! Imela sva jo 'poln kufer' in naju poleti gotovo ne vidi več. Po grebenu sva nadaljevala čez Šplevto in Kriški rob (od daleč strašljiv/podrt stolp se b.p. preči prav po grebenu) do markacij... Nekje v spodnjem delu stene (nad vstopno gredino) mi je s pasu nahrbtnika odletela torbica s fotoaparatom. Ker tam 'itak' vse leti dol, izgube takoj sploh nisem registriral. Dobro uro sva se zatem 'zabavala' z neuspešnim iskanjem, in če želite še gledati slike, zbirava prostovoljne prispevke za nakup novega ;) 'A kako to, da slike kljub vsemu so?' S seboj sva imela tudi strašno zmogljivo, a nerodno mašino, ki ni najina :)
26.6.2005: Turn v Tratici (Poliški špiki, drugi del) Pred leti sva prečila Špike z Montaža in brez ustrezne opreme pri sestopu s Špika nad Tratico obtičala na gladko odrezanem pomolu nad Škrbino v Tratici (vmes je izzivalno strašil še vrtoglavi stolp, ki sva mu kasneje pri Tumi našla ime Turn v Tratici). Tokrat sva se namenila na drugi del prečenja Poliških špikov in Škrbino nad Tratico dosegla direktno s Pecola navzgor (označen prehod čez vznožni pas pečin je na levi strani). Za začetek sva se kanila pobliže seznaniti s Turnom. Vznožne skale so bile lahke, višje naju je pričakalo izpostavljeno mesto na razu in nad njim še nekaj lažjih metrov do številnih stolpov 'spodnjega nadstropja'. Vršna stolpa (slabih 10m) sta delovala tako ošiljeno, gladko in nepristopno, da o najvišji točki niti nisva več razmišljala. Bolj iz radovednosti sva po polički v desno vse bolj izpostavljeno prečila na severno stran, od koder sta bila stolpa podobno zašiljena in zbrušena. A glej ga zlomka, s poličke sva lahko prestopila na gornjo laštico in po njej stolpa obvozila nazaj v levo. Še zelo izpostavljen prestop okoli roba in že sva se lahko potegnila na majhno ploščad vrh (resda le za drobec) najvišjega stolpa. Pristopne težave so bile za (slabo) trojko. Sestopila sva nazaj na škrbino in se oprijela poti Ceria-Merlone, ki naju je vodila vse do Kregnedulske škrbine. Markacije se vsem vrhovom (izjema je Špik nad Nosom) umaknejo. Špik nad Špranjo, Špice v Planji in Vrh Krnega dola so s poti (na več mestih) prav lahko dostopni, na Nižnje vrhove pa je potrebno splezati. Pod Vrhom Krnega dola sva markacije zapustila in se v okviru mulatjere spustila na planino in po cesti ('giro del malga') pritekla nazaj na Pecol... V sestopu s Špika nad Špranjo se je pred nama odprla fantastična kulisa Nižnjih vrhov in Špic v Planji. Nižnji vrhovi niso bili prav nič nizki, za najvišji stolp sva ugibala na zadnjega, najbolj mogočnega. V glavi sva imela kratek Miheličev nasvet (na vrh pristopimo z leve), vendar lahkega sveta ni bilo od nikoder. Po fantastični, pravilni polici v vzorni izpostavljenosti (povsem brez varoval, za vrtoglave gotovo ni; vrhunec poti C-M) sva 'špancirala' pod stolpom sem in tja, dokler nisva posumila, da le ta morda ni najvišja točka. Vrnila sva se nazaj in po 'normalnem' svetu res splezala na greben točno na 'pasjem gobcu'. Na desni sva prečila v škrbinico, za vznožnim podstavkom splezala nazaj na greben, po izpostavljeni laštici nadaljevala v desno do konca in po vse lažjem žlebu splezala na najvišji stolp, ki zares ni bil zadnji (težave dosegajo II(+); s poti se proti grebenu vzpnemo še preden le ta prestopi na spodnjo polico - žica). Špice v Planji imajo tudi lep pristop po grebenu: ko se mu pot po prečenju Nižnjih vrhov približa, hajd gori na 'sprehod' po zidu visoko nad nebom. Tu in tam se sicer za hip umaknemo, drugače večjih težav ni.
25.6.2005: Okoli Pihavca ter za 'lovci' na vrh Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov. Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na levem robu ne zaključi (nekje 1900m). Tu spet stopimo na pot, ki se večkrat izgubi in spet najde, in več ali manj vodoravno (nekje 1850m - 1950m) prečimo celotno Z pobočje Pihavca. Teren je lahko prehoden (pri dveh sestopih z robov je potrebno malce poplezati, a težave nikjer ne sežejo do II. stopnje), z ruševjem nimamo prav veliko opravka, tudi orientacija ni zahtevna. Razgledi so pa čudoviti tako na greben Kanceljnov, še bolj navzgor proti Pihavcu, kjer je svet v zmešnjavi žlebov, stolpov, sten in grebenov naravnost nezemski. Na izraziti rušnati rami, ki jo imamo že od vsega začetka na očeh (1950m), se odpre pogled v zatrep pod Šplevto in Pihavcem. V krnici se pot obrne navzdol in brez težav doseže markirano pot, ki vodi na Kriške pode. Nama pot navzdol (in potem po grušču navzgor okoli Šplevte) ni preveč dišala in sva opazovala, kje bi se dalo direktno pristopiti na SZ raz Pihavca. Močno zagruščena grapa, ki pada s škrbine med Šplevto in Razorjem, naju ni vlekla, toliko bolj naju je pritegnila JZ 'stena' Šplevte, ki je kazala tipično trentarsko lice: strme trave in skalne pragove. Od daleč je povsem desna stran pobočja delovala kar luštno, trave ne prestrme, skalni odstavki pa kratki... Potem naju je presenetil že sam vstop! Ozka, mestoma prekinjena travnata laštica, naju je v vse večji izpostavljenosti nad prepadno steno vodila mimo skalnih trebuhov (eden je bil sploh predebel) do lažjega sveta. Desno navzgor sva nadaljevala na rob in po vse bolj 'navpičnih' travah do prvega skalnega skoka, ki sva ga premerila v levo in potem po robu navzgor. Višje sva po travah 'splezala' do drugega skoka, ki sva ga zastavila po ozki gredini, ki se prične povsem na desni strani. Navzgor na J greben so težave postopoma popustile, po njem sva dosegla vrh. Celotna smer je visoka slabih 400m, težave (večinoma trentarske) bi ocenila s III. stopnjo. SZ raz Pihavca nama od daleč ni kazal prav nič milega obraza, in šele ko se nama je s Šplevte odprla stena levo ob njem, sva lahko 'študirala' prehode (če so tod lazili lovci, potem bo že šlo). Po normalki (JV greben, levo ob njem) sva sestopila v škrbino in levo ob razu začela s presenetljivo lahkim plezanjem (sprva I, višje II). Na mestu ali dveh sva pokukala desno čez zračni rob, a sva se ga le za kratko oklenila. Prehode sva večinoma iskala v sistemu polic na levi strani. Na lepem se je stena postavila bolj pokonci, očitnega (= lahkega) prehoda pa ni bilo na spregled. Desno na razu je bilo preveč izpostavljeno/zahtevno, levo pa nepregledno (gotovo so tam lažji prehodi) in sva zastavila bolj ali manj naravnost navzgor. Težav, ki so ušle krepko proti štirki, je bilo za dva kratka raztežaja. V prvem naju je na koncu 'pozdravil' krušljiv previs nad navpično počjo, ki se je ob najinem obvozu v desno (dotik s čelado) nepričakovano delno podrl. V drugem se je bilo potrebno za zaključek (brez pametnega oprimka) potegniti čez navpično in precej izpostavljeno mesto. Po lažjem svetu (II) sva nadaljevala desno na raz in kmalu stala na vršnem skrotju Pihavca. Sestopila sva po (zdaj že domačih) travah na Luknjo. Zelo lepo je bilo, drugič poskusiva z vabljivimi stolpi Z grebena, morda naju bo zapeljal greben z Gamsovca,...
21.6.2005: Porezen, drugič S Pikico sva čezenj že peljala, zatem je povleklo še Marijano. Nama je bilo gori kar všeč in smo šli pogledat, če so strmine še vedno na mestu... Zadnji, najbolj našpičen del vzpona do koče je bil presenetljivo 'lahak' (tokrat sva s Pikico zamenjala vlogi), le nova lesa vrh najbolj strmega dela je ritmu le v nadlogo. Od koče sem kar na kolesu nadaljeval zadnje metre na vrh, kjer pa je povsem druga, neprimerno težja pesem. Nekajkrat so me ovire stresle s sedla, enkrat mi je pa vzelo tudi ravnotežje in sem se zvrnil čez pot, kjer pa tal na moje skrajno začudenje kar ni hotelo biti (s sprednjim delom sem bil obrnjen proti strmini in sem hotel le stopiti na tla, ki jih je nekdo očitno spodmaknil). Dvakrat mi je še uspelo poskočiti, potem je bila strmina prehuda, hitrost prevelika in sem po obratu vznak treščil med kamenje slabih 5m pod potjo (edino 'primerno' mesto - sem preveril navzdol grede). Ko sem se pobral in za silo prišel k sebi, sem srečno naštel vse kosti na svojem mestu. Obtolčen sem bil kot hruška (ki bi sedemkrat padla z drevesa), bolečina je sčasoma popuščala, tudi roka je kmalu nehala vibrirati in moč se je počasi vračala nazaj. Tako sem spet osedlal 'konja', potegnil do vrha, si lizal rane in počakal na oba počasneta, ki sta zamudila vso predstavo. Spust je bil poglavje zase. V primerjavi s prejšnjič smo tokrat vse dele tekoče odpeljali (skale zgoraj, strmino in korenine v gozdu ter začuda tudi ostre okljuke). Nekaj je bilo na treningu, več gotovo na nedavnem gorskem maratonu (spust poteka prav po tej trasi, označeno). Luštno, verjetno najlepši spust, kar smo jih vozili!
19.6.2005: 'Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol!' (po grebenu čez Lojtrice na Krniško špico) 'Prosto' po Buscainiju sva skombinirala grebensko prečenje obeh Lojtric in Krniške špice (normalka na ML, po grebenu čez VL na KŠ, sestop po normalki). Vodniček nama je težave obljubil pri sestopu z VL (spusta po vrvi) in nadaljevanju na KŠ (IV-/III). Ostalo naj bi bilo lažje (beri 'plezanje' v okviru dvojke)... V dolini Belega potoka sva pod bivakom odvila desno na izrazito gredino, ki prereže južno steno ML. Okoli grebena in po travah/skalah do kratke, a zelo strme vršne zgradbe, kjer je bilo potrebno do najvišje točke splezati (II). Sam vrh ML je zelo ostra rez, prostora na najvišji točki (2099m) pa je komaj kaj... Z ML sva po ozkih lašticah in prehodih med njimi kar preveč 'kvačkala' (II, precej izpostavljeno). Nižje sva se oprijela najbolj obetavne poličke, prečila v smeri škrbine in na razcepu izbrala (verjetno težji) spodnji krak, ki se je čisto na koncu malček izkompliciral (III, 3m). Po lahkem svetu sva se vzpela navzgor na škrbino in po grebenu (stolp sva obvozila na levi) brez posebnih težav na vrh VL (2242m). Z vrha sva v okviru grebena večinoma sledila možicem in obledelim packam, plezala kratke, neizpostavljene pragove (II), se rinila skozi ozke kamine in še ožje prehode ter nižje po polički malce presenetljivo dosegla štant za spust v škrbino (2160m, o zgornjem spustu ni bilo nič videti) in teh nekaj kratkih metrov 'prevozila' lepo po zraku. Po lažjem svetu sva dosegla vznožje strmega vzhodnega raza KŠ. Začetek je celo malček previsen, a so stopi in oprimki volovski/zanesljivi, tudi višje je bilo plezanje zelo prijetno, vse bolj zračno, skala odlična (razen nekaj tečnih, krušljivih metrov na zelo izpostavljenem razu), težave pa zmerne (III). Višje se naklonina raza omili (II), izpostavljenost pa ne. Nasploh naju je teren sam usmerjal po (oziroma levo ob) razu, povsem zgoraj sva prečila levo v izrazito zagruščeno grapo in iz nje pod zaporo v levo po kaminu izplezala na teme KŠ, 2368m (naravni most, pravzaprav dva). Sestopila sva po normalki (I), ki je bila naravnost 'katastrofalno' podrta (v primerjavi z odlično skalo, ki sva jo 'šlatala' vse do KŠ). Je pa smer sestopa označena (obledele packe, ki so mišljene za pomoč pri vzponu, saj v sestopu pot bolj potrjujejo kot kažejo)(namig: v vršnem delu se je potrebno držati 'nekako' naravnost). Pod steno sva se podričala do potke, šibala mimo Corsija in se nižje na odcepu odločila za prečno Pot Saškega kralja. (Če že morava prečiti, je bolj luštno v gorah kot spodaj po asfaltu!) Zelo luštna, panoramska potka se je vila daleč v levo in nekje na polovici le te (poteka do Brunnerja) sva odcepila po markirani poti v dolino - naravnost na izhodišče. Pestra, zelo lepa in razgledna tura!
18.6.2005: Čez Loško steno (bučeča varianta Tumove smeri) Avtorji vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (Miha Žužek,... - lani je bil izdan ponatis, Župnijski urad Dravlje) so naju s slikami in besedo tako pritegnili, da sva čakala samo na ustrezni čas, da naju bo najvišje slapišče pri nas začaralo še samo. Potok Fratarica se napaja s stalnim snežiščem visoko pod Oblico (1600+ m) in v številnih slapovih (30!) in skokičih pada globoko v dolino (600+ m). Turo sva sklenila naravno zaključiti s Tumovo smerjo (II-III, 350m), ki greben Loške stene doseže na manj izraziti glavi Vrh Rup (2245m). V uvodnih metrih sva ugotavljala (spregledana Fratarica! in zgrešena Katedrala!), da vodnik ni ravno gorniški, tako da je potrebna 'posebna' (ne)pozornost pri branju, kajti v knjigi je pot dobesedno opisana skoraj na meter natančno! Nasploh težav z orientacijo ni, midva sva le sledila slapu za slapom, ki si sledijo malodane en tik nad drugim. "Slikovitosti še in še." Čisto vseh slapov nisva poiskala, zelo so se nama pa dopadli Slap s kadico, Kralj Matjaž in Zelena kača, žal sta Parabola in Katedrala za vso svojo izrazno moč v soboto imela premajhen pretok, tudi Velikemu Drsniku (najvišji slap v TNP) je malček pošla sapa. Zgoraj naju je dodatno zaposlilo snežišče, tako da so bile nekatere kaskade vsaj delno skrite (zelo naju je begala 'skrivnostna' Osmica). Po res težko prekosljivi predstavi sva se večinoma v travnatem cik-caku vzpenjala navzgor, tu in tam sledila stečini in rob na najini levi strani (severni raz Vrh Rup) dosegla v manjši škrbinici (nekje 1900m). Tumova smer je večinoma travnata, če izbiramo najlažje prehode težave ne presegajo trentarske II.-III. stopnje, vmes je tudi nekaj skalnih odstavkov, za katere velja podobna zahtevnost (nasploh je smer lažja od Lovske v Briceljku). Midva nisva bila pretirano izbirčna, tako da sva premerila tudi kakšno 'previsno' travnato mesto. Na izrazit steber (2158m) sva plezala na levi strani, kjer naju je na vrhu pogled navzdol v škrbino kar presenetil, a naju je rešila nadvse pripravna polička. Na glavni greben sva se višje 'za nosom' vzpela brez posebnih težav. Sestop sva zastavila po grebenu čez Oblico do Vrha Krnice in po normalki skočila v Kluže. Na grebenu sva s pogledi iskala smer pristopa, ki je s strani kazala hudo strmo lice, vmes naju je zaposlilo najtežje grebensko mesto (v škrbini pred Oblico; gladka, a kratka štirica), kjer je zgoraj vpeta vrv. Žal nama ni prav nič pomagala, saj jo je zadnji uporabnik prav po nemarnem odložil. Sva se vsaj malce naplezala ;) Slikovita, naravnost čudovita tura. Res toplo priporočava...
12.6.2005: Greben med Ravensko in Makekovo Kočno Od Anceljna po kolovozu (sprva travnat, višje prijetno gozdnat) na greben (pod njim kolovoz 'uplahne' v stezico) in nekaj metrov desno kratek skok na Skubrov vrh (rama, zadnji/prvi vrh nad Jezerskim). Po grebenu se kmalu prične luštno hodna potka, ki jo tu in tam začini prebijanje čez podrto drevje. Gozd se razmakne šele na Visokem vrhu, a so nama razglede ukradli oblaki. Po grebenu naprej na Makekovovo sedlo, levo na Štularjevo planino in po markacijah nazaj na izhodišče. Kratek, prijeten sprehod.
11.6.2005: Bukovnik, 2076m Bukovnika (leži povsem v Italiji) gorniška literatura ne pozna kaj prida, v slovenščini je kratek stavek zapisan v plezalnem vodniku Nad Mangartsko dolino, drugod je le omenjen. Pristop po SV pobočju je na kratko orisan v Alpi Giulie (Buscaini), ki omenja tudi pristop iz Remšendola (JZ pobočje). Tu se ena zgodba konča, najina pa ravno prične... Za markacijami proti Plazju, tik pod njim (vpadnica Bukovnika) desno v zagruščeno grapo, ki pada z Rateške škrbine (1851m) med Bukovnikom in Kopo. V spodnjem delu žlebu se je v levo odprl prehod na SV pobočje, ki pa naju zaradi poraščenosti (žal?) ni pritegnil. Nadaljevala sva navzgor in vse bolj robantila, saj je bila vse do škrbine stena na najini levi za naju povsem neprehodna, sam žleb pa tudi vse bolj podrt. Na Rateški škrbini sva stopila na markacije (Remšendol - Kopa) in ji sledila v levo navzgor, dokler se kmalu ni pričela spuščati v dolino. Tu sva pot zapustila in po prehodih (II) nadaljevala po steni, ki pada s predvrha Bukovnika (Torre del Buconig, 1960m). Po nekaj ogledih sva izbrala zelo ('skrajno') izpostavljeno rušnato poličko, ki se je izkazala za najlažji prehod okoli Turna (trentarska II)(ruševje je bilo malce 'načeto', na začetku poličke je 'takotako' možic). Na robu sva nekaj časa plezala navzgor (II), dokler se v desno ni odprla lahka možnost sestopa v plitek žleb, ki pada s škrbine med Turnom in Bukovnikom. S škrbine sva nadaljevala po grebenu (II-III)(pod njim se v desno proti naslednjemu robu vije obetavna travnata polica, ki je nisva pregledala) do lažjega skrotja levo od grebena, ki se je višje izkompliciral z 'neprestopnim' odlomom. Usmerila sva se v žleb nad nama (II, od daleč vidno okno - zagozdena skala), ki naju je pripeljal nazaj na greben, kjer naju je na drugi strani pozdravil lažji 'travnatoskalnat' svet, po katerem sva brez težav dosegla najvišjo točko kot rezilo ostrega vrha Bukovnika. Pravzaprav sva imela zgoraj še največ težav z določitvijo najvišjega skalnega bloka/reza... V mislih sva imela, da si vsaj od blizu pregledava greben naprej proti Malim špicam, a se meglice nikakor niso strinjale. Ker se niso dale omehčati, sva se odločila za sestop, ki pa sva ga nameravala izvršiti po vzhodni, travnati strani (ciljala sva na zgoraj omenjeno travnato polico, ki vodi v škrbino pod Turnom). Pobočje je bilo lahko (trentarsko) prehodno, dvakrat sva vmes pokukala čez rob, z očmi poiskala polico in brez večjih problemov dosegla ustrezno višino in lahkotno prečila po travah proti Turnu. Navzdol v Rateško škrbino sva sledila smeri pristopa. V dolino sva 'sestopala' po daljši, markirani poti prek Kope, saj naju podrt žleb še navzdol ni niti malo zamikal. Zanimiva tura, še lepše bi bilo, ko bi bil žleb pod Rateško škrbino zasnežen... Opis najlažjega pristopa z Rateške škrbine (200m, II, težave tako plezalne kot trentarske): S škrbine po markirani potki, dokler se le ta ne začne spuščati. Navzgor, kmalu levo v manjši žlebiček in desno nad njim po ozkem robu (II) do pričetka zelo izpostavljene rušnate poličke. Po njej (II) v desno do roba in na drugi strani nekaj metrov navzdol (II) v plitek žleb. Po njem (mesto II) proti škrbini med Turnom in Bukovnikom ter še pod njo desno po travnati polički čez rob. Na drugi strani po najlažjih prehodih desno/navzgor na vrh Bukovnika (spodaj mesto II).
5.6.2005: Deževen 'Kwadu' Namesto obljubljene razjasnitve je na Planini Pungrat popoldne pričelo kapljati. Malce sva še navijala za sonce, a je le še bolj deževalo. Po rezervnem planu sva tako čez Škrbino stekla na Veliko Kladivo, sestopila sva kar nagliho (turnosmučarska varianta) po travah (levo od vrha) navzdol, prečila desno in pri stiku z rušjem srečno padla na neoznačeno potko, ki naju je elegantno vodila skozi goščavo. Po redkem gozdu sva spodaj, mokra kot cucka, padla na cesto le nekaj minut od izhodišča.
4.6.2005: Nad Belim potokom (Lepa glava, Visoka polica) V dolini Belega potoka (skupina Viša) še nisva bila in zadnja/najnižja skalnata vršaca sta se nama zdela kar pravšnji cilj za prvi obisk. Buscaini (Alpi Giulie) in Mihelič (Bele vode) sta nama ponudila pester izbor smeri, tako da sva si zamislila prav luštno prečenje obeh vrhov: Pod Škrbino Belega potoka (Forcella di Riobianco, 1860m) sva po gredini v desno pociljala na res nezgrešljivo Vzhodno rampo (III-/II+, 250m), po kateri sva pristopila na vrh Lepe glave (Cima Bella, 2049m). Plezanje je bilo prav luštno in skala trdna. Ko se gredina proti koncu zoži, naju je v temačnem kotu čakal malček siten prehod čez gladko, mokro skalo z majhnimi oprimki, nad njo pa še zelo izpostavljen prehod čez prekrito poličko. Odstopila sva po označeni (uradno markirana?, na zemljevidu ni vrisana) normalki, ki v vršnem delu poteka v smeri Visoke police (Cima delle Cenge, 2007m). Pod škrbino (Ometti) sva pod vmesnim vršacem (Promontorio) ulovila shojeno potko, ki naju je privedla do vstopa v smer JZ grapa (III/II, 150m). Začetni strm prag je zelo razčlenjen, polička udobna, tudi v grapi/kaminu desno od stolpa (Torre) je sledilo lepo plezanje po čvrsti skali. Kljub temu da je smer ocenjena višje, je manj zahtevna od zgoraj omenjenega pristopa na Lepo glavo. Z vrha sva sestopila po prav nemarno označeni (uradno brezpotje, a tako na drobno niso označene niti triglavske poti) normalki v Škrbino Visoke police (Forcella delle Cenge, 1820m)(I, izpostavljeno - na skali sicer piše II, a le kje so jo našli?), kjer sva med markacijami (656) in Miheličevim "...če je v grapi ves čas sneg, hajd po njej..." izbrala svetovano pustolovščino. V zgornjem delu grape sva sestopala po ozkih mostičkih, nižje sva se brezskrbno dričala, spodaj je pa snega zmanjkalo, a sta se dala oba skoka brez težav ugnati. Ob stičišču grap sva čez podrto skrotje ('po najdaljši možni varianti') ulovila normalko z Visoke glave, ki naju je privedla do Brunnerja, odkoder je bilo le še hip do izhodišča. Nepretežko ('lahkotno') prečenje, zanesljiva skala in povsem nov ambient, le oblaki so nama ukradli željene razglede...
29.5.2005: Greben bavškega Pihavca Dve leti je, kar sva bila Petrova gosta na grebenu najtanjše gore JA. Prav nerodno in počasi sva se kobacala za njim in se prvič spustila po vrvi. Na tipično trentskem grebenu nama je bilo res strašno všeč in sva ga imela vse od tedaj nekje v mislih. Tokrat sva zastavila v obratni smeri, od Obljaka prek Malega Pihavca na Velikega. Normalna smer poteka navzdol, tako da z najtežjim delom (sestop v škrbino) opravimo lepo po zraku. Uradno je menda mesto ocenjeno s III+; Peter se je na to pridušal, da je gotovo IV; midva zdaj zapiševa, da tudi IV verjetno še ne bo točna številka... Na Obljak sva pristopila po Miheličevem nasvetu. (Peter naju je v sestopu vodil v smeri Planine Bukovec.) Z markacij kmalu v levo po neoznačeni stezi, ki naju je pripeljala do samotne koče v gozdu, višje je bila 'stečina' vse slabše uhojena, dokler jo nisva v gozdu urezala naravnost navzgor. Nisva bila posebno izbirčna, tako da sva kmalu 'plezala' precej strm gozd (raje se drži levega rebra), dokler nisva na rami (Črni vrh) spet stopila na potko, ki višje počasi ugasne na prijetnem hrbtu. Na gozdni meji se greben (pre/za)lomi v levo in prehod na vršne travnate vesine je verjetno najlažje zastaviti na desni (midva sva šla več ali manj naravnost, trentarska II). Tudi na travah se je verjetno spodaj pametno držati desne, kajti na levi so bile zelo strme (proti trentarski III) in so nama številne močne ruše za napredovanje prišle še kako prav. Višje potem na vrh Obljaka, razen kratkega pasu ruševja, težav ni bilo več. Naprej na vrh Malega Pihavca je bilo lažje (najbolj nabrušen stolp zastavimo po travah na desni), le pogledi na gamse, ki so se podili po prepadnih bočnih vesinah so nama jemali dih (in z njim vso moralo). Z MP sva na levi strani grebena (stečina)(Nasploh je na najbolj strmih travnatih mestih grebena najbolj pametno slediti živalim.) sestopila v škrbino (II), kjer je daleč najtežji grižljaj odločal o najini nadaljnji smeri. (Gor, samo navzgor! Le komu bi se ljubilo vračati?) Prvi pogled iz škrbine (gladka stenca, majhni robovi) je bil še kar zmeren, a so naju neuspeli poskusi kaj hitro iztreznili. Po predahu in pregledu okolice (drugod je bilo še težje) sem z boljšim ravnotežjem le dosegel do klina (4m), kjer pa je bilo vpenjanje prava mala mojstrovina (pri tem sva goljufala z 'umetnim' stopom - Marijanina rama). Zatem je sledil najtežji del, kjer enostavno ni bilo pametnega oprimka za desno roko in sem se povsem neelegantno potegnil za klin. Še en, dva preprijema in že sem bil iz najtežjega dela, nadaljevanje do 'štanta' za spust potem ni bilo več vprašljivo. Kolikšna neki je težavnost prehoda, če je bilo že 'tehnično' več kot dovolj zahtevno? Do najvišje točke Pihavca je bilo nato presenetljivo lahko (podrt grebenski rob v spominu je bil v živo povsem obvladljiv), v dolgem sestopu/plezanju do sedla Vrh Osojnika sva pa tam, kjer se je grebenski rob le preveč skompliciral (prečenje Oplačnice), obvoze iskala na lepo sledljivih stečinah levo in desno od rezi (trentarska II stopnja, izjemno izpostavljeno). S sedla sva poskušala slediti markirani poti (a le po bavški terminologiji - dve povsem obledeli sledi markacije) v Balo, jo na snežišču izgubila in precej nižje na travah spet našla... Bavški Pihavec je 'skrajno' čudovita gora, greben je prav po trentsko mehko travnat in skala zdrave, bele barve. Res neverjetno luštno in divje je tam gori! Hvala.
28.5.2005: Vrh nad Rudo - Rušica Na grebenu prek Rušice do Vrha nad Rudo sva že hodila, a sva se hudo lovila pri nadaljevanju proti Frdamanim, ki sva ga izkusila po najbolj podrti/nemogoči grapi, kar sva jih 'šlatala'. Bolj normalen pristop iz Kačjega grabna sva tako iskala lani, a sva ga v megli izgubila, tokrat sva z ogledano smerjo poskusila znova. Z markacij po PP v Kačji graben in naprej do grape, ki loči greben Stržiča (JZ greben VnR) od markantne, z macesni in ruševjem poraščene gredine. Prvi skok sva obvozila med macesni in se vrnila v grapo, kjer sva si obetala luštno poplezavanje. Žal je bil to račun brez gamsov, ki so nama s silovitimi izstrelki priredili kar najbolj negostoljuben sprejem. Umaknila sva se proti desnemu robu (čez naju ruševje ni vabilo), slalomirala navzgor in na primernem mestu, ko je kanonada le potihnila, prečila grapo ter splezala na greben Stržiča, kamor naju je v pričakovanju bolj zanimivega nadaljevanja usmeril nos. Na grebenu naju je kmalu zmotila odpočena luska (III) in zatem še velikanski, povsem 'neprehoden' stolp (kasneje sva se lahko prepričala, da je z druge strani še bolj nemogoč). Nazaj v grapo brez spusta ne bi šlo, tako sva se po grebenu za kratko vrnila in po lahkem prehodu sestopila na drugo, severno stran grebena, kjer se je odpiral pogled v obetavno grapo, ki je za robom zavijala proti vrhu (ta grapa je 'lahko' dostopna s PP). Tokrat naju nos ni prevaral, saj tudi za ovinkom do grebena posebnih težav ni bilo (kratko mesto II), na grebenu do vrha pa prav tako ne. Proti škrbini z Rušico (V kotu) sva sestopila po žlebu med dvojnim vrhom VnR (II), nekaj metrov nad njo je bilo potrebno po zraku (III+), zatem sva spust zaradi pogleda skozi okno podaljšala še vse do vznožja mostu, ki tvori škrbino (15m). (Okno sta prva 'odkrila' Župančič in Vodeb - če škrbino prehodiš po 'mostu', ga sploh ne slutiš.) Od tu sva na Rušico nameravala po ogledani manjši (zgornji) gredini na desni strani. (Ob prvem obisku sva se pri sestopu z Rušice lovila in spuščala po raztreskanem razu.) Gredina (II) naju je pripeljala na lahko pobočje, po katerem sva bila v levo takojci na grebenu in po njem kmalu tudi na vrhu Rušice (mesta II). V sestopu proti Kurjemu vrhu (dva spusta) sva bila že ta domača, pod njim sva se pa že videla ob hladni Pišn'ci, dokler nisva začudena vse bolj prepričljivo ugotavljala, da te potke ne poznava in da vodi v čudno smer (v Dolino, na glavno cesto), čeprav se prav dobro v gozdu orientirati nisva mogla. Marš v dolini nama nikakor ni prijal, tako sva se mukoma (popraskana, izsušena, utrujena, od sonca pregreta in še kar je te gorniške jamrarije ;) vračala daleč navzgor, kjer pa odcepa kar nisva mogla najti (zasledila sva sicer odcep PP, a shojene potke ni bilo nikjer). Še enkrat sva zaupala nosu, se spustila kar naravnost po gozdu, nižje v desno prečila strmo grapo in se na lepem znašla na zasilo shojeni stečini, ki se je počasi le prelila v lovsko potko, ki naju je privedla v iztek Rogarjevega grabna. Še skozi hosto mimo Žage...
22.5.2005: Na Mangart z goljufijo S Pikico sva v podobnih razmerah ponovila turo od lani (Mangart uber alles, 19.6.). Sončno jutro sta proti vrhu žal zamenjala megla in veter, tako da je bilo tudi za orientacijo (beri pestrost) na začetku spusta poskrbljeno... Tokrat sem v živo lahko opazoval, kako je v danih (pozno pomladnih) razmerah in na takem terenu (dolge prečnice, vse tudi delno navzgor) snežna deska bistveno bolj omejena od smuči. Ne samo, da z desko navzgor (ali čez kratke kopne odseke) ne gre in jo je potrebno večkrat odpenjati. Problematično je, da pod smučmi od sonca namočeni gnilec na veliki strmini hitro splazi. (Težava nastane, če ti pri tem vzame ravnotežje.) V takem je potrebno vsako prečenje izvesti pri polni koncentraciji. Zelo se obnese skakanje v zavoje, ampak po enem (največ dveh) zavojih je absolutno potrebno ustaviti, da splazitev ne doseže kritične mase, ki te potegne s seboj. Najmanj priporočljivo spuščanje je bočno drsenje. In ni vrag, da je Pikico pri edinem mestu, kjer je le za malo odvila od moje predhodne ('očiščene') smeri, spodnesla manjša splazitev. (Na deski je ravnotežje bistveno slabše in te že manjši sunek hitro zasuče - po drugi strani deska sneg tudi 'globlje' odreže.) Na srečo je bila roka dovolj močna, smuči pa ravno prav stabilne, da se mi na toboganu ni odpeljala. (Plazič se je ustavil 20m nižje.)
21.5.2005: S kolesom čez Porezen Nepogrešljive Jiržijeve Gorskokolesarske ture so naju s Pikico zvabile na Porezen. Izkoristila sva kratko ogrevanje do Zgage, zatem je sledila strmina, ki se je le tu in tam na kratko oddahnila, še bolj pogosto pa strmo, včasih prav silovito zagnala navzgor. Avtor pri turah na Porezen vedno omenja težaven klanec pod kočo, ki nama ga je 'posebej' izpostavil tik pred turo, tako da sva bila višje, pod Cimprovko, vse bolj nestrpna, 'našpičena' in za vsakim voglom sva pričakovala 'tisto' leso. (Po turi sva si v vodniku Strme kolesnice, Marko Paternu, prebrala opis tega klanca: ...izjemno zahteven, 270 višinskih metrov V6, izjemno strmih klancih, težavna strmina, ekstremno težavnem klancu, fizično težko zdržati,...) Kakorkoli težak je že ta klanec, Pikica ga je zvozila iz prve in brez postanka, s čimer se sam ne morem pohvaliti, saj me je 'ena nemarna' skalna plošča sunkovito stresla s kolesa. (Nad najbolj strmim klancem postane teren precej kamnit, tako da se vsako poskušanje 'počivanja' hitro maščuje.) Spust po severnem grebenu se je pričel z nekaj poleti s kolesa, v gozdu sva se lovila na številnih potkah (Odcep levo na mulatjero je sedaj 'povsem' izrazit.), ostrih serpentin pa kar nisva mogla ukrotiti, tako da je šlo večkrat le na centimetre, še večkrat sva pa kolesi ročno obračala. Kar luštna tura, težak vzpon, težak spust. (Ravno pravšnji so taki odseki, ki se gibljejo na zgornji meji sposobnosti.) Le sonce naju je 'zabilo': vzpon gre večinoma po odprtem, zaščitna krema je obtičala doma...
15.5.2005: Storžek (še enkrat na Vadinah) Tokrat sva šla potipat za najkrajšim prehodom z Vadin na Rinke, Ozebnik med Koroško in Kranjsko Rinko, 300m (izstopi na sedlu, 2399m). Ko sva pod steno okoli vogla le pokukala notri, sva bila kar malce razočarana, saj so se v spodnjem delu smeri zvrstile kopne 'kaskade', od katerih je zadnji skok (delno z ledeno svečo) deloval najgrše (drugače bi 'morala' biti naklonina ozebnika 40-50°). Po ozkem snežnem klinu sva se povzpela do zožitve (2200 m), kjer nama je ozebnik le nekaj metrov višje takoj dal 'tinte pit'. Niti tako visoko nisva splezala (sneg/led nista nič držala), da bi pogledala, če imajo skoki kakšen pameten obvoz. Pa nič, skočila sva na smuči in odvihrala rezervnemu cilju naproti: Postaven in neimenovan rogelj nad Jezerskim sedlom v neposredni bližini Ledinskega vrha Stanku Klinarju tako dolgo ni dal miru, dokler ga ni krstil. Storžek, 2110m (Vellacher Kopf, leži povsem v Avstriji, nanj je iz Belske Kočne speljana kratka zavarovana pot). Midva sva ga z grebena nad Jezerskim sedlom potipala po od daleč kar ostrem južnem razu (slabih 40m višine), a je bilo 'plezanje' prav lahkotno, skala presenetljivo trdna in težave niso presegle I. stopnje. Smučanje do Žrela je bilo za konec ture prav imenitno, v in pod Žrelom je bilo pa občutno več kamenja kot le dan pred tem, kar nama kar ni hotelo v glavo, zato pa toliko globlje v drsno oblogo ;)
14.5.2005: V severni steni Skute Steber/Grapa Skute je smučarska smer ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Smer se 'nenaravno' (= neestetsko) zaključi pod vršnim delom severne stene Skute in premore celo dve podvarianti. Desna seže na obsežno vesino, ki se konča na višini 2400m, dobrih 30m pod glavnim grebenom. Od daleč sva imela na njenem vrhu ogledano zasneženo gredino, ki bi naju lahko privedla čez steno... Vstopni del smeri (desno od Ledenika pod Skuto) se je za smučarsko petico začel v res silovitem stampedu. 'Ledni' skok (Marijana je ob pogledu nanj odvrgla smuči) je bil vzorno napet in kar ni hotel odnehati. Po kratkem predahu na spodmolu se je nadaljevanje čez izpostavljen rob za trenutne snežne razmere mnogo preostro prelomilo proti gredini (ob tem pogledu so še meni smuči 'odpadle' z ramen). Smotane cokle in huda strmina so pri prečenju s smučmi obetale 'zanesljivo' splazitev, kar na tako izpostavljenih mestih nikakor ni zdravo početje! Prek robu sva se varovala, gredina se je zatem postopno omilila in poglobila v plitvo grapo, ki je lagodno (do 40°) vodila navzgor. Na razcepu sva nadaljevala po glavnem kraku (desno od Stebra), ki se je kmalu močno zožil in nagnil navzgor. Po mestoma poledenelem žlebu (širina se giblje okoli 1m, povprečni naklon blizu 50°) sva luštno pikala navzgor in prek kratkega lednega skoka (3m) kmalu dosegla omenjeno obsežno vesino. Po višje vse bolj strmem pobočju sva dosegla njen zgornji desni del in stopila na gredino, ki je od daleč obetala prehod na glavni greben. Hmmmm, od blizu je vse skupaj delovalo prav smotano izpostavljeno, nagnjeno, bolj za silo zasneženo in še ta sneg je bil ves namočen. Ko sva temeljito razmislila o pozni uri, o tem da sploh ne vidiva okoli vogla in o vseh sestopnih variantah, sva se le še obrnila in usmerila navzdol, še preden se nama kaj nepričakovanega ne bi podrlo na glavo. Sestop je bil malček bolj siten od vzpona, le vstopni skok je bil navzdol začuda prav lahak (led je zaradi 'deževja' s sten izgubil vso ostrino). Pod steno sva skočila na smuči in kar premalo pozorno odvijugala na Vadine (sprožil sem plaz južnega snega - v takem je potrebno na strmini po zavoju, dveh počakati, da se plazenje izpod smuči ne okrepi) in pod Žrelom presenetljivo nizko proti Ravenski Kočni.
8.5.2005: Na grebenu Peči Greben Peči naju že dolgo vabi, prav vsakič ko se vračava iz Doline. Slikovit grebenček je najbolj zahodni izrastek Kamniško - Savinjskih Alp in to tik pod najvišjimi vrhovi Karavank. Zanimiv in obširen opis prečenja (neoznačena pot) je v novem vodniku PZS. Proti jutru sva hvaležno prisluhnila nevihti in utonila nazaj v prepotrebni spanec. Popoldne se je kot nalašč napravil prečudovit dan, ki sva ga preživela na še lepšem grebenu. Mehko postlana potka se povsod (z izjemo kratkega skalnega dela) vije prav po grebenu, tako da je hoja ob dolgih razgledih več kot prijetna. Z najvišje točke, Vrh Peči (1122m), sva na vzhodni strani ujela na novo vsekano lovsko potko in prek mehkih melišč in še bolj mehkih stezic priletela v dolino, kjer naju je do izhodišča čakal še krajši iztek...
7.5.2005: S severa čez Viš (SV deber, Mojzesov žleb) Po prvem navdušujočem obisku Viša (normalka z juga) sva si neskromno zaželela še več, tako sva zatem obiskala Žabniško krnico in pristopila na Veliki Nabojs, z očmi pa vseskozi skakala gori-doli po Viševi SV debri, ki bi bila skupaj s spustom z vrha (V-, izpostavljeno) in naprej po Mojzesovem žlebu (klasičen turni smuk, III) imenitno zaokrožena (a tudi strašno dolga) tura. V opisih nama je orientacijske vprašaje porajala vstopna polica Malega Viša (deber se nad tem podstavkom razcepi in v dveh s skoki prerezanih krakih pada v krnico), višje po sami grapi se pa tako ali tako ne da več grešiti... Markantna polica na Malem Višu naju kljub pomanjkanju oznak ni zapeljala (na markacije niti nisva preveč računala, a da ne bo vidne praktično nobene - pač ne). Po prečenju vpadnice sva po ozkem snežnem klinu zavila navzgor v za 'rit' širok kamin in nad njim v levo spet stopila na pot (ta je spodaj prečila še en rob in se vzpela po kaminu z lesenimi skobami iz ww1) in po njej na hrbet Malega Viša. Z udiranjem čez pas sva se prebila čezenj in 'že' sva stala v sami debri. Po ozki grapi sva nadaljevala čez bolj ali manj strme prehode, dokler se nad nama deber ni zaprla s skokom. Nos naju je samodejno vodil po prehodu v levo na veliko gredino, po kateri sva strmo nadaljevala v desno in prav imenitno se nama je zdelo, ko se je nad skokom odprl lahek prehod, po katerem sva spet dosegla dno grape. Deber naju je vodila vse bolj navpično in po krajšem skoku sva nazadnje obtičala v slepem koncu. Nad nama se je bočil (nekje) 15m visok in povsem navpičen prag skal in ledu, na levi pa le malenkost manj strma pregrada. Markacije nobene, varoval prav tako ne. "Vraga, le kje gre potem Gola NE!" Previdno sva sestopila nazaj na široko gredino, se po njej počasi spuščala in vseskozi opazovala možne prehode nad nama, dokler se visoko zgoraj na skali končno ni posvetila rdeča packa (Mihelič, JA: "Opis ni potreben, saj se pot ne oddaljuje od dna grape". M&M: "???"). Tako sva sestopila vse do dna gredine in tik pod steno Gamsove matere 'našla' zasneženo, ozko, strmo in vse bolj izpostavljeno poličko, ki je skoraj vzporedno nad široko gredino in visoko nad grapo vodila navzgor (na njej sva našla en možic, dve packi, tri kline). Višje na polički nama je vrag odnašal šalo, stvar je bila namreč vse bolj divja in vsaka naslednja prekinitev/zožitev poličke je bila zahtevnejša, dokler se za robom pred nama ni odprl prav nemogoč odrez. Nisva bila več v položaju izbire sestopa, in sva se navezala ter na cepinih uredila zasilno varovanje. Z roba se je bilo potrebno najprej za kratko spustiti po poprhanem ('skoraj' navpičnem) pečevju, zatem je sledila ozka (za širino čevlja) laštica, nad katero se je rinil navpičen trebušček s prav nič oprimki (pravzaprav sta dva bila, a sta oba ostala v roki). Po laštici je zatem po centimetrih sledilo nekaj odločno predolgih metrov do odrešilnega klina (jeklenico je 'nekdo' odnesel). Sledil je še en težji rob, polička se je razširila v gredino in naju brez težav privedla nazaj v dno zdaj široke grape - na mestu, kjer v desno Božje police zavijejo okoli Viša. Midva sva lahkotno nadaljevala kar po grapi navzgor proti škrbini med Gamsovo materjo in Višem ter, še predno le ta vstopi v žleb, pod steno zavila po gredini v desno, ki naju je v loku pripeljala na V greben vršne Viševe piramide. Proti vrhu (od vstopa pet ur in pol) sva zadovoljno ugotavljala, da naju 'smučarski' sneg kjub pozni uri in južni orientaciji še vedno čaka. Z vrha sva prav počasi tipala zavoje, saj je zgornja plast čudno spodnašala smuči, z vsakim metrom je bilo stanje boljše in prav z užitkom sva vozila proti Galerijam, kjer strmine in izpostavljenosti začuda sploh nisva čutila (v trdi zimi sva bila peš, pa je bilo kar ostro). Nad preduhom naju je presenetil krajši, skoraj kopen pas pečin, ki sva jih po zasilo zasneženem cik-caku (s kratkim skokom) izsilila kar na smučeh. Skozi okno sva se zrinila s cepinom, tik pod njim spustila 10m s pomočjo vrvi in na smučeh začuda brez težav prečila v smeri Mojzesove škrbine. Po kratkem 'matru' do njega, po Mojzesovem žlebu v skokih, nižje pa v dolgih zavojih v Špranjo. Za svežimi sledmi sva nadaljevala v ozko sotesko (direkten prehod čez prag, ki preseka Špranjo), po kateri je divji potoček vse bolj tanjšal snežne mostičke, tako da sva se dodobra naskakala in smuči dokončno snela, ko se je soteska zaključila (1350+ m). Po dežju, grušču in gošči sva se dolgo prebijala navzdol, končno ujela potko, ji sledila v Zajzero in potem hodila, hodila (vseskozi sva neumno 'krajšala' po strugi) in še kar hodila (vsega skupaj dolgih trinajst ur in pol) do presnetega avta, ki bi se lahko pomujal in naju prišel iskat... Dobre snežne/zimske razmere sva ravno še ujela za zmuzljiv pomladni rep, celotna tura je bila pa naravnost božanska. Razumljivo, preseka Police bogov ;)
2.5.2005: Čez greben Kanina, po njem in še skozenj Pod Prestreljenikom je bila smučarska tekma, kjer so se 'prebijali' skozi Okno (na turi sva potem pod njim našla dve smerni zastavici, menda bi lahko pospravili za sabo). Ideja se nama je dopadla, le krog sva speljala po svoje, vzpon sva zastavila skozi najnižjo točko na grebenu med Hudim vršičem in Kaninom, ki sva si jo letos označila med vzponom na Visoki Kanin. Pred Sella Ursic (klasičen turnosmučarski cilj) sva se usmerila levo v izrazit žleb, ki naju je brez težav pripeljal na Škrbino v Pečeh, 2416m (do 45°, 100m). Na drugi strani grebena sva odsmučala pod pečine, vodoravno prečila proti sedlu pri Vrh Osojnic in se vzpela na Škrbino v Hudem vršiču, 2437m. S škrbine sva po grebenu v levo splezala na vrh Hudega vršiča, 2478m, odkoder sva si zamislila spust. Od spodaj in od zgoraj je labirint skladov precej nepregleden in sva šla za nosom. Z vrha v levo in že čez prvi sklad nisva našla prehoda, nekaj sva mencala, potem pa tista 2m sestopila peš (z vrha bi šlo neprekinjeno v loku z desne) in nadaljevala s smučanjem proti kaninskim žičnicam. Šla sva po najkrajši varianti (markirana pot) in začudena obstala nad kratkim, a strmim in ozkim prehodom, ki vodi na široko snežišče pod Prestreljeniškim oknom. Kakorkoli, malce z drsenjem, malce s štamfanjem sva se po gnoju in skali prebila navzdol, prečila v desno in se po 'skrajno namočeni' gnilobi (ki ob prečenju s smučmi plazi, da je hmmm - ne veselje, groza) vzpela na Okno in skočila skozenj. Takoj izpod preduha je šlo navzdol na smučeh, zgoraj po 'južnoodmrznjeni' skorji, spodaj po uživaškem gnilcu, odkoder sva zastavila desno in prehod na Prevalsko ravan iskala v vpadnici Prestreljeniških vršičev. Od zgoraj je bila smer kakopak nepregledna in nos naju je še enkrat zapeljal, tokrat v desno. Lahek prehod sva potem našla na levi strani (z Okna je možna smuka tudi v levo, kjer se priključimo smeri s Sella Ursic). Po smučarski progi (smučišče že mesec dni ne obratuje) sva se za nagrado po izjemno zanimivi turi lahko še uživaško spustila povsem do dna - majsko razkošje!
1.5.2005: Čez Skuto (gori, doli, naokoli) Zimsko Skuto sva imela že dolgo v mislih, kljub temu sva boljše razmere žal zapravila med tednom na Grintovcu. V nedeljo je bila tako na sporedu kot 'zdaj ali nikoli'... Kopni Žmavcarji so nama olajšali vzpon, na Malih Podih je bilo naravnost navdušujoče trdo in zalito, vznožje gredine, ki vodi proti Streži (južni greben Skute) je bilo pa žal precej 'fuč' (namočeno, mokro, poplava - če smeva tako stopnjevati). Navzlic mokroti je bila smer (v okviru letne zavarovane poti; tudi smučarska smer, V+) navdušujoče luštna in dovolj zalita za prijeten vzpon z le malce neprijetnega praskanja po skali. Dolga gredina z Malih Podov v levo pripelje na Strežo, nekaj časa po njej in na desni strani po strmi vesini na vrh. Midva sva na vršni strmini morala precej vijugati, da sva ulovila zasnežene prehode. Spust sva zastavila mimo Škrbine v okviru poti na Velike Pode. Vršni, lahak del je bil prav prijeten, po krajšem vzponu na Štruco je sledil težji spust/prečenje proti Škrbini. Snega je v okviru Škrbine ('neturnosmučarsko' strmo) od srede preveč pobralo, tako da sva se proti Velikim Podom znašla kakor sva vedela in znala (en M je po za silo zasneženi potki z vključenim praskanjem po skali izsilil prehod na smučeh, drugi se je napraskal peš). Z Velikih Podov sva odsmučala mimo bivaka, se povzpela na Mala Vratca in prek Kokrškega sedla spustila proti Kamniški Bistrici. Na mestu, kjer pot z grušča zavije v gozd, sva se po nasvetu vzpenjajočega za številnimi sledmi robnikov prebila skozi goščavo v desno do grape, kjer sva se še prav veselo navijugala, tako da je bil peš sestop prijetno kratek.
30.4.2005: Stol iz Podna Če ponoči sneg ne pomrzne, je za uživaško smuko po gnilcu potrebno dovolj širine in manj strmine. Na tej klasični turi s Stola, ki sva jo že peljala, je pač vsega tega v izobilju, tudi gnilec je bil kar pravšnji. Le škoda, ker je bila Mlaka tokrat res le velika mlaka in ne Pravljični travnik ;)
29.4.2005: Kramarjeva v Storžiču Presneto, zjutraj je deževalo, a so obetali sonce. Tako naju je namesto pomrznjenega snega dočakal čisti gnoj. Hja, morda bi veljalo namesto novih vzhodnih metod iz Moskve vremenarjem 'zagroziti' z nami bolj ljubimi zahodnimi metodami. Doktor Tarr in profesor Fether imata kar pravšnji sistem ;) Kramarjevo sva poleti že plezala, tokrat naju je zanimala zimska varianta v povezavi s Črnim grabnom (smer je bila že presmučana, V). Vstopni skok (daleč najtežji del smeri) je bil žal kopen, a je tudi v derezah prav luštno plezljiv (stopi so kot uliti za železne zobe). Nad razcepom grape (v obeh krakih je skok), sva iz smeri bivaka prečila nazaj v Črni graben in po njem v meglicah bolj tipala in ugibala na odcep gredine, ki bi naju privedla v vršni del Kramarjeve smeri. Nad skokom v zožitvi grabna sva pod Matevževim stebrom le vdela pravo (široko) gredino in brez težav nadaljevala do Kramarice in po njej na vrh Strožiča. Smer ni pretirano težka in če bi bili vsi trije skoki dodobra zaliti, bi jo z navdušenjem presmučala, tako sva se spustila po klasiki, Petem žrelu, ki je v gnilcu 'strašno' lahak.
27.4.2005: Grintovec Sneg je zjutraj spodobno pomrznil, tako sva bila na vrhu za smučanje v Dolce mnogo prezgodnja, za grapo, ki vodi naravnost v Jame pa bistveno prepozna. Ni se nama ravno čakalo in sva za spremembo odsmučala po 'ljubki' normalki, kjer sva v skupnem ujela ravno pravšnje razmere.
24.4.2005: Zavrnitev na Koroški Rinki Na Vadinah sva bila spet prepametna in sva že tretjič skušala z optimizacijo poti mimo/nad kočo in se še tretjič uštela, zdaj greva tam gori samo še po normalni smeri. Tako sva se lovila previsoko pod stenami in spuščala pri prečenju preštevilnih robov, dokler se le nisva znašla v krnici pod Koroško Rinko, kamor sva zastavila. Na vrh sva poskusila vdeti po markirani poti (= smučarski smeri?, Karničarjev Davo je tam smučal, VI; midva bi odsmučala na drugo, lažjo stran) in pod grebenom presenečeno uzrla stopinje, ki jih je očitno še isti dan prineslo iz Mrzlega dola. Sledila sva jim po dolgi, strmi in izpostavljeni gredini, dokler se le ta ne razširi v 'večjo' vesino sredi stene. Glede smeri markacij nisva bila gotova, sledi so pa čez skale zavile proti grebenu. Za nameček se je vreme prav ekspresno pokvarilo, tako da sva bila na lepem obvita v meglo, sunke vetra in pršne plaziče. Za razliko od stopinj sva v vse slabši vidljivosti nadaljevala s prečenjem, a naju je zaustavila večja količina napihanega snega (stalni pršni plazovi iz žlebu zgoraj). Tako sva šla za predhodnico potipat še skale, a se vreme s tem očitno ni strinjalo. Rešetali so naju tako orkanski sunki vetra s snežnimi delci, da sva bila v kratkem povsem nesposobna za kakršnokoli akcijo. Sneg nama je silovito streljal v oči, v ušesa, temperatura je bila ravno pravšnja, da je takojci zmrzovalo, kar je za posledico prineslo neznosno slabost in vrtenje v glavi. Zaradi mraza, zmrzovanja in vse večje premočenosti sva ječala od bolečin, ampak tam naokoli ni bilo prostora, kjer bi se lahko ustrezno napravila, še nahrbtnik je bilo težko dati z ramen. 'Nemudoma' sva jo ucvrla navzdol, ritensko tipala po strmem terenu, dokler nisva dosegla vznožja stene, kjer sva počasi prišla k sebi. Drek! Sicer se bova pa vrnila. Pod kočo sva bila že prava, za vzdušje je poskrbela še snežna odeja, tako da sva prav luštno privijugala v dolino.
23.4.2005: Za Kopico (čez Zelnarice) Z Zelnaric še nisva smučala, a sva pozimi gori že bila in to s kamnom v roki in srečo v nahrbtniku. Tokrat naju je poleg kratkega peš dostopa premamila radovednost, da končno resno premeriva, če je Mala Zelnarica (2310m) v resnici višja od Velike (2320m), kot pravijo karte TTN (MZ: 2321m, VZ: 2320m) in stare planinske čenče. Iz krnice Za Kopico sva pociljala nekam 'napribližno' in greben dosegla tik južno pod vrhom MZ. Na vrhu sva 'oštro' premerila v smeri VZ in s pomočjo podobnih trikotnikov, Pihavca in Šplevte, ki sta se odkrivala tik levo za njim, ocenila, da je MZ res višja od VZ (če bi držale 'uradne' višine, bi moral biti vrh VZ na sliki celo za drobec višji od Pihavca - v resnici je na sliki po višini bližji Šplevti, torej dejansko malenkost nižji od MZ). Takšnih 'biserov', ko so nekatere pravilne višine na TTN skrivnostno zamenjale napačne na PZS kartah, je še nekaj in sva jih 'odkrila' čisto slučajno. Bo potrebno malce pošariti in pospraviti po spisku... Smuka z VZ ni bila ravno užitek, sneg je oviral vijuganje, smuči so slabo tekle, ampak dvema 'komadoma' je pa kar šlo. Takoj sem se ustavil, iz nahrbtnika vzel mažo, snel smuči in - in z njih potegnil pse ;)
17.4.2005: Tegoška gora Matjažev zapis o smučanju s Tegoške gore naju je zvlekel pod Košuto, kjer je bilo začuda res zasneženo. Po snežnih zaplatah sva pogumno (= leno) krajšala normalko poševno navzgor, dokler nisva trčila ob žico, ki omejuje Planino Pungrat od Tegoške planine, hkrati sva padla v goščavo ruševja. In glede na smučino sploh nisva bila edina (spet Matjaž), tako sva ji vdano sledila navzgor po vse bolj gostem in strmem pobočju, kjer nama je glavo vztrajno hladilo namočeno ruševje. Tegoška gora je zelo prostran in v nedeljo tudi precej obljuden vrh. Da si ne bi delali gneče, sva pod Pungartsko goro (zahodni vrh) začela s prečenjem v smeri glavnega vrha Tegoške gore in na prvi luštni vesini odvila navzgor na še 'neposeljeno' grebensko grbo, 1999m. Navkljub pozni uri je bila vršna strmina fantastično smučljiva, potem naju je na lepem presenetil 'gnoj' in že sva morala izbirati, po katerem snežnem jeziku kaniva prismučati na Tegoško planino. Strateško (= leno, spet bližnjica) sva se usmerila v možni snežni jezik povsem na desni strani južnega pobočja (od daleč se sluti čistina), kjer sva med šavjem zares našla ozek in zasnežen jarek, po katerem sva dobesedno popadala na planino. Košuta preseneča, tudi lani je, celo maja. In je tako ljubka!
16.4.2005: Za Cmirom Vozila sva se za soncem in pristala v Vratih. Tako sva skočila pogledat Za Cmirom, kjer sva še pred kratkim navdušeno vijugala. Sonce nama je namesto dežja mežikalo še vse dopoldne, v krnici se je povsem pooblačilo, na škrbini med Begunjskim vrhom in Rjavčevimi glavami naju je pa zagrnila megla in šele v zaključku, v gozdu, se je ulilo z neba. Plazovina je takorekoč na celotni višini 'vseobsegajoča', smučanje po in ob njej v namočenem snegu ni ravno 'bogvekaj'. Pravzaprav slabše smučarije verjetno še nisva doživela, temu se tako sploh ne more reči, saj sva večinoma vozila od enega brega k drugemu in 'ročno' obračala. Peljala sva pa le, in to do gozda ;)
7.4.2005: Jugova grapa naju že kar nekaj časa ni videla in za hiter obisk je pomladi tudi popoldne še dovolj časa. Ob dveh z izhodišča, ob treh robantenje v gnilcu Za Akom (v krnici sva se velikokrat ugreznila do pasu - pse sva po pameti pustila doma), po dobro predelanem snegu ob štirih lahkotno mimo Treh macesnov, nekaj več udiranja ter na lepem wuuuuf izpod klože pod vstopom v Jugovo grapo (napihan sneg od prejšnjega tedna) in ob šestih na spodmolu tik pod grebenom. Na smuči, na vrhu malce drsenja, v grapi kloža, pod njo pomrznjen gnilec, pod Tremi macesni 'ukojfajn' po luštnem (skoraj) veselcu ob sedmih v Za Ak, ob osmih zvečer sva prištorkljala v dolino. Ravno šest ur, brez naprezanja - torej lepa poldnevna tura ;)
3.4.2005: Čez Pihavec na Kriške pode Na Luknji sva razočarano zrla v povsem travnate vesine Pihavca. S Cmira je izgledalo bistveno drugače: dovolj snežnih prehodov/jezikov, pravzaprav je bila belina v večini. Le dan kasneje je bil pogled povsem zelen, z le nekaj zaplatami snega. Marko je tako navijal za Slovensko, Marijana pa je prisegala na pravilo, da se bodo snežni prehodi od blizu že pokazali, kot je navadno tudi pravilo. Se ve, kdo je pri M&M glavni, snežno pravilo je nesramno odpovedalo in še od blizu sva vse do vrha 'občudovala' preskromne bele jezike. Iz rokava sva na vrhu tako potegnila zasilni smučarski izhod: na Kriške pode. Z vrha sva v okviru markacij odsmučala, malo tudi po travah/kamenju, direktno v škrbino Čez Kamen, torej prav tam, kjer se nama lani nikakor ni zdelo pametno (ne tako zelo strm in izpostavljen prehod čez rob - prejšnjič je verjetno strašila opast). Pod škrbino so naju kmalu pozdravile jeklenice in skale, ki sva jih obdelala peš in po presneti kloži sva se le prebila na pode. Po kratkem vzponu na Dovška vratca sva po Sovatni odsmučala proti Vratom, ki jih zaradi pomanjkanja snega nisva tako hitro odprla...
2.4.2005: Po Uroševi grapi na Cmir Uroševo grapo (ni vrag, da ima Župančič prste zraven) sva imela že dolgo časa ogledano in označeno. Vršni del se lepo vidi iz Sovatne, v spodnjem delu pa postreže z orientacijsko zanko, saj je grapa prekinjena z visokim skokom, ki se izteče na grušč, ki povsem spodaj preseka Tominškovo pot. Po Tominškovi do vpadnice Uroševe grape (pod skokom) in še naprej po njej v desno čez strm gozdni prehod do večjega snežišča/kotla (nekje 1450m). V levo navzgor (stran od markacij) tik pod steno (levo od ozkega žlebu, mimo okenčka, klopce in skozi čistine med ruševjem) v grapo, ki je v tem delu precej široka. Po levi strani navzgor čez ožino in višje v globlje zasekan žleb (nadaljevanje se vedno prikaže šele od blizu), ki kmalu ostro zavije levo in se požene skoraj naravnost v smeri Cmira. Tu se prične težji del smeri. Sneg je takoj postal zelo trd, mestoma leden. Vsaj tam, kjer je bil plazni jarek, in ta se je šopiril na celotni višini žlebu. Izbirala sva levo ali desno, večkrat tudi po jarku, ki je bil bolj ali manj izrazit/globok/širok in kjer je večkrat tudi kaj priletelo. Žleb nama je postregel s tremi ledenimi ožinami, od katerih je bila srednja ključna in tudi edina malce smotana: zelo strma, zaledenela stopnica, ki je bila še za peš le za silo zalita. S pomočjo vrvi sva bila varno čez, potem je šlo do grebena spet luštno. Nasploh je bila grapa lepo prehodna, celotna smer poskočno zavita in orientacijsko ravno prav zanimiva, tudi razmere sva imela dobre. Drugače pa kljub dejstvu, da je to smučarska smer (IV+, mesta S5 - midva bi dodala, da je grobo podcenjena), ni tudi smučljiva, saj se je vsaj čez omenjeno ožino (vedno) potrebno spustiti ob vrvi (ali sestopiti peš, če razmere dopuščajo). Tudi drugače je zaradi plaznega jarka (ki je v žlebu verjetno stalen gost) smučanje močno oteženo, če ne celo nemogoče. Kakorkoli, tokrat sploh ni bilo dileme in tako sva z neprikritim veseljem na drugi strani grebena 'občudovala' zasneženo gredino, ki je tik (20m) izpod vrha Cmira vodila v krnico Za Cmirom. Po gnilcu je šlo po izpostavljeni rampi prav elegantno, nižje po širokem prehodu v krnico pa prav uživaško. Za nagrado sva v krnici brzela po pršiču, le za (daljši) zaključek naju je pretresla trda in razrita podlaga, ki naju je pripeljala vse do gozda... Lep pristop, lušten spust. 'Ja, prov fajn!'
28.3.2005: Razor iz Mlinarice Neverjetno, kako malo snega je v Mlinarici, pa smo komaj konec marca. Nad gozdom tako sploh 'ni za nikamor izgledalo', snežna odeja v žlebu nad Grivo, ki vodi k Turnu pod Razorjem, je bila celo prekinjena s širšim pasom grušča. Navkljub vsemu se je dalo navzdol brez snemanja smuči začuda prismučati prav do gozda. Na Razor sva z Mlinarice nameravala že dvakrat, a so naju obakrat ustavile slabe razmere, tokrat sva bila bolj odločna, čeprav ni veliko manjkalo, da bi naju prezgodnja pomlad v Mlinarici odvrnila. Na višini 2200- m (nekje 100m nad markirano potjo) sva glede na majhno količino snega odložila smuči in na vrh Razorja zastavila po smučarski smeri Žabji krak (z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno)(opis nama je lani poslal Borut). Smer je res neverjetno luštna in zanimiva, tako za smuči kot peš (spodnji del težji od zgornjega, a lažji od pričakovanj). Na koncu nama je bilo celo malček žal, da sva smuči pustila spodaj, saj bi se dalo večino presmučati, snega je manjkalo 'le na nekaj' mestih. Iz žlebu pod Turnom po najbolj očitnem prehodu (plitek žleb) navzgor. Svet (sistem plitvih žlebičev) nezgrešljivo vodi malce v desno na streho Razorja (vmes dve izpostavljeni prečki; ključno mesto je ozek kamin/žleb, 1m širok in do 10m visok), kjer priključi markirani poti. Po njej za nekaj časa v desno (dolga prečka vodi proti Sedlu Planja), dokler se v levo ne odpre široka gredina (pravzaprav s strehe vodita dve rampi: prva, kjer sva se zapletla, ni prava - prečimo toliko časa, dokler 'povsem' ne ugledamo Utrujenega stolpa) in po njej levo do konca, kjer se šele za robom odpre žleb, ki v desno pripelje tik pod vrh Razorja (20m). Smučarska varianta tu preči desno čez manjši rob do vpadnice, midva sva direktno navzgor dosegla greben in po njem prečila do najvišje točke. Pri vzponu je bil sneg še 'razmeroma normalen' (zahodno pobočje), navzdol so naju žal že morile cokle, v žlebu pod Turnom naju je pa pričakal dokončno namočen 'gnoj', tako da smučarija ni bila kaj prida, peljala sva se pa le ;)
27.3.2005: Kumlehova glava Popoldne je navkljub vremenarjem in 'celodnevnim deževjem' še vedno sijalo sonce in sva šla reševat, kar je od dneva še ostalo. Z vršiške ceste, 1200m, po PP na Visokega Mavrinca, 1564m, in naprej po slemenu/grebenu (večinoma skozi rušje 'izžagana', nezahtevna pot) na Kumlehovo glavo, 1785m. Razgledi z glavnega grebena so za 'polovico neba' (veriga Rateških Ponc z Mangartom in Jalovcem) bogatejši od 's klopco opremljenega' in glede na vpisni knjigi bistveno bolj obleganega razgledišča z Visokega Mavrinca.
26.3.2005: Pomladni Storžič Z juga (Povlje) po 'hosti in poti' direktno na JZ greben in po njem na vrh.
20.3.2005: Pomladna Begunšca Na prvi pomladni dan sva z Ljubelja skočila na Begunščico. Na vrhu sva tako tacala po travi, pod Osrednjo grapo pa po vodi.
19.3.2005: Vodnata Belska Kočna Z izhodišča sva opazovala večji plaz gnilca, ki je pot sekal ravno pri vstopu z grušča na gredino, do kamor sva se povzpela v dobre pol ure. Ob natikanju čelad in razmišljanju o smiselnosti nadaljevanja proti gredini (v mislih sva imela Krničko goro, sneg je bil skoraj v vodenem stanju), se je čez steno visoko nad nama v ogromnem trušču razlil še bistveno večji plaz. Curek je deloval zelo impresivno in se je v zraku razširil v slikovito cesto. Ob neprikritem 'občudovanju' sva se na hitro pobrala daleč na varno, odlepila pse in po 'vodi' odsmučala dolini naproti.
15.3.2005: Jalovec 'Nedeljci' so na spletu pod Jalovcem oglaševali tak pršič, da sva v torek popoldne neobhodno skočila pogledat, če ga je še kaj ostalo tudi za naju. Žal prav nič, je veter ustvaril njemu tako ljubo kložo. Dobro, da sva navzgor zastavila v skrajni brzini in tako nad ozebnikom pridobila dodaten čas za vzpon na vrh Jalovca, kjer je bilo nad meglenim morjem nezemsko lepo.
13.3.2005: Briceljk (na sončni strani Loške stene) Na Briceljk in z njega sva v mislih zastavila v okviru (ne)markirane poti, a naju je 'šokiralo', kako malo snega je v Bavšici, tudi nad lovsko kočo ga ni bilo kaj prida (vse brez podlage), tako da sva smer pristopa počasi le prečrtala s sestopnega (= smučarskega) sporeda. Nad kočo sva se malček še lovila v dolgi levi prečnici, kjer sva pot le slutila, a začuda ob dih jemajočih razgledih le enkrat za kratko izgubila. Mimo Stadorja je bilo nadaljevanje v izjemnem okolju prav lahkotno (snega veliko, strmina ravno pravšnja za turno napredovanje), v zatrepu krnice Predelna (nekje 2100+ m) je bilo pa heca konec. Do začetka gredine in mestoma po njej sva gazila tudi do riti (nekje 45°), a še ni bila povsem zalita. Dolgo nadaljevanje v levo in žleb, ki naju je pripeljal na vršno streho, sta postregla s trdo/ledeno podlago pod (napihanim) pršičem, za konec naju je presenetil še grebenček tik pod vrhom, kjer je bil sneg prav neprijetno namočen in naluknjan. Na vrhu sva imela ob intenzivnih občutkih 'ohinsploh'... Vršni 'robček' sva presmučala s polno koncentracijo, po strehi sva neuspešno lovila slalom med skalami, v žlebu naju je zoprno spodnašal led in na široki vesini pod njim sva po pršiču le ujela luštne zavoje, ki so naju pripeljali nad gredino, ki vodi v Predelno. Stvar deluje kar izpostavljeno, za nameček je bila podlaga 'izbočenovbočena', večinoma trda in sva rampo počasi oddrsala, prek nekaj skal pa tudi 'poštamfala'. Smuka naprej je bila povsem (in še preveč) v turnosmučarskem duhu, nadaljevala sva do sedla pred Stadorjem, pod Morežem prečila v Lepoč, kjer se je potrebno najprej malce dvigniti, potem pa poriniti do Lanževice, pa spet poriniti čez Prevalo in še enkrat čez Jezerca, vmes sva ulovila nekaj dobrih in nekaj odsekanih zavojev, dokler nisva pod lovsko kočo nasedla pod premehko in pretanko snežno podlago.
12.3.2005: Ovčji vrh Pravzaprav smo iz Medvedjega dola nameravali na Vajnež, a se je Pikici v spodnjem delu Dolge riže tako pogrezalo v snegu, da sva se zbala, da jo še izgubiva, ko bi postala le mala črna pikica med vsemi belimi... Tako smo odvili na precej 'turistični' Ovčji vrh (2016m), kjer sem se slabih 200m pod vrhom Pikice le usmilil in ji dokazal, da je pešec, če je le dovolj strmo in se ne udira do riti, z malce truda lahko (bistveno) hitrejši od smučarja.
10.3.2005: Bašeljski vrh Skočila sva posmučat še zadnjega vzhodnega podanika Storžiča, preden odjuga odnese sneg iz dolin. In res sva ujela zadnji vlak, saj so bila pobočja v Podstoržiču in nad njim ravno še za silo zasnežena, prav tako naju je v gozdu čakal (resda malce težji) pršič in na vrhu naju je pozdravilo še 'predvečerno' sonce. Z Bašeljskega vrha, 1744m, po širokem slemenu na Bašeljsko sedlo, v okviru markirane poti na sever v Podstoržič, 1000m, in po cesti do zapornice, 765m. Nad in pod sedlom najbrž vedno moti kloža, v dovolj redkem gozdu je smučarija luštna in tekoča. Tudi po cesti gre hitro.
6.3.2005: Kredarica Na Kredarici nisva bila že celo 'večnost' in tokrat je bila ravno pravšnja (= začuda redko obiskana) za popoldanski obisk. Pod pastirskim stanom naju je sicer obšel daljši (polurni) trenutek slabosti, ravno toliko da sva kot nebogljena cucka ob cincanju 'bialinebi' zmrznila (za pse preveč naluknjana špura in posledično za samo majico nekaj neprijetnih/mokrih padcev v sneg - za nameček sva bila le z enim nahrbtnikom in lastnik ni hotel tovoriti vseh smuči). Naprej naju je zvlekla trma in mraz, nadaljevanje do Kredarice potem ni bilo več vprašljivo, smuka pa, z izjemo predela pod Kalvarijo do pastirskega stanu, naravnost odlična. Po tako mehkem 'prašiču' (od Malega polja) v Krmo še nisva prismučala...
5.3.2005: Na raazpoooteeeegnjeni Komni Nad Savico sva si med vzpenjanjem po dolgočasnih serpentinah krajšala čas s štetjem (do Pekla jih je točno 49), pri Domu na Komni sva bila tako začuda en-dva-tri, razvlečeno nadaljevanje (prvič sva zbrala dovolj volje za tako imenovani 'turnosmučarski paradiž') naju je pa navkljub pričakovanim dimenzijam Komne skrajno dotolko. Nad planino Na kraju sva z veseljem sledila špuri v 'Lepo' Komno, ki je bila z vsakim novim dolcem bolj duhamorna. Namenjena sva bila na Kal, ki je, vsaj kar se naju tiče, 'najtežje' dostopen slovenski dvatisočak. Tudi tokrat naju je odbil, saj sva brez volje le sledila špuri, ki je v 'nekem' dolcu očitno odvila v smeri Lanževice. Namesto na Vrhu nad Gracijo sva najine 'izgubljene dobrotnike' ujela na (nikoli, ampak res nikoli povsem ne zaupaj smučini) Srednjem vrhu! Midva sva za obračanje seveda pretišasta in sva za razliko nadaljevala s spustom v sedlo pod Vrhom nad Gracijo in v zdolgočasenem koraku gor-dol dosegla vrh Lanževice. Do sedla pod Srednjim vrhom sva smučala po smeri pristopa in z njega v desno dosegla Gracijo, kjer se je najina kalvarija šele resno pričela. Gori in doli, ter predvsem naokoli po Graciji sva se prebijala po snegu, ki se je lepil na pse, med pse in smuči in predvsem zajedal v najina vse bolj brezvoljna duha. Težkih cokel sva imela poln kufer, odlimanih psov enako, a tu se ni dalo več obračati, razen za večno zaspati. Kakorkoli, po krepkih dveh urah sva se z Lanževice le pritolkla do Doma na Komni. Čudovit večerni ambient naju je povsem prenovil in smuka v Savico je daleč presegla najina pričakovanja. Do Pekla sva odvihrala po/ob špuri, potem pa kar naprej navzdol, čez škarpe, mimo dreves in čez številne hlode (nekajkrat resda tudi z glavo v sneg kot posledica zapete smuči ob predrzni vožnji skozi vejevje - čelada je pri takem rodeu za naju nepogrešljiva), dokler pri Savici dokončno ni zmanjkalo strmine. Začuda nisva presmučala niti ene samcate serpentine in po mulatjeri le tu in tam kak meter, res pa so nama pri navigaciji močno pomagale redke sledi predhodnikov.
3.3.2005: Mali Grintovec Južna pobočja Storžiča so se nama v torkovem pršiču tako močno dopadla, da sva sklenila pogledat, zakaj na zemljevidu modre črte ni vrisane tudi z Mačenskega sedla naravnost v dolino, kjer sva pozimi peš že večkrat kolovratila. Vzpon sva si olajšala po špuri do Dolge njive, po njej na greben in levo na vrh Malega Grintovca, 1813m. Odsmučala sva na drugo stran, kjer naju je na vrhu morila skrajno smotana kloža, med drevesi le še zoprna kloža, šele v gozdu sva ujela nekaj mokrega pršiča, ki ga je večinoma že krasila rahla skorjica. Tudi teren je za razliko od Srednjega vrha tod manj smučarski (bolj ozko, vbočeno, gosto in kamnito). Marijana dodaja, da ni bilo tako švoh in da je k 'mojemu dreku' nemalo prispevala zlomljena palica...
1.3.2005: Srednji vrh (pod Storžičem) Srednji vrh, 1853m, imava takorekoč pred hišo, tura je vrisana na zemljevidu, peš sva že šibala tam okoli, a sva še potrebovala zunanji impulz (razmere na Turni klub Gora), da sva se v torek popoldne končno tudi 'turno' zbudila. Zdaj brez sence dvoma veva, kam bova odrinila, ko pade prva velika pošiljka snega... S parkirišča nad Mačami (nekje 575-600m) po cesti do spodnje postaje žičnice in po uhojeni sledi za markacijami na rob nad Kozjekom in naprej na Dolgo njivo. Vmes sva si dobro ogledala, kje se je potrebno ogniti odločno pregosti goščavi pod robom in še eni krajši tik pod Dolgo njivo, kjer vodijo markacije. Nad gozdom sva nadaljevala med redkimi smrekami in ruševjem naravnost navzgor na kopasti Srednji vrh. V vršnem delu sva tako šibala, da sva 'kložico' skoraj spregledala, v gozdu je bil pa navkljub bolj večerni uri (in teden dni po sneženju) globok pršič še nedotaknjen in vse do ceste je sledil užitkarski slalom med drevesi, ki tekoče vožnje niso ovirali.
27.2.2005: Nad Lipanco Na Brdih sva v tej zimi že bila, tokrat sva ga z Lipance še enkrat ponovila, saj je bil, v nasprotju s pobočji na drugi strani planine, še deviški. Za razliko od vzhodnega vršnega grebena je boljša izbira z Lipanskih vrat. Po spustu sva z Lipance sledila še špuri na Mrežce, ki je bistveno bolj smučljiva tura in 'povsem' varna pred plazovi. Navzdol grede sva se pod Lipanco v gozdu za zaključek prav začetniško izgubila nekje v smeri Medvedovca...
26.2.2005: Lepi vrh in Kolk Sva morala le enkrat pogledat to turnosmučarsko čudo in sva izkoristila obilno sneženje. Žal se je prav temu koncu sneg tokrat nesramno izognil (do 20cm pršiča), gneča pa žal ne. Vseeno je bilo luštno. Pobočja so ravno prav (ne)strma in odprta za brezskrbno smuko, s sedla je bolj smučarska izbira levi Monte Cocco (položno sleme proti Cima Belli je bilo več ali manj kložasto), spodaj za popestritev skrbijo lesene 'skakalnice', ki smo jih (skupaj s Pikico) lovili na desni strani, kjer smo se vseskozi držali še nezvoženih predelov.
22.2.2005: Puhec Viševnika Nad obleganim vojaškim smučiščem sva z neprekritim začudenjem in toliko večjim veseljem rila v povsem nedotaknjenem puhcu ter z nepričakovano razjasnitvijo dosegla vrh v vse bolj čarobni, večerni modrini neba...Pod drevesno mejo sva v neprekosljivi mehkobi globokega puhca brezskrbno plavala proti dolini, dokler naju ni iz globokega opoja nasilno predramilo steptano smučišče, ki sva se mu poskušala izogibati po ozkem in nesteptanem robu. Pri enem od takšnih izletov sem se z vso hitrostjo zaprašil v pršič in po zavoju, dveh mi je smuči sunkovito zgrabila trda podlaga, da sem z veličastnim lokom poletel v slogu skakalnih orlov. Pristanek v ribo je bil začuda prijetno mehak, smuči sva pa v mraku iskala še dobre pol ure...
20.2.2005: Germlajt iz Mlinarice Po lovski poti v Mlinarico in za sledmi v Kozji žleb. Na prvem razcepu desno v globoko zasekano, prečno grapo in do luštnega slapu (sledi so vodile kar naprej čez rob, bogvekam), kjer se v levo, naravnost navzgor odpre ožja grapa, ki vodi na škrbino med Germlajtom in Goličico. V grapi sva kmalu trčila ob skok, ki od daleč ni strašil, a naju vseeno ni spustil čez (v kopnem nekje 10m visoka, povsem gladka in previsna zapora). Spodnji del skoka je bil zasnežen (no, mehki rob napihanega snega je bil podoben spodsekani opasti in padec v luknjo bi bil globok) in do vrha sta manjkala le 'ušiva' 2m. Ko se navkljub dobrim idejam nisva dvignila niti za palec, sva šla potipat obvoz, ki sva ga ugledala 10m nižje, a se je po zapravljeni dobri uri izkazal za premalo zalitega in odločno preveč podrtega/izpostavljenega. Poklapano sva se vračala, ko sva za nekim ovinkom nepričakovano ugledala čisto lahak prehod do rušnatega robu med 'najino' grapo in Kozjim žlebom. Takoj sva bila spet 'v igri' in po rušju odgarala mimo skoka ter, ker je rušje sila simpatično, še malce višje, dokler nisva imela gaženja le preveč in sva sestopila v grapo, kjer so bile snežne razmere vseskozi odlične. Vse do vznožja stene pod škrbino je bila grapa povsem zalita, nadaljevanje v levo pa zakrito in malo verjetno, a glede na to, da je Marko Čar prav tu smučal z vrha Germlajta, sva le upala na dovolj zalite nasmeške. Strmina se je postavljala pokonci, stene so prišle z nama v stik, žleb je zavijugal, a le tu in tam sva plezala čez nizke stopnice, dokler nisva trčila ob pregladek skok malo pod škrbino. Na desni strani sva po zasilo zasneženi in skoraj navpični laštici izplezala do pripravnega spodmola, kjer se je dalo urediti slabo varovanje. Na isti višini (10m pod škrbino) sva prečila žleb in po izpostavljeni, a lepo zaliti polici izplezala levo na obsežno gredino severno pod vrhom Germlajta, kjer posebnih težav do 'vrhunca' ni bilo več. Sestop v grapo sva zastavila v okviru letne smeri, saj se da na rušnatem robu lepo urediti varovanje (zoprn del pod škrbino sva že ob vzponu odločno prečrtala iz sestopnega programa). Po grapi je šlo potem prav imenitno, tudi čez skok v spodnjem delu, ki sva ga enostavno preskočila. Lepa in zanimiva grapa, dobre razmere, 'skrivnostno' okolje in samoten vrh, kjer nama je v veselje tudi sonce pomežiknilo.
19.2.2005: Veliki Nabojs V Zajzerah sva previdno upoštevala smerne table (Pellarini), sledila dobri smučini in počasi nezmotljivo zgrešila rdečo nit! Po vizualnem občutku (gozdna silhueta Nabojsa) sva se spustila po prvem kolovozu, malce kolovratila po šavju in 'že' sva stopila na utrjeno cesto, ki naju je vodila do spodnje postaje tovorne žičnice. Gozdno strmino (150m) je v okviru markacij edino smiselno premagati peš (preluknjano od pešcev, mestoma prestrmo). Nad strmino (gozdna meja) se odpre 'strahovit' pogled na divje ostenje nad Žabniško krnico. V krnici sva nadaljevala proti Nabojsevi škrbini, 1970m, in se nekaj deset metrov pod njo usmerila desno na izrazito gredino, kjer vodi pristop na Veliki Nabojs, 2313m (vse polno smučin pod škrbino, a nobene sledi proti Nabojcu). Brez smuči sva nadaljevala po vse bolj strmi gredini/žlebu (do 45°, zgoraj mestoma lahko tudi več), ki ji je proti vrhu tu in tam nekoliko zmanjkalo snega (ledna stopnica, praskanje po skalah). Pod pečinami sva nadaljevala za nosom in snegom (vseskozi v levo navzgor) ter mimo 'skakalnice' in tropa gamsov dosegla greben pri jeklenicah, ob katerih sva spraskala še zadnjih 10m. V primeru boljše zasneženosti bi bil mogoč smuk tik izpod vrha Nabojsa, glavne težave so na vršnem delu gredine/žlebu (strmo, izpostavljeno - ocena bo nekje za IV). Turni smuk z Nabojseve škrbine je lahak, v krnici in do gozdne meje so tereni prostrani, do spodnje postaje žičnice sva nato za razliko od vzpona sledila 'poznavalskim' špuram v desno, po cesti se zatem najprej malce porine, nižje gre (pre)hitro. Luštna tura s slikovitim ambientom.
13.2.2005: Rateške Ponce, drugič Ponovila sva vajo do robu, ki nama je grenil kulturni praznik, in na drugi strani sestopila v JZ grapo Visoke Ponce. Po zavitem spodnjem delu se je grapa nekje na 1700-1800m povsem zožila in po treh zaporednih, malček sitnih lednih stopnicah sva trčila ob za naju nepreplezljiv skok (5-10m). Obvoz sva našla nekoliko nižje na levi strani; spodaj čez neprijetno strmo in le poprhano skrotje ter višje po podobno strmem, a globoko zasneženem prehodu do odrešilnega ruševja, od koder sva prečila nazaj v grapo. Manever nama je ukradel celo uro, fotke (kot vedno) spet ne premoreva nobene. Ko gre 'zares zares', fotoaparat po pravilu 'odpove'. Zadnji čas, da ga zamenjava - hmmm, morda je potrebno menjati le fotografa... Grapa se je višje odprla v široko snežišče pod Visoko in Srednjo Ponco. Nadaljevala sva levo navzgor v grapo, ki vodi ob steni Visoke Ponce proti škrbini (edino zasneženo nadaljevanje)(med Visoko in Srednjo Ponco sta dve markantni škrbini, severna je višja in leži neposredno pod vrhom Visoke Ponce: Forcella Ponza, 2168m). Glavno nadaljevanje grape je imelo pod škrbino skok, zato sva zavila povsem levo, tik ob steno, kjer naju je vse do grebena vodil vse bolj strm, a zasnežen prehod (nekakšna gredina/vesina). Ob res imenitnem razgledu sva greben Rateških Ponc dosegla nekje na 2190-2200m, kjer se le ta požene naravnost navzgor na vrh Visoke Ponce. Ura nama je dopuščala ravno še dovolj časa za 'nekaj' vršnih metrov, a se je poskus nadaljevanja na drugi strani grebena končal že po uvodnih metrih, ko sva do pasu (in čez) nemočno potonila na pričetku daljše prečnice na severni strani. Tolikšna količina napihanega snega na tako izpostavljenem mestu nama je v hipu odpihnila vsakršno željo po vrhu. O samem smučanju z dvema besedama: škoda besed ;). Vršni, strm del previdno (da se na kakšni plošči ekspresno ne odpelješ), po širokem snežišču solidno (mehka skorja), v grapi mučenje. Po ozkih grapah in žlebovih je smučanje užitek res le ob primerni podlagi, ki je sredi zime bolj redke sorte. Skok sva obvozila nekoliko drugače, saj sva se v grapo vrnila šele pod lednimi stopničkami (z malce strmega praskanja nama je spet vzel celo uro, ob boljši zasneženosti bi šlo tudi s smučmi), pod njim spet s smučmi po grapi in to za razliko od vzpona vse do izteka, pod njim sva ujela še nekaj dobrih zavojev in skozi redek gozd dosegla cesto, ki 'veleslalomsko' vodi v dolino. Prav luštno je v tem koncu!
12.2.2005: Trije skrajno izgubljeni lenuhi na Begunjski Vrtači V soboto je bila v zraku taka gromozanska lenoba, da se nama ni nikamor ljubilo. Občutju primerno sva popoldan skočila na kratek obisk k Lenuhu Begunjščice (Begunjska Vrtača, Lenuhova smer, smučarska ocena IV+, S5-S6, 300m). Za spust sva imela v mislih SV plaz Begunjske Vrtače, saj v Lenuhu ni bilo pričakovati zalitih prehodov. Vstopila sva po direktni varianti (točnih podatkov o smeri nimava, vse je najina interpretacija), kjer naju je pršič v pozdrav temeljito stuširal. Višje je ozek žleb pripeljal na večje snežišče (nad stikom s smučarskim vstopom), kjer sva čez rob začela s prečenjem v levo in iskanjem primernega prehoda navzgor, ki ga ni in ni hotelo biti. Ko se je snežišče zaključilo, sva v desno navzgor po za silo zaliti ter vse bolj izpostavljeni in strmi gredi izplezala v še bolj strm svet (v tako strmem, zasneženem pobočju še nisva bila, krepko čez 60°), ki je bil za povrh premalo zalit (trave, skale). Varovanje nama je pobralo preveč časa (v takem terenu je 'igranje' z nahrbtnikom in njegovo vsebino skrajno neprijetno), tako da sva šele nad težavami zaznala, da naju je zalivala vse bolj gosta megla, tudi noč je bila vse bližje. V desno sva dosegla ozek žleb, kjer sva našla zapihane stopinje (najbrž sva taiste opazovala že v vstopnem žlebu) in ugibala, da sva morala Lenuha zgrešiti na daleč po levi strani. Teren se je kmalu položil, odprl in naju nekje ob pol šestih pripeljal na greben. Zaradi megle in vse slabše svetlobe se je videlo le pred nosom, a to naju ni več skrbelo, bila sva zunaj težav, po grebenu se ne da zgrešiti, za povrh pa greben Begunjščice dodobra poznava in na Šentancu sva takorekoč že spodaj... Čez dobre pol ure sva si lahko le nemočno priznala, da sva popolnoma izgubljena. Greben je bil ves napačen, vse je bilo zmedeno, na nobeno stvar se nisva mogla opreti, saj je od orientacije ostal votel nič. Bila sva tako šokirana, da nisva vedela, ali sva še od tega sveta ('Wir wussten nich, sind wir noch dieser Welt.', Kugy). Na grebenu nisva več ločila levo od desnega, gor ali dol, vse je bilo enako in vse manj se je videlo. Še zadnji, majavi oprimki v poznavanja grebena so dokončno izpuhteli, ko se je le ta začel sumljivo in skokoma spuščati navzdol. Vračala sva se nazaj, dokler na drugi strani le nisva zaslutila lažjega sveta. Navzdol po skrotju ('En, dva, tri bova pri žičnici!') do snega ('Tole bo Šentanc!') in naravnost dol po zmerno strmi grapi ('Tukaj so sledi!') v vse bolj tuj svet ('Kam greva?'). Počasi sva dojela, da začuda nisva na severni strani, pač pa glede na ruševje na južni. Plitva grapa naju je brez težav varno vodila kar naprej navzdol, dokler nisva stopila na zasneženo cesto. Ugibala sva na izvir Rože, zavila levo in prispela do koče, ki sva jo prvič videla, pa svet nad Drago dobro poznava. V drugi smeri sva končno le prišla v sfero poznanega, Preval. Civilizacijo sva dosegla na ljubeljski cesti ob osmih zvečer. Glede na razmislek in sliko sledi naslednja interpretacija. Lenuhova smer preči še bolj levo od najine smeri (pogledati bi morala še čez en rob), in ko sva dosegla greben (misleč, da je glavni), sva bila dejansko na stranskem robu med Lenuhovo smerjo in Zahodno grapo. Stik z glavnim grebenom sva v nočni megli zato povsem spregledala (tako vizualno kot razumsko) in sva zavila po glavnem grebenu proti vzhodu (tu se nama je podrla vsa orientacija, saj sva mislila, da greva vseskozi po glavnem grebenu v smeri zahoda). Ko sva se vračala nazaj in sestopala na drugo stran, sva tako zmotno pričakovala, da greva proti severu...
10.2.2005: Vrtača iz Podna Pikico sva odvrgla na Ljubelju (za pešca je Suho ruševje primernejše) in odpeljala v Poden, na škrbino Žrelo smo pa ravno vkup prisopihali in nadaljevali po Osrednji grapi na Vrtačo. Bordarček pri spustu v grapi ni bil suveren kot v Begunjščici. Pozna se, da je vrtačin žleb bolj strm/ožji in je zgornji del previdno oddrsala (sva ji dala cepin, čelado in zabičala, da ne sme zdrsniti ;). Nad Podnom smo za posladek ujeli še pršič in točno vdeli najbolj elegantno varianto skozi redek gozd proti Mlaki. Na tekaški progi nama je nebogljenček na bordu začuda diktiral tempo in kot prvi pripeljal v 'cilj'.
8.2.2005: Fiasko pod Rateškimi Poncami Od Zgornjega Mangartskega jezera po gazi do Zacchija in višje v okviru globoko zasneženih markacij do rušnatega robu ob grapi, ki prereže celotno JZ pobočje Visoke Ponce. Na robu (1600m, začetek varoval) se nisva spustila v grapo (doma sva si zamislila vzpon po njej), ampak sva nadaljevala v okviru markacij po robu navzgor ter pričakovala lahko vzpenjanje in dober pregled nad morebitnimi skoki v grapi... Slabe 4ure kasneje in borih 300m višje sva se izmozgana od silovitega gaženja (globok sneg z ruševjem) posula s pepelom (= pršičem za vrat) in vrgla puško v koruzo (= smuči v ruševje). Pregleda z robu v grapo ni bilo skoraj nikakršnega (videl se je sicer razcep grape in slutili manjši skokci, nad grapo na njeni celotni desni strani pa obetaven sistem gredin), prav tako se v grapo ni dalo nikjer sestopiti in bi glede na tempo rabila še nadaljnjo uro do mesta, kjer pot z robu zavije desno v grapo. Ampak noč ima tudi svojo moč... V pičle pol ure sva bila pod robom in za hec sestopila v grapo potipati snežne razmere. Aaaarrrrrghhhhhh!! No, smuči so imele lep izlet in midva trening iz trme. Nižje je šlo po pršiču potem prav luštno, po cesti do izhodišča še bolj.
6.2.2005: Špik Sva mislila eno krajšo, a se je po navadi obrnilo na daljšo. Udobna gaz naju je sicer spremljala, a le dokler se svet nad Kačjim grabnom ne odpre. Nekaj časa sva še sledila zamedeni in osamljeni sledi, a je na drevesni meji (začetek melišča) tudi ta obupala. Nadaljevala sva na smučeh in v prijetnem vzponu občudovala vseprevzemajoč in še nedotaknjen puhec na zagotovo enem najboljših smučarskih terenov v naših gorah. Pod Lipnico sva morala nadaljevati peš in res smotana skorja nama je pila energijo, izpil jo je pa vršni 'žlebiček', ki je bil navkljub izredno nizki temperaturi namočen in se je udiralo tudi do pasu. Edina varna varianta spusta po vršni glavi je bila nežno bočno drsenje (zgoraj plast namočenega gnilca, pod njim kloža), pod Lipnico sva pa ujela poezijo, čeprav nama je sonce puhec hitro močilo. Nadaljevanje spusta po gozdu je bolj stvar iznajdljivosti in trme...
5.2.2005: Kanin s severa Z Nevejskega prevala po smučišču do Gilbertija in po levi varianti na Sella Ursic, ki je klasični turni smuk. Pred sedlom se navzgor odpre ozek žleb, ki pada s Škrbine v Pečeh, 2416m, in omogoča verjetno najlažji prehod na 'glavni' kaninski greben. Midva sva se spustila 50m na drugo (Z) stran in prečila pod steno Srednjega Vršiča do Kaninskega ledu, kjer sva razočarano sprejela dejstvo, da sta oba žleba, ki vodita na greben, žal kopna (bolj nepristopen je tik desno od Srednjega Vršiča, ki greben doseže na koti 2482m; drugi je Findeneggov in pelje na Kaninsko škrbino, 2490m). Tako sva smuči pustila pod steno in se usmerila v ferrato Via Julia, ki vodi tik desno od Findenegga. Najbolj priporočljivo zimsko/trenutno varianto sva 'odkrivala' spotoma in v celoti uporabila v sestopu; le srednji del ob varovalih ni bil zasnežen. Vzpon po spodnjem delu Findeneggovega žlebu do skalne zapore in prečka v desno na stranski rob, kjer poteka ferrata. Srednji del opravimo ob varovalih (skobe, jeklenice), dokler se na desni ne odpre manjši žleb, ki vodi na greben (sam izstop je strm). Nadaljevanje do najvišje točke Visokega Kanina je povsem lahko. Na smučeh sva se spuščala v desno pod Sella Ursic in poskušala vdeti Mišotovo (Jenčič, Turnosmučarski vodnik) varianto spusta do Neveje, ki je v vodniku pohvaljena, da poteka povsem v turnosmučarskem duhu (vseskozi zahodno od stranskega grebena, ki od Srednjega vršiča pada v dolino prek Bele peči). V zgornjem delu gre smer več ali manj naravnost navzdol po luštnih terenih ter skozi en/dva ožja žlebova do široke kotanje pod Sella Bila Pec. Užitek je takoj zagrenil 'povsem nepotreben' vzpon na manjše sedelce levo od Bele peči, potem se je pestra zabava šele pričela. Na sedlu so naju strašile grozljive škraplje, nižje sva trčila ob skok, ki prereže celotno pobočje, se vzpela nazaj in na sosednjem (levem) pobočju obvila pečine, ter se počasi začela izgubljati v vse bolj gostem šavju. Za dodatek so skrbela številna izredno strma mesta, ki sva jih 'zdrsnila po luftu', in vse slabša svetloba (tudi v teh krajih se ima navado zvečer stemniti ;). Ko sva imela vsega skupaj 'poln kufer', sva na silo prečila v desno in začuda brez večjih težav dosegla smučišče... Zanimiva in pestra tura. Velikanom Julijskih Alp se v 'turistični' sezoni izogibava, pozimi je visoko zgoraj čisto druga, veliko bolj pristna pesem!
30.1.2005: Čez Špik nad Policami Montaž - na novega leta dan sva ga smela s Škrbine Vrh Strmali le opazovati, tokrat naju je nezmotljivo poklical. Nekako se nama je svitalo, da bi utegnila imeti z lovljenjem smeri normalnega pristopa več težav kot s Findeneggom (kjer sva bila v kopnem že večkrat gosta), in sva zastavila gor po normalki ter upala na sestop po Findeneggu. Z roba nad škrbino sva se usmerila v zasnežen žleb, ki pada s Škrbine nad Plazom (med Vrhom Brda in Špikom nad Plazom). Na terasi, kjer se žleb povsem odpre, sva dosegla stik z markacijami in samotnimi zapihanimi stopinjami, ki pa so kmalu ušle po skrotju naravnost navzgor proti Pipanu. Midva sva sledila smeri žleba in tik preden se vklini v skale, sva v levo le ulovila zasnežen prehod na veliko snežišče. Naravnost proti grebenu z njega vodi 'nepreplezljiv' skok, tik na levi je Pipanova lestev, kamor nama pa ni niti malo dišalo. Takle monstrum ne spada v gore, v bistvu je nebodigatreba goljufivi tujek. Tako sva v desno lovila zasnežene prečke na pobočju Vrh Brda in v silovitem cik-caku (strmina in izpostavljenost sta zelo konkretni)(šlo bi tudi bolj naravnost, a se nekako nisva uspela odločiti, če je tudi Vrh Brda na najini poti ;) dosegla greben na Škrbini v Brdih, 2587m. Nekaj časa sva še resno telovadila po grebenu (čez škrbinski vršič), v nadaljevanju (razcep Pipana) se greben omili, a zato krepko razteeegne v dolžino. Na vetrovnem temenu sva tiho odzvonila prošnjo in nadaljevala po grebenu na drugo stran gore pogledat, kako kaže s Findeneggom. Sam izstop je bil zaradi praskanja po skalah sicer siten, žleb se je pa izkazal z ravno pravšnjo zalitostjo. Naravnost navzdol (vmes en kratek cik-cak) sva se 'podričala' do Velike police in po njej visoko nad temno Clapadorio brez večjih težav dosegla vznožje izzivalnega 'Stolpa Strmali'. Na drugi strani je bilo težav konec in v vse bolj barvitih odtenkih svetlobe sva dosegla 'bazo'. Sledila je nepozabna smuka v čarobnih večernih barvah, vseskozi na meji med soncem in temo. Malo nad Pecolom se je sonce poslovilo in potopilo za obzorjem...
29.1.2005: Podolgem in počez po pršiču v Krnici Iz Krnice sva odvila v strugo Gruntovnice, se čudila višini novozapadlega snega in se zamudno prebijala čez številne nametane balvane. Višje je bilo pršiča vse več, pod steno Gamsove špice, nekje na 1500m, sva ga ocenila na 40cm (kdaj hudiča je zapadel?), povrhu je od jutra kar naprej po malem snežilo. Ustavila sva konje, se odpovedala visokim in strmim ciljem ter odvila nazaj. Smuka med/po/čez balvane v strugi je začuda potekala precej imenitno in poskočno. V pravilnost obrata naju je dokončno prepričalo nekaj plazičev, ki sva jih sprožila na strmih mestih. Ko sva prismučala v Krnico, sva se usmerila proti Kriški steni in vzpela do zatrepa (nekje 20cm pršiča), ki sva ga tako z izhodišča dosegla v 'rekordnih' šestih urah. Nagrada ni mogla izostati.
23.1.2005: Veliki vrh Košute s Hajnževega sedla Turni smuk s Hajnževega sedla do Ljubeljske ceste je kar obiskana tura, s sedla proti Velikem vrhu poteka več težkih smučarskih smeri in sva šla malo pogledat. Na sedlu je stena žal izgledala precej kopna, tako sva se odločila za pristop na vrh po zavarovani poti (smučarska smer z oceno V+), kamor je vodila osamljena sled. V spodnjem delu je zadeva zelo izpostavljena, posebno ozka laštica (10m) raztežaj nad sedlom, kjer 'ni variante', da bi se lahko smučalo (morda gre smer v spodnjem delu kje drugje, morda je vključen peš sestop, morda se pa držiš za jeklenico in...). Takoj nad laštico so čakali v danih razmerah še edini res sitni metri (30m), saj so skale le poprhane, varoval nobenih, izpostavljenost pa temu nič kaj primerna. Višje je bilo snega vse več, tako da je bilo nadaljevanje do vrha vse lepše. Navzdol sva sestopala po grapi desno od varoval, se vmes na robu dotaknila markacij in spet odvila po grapi v desno. Preden se stena prelomi navzdol, sva po premisleku zabremzala (nisva imela moči, da bi se v primeru slepega izteka vračala), prečila levo do varoval in se čez omenjenih 30m poprhanca pač varovala z vrvjo. Turni smuk s sedla ni 'bogvekaj', saj gre spodnji (večinski) del po cesti, kjer je bilo le za silo snega. Midva sva nad leso sicer sledila špuri na melišče/ruševje, a je bila to varianta nepoznavalca, saj sva se kmalu začela divje prerekati z goščavo...
22.1.2005: Nad Kriško steno Na parkirišču v Vratih sem osupel nad dejstvom, da derez ni, s spremembo cilja sem se pa sprijaznil šele pri bivaku, ki sva ga dosegla direktno navzgor po nepretežkem svetu, vseskozi tik levo Dolkovega grebena (kratkemu skoku nekje v sredi sva se umaknila po prehodu na levi strani). V isti smeri sva nadaljevala do Vrtače in v zatrepu izbrala edino zalito smer v bližini, ki je vodila na greben med Gubnim in Dovškim Gamsovcem. Na rob Kriške stene sva stopila v okviru škrbine med vrhovoma (2350+ m), kjer se na drugo stran odpre izjemen prizor. Z grebena sva odsmučala po smeri pristopa, in to prav do izhodišča, čeprav gor grede na to ne bi stavila (do Vrtače je težavnost spusta za 'zelo slabo' III)(pod bivakom bolj zahteven turni smuk - zanimiva varianta običajnemu spustu). No, začuda se je najtežji del ture pričel šele na izhodišču, do kamor so naju pripeljale verige. Na parkirišču v Vratih je bilo kar nekaj snega, utrjene so bile pa le kolesnice, in ko sva avto zjutraj pred zapornico zapeljala z njih, nama je le nemočno obtičal. Dobro uro po polnoči, po dolgih OSMIH urah neprestanega garanja, sva avto z zadnjimi močmi le uspela spraviti na drugi konec parkirišča (edina učinkovita metoda z neštetimi ponovitvami je bila uporaba dvigalke in 'hlodi' pod prednja kolesa)...
20.1.2005: Begunjščica (izdaja v Osrednji grapi) Po Osrednji grapi z bordarčkom gor in dol. Pikica je izredno presenetila, saj ji ni ušlo v hlače. Še več, grapo je navkljub trdi snežni podlagi suvereno odbordala. Prvi ozek prehod (dobra 2m širine) v grapi mi je ob nizanju zavojev zagrabil smuči, sledil je padec in takoj nato še eden. Zatem je smučka 'negibno obležala' s čudno premaknjenim okovjem. Po daljšem neuspelem prepričevanju, naj se le vrne v prvotni položaj, smo (kaj bi drugega) zmrznili. Peš sestop po grapi, ritanje do Zelenice, po eni smučki do Ljubelja, z avtom na servis, kjer je mojster pograbil petni del okovja, ga pritisnil z vso močjo navzdol in klik...
16.1.2005: Viš Po cesti na Viško planino, navzgor proti Škrbini Prednje špranje (ki je priljubljen turnosmučarki cilj) in nekje na 1850m v desno na široko in udobno polico, ki pod ostenjem Koštrunovih špic vodi proti koči Corsi. Polica se proti koncu dvakrat močno zoži, a varno pripelje na veliko uravnavo pod velikani Viša. Na Višu še nisva bila, imela sva opis normalnega pristopa (Mihelič) in načrt, da bova na smučeh nadaljevala, dokler bodo pobočja zalita. Usmerila sva se daleč v desno in po prehodih v levo dosegla razsežno gredino pod ostenjem Viša, kjer sva se lovila z iskanjem opisanega 'ustja lijakastega žleba' med Višem in skupino Gamsove matere. Po gredini sva se vzpela levo na njeno najvišjo točko, kjer je bil skalnat skok najnižji (stik z markacijami). Smuči sva pustila na gredini, preplezala lahko pečevje in se po delno zasneženem pobočju vzpela v iztek omenjenega žlebu. Snežni jezik je bil vse bolj strm in vse bolj špičast, dokler se klin ni zaključil, markacije pa nobene. Splezala sva na skale in v zraku z veseljem ugledala jeklenico, ki je priletela od zadaj za desnim robom (opis je pomankljiv, saj markacije žleb naskočijo po večjem podstavku na desni). Čez kratek skok sva splezala (nekje II-III) do varoval in pred nama se je odprla Galerija, ki spominja na prekrito polico pod Jezersko Kočno, le da gre za pravi preduh. Nad njo sva stopila na obsežno vršno vesino (400 višinskih metrov), kjer je bil sneg čudovito predelan. Na konicah derez sva odpikala po kar strmem pobočju navzgor (spodnja polovica 45°, zgornja manj), se vmes nagledala kolosalnih gamsov in koz (vrhovi v skupinici Gamsove matere se odpirajo eden za drugim) in povsem nepričakovano z vesine stopila na sam vrh Viša. Po temačnem vzdušju na Prisanku sva tokrat izbirala nekaj svetlega in lahkoživega, a prav tako samotnega. Sekira, popravljam, cepin nama je padel v sneg - pravo čudo je, da sva bila letos verjetno prva obiskovalca Viša. Pa tako luštno je tam gori!
15.1.2005: Po zimski Hanzovi na Prisank V pozno pomladanskih razmerah sva na Hanzovi že bila, tokrat sva obisk zastavila, ko je vsa pot 'globoko' pod snegom. Največje težave sva pričakovala pri vstopnem slapu, dočakala pa na vršnem pečevju, a lepo po vrsti: Pod steno je bil sneg nepredelan, tako da sva se že do vstopa krepko nagazila. Tudi prečenje slapu nama je ob varovanju pobralo veliko časa (hudo izpostavljena laštica pred in za slapom; ledu v slapu je bilo pa le za vzorec, saj je prav tam prelomljen), tako da sta bili pri oznaki 1400m slabi dve uri že naokoli. Poličke so se polagoma umirile, več težav nama je povzročal mestoma krepko strm in globok sneg. Pri Hanzovi steni sva začudeno ugotovila, da sploh ni tako navpična kot v spominu in ko bo padlo še nekaj metrov snega, utegne biti skoraj vsa zalita! S pomočjo varoval, ki sva jih večinoma izkopala iz snega, sva bila kmalu nad stopnjo, sledila je še valovita polička mimo 'Marije' in že sva bila na od lednih plezalcev obljudenem trikotnem snežišču pod Hudičevim žlebom (številna množica je plezališča zamenjala za ledišča in prek omenjenega snežišča sestopa nazaj pod steno). Dvoje(?) sledi sta vodili v temačen Hudičev žleb, in ker naju je že dolgo mikal, sva jim sledila. Za ovinkom sva uzrla neprepričljivo zalit vstopni skok, ki mu predhodne sledi niso stopile na vrh. Vseeno sva poskusila, čez ledeno stopničko do klina, nad njim pa je bilo umetnosti žal hitro konec, saj je bil v povsem navpičnem skoku pršič le poprhan čez gladke skale. Za dodatek se mi je od zgoraj sneg vseskozi sipal za ovratnik, tako da sem po prejemu daljšega tuširanja odnehal s praskanjem (morda so višje še hujši skoki?). Na snežišču pod žlebom sva sledila udobni gazi 'lednih svečarjev', ki je na bližnjem razpotju žal nadaljevala v smeri Kopiščarjeve, za Hanzovo pa kot da ni bilo 'junaka', ki bi nama olajšal delo (saj se ne pritožujeva, tako je neprimerno lepše - gneče niti malo ne marava). Kot nalašč so se snežne razmere višje popravile, tako da sva bila relativno hitro mimo Turna in po dolgi rampi na škrbini pri Hudičevem stebru. Na vrhu zavarovanega navpičnega raza se začne dolgo, izpostavljeno prečenje v desno (polica se vije čez celo steno, Hanzova na 'srečo' uporablja le polovico - pa vseeno preči čez tri oddaljene robove). V solidnih razmerah sva bila brez velikih problemov na vznožju pečin, kjer sva naivno pričakovala konec težav in se nemarno uštela (čeznje je v kopnem plezanje le 'ušive' I. stopnje). Vršne pečine (niso tako zelo strme, a občutek izpostavljenosti vseeno ne pojenja) žal ne premorejo nobene vodilne razčlembe, tako da je bil sneg le enakomerno bolj ali manj globoko poprhan čez vse pobočje. Cepini niso prijeli, oprimki so bili zamedeni, zasneženemu Hanzu je tudi težko slediti. Spodaj sva izbirala po najlažjih prehodih (naključno sva odkopala dve jeklenici), a naju je višje izmučilo praskanje po gladkih ploščah, kjer sva se za silo varovala z vrvjo. Po snežišču do bolj ali manj kopnega (zavarovanega) grebena in po njem sva na vrh prilezla ob pol petih, po sedmih urah nepretrganega vzpenjanja. Na drugi strani se je svet (dobesedno) prestavil v povsem drugo luč. Sledila sva stopinjam čez južna pobočja (direktno v grapo, ki prereže celotno 'steno'), kjer sva sestopala po čudovito predelanemu snegu, ki je dovoljeval hitro napredovanje. Tako naju je temna noč ujela šele na Sovni glavi, ravno dovolj, da sva vsak staknila svojo buško. Z Vršiča sva se do izhodišča 'dala' prepeljati.
12.1.2005: Večerni Storžec Avta nisva uspela pritiščati do Doma, zato sva pač toliko bolj šibala proti vrhu. Sneg je bil v Petem žrelu ravno prav trd, tako da sva še dodatno pritisnila na plin. Zgoraj sva bila potem sicer dovolj zgodnja, a tako fuč, da je bila smučarija temu primerna (plužni zavoji, povsod kjer se je le dalo tako goljufati, in to s številnimi počitki ;) Pod steno naju je ujel sončni zahod. Premeteno sva se poskusila izogniti spustu po ozki poti, zato sva na snežišču pod steno prečila daleč v levo, vse do izteka (prvega) Žrela. No, to sva enkrat že naredila, a pozabila, da je prebijanje skozi goščavo ruševja/smrečja sicer bolj 'zanimivo', a tudi bolj utrudljivo. Za kazen naju je ujela noč. Prvič po plazu izpred treh let sva bila skupaj v zimskem Petem žrelu; spomini so še jasni, bolečine pozabljene...
9.1.2005: Škrnatarica iz Velikega Črlovca Zimski pristop (= smučarska smer) na Škrnatarico ali Kukovo špico poteka bolj direktno od letnega. Po strugi Velikega Črlovca do 1250+ m, levo v plitvo grapo, ki vodi proti steni Tičarice in še pod njo desno v Gulce, kjer se smer združi z letno normalko. Smučanje tako s Škrnatarice kot s Kukove špice je ocenjeno s III+. Spodaj sva se prehitro veselila stopinj, a so bile žal 'frišne' in sva predhodnike prehitela že v grapi pod Tičarico, tako da nama mestoma predirajoča skorja v Gulcah ni ušla. Razmere so bile drugače dobre, skorja zelo trda/pomrznjena in je večinoma držala. Na vrhu žlebu, ki z Gulc pripelje na glavni martuljški greben (tik pod vrh Škrnatarice), se brez najvišje točke nisva zadovoljila. V okornih pancarjih je pri plezanju sicer bolj slab občutek, a je bil sestop s pomočjo vrvi b.p. (nad skokom je nov štant za spust). Navkljub 'blagi' strmini (40°), je pomrznjen sneg zagotovil polno koncentracijo, nižje se žleb malo položi, čez spodnji skok sva pa zaradi nezalitosti skočila kar peš. V Gulcah sva izbirala direktne prehode, v grapi nad Črlovcem pa ni veliko manjkalo, da bi sestopala kar peš (že rahla skorja in ozko snežišče sta obupna kombinacija)...
8.1.2005: Špik nad Nosom (čez ostrogo Secjons) Na Nevejskem prevalu (staro slovensko ime je V žlebeh) sva pri natikanju smuči osupla nad dejstvom, da sva pse pozabila doma. Nisva se pustila motiti, cilj sva obdržala (Sedlo Buinz, nekje 2480m, med Špikom nad Nosom in Špikom nad Špranjo), le pot sva poskušala skrajšati/prilagoditi in po prvi shojeni zadevi zapustila cesto, ki vodi proti Pecolu. Stopinje so naju kmalu zapustile, midva sva čimbolj v levo sledila zasneženim potkam v nepregostem gozdu, kjer sva na stiku s cesto Pecol - Krni dol trčila ob razvaline večje stavbe, ki sva jih glede na zemljevid določila za planino Larice. Zatem je šlo z najino orientacijo in željeno smerjo vse narobe, a sva bila za 'zgrešen' pristop neverjetno bogato nagrajena. S ceste sva nekaj časa iskala primeren prehod navzgor (zelo, zelo gosto) in na bližnjem robu odvila po 'čistini', ki pa se je kmalu sprevrgla v goščavo, kamorkoli si le pogledal. Trmarila sva navzgor, se zatikala ob vejevje, plezala čez zaraščene pečine in gazila vse globlji in bolj namočen sneg. O orientaciji ni bilo govora, saj se razen drevja v najini smeri ni videlo prav nič. Pobočje se je vse bolj ožilo v sleme/greben in šele na drevesni meji sva ob pogledu na Vrh Krnega dola nejeverno dojela, da sva na grebenu, ki prek rame Secjons vodi do Škrbine Riomoz (midva sva vseskozi zmotno mislila, da sva preveč levo - torej na vznožju ostroge Piron del Larice, Macesnove vilice). Po pravici zapisano, sva na mestu obupala. Levo v željeno krnico Livinal del Buinz (normalni pristop za Sedlo Buinz) nama zaradi dolgega sestopa ni dišalo, lahko bi zaključila in odsmučala tudi v smeri Krnega dola, a naju je le premagala radovednost velikega števila ogromnih železnih branikov, ki so se vrstili proti Secjonsu, 1977m (zaščita pred plazovi, za koga in kdo neki jo je dal zgraditi?). Sam greben se je srečno izkazal za lahko prehodnega, tudi snežne razmere so se kmalu izboljšale, tako da je nadaljevanje postalo en sam užitek dolgih razgledov. Na Škrbini Riomoz sva se za hip vrnila v 'civilizacijo' (možen je tudi dostop po grapi s planine Krni dol, prav tako po prostranih pobočjih s Pecola - številne sledi so pristopile po grapi in odsmučale na drugo stran) in nadaljevala na desni strani po edinem zalitem prehodu preko pragu, ki prereže celotno pobočje med obema špikoma, okoli 2200m. Navzgor sva sledila sledem kozoroga, a naju stopinje žal niso držale, tako da sva se do vrha še lepo nagazila. Pod sedlom sva zavila levo proti Špiku nad Nosom, a se je snežni jezik tik pod vrhom, ki sva ga dosegla po lahkih skalah (10-20m), žal končal. Vršni (večerni) razgledi so bili bogato plačilo za vložen trud, za nameček je bila tudi smučarija nad pričakovanji. Zgornji del proti pragu sva prevozila po široko pobeljeni desni strani (od zgoraj, nekaj dni stari smučini), nad pragom sva prečila daleč v levo, kjer sva poiskala sledi 'najinega' zasneženega prehoda. Ta del je tudi edina večja težava spusta, ki bi ga ocenila s III. Pod pragom naju je sprejel še odličen 'kvazi pršič' in odvihrala sva naravnost navzdol po krnici Livinial del Buinz. Vmes so naju presenetili kozorogi (takšni kapitalci niso zelo pogosti), nižje kloža, potem pa spet pršič proti cesti Pecol - planina Krni dol. Smučine so naju pripeljale do prave planine Larice, ki z jutranjimi razvalinami seveda ni imela nič skupnega, in še naprej do ceste, po kateri sva pribrzela v nočno in megleno Nevejo. Turo močno priporočava!
6.1.2005: Iz Podna na Palec Proti Žlebu sva iz zatrepa Podna (Mlaka, Avstrijci se 'dosledno' držijo izvirnika: Märchenwiese - pravljični travnik ;) zastavila čimbolj naravnost in se v gozdu 'začuda' močno zaštrikala, tako da sva zgoraj na škrbini (Žleb, 1914m) le nemočno sprejela, da je Vrtača izpadla iz večernega programa. Na drugi (bližnji) strani proti Palcu je žal izgledalo spihano, a Palec vedno tako izgleda. Navkljub temu, morda prav zaradi tega, sem na vrh nesel smuči in norčevo upanje, ki pa me je prevaralo, saj je bil prehod okoli roba (čez gladko ploščo) kopen. Drugod se je s Palca celo dalo smučati. Na škrbini sva se borila z efektom lijaka, saj je veter tako silovito vlekel čez ožino, da sva se v Žleb morala dobesedno vreči. O obupni smučariji po predirajoči skorji nimava lepih besed, za nagrado naju je spodaj gozd še enkrat nadvse 'ljubeznivo' sprejel in izpljunil šele po dolgotrajnem prepričevanju (pred mrakom si je, če ne maraš naokoli po normalki, pametno ogledati dober prehod, drugače te čaka daljša borba z goščavo).
2.1.2005: Pod Kriško steno Da bi lahko 'uničevala' pršič, sva iskala zavetje pred 'škodljivimi' vplivi sonca, vetra in smučarjev. Pod Kriško steno je bil pršič do nedelje še povsem nedotaknjen, za utiranje smučine sva bila pa malce prepozna...
1.1.2005: Montaževa visoka planota Cesta na Pecol je tako položna, da omogoča imenitno smuško laufarijo. Po tako temeljitem ogrevanju, sva mislila, da bova kar en, dva, tri tudi na Škrbini Vrh Strmali (2201m), a naju je vse do nje varala optična zanka ogromnih razsežnosti Montaževe visoke planote. Za razvedrilo so skrbele cokle na psih, za katere nisem imel pojma, da lahko sežejo tudi čez 10cm debeline :( Brez nevarnosti pred plazovi se da s škrbine po slemenu nadaljevati še 100m višje proti Montaževemu ostenju, kjer sva vzpon zaključila. Zadovoljna z videnim (težje smučarske variante v območju Poliških Špikov se odpirajo ena za drugo) sva se po mešanici mehke/trde/predirajoče/namočene skorje 'prekopicovala' navzdol.
31.12.2004: Vrtaški vrh Nad Mojstrano začuda(?) sploh ni bilo snega. Kljub temu sem po nezveznih belih krpicah na smučeh trmaril za 'pešakom' navzgor, dokler mnogo prepozno le nisem obupal. Za leso se je snežna slika končno povsem obrnila, saj je bilo z belino vse na debelo obloženo. 'Prave' smeri nisva poznala, tako da sva na vrhu dolge čistine, ki s planine pripelje na greben, uvidela da bo nadaljevanje pač gosto. Med smrekami sva po 'taborniških variantah' (izraz je izposojen pri strokovnjaku za hribovske otroke) izplavala na obsežno vršno ravan. Najin jutranji cilj, Sleme, sva oklestila na Vrtaški vrh in odvihrala navzdol. Po čistinah je šlo prekrasno, v goščavi pa na nož. Tu in tam se nama sicer ni izšlo, a drevje ni stradalo, čeladi sta pa tudi ostali celi...
30.12.2004: Brda Nad Blejsko kočo sva sledila samotni gazi (do koče je ponavadi že takoj po sneženju avtocesta) in nad strmo stopnjo ugledala najina dobrotnika, ki sta ciljala na Lipanska vrata. Da si ne bi delali gneče, sva nadaljevala v smeri Debele peči in se na Brda vzpela z vzhoda, ravno ko sta predhodnika odsmučala navzdol ;) Pod Blejsko kočo je smučanje po potki/gazi nesmiselno, tako da sva jo urezala naravnost skozi goščavo. Mestoma je bilo precej gosto, terena nisva poznala, ena špura pa je bila urezana in te sva se na približno tudi oklenila...
29.12.2004: Trupejevo poldne - snežna pravljica Lani pomladi sva na Trupeju že bila, a je bil sneg težak in je šlo navzdol le naravnost. Tokrat so bile razmere prvinsko zimske, saj naju je spremljala z globokim pršičem na debelo ogrnjena narava. Vzpenjanje in spuščanje sta bila en sam, nedeljen estetski užitek.
28.12.2004: V objemu pršiča nad Zelenico Kolk zna bit zoprn! Pršiča na kile, a pod Zelenico nikamor ne gre, ker je strmina pač premajhna, drugod pa ni varno...
26.12.2004: Snežni metež na Viševniku Na Rudnem polju nama je v vseprevzemajoči belini užgalo, da sva 'pozabila' smuči. Nič zato, peš je bilo v zameno še bolj utrudljivo in manj zabavno... ;)
25.12.2004: Krnička gora s severa Opoldne smo (dodatek je bila Pikica) v Belski Kočni nad skupino Mrzle gore začudeno ugledali modrino neba, a nas je proti vrhu žal zagrnil oblak. Za zimski/oster dodatek je poskrbel močan veter, ki je sneg izstreljeval v oči in nam mimogrede daleč naokoli raztresel vsebino nahrbtnika, tako da smo del poti veselo ponavljali. Po snegu je pristop lepši in lažji, saj se izmaknemo 'zoprnemu' grušču.
21.12.2004: Vzhodni grapi Vrtače Levo od Osrednje grape (ta iz zatrepa Suhega Ruševja vodi naravnost na vrh) je še ena grapa (kot smučarska smer nosi ime Leva grapa, IV). Večkrat sva jo že opazovala, tokrat sva jo nameravala pobliže spoznati. Iztek grape je precej položen, potem se takoj začnejo cepiti žlebovi na vse strani, tako da je grapa hudo razvejana in posledično nepregledna. Midva sva večinoma izbirala naravnost (desno) navzgor, tja kjer so bili prehodi pač zaliti. Proti grebenu se teren le nekoliko postrmi, izstopila sva na JV grebenu, ko se le ta položi (malo pod vrhom Vrtače). V Suho ruševje sva se spustila po Osrednji grapi.
19.12.2004: Čez Kotliče na Brano V Žmavcarjih sva se razgledovala, kje sem se lani v megli potapljal v ruševju, ki brani pristop do gredine nad Kotliškim grabnom. Tokrat sva se po poti vzpela občutno višje, tako da sva ugledala čistino (čez prvi pas ruševja), ki je vodila do nekdanjega pastirskega stanu. Od ostankov sva po travah nadaljevala do drugega pasu ruševja, kjer sva se za robom brez večje ruševnate nevšečnosti spustila v grapo, ki vodi ob 'najnižji ostrogi' Turski gore. Iz grape sva prečila do iskane gredine in se po njej vzpela do njenega zaključka, kjer se odpre pogled/prehod proti Kotličem (škrbina med Tursko goro in Brano). Nadaljevanje se je iz mehkobe zelenega ostro prelilo v trdo belino in zahtevalo kremplje na nogah in v rokah. Proti škrbini sva zastavila v smeri zadnje grape (ob steni Brane) in po njej odpikala na greben, kjer se je pričelo iskanje prehodov proti obsežni vesini severno pod Brano. Markacije si pomagajo s klini in jeklenicami, midva sva si s snežnimi jeziki. V grapi, ki pada z Z grebena Brane (Boštjanca?), sva spet ugledala varovala in ob njih (jeklenice so večinoma ravno gledale iz snega) izplezala do lažjega sveta, kjer se nama je odprl pogled na Kamniško sedlo. Po normalki sva nadaljevala na vrh Brane, sestopila sva prek Kamniškega sedla na Jermanco in po cesti v maršu do Konca. Čudovito!
18.12.2004: Vrtaško Sleme Po lovski potki nad Velikim Črlovcem do prečne poti, po njej desno čez Mali Črlovec in kmalu zatem po gruščnatem jeziku v vpadnici Slemena navzgor do grebena. Zgoraj je noro pihalo, tako da sva vršnih nekaj metrov spustila, tudi mudilo se nama je (leden klanec nad Peričnikom nama je že spodaj 'ukradel' Kukovo špico, ki sva jo neprestano obiskovala le s pogledi)...
16.12.2004: Tolsta Košuta Iz meglenega mesta sva skočila na megleni vrh (za dolgi dve uri sva bila prepozna). Da se je Košuta vsaj malo odkupila, naju je sprejela z orkanskim vetrom...
15.12.2004: Storžič Vraga, nad Bašljem popravljajo cesto, že tako sva pozna, zavijeva nazaj in v Povlje in greeemo! V enem pekočem (težki zimski čevlji so odlične zavore ;) šusu na vrh in z njega (prek JZ grebena).
12.12.2004: Veliki Oltar Iz Vrat čez Brinovo glavo do sedla nad Šplevto, kjer sva srečno polovila vse predhodnike in z užitkom zagazila v še nedotaknjeno belino Oltarja. Na vrhu grape nad Grlom sva poskusila tako levi kot desni prehod (manj plezalski je desni, zato pa snežen) na vršno rez razglednega orjaka. V dolino sva se po ta zadnji podričala mimo bivaka in malček obžalovala, da nisva izbrala kaj bolj odmaknjenega (osem gornikov na zimskem Oltarju - gneča).
11.12.2004: Rombon iz Kluž Iz Kluž naju je skozi tunel vodila označena (sprehajalna) pot, ki sva jo na prvem levem okljuku zapustila in po neoznačeni potki (v spodnjem delu udobna mulatjera) prek 'zgodovinske' kote 1313 dosegla iztek Velikega Doliča. Po brezpotju sva v desno (proti škrbini nad Kucarjem) iskala prehode na Rombonov V/JV greben in zavila takoj v prvi žleb, ki se nama je odprl in ki nama je na 'navpičnem' travnatem izstopu nepričakovano pokazal ostre zobe. Naprej do grebena trave niso bile več tako neprijetno strme in vse bolj sva bila deležna nezastrtih razgledov (morda je pristop na greben nekoliko lažji prav s škrbine, zagotovo pa nekoliko višje iz Velikega Doliča). Greben je v nadaljevanju lahko prehoden, škrbine niso globoko zasekane in le mestoma sva si pomagala z rokami. Ko sva se takole sprehajalno že videla na vršnem delu, sva obtičala nad navpično prelomljenim skladom. Nekaj časa sva mencala nad robom, potem sva šla gledat za kozorogom, ki je z najine grebenske grbe odskakljal na naslednji vrh in spet nazaj, in nižje res našla udobno gredino... Na vrhu naju je pozdravil izjemen razgled na celotne Julijce, saj je Rombon ravno (najbolj?) prava špička blizu stičišča vzhodnega in zahodnega dela. Sestopila sva skozi Veliki Dolič (zgoraj cik-cak do škrbine nad Ubljekom, 1981m), pod koto 1313 sva izbrala odcep, ki vodi v dolino prek zgornje trdnjave Kluže. Zelo odmaknjeno, lepo!
9.12.2004: Veliki vrh (Košuta) Zimski popoldnevi, ko so dnevi kratki, doline zamegljene, vrhovi pa se kopajo v soncu, so kot nalašč za hitre in barvite večerne obiske. V četrtek smo z Matizovca prek Kofc odbrzeli (sledil nama je bordarček) na Veliki vrh v Košuti. V enem samem dahu (ura in še nekaj minut) smo pritekli na vrh, pri čemer je Pikica začuda popustila šele nad jeklenicami. Sestopili smo po edinem zveznem snežnem jeziku naravnost navzdol in pod višino Kofc nepričakovano stopili na neoznačeno pot, ki je (še) ni na zemljevidu...
7.12.2004: Večerna Begunjščica Pod Zelenico sva 'padla' v globoke stopinje, ki so vodile v zatrep Plazu nad Zelenico in jim sledila še naprej v Grapo Y (poteka levo ob Osrednji grapi). Pod grebenom so stopinje vodile v levi izstop, si kmalu premislile in greben dosegle naravnost navzgor (vmes so 'preplezale' dva lahka skalna skokca). Na vrhu sva počakala še nekaj trenutkov do škrlatnih odtenkov, preden sva se spustila po Šentancu.
5.12.2004: Ciprnik Megla in pršenje sta naju hitro odvrnila od Ponc in sva sprejela vabilo Ciprnika, ki sva ga že večkrat 'lovila'. Po nasvetu Miheliča od Doma v Planici po nemarkirani poti do stika z markacijami in za njimi na vrh. Lepo, da so bile od doma potegnjene stopinje, drugače bi se s potjo spodaj dolgo 'iskali'...
4.12.2004: Prestreljenik Na hitro sva se odločila za smuči in opoldne sva 'že' raztegnila prvi smučarski korak z Nevejskega prevala. In če sva s Prestreljenika smučala pri 10cm snega, ni vrag, da ne bi tudi tokrat, ko ga je le bistveno več. In res je bilo s samega vrha smučljivo, le po ledenem nevejskem smučišču je šlo s topimi robniki bolj na Lolek in Bolek... Do Prevale je bil vzpon ekspresen, višje naju je pa brez srenačev takoj zaustavila pretrda prečka, tako da sva smuči pospravila v nahrbtnik (po sili razmer je šlo vse v mojega, ker je bil drugi v te namene neuporaben). Trda/pomrznjena skorja je smučarja nosila, a 'težaka' ni hotela. Marijana je tako gazila naprej, kjer jo je skorja še zdržala, sem šel skoraj do kolen, kjer se je Marijani vdrlo, sem se v stopinji pogreznil proti riti... Na vrhu sva končno stopila na sonce, ki je ves ljubi dan sijalo na okoliške vrhove Montaža in Viša. Razgledi so bili veličastni, v objektiv sva jih lovila z Olympusovo 5060wz, ki premore izjemen široki kot.
28.11.2004: Kjer nama je spet tišina šepetala (Germlajt z juga) Letos sva več kot samo obsedena z 'Avčinovo' tišino sveta okoli Kanceljnov. Tam je tako lepo, da nama je težko pisati, in morda najlepše je na oblikovno najbolj zanimivem zelenem fotelju na samem vrhu Germlajta. A Germlajt se zna braniti njemu neljubih vsiljivcev, saj je z vseh strani težko pristopen. S severa je v najlažji smeri orientacijska zanka z mestom blizu trojke, z Goličice zahteva spuščanje po vrvi, prek Kanceljnov je neprimerno zahtevnejši, tudi z juga, ki je njegova najšibkejša točka, je pristop pravi labirint. In prav je tako! Od Zlatoroga mimo ovčjih stanov in do konca les, kjer se začne mestoma izjemno težko sledljiva stara lovska pot, ki preči celotno pobočje Kanceljnov - vse do markacij pod Kriškimi podi (v obratni smeri, tako sva izkusila poleti, se pustijo prehodi lažje poloviti). Kmalu/tik po prečenju grape (Mali Prosek) se pot izgubi in nadaljevanja kljub daljšemu iskanju nisva opazila (povsod tam, kjer greš lahko tudi po svoje, pot po pravilu ponikne!). Usmerila sva se naravnost navzgor (v smeri škrbine desno od Debele peči) po vse bolj izrazitem robu (na levi se kmalu izoblikuje širša grapa) in sledila bolj ali manj vidnim stečinam, ki so se višje vse bolj krepile, dokler nisva z gotovostjo stala na lovski poti, ki začne prečiti daleč v desno. Kmalu za možicem (ena pot - en možic ;) pot prečka zagruščen jezik in ponikne. Nadaljevanja nisva pretirano iskala in kar na 'divje' prečila vse naprej do roba nad Velikim Prosekom, kjer sva si obetala razjasnitev položaja (prečenje grape Veliki Prosek je nasploh najtežje in orientacijsko najbolj zahtevno mesto celotne lovske poti). Po daljšem razgledu sva določila, da sva gotovo prenizko in višje res kmalu našla izgubljeno pot, ki vodi proti ozki polički visoko nad skrajno neprijazno zasekano grapo. Pri potrgani jeklenici (izpostavljena II) sva se varovala z vrvjo in končno stopila na travnata (južna) pobočja Germlajta, kjer sva doma računala, da se bo tura šele prav pričela... Nadaljevanje po grapi naravnost navzgor kmalu preseka večji skok. Ura je bila že krepko pozna, tako da sva se oprijela najbližjega prehoda po travnatem robu na desni strani, ki se je izkazal za zelo varljivega (levo vodi ob skoku gredina, verjetno najboljša izbira; povsem na desni je bolj položen, a zaraščen greben). V spodnjem delu je bil 'najin' prehod presenetljivo strm, mestoma sva 'plezala skoraj' navpične trave, dokler se teren višje le ni malce omilil in združil s kosmatim grebenom. Levo od njega sva po travah in nagnjenih ploščah ob pol treh le pridrvela na vrh. Dnevu sva ukradla še nekaj, nama zelo dragocenih, trenutkov in odločila, da naju najkrajši sestop vodi prek Goličice, kjer sva že nižje s pričakovanjem uzrla kopno steno. Z vrha sva po strmih travah ob skalni zavesi sestopila pod škrbino in levo po prehodu prilezla na raz. Takoj naju je pričakal najtežji del (slabih 30m), prek katerega sva se ob prečenju Kanceljnov spustila po vrvi. Zaradi bližajoče teme sva poskusila brez vrvi, a pod ključnim mestom (karseda dolg, zračen razkorak v levo čez navpično, gladko ploščo z bornimi oprimki; nekje dobra III) sva dala varnosti prednost in pri navezovanju spretno izgubila vponko, ki je nepovratno odcingljala navzdol. Višje so težave bolj zmerne in na vrhu Goličice sva imela pred mrakom še celo uro prednosti, tako da sva se na Kukli namesto cestarske bajte odločila za direktno 'Kuklo express', pri Kugy-ju ulovila nemarkirano pot in cestne muke oklestila na vsega tri kilometrski Cooperjev test.
27.11.2004: Stol po plazeh Planica, Zabreška planina, Široki plaz, po njegovih (zgoraj kar strmih) travah na Čelo, Stol, sestop čez Mali Stol, Zabreški plaz, kjer sva spremljala razjasnitev, ki je prihrumela z zahoda. Vremenarji so žal malce pomešali (do/po)poldne in pri lovski opazovalnici v spodnjem delu Zabreškega plazu sva si ob preobilici najčistejše modrine zaželela, da bi se tura šele pričela... In res! Po mestoma gostem sestopu naravnost skozi hosto (deloma podrto/izruvano drevje, najhuje so jo odnesle smreke pod Širokim plazom) sva na izhodišču nejeverno opazila, da v mreži na vrhu nahrbtnika manjka jopič... Po skoraj nemogočem lovljenju smeri sestopa sva slabih 500m višje tik pred nočjo le odkrila obešalnik, kjer se je velur tako imenitno zataknil.
22.11.2004: Lubnik Še enkrat s kolesom na Lubnik, da sva posnela Lovrenško goro. 'Malce' tudi zato, da sva malega bordarčka peljala na res luštno turco. Potem nama je v 'zahvalo' (kar tako - tebi nič, meni nič) prevozil vse klance pod Lubnikom, vključno s tistim, ki se hvali, da premore mesto V7. Na grebenu, malce pod vrhom, smo obrnili, ker nismo dovolili, da bi nam vršno nošenje kolesa pokvarilo prijetne vtise. Spust je še bolj sladek od vzpona, tokrat smo ujeli tudi 'Loško pot' pod Gabrovim. Za konec je tudi Pikica popustila in silovitega klanca pod Kobilo (resda za las) ni zmogla, tako da je bil red v hiši...
21.11.2004: Vrh Krnega dola Monte Cregnedul, 2351m. Mihelič priporoča markirano pot z Nevejskega prevala do sedla Scalini, 2022m, (markacije prečijo še naprej proti koči Corsi, ki je glede na gaz tudi pozimi močno obiskana) in po brezpotju ob vzhodnem grebenu na vrh. Midva na dolgovezni prečki nisva zdržala, tudi luštna grapca naju zvabila, tako da sva nekje na 1850m odvila naravnost navzgor. Grapa se je izkazala za presenetljivo strmo in se brez cepina in derez z nama sploh ni hotela pogovarjati. Na blagem južnem grebenu in višje derez nisva več potrebovala, vršno skalnato glavo sva pa naskočila kar naravnost. Pravzaprav so zgoraj tri špice in najvišja je prav zadnja, kjer se šele odpre nezastrt pogled na ožjo Viševo skupino. Tuma za Vrh Krnega dola nasprotno navaja ime Špice v Planji (Punte Plagnis, 2411m, so glede na zemljevide in vodnike šele naslednji vrh) in omeni, da sta vrhova na italijanskem vojaškem zemljevidu zamenjana. Zmota se je žal ohranila in razširila - tako da zdaj je, kar je. Na planino Krni dol sva sestopila v območju mulatjere (lahko) in naprej po gazi do izhodišča.
20.11.2004: Kočna čez Mala vratca Letos poleti sva na Kočno pristopila po neobljudenih pobočjih naravnost z juga, bila presenečena nad skromnimi težavami in vzpon sklenila ponoviti v zimskih razmerah. Smer vzpona do škrbine nad Malimi vratci sva v soboto zastavila drugače. Takoj pri Suhadolniku sva se usmerila navzgor (prva vlaka nad kmetijo) in po redkem, strmem gozdnem pobočju dosegla kolovoz, mu sledila do potoka in višje v levo poiskala slikovit prehod čez zaporo. Nad njo sva v lahkem svetu pociljala naravnost na škrbino. Višje po manj izrazitem južnem grebenu na koto 2484m tudi v snegu ni bilo resnih težav (zemljevidi vztrajajo pri vrhu Na križu, Jezerjani pri Kokrski Kočni - kaj bo povedal nov vodnik Kamniško-Savinjskih Alp?), pogled na vršno zgradbo Kočne je pa vedno impresiven. Sestopila sva po normalki do bivaka in naprej po lovskem prehodu naravnost v Suhi dol. Zadnjič nama je nagajala megla, tokrat z orientacijo ni bilo težav, le gornika, ki sva ju srečala nižje, sta omenjala jeklenico, ki je midva nisva našla. Kje (za vraga) je potem pravi lovski prehod? Malo nad kolovozom sva nepričakovano stopila med številne podrte smreke. Na manjšem strnjenem področju je po grobi oceni ležalo blizu sto podrtih (izruvanih!) smrek. Kako rušilen zna biti lokalno omejen sunek vetra.
16.11.2004: Lubnik Tura je opisana v vodniku Strme kolesnice, na Gorsko kolesarskih turah izboljšana z mikavnim spustom in v komentarju dodatno še z alternativnim (neasfaltnim) vzponom do Breznice pod Lubnikom. V naseljih pri Škofji Loki sva se malce lovila, nad Zmincem je šlo nato zares. Po strmem makedamu sva pripeljala mimo izjemno slikovite lokacije cerkve Sv. Lovrenca (na ozkem grebenu, pod vrhom Lovrenške gore), višje prekmalu zavila na asfalt in po njem nadaljevala do sedla, 800m, kjer se glavne težave prično. Prvi klanci služijo ogrevanju, potem se kratki odseki silovito poganjajo navzgor. Vožnja je toliko težja, ker je podlaga precej kamnita, a vendarle se da prav vse klance (razen enega kratkega, prekamnitega odseka) do zadnje izravnave pod grebenom zvoziti. Vmes sem na neprikrito presenečenje uspel zvoziti klanec težavnosti V7, ki se mi sploh ni zdel strašno hud (morda je Paternu pomešal :(. Zadnjih 100m (ne veliko manj) do vrha je bila muka, saj se kolo poriva, resne vožnje je bolj za vzorec. Še spust po tem delu je bil tako tresoč, da so roke zapekle. Nižje sva odvila v smeri Malega Lubnika, 'zalutala' na številnih kolovozih pod Gabrovem in se na omenjeni izraziti serpentini za konec zaprašila v 'skrajno' strm klanec, ki se je izkazal z dobro podlago, tako da se je moral 'vdati'. Spust naprej do gradu je bil idiličen.
14.11.2004: Goličica Pristop na vrh (od cestarske bajte) je bil proti pričakovanju presenetljivo lahko prehoden. Podrta prečka v spodnjem delu ni bila nič bolj sitna kot poleti, pot je bila kljub snegu (a ob pomoči dobrega poznavanja smeri) dovolj sledljiva, tako da smo se za kratko lovili le enkrat (malo pred sedlom pod Debelo pečjo), na vrhu snežena strmina za cepin ni bila prehuda/pretrda in tudi veter je besnel le na trenutke. Daljšega je imel na vrhu, tako da smo takoj dvignili sidro...
13.11.2004: Mala Pišnica Od Jasne po lovski poti proti Vitrancu, a sva si še pod vrhom Velikega Vratnika premislila in sledila prečni potki v levo, ki nekje na dobrih 1400m preči pobočja nad Malo Pišnico. V začetku lagoden sprehod se je sčasoma vse bolj kompliciral, dokler nisva imela resnega opravka z vse bolj podrtimi mesti, kjer je voda odnesla marsikatero prečko čez vse bolj številne grape. Očitno pot že dolgo ni vzdrževana, saj so tudi varovala v sila slabem stanju (če sploh so). Za dodatno popestritev je vseskozi skrbelo listje (pod snegom), tako da sva neprestano 'počivala' na tleh. Po dolgem času (s katerim sva bila hudo na tesnem) se je pot le obrnila navzdol proti strugi Male Pišnice, a je bila vse slabše sledljiva in sva v spodnjem delu do struge ubrala na divje. Po/ob strugi sva iskala pot, ki naj bi naju glede na zemljevid popeljala nazaj na izhodišče, in jo našla šele tik ob prvem jezu, kjer pot zavije levo in po izohipsi nadaljuje vse višje nad potokom. Na razcepu (nadaljevanje v isti smeri je zaradi uničene poti uradno zaprto - enaka tabla, ki naju je vseskozi po malem morila, stoji tudi na drugem koncu in sva jo 'občudovala' že pri vzponu) sva zavila desno navzdol in poskušala slediti poti, ki pa jo je v spodnjem delu odneslo, tako da sva šla do struge za nosom (pravzaprav sva sledila stečinam). V mraku sva se poigrala še s številnimi prečkanji potoka (ristanc po skalah) in 'razpoloženo' ugotavljala, da štiriurnega sprehoda po 'vodi' nista prestala ne gore-tex ne 3mm debelo usnje...
7.11.2004: Pobočja nad Veliko Pišn'co Med tednom sva si v grapi (nad glavnimi težavami), malo pod škrbino Vrh nad Rudo - Frdamane police, 'zabeležila' lahek prehod na JZ greben Vrha nad Rudo. Po prehodu bi lahko sestopila, za vzpon sva imela ogledano gredino, ki s prečne PP vzporedno z grebenom Stržiča vodi navzgor. V Kačjem grabnu sva sledila PP v levo do vpadnice Stržiča in iskala prehode v ruševju v desno navzgor. Pod ostenjem sva šele opazila, da je željena gredina od Stržiča ločena z globokim žlebom. Vrnitev nama ni dišala, saj naju je takoj zapeljala ozka in izpostavljena laštica. Bolj se je laštica bližala žlebu, bolj divja je postajala, in prav na koncu, ko sem se že videl v žlebu, se je trebuh tako močno izbočil, da sem odstopil (ni bilo možnega dobrega varovanja). Da bi se vrnila navzdol in direktno s PP vstopila v žleb, sva bila prelena, tako sva šla pogledat na levo stran grebena Stržiča, kjer sva se v nenadnem sneženju z vse bolj gosto meglo izgubljala na gredinah... Nazaj proti Kačjemu grabnu se v megli začuda sploh nisva lovila, čeprav je en M glasno izražal 'nedvome' o najinem izgubljenem položaju. Ko sva se pretolkla do markacij, se je megla razkadila v visoko oblačnost, najina lenoba je pa ostala. Sprehodila sva se malce navzgor in poiskala PP, ki vodi proti Lipnemu grabnu (nad varovali, možic, potka je v začetku komaj sledljiva). Pri razgledni klopci sva s spustom nadaljevala po lovski potki, ki se vije desno ob Lipnem grabnu. Prav ta lovska pot simbolizira razvpite zložne okljuke jagrov, saj so tu tako izjemno položni, da lahko le ugibaš, ali sestopaš ali ne...
6.11.2004: Namočen Viševnik Če med Zlato vodo in Plesiščem zaradi blata in mokre trave 'uživaško kar naprej počivaš' na tleh, si - 'usran' - kaj pa drugega. Namesto obljubljenega snega, je bil Viševnik v soboto zvečer moker. Ne na kvadrat, na kubik...
3.11.2004: Vajnež s kolesom Sledila sva opisu ture Struška in Vajnež, ki naj bi naju (dobesedno) pripeljala zelo visoko, na samo Vajneževo sedlo. Z Jesenic po strmem asfaltu in višje po položnem makedamu do Pustega Rovta, kjer se izjemna (gorska) tura šele zares prične: Po strmih klancih na Sedlo Kočna, 1469m, je še šlo (po 'etapah'), tik nad sedlom je bilo pa 'sedenja' (lenarjenja?) konec. Začetni del (do klopce na grebenu) je za vožnjo večinoma prestrm, prečenje pod Struško pa skoraj v celoti vozno. Lepši del naju je pričakal na Belski planini in naprej do sedla Medvedjak, 1698m, kjer je sledil naporen spopad z gruščem, ki ga je bilo potrebno prečiti v celoti (zatrep Ride) in je kolesu veliko bolj neprijazen kot gojzarjem. Ko je zmanjkalo grušča, sva za 'nagrado' kolesa lahko odnesla pod sedlo pri Kamnitniku, odkoder je šlo na sedežu, seveda s krajšimi prekinitvami in ročnimi posegi, vse do Vajneževega sedla, 1972m. Številne prekinitve in padanje s 'sedla' so bile tako utrudljive, da sva kolesa na vrh Vajneža, 2102m, (za vožnjo je vršni greben prestrm) prinesla le zaradi trme (vsega skupaj naj bi bilo do vrha Vajneža okoli 1800 metrov vzpona, od tega sva le okoli 250 metrov porivala/nosila). Spustila sva se nazaj proti Kamnitniku in brez težav našla do skrite Hrašenske planine, kjer naju je do planine Stamare pričakal prvi težji del. Mesta S7, ostri okljuki na strmem pobočju, ki sva jih 'sramotno' razrešila tako, da sva na ovinkih sestopala s kolesa in ročno obračala (če ne gre s tehniko/pogumom, gre pač peš ;). Po makedamu do naslednjega razcepa (Olipova planina), potem pa sva sledila opisu v Strmih kolesnicah, saj naju Jiržijeva daljša varianta po Gajškovi poti ni privlačila (opisani blatni, razsuti in globoko zarezani kolovozi), tudi noč se je bližala. Začetek je skupen, tako da se kolovozu nikakor nisva ognila (strmo, blatno, zarezano - tu in tam je šlo le peš), še več. V mraku sva spregledala odcep za Pristavo, nadaljevala po kolovozu, spregledala še odcep Gajška (tega strogo namerno, ujela naju je noč) in po dolgi borbi na obupnem kolovozu z olajšanjem padla (vmes nekajkrat tudi s kolesa) na asfalt, 750m...
2.11.2004: Špik po SZ grebenu (čez Frdamane police) Po markacijah ob Kačjem grabnu do odcepa PP, levo po PP v graben, kjer se graben razcepi in navzgor po levem odcepu, ki vodi proti škrbini med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami. (Iz grape sva si imela namen ogledati morebitne prehode proti Vrhu nad Rudo, saj gre sestop z vrha v škrbino le po zraku, blizu 50m. Lani tako z vrha nisva našla pametnega nadaljevanja proti Frdamanim policam in sva se morala prebijati po grapi na drugi strani grebena, ki pa je bila za najin okus občutno preveč podrta.) V spodnjem delu je grapa zagruščena in položna, v zgornjem se pa močno zoži v žleb, ki ga prekinjajo trije težji skoki. Prvega sva hitro zmogla z gvozdenjem (III), drugi se pa ni dal omehčati. Do polovice je kljub mokroti še šlo, višje je bilo še bolj mokro (vibram ni kaj prida zalegel), na levi ni bilo stopov, na desni pa le do polovice, s tem da so bili tudi oprimki majhni, skok pa celo previsen. Toliko sem se dvignil, da sem ošinil situacijo nad skokom, s težavo splezal navzdol (M je podržala štango) in se lotil kavbojskih veščin (nad skokom je pripravna skala). Po slabi uri prepričevanja in prerekanja z vrvjo, nama je le uspelo, da se je ovila okoli skale, potem pa sem se varovan od zgoraj s težavo pregoljufal čez. M je za mano poskusila po levi, kjer so se oprimki izkazali za zaupanja vredne, tako da je imela nekoliko lažje delo (kljub temu IV). Zadnji skok je širši, najlažji prehod pa na desni, a je precej krušljiv (III). Nad njim se je žleb spet razširil in naju brez večjih težav dostavil na škrbino. Prav po grebenu sva lahkotno poplezavala (spodaj kratko, a podrto mesto dvojke) na vrh Frdamanih in naprej v škrbino pod Špikom. Do teme je bilo še uro in pol, meni se je pa še šibalo. Drugi M je sestopil po grušču in sam sem nadaljeval proti vršnemu SZ grebenu Špika. Za prvim škrbinskim stolpom je sledil naslednji, ki je bil pomaknjen nad steno in izven poti, potem se je greben ošilil v čudovito podrto grebensko rez, ki je samo čakala, da se zruši v globino (visela je v levo, visoko nad zrakom). Zaplezal sem se v tem divjem 'krušču', s težavo sestopil in nižje le odkril primeren obvoz tega skrajno podrtega stolpa (vstop III). Kot nalašč škrbinskih stolpov kar ni hotelo biti konec, a me niso več prevarali. Grebensko nadaljevanje do Špika je bilo začuda povsem lahko (I) in ob pol petih sem v vse bolj večernih razgledih dosegel vrh. Navzdol je šlo potem kot sam vrag in prav skupaj z nočjo sem pridivjal na cesto...
1.11.2004: Po cesti z Ljubelja na Zelenico, po brezpotju čez Vrtačo Po JV grebenu čez Malo glavo na vrh, kjer oblaki sonca za las niso odstrli, čeprav se je sonce na moč trudilo. Navzdol lahkotno po mehkih (a kar strmih) travah tik levo od Južne grape, ki je v kopnem povsem neprimerna za sestop.
30.10.2004: Mulatjera visoko nad Baško grapo Kar nekako (presneti vremenarji ;) nisva mogla verjeti v sončno soboto, ko naju je dokaj pozno le zapeljala tura na Možic in Danje na Jiržijevi gorsko kolesarski strani, kjer se nahaja cel kup odličnih idej. S Petrovega Brda sva se spustila po od obilnega deževja zalitem makedamu proti kmetiji Huba, kjer sva kmalu zavila na odlično ohranjeno mulatjero, ki je bila za vožnjo s kolesom kot ustvarjena. Vožnja po njej je bila čisti užitek, kakšnega ležernega poganjanja pa nikakor ni dopuščala. Pravzaprav sta bila strmina in teren z višino vse bolj zahtevna, midva pa vse bolj utrujena. Za nameček sva morala še enkrat ponoviti daljši klanec tik pred zadnjo orientacijsko zanko v labirintu številnih odcepov, ker sva preveč dobesedno brala opis, saj se besedilo 'kmalu pripelješ do lovske koče' v naravi spremeni v daljši in naporen vzpon (slabih 150vm) do lovske koče. Na priloženem zemljevidu je omenjeni del tudi narobe vrisan in tako naju je črv dvoma za las prehitro preglodal (le nekaj metrov naprej bi se odprl pogled na kočo), da sva se vračala gledat, kje za vraga sva zgrešila... Nadaljevanje mulatjere je še bolj mikavno, saj se nad gozdom odpirajo dolgi razgledi nad Baško grapo. Po naporni vožnji sva le pribrcala na greben, Lajnarjevo sedlo (1488m), kjer pa sva zaradi bližine noči le nemočno zaključila s turo. Na drugi (S) strani grebena sva nadaljevala proti Lajnarjevem vrhu in se po smučišču spustila na Soriško planino. Dolg in vse bolj temen spust po asfaltu (ki ga gorsko kolo naravnost sovraži) do izhodišča je bil tako neizogiben.
24.10.2004: Na Gamsovih rižah Druga etapa poti Planica - Pokljuka (Severni pristopi, Mihelič). K opisu ni veliko dodati, morda to, da se nam je najtežji del (Tine zapiše, da ni mogoče namestiti varovanja) zdel kar lahak. Začetek poti je lahko vdeti, potem so nas pa vodile markacije (žal je PP pack v lahkem svetu občutno preveč - ko gre zares, je k sreči rdečila manj) vse do grušča pod vrhom Kumljaha, kjer se Gamsove riže, in s tem glavne težave, pričnejo. Sestop in prečenje proti vrhu Na Lopi je bil verjetno še najbolj smotan del, saj je teren izpostavljen in krepko podrt. V stalnem valovanju pod previsnimi stenami smo dosegli Malo Sleme, kjer nas je v slepo nadaljevanje zapeljala shojena polička. Začetek je nemarno izpostavljen in izjemno krušljiv prehod okoli roba, nižje smo pa trčili ob skrajno podrto laštico, kjer zares ni bilo moč varovati. Po dolgem igranju z nameščanjem vrvi smo obupali, se vrnili in res našli povsem lahak original. Tako smo se bližali najtežjemu mestu, kjer pa se polica kar ni in ni 'hotela' spremeniti v laštico. Izpostavljenost je sicer narasla na skrajno, ravna polica (skoraj pločnik) pa je zanesljivo vodila proti zatrepu pod Malo in Veliko Mojstrovko. Pot PP na grušču zavije poševno navzdol, Gamsove riže se pa pod steno obrnejo visoko navzgor proti SZ grebenu MM. Iz 'firbca' smo šli za gamsi, da bi videli, zakaj sta se Uroš in Dušan (avtorja PP) odločila drugače. Na SZ greben (Tuma ga imenuje Sovatnice, sedlo med MM in Slemenom pa na zemljevidih nosi ime Slatnica - podobnost imen kar sama sprašuje, kdo se tu moti) smo stopili v škrbini pod izrazitim vršičem in ga tudi obiskali, 2116m. Tu se Gamsove riže nepreklicno končajo v prepadni steni, morda bi se iz škrbine dalo nadaljevati po strmem žlebu, a je bil globoko zasnežen. S Sovatnic smo s pomočjo lažjega plezanja sestopili kar 'nagliho' po labirintu prehodov levo od grebena in PP dosegli na grušču v zatrepu, kjer smo jo tudi zapustili. Za konec je sledil še skrit vhod do laštice, ki nas je čez navpično steno varno pripeljala pod s soncem in jesenjo ožarjenim Slemenom. Zložno smo se s slastnim čutnim užitkom vzpenjali na vrh Slemenove špice, kjer smo počakali, da se je sonce potopilo za Kotovo špico...
23.10.2004: Pihavec s Planine Zajavor V mislih sva imela prečenje Pihavca, z Luknje po stari lovski/pastirski potki na Kriške pode (111 izletov, Stritar). A se je na Planini Zajavor začelo sukati drugače, saj so se čez modrino neba iznenada zapodile številne meglice. Prečna pot se s planine zažene visoko navzgor (potka, ko jo enkrat ujamemo, je težko sledljiva) in se šele na višini dobrih 1900m zasuče v levo. Midva sva bila takrat tako globoko v megli, da sva od prečenja odstopila, saj bi bilo iskanje prehodov povsem nemogoče. Da bi se vrnila, nama pa tudi ni dišalo. Tako sva se raje odločila, da vztrajava kar naprej, naravnost navzgor na vrh Pihavca, kjer nama je upanje obljubljalo nezastrto sonce. Nadaljevanja ne moreva natančno opisati, saj sva ga bolj pretipala. Po lahkih travah sva kmalu trčila ob zelo strma pobočja in sva se jim le za kratko izmuznila v desno, kjer se je svet zaprl. Upe sva položila v polico, ki je čez 'položno steno' vodila v levo. In res, ni naju preslepila, saj naju je varno pripeljala do plitvega žlebu, po katerem sva izplezala iz megle in ujela nedopovedljivo lep razgled nad obširnim belim morjem. Tu nekje je vrh Malega Pihavca, žal bolj natančnih podatkov ne premoreva. Žleb naju je pripeljal naravnost na izrazit grebenski vrh. Malce višje se 'najin' nažagan greben združi z desnim (ki je zaključen z dolgim pomolom) in skupaj se potem poženeta vse do vrha. Vršni greben je lahak, razgledi pa za bogove in malo tudi za nas gornike. Z vrha Pihavca sva sestopila po brezpotju strmih trav naravnost na Luknjo, saj se je dala strmina v srednjem delu omiliti s številnimi vijugami. Kljub megli v spodnjem delu težav ni bilo, saj naju je teren kar sam pripeljal na markacije...
8.10.2004: Planine pod Stolom Nebogljenega bordarčka pelješ pešačit (majčkeno je res celo tudi pobordal) v Suho Ruševje, potem pa hoče še kolesarit in ga nasploh ne spraviš stran od ta zadnjega kolesa. Hmm, saj drugače bi se še kje izgubil... S parkirišča po cesti do odcepa dobrih 100m pod Valvasorjem, levo in navzgor na Potoško planino. Desno po cesti proti Valvasorju in levo za markacijami (Stol) do prvega hudega klanca (V7)(V za vzpon, S za spust), kjer sva treščila ob 'zid kamenja in korenin'. Pred padcem nazaj (s kolesom vred) zavrem in ročica mi odleti s krmila. Pa kva j'zdej to za enga vraga, a so kolesa tut sam za 'barbike'! Ne samo gorniška oprema, tudi kolesarska je pri meni bolj kratke sape. Šele letos sem zapeljal 'dol s ceste' in rezultati so plodoviti: odtrgana plastika pri ročici sprednjega menjalnika, zlomljena omenjena ročka zadnje zavore, uničena veriga, venomer 'razštelana' menjalnika in napere, da o zračnicah (4 počene), odsevnikih ter lučeh sploh ne pišem preveč, ker so 'itak' potrošna roba. Pedala, zadnji menjalnik in sedež so pa za oko že prav neprijetno 'prebutani'. Dosti pritožb, jih nikjer ne sprejemajo in če sva nameravala naprej, naju noč ne bo čakala! Po klančku sva pač porinila in se v dolgi, prijetno barvno-razgledni prečki luštno zapeljala skozi Žirovniško, Zabreško in Doslovško planino. Od Doslovške planine proti Tinčkovi koči je vodnik (Strme kolesnice) napovedal veliko izpostavljenost z mesti S6. A ni bilo tako hudo, le kak meter tu in tam sva sestopila peš (visoki koreninasti pragovi; z eno samo zavoro nisem niti poskusil peljati), izpostavljenost je pa bolj stvar navade. Od Tinčka po gladkem makedamu do izhodišča je šlo za konec kar prehitro...
5.10.2004: Vzhodna pobočja Dobrče Avtor vodnika (spet Marko Paternu, Strme kolesnice) svetuje vzpon po vzhodnem pobočju do Koče na Dobrči in spust čez Bistriško planino (prav tako vzhodno pobočje). Do Brezij pri Tržiču po asfaltu in desno navzgor, kjer je podlaga kmalu prešla na makedam, do Bistriške planine. Kolovoz naprej je bil vedno bolj strm, na ostrem desnem ovinku (levo manj izrazit odcep za Breško goro) se je pa vlaka postavila krepko pokonci. Za 'pomoč' so skrbeli še grušč, ki ga je bilo odločno preveč, tako da sva dihala na škrge, cepala s kolesa ter lovila sapo. Strm klanec vse do Lešanske planine (na zemljevidu te vlake ni) ni preveč popuščal. Vsega skupaj je bilo 200m višine in je drugače povsem vozno (V6), le vprašanje je, če kdo to tudi neprekinjeno zvozi (za take klance bo potrebno kupiti SPD pedala). Z Lešanske planine je šlo do Koče na Dobrči bolj naravnost, a so za pestrost vseskozi skrbele korenine. Spust nazaj do Lešanske planine je bil enak vzponu, v nadaljevanju sva sledila vrisani smeri na zemljevidu (opisa se ti včasih zaradi preštevilnih detajlov kar ne ljubi brati), ki je vodila po grebenu proti Breški gori. Začetek je bil strm, a lepo vozen, potem so naju presenetili okljuki, ki so bili prav vsi utrjeni z debli. Ni nama preostalo drugega, da sva prav v vsakem ovinku ročno obrnila kolesi. Nad Breško goro sva po zgoraj omenjenemu odcepu prikolesarila nazaj na smer vzpona. Branje opisa je potem razkrilo, da je smer spusta narobe vrisana in je enaka najinemu vzponu :(. Na Bistriški planini sva lovila opisan odcep za 'gube' (S5 z mesti S6), a naju je še bolj hitro lovila noč (pri vzponu mi je razprlo/skrivilo člen na verigi, kar sem opazil šele po slabi uri 'mehaničarskega šraufanja' po kolesu in stvar proti pričakovanju razrešil z dobro merjenim udarcem kamenja), tako da sva se v mraku odločila za markacije, ki vodijo prek Planinice na Hudi grad. Luštno, a težje kot omenjenih S3-S4.
3.10.2004: Zanka okoli Begunjščice Z Ljubelja nas (spet je bil to majhen, povsem nebogljen bordarček) je takoj začel utrujati strm travnat klanec pod žičnico, katerega se je dalo prevoziti v cik-caku (V6). Pri srednji postaji smo sledili cesti v desno, ki pa je glede na nekoliko gruščnato podlago prav nemogoče strma. Sicer je povsem vozna ('huda' V6), a po vsakem daljšem delu, ko se uspeš zadržati 'v sedlu', komaj čakaš, da te zabriše na tla, kjer te čaka prepotreben počitek. Na Vrtači, kjer se cesta konča, je bilo umetnosti konec in smo kolesa na Zelenico pač nesli. Po smučišču zelo strmo navzgor (V5-V6) ter v lepem spustu do nekdanje Iskrške koče. Do (spet nekdanje) Tinčkove koče je sledil vedno bolj neprijeten, močno zagruščen kolovoz. Po makedamu do razcepa za Poljško planino (Tomčeva koča), po dolgi (za kolo močno izpostavljeni in manj vozni) prečki v levo in še dvesto metrov porivanja kolesa navzgor do zelo blatnega kolovoza (ob stiku v desno, markacije tam stavkajo), ki nas je popeljal na planino. Nadaljevanje pa večinoma klasično (Strme kolesnice) in je bilo tu že opisano. Spust čez Kališča in mimo Sv. Petra naravnost v Begunje. V Drago, strmo navzgor na Planinico in še bolj strmo do Rože. Na Preval in v idiličnem spustu po izpostavljeni Bornovi poti nazaj na izhodišče. Ljubelj - Zelenica - Tinčkova koča - Tomčeva koča (Poljška planina) - Kališča - Sv. Peter - Begunje - Draga - Planina Planinica - Preval - Bornova pot - Ljubelj. Vsega skupaj slabih 6 ur in 1700-1800m višinske razlike, od tega 300m porivanja (nošenja) kolesa. Naporno, mnogo bolj kot peš!
1.-2.10.2004: S Strme peči čez Zabuš po neprekosljivo odrezani grebenski rezi V petek popoldne je na Pecolu za dobrodošlico sicer malček rosilo, ampak 'velikih duhov to menda ne moti'. V dveh urah zmerne hoje (na tabli so začuda omenjene štiri ure in pol?) sva bila pri bivaku, ki leži na samem vrhu Strme peči, 2379m. Videla nisva nič, ker so naju vztrajno spremljale 'volhke' megle, le na vršnem grebenu naju je dražilo vse bližje grmenje. Ravno sva se dodobra razkomodila, ko je z nočjo pridivjala nevihta. Vztrajno je grmelo in še bolj pridno lilo, ko pa se je ozračje ponoči umirilo, sva zunaj 'z navdušenjem občudovala' belino vse naokrog ležeče sodre. Zjutraj se je ozračje še umilo in pričakala naju je široka modrina neba. Za 'lahko jutro' sva skočila na zahodno stran Strme peči, kjer naj bi gospodarila Jof di Goliz in Ciuc di Valisetta. Sodra na strmih travah in skalah ni bila nič kaj prijazna, ampak sonce jo je vztrajno mehčalo. Goliz sva našla v obliki manj izrazitega predvrha (zelo izpotegnjena rama, 2288m), Ciuc (čukla) pa naju je le izzivalno motril. Do njegovega vrha naju je ločil v izredno prepadne stolpe raztreskan greben, ki pada globoko v brezdanjo škrbino... S Strme peči sva sestopala v škrbino Vandul (vmes je zanimiv vrh Viene, ki razpotegnjeno leži prečno na glavni vrh - glede na vire se še niso odločili, na katero koto bi posadili ime) in si skozi vse bolj številne meglice ogledovala možne prehode s škrbine na Zabuš, 2244m. Škrbina med Strmo pečjo in Zabušem, 1986m, je nasploh zelo imenitna, 'prvopristopnik' (Findenegg) je bil tako 'očaran' nad njenim divjim videzom, da jo je poimenoval kar Peklenska vrata. V spodnjem delu nad škrbino naju je strm travnat teren povlekel povsem v levo (v megli sva bolj tipala za prehodom čez prvi večji skalnat prag), kjer sva splezala čez skok (dobra dve), nad njim pa naju je čakala neprijetno strmo nagnjena travnata polička, ki je vodila daleč v desno (verjetno je bolje že takoj spodaj pociljati v desno), kjer so bile travnate vesine in skalnati pragovi lažje prehodni. Po 'sprehajalnem' grebenu sva nadaljevala čez Zabuš, Cortissone in Vrh Strmali (le tu sva morala malce tudi poplezati, mesta I-II), kjer sva v Škrbini Vrh Strmali zopet dosegla markacije. Vseskozi je bila glavna zvezda razgledov oster in prav nemogoče razžagan Greben mečev, ki se prepadno dviga med soteskama Clapadorie in Rio Saline. Tudi glavni greben (od škrbine Vandul do Škrbine Vrh Strmali) je na levo vseskozi prepadno odsekan, na desno pa se do Pecola polagoma spuščajo obširne travnate vesine. Najbolj divje odsekan je zahodni greben Klavnih nožev (številni, previsno padajoči razi/stebri), kjer je stena mestoma v enem kosu padla 400m globoko. Že samo pogled navzdol je tako divji, da te obide slabost, saj se oči vse do dna soteske Rio Saline prav nikjer ne ustavijo. In ker očesu sledijo misli, hitre misli pa bi utegnilo spremljati tudi meso, sva se zadovoljila le z bežnimi, ukradenimi pogledi...
30.9.2004: Poljška Planina (na južnih pobočjih Begunjščice) V vse bolj jesenskem/barvnem ambientu sva si privoščila dve večerni in malce težji gorsko kolesarski turi. Po opisu v Strmih kolesnicah (Marko Paternu, tura 10) z Begunj po strmih klancih na Planino Planinico in levo do Tomčeve koče na Poljški planini. Pri spustu s Tomčeve koče naju je tik nad Kališčam presenetil daljši, izjemno razbit in strm jarek (S6), ki me je odločno zabrisal s kolesa. Od cerkve Sv. Petra sva namesto nezanimivega kolovoza poskusila s spustom naravnost na jug (markirana pot). Strm travnik pod cerkvijo je bil zelo lušten za vožnjo (S5-S6), sledilo je nekaj ostrih okljukov s sitnimi koreninami (S6, kak meter tudi peš) do razcepa, kjer sva se odločila za desnega, ki se je po desetih metrih nošnje povsem 'unesel' in naju je v idilični vožnji po singlci (S5) pripeljal točno na parkirišče v Begunjah.
29.9.2004: Na Planini Korošice (pod Košutico) Po zanimivem (vabljivem?) opisu na gorsko kolesarskem forumu po markiranem strmem kolovozu (cesti) na Planino Korošice in spust po neoznačeni lovski poti nazaj na ljubeljsko cesto. Tako kot je opisano, sva vsaj polovico vzpona porivala kolo, saj je podlaga ali povsem nemogoča (grušč) ali pa je vse skupaj prestrmo za vožnjo. Vsekakor je bilo lovljenje ravnotežja na kolesu sila kratkočasno. Vožnja, tam kjer je bila sploh mogoča, pa zelo naporna. S planine po markacijah v levo do odcepa za lovsko pot in po njej navzdol. V opisu je spust sicer ocenjen z S5 (mestoma S6), ampak kaj, ko si mesta S6 neprekinjeno sledijo eno za drugim. Zgoraj so naju ubijale preštevilne korenine, spodaj pa sva na zelo strmem pobočju prav na vsakem okljuku ročno obrnila kolo. Pretežko za naju, a se bova še vrnila (po možnosti z boljšo opremo)...
26.9.2004: Kamniti lovec Zajzera, Prašnikovo sedlo, vrh. Pot vseskozi odkriva lepe razglede na Viševo in Montaževo skupino. Žal se je sčasoma pooblačilo, tako da je razgledovanje na samem vrhu odpadlo. Tuma v Imenoslovju JA našteva številna imena v vencu Višarskih glav. Poleg glavnega vrha (Tuma za Kamnitega lovca navaja ime Pergamiten, spačenka od Pri Piramidi) naj bi še štiri glave (nad 2000m) bogatila imena: Beračnik (Z od vrha) ter Zapraške Veže glava, Višarske Veže glava in Za Klobukom glava (V od vrha). Z vrha sva brez težav sestopila po omenjenih (manj izrazitih) glavah v vzhodnem grebenu in se z zadnje kote nad 2000m spustila na markacije, ki so naju pripeljale na Svete Višarje, kjer sva začudeno stopila celo na pravcato ulico s (standardno kičastim) bazarjem. Cerkev je všečna. Po cesti sva odtekla proti Zajzeram, se je za robom naveličala in naravnost navzdol po hosti prilomastila na izhodišče. Na zemljevidu (AGO, 1:25000) je sicer vrisana nemarkirana pot, a jo je že davno prerasel 'gozd časa'.
25.9.2004: Na Bornovi poti Letos sva se s kolesom spustila po luštni (beri izpostavljeni) Bornovi poti s Prevala na Ljubelj. Tokrat smo zastavili povsem drugače. Z Ljubelja smo se kot trop divjih volkov zapodili na Bornovo pot, šibali do tunela, čofotali po njegovih temačnih jezerih, preskočili melišče, divjali po mehkih iglicah, grizli po kar strmem kolovozu in se prijetno utrujeni zaustavili na Prevalu. Čemu tak uvod? Se je zgodilo, da naju je po kolesarski turi po Bornovi poti oštel 'ljubitelj miru in užitka v hribih' in naju prepredalčkav v 'preganjalca' njemu enakih ljubiteljev. Stvar ima dolge korenine, temelji pa na dobri/slabi volji med kolesarji in planinci. Ker sva midva izkusila obe strani, bi zapisala, da sta ščepec kulture in dobre volje zadostna. Bornova pot naju je poleti s kolesom tako lepo sprejela, da sva jo sklenila obiskati tudi peš. Ko smo se v soboto odločili za Begunjščico, smo za nameček poskusili ugotoviti, kako hitri smo lahko na Bornovi peš. Tako, iz čistega veselja, da bi videli, ali smo večja nevarnost 'ljubiteljem miru in užitka v hribih' na kolesu ali na nogah? Da pa preskus ne bi bil nepošten, smo štartali na Ljubelju, tako da smo tekli navzgor (približno 300m višinske razlike). Ura na Prevalu je pričakovano? razkrila, da je tek občutno hitrejši (3:2). S Prevale po markirani potki na greben in po njem na vrh Begunjščice. Sestopili smo po Šentanskem plazu. Kopna sezona v gorah nam je že po treh mesecih mnogo prezgodaj pomahala v slovo. Na Begunjščici je padlo celo 20cm snega in se je Marijana pošteno nagazila...
19.9.2004: Čez Skutnike na greben Pelcev V mislih sva imela iskanje prehoda s Pelcev v Klonice in pristop na Kucer v Klonicah, 2161m. Zadnja Trenta, prečna pot proti Bavškemu Grintavcu, Vršac in po ostrem grebenu Skutnikov na Veliki Pelc. Ta izjemno slikovit pristop na greben Pelcev sva našla lani in se nama je tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Nekoliko naju je presenetil svež odlom na enem izmed rogljev v škrbini med Vršacem in Skutniki. Najtežje mesto grebena (ocenila sva ga s III+: kratek, a izjemno zračen raz) je bilo glede na vse, kar sva plezala letos, celo malce podcenjeno. Z Velikega Pelca sva se spustila naravnost navzdol (na drugo stran) proti Klonicam in se kmalu znašla v labirintu nad prepadno stopnjo. Prehode navzdol sva lovila krepko v levo, a sva četrt pred peto zaključila, da se nama do teme zamudno iskanje (obetalo se je tudi spuščanje po zraku) ne bo izšlo (problematičen je tudi sam prestop iz Klonic proti markirani poti, ki vodi na Škrbino za Gradom). Pohitela (kako znajo mišice peči ;) sva navzgor na Veliki Pelc in po grebenu dobesedno skočila čez Pinjo (staro ime za Pelc nad Klonicami) in pristala v Škrbini za Gradom. Pravzaprav sva bila tako hitro čez greben, da se nama kar naenkrat ni več mudilo in sva lagodno odtekla v dolino.
18.9.2004: Storžič Zapeljala sva se v Povlje, da vidiva najvišje ležeči asfalt kranjske občine (to čudo so 'ustvarili' lani in ga 'reklamirali' v časopisih). Razočaranje (beri slab makedam) se je pričelo že na okoli 750m, končalo pa dobrih 100m višje. Čudno, prečudneje! Asfaltirana cesta na Jošt (nad Kranjem) seže na sam vrh, 850m... Gor in višje po shojeni potki desno do stika z najinim najljubšim pristopom (z juga) na Storžič. 12.9.2004: Begunjščica (direktno z juga) Popoldne se je vreme počasi pokvarilo in ob spremljavi redkih kapelj sva potegnila 'prvenstveno' naravnost na vrh. Na mestu, kjer se huda strmina ceste, ki od Planine Planinice vodi proti Prevalu, konča, vodi navzgor ozka struga. Po travah ob njej, v njej (izjemno prijetno poplezavanje po odlično trdni skali, kak pragec je bil celo za I) do razcepa in potem naravnost navzgor po travah na vrh (greben sva dosegla v popolni megli lučaj desno od vrha). Po 'teku' navzgor je prijal tudi tek navzdol na Preval. Sva že kar pozabila, kako luštno je noreti po gorah. Dvanajst in večurne ture te povsem izžamejo, takale aerobna šibancija pa te prebudi...
10.-11.9.2004: Montaž iz Dunje Opis pristopa iz Dunje je moč najti v Sidartinem vodniku (Mašera, ZJA), žal se opis preveč izgublja v številnih podrobnostih, ki so tudi mestoma netočne ali celo povsem napačne. Za nameček vodnik pri takorekoč edini orientacijski zanki pristopa odpove (ključni odcep proti zasilnemu bivaku Muschi je skrajno nerazviden, saj odlično shojena pot z možici kar naprej vztrajno preči nad sotesko Clapadorie)... V petek ob treh popoldne z izhodišča. Do noči sva imela še dobre štiri ure in pol, vodnik pa do bivaka Suringar obljublja šest ur in pol. Torej bo za naju ravno prav svetlobe. Začetek odcepa poti Via Dogna je slabo označen, zato pa je sama pot na najino (in vodnikovo) presenečenje markirana (resda neuradno; rdeči krogci, puščice in možici). Prepustila sva se vodstvu, prečila prvo sotesko in že sva vstopila v najbolj divjo sotesko JA (Clapadorie, Mihelič). A glej ga šmenta, v samo sotesko nisva uspela pokukati, saj se z obeh bregov navzdol spuščajo gladko odrezane stene, pot pa se vije na obsežni gredini visoko nad njo. Prvi pelin je resda malce pogrenil, a so klavni noži (Curtissons) in greben mečev (Cresta delle Lancie) takoj poskrbeli za vse bolj divje razglede. Na lepem se je pot končala, iskala sva zgoraj, spodaj (ukradeni pogledi proti zatrepu Clapadorie), naprej in potem seveda daleč nazaj. Srečala sva kar nekaj možicev, a nobene rdeče packe. Končno sva le pustila potko na miru, enako opis in se zanesla na svoj nos. Edini možni prehod se je obetal v širokem mokrem žlebu in res sva tam našla zadnjo markacijo na gredini (glede na to, da so bile nižje številne puščice in da shojena potka in možici nadaljujejo s prečenjem, je posledično to glavna orientacijska zanka poti)(midva sva se 'izgubila' za celo uro). Višje, na vrhu žlebu, sva našla naslednjo markacijo in jim sledila do zasilnega bivaka (nasploh so markacije 'bistro' porazdeljene: spodaj jih mrgoli, višje, v težjem svetu, jih je vedno manj). Neudoben bivak ni ravno vabil, a ura je bila že pol sedmih, do Suringarja pa po opisu še dve uri in pol. Vseeno nisva veliko okolišila in se zagnala v 300m visoko Sivo steno. Najprej naju je krepko namučil vstopni rogelj (preozko za nahrbtnik in plezalca skupaj), plezanje po steni pa mestoma občutno seže čez drugo stopnjo, res pa zaradi hitenja nisva iskala najlažjih prehodov (tu in tam sva naletela na rdeče packe). Sam izstop, 50m, je obetal težje plezanje, opis v vodniku s kaminom, zajedo, previsom in še čim je bil pa povsem 'zablojen'. Zato na tem mestu še najin nasvet: plezamo lučaj levo od stika Sive in Rdeče stene (začetek celo označuje markacija). Na vrhu stene sva stopila na izjemno razgledno ploščad (verjetno je to slavni Belvedere in ne polička 50m nižje, kot piše v vodniku), kjer so se divji stolpi in previsne stene bočile vse okoli naju. Sam ambient in razgledi v svetlobi sončnega zahoda so bili neopisljivo čarobni. Hitela sva kar naprej navzgor, mimo skrivnostne Sfinge, kjer se je sonce naposled potopilo v črno morje. Petnajst do osmih sva dosegla bivak. Prav gotovo je pot iz Dunje najlepši in najbolj samoten pristop na Montaž. V soboto sva na vrh Montaža zastavila čez izzivalni Severni stolp. Po Veliki polici nazaj do vznožja ozkega žlebu, ki pada med Severnim stolpom in Montažem (Rdeča škrbina, višina žlebu je dobrih 200m). Spodaj nama je nekaj težav povzročal sneg, v srednjem delu pa mokra skala, saj je ledenica vztrajno kapljala s snega pod škrbino. V žlebu se strmi pragovi vrstijo en za drugim, a so obvladljivi in kratki (morda en malček čez III). Ko se je žleb razširil in položil (sneg), sva zavila levo v vršno steno stolpa. Na teme sva mu zlezla desno ob severnem grebenu po izrazitem žlebu (težavam sva se vedno umikala na desni, mesto II-III). Z vrha sva sestopala po zagruščenem razu proti Rdeči škrbini, kjer so se lahki prehodi presenetljivo odpirali en za drugim. Slabih 10m nad škrbino se je za najlažji sestop čez odsekan prag izkazala laštica na desni strani (strm sestop do laštice je bil krušljiv, II-III). S škrbine sva plezala v desno (do II) in Montažev vršni greben dosegla prav na mestu, kjer ga na drugi strani doseže pot skozi Findeneggov ozebnik. Z vrha sva sestopila skozi Findenegga, skočila pobožat Sfingo (brez klinov na sam vrh sicer ni šlo, ker zaradi izjemne krušljivosti ni možnosti dobrega naravnega varovanja), nadaljevala po (v spodnjem delu) izjemni ferrati Via Amalii in čez Krniško škrbino padla v Dunjo.
5.9.2004: Iz Suhega plazu na Spodnji Rokav Smer Potočnik-Tominšek, III/I-II, 700m (Slovenske stene). S parkirišča sva ciljala navzgor in zadela rob med krnico Pod Dolkom in Suhim plazom. Začetni del grebenčka je ravno toliko strm in drnast, da je nekoliko neprijeten (po opisu bi morala ciljati v krnico na levi). Višje sva se držala luštnega macesnovega grebena, dokler se pod steno ni zaključil. Tu sva spet 'padla v opisan dostop' in desno v gruščnat iztek zelo izrazite grape. Sama smer je prijetna in ni preveč zahtevna, saj nimaš občutka, da si v steni (zračnih mest ni), ker se vseskozi giblješ v območju grape, ki prereže celotno steno. Do izstopnega kamina so težave kratke (do zelo dobre II), tudi orientacija ni preveč zahtevna, saj te teren lepo vodi navzgor po najlažjih prehodih (skica v opisu je malce varljiva). V zgornjem delu smeri (do grede pod zadnjo zaporo) se pleza po sistemu žlebov. Poudarila bi, da gredo dosežemo povsem na desni (tja nas teren tudi usmeri) in nikakor ni smiselno prehitro navzgor (skica ni točna ;). Midva sva bila seveda preveč neučakana in nisva šla pogledat desno za rob. Pociljala sva kar v prvi užiten (od spodaj) prehod, ki je vodil na gredo. Nekje na sredi prehoda, kjer je bilo že hudo zabeljeno (drobljivo, blizu III), sva trčila ob trebušasto skalo. Na vrat na nos sva se navezala (v takem položaju je to zelo sitno in dolgo opravilo), zavarovala na pripravni zagozdi in po nikakršni kamenini (zlepljen pesek) z malo (beri skoraj nič) oprimki obplezala trebuh (blizu IV). Od zgoraj se je potem videlo, da bi na desni imela sprehod... Na gredo sva stopila pod izstopnim kaminom, ki je zelo izrazit in prav nič hud (najtežje mesto smeri). Bolj težaven je le kratek zgornji del (slabih 10m), ki je nekako dvojen. Prvi del premagamo z gvozdenjem (noge, hrbet; nahrbtnik je zoprna nadloga)(III, morda III+), drugi del pa je v razkoraku 'lahak'. Nad kaminom sva stopila na normalko (opis), ki vodi iz krnice V kotlu... Tik pod vrhom se je očistilo še nebo. Razgledi z vrha so bili karseda imenitni, poležavanje še bolj. Sestopanje je bilo pa zelo razvlečeno plačilo za vse luštne utrinke. Enega takega so nama pripravile (barvno izjemno zakamuflirane) snežne jerebice. Ponavadi so plašne (opaziš jih šele, ko vzletijo), tokrat...
4.9.2004: Prek Siljice na Rigljico Najlažji pristop na Rušico/Rigljico, po S grebenu s Kurjega vrha, sva spoznala lani (Severni pristopi, kratko mesto III), tokrat sva po nasvetu plezalnega vodnička iz krnice Pod Srcem zavila v najlažjo smer, ki vodi čez južno steno (Martuljek, III/I). Zelo izrazita grapa prereže celotno južno (JV) steno Siljice in Rušice iz desne proti levi. Sam iztek leži v vpadnici Siljice (1900m) in v grapo se ne vstopi direktno, temveč z desne. Pečevje na desni strani izteka kmalu postane precej neprijetno (strmo, podrto) in nepregledno (midva sva splezala čez smotano mesto slabe trojke). Po lažjem svetu na poličko, ki je vidna od spodaj (pod navpično steno) in kjer nas straši eno podrto mesto. Od blizu je stvar neprimerno bolj užitna, saj so oprimki, kjer je polička podrta, presenetljivo zanesljivi (II). Po polički naprej (malce ruševja) in v grapo je šlo potem brez težav. Na mestu, kjer sva dosegla grapo, se je le ta cepila. Levi (glavni) krak je vodil k Rušici, naravnost navzgor pa proti Siljici. Midva sva si spodaj zamislila drugače kot vodniček, da bi najprej splezala na Siljico in potem po grebenu na Rigljico in naprej na Rušico (pravzaprav sva na SV raz Siljice splezala že pred poličko po zelo strmem travnatem žlebu, a od tam ni bilo vabljivega nadaljevanja). Grapa proti Siljici je kazala 'blago lice' s strmimi pragovi. Prvi prag sva napadla lepo direktno, a se je presenetljivo močno uprl (lažji obvoz se je ponujal na desni, a sva ga namenoma prezrla). Resda ni bilo izpostavljeno, a 10m nad tlemi te tako dejstvo ne tolaži prav dosti, pa še nazaj ni bilo več umika. Nekako sem se le zbasal čez gladek previs (dobra IV) in nad njim presenečeno vpel v klin z vponko (torej tu sestopajo). Glavno grapo proti Silijici sva kmalu zapustila (grušč nama ni ležal) in nadaljevala v desno po zelo strmem in plitvem žlebu, kjer se je obetala lepša plezarija. V kompaktni skali sva tekoče in res luštno poplezavala (II-III), dokler se nad naju ni poveznil nemaren trebuh. Na pripravni zagozdi sva si uredila varovanje in v levo, ob trebuhu, študirala šibko točko, ki je vodila v lažji svet. V drugem poskusu sem se oporno le spravil čez (dobra IV; zelo težko ocenjujeva te detajle, saj so za naju mejni - morava pokukat v dolgo Nemško, da vidiva, kaj je to uradna IV ;). V lahkem svetu sva nadaljevala do večje gredine tik pod grebenom, ki naju je pripeljala nazaj v glavno grapo Siljice. Zadnjo zaporo v njej sva obvozila na levi in že sva stala na grebenu Siljice. Od jutra je bilo vreme oblačno, zdaj je začelo še deževati. Na hitro sva potegnila po kar lahkem grebenu (kakšno kratko mesto proti II) do vrha Rigljice, kjer pa je že pošteno lilo in s severa se je z gromi bližala tudi nevihta. Rušico sva seveda le ošinila z očmi in divje zgrmela po najlažji smeri navzdol (po grebenu do Kurjega vrha). Vmes sva se trikrat spustila po vrvi (15m; zadnji spust je bil dodatek, nekako sva uspela zgrešiti žleb, ki pripelje na spodnjo gredino - a glede na klin nisva bila edina). Na omenjeni gredini, ki vodi v lahak svet, se je nebo na lepem očistilo sivine in pod prijetnim soncem sva nadaljevala do škrbine pod Kurjim vrhom, po grušču do PP, na večjem gruščnatem jeziku sva PP sicer zgrešila in se spuščala po enako lepo shojeni in mehki gozdni potki v smeri Martuljka, dokler... ...nisva stopila v pekel. Dobesedno. Povsem razrita, blatna gozdarska vlaka, kaj ena vlaka, cel sistem skrajno nemarnih, širokih in globokih ran, vse naokoli pa ena sama gozdna podrtija. Nisva mogla verjeti, nisva mogla govoriti. Ob takšnem šoku se še razjeziti nisva utegnila, le strmela sva naokoli, se čudila in stokala od groze. Da bi razdejanje posnela, ni bilo misliti, pravzaprav nisva mogla misliti, le suhe solze so polzele po licih. Vlaka naju je oddaljila od pekla, misli so bile kmalu spet svobodne in naj GROM POBERE LASTNIKA! Mreža obupno podrtih kolovozov in vlak se je vsem nam v posmeh nadaljevala še vse do markacij. To so torej tiste vlake, o katerih se je pisalo lani, in to je torej gozd v osrčju TNP, ki je bil vrnjen Cerkvi (Ljubljanska nadškofija). Morda bi bilo pa bolj prav napisati: ne grom, naj VRAG POBERE TAKEGA LASTNIKA :(
28.8.2004: Kjer nama je le tišina šepetala! Trije tedni so minili, kar sva našla direkten prehod iz Mlinarice na Kanceljne in prek Prevčevega stolpa dosegla Planjo. Več časa res nisva mogla strpeti, pod mus sva morala pregledati še preostanek grebena Goličica - Planja (menda najtežjega in najlepšega pri nas). In če sva takrat splezala čez najtežje mesto, potem naju ostalo plezanje ni pretirano vznemirjalo (štirka v kaminu Velikega stolpa), zato pa so naju črvičile orientacijske zanke, trentarske težave strmih trav in izpostavljenih poličk ('kravanjevska polica trentarske šeste stopnje, tista, kjer potiskaš nahrbtnik in puško pred seboj, z nogami pa se opiraš ob zrak') ter vrag si ga vedi kako dolgi spusti po vrvi. Še enkrat sva prebrala ustrezna poglavja v Avčinovi knjigi (Kjer tišina šepeta; citati iz knjige so v narekovajih), Miheličev opis, Stritarjevo kratko poročilo (Andrej vedno zapiše celoten opis smeri v dveh, morda treh stavkih in na koncu se navadno izkaže za najbolj uporabnega, saj nič ne komplicira in se ne izgublja v neštetih detajlih) in še eno zasebno sporočilo, ki pa je bilo popolnoma brez repa in glave, nepregledno, nesledljivo ter tako strašljivo, da nama je kljub vsemu (ali prav zaradi tega?) hranilo trebušne črve. Tako, v jesenskem hladu ob pol sedmih zjutraj sva bila na izhodišču, čeprav bi takrat gladko menjala za toplo posteljo... Cestarska bajta, Kukla, podor (večji, nekaj poti je odneslo), sedlo, 'sputnik' in odprl se nama je pogled na 'dolg greben divjega stolpovja, razžagan v globoko zasekanih, skrivnostnih škrbinah'. Na vrhu sva bila globoko zbujena in povsem pripravljena na vsakovrstne težave. Po vršni rezi Goličice sva pritelovadila do rame (zanimivi skalni bloki), kjer drnast greben strmo/odprto in v enem samem skoku pade v globoko škrbino pod Germlajtom, 1966m. Počasi sva prav po razu (Mihelič svetuje levo v žleb) sestopala (plezala?) navzdol, kajti 'strašanski bi bil padec', če bi zdrsnila. Zgoraj je bilo kar hudo strmo, potem se je strmina omilila, nad grebenskim rogljem nad škrbino pa sva se čez gladke plošče na pripravnem klinu spustila po vrvi (20+ m, III). Od roglja sva škrbino dosegla po travnatem obvozu na desni strani. Na mehkih travah Germlajta sva se lahkotno dvignila na njegovo teme in iz čistega veselja skočila še na skalnato zaveso, najvišjo točko Germlajta. In 'na vrhu grebena, prav vrh značilnega pravokotnega stolpiča sva zazijala: v plitvi vdolbini je nekaj prsti, iz nje pa raste šop planik'. A lepoti se nisva dala opijaniti, niti si nisva upala, saj je ta stolpič tako nabrušen, da sva se lahko le na vse pretege držala za oprimke. Z Germlajta sva iskala poličko markirano z gamsjimi bobki, ki naj bi vodila v najbolj zasekano škrbino, 'Veliki V', 1983m, pod Velikim stolpom. Naravnost proti škrbini seveda ni bilo kruha, saj je povsem odsekano. Sestopala sva po stranskem (južnem) travnatem grebenu in res se je kmalu v levo, proti škrbini, odprla na pogled izpostavljena, a udobna polička. Oprijela sva se 'gamsje steze in poslej teh gamsic nisva zapustila vse do kraja', nižje sva prečila podrto pečevje in nepričakovano poceni sva se znašla v lahkem svetu nad škrbino. Zdaj naju je čakala glavna orientacijska zanka. Kako vdeti prehode mimo vrtoglavega Velikega stolpa, prvega vrha v masivu Kanceljnov (čezenj nikakor nisva mogla - več raztežajev močne petice)? S škrbine sva se po žlebu spustila do prve travnate poličke pod južno steno Kanceljnov (nižje je še ena, mnogo obsežnejša gredina). Iz žlebu sva prestopila na poličko, ki se je kmalu začela vse bolj izpostavljeno dvigovati, dokler se ni na lepem zaključila v gladkih ploščah. Nad nama se je dvigoval moker, odprt kamin, na desni pa navpična, travnata poklina. Vse zelo podobno kot v opisih, pa vendarle nikjer nobenega klina, nobenega možica (možicev nasploh, razen na vrhovih, ni bilo videti). Moker kamin sva takoj odpisala (najbrž to ni bil kamin v opisih, tam so zagotovo klini), poklino pustila kot možnost. Po vnovičnem pregledu terena sva zadovoljno zabrundala, saj se polička sploh ni zaključila, nikakor ne, le stopnica se je vsilila vmes. Po strmem žlebu sva splezala na kratko navzdol, kjer sva dosegla nadaljevanje poličke (tik nad spodnjo obsežno gredino z macesni). Polička se je takoj začela dvigovati in ožiti, tako da so bili vrtoglavi pogledi navzdol vse globlji. Nad vse ožjo laštico so se pričeli drenjati gladki skalnati trebuhi, tako da nama je počasi zmanjkovalo prostora in prav prešerno sva se razveselila nepričakovanega klina. Tu bova torej našla zloglasno 'kravanjevsko poličko' divjih lovcev in če kje, potem naju bo na njej čakala trentarska šestica. Nadaljevanje je bilo res precej bolj zahtevno, prvi trebuh nad poličko se je tako izbočil, da sem se že videl plaziti z nahrbtnikom pred sabo. A lepo počasi, poskusil sem po strmih travah, ki so se kot nalašč razrasle tik pod poličko. Lahkotno sem prečil tik pod poličko in se smejal (s trebuhom) trebuhu. Šale je bilo tedajci nepričakovano konec, nadaljevanje je izginilo, moral sem nazaj navzgor po povsem navpičnih travah (dva skrajno smotana potega) na poličko, še vedno pod trebuhom, pod mano pa toliko zraka, da bi lahko odjadral daleč, daleč stran. Na laštici sem imel še ravno toliko opravka s trebuhom, da sem razmišljal, če se le ne bi bilo bolj pametno že takoj splaziti pod njim. Travnata laštica me je peljala naprej, mimo še enega štrlečega, a kratkega trebuha, ki sem ga pregoljufal in se izbočil močno navzven, dokler nisem počasi svobodneje zadihal. Polička se je udobno zravnala, malček razširila in trebuhi so močno upadli. Za ovinkom sem na manjši razširitvi končno le našel pripraven rogelj za varovanje. V dnevniku se nama neprestano natipkujejo trentarske stopnje težavnosti, in če kje, na tej travnati laštici bi uporabila trentarsko štirico. Za kratko sva nadaljevala do naslednjega robu, kjer se je travnata laštica zaključila. Morda se je za skalnatim robom spet odprla, a nisva niti poskusila splaziti se okoli roba, saj naju je silovit pogled na drugi strani prikoval na mesto. Za robom se je odprl gromozanski, divje raztreskan, preluknjan in zelo strm lijak. Vse kar je bilo zgoraj (vrh Kanceljnov, Prevčev stolp, 'Hruška'), vse je padalo v ta grozljiv žleb, kamor si nikakor nisva želela vstopiti. Vrnila sva se do najinega roglja in po presenetljivo lahkem drnastem svetu splezala navzgor (gamsice) do velike smreke, ki sva jo skrajno nejeverno opazovala. Bila sva nekje na višini 2000m (+- nekaj metrov), kjer še macesni ne rastejo več, vsaj tako veliki že ne, pa sva že marsikaj prehodila. Od smreke desno navzgor še kar naprej po gamsici, čez rob in po lažjih travah na škrbino za Velikim stolpom, 2093m. Bila sva zunaj, nad nama je čakalo še dolgo travnato sleme, ki vodi na vrh Kanceljnov, tam pa sva že domača. Tako sva lahko (povsem izven najine poti čez Kanceljne) razbremenjeno odkolovratila stikati naokoli, iskati za prehodi in se nasajati na roglje Velikega stolpa. S te strani je na vrh Velikega stolpa presenetljivo lahko. Takoj nad škrbino levo po travnati gredi, gor na stranski greben in po njem čez stolpiče ('eden je v vrhu tako tanek, tako ves preluknjanj z okni, da se ga nisva upala niti dotakniti') na vrh. Nič več kot za II vse skupaj. Z vrha sva se po grebenu spuščala na drugo, zahodno stran, da bi pokukala v globoko zasekan 'Veliki V'. Po lahkem žlebu sva sestopila do manjše škrbine, nad katero se je strmo usločil našpičen stolp. Navzgor do okna (nad njim klin) in še nekaj metrov na sam vrhunec (nekje III-IV, 15m). Navzdol do okna, skozenj na drugo stran v naslednjo škrbinico in na naslednji stolp, odkoder sva končno vrtoglavo pokukala globoko navzdol v ostro zasekan 'Velik V'. Tu sva obrnila, 's stolpa, prevrtanega kot šivanka, sva se morala spustiti po vrvi', prestopila čez vrh Velikega stolpa in že sva bila spet na udobni, travnati škrbini. Na desni strani in višje prav po širokem travnatem slemenu na Kanceljne, 2213m, v škrbino pod Prevčev stolp, ponovitev zračne telovadbe in spust v mračno 'Hruško'. Do večera je bilo še daleč, Planjo od 'Hruške' sva že spoznala, zato sva iz škrbine poskusila sestopiti v Kotel, od koder sva ob prejšnjem obisku dosegla Kanceljne. Zgoraj je bilo lahko, a tako podrto, da je vse letelo navzdol. Nižje sta žleb prekinila dva kratka skoka, prvega se je dalo preplezati (III, na klinu bi se lahko tudi spustila), drugi je bil pa izpodjeden (možen obvoz na desni, III) in nad njim je prav tako čepel klin (pod skokom je žleb povsem rdeč, gladek, zapovrhu pa še grdo namočen, saj je voda kar povzela navzdol). Spustila sva se ne samo čez prag, ampak kar naprej, vse dokler nama ni na grušču pod rdečino zmanjkalo vrvi. Po Kotlu navzdol (za spremembo sva šla pogledat, če je lahek prehod zares tudi mimo okna), desno na travnat rob (stečine, shojeno) in po njem globoko navzdol, mimo okna (potka mestoma vodi skozi gosto ruševje), levo na gredino in po njej na lovsko potko nad Mlinarico. Sledila je še bližnjica naravnost v Mlinarico, ki se je, tako kot vedno, izkazala za časovno najdaljšo pot med dvema točkama... Za obiskovalce grebena (pri/s)poročava: dva kratka spusta po vrvi (Goličica, Prevčev stolp) in štiri raztežaje z varovanjem (pod Germlajtom, na laštici pod Velikim stolpom in dva v Prevčevemu stolpu). Več, če je potrebno, manj, če je glava čista. Klini niso potrebni, če seveda ne zgrešimo najlažje smeri, kar pa se lahko hitro primeri. Gromozansko čustveno izživeta tura, ki sem jo tako željeno čakal res dolgo časa in me je na koncu temeljito izpraznila.
10.8.2004: Z Macesnovca po SV grebenu na Rjavino Na Rjavino je po SV grebenu prvi priplezal (kdo bi drug) Albin Roessel, po celotnem grebenu z Macesnovca pa Klement Jug. Nad Luknjo se je Jug bolj držal grebena, Roessel pa se je največjim težavam umaknil na južni strani (Naš alpinizem). Poznala sva pot PP iz Kota (prek Luknje peči) v Krmo in celoten greben naju je že takrat močno mikal... Iz Kota do 'vedno delujočega vodnega izvira' (Pri studencu) in kmalu (nad ruševjem!) levo po odlično shojeni potki, ki naju je pripeljala na greben JZ pod vrhom Macesnovca, 1926m (z manjšim nelagodjem sva si ogledovala navpičen raz v spodnjem/srednjem delu Dimnikov, obvoza ni bilo videti). Po skoku na vrh Macesnovca (izjemni macesnovi gaji, lepših macesnov na svetu ni ;) sva na levi strani grebena iskala prehode do škrbine pod Dimniki, 1773m. Teren (goščava) naju je usmeril levo, stran od škrbine, in po kar sitnih prehodih (krušljivo, strmo pečevje z vegetacijo) sva splezala na greben nekje 50m nad škrbino. Na desni strani sva nadaljevala do višjega pragu, ki sva ga pretentala po zelo izpostavljeni travnati polički na levi strani (najbolj smotano mesto). Po strmem rušju in lahkem žlebu sva spet stala na grebenu tik pod od daleč grozečim razom, ki se je od blizu povsem omilil in na desni strani ponudil čisto 'lahak' prehod. Višje težav do Dimnikov nisva več srečala. Vse skupaj od škrbine precej trentarsko, do III. Z vrha se težavni rezi v škrbini med Dimniki in Luknjo pečjo umaknemo na levi, lahki travnati strani. Naju so že ob prvem obisku zamikali ostri stolpi nad oknom in z vrvjo se jim tokrat nisva prav nič pustila strašiti. Roglje sva naskočila naravnost in se prav po vrsti nasajala na ostrice. Stolpiči in rogljiči so hudo našpičeni in še bolj podrti, najbolj siten je bil celo malček previsen sestop z neke krušljive cigare (dobra III), ki pa je drugemu eMu dovolila lažji obvoz na levi. Drugače plezanje na rezi seže do III. Prek Luknje peči sva ponovila vajo od predlani in iz Luknje po grebenu sledila poti PP, dokler ta pod previsi ne začne prečiti daleč v levo (proti Temenu). Tu naju je žal dokončno zagrnila megla, tako da sva se raje odločila za zahtevnejši greben, kot da bi iskala lažje prehode pod njim. Nekaj metrov še po PP v levo in po lahki gredini nazaj na greben, na desno stran ter strmo navzgor na greben in višje po ali desno ob njem navzgor, kjer naju je na manjšem stolpu nepričakovano zaustavila najbolj ostro zasekana škrbina celotnega grebena. Obvoza ni bilo nobenega, no skoraj nobenega. Pozorno sva si ogledala zelo izpostavljeno laštico na desni strani, ki pa je bila s strmim žlebom, ki pada s škrbine, za nekaj metrov 'grobo' prekinjena in nama ni ponujala prav nobenega vabila (celo grozila nama je). Pogledala sva v opis (Naš alpinizem), ki je povsem nesledljiv, in sklepala, da jo je Jug ubral prav po omenjeni laštici. Malce sva jo še 'študirala', potem sva šla 'po pameti' prav po grebenu. Našla sva klin, se spustila nekaj metrov v škrbino (dalo bi se splezati, III), prečila do pokline med škrbinsko skalo in steno (dva klina), po poklini navpično na raz, par metrov navzgor, zelo težak prestop v desno (krušljivo) na manjši rob in še 'podrt' poteg navzgor proti grebenu, kjer je bilo težav konec (10m, nekje IV-). Do vrha sva potem prečila dva velika grebenska stolpa (oba okoli 30m spusta, najbolj izrazita stolpa med Luknjo in Rjavino): s prvega sestopila po grebenu, na drugi stolp iz škrbine zastavila z leve, z drugega prav tako sestopila po grebenu in s škrbine prečila v levo in strmo navzgor (slaba III) ter po lahkem grebenu na vrh Rjavine (v škrbino med prvim in drugim stolpom pripelje lažja, Roesslova varianta)...
8.8.2004: Po brezpotju čez Dobrčo Parkirišče pod Tominčevim slapom, naravnost navzgor po strmem gozdnem pobočju na Medvedjek, po grebenu (shojeno, gozdarske oznake) na Črni vrh in naprej proti Dobrči. Višje nas je presenetilo ruševje (in dež za dodatek), tako da smo se umaknili grebenu in se vseskozi vzpenjali tik pod njim (stečine). Na 'zrak' smo stopili na SV vrhu Dobrče, 1635m (Šentanski vrh), ki je meter višji od markiranega. S sedelca med vrhovoma po gozdu proti SZ na markirano pot Dobrča - Begunjščica in do sedla Vrh Luž, kjer smo iskali neoznačeno pot vrisano na zemljevidu, ki naj bi nas pripeljala na izhodišče. Zgoraj smo sledili zelo slabi 'potki' in nepričakovano padli na 'skrajno smotan' kolovoz in nižje po makedamu dosegli vikende, kjer so nas napačno usmerili proti Tominčevemu slapu ;( Sledili smo cesti daleč v levo, se je naveličali in se po prijetnem gozdu spustili 'nagliho' navzdol, padli na potko in cesto dosegli malo pod izhodiščem. Potrudili smo se še nekaj minut do slikovitega Tominčevega slapu (18m).
7.8.2004: Iz Mlinarice na Kanceljne (in 'po nesreči' čez Prevčev stolp) Na Kanceljne je težko priti, a prav tja si želiva. Za celotno grebensko prečenje od Goličice do Planje še nisva pripravljena (menda najtežji/najslikovitejši greben Julijcev), tako sva poskusila s pristopom na Kanceljne s severa (opisov seveda ni nobenih?). Greben ni samo težko prehoden in zamotan. Enako zapleteno je tudi poimenovanje grebenskih vrhov. Na zemljevidih je vse, vsaj kar se Kanceljnov tiče, zamešano. Kanceljni so s škrbino 'Veliki V', 1983m, na zahodu ločeni od Germlajta in s škrbino imenovano 'Hruška', okoli 2150-2200m, na vzhodu ločeni od Planje. Glede na različne vire (Avčin, Mihelič, Prle, Tuma) in najin pregled nad grebenom z 'vseh koncev in krajev' sva si sestavila svoj, upava da točen, mozaik. Zadnji in najvišji stolp v Kanceljnih se po Avčinu imenuje Prevčev stolp, 2228m (in ne kota 2213m na zemljevidih). Kota 2213m pred Prevčevim stolpom so tako Kanceljni (vrh dolgega travnatega slemena, na zemljevidih so Kanceljni na koti 2133m) in najbolj nabrušen stolp celotnega grebena (tega se pri prečenju obvozi na jugu), 2133m, je Veliki stolp (Avčin). Velika krnica S pod Kanceljni in Z pod Planjo se po Tumi imenuje Kotel(?). Prav tja sva položila najine upe. In če najdeva prehode do Kotla, potem bova že nekako prilezla na Hruško ali pa kar na Kanceljne. Iz Mlinarice sva se usmerila v iztek Rjavega žlebu (pada s Sedla Planja) in tik pod steno stopila na lovsko potko, ki preči pod Kanceljni in Goličico. Potki sva po dolgi, udobni gredini sledila mimo ogromnega previsa, dokler se ni kmalu za njim v levo navzgor odprl lahek žleb/gredina. Tu sva pot zapustila in po vzpenjajoči gredini daleč v levo dosegla položnejši svet. Nad nama se je odprlo velikansko okno in sva seveda šla pokukat, kam neki gleda. Začudena sva vstopila v ogromno votlino (ni ravno Prisojnikovih dimenzij, a ne manjka mnogo ;), na njenem zgornjem koncu sta se bočila še dva slikovita oboka. Po desnem oknu sva izplezala ven iz votline (zelo gladka II-III, zgoraj svedrovec) in nadaljevala v isti smeri (možen obvoz po poraščenem grebenčku levo od okna, ki višje pripelje v Kotel), dokler nisva sklenila, da je potrebno pogledati, kaj se 'dogaja' nad pečinami na desni strani. Po prehodu sva izplezala v desno in se znašla v spodnjem delu krnice ter se po njej vzpela v Kotel pod Kanceljni. Levo navzgor so se bočile gladke, povsem nepristopne skalne prevese Planje, ki jih je od Prevčevega stolpa ločila na pogled odurno rdeča škrbina. Na Prevčevemu stolpu je vztrajno pelo kladivo in dolgo časa je hrumelo, da je bila pesem uslišana ter so bili trije vztrajni snubci spuščeni čez njegov navpičen Z raz. Opise te plezarije sva brala pri Avčinu (solidna V), Prletu (V) in Miheliču (V-). Kratko težavno mesto, a vendarle nama nedostopno. V tem času sva se iz Kotla po žlebu vzpela na škrbino (II) med Kanceljni ter njegovim S predvrhom, 2147m. Za imeniten razgled nad celotnim grebenom sva splezala na teme predvrha (III), a nama meglice niso bile preveč prijazne. Kladivo je počasi potihnilo, vrnila sva se v škrbino in prav po grebenu (izrazita poklina do vrha) splezala na Kanceljne (II). Iz najbolj izrazite lope na tem kratkem grebenčku je možen tudi pristop po laštici v levo (prav tako II), ki izpostavljeno vodi na glavni greben. Na Kanceljnih kar nisva mogla verjeti, da sva se takole lahkotno pregoljufala na vrh. Sestopi so v knjigah omenjeni kot težki in orientacijsko zapleteni, zdaj sva vedela drugače. Po grebenu sva šla pogledat proti Prevčevemu stolpu, da vidiva, kaj je to petica. V škrbini sva se morala navezati, da sva 'prejahala' oster mostiček in na kratko splezala do police, kjer se težka plezarija prične (rdečkast podmol). Povsod navzgor so prehod na Prevčev stolp branile navpične/previsne stene, desno navzdol je bilo pa tako izpostavljeno (odrezano), da so nama meglice uslužno zakrivale zračne razglede. Naravnost navzgor, tik desno od raza, je do divje laštice, ki pelje v levo na raz, vodila previsna poklina/poč (klini), levo od pokline je prav tako čepel klin (naravnost na laštico). Po polici sva pogledala še na izjemno zračno desno stran nad 'nemarno prevesno globino', kjer sva za robom kmalu naletela na dva klina (se stegnila navzgor in višje videla še dva). Tu se nama je zdelo mnogo bolj obetavno, morda bi celo zmogla, a kaj ko s sabo nisva imela prav nobenega opisa ;(. Bi, ne bi? Vrtela sva se sem in tja, skočila nazaj v škrbino, da si ogledava nadaljevanje, a nama jih je megla branila. Za silo se je sicer slutilo, da je zgoraj lažje in to je pretehtalo. Greva! S stojišča navzgor do klina in težko do naslednjega klina, kjer je bilo vpenjaje vrvi prava umetnost (navpično in celo malček previsno, za levo roko ni pravega oprimka, poč teče v desno, tako da telo suče ven in navzdol, v desno na zrak, na svobodo?)(le kako so zabili klin?). Sledil je najtežji prestop/poteg v desno. Dvakrat sem preveč cincal in se s krči v rokah vrnil dol na stojišče. V tretje sem poskusil s tekočim plezanjem (a mi je uspel le zelo grob, skrajno štorast približek), se potegnil v desno čez in kmalu višje vpel vrv v sumljiv klin. Nad njim sem zlezel na laštico, kjer je bilo glavnih težav konec (vsega skupaj slabih 10m, težavnost?). Po laštici zelo izpostavljeno nekaj metrov v desno in navzgor do položnega sveta (nekje III-IV). Do vrha naju je ločilo le še nekaj 'lahkega šodra' (do III). Da bi s Kanceljnov splezala na Prevca si doma nisva mogla niti misliti, in če dva taka nealpinistična abrveznika (šodrovca po domače, pa še brez kladiva in klinov) prosto splezata čez, potem to ne more biti petica. Ali pač, ve kdo bolje? Na vrhu sva si dala duška in zasluženo uživala v dolgem počitku. Žal so vetrovi v meglicah le tu in tam ustvarili razgledna okna. A kaj zato, midva sva bila v nama tako željenih nebesih, tam 'kjer le tišina šepeta'. Z vrha sva sestopala po sitnem, strmem drnastem svetu, ki se v Hruško lomi v previsnih pečinah. Po vrvi (klin, 10m, dobra III) sva priletela v škrbino in si njene prevesne stene dodobra nagledala. V desno sva lahkotno izplezala na Planjino streho ter po grebenu in poličkah na levi in desni dosegla Z vrh Planje, kjer naju je grmenje vzpodbodlo naprej na markirano Planjo in v teku na izhodišče. Dež nama je prijazno prizanesel. 'Kok je lepo gor'! Zdaj naju čaka cel greben od Goličice. Morda pa ne še celoten, mogoče še kakšen skrit kotiček prej. Tako bo dalj časa trajalo ;)
6.8.2004: Kočna čez Mala vratca Od Suhadolnika v Suhi dol, po prvem izrazitem kolovozu v levo in do konca. Po komaj sledljivi potki prečno naprej v isti smeri, čez Skedoven potok in vse do JZ gozdnega grebena Malih vratc. Po rebru navzgor (večinoma sledljiva potka) na vrh. Pot je zelo lepo prehodna (macesnov gozd sega visoko ;), šele malo pod vrhom nas ošvrkne ruševje (10m borbe, potem še malce več nizkega ruševja prav po grebenu; lahko se mu tudi umaknemo na levi strani grebena) in na koncu preplezamo še nekaj lahkih pečin in strmih trav. Sestopila sva po razu v škrbino (kamin, neizpostavljena II) in nadaljevala tik desno od grebena (lahko), ki naju je pripeljal na vrh Na križu (nekdanja Kokrska Kočna), 2484m. Sestopila sva do bivaka in poskusila ujeti lovsko pot, ki pripelje od Suhega dola. V megli se prav dosti ne vidi, pa še pot je bila presenetljivo slabo sledljiva (potko sva imela le vrisano na fotki ;( in ni čudno, da sva se kmalu znašla nad prepadnimi skoki. Tipala sva navzdol in po daljšem 'bluzenju' le našla gamsico, ki naju je dostavila pod prag. Nižje sva se spuščala v desno navzdol in ulovila manjšo grapo ter v njej našla veliko rdečo packo (lovska pot?). Shojen obvoz mimo skoka v grapi in levo navzdol na 'jutranji' kolovoz. Samotna in presenetljivo lahka tura (od daleč južno pobočje Kočne ne kaže tako milega lica). Luštno.
3.8.2004: (Manj/Ne)znana vrhova pod Jalovcem Lopa in Nad steno. Pod Jalovcem. Ne poznaš?. Nikar ju ne išči na zemljevidu. Za prvega sva ime pobrala pri alpinistih, za drugega pri Tumi. Nad steno, 2186m, je izrazita glava v JV grebenu Jalovca. Nad mestom, kjer je razcep Bavški Grintavec, Špiček, Trenta, Vršič, sva poiskala čistino med ruševjem in po kratkem gruščnatem žlebu stopila na greben. Prečila sva do dvignjenega sklada (nekakšen žleb z gamsjimi lopami) in se ob njem povzpela na položnejši vršni del (I-II). Vrh je od nadaljevanja JV grebena strmo in zelo podrto ločen z globoko škrbino (50+ m). Sestopila sva nazaj in pod skladom prečila v levo do škrbine (možic) in se po zagruščeni grapi spustila na melišča pod Jalovško škrbino (tik nad 'tlemi' nekaj metrov II-III)(bližnjica z Jalovške škrbine proti Špičku). Lopa, 2267m, je zelo izrazit (posebno iz Tamarja) vrh med Jalovško škrbino in Šitami. Po mestoma izredno živem grušču sva se vzpela na škrbino med Lopo in Šitami, 2200- m. Nadaljevanje je izgledalo kar sitno, zato sva se spustila nazaj nekaj 10m, ven iz žlebu in po lahki gredini prečila do roba, se splazila okoli robu in še naprej čez 'potoček' grušča v lahak svet. Po njem na greben in desno na najvišjo točko (I). Z vrha sva užila bližnji pogled na jalovčevo kegljišče, na drugi strani se je vzpenjal navpičen zid do Mojstrovk. Bližajoča nevihta naju je žal prehitro pregnala navzdol. Se je kdo vprašal, zakaj so na označenih potkah markacije ena za drugo, v neposredni bližini odcepov pa ni nobene, kaj šele da bi bili odcepi označeni. Problem naju je zabaval nad in pod lovsko kočo, kjer so na kupu štiri taka križišča ;)
1.8.2004: Z Jermance naravnost proti Brani Sprejela sva Stritarjevo 'povabilo' direktnega, južnega pristopa na Brano (ZZZ! brezpotje, uradno I-II). Stanje po desetih letih ni bistveno drugačno; le prečna pot v Konec ni več tako dobro shojena, odcep navzgor dobrih 10m kasneje je še vedno skoraj neopazen in belih trakcev ni več. Vsaj midva jih nisva videla (višje je nekaj prijaznih možicev), zato pa veliko požganih dreves in ruševja ('lepi trakci lepo gorijo', lanski požar). Nad lovskim štantom se travnato/gozdnato pobočje izjemno postrmi, tako da sva z rokami veliko grebla po požganih tleh. Proti vrhu najstrmejšega dela naju je ujela popoldanska nevihta, midva pa navzdol nisva več mogla (brez vrvi ;(. Počakala sva, da se je ozračje umirilo/zjasnilo, močno potegnila proti Kaptanski glavi, 1943m, in kljub temu, da je bilo ruševje (p)ožgano, je bilo prebijanje skozenj še bolj 'nataknjena muka'. Pod vrhom sva zavila levo v slikovito škrbino Butara (Ali si dec ali pa butara!; preberi, kaj ima Malešič povedati o gorskih imenih v kamniškem koncu), se na drugi strani spustila v Bobnarjev plaz in po njem vzpela na škrbino Za Butaro med Brano in Kaptansko glavo. Mehke zelenice Za Blekom so žal odpadle, saj so naju na lepem zagrnili črni oblaki. Odneslo naju je na Kaptansko glavo in po vzhodnem grebenu (uradno precenjen s III/II; kljub temu da sva bila že trikrat na grebenu, naju je v vršnem delu spodnesla orientacija) sva v eni uri prinorela na izhodišče. Dež in veter sta naju vseskozi dodobra mikastila, na srečo je zagrmelo šele na Jermanci. Kljub temu da je lovski pristop na Brano ocenjen z manjšo težavnostjo kot vzhodni greben, je vendarle občutno bolj zahteven.
31.7.2004: Rokavski greben Odkar sva prvič vstopila v ostrorobi svet Rokavov naju je zamikal nama takrat nedosegljiv, kot žaga narezan greben. Opis grebena sva poiskala v Slovenskih stenah, a prav najtežjemu delu od Visokega Rokava do Škrlatice je v vodniku odmerjenega najmanj prostora. Svet naj bi bil tako zgoščeno nazobčan in zamotan, da se vseh prehodov niti ne da opisati. Najboljši nasvet je menda dober nos. Obljubljene so težave do III. stopnje, ampak vsi vemo, kako je z obljubami v resnici... Vrata, Brinova glava, Oltar in še nekaj grebenskih rogljev do strmo spuščajočega raza, ki sva jih brez težav pre(pod)kobalila. Levo navzdol po žlebu do izrazitejše gredine, ki je vodila točno v škrbino pod masivom Visokega Rokava. V škrbino, malce navzgor in po zagruščeni polici (prav vse police so zagruščene in bolj ali manj podrte) daleč v desno čez več sitnih (jasno da podrtih) žlebov proti kaminu, ki naj bi naju b.p. (II-III) dostavil na lažji greben proti vrhu VR. Kamin sva določila, ampak pred nama se je odprl lahak prehod na greben in sva ga šla malce? pogledat. Zadnji metri do grebena so bili III (tu sva se navezala na vrv), za kazen sva morala še sestopiti v zarezano škrbino (da nisva edina neučakana, je pričal klin za spust), kamor bi naju pripeljal pravi kamin. Do vrha VR je šlo potem po grebenu. Končno se je divja tura lahko pričela. Pred nama so se izzivalno bočili trije veliki stolpi (2631m, 2651m, 2647m) pred vršno zgradbo Škrlatice, našpičenih rogljev je bilo pa kot ježevih bodic. 'Zapodila' sva se navzdol po grebenu do prve vmesne škrbinice (prezirljivo ošinila klin za spust po razu; bližnjica), se spustila desno navzdol po 'lahkem' žlebu (lahkih stvari na grebenu v resnici ni, ampak nekatere so pa le lažje), dokler se v levo ni izoblikovala polička, ki naju je dostavila tik nad cigare, ki so kar najbolj čudne skalnate spake (najnižja škrbina med VR in Š). Tik pod Financarji sva prečila po polički na levi strani (nad Kotlom), potem pa nisva strpela spodaj, prerinila sva se navzgor na zrak in se lepo nasadila na roglju nad cigarami. Spustila sva se v desno (nad Veliko Dnino) do poličke, spet prečila in spet skočila navzgor pogledat, kje se nahajava, in se nasadila na naslednji rogelj (zanka za spust; nisva edina 'slalomista' ;). Dol z grebena na drugo stran do poličke, tokrat malce več po njej, pa sva spet samo malce potipala po kaminu navzgor in se še enkrat nasadila na špičast rogelj. Zdaj sva imela vrtoglavega slaloma za nekaj časa zadosti in sva prav po grebenu čez roglje pritelovadila na prvi večji grebenski stolp (če se držiš poličke pod cigarami dovolj dolgo časa in navzgor splezaš po ravno pravšnjem kaminu, dosežeš greben na vrhu stolpa). Sestop do naslednje škrbine sta ovirala dva velika roglja. Prvega sva obvozila na levi, drugega pa sva zastavila po desni, kjer sva malo pod grebenom zagledala zelo obetavno poličko (še en slalom bova že zvozila ;). Polička je bila v začetku udobna in vzorno vodoravna, potem se je nemarno zagruščila, še bolj grdo nagnila v desno nad vrtoglavo previsno steno (oko se je ustavilo na snežišču v Veliki Dnini), oprimki so se spremenili v podrt zmazek in za nameček se je vse skupaj vedno bolj strmo spuščalo proti škrbini. Vmes sva 'ponucala' pripraven rogelj za varovanje in počasi sva zlezla v škrbino, odkoder naju polička ni več mogla zares strašiti (vse police na grebenu so dar, brez njih prečenja pač ne bi bilo; nad prepadi, pod previsi, čez stebre in žlebove, nikjer se niso slepo končale). Na drugi, največji grebenski stolp sva splezala kar mimogrede, tudi spust v naslednjo škrbino je bil lahak (oboje na levi strani). Zdaj naju je pričakal najbolj nabrušen stolp celotnega grebena. Na desni gladka stena, na levi se tudi ni hotelo prav nič odpreti, pravzaprav tudi pogledati nisva mogla. Bo šlo pa po razu, če so vse poličke zatajile! Po strmi, a lepo razčlenjeni steni je bilo plezanje izjemno prijetno, tik pod vrhom sva prečila čez rob do kamina, ki je edini ponujal prehod na vrh. Kamin je bil odprt, globoko zračen in za začimbo tudi malček previsen. V razkoraku nad zrakom sem tipal nad previsom, a začuda nisem dosegel nobenega pametnega oprimka ('šafle'), od obljube ('težave ne pogledajo čez III') tako ni ostalo nič, le trenje je pomagalo do grebena (kamin je visok 8m, s težavnostjo vsaj? IV, tik pod previsom je zabit klin). Do vrha stolpa so naju ločili le še skrajno podrti, a povsem lahki metri. Na vrh in kratko naprej po grebenu v prvo škrbinico. V opisu nama SS tu 'določi' najtežji sestop na grebenu (kamin, III), a sva kamin brez večjih težav preplezala (klini za spust) in nikakor ni bil za celo III, kaj šele najtežji. Nižje sva se spuščala po izjemno smotani, zagruščeni strmini in po polički prečila v škrbino pod Škrlatico. Ne, ne še čisto! Dobrih 10m nad škrbino se je stena na najino presenečenje nenadoma prepadno zaključila, kar SS previdno zamolči?, tako da sva le morala na 'absajl' (povsod sva se mu izmaknila, tu pač ni šlo)(klini za spust). Na Škrlatico sva plezala spet po svoje (za nosom!), a naju je teren povedel v desno nazaj na raz in višje do vrha ogromne luske, ki je z mostičkom naslonjena na Škrlatico. Po (zopet) izjemni polički daleč v levo pod previsi do lahkega sveta pod križem in po grušču do njega. Greben VR-Š je bil po najini uri kar trikrat daljši od VO-VR, nič čudnega, saj je najlažjo smer težko vdeti. Pravzaprav najlažje smeri ni priporočljivo vdeti, tako se veliko več vidi. Samo časa imaš malo! Nepozaben greben in nikakor ni tako zahteven, kot se nama je ravnokar zatipkalo. Takoj bi ga šla še enkrat plezat, a sva bila naslednji dan preveč utrujena (popraskana!) in sva se šla raje nasajat na mehke zelenice.
28.7.2004: Po Lovski smeri čez Loško steno V novi izdaji Slovenske stene je opisana Lovska smer (II-III, 1000m). Mihelič smer primerja s Slovensko v Steni, a z opozorilom, da je mnogo, mnogo zahtevnejša. Smer je strašno lepa (divja, če hočeš), popolnoma samotna, orientacijsko zahtevna, veličastno izpostavljena ter tu in tam skrajno smotana. Skratka, tako kot avtor navaja: tura nama je bila napisana na kožo. Opis smeri v SS je le v grobem skiciran, a še kot tak se je izkazal za precej netočnega. Povsem zgrešiti se pa Lovske le ne da, samo občutno težje utegne biti. Ko se boš odločil za turo, boš imel spodaj nekaj dodatnih nasvetov. Prav po grebenčku, levo ob grapi Dolgi plazi, se vije sledljiva potka!, ki te pripelje v veliko krnico in višje v njej levo proti žlebu, ki pada z Velikega turna (prvi grebenski vrh na levi, v škrbini je lepo vidno dvojno okno). Na drugi strani sledi malček siten prestop čez (ne v) grapo, na levi rebri (Mesni) spet ujameš potko, kjer se višje zares zbašeš čez eno živo mejo (kratek navpičen/previsen prag z gostim ruševjem)! Prehod čez 'lepe čvrste plošče' je najbolje poiskati v desno proti vpadnici krnice in ni pametno plezati preveč levo, čeprav se prav tam zdi najlažje (midva sva sledila terenu, ki vodi nekoliko v levo, potem pa plezala vedno bolj strme/izpostavljene plošče z obilico trav - svet se nikakor ni hotel položiti - dokler nisva nekoliko zmahana prilezla do sprejemljive travnate poličke, po kateri sva se spustila/prečila v krnico v vznožju Plati; na fotki vidiš, kakšen pogled na prehod sva ujela s krnice). Na grebenu, desno od krnice, višje prekoračiš veliko razpoko/škrbino in kratko stenco nad njo, potem se moraš usmeriti nekoliko bolj desno od grebena, kjer v zelo strmem trentarskem svetu v loku dosežeš v SS opisano vrtoglavo polico (midva sva plezala na desni tik ob grebenu - skica celo usmeri na levo, kjer pa je svet 'povsem nemogoč' - in se znašla v zelo strmih travah/ploščah; prečka v desno je bila izjemno sitna, navzgor previsne pečine, dol za živo glavo ne, tako da sva prečila levo, se skrajno smotano spustila čez rob na drugo stran in navzgor splezala po strmi, gladki ter zelo izpostavljeni plošči; nekakšen odprt kamin, vse skupaj okoli IV, tu sva bila zmahana na kvadrat). Na neprekosljivi polici (možic) te pričaka celo potka!, opis nadaljevanja v SS je napačen/zamešan (pisan po dolgem? spominu), a je lahak izstop iz stene težko zgrešiti. Po polici se dobesedno nad zrakom sprehodiš v levo, dokler se v desno navzgor ne odpre lahek svet in višje po strmi gredini dosežeš še eno podobno poličko (možic), ki pa je ožja. Spet prečiš v levo, dokler se za robom kvišku ne požene netežaven izstop: 'travnat', zaprt kaminček/žleb (le čisto zgoraj je potrebno poplezati), ki te pripelje na glavni greben Loške stene. Po dobrih šestih urah sva dosegla greben med Oltarji in Briceljkom, a je bil dan še vedno mlad. Poskusila sva s pristopom na Morež z JZ (v vodnikih je omenjen le normalni pristop z V, ostalo je menda vse težka plezarija). Morež je nasploh najbolj divji, raztreskan in mogočen vrh Loške stene. 100m pod škrbino sva po izpostavljeni travnati polički prečila pod (previsnimi) pečinami do večje travnate vesine (izpostavljeno) in po njej v desno navzgor dosegla vrh, trentarska II. Z Moreža sva sestopila po grebenu (SV) prek Malega Moreža (do sem II) v Konjsko škrbino. Na MM sva se za dalj časa 'zabivakirala' in tuhtala, kako bi skočila (dobesedno) še na bližnji Votli vrh. Do škrbine naju je ločilo dobrih 30m zraka. Vrtela sva se okoli, nad previsi izpostavljeno tipala tu in tam, dokler nisva desno od vpadnice, točno v smeri proti škrbini, našla obetavno, spuščajočo in na dveh mestih pretrgano laštico, ki sva jo s pomočjo varovanja od zgoraj z velikim veseljem tudi 'ponucala' (III) ter na licu mesta ugotovila, da je Votli vrh dobesedno votel, tudi večje okno mu kuka pod temenom. Pogled nazaj na Morež je bila čudovita nagrada. Zdaj naju je pa že lovila noč, tako da sva tudi midva morala loviti pripravno bližnjico (poskusila sva s prečenjem tik pod vrhovi/stenami) do sedla Čez Brežice. Nekako se nama ni(je?) izšlo, malce bolj sva zato pritisnila po markacijah do Koritnice in se do teme sprehodila do izhodišča. Lepo, lepše, Loška stena ;)
26.7.2004: Planine Košute V Medvodje in po makedamu do parkirišča pod Dolgo njivo. Po bolj razritem in strmem kolovozu s slabo podlago sva z vmesnimi padci (in presenetljivo malo potiskanja kolesa) pritišala na Planino Spodnja Dolga njiva. Sledila je izjemno luštna vožnja po mehki preprogi iglic, ki jo je le tu in tam prekinilo gruščnato mesto, previsoka korenina ali prestrm pragec. Zadnji klanec pred Tegoško planino je bil za naju povsem nevozen, a je bil zato spust na Pungrat lep. Po cesti do Planine Šije, spust po kolovozu do Ilovice in naprej na Kofce, kjer sva malček čarala s spustom do ceste, ki vodi v Jelendol. Zgoraj sva ujela razrit kolovoz, a kmalu stopila s kolesa in se po potki na kratko spustila do širšega kolovoza, ki naju je pripeljal na cesto na sedlu pod Robičem in po njej v Jelendol. Izjemno luštno!
25.7.2004: Najnar štant 'Nekoč', ko sva se preganjala le po markacijah, sva se na Korošici odločila, da sestopiva direktno v dolino. Na zemljevidu je bila ena črna črtkana črta (neoznačena potka), spodaj celo dve. Hiter sestop po 'bližnjici' je potem trajal (skupaj z vsemi zgrešeni odcepi, goščavo, prepadnimi skoki v divji grapi, navpičnim gozdom z 'ostrim' lubjem, izpostavljenimi/podrtimi pečinami,..., do odrešilnih klinov v gladkem Skoku) polne štiri ure, čisto do noči. Še enkrat sva kasneje poskusila od spodaj, a sva šla vse do Petkovih njiv povsem drugje, tako da naju je vedno zanimalo, kje gredo 'uradna brezpotja'? Do slapu Orličje in levo po ZELO strmem (shojeno!) gozdnem prehodu tik ob slapu do Kamendola (uradno gre desno). Tu spet po potki in čez strugo do Skoka v Železnem grabnu. En del 'odprave' čez Skok (gladko, naježeno s klini), drugi levo naokoli in čez po kratkem strmem gozdnem prehodu. Višje iskanje sestopne smeri v desno, čez Najnar štant (zelo težko opazen odcep). Nadaljevanje po vedno bolj shojeni potki do votline (navzgor čez pragec, to je pravi odcep iz Železnega grabna, nazaj navzdol čez pragec) in kmalu do razcepa. Po zgornjem kraku na imenitno razgledno poličko, po njej prekmalu na travno ramo, čez rob in navzdol proti markirani poti s Presedljaja (odcep je nad mestom, kjer markirana pot zavije čez manjše rebro: številni balvani).
24.7.2004: Brezpotja pod Rokavi Vreme ni glih zgledov, da bo dolg zdržov, tko da sva šla z Vrat mal gor pod špice na špancir. Ta pru sva hotla v krnico Pod Dolkom, sam je v gozd težka orientacija, tko da sva kr naravnost gor prtišala pod ene pečine. Mal sva še tišala čez strme frate v levo, da pogledava, ke sva. Sam se ni nč vidl, tko da sva prec hudo v levo prečla do ta velke grape, globok zasute s snegom. Malce sva se še igrala po snegu navzgor do skokov in glede na vse, kar sva videla, sva sklepala, da sva najbrž v zatrepu krnice Pod Dolkom in da grapa pada iz krnice V Kotlu. Spustila sva se do izteka grape, prečila nazaj proti vzhodu ter odločila, da prek vmesnega grebenčka doseževa Suhi plaz. Ampak ta grebenček se je le odmikal od naju, tudi trave so bile vedno bolj strme, številni vmesni robovi pa zgledno izpostavljeni. Kmalu je začelo še deževati, bliskalo se je pa na srečo le v najinih glavah. Ne, spodaj nisva bila Pod Dolkom ampak v Suhem plazu in v grapi pod steno Spodnjega Rokava, torej se vzpenjava na JV greben Spodnjega Rokava, nekam v smeri Kališča, 1901m. Nazaj nama po mokrih travah in precej zapleteni 'vijugi' (spodaj je potrebno vdeti edino pametno gredino v Suhi plaz) ni dišalo, tako da sva čakala na kak užiten sestop s Kališča v smeri melišč pod Šplevto (Na pragu). In res, prav na glavnem grebenskem robu (Kališče) se je v goščavi prikazala zgledno shojena potka, ki naju je b.p. dostavila pod pečine. Še prečka čez goščavo do vznožja 'Materhorna' in že sva se dričala...
21.7.2004: SZ greben Planjave Imela sva opis smeri (Plezalni vodnik, Kamniška Bistrica), a je bil povsem nepotreben (da ne zapišem nepregleden). Stolpov in rogljev je namreč ogromno, številni prehodi pa se lepo odpirajo zdaj na eni, zdaj na drugi strani, večinoma pa se pleza prav po grebenu. Smer je ocenjena z II, 400m, posamezna mesta pa sežejo proti III (najtežje/izpostavljeno mesto pričaka kmalu po vstopu: žlambor na levi strani grebena, klini). Skala je večinoma dobra, izpostavljenost pa zmerna. Lušten grebenček. Z Vilic (sedlo med glavnima vrhovoma) sva sestopila naravnost na Planjavske zelenice in s sedla Na Movzini ujela potko, ki se spušča po/ob grapi Za Vratam (izsekani prehodi v ruševju; na desni strani grape). Pri lovskem stojišču nama je potka ušla v desno čez Macesnovec proti Pastirjem, glede na opis (Plezalni vodnik, Repov kot) pa bi se moral en krak še naprej spuščati v Repov kot. Midva sva jo tako ubrala kar naravnost po suhi strugi navzdol, kjer naju je nižje presenetil navpičen skok. Klin za spust in 'načeto' rušje v desno sta nama pokazala, da nisva bila edina, ki sva izgubila nit. Odločila sva se za rušje (smotano!) in desno na robu stopila na 'avtocesto', ki naju je dostavila v Repov kot.
19.7.2004: 'Kjer tišina šepeta' V Avčinovi knjigi je največ presežnikov namenjenih prav svetu Kanceljnov. Lovci so tod potegnili številne divje potke in midva sva se zagnala na stezico, ki na južni strani preči vsa pobočja od Planje do Goličice. Prvi del poti od lovske koče (s poti na Kriške pode) do prehoda čez grapi, ki padata s škrbin med Kanceljni, Velikim stolpom in Germlajtom (grapi se tu združita) je lepo pregleden in sledljiv (tu in tam kak siten prestop, kakšna potrgana in še več uporabnih jeklenic). Na drugi strani grape sva se vzpenjala po široki, strmi in krušljivi gredini, ki vodi v smeri proti Čelu, 1741m, in skoraj spregledala odcep poti v levo, ki naju je pripeljal na prvo od dveh razglednih ram (čudovito luštni in na obeh se pot temeljito udre v tla...). Prečila sva travnata pobočja v smeri vratolomne grape (Veliki Presek), ki pada s škrbine med Germlajtom in Goličico. Sledil je IZJEMNO slikovit prehod čez svet, kjer za to ne bi stavila niti 'beliča'. Na lepo travnato polico nad globoko prepadnimi pečinami naju je srečno usmerila jeklenica. Po polici sva stopila na široke trate pod Germlajtom (pot tu ponikne) in z zanimanjem (pravzaprav z nelagodnostjo) opazovala grapo, ki se je pod nama lomila v previsnih pečinah. Na drugi strani je kraljevala navpična stena, primerna macesnova gredina pa je bila žal pod njo in do nje je bilo veliko zraka. Ni nama preostalo drugega, kot da sva nad skokom prečila proti ostenju Goličice in čakala nasmeške. In res, na drugi strani naju je spet pozdravila jeklenica, v 'navpični steni' pa se je 'čudežno' izoblikovala ozka laštica. Prehod preko laštice je daleč najtežji del poti, ključna jeklenica na najbolj izpostavljenem/podrtem delu pa žal neuporabna. Na srečo sta klina zanesljiva, tako da se je dalo z vrvjo odlično varovati. Polička naju je pripeljala na drugo razgledno ramo in čez rob sva že lahko kukala v Trento. Potki sva sledila v desno vedno bolj navzdol (vmes se še malček zažene desno v pečine), dokler nisva prečila grape med Debelo pečjo in Goličico. Tu sva pot za kratko izgubila in sva jo kar po grapi urezala navzdol, nižje prečila levo na rob, spet ujela potko, ki pa naju je kmalu vodila v desno čez grapo in takoj zatem čez potoček (Mali Presek) in daleč v desno do 'tropov ovac'. Po potki sva se spuščala skozi številne lese in v dolino sestopila tik ob odcepu ceste, ki vodi v Zadnjico. Vse bolj pozabljena lovska potka je neopisljivo lepa, s številnimi skritimi biseri. Eden od njih je hudo samoten vrh Glave pod Planjo, 2006m, ki je z ostro in hudo tanko žago pripet na široko streho Planje. Midva sva ta biser iskala z lovske potke. Na 'primernem' mestu sva odvila navzgor po grapi, ki pada (JZ) izza Glave pod Planjo. Tu in tam sva malce poplezala, premerila kako strmo travo in gladko skalo ter iskala prehode levo in desno. Vršnih 100m 'stene' do škrbine pod vrhom sva zastavila tik levo od vpadnice (levo od manj izrazitega robu, desno od lope), višje prestopila čez rob in nadaljevala naravnost na škrbino (trentarska tretja stopnja) odkoder je bilo desno do vrha še nekaj lažjih metrov. Razgled z vrha je DIVJI!, pod nama je bilo z vseh strani 'ohogromno' zraka, na drugi strani pa navpično odrezana, široka stena, ki pada s Planjine strehe (Ogledalo). Se vprašam, odkod nam tolikšna naklonjenost? Smo je vredni? Prosim, še! ;)
17.7.2004: Z Vratc po S grebenu na Rateške Ponce V začetnem delu markirane poti v Tamar sva lovila neoznačeno potko, ki vodi proti Vratcam (zemljevid KG)(škrbina med Visoko in Malo Ponco). V zmešnjavi kolovozov sva usekala naravnost in se na gruščnatem/rušnatem jeziku na desni strani spotaknila ob rdeče krogce PP. Z veseljem sva jim sledila (prehod preko krušljivih pečin je zavarovan) do Ovčje strani, 1760m, in odvila po slabše uhojeni potki desno na Vratca, 1844m. Spodnji grebenski stolpi proti Visoki Ponci so naju od daleč sicer strašili, a sva 'morala' poskusiti prav z Vratc (na greben je možen lahak pristop na široki, dvoglavi četrti stolp). Stena se s škrbine takoj postavi pokonci, skala je slaba, težave pa resne. Plezala sva ob razu na desni strani (mimo okna) in na greben stopila tik pod vrhom prvega stolpa, katerega vrh (1960m) je skrajno ostra grebenska rez. Nabadala sva se čez spodsekane/zašiljene roglje in 'lahak' (raje preberi siten) sestop v škrbino našla po laštici na desni strani. Plezanje na prvi stolp je konstantna in izpostavljena trojka, mestoma tudi več. Najtežje mesto je krušljiv in strm/previsen vstop (z malo oprimki, a še ti niso bili vsi zdravi) v ozek kamin malo pod vrhom. Po prvih raztežajih sva samo še čakala, kje bova s prvega stolpa lahko ušla navzdol, saj je drugi stolp od spodaj grozil še veliko hujše... A se je zasukalo (dobesedno) drugače. Drugi stolp namreč sploh ni grebenski in nadaljevanje vse do najvišje točke Ponc je bilo nadvse prijetno poplezavanje z nekaj zelo zračnimi in strmimi mesti (lepo plezanje, do III). Po grebenu sva prečila proti navpični steni zgornjih stolpov (zadnji stolpič, 2098m, je spet malce bolj nabrušen in tik pod temenom mu čepita dva macesna). Na zgornje (na videz nepristopne) stolpe sva splezala z desne. S škrbine po travnati polički do uravnave pod večjo lopo/votlino in desno navzgor na stranski greben in po razu na glavni greben (2224m). V začetku je rez še lepo zašiljena, do vrha Visoke Ponce pa se greben povsem umiri.
16.7.2004: SZ greben Kočne SZ greben je izredno razgledna in luštna tura. Eden lepših grebenov v K-S Alpah. Tokrat sva imela v načrtu, da se čim več goščave na grebenu od Velikega vrha 'zamudi'. Spodnji del enak pristopu v Povnovo, po grušču navzgor (malček v desno) do vznožja grebenske 'stene' in z desne proti levi po kar lahkih prehodih na greben (levo od Lipove peči). Pristop je sicer močno podrt in spodaj nad najožjim delom melišča precej zlizan/gladek, se pa grebenskemu rušju močno izmaknemo.
14.7.2004: Kramarica Kramarjeva smer (IV, I-III, 600m) se pa že spodobi, če je Storžič hišna gora. Težave naju kljub štirki niso skrbele, saj je prav vstopni raztežaj najtežje mesto. In če prideva čez, sva že na vrhu... Prišla, splezala in se vprašala: ali je Kramarica precenjena ali imava midva napačno težavnostno lestvico? Vstopni raztežaj je za štiri izredno lahak in še izpostavljen ni (midva podobna mesta oceniva s III). Do bivaka sva se več ali manj držala opisa (Slovenske stene), višje sva pa očitno plezala po svoje. Strmega vstopnega kamina (III) nad bivakom nisva našla, zapori sva se kot v opisu umaknila v desno, potem sva pa kar nadaljevala po travah in skalah prijetno navzgor in greben dosegla dva/tri kuclje zahodno od vrha. Lepa, nepretežka smer. Kot nalašč za nas 'šodrovce'!
11.7.2004: Večerni Viševnik 'Po dežju posije sonce'. Tudi v nedeljo je ;)
10.7.2004: Stol čez Orličje Orličje (Orgelše) je brezpotni JV greben Stola. Še preden nemarkirana pot v Zagonu preči čez potok, sva odvila levo in na 'divje' (situacija je od spodaj povsem nepregledna) iskala pristop na greben. Vse bolj 'navpično' pobočje naju je kmalu dostavilo na izjemno ostro in strmo gozdno rebro. Nadaljevala sva po njem, dokler se grebenček na lepem ni zaključil in po travni gredini v desno sva pristopila na široko razvejano Orličje (mimogrede sva odkrila Scabioso Stola ;). Greben Orličja je mešanica trav/skal in je izjemno lepo prehoden (spominja na JV greben Vrtače), pravega plezanja tu ni. Zgoraj se greben zoži (rama, 2139m) in se prav na vrhu Meli zlije z vršnim pobočjem Stola. Sestopila sva po široki, zagruščeni grapi, ki se ob Orličju spušča direktno proti Tinčkovi koči (JV od Malega Stola). Zgoraj je sestop malce motilo 'grobo' melišče (Prešernovo kočo so obnovili po vojni, ostanki prejšnje se najdejo prav tu ;( , spodaj pa goščava (najprej sva se ji umaknila v levo in potem v desno). Zelo prijeten in samoten pristop na Stol. Poskusi!
8.7.2004: Severni raz Velikega kupa Pristop na Veliki kup sva našla lani. Svet je tu izjemno pester in lep, tokrat sva si pogledala še spodnji (lažji) del grebena. Iz krnice do izrazite rame je greben bolj trentarske narave (težave proti III). Obvoz na levi naju je priključil na že znano nadaljevanje, ki pa je bilo bolj podrto kot v spominu (težave na razu silijo krepko čez III).
7.7.2004: Vrtača iz Suhega ruševja Pristop na Vrtačo po kar težkem (močno podrt, II-III) SV razu in sestop po brezpotnem JV grebenu čez Malo glavo. S sabo smo imeli 'čisto majhnega, nebogljenega bordarčka', in da se nam ne bi kam odpeljal, smo ga prav luštno navezali na štrik...
4.7.2004: Z Velikega Špičja po grebenu na Plaski Vogel Komarča je varna, Dvojno jezero spet enojno, pot globoko pod vodo, nad kočo ni več divjega smetišča in pot na Veliko Špičje je še daljša kot v spominu. Lepo. Greben Veliko Špičje - Plaski Vogel sva imela že nekaj časa 'na spisku'. Od daleč je videti nekaj (4) navpičnih zarez: 'Ladja' lepo prisekana na obeh straneh in po en spodsekan in drugi navpično odrezan pomol. Z vrha do kote 2331m, kjer se v levo odcepi stranski greben Brd, težav ni. Zob v najgloblji škrbini sva obvila na levi in prek vmesnega vrha dosegla Ladjo. Na krmo se ni dalo kar naravnost, a sva lep prehod našla na levi (precej sitna 'trentarska' polička pripelje do lažjega sveta), sestop s premca v levo zamaknjeno/zarezano škrbino je bil pa presenetljivo 'lahak' (žleb pripelje do zelo izpostavljene poličke, ki preči v levo čez rob - shojeno!). Nadaljevala sva mimo večjega okna, splezala čez stenco in ko sva se že videla na Vrhu Labrja, 2326m, sva obtičala na močno spodsekanem pomolu (3m dolg in 5m globok skok bi bil ravno pravšnji ;). Obvoz sva iskala na levi strani in 10m pod vrhom našla pripraven žleb, po katerem sva se na vrvi spustila v zasekano grapo, ki pada s škrbine. Greben od Vrha Labrja se je proti Plaskemu Voglu precej umiril, tako da sva le še ugibala, kakšno presenečenja nama bo pripravila zadnja zareza. Zaustavil naju je 20m visok pomol, jasno da brez kratkega obvoza in tudi brez pripravnega roglja za spust 'po zraku'. Tako sva opravila daljši obvoz (malce sva se vrnila in poiskala začetek izpostavljene/strme travnate gredine, ki naju je pripeljala do vznožja pečin in se nato po grapi vzpela navzgor na škrbino) in še nekaj kratkih metrov naprej na vrh Plaskega Vogla. Na grebenu Plazjanskih lop se nama prav nikamor ni mudilo, ves čas sva se prav uživaško razgledovala levo in desno, kukala tu in tam, se vrtela okoli okna... Na vrhu nama je tako presenečen pogled na uro dopovedal, da je do trde teme le štiri ure. Najkrajši se nama je zdel sestop prek Komne, kombinacija rušja in škrapelj naravnost v smeri Velikih Vrat naju je pa vzpodbodla, da sva se odločila za malček daljšo varianto s prečenjem Vršaca in Čela. S Škrbine po shojeni in lahki polički na desni strani grebena na Vršac (nič težje od normalke z Malih Vrat, vodniki o tem pristopu modro molčijo), sestop na Mala Vrata in po desni strani grebena na Čelo. Sestopila sva po dolinici desno od Glave za bajto, kjer sva se po snegu podričala skoraj do potke pod Velikimi Vrati in tekla in tekla, malce hodila ter še kar naprej tekla, ('Hudiča, kje je ta Komna!') še več hodila navzgor, potem se je pa vleklo kot težke meglice in ko sva se že videla pri koči, se je Komna še enkrat raztegnila. Prav do teme je trajalo, da sva se v Savici lahko osvežila. Trinajst ur je dolga ;)
3.7.2004: Bavški Grintavec po južnem grebenu Nad Lemovjem, na višini 1200m, kjer pot prične prečiti v levo proti planini Nad Sočo, sva se odpovedala 'dolgočasju' in sva nadaljevala naravnost navzgor po strmih travah v smeri iz doline zelo izrazite Kravje glave, 1820m (začetek južnega grebena Bavškega Grintavca). Nekaj časa sva se vzpenjala levo od žlebu, ki pada z omenjenega vrha, ga prečila in z vzponom nadaljevala na desni po prehodih navzgor. Izredno strmo mesto pod vrhom sva naskočila čisto na levi, kjer sva plezala malodane navpične trave, ki so naju pripeljale na travnat greben med Kravjo glavo in Kolom, 1924m. Zelo zahteven, zato pa čudovit pristop na greben (res zoprn je zadnji daljši 'navpičen' travnat prehod, strmo je bilo pa povsod, navzdol za živo glavo ne bi šla ;). Po grebenu sva se vzpela čez travnat Kol, 'zamenjala' podlago za skalo in po grebenu prečila čez Male, 2026m, in Velike, 2166m, Muzce in nadaljevala do vršne rame (Škodela, 2331m), kjer se priključi greben, ki pada proti Trentskemu Pelcu. Sam greben je lahak, plezalne težave se začnejo šele nad Muzci in ne pogledajo čez I. stopnjo. Zelo razgleden pristop. Sestopila sva po JZ grebenu čez Mali Grintavec, Vrh Brda in imela v načrtu še nadaljevanje do vrha Pri banderi, 1974m, a naju je zaustavil trebuh. Resda ne skalnat, a v moji notranjosti je bil prav tak trd občutek. Že v pristopu me je precej mučil, tako sem si z vrha vzel tri dolge počitke in še sem komajda prilezel na Vrh Brda. Res za 'crknt', ampak dokler se lahko plazim, se bom tudi plazil in nikakor ne bom klical reševalcev. Po travnatem pobočju sva tako sestopala naravnost proti planini, nepričakovano zabredla v goščavo in še bolj 'nepričakovano' se je zmehčal tudi trebušček...
1.7.2004: Bornova pot na Begunjščici Kolesarjenje 'od Jošta do Jelovice' ni ravno gorniško doživetje, povsem nasprotno pa velja za (med mtbjevci) zelo opevano/obiskano pot tržiških baronov. Tura naj bi bila kar zahtevna: tako vzpon do Rožce, še bolj pa izpostavljen spust po Bornovi poti. Ni, da ne bi zgrabila! Iz Tržiča v Begunje, Draga, planina Planinica, izvir Rože, Preval, Bornova pot, Ljubelj in nazaj v Tržič. Vzpon iz Drage do Planinice je bil kljub mokri podlagi lahak, nadaljevanje do Rože pa je bolj zahtevno, saj konkretna strmina vse do najvišje točke nikakor ne popusti. Tik pod Prevalom sva v levo ujela nemarkirano pot, ki se je kmalu spremenila v izjemno 'singlco', ki v blagem spustu preči vzhodno pobočje Begunjščice. Pot je za kolo kar zračna: izpostavljeno preči gozdove, pečine (daljša mesta zavarovana z jeklenicami), sitno melišče, skoči čez nekaj kratkih mostičkov in se za vrhunec zapelje skozi dolg predor z razglednim oknom. Tura je povsem upravičeno na visokem glasu. Vzpon do Rožce je prav simpatičen in sem ga brez težav zvozil. Spust po Bornovi pa je čisti posladek in je kljub izpostavljenosti povsod lepo vozen, le tu in tam sem moral kolo dvigniti čez večje skale/korenine in ga potisniti čez začetek melišča in še kakšno krajše mesto... Manjši M je sicer malce jamral, a v drugo zagotovo nikjer ne stopi s kolesa ;)
27.6.2004: Kalški Greben po zahodnem grebenu Ko turo priporoči 'avtoriteta brezpotij', je potrebno zgrabiti in sva šla po Habjanovih sledeh na Kalški greben po zahodnem grebenu. Opisu ni veliko dodati, bo pa vsak ponavljalec zagotovo ubiral svoje variante, predvsem v spodnjem delu pristopa. Midva sva od lovske koče sledila vlaki, dokler se ni povsem približala Z grebenu (1300-1400m)(v Neškarjevem plazu tako nisva bila, prav tako nisva opazila gozdne preže). Na prijetnem in lepo prehodnem gozdnem rebru (prav po njem teče sledljiva potka) sva se vzpela do prvih pečin, pod katerimi je potka prečila v levo do razglednega pomolčka. Potka je še kar naprej prečila (vodoravno, celo malček navzdol) in midva sva ji po sobotni izkušnji vdano sledila, dokler zares ni bilo več upa, da bo zavila navzgor. Po stečinah sva se po zelo strmem pobočju vzpela visoko na greben, kjer se je že začela ruševnata simfonija v zelenem. Višje zaporo v grebenu res lahko obidemo po gostem in neprestrmem rušju naokoli na desni strani (midva sva plezala mix skal in višje izjemno strmega in precej trhlega rušja ob žlebu), v vsakem primeru pa dosežemo prostrana ruševnata pobočja, ki se jih je najbolje lotiti prav po grebenskem robu ali tik levo ob njem. Po dolgi in naporni molži sva se le izkobacala na trdna tla ne preveč izrazitega grebena, kjer sva vse do vrha 'poplezavala' po samem robu. Prijeten zaključek brezpotnega pristopa, težave pa ne pogledajo prav veliko čez I. stopnjo. Zanimiv, raznovrsten pristop.
26.6.2004: Na samotnih južnih pobočjih Kepe Kmalu nad tunelom na cesti v dolino Belce sva se po opuščenem kolovozu spustila v široko/zaprodeno strugo Belce, ki sva jo premostila po deblu, katerega sva (en, dva, tri) vrgla čez potok in na desni tik nad jezom ulovila pot, ki naju je pripeljala na planino Belca. Višje sva se vzpenjala po izjemno prijetnem gozdnem grebenu, kjer je tu in tam moč slediti slabo vidni potki. Kmalu nad grebensko izravnavo (gozdna meja, 1500+ m) se je pot na lepem 'okrepila' in začela prečiti daleč v desno, stran od grebena. Po kratkem času sva obupala nad smerjo in se po gamsici vzpela navzgor, nazaj na JZ greben. Na grebenu sva se kar konkretno pretepala z ruševjem, pregovarjala s krušljivimi pečinami in bila za konec zaustavljena na podrtem zadnjem zobu pred vršnim pobočjem. Obvoz sva 'odkrila' nižje, na mestoma sledljivi potki na severni strani, se vzpela nazaj na greben tik nad zobom in presenečeno stopila na z motorko izsekano potko, ki se je vila med ruševjem (prav gotovo je žaga skozi goščavo priropotala s prečne potke, ki ji žal nisva zaupala). Potki sva sledila skozi rušje in višje (le komu je bilo treba razlivati še rdečilo) na vrh Kepe. Z Gubnega sva kar po grebenu hotela uloviti brezpotni sestop čez Kurjeke in potko ujela šele precej globoko pod grebenom, kateremu se povsem umakne (Kurjeki so pač kosmati ;). Tudi ta potka je izsekana, tako da ji večji del ni bilo pretežko slediti, in pripelje na grebensko koto 1666m. Po slabše sledljivi gozdni potki sva se spustila na sedlo Šija in v desno ulovila nevzdrževano lovsko pot, ki se vije visoko nad potokom Jerca, katerega strugo doseže nekaj nad izlivom v Belco. Ta del poti naju je najbolj navdušil: izjemno pestro, slikovito, pozabljeno... Na začetku je celo nekaj zarjavelih varoval, ki pa na ključnem mestu poniknejo. Prehod čez povsem podrt usek sva tako poiskala malce nižje, potem pa sva potki sledila čez številne manjše struge potočkov, ki so globoko zarezane v pobočja. Pod jaso s podrto kočo sva se spustila v široko zaprodeno strugo, ki je bila zelo prijetno prehodna, dokler si niso pričeli slediti slapiči in se je soteska povsem zožila. Po strmem travnatem bregu sva se vzpela/prečila desno navzgor in ulovila pot pri grobu, tik nad strugo Belce, kjer sva zjutraj pričela z iskanjem. Za boljšo predstavo brezpotij na južnih pobočjih Kepe je najboljše pokukati na turistični zemljevid Kranjske gore 1:30000. Potok Belca, planina Belca, JZ greben, Kepa, Gubno, Kurjeki, sedlo Šija, potok Jerca, potok Belca. Zelo luštna in pestra tura. Ves čas se gibljemo na brezpotjih (izjema je markirana pot na glavnem grebenu od Kepe do Gubnega), če sledimo potki pod JZ grebenom se tudi borbi z ruševjem povsem(?) umaknemo. Lepo, poskusi!
19.6.2004: Mangart uber alles Za 'spremembo' jutranje deževje in spet nadaljevanje vožnje proti Mangartu, ki nudi edino slovensko poletnosmučarsko door-to-door varianto. Tokrat se je z avtom dalo pripeljati do zametanega vhoda najvišjega tunela (okoli 1850 m). Na snežišču stisnjenem med Mangartom in Rateškim MM sva pod kopnim vstopom v Zimsko smer odvila na Italijansko pot in se nad jeklenicami (Italijanska pot nadaljuje v levo, kjer po dolgi in izpostavljeni prečki obvije vršni del Mangarta) v desno navzgor čez manjši rob priključila Zimski smeri, po kateri sva pristopila na vrh (uporabna varianta, kjer se umaknemo morebtnemu kopnemu/ledenemu vstopu). Na vrhu naju je presenetilo, da je v treh tednih zmanjkalo le meter snega. Tako sva se še toliko lažje odločila za spust po Italijanski poti (III+, 500m, izpostavljeno), ki je v vršnem delu sicer močno izpostavljena sončnim žarkom (predvsem med tednom, ko naju ni na obisku ;) Vijuganje po gnilcu je bilo karseda imenitno, le za večjo pozornost je tu in tam vršna plast izpod smuči močno splazila in odbučala v globino. Smuči sva le za kratko snela kmalu pod vrhom (prestop čez kopen rob), na koncu dolge izpostavljene prečnice je bilo potrebno nekaj metrov 'poštamfati' tudi navzgor, jeklenicam sva se pa ravno še ognila po ozkem snežnem pasu na levi. Pod Zimsko sva morala prečiti še čez globoko/široko drčo in že sva po veselcu odvijugala v konto pod sedlom in naprej, z manjšo prekinitvijo, vse do ceste pred tunelom.
13.6.2004: Nad Vadinami Dež je začel padati v soboto zvečer in v nedeljo zvečer ob pol osmih na severni strani Grintovcev zagotovo še ni ponehal... Popoldne sva skočila na eno krajšo/bližnjo turo in v dežju sva ob pol štirih še upala, da enkrat proti večeru mora pa vendar nehati. A naju je deževje vztrajno spremljalo po Slovenski na Vadine, navzgor pod steno, kjer se je iz babjega pšena razvilo sneženje, na dolgi prečki do Ledenika pod Skuto in vse do zatrepa pod stenami Rink, 2100 m. Nov sneg se je na tleh začel bahati že malo nad Kranjsko kočo, na ledeniku ga je bilo nekaj cm, višje v zatrepu je bilo pa spodobnih 20cm (resda malce mokrega) pršiča in še vedno je snežilo. Junijski pršič sicer ni zimski, a je šlo vseeno lepo, na ledeniku je vajeti spet prevzel dež, v mokrem globokem rušju za kočo sva nemočno padala in premočena ugotavljala, da bi morala smučati po smeri pristopa, v 'smotanem' Žrelu sva ob nalivu po sveži rdeči podrtiji sestopila peš in spodaj na melišču smučarijo predčasno zaključila, kjer se sneg z drobirjem spremeni v zoprno plazovino, kakopak z drobirjem. V kratkem peš sestopu naju pa dež ni mogel več dodatno namočiti. 'Prijeten' zaključek dolge smučarske sezone ;)
12.6.2004: Slovenska grapa v Mangartu Pred šesto uro zjutraj sva na deževnem Nevejskem prevalu utonila v osvežilen spanec, dokler naju ni sredi dopoldneva priklical Mangart. Razpoloženje nama je dvignila cesta, ki naju je pripeljala skoraj 1800m visoko (zadnja serpentina pod najvišjim tunelom), tako da do snega ni bilo prav daleč. V megli sva nad Rateškim Malim Mangartom vdela v Slovensko grapo (IV+, 200m), ki niti ni klasična grapa in je bolj spominjala na 'za dva do tri ratrake' široko, enakomerno strmo in ravno pisto, ki se zaključi na rami v S(V) mejnem vršnem grebenu Mangarta (2481m ?). Grapa je bila odlično zalita, brez izrazite drče, naklonina pa nikjer ni padla pod 45° (45-50°). Na rami se je navzgor (levo pod grebenom) odprl ozek žleb, ki je bil mestoma še malenkost bolj strm. Radovednost naju je povlekla naprej, skozi dve trenutno nesmučljivi ožini do slabih 2600m, kjer je žleb zaprl nekajmetrski, malček previsni skok. Na desni sva po izpostavljeni polički izplezala ven iz žlebu, se razgledala naokoli in se zaradi pozne ure v prid smučanju po Slovenski grapi odločila za sestop (nadaljevanje proti vrhu je od tu možno tako po sosednjem žlebu na desni kot navzgor malce po skalah in nazaj v žleb nad skokom - v obeh primerih se višje takoj priključimo Zimski smeri, kjer ta doseže ramo tik pod vrhom). Snežne razmere v žlebu so bile že tako slabe, da sva se pošteno hudovala nad radovednostjo, ki naju je vlekla navzgor in nama kradla čas. Prvi previdni smučarski zavoji po precej strmi Slovenski grapi so prestali test plazenja gnilca (v takem je nizanje zavojev bolj varno/zanesljivo od drsenja, ki je pravzaprav nevarno/nemogoče početje, saj gnilec na veliki strmini ne nudi enakomerne opore in repki nekontrolirano zdrsnejo navzdol...), nižje so bile razmere samo vse boljše, tako da sva grapo z vedno večjim užitkom tekoče odsmučala. Spodaj sva na vse širšem snežišču po odlično smučljivem gnilcu odvihrala navzdol v konto pod Mangartskim sedlom, prestopila desno v plitvo grapo, ki pada točno k tunelu, a sva bila v spodnjem koncu žal za teden/dva prepozna (manjši slap). Ja prov fajn je blo spet!
6.6.2004: Huda polica Iz Zajzere do Žlebu Hude police (najdaljši ozebnik Julijskih Alp, 800 m, slabih 40°), po njem na glavni greben in desno na vrh Špika Hude police, 2420m. Na turi sva pozimi že bila, a brez smuči (kopni skoki). Tokrat je bil žleb odlično zasnežen, tako da so bili skoki v zgornjem delu lepo zaliti, strmina naju je pa presenetila. Glede na razpoložljive podatke o smeri (III) in najine izkušnje sva pričakovala nekaj čisto drugega, kar sva potem dobila... Strmina v žlebu počasi narašča, zgornjih 100m je enakomerno strmih polnih 45°, sam izstop pa vsaj 50°. Smer je glede zahtevnosti občutno težja od vseh smeri z oceno III+, zato ji veliko bolje pristoji ocena IV- (pogosto smučana Osrednja grapa v Vrtači, IV-, je precej manj zahtevna). Odsmučala sva z vrha Špika nad Hudo polico (ravno še zalito), kjer je plazilo kot za stavo, tako da sva 'skomponirala' precej plazov. Vršni metri žlebu so bili najbolj zahtevni, saj preglobok gnilec v strmini enostavno ne ponuja nobene prave opore. Nižje sva kar tekoče odsmučala skupaj s plazečim se gnilcem, ki se je cedil po številnih manjših drčah pod smučmi. Povsem v spodnjem delu je bilo pa toliko kamenja, da je o smuki težko kaj zapisati. Na potki tik nad slapovi je bilo snežne odeje konec in 'le' še dobra ura sestopa do izhodišča. Tik pod vrhom se mi je zlomila palica (presneti Tehnomat). Spet. Letos že tretja (popravljam, ČETRTA). In s polovičko je smučanje na strmini pravi užitek. A le za poznavalce ;)
5.6.2004: Na drugi strani Jalovca Nekajkrat sva že razmišljala o Loškem žlebu, ki se s škrbine med Jalovcem in Velikim Ozebnikom spušča JZ na Dolge prode. Tokrat nikakor ni bil v najinem cilju, a nama je jutranji dež v Gornjesavski dolini volan kar sam usmeril v Tamar. Na vrhu Jalovčevega ozebnika je bilo ob osmih zjutraj povsem gnilo. Vseeno sva nadaljevala navzgor na Veliki Ozebnik in se z vrha tudi spustila na smučeh (V, izpostavljeno), čeprav so bile razmere povsem nemogoče. V tako gnilih razmerah je bilo vsako drsenje nemogoče, skakanje v zavoje močno oteženo in negotovo, vsakršna prečka pa izjemno zoprna (plazenje gnilca te meče iz ravnotežja in te grabi navzdol). Nekako sva se pretolkla navzdol na Jezerca (na prečki s pomočjo cepina) in zasmučala v Loški žleb, ki premore celo dva izstopa na greben. Že v predhodnem pregledu sva se odločila za stranskega (od zgoraj gledano levi), ki je lepše smučljiv (vesina) in bolj strm (45°). Normalni izstop se je po drugi strani 'bahal' z globljo drčo in slabo zalitim prehodom. Do glavnega žlebu je bila smučarija presenetljivo prav luštna, v žlebu do Dolgih prodov pa prav tako solidna. Na prodih sva zasmučala v desno, skočila navzgor na razgledni 'kucelj' Vrh prodov, 2051m, in pokukala navzdol v Koritnico, kjer bi po normalni logiki moralo biti najino izhodišče. Sam žleb je soroden Jalovčevemu ozebniku, le da je še globlje vsekan, ožji in bolj strm. Visok je dobrih 300m, pri čemer je težji del izstop (100m, desnemu/stranskemu bi prisodila oceno IV-). Pomatrala sva se navzgor na Jezerca in po 'kuloarju' švignila nazaj v civilizacijo.
30.5.2004: Pravljični Mangart Tri leta sva sanjala, kako bova ponovno gosta v Zimski smeri Mangarta, a nekako ni bilo pravih razmer. V s snegom še bolj obilni pomladi se nama je Mangart z Belopeških jezer (27.5.2001) tako strašno dopadel, da je želja venomer tlela. Pravzaprav naju je Mangart takrat tako navdušil, da sva smer ponovila že čez tri tedne... Nad Mangartskim sedlom naju je kmalu zmotila globoko predirajoča skorja, a ko je šlo zares, je še prehitro postalo preveč trdo. Že vstopni prehod s spodnjega na zgornje, strmo snežišče nama je postregel z obilico ledu. Prehod je strm nad 50° in v najožjem delu širok ravno za smuči. Na sprednjih zobeh derez in na oklih cepinov sva zlezla čez in bolj malo gledala nazaj v vedno globlji iztek. Nad prehodom sva po bolj 'smučarskih snežnih razmerah' nadaljevala navzgor do roba, kjer se v desno odpre strma in lijakasta vesina, ki jo je potrebno prečiti v desno do Mangartovega SZ grebena. Sneg se je v lijaku prav nalašč strdil v beton, tako da pogledi navzdol v 'goltanec' niso bili preveč prijetni. Proti koncu prečke sva stopila na sonce in v mehak, moker sneg (tak ob smučanju tako 'lepo' plazi), ki naju je povedel do rame. Tokrat sva šla pogledat na drugo stran, kjer sva našla 'pravi' smučarski prehod na vršno kupolo (pravzaprav sta celo dva; levi malce ozek in lahak, desni udoben, a bolj strm in izpostavljen). Na vrhu sva bila ob 9:15 in po razmisleku sva se odločila, da ne bova čakala, da sneg odjenja (če sploh bi: v lijaku da, v spodnjem prehodu pa zagotovo ne), saj bo vesina z rame že tako preveč plazila. V pol ure sva se poslovila z vrha in... Povsem zgornji del do rame je bil ravnopravšnji uvod v najhujše težave. Izpostavljen, trd (a ne beton) in strm (do 45°). Začetek prečnice nama ni povzročal večjih težav, dokler nisva prismučala do trdega in najglobljega mesta lijaka. Ostri robniki so omogočili 'tekoče' zavijanje (pogledi v 'goltanec' so ga močno upočasnili), dokler nisva lahko na primernem mestu prečila čez rob. Sledila je lažja vesina (manj strma, izbirala sva lahko med tršo in mehko podlago), po kateri sva privijugala do strmega zaključnega prehoda. Marijana je imela ledu 'poln kufer' in se je preobula v dereze, sam pa sem hotel s smučmi vsaj poskusiti. Na vrhu prehoda sem precej minut motovilil sem in tja, gledal navzdol v iztek, izbiral smer med skalo in ledom (ki je seveda nikakor ni hotelo biti) ter se končno odločil, da bo potrebno spustiti. Za boljše občutje sem v roko poleg palice prijel še cepin in počasi drsel (prestopal čez skale in ledene plošče) po robnikih navzdol. Spodaj sem bil kar precej izžet in sem tako 'varovanje' s cepinom poslal k vragu. Na mestih, ki imajo iztek, je tako početje neumno. Cepin ti le kvari ravnotežje in zbranost, v primeru zdrsa so pa edino robniki zanesljivo sredstvo za ustavljanje. Nižje sva se držala 'poglihane' leve strani, malček razmišljala in povijugala po spodnjem delu Slovenske grape (IV+, 200m)(odvrnili so naju trdi sneženi izstrelki), nadaljevala na sedlo in se po neumnosti (premagala naju je radovednost) odločila za vzhodni krak Plazja, ki je bil za prijetno smuko čisto pretrd in pregrob. Spodaj po srencu je šlo potem lahkotno prav do gozda. Lepo! Lepo, da ni za pisati. Upava, da naju letos še enkrat povabi.
29.5.2004: Prek Šitne glave na Mojstrovko Po spletu dogodkov sva bila hudo pozna in sva od zadaj skočila na Malo Mojstrovko. Z Vršiča do Nad Šitom glave, mimo alternativnega priključka Župančičevi (Smer ob rebru, preveč napihanega petkovega snega v izteku), do stika s Hanzovo potjo in mimo Pozabljene(?) smeri (premalo zalit skok) do severnega grebena/vršne stene. Hanzova čez vršno steno nadaljuje po/ob grebenu, tik levo ob Hanzovi pa steno presekata dva ozka žlebova. Midva sva izbrala levega, v sredini žlebu praskala po skali/ledu in nekaj metrov nad izstopom stopila na vrh Male Mojstrovke. Nad žlebom sva navzdol potipala še v desni žleb (lažji, pod vrhom preozek prehod za smučanje) in kratko vesino/rob kjer poteka Hanzova pot, ki je edina omogočala neprekinjeno smučanje. Z vrha je Marijana odsmučala v desni žleb (gledano od spodaj, nekaj metrov peš), sam pa sem se lotil Hanzove (izpostavljen prehod po robu in kar strma vesina ob grebenu), kjer je bil sneg precej zoprn (robniki so čudno grabili, a slabo prijeli). Smučarske težave so bile okoli IV. Previdno sva nadaljevala do Šitne glave (pod smučmi je plazilo), kjer sva ujela lepo smučljiv gnilec, ki sva se ga z izjemo preveč zavitega/rušnatega peš prestopa (sistem snežnih jezikov je potrebno pregledati že od spodaj ;), držala vse do Vršiča.
27.5.2004: Dolkova špica Na Dolkovo špico sva s smučmi že poskusila, a so naju predlani zaustavile nevarne snežne razmere. Letos sva si jo od daleč z veseljem ogledovala (za prvomajske je bila odlično zalita), v četrtek sva pa za en sam pogled morala počakati vse do štirke... Zasneženo snežišče/prečka pod JV grebenom Dolkove špice je delovalo nadvse obetavno. Vseskozi sva se držala pod steno, dooolgo časa prebijala skorjo, prečila čez rob in vršni greben dosegla nekoliko nad Rdečo škrbino. Na grebenu naju je za razvedrilo zmotil kopen del (najožje mesto na grebenu), tako da sva s pomočjo taktike dvojnega pristopa (fajn da sva dva ;) pod grebenom uspešno našla alternativo, ki nama je omogočila neprekinjen spust čisto z vrha (kratek in ozek 'žlebiček'). Zgoraj je bila smuka odlična (ob 9:45 je trda skorja lepo držala), potem je na prečnici vse skupaj na lepem popustilo (navkljub 0°C in senci, ob 9:00 bi bilo še lepo smučljivo), tako da sva se bolj na 'grobo' pretolkla proti bivaku, kjer novega snega zmanjka. Po odličnem gnilcu je šlo nižje spet imenitno, dokler ni snega pri prečki nad skokom dokončno zmanjkalo. Težavnost spusta je za III (izpostavljeno) in je najbrž vsako leto presmučan. Spust z Dolkove špice je v okviru podobne težavnosti možen z grebena tudi direktno navzdol v Vrtačo, a je letos že prepozno (od zgoraj so bili prehodi videti premalo zasneženi). Zanimiva bi bila tudi varianta preko Rdeče škrbine v Zadnji Dolek.
23.5.2004: Pod Razorjem Bela in mrzla pomlad se letos v gorah kar noče in noče umakniti zeleni. Baje naj bi do zjutraj zapadlo tudi 40cm snega in sva se odločila za samotno turnosmučarsko Mlinarico. V primeru, da bi vremenarji ('spet' ;) zgrešili, bi z Mlinarice poskusila na Razor. Nad gozdom sva stopila še na 'ta star' sneg, višje se je višina novozapadlega snega hitro dvigala, v žlebu nad izvirom Mlinarice do vrha pancarjev (nekaj mehkih plazovin novega snega), tik pod Turnom sva se pa dobesedno prerila navzgor do grebena (na lepem je 'gladina' narasla skoraj do riti). V bližini odcepa za Razor (pravzaprav je poleg markiranega višje še en prehod čez rob) sva celo poskusila proti steni, a je bilo ob njej po celotni višini napihanega toliko snega, da ne bi bilo varno (mehka kloža). Tako si naju, Razor, letos odbil že drugič. Ampak midva sva tudi vztrajna in upava na kak nasmešek. Po grebenu sva zgazila še levo na neimenovan (a od daleč izrazit) sosednji vrh Turna pod Razorjem, 2388m, 'odštamfala' prav s temena, se pod Turnom prepustila objemu pršiča, nižje poskušala na različne načine ugnati bolj ali manj predirajočo kložo, tu in tam ujela niz lepih zavojev, se spodaj povsod uspela izmakniti trdim plazovinam in končala na skoraj prav nič odjenjanem srencu med/nad bučnimi potočki.
16.5.2004: Prisojnikova zanka Takoj na prvi zaplati snega na vršiški cesti (nad Mihovim domom) sva prav zadovoljno brcnila v trd sneg. Na Vršiču je bilo začuda slabše, dolga in gnila prečnica proti Gladkemu robu nama je pa izpila prav vso voljo do nadaljevanja. Le trmi se imava zahvaliti, da sva nadaljevala do grape, ki (globoko predirajoča skorja) naju je pripeljala na kopen Gladki rob, kjer sva začudeno opazovala oblačno nebo, veter in nekaj vmes med deževjem in sneženjem. V nama tako domačem ambientu pa ni bilo več govora o izobešanju bele zastave! Navzgor ob Gladkem robu, po dolgi ušivi prečnici (skorja, ki se predre do kolen v moker sneg) do grape, ki pada izpod okna, v presenetljivo, za cepin in dereze, trdi grapi na glavni greben Prisojnika in po njem na vrh (greben je krasno zalit). Na vrhu se je sneženje (babje pšeno) še okrepilo, megla zgostila in dve komaj vidni mali piki na mogočnem Prisojniku sta na pamet odsmučali po južnih pobočjih v okviru markirane poti proti Vršiču (Z vrha na jug, IV, prehod S5, 600m). O kakšni posebni orientaciji ni bilo govora, sva pa potek markirane poti dobro poznala (še v dobri vidljivosti je poznavanje poti v zgornjem delu predpogoj). Vršne vesine proti škrbini pod Zvoniki so bile navdušujoče (trde, 'zratrakirane'), prav tako strme prečnice v desno navzdol proti grapi, ki v smeri JZ prereže skoraj celotno južno pobočje. Prestop na vesino nad izstopom grape je bil zabeljen z robom in manjšo opastjo, v grapi pa so naju kmalu pozdravili ostanki plazovin, ki so smuko močno ovirali. Nekje v sredini se grapa prelomi v desno (ena grapa se konča, druga prične) in po vedno bolj predirajočem se snegu sva dosegla spodnji rob vršnih pečin, zasmučala desno ven iz grape in na večinoma kopni prečni potki snela smuči. Z Gladkega robu je šlo po gnilcu in dežju še do Sovne glave in potem spet po cesti od Poštarja. 'Krasn je blo!'
15.5.2004: Kanjavec et consortes Ob spremenljivem vremenu/napovedi sva izbrala cilj, ki nama je v primeru trdega/pomrznjenega snega ponujal zanimiv alpinistični spust, v nasprotnem bi se pa turnosmučarsko potepala med modrim nebom in belimi planinami. Nad parkiriščem pri Planini Blato je bil zjutraj sneg na najino veselje solidno trd. Prek Planine v Lazu in Doline za Debelim vrhom sva se vzpela na zahodni vrh Kanjavca in zvedavo kukala čez vršni JZ greben. Po grebenu sva (11:00) odsmučala proti Poprovcu in se v desno, čez greben, začela spuščati proti Jezeru pod Vršacem (Zahodna stena, IV-, 500m). Smer je bila od zgoraj presenetljivo dobro razvidna in nama tudi od blizu ni postregla z nepričakovanimi skoki, le sneg se je kmalu spremenil v beton (pod robniki se je dobesedno 'iskrilo'). Po strmem prehodu (v tako trdem snegu je 45° in več kar lepo zabeljenih) sva dosegla široko in izpostavljeno rampo, ki naju je prek ostankov trdih plazovin/drč pripeljala na snežišče nad jezerom. Sneg na tej strani Kanjavca ni niti najmanj odjenjal, a bi tudi v trdem smuči tekoče zarezovale poezijo, pa so naju 'nagajivo' pretresale številne trde kepe v plazovinah. Z jezera sva se vzpenjala proti Vratom (Zelnarica - Vogel), ko naju je zaustavila trda prečnica. Smuči se nama ni ljubilo sneti in sva odvila levo proti Hribaricam in se še pred platojem vzpela na greben Vršakov po izraziti in strmi severni grapi, ki nama je že od daleč pridišala pod nos. Sneg je bil v grapi in na vrhu srednjega Vršaka že hudo gnil, tako da se nama s spustom do izhodišča ni več mudilo. Odsmučala sva po grapi (dobra III) nazaj in pod Vršaki prečila (sneg je bil na rampi še vedno trd, vseskozi v senci) do vznožja Zadnjega Vogla, na katerega sva na smučeh (in malce tudi peš) prilezla kar po grebenu. Smuka do planin je kmalu postala ena sama dolga ravna črta (pravzaprav dve), saj sneg in strmina nista več omogočala pretiranega vijuganja. Povsem spodaj sva po deloma kopni cesti morala malce tudi peš, da se nisva samo kopala po gnilcu ;)
9.5.2004: Belina Planjavskih zelenic Še V Klinu sva 'oštro' izbirala med zanesljivo Brano in Planjavskimi zelenicami. Zmagala je odmaknjenost in že sva v Repovem kotu nič kaj vesela občudovala kopna pobočja, prehod na Planjavske zelenice je bil tudi še bolj kopen kot zasnežen (v takem kar lepo siten), zgoraj pa naju je pričakala bela opojnost. Ko naju je takoj popolnoma zagrnila še megla in spremljala vztrajna/močna snežna ploha, o zimskem ambientu ni bilo več dvoma! Povsem na slepo sva tipala nekam navzgor, se poskušala držati desne strani, a sva zgoraj vseeno zadela v strme in zaledenele prehode med pečinami, ki so naju izvrgli nekje na glavnem grebenu. V levo se je greben kmalu našpičil, zato sva poskusila še desno in se kmalu znašla na markiranem vrhu Planjave, 2392m (zanimivo, da je višji vrh nemarkiran, 2394m). Na Zelenicah sva vseskozi upala, da se bo megla dvignila in da bi poskusila s težjim spustom čez Sukalnik na Kamniško sedlo, a sta se nama proti vrhu pridružila le vse močnejši veter in mraz. Tako sva odsmučala po edini možni varianti (smer pristopa, vršni del sva smučala bolj levo), in še ta je bila v popolni megli naravnost nemogoča (povsod belina, oko se prav nikjer ni moglo ustaviti). Pravzaprav v taki megli na nepoznanem terenu še nisva smučala. Pod smučmi je bil pa pršič in midva sva ga teptala s plužnimi zavoji! V srednjem delu sva v desno ujela stopinje in jim sledila do prehoda. Zgornji del prehoda sva še malce posmučala, čez poprhane strme trave, ruševje in pečine je šlo pa le peš. Nižje v Repovem kotu sva še enkrat snela smuči (mimo slapu), potem pa je bilo smučarske zabave kmalu konec in šele prvič letos sva morala smuči nositi do avta ;) Planjavske zelenice so turnosmučarski teren (naklonina je dobrih 30°) in tudi prehod v Repov kot bi bil ob dobri zasneženosti (alpinistično) smučljiv (najbrž okoli IV).
8.5.2004: Kladivo Košute Majska smuka vse do izhodišča, in to na južnih pobočjih Košute, je bilo zadnja leta le malokrat videno čudo. Popoldne sva upala na razjasnitev in avto po novozapadlem snegu pririnila do odcepa tik pod Planino Pungrat. Ob sneženju in vse bolj gosti megli sva s planin poskušala vdeti na Kladivo, 2094m, na greben pa sva pritipala točno na Malem Kladivu, 2036m. Ob sneženju, vetru in megli sva glavni vrh prepustila naravi in počasi odsmučala navzdol. Nižje sva se vse bolj izvijala megli in nad planinami ujela sonce. Smučarija sploh ni bila slaba, spodaj pa prav luštna.
2.5.2004: Obrat pod Razorjem Iz Vrat sva se namenila na Razor (Z vrha na Kriške pode, IV, 600m), a naju je že na izhodišču kljub jasnemu jutru presenetil mehak sneg. Potegnila sva proti Križu (Bovška Vratca, do vršnega grebena gnilo, na vrhu je pihalo kot za stavo, meglice so kmalu zagrnile vrhove) in odsmučala proti Zgornjemu Kriškemu jezeru. Sneg je bil na tej strmi flanki navdušujoč, povsem trd (držala sva se pod grebenom na desni, vsaj močna III), a že prečka pod Kriškim robom je bila tako gnila, da naju je neusmiljeno postavila na realna tla, ki se nikakor niso hotela učvrstiti. Na Razor sva se goljufala po bližnjici mimo Kriškega roba in Šplevte (smučarska smer poteka v okviru markirane poti) in zgazila vse večjo gnilobo proti vršni steni, 2500 m. Do gredine, ki pelje levo v žleb, se je vse skupaj še poslabšalo (strmo, gniloba močno čez kolena in to take zoprne sorte, da te nekam prime) ter doseglo mejo nevarnosti, preko katere nikakor nisva bila pripravljena iti (še posebno, ker sva poznala teren nad žlebom). Na hitro sva ušla navzdol in proti Sovatni prečila nad Srednjim Kriškim jezerom, kjer se je počasi razjasnilo. V Sovatni je bilo seveda gnilo, ampak 'lepo/utrjeno' gnilo! In ker je tam strmina blage sorte, je bila smučarija odlična, pod Luknjo tudi dobra, v Bistrici sva pa že morala iskati snežne jezike proti Aljažu. En M je na smučeh brez snemanja 'pritišal' vse do avta.
1.5.2004: Tolsta Košuta, zvečer Da ne bi bil dan dobesedno zamočen, sva šla popoldne pogledat sneg na Košuti, ki se je na www reklamiral komaj teden dni nazaj ("snega je čez glavo"). Pripeljala sva se do parkirišča in kmalu nad njim stopila na smuči. Sneg je bil tudi popoldne presenetljivo kompakten, le na vršnem pobočju Tolste Košute je malce bolj zgnil. Ob šestih zvečer sva se poslovila z megleno/sončnega vrha, čisto na vrhu je ob smučanju še plazilo, nižje sva pa vse do Dolgih njiv le še uživala. V Njivah sva smučala večinoma na levi strani struge, občudovala vse bolj popolno modrino na grebenu in smuči snela točno 4min nad avtom. Ampak sneg bo kmalu povsod pobralo, saj je tudi na vrhu potrebno ujeti pravšnji snežni jezik.
29.4.2004: Z Bovškega Gamsovca na Luknjo Še enkrat sva se namenila na JV vesine Pihavca, a je bilo v Vratih ob svitanju vse gnilo in na vrhovih vse zabutano. Stanje se je višje za nameček še slabšalo; bolj gnilo, na Luknji je potegnil JVnik in Pihavec se je 'nesramno' zavil v meglo. Dolgo sva cincala, bi ali ne bi, gledala vedno bolj navzdol na prehod do vesin in se prav počasi privlekla do konte pod Bovškim Gamsovcem, kjer se je sneg le nekoliko popravil (sicer se je prediral, ni bil pa več gnil/moker). Pozabila sva na Pihavec in se ogledovala za prehodi proti Gamsovcu (Z vrha na Luknjo, IV+, 200m). Iz zatrepa (pod škrbino med Pihavcem in Gamsovcem) sva se usmerila desno navzgor po snežišču do izpostavljene in strme prečke, ki omogoča pristop na krajšo vesino pod JV vršnim grebenom. Prehod sva določila za 'užiten', nadaljevala do grebena (stik z markirano potjo) in po njem višje trčila ob grebenske pregrade (orientacijo nama je sproti podirala megla), ki sva jo obšla po strmi/izpostavljeni prečki na desni in se po strmem (zaradi premalo snega mestoma ozkem) prehodu povzpela naravnost navzgor nazaj na greben, ki sva ga dosegla tik pod vrhom. Z vrha sva takoj odsmučala, malce 'popravila' zgornjo smer pristopa (vršnih 50m je obrnjenih proti V in je vršna plast zoprno plazila)(v takem znajo biti dodatno zelo zoprna mesta z malo snega, saj s smučmi lahko nasedeš na skalo), prismučala na greben in se do prehoda v konto spustila po vesini, ki je premogla odlične razmere. Tudi prehod/prečka se je za konec izkazala celo za nekoliko manj sitno, kot sva jo določila ob pristopu (presmučala sva jo tik pod steno). Smučanje s konte do Luknje in še vse naprej do Aljaža je bilo navkljub vse bolj gnilem snegu ob primerni hitrosti izjemno 'fajn'.
28.4.2004: JV vesine Rjavine Fantastično nemogoče je dejstvo, da nad Krmo obstaja pravljičen turni smuk, ki le tu in tam dočaka svojega princa. Nedotaknjene, odprte in široke JV vesine Rjavine nudijo vse, kar si smučar želi in še veliko več. Le smučino je potrebno usmeriti povsem stran od utečenih poti in se pregristi čez vstop (izpostavljen prestop izpod vršne zgradbe Rjavine na Teme). Same vesine po težavnosti ne pogledajo čez okvire turnega smučanja (pobočja so nagnjena za 30° in le v spodnjem delu pogledajo čez 35°), prehod pod Temenom (ko je zasnežen) pa je nekje S5. V spominu sva imela, da so bile JV vesine Rjavine že presmučane. Poznala sva (ZZ) brezpoten pristop čez Teme na Rjavino in sva ga šla posmučat. Za dobro jutro naju je zmotila zlomljena palica le dve minuti od avta (letos 'šele' druga), a se po 'kratkem' bentenju človek počasi navadi (žival pa crkne, bi rekel Šrauf ;). Nad Travno dolino sva se usmerila na Pungrt in pod 'stenami' prečila proti Temenu. Izpostavljena polička je bila žal že delno kopna (5m), na vesinah pa naju je do vrha pospremil odjenjajoči se srenec. Ob desetih sva po veselcu odbrzela navzdol, kopno polico je en M za hec kar 'posmučal' (z ostrimi robniki si po mixu trdega snega, trave in skal 'na varnem'), utrudljivi prečki čez Pungrt je sledil še odličen spust do skoka v Muravi(?), kjer sva dosegla 'turistični' del nad Krmo in zanimivo divjo ježo po 'vsmučani' dolgi prečki pod Draškim robom.
27.4.2004: Vršna zanka Martuljške Ponce Pomladi je prehod iz Krnice/Gruntovnice v Veliko Dnino običajno kopen, letos temu še ni tako in sva sneg hitela izkoristiti. V Veliki Dnini sva se takoj za robom stranskega, JZ grebena VMPonce usmerila strmo navzgor na snežišča pod vršno pregrado. Na snežišču nad Dnino sva se prav 'pametno' odločila za normalen pristop v kopnem (kamin), namesto da bi upoštevala 'stare mačke' (iz spodnjega konca snežišča direktno navzgor po grapi na JZ greben in po njem na vrh)(to je najbrž tudi običajen zimski pristop). Seveda sva visoko zgoraj nemočno obtičala v kaminu, ki niti slučajno ni bil smučljiv (manjka vsaj meter snega). Za nov poskus je bilo žal že mnogo prepozno, tako sva se zadovoljila še s poskusom po najvišjem, 'Stritarjevem', kaminu, ki pa naju je pripeljal le na stranski greben visoko nad zatrepom Velike Dnine. Vršno smučišče bi bilo prav prijetno, če ne bi sneg že preveč plazil. Strm prehod v Veliko Dnino je bil še za silo zalit in trd, v krnici je bil pa sneg točno opoldne ravno prav odjenjan in sledila je poezija do Gruntovnice (prehod po grapi je kar strm in zanimiv), po strugi pa gnilec ni več dopuščal nekih posebnih užitkov.
25.4.2004: V snežnem metežu čez Pihavec Računala sva na pomrznjen sneg na severni strani, a da bova tudi na J vesinah Pihavca doživela pravi zimski dan pač ne. Sneg je zgoraj tudi čez dan ostal trd 'beton' (vršno plast se je večinoma dalo prebiti le z močnimi udarci). Za nameček je Pihavec še upravičil svoje ime in ves nov sneg močno gonil naokoli (več ali manj naju je zgoraj spremljala snežna ploha). Nad Luknjo sva nad prvim skokom ugledala precej uboge snežne jezike v spodnjem delu smučarske smeri po J vesinah Pihavca (Z vrha na Luknjo, IV+, 600m), tako da sva raje nadaljevala do velike konte pod Dovškim Gamsovcem (v spominu sva imela, da je tam v kopnem prehod navzgor, Mihelič) in nejeverno zrla levo navzgor. Kakšnega zagotovo smučarskega prehoda ni bilo videti, tako sva se odločila še za najbolj zalit žleb, ki je postregel z zelo strmim iztekom, sitno drčo, pol metra širokim prehodom (20m) in še bolj strmim, dolgim in močno izpostavljenim izstopom in nadaljevanjem v levo pod vršnim ostenjem Vrha nad Kamnom. Povsem jasno nama je bilo, da v tem pretrdem prehodu niti brez smuči zagotovo ne greva/upava dol. Torej sva morala navzgor. Na škrbini Čez Kamen (tam gre markirana pot s Pihavca na Kriške pode, več kot le navpične jeklenice)(v spominu sva imela tudi besede: Z vrha Pihavca na Kriške pode, III+) sva veselo ugledala zasnežen in neprestrm prehod na drugi strani, ki sva ga takoj določila za smer spusta. S škrbine sva potem zastavila na vrh Pihavca, ker III+ pa niti v trdem ne more biti pretežko. Dvakrat sva poskusila s škrbine, a se je vedno premočno izkompliciralo (kakšna III neki, sva bentila, še IV se skrije). Od Pihavca sva se že poslovila, potem pa le poskusila tudi navzdol okoli vogla. S škrbine sva se spustila (J) 50m navzdol, prečila v desno in se po vesinah vzpela na vrh orkanskega Pihavca. Vršni del za smučanje (en M je smuči 'pozabil' na škrbini) kljub trdemu (mestoma ledenemu) snegu ni bil prezahteven, naprej do Luknje je bilo pa v danih razmerah prenevarno (v drugo greva po Pihavčevih vesinah tudi navzgor, ker so prehodi od zgoraj nepregledni - v slabi vidljivosti toliko bolj). S škrbine sva po strmem žlebu tako odsmučala na Kriške pode, prečila pod stenami, se ogibala nevarnih napihanih mest mehke klože in za konec 'odštamfala' na Dovška vrata ter se po Sovatni spustila na položna snežišča pod Luknjo. Letos tam spodaj pod Steno kar nekaj manjka. Prav nobena plazovina ne moti smučanja!
24.4.2004: Labirint nad Špikovo škrbino Z Lipnice (Špikov predvrh, 2418m) se v Krnico spuščata dve zanimivi smučarski smeri (obe sva že malček tudi od blizu potipala). Jutranji pogled (6:00) na nič kaj užiten (kopen) Lipni graben naju je usmeril v Gruntovnico, moralo nama je pa premočil vse bolj konkreten dež. V zatrepu sva levo navzgor po vedno bolj ozkem žlebu nadaljevala proti Špikovi škrbini (sam žleb je ocenjen s III), a še pod škrbino zavila levo v Labirint (IV+, mesta S5, 400m) v JV steni Lipnice. Vmes se je celo za hip zjasnilo, a nama je obilna snežno/dežna ploha spet temeljito pronicala pod kožo. Labirint povsem zasluži svoje ime, saj je sistem grap, žlebičev in kratkih vesin povsem nepregleden. V spodnjem delu sva kar uspešno vijugala, visoko zgoraj na vesini nama je pa razvejano križišče (nekako pet možnih nadaljevanj) naprtilo ohogromno dodatnega napornega gaženja po gnilcu. Trikrat sva poskusila in se vsakič potolčena vrnila (raztreskan/nazobčan JV greben)(skalna zapora 10 metrov pod grebenom - škrbina med Lipnico in Špikom)(zaradi verjetne splazitve preveč nevarna, izpostavljena prečka). Večja zaloga trme je še enkrat poskusila, tokrat naravnost navzgor čez ožji prehod, ki naju je višje na najino veliko veselje dostavil do vesine, od koder naju je srednji od treh kratkih prehodov pripeljal na vršno kupolo (12:00). Še tik pod vrhom sva razmišljala o pobegu z vrha po Špikovi normalki, a nama Labirint nikakor ni dal miru. Z vrha sva do prve vesine 'odsmučala' po lepše zalitem levem žlebu (o kakem pravem smučanju po tako utrudljivem in razbitem gnilcu - plazovina, drče - ni bilo dosti videnega: večinoma sva kar drsela, ali pa vozila od enega do drugega brega), prehod do druge vesine je bil dovolj širok, vmes sva splazila na tone površinskega gnilca, ki nama je skoraj odpihnil ves sneg z ozkega, za silo zalitega skalnega prehoda, ki naju je dostavil do spodnje vesine, od koder sva 'kmalu' dosegla razcep pod Špikovo škrbino. Pod škrbino je bilo smučanje v grapi še dodatno začinjeno s tršo in povsem razbito plazovino. Po strugi Gruntovnice sva v dežju za prijeten zaključek ture prešerno odvihrala po nadvse fletno smučljivi podlagi, v kateri prežijo manjša - hop, hop! - presenečenja. Noro zamotana, dolga, divja, zoprna, utrudljiva, mokra,... tura. Super!
18.4.2004: Dež pod Kriško steno V soboto naju je sonce skozi gosto meglo tako nemarno ožgalo (?!), da sva v nedeljo dopoldne čakala na slabše vreme in kratko turo ter oboje našla pod Kriško steno. V Krnici se je sicer sramežljivo obrisovalo sonce, potem pa sva le dočakala osvežilni dež, ki je padal še v zatrepu (V kotu, 2000m). Smučarija v gnilcu in dežju je bila... No, bila je ;)
17.4.2004: Na Begunjščici gori, doli, naokoli Na Šentanskem plazu naju je zalezla Maja v pričakovanju nečesa zanimivega. In res, v megli sem nas v vršnem delu plazu nemarno izgubil in tako smo veselo snemali smuči pod strmo in plitvo grapo, ki se je cepila nekam navzgor. V belem labirintu smo počasi pretipali prehod na glavni greben Begunjščice (spisek je doma pokazal na Vzhodno grapo, IV-), ki smo ga dosegli le malo pod vrhom (v bližini izstopa Grape Y). Z vrha smo (tako za hec, iz čistega veselja) zagnano poskusili s spustom po dolgem vzhodnem grebenu Begunjščice, čeprav so nam mlečne panorame močno ovirale orientacijo. Ob nemarni splazitvi na prvi res strmi prečnici (še pred Begunjsko Vrtačo), pa smo se na 'hitro' pobrali nazaj na vrh in odsmučali po dolgem Smokuškem plazu, ki nam je poklonil zelo dobro smuko. Na Ljubelj smo se vrnili po ovinku na Plazu nad Zelenico.
12.4.2004: Izgubljena v Bohinjskih gorah V Bohinjskih gorah še nisva smučala, za spoznavanje sva se namenila na Vrh nad Škrbino, in to po turnosmučarsko (brez mehanske goljufije, ki je v tem koncu nadvse običajna). Po Žagarjevem grabnu je šlo presenetljivo hitro, gozd pod Planino Kal je bil tudi dovolj redek, desno nad planino nama je pa ogromna konta kmalu vzela vso voljo do prečenja. Po obetavnem prehodu sva zato takoj odvila navzgor proti glavnemu grebenu, nekaj časa še poskušala držati smer v desno proti vpadnici Meje, 1996m, a nama teren tega nikakor ni hotel olajšati. Povsem nepričakovano sva na lepem stopila na glavni greben, ki je bil za Spodnje Bohinjske gore kar lepo nabrušen, nekje okoli Rušnatega vrha, 1915m. Na drugi strani/po grebenu sva se precej naporno zvlekla na večji vrh (Meja, 1996m) in določila, da imava energije tudi še za naslednjega, Vrh nad Škrbino, 2054m. Po dodatni uri garanja v težkem snegu in borbi s silovitim vetrom sva bila le na vrhu. Spotoma sva določila smer spusta: dobrih 10m vzhodno pod vrhom se je na bohinjsko stran odprl kar strm prehod (edino mesto brez opasti), čez katerega je veter norel kot zmešan. Pri vzponu naju je zabrisal v tla, dol grede naju pa nikakor ni hotel spustiti čez greben. Po čudnih akrobacijah s smučmi na nogah (obračanje na hrbtu s prevalom, klečanje z glavo pri tleh, poganjanje s palicami po strmem začetku...) sva nekako le uspela 'skočiti' čez rob. Vršni žleb je bil trd/zbit in ravno prav strm (težave so za dobro III, 200m), nižje sva potem prečila v desno, dokler nisva dosegla široke grape, ki pada proti zgoraj omenjeni konti. Snežne razmere so bile 'za en drek' (skorja), vidljivost pa še precej slabša (razpršena svetloba). Pri planini se je skorja le ojužila, teren pa takoj toliko položil, da je šlo še po špuri komaj naprej. Po Žagarju sva prismučala do dna, a so spodaj že manjša kopna mesta. Doma sva potem nekoliko razočarano spoznala, da je glede na zemljevid pobočje SV pod Vrhom nad Škrbino strma stena (po kateri se verjetno ne da s smučmi). Tako da najbrž nisva bila na njegovem vrhu, pač pa le na Meji. Dasiravno sva bila zgoraj tako prepričana, da sva na Vrhu nad Škrbino, da se niti nisva razgledala naprej po oddaljenih vrhovih v grebenu...
11.4.2004: Spet na Stolu Malce sva bila utrujena in sva šla počit na stol. Na najvišjega v Sloveniji sva se povzpela iz samega dna, iz Podna (Bodental)(Turnosmučarski vodnik, Mišo Jenčič). Do Sedla Vrtača in naprej v krnici V Kožnah je cel dan plazilo s sten (tako z leve, kot z desne)(že zjutraj je bilo ogromno splazenega od prejšnjih dni). Na vrhu je bil sneg presenetljivo povsem predelan, tako da je bila smuka vse do dna krnice V Kožnah izjemna. Nižje, na avstrijski strani je bil sneg do tal južen. O kakšnem veselcu spodaj žal ni bilo sluha.
10.4.2004: Na tone pršiča nad Pokljuko Na Viševnik sva prišla posmučat ogromno novega snega, ki je zapadel med tednom (zgoraj je bilo 60cm malce težjega pršiča). Spodaj je smučino nekdo že vlekel, Francoz jo je potegnil na teme predvrha, midva pa preostanek do vrha. In ni vrag, da je bila špura na treh mestih povsem iz linije. Pri drugem vzponu na vrh (varni treningi smučanja po tako globokem pršiču so nadvse dragoceni ;) sva linijo zoptimizirala. Navzdol je šlo drugič kot sam vrag.
4.4.2004: Stolova severna stena Zjutraj je bilo zaradi jasne in dovolj mrzle noči v Medvedjem dolu vse lepo pomrznjeno. Na še nedotaknjenem plazu pod S steno Stola sva potegnila smučino v klin, ki sta ga omejevali večji plazovini na obeh straneh. Snežne razmere so naju vseskozi prepričevale, da je tokrat pravšnji čas za grapo, ki malce levo od vpadnice vrha skoraj navpično prereže steno (Severna stena, IV, mesta S5, 400m). V izteku in spodnjem delu grape sva še malce kolebala (povsem trdo/skoraj ledeno in midva po čudni logiki udobja ravno tokrat brez derez), potem pa so naju močno vzpodbodli kamniti izstrelki, ki so pričeli frčati po žlebu. Prestavila sva na večjo moč in krajše intervale izbirala tako, da sva bila pred bolečimi udarci čim bolj zaščitena. Snežna podlaga se je sicer kmalu ravno prav omilila, a kaj ko sva se morala gibati po robu, kjer se je mestoma kar težko gazilo. V vršnem delu žlebu sva se skoku umaknila na levi in že tako ožja prečnica nazaj v desno nama je postregla še s sitno drčo, ki pa na srečo ni bila globoka. Nad skokom je kanonada potihnila (sonce je z vrha očitno že sprožilo vse primrznjene kamenčke, pa tudi meglice so Stol dodobra zagrnile) in kmalu nad njim sva po strmem izstopu izplezala na položni, vršni stolov greben, nekje 10m pod (in nekaj več vodoravnih metrov pred) vrhom. Z vrha sva malce še vzpodbujala meglice in takoj odsmučala proti grapi. Izstopni metri so bili za smučanje kar lepo strmi, z drčo na prečnici sva opravila presenetljivo lahko (beri grobo, sva jo kar 'preratrakirala') nižje se je strmina žlebu kmalu umirila in tudi v spodnjem delu so robniki po trdem snegu 'z lahkoto' prijeli. Na plazu pod steno so bile snežne razmere na trikotniku med plazovinama naravnost fantastične. Sonce je prijazno grelo v hrbet, napetost je popustila in mnogo prehitro sva prinorela do gozda. Ena lepših, če ne celo najlepša tura to zimo. To je to!
3.4.2004: Veliki Draški vrh V mislih sva imela za posladek še Ablanco in Tosc, a je bilo v soboto za take hece daleč prenevarno. Kanonada plazov na strmih prisojnih pobočjih se je pričela že kmalu po deseti uri dopoldne, tudi poskus smučanja na kratki in strmi flanki je splazil in se razširil čez vso mero. Smučanje po ojuženemu in še nezvoženemu delu vršne piramide je bilo prav prijetno. Z Jezerc sva se vzpela na Srenjski preval in še na S strani Viševnika ujela nekaj dobrih zavojev. Lepa tura in prekrasno vreme. Vremenarji so imeli žal oblačno in deževno ;)
2.4.2004: Dva zgubljena lenuha na Begunjski Vrtači Popoldne sva šla z Ljubelja iskat Lenuhovo smer (IV+, mesta S5, 300m) v Begunjski Vrtači (na www jo je med tednom priporočal Andrej). Spodaj sva našla le ogromno ostankov plazov, ki so zorali S pobočja Begunjščice, in gosto meglo, ki naju je nesramno zagrnila ob najinem vdoru na Šentanski plaz. Nekaj časa sva še motovilila na levi strani plazovine in iskala stopinje, ki naj bi vodile v Lenuha, nato sva obupala in nadaljevala po Šentanskem plazu in kmalu na levi vstopila v široko grapo. V 'nič posebno strmem' žlebu, ki se proti vrhu močno zoži, sva kmalu ujela zabrisane sledi smučarja in jim z veseljem sledila v grapinih številnih meglenih razcepih. Na greben sva izstopila v škrbini tik levo vrha Begunjske Vrtače. Smučanje po pristopni grapi je bilo naporno oranje, in kar prav da sva zgrešila Lenuha, saj je na res strmih pobočjih pri smučanju preveč plazilo. Spisek alpinističnih spustov nama je kasneje nakazal, da sva presmučala Zahodno grapo v Begunjski Vrtači (III+, zgoraj S4, 300m).
28.3.2004: Stol, Čez Zabreški plaz Še letos sva morala 'pod mus' posmučati Zabreški plaz, ki premore sloves enega lepših turnih smukov pri nas (III-, 800m)(do sedaj sva ga le 'turno preritala'). Spodaj sva krenila po potki za Štremfljevo skupinico (normalka prek Valvasorja), tako da bi se izognila gaženju po Zabreškem plazu, a sva se očitno izgubila še pred Valvasorjem in dosegla cesto tik nad Planico. Z goljufijo tako nisva uspela in sva šla pač pošteno plačati vstopnico za spust. Do 1600m (nad mestom, kjer se Zabreški plaz razcepi) sva vztrajala na smučeh, višje je sledil 'en dolg matr' gaženja po vse bolj južnem snegu do Prešerna (le kako se uspe Čelu tako raztegniti, ko pa je že tako staro). Na vrhu Malega Stola sva si še izmučena priznala, da so 'veterani' res od sile, saj so se že sončili na Stolu. Že res, da so imeli lažje delo, ampak... Ob enih sva na vrhu tehtala, če je Zabreški plaz sploh še dovolj varen za spust. Čelo je bilo bolj spihano, vršni del plazu nekoliko sumljiv, večina pa ga je bila ves dan 'lepo na varnem' v meglicah. Za test sva se s Stola v dolinico Med Stoli spustila po najbolj strmi varianti. Za smučmi je plazilo v mejah še sprejemljivega (Zabreški plaz je manj strm) in to je odločilo, da sva težko prigarano vstopnico tudi unovčila. Zgornji del plazu sva še previdno odtipala, potem pa sva zagnano uničevala nedotaknjen (resda tudi nekoliko moker) pršič. Hej-juhej, se vidimo spet ob letu osorej!
27.3.2004: Y v Begunjščici Mesnerjev Andrej je med tednom oglaševal pršič na Šentanskem plazu in sva ga šla pogledat. Našla sva oba. Pršič na plazu in Andreja na grebenu Begunjščice (res jih ni nikoli preveč). Navzgor so prilezli po Grapi Y in se s smučmi tudi spustili po njej. Z veseljem sva jim sledila. Na Plazu nad Zelenico sva norela po pršiču in za dodatek po Šentanskem plazu še enkrat odšibala navzgor, tokrat na vrh Begunjske Vrtače. 'Koj blo fajn'! Lepo ;)
21.3.2004: Vrtača iz Podna Enkrat sva v gnilobi po Žlebu s smučmi že poskušala na istoimensko škrbino med Palcem in Zelenjakom (1916m), a sva morala obupati. Tokrat sva bila v Podnu (Bodental) dovolj bojno nastrojena, da nama gnoj ni preprečil užitka pri vzpenjanju :) V škrbini sva začudeno stopila na kamenje in šele, ko se je megla malce umaknila, sva nižje uzrla tudi sneg. V mlečni belini sva uspešno pretipala naprej do stopinj pod Osrednjo grapo, ki naju je po presenetljivo trdem snegu dostavila na vrh Vrtače. Na Vrtači sva se prav prijetno navijugala, tudi v Žlebu je bilo zgoraj kar solidno (težavnost smučanja po Žlebu je z izjemo vršnih metrov v okviru bolj zahtevnega turnega smuka), nižje sva se pa v gnilcu reševala z dolgimi (plužnimi) zavoji. Ko je 'strmina' popustila, sva poskušala tudi hitreje in bolj naravnost, a se je po vratolomnih saltah iz cementa izjemno težko pobrati. Tudi smuči se znajo lepo zalepiti pod gladino.
20.3.2004: Na megleni strani Jalovca Sneg je bil gnil že zjutraj, na Jalovcu so se pa vlačile sive megle. Zanimivo je tako postalo šele v ozebniku, kjer so trije Avstrijci pri vzpenjanju na smučeh poskušali dokazati, da je kuloar turnosmučarsko položen in bi jim to tudi skoraj uspelo, če jih proti vrhu ne bi zaustavili zbiti ostanki plazovine. Na sedlu nad ozebnikom so meglice vztrajno zakrivale Jalovec. Ko je za nameček s smeri vrha še trikrat zapored priropotalo kamenje, sva raje odbrzela navzdol za 'norimi' Avstrijci, ki so medtem odbordali (iz smuči so si sestavili deske) v temo.
14.3.2004: Spomladansko oranje na Malem Draškem vrhu Nameravala sva sicer na Velikega, a se nama v oblačnem vremenu nikakor ni dalo. Tako sva na hitro skočila na vrh Viševnika, izmerila vidljivost v megli na le nekaj kratkih metrov in ob zahodnem grebenu bolj pretipala kot presmučala na Srenjski preval. Megla je bila tako gosta, da sva najin položaj v 'mleku' lahko samo ugibala. Sneg je bil moker in dovolj predelan, tako da sem sam (ta drugi M je medtem malce oddremal) s prevala zastavil na vrh Malega Draškega. Kljub precejšnjemu trudu, ki sem ga vložil v gaženje do vrha, sem bil navzdol poplačan le s kidanjem gnoja (hočem pisati snega, pa se mi noče stipkati). Na ravnici, severno pod Viševnikom, sva se v mleku še malce pomatrala po vodi, nižje pa je bila smuka vredna svojega imena. Spodaj v gozdu sva po dolgi desni prečnici dosegla tekaško progo, ki naju je pripeljela na smučišče. Zanimivo, da sta tako Z greben Viševnika kot pobočje Malega kljub obilici snega bolj za silo zalita.
13.3.2004: Z otroki na Trupejevo poldne Tik pod jaso, na slabi polovici vzpona, sva ujela Urško, ki nama je z veseljem prepustila lomastenje po še nedotaknjeni belini. Pri lovski koči v Železnici sva pod njenim strokovnim nadzorom (Urška Stritar, Z otroki v gore) zavila v levo in po 'taborniških variantah' dosegla mejni greben, ki je bil za vzpenjanje s smučmi kot naročen. Hvala. Smučanje do sedla z Belimi pečmi (Stanko Klinar piše, da je ime Lepi vrh napačno) in pod njim je bilo še prijetno, nižje pa nama je premajhna strmina onemogočala vse variante, razen smuke po 'špuri'. Za nameček nama je južen sneg prelomil tudi smučarsko palico.
7.3.2004: Puhec na Viševniku Začuda v nedeljo zvečer nisva bila zadnja obiskovalca Viševnika in do šestih je na njegovih pobočjih zapadlo 10cm 'čistega' puhca, ki smo ga z užitkom posmučali. Na vrhu je smučanje popestrila tema in megla. Povsem zgoraj se navzdol prav nič ni videlo podlage in se je smučalo kar na pamet v prazno snežno belino. Nižje je šlo fantastično, zalito pa je bilo povsod. Tako sem s Plesišča usekal direktno varianto po redkem gozdu (spodnji del je kar lepo strm) in na normalko prismučal šele tik nad žičnico. Še... ;)
6.3.2004: Zal(it)a Begunjščica Popoldne sva po Osrednji grapi skočila na Begunjščico. Grapa je tako lepo zalita, da omogoča številne variante spusta (malokrat je tako pobeljena). Pri smučanju sva tako povsem zgoraj in v srednjem delu grape izbrala (na desni strani 'normalke') dva malce bolj strma odseka. Sneg je bil za smučanje skoraj idealen, pod grapo pa je odločala sreča pri izogibanju skorje.
28. in 29.2.2004: Turna sprehoda pod Stolom M se je končno le znebila antibiotikov in sva se sklenila malce razmigat na ogromni pošiljki novega snega. V soboto sva na smučeh preorala od MHE Žingarica do Tinčkove koče, za nadaljevanje proti Iskrški koči (spet bom 'okregan' od PD Žirovnica - v drugo napišem prav, če mi med zimskim vikendom omogočijo gratis spanje ;) in Zelenici je pa nizka akumulacija energije v M žal presahnila. Navzdol je šlo po 'špuri' prav fino. V nedeljo sva po cesti 'prismučala' do Valvasorja. Od Planice naprej je gaz presenetljivo ugasnila, tako da sva se še enkrat 'naorala'. Ja, kr luštn je blo!
15.2.2004: Storžičeva petka Prezebanje na Cojzu mi je prineslo prehlad in sem ga sklenil odpraviti z znojenjem na Strožičevi brzinski turi. Ob desetih sem pri sankaški zapornici stopil na smuči, na vrhu sem pa ravno ujel opoldansko zvonjenje. Cesta do Doma pod Storžičem je bila ledena, vmes je bilo tako-tako, Peto žrelo je bilo povsem zalito in ravno prav trdo, motnja pa so bili številni izstrelki sestopajočih 'Kramarjev'. In vsak Kranjec je seveda sestopal in ril po svoje, na smučarje se 'alpinistični frajerji' nimajo časa ozirati. Tako da sem 'počasnete' dol grede zasul s številnimi hitrimi rafali in smo si bili bot ;) Smučanje z vrha je bilo prav luštno, sneg primerno trd, le številne stopinje so tu in tam iz mene potegnile (pre)več moči. Pod steno je bil sneg večinoma skorjast (držal sem se snežišča v levo, vse do vpadnice markiranega Žrela), po ledeni cesti sem pa vadil pluženje.
13.-14.2.2004: Prezebajoč na Grintovcu V petek proti večeru sem nad Suhadolnikom gazil nov sneg (tudi dobrih 15cm), tipal za zamedenimi stopinjami in ravno pred nočjo še zmogel gozdno Taško. Tokrat mi je pokazala svoje ostre zobe, tako da sem se ubranil šele s cepinom. Višje je bil nočni sprehod do Kokrškega sedla prav prijeten, a namesto globokega spanca v zimski sobi me je vso dolgo noč mučil leden drget (uporabil sem poletno 'one kilo bag', pet odej...). Zjutraj sem se izjemno počasi le sestavil skupaj in potegnil gaz skozi Jame do kratke JV stene Grintovca. 'Stenco' skoraj po sredi preseka ozka in zavita grapa, ki se zgoraj pahljačasto razcepi (izstopna delta). Spodaj je bilo v grapi precej napihanega pršiča (tudi 30cm in več), zgoraj pa sem 'odpikal' po trdem snegu. Na vrhu sem uporabil desni izstop, ki se tik pod Streho priključi JV grebenu. Naklonina grape se na najbolj strmih delih suka okoli 45°. Po 'sončnem ogrevanju' na vrhu sem šel takoj užit dvodnevno nagrado. Odsmučal sem nazaj po pristopni grapi v Jame (uradno: Jugovzhodna stena na Jamo, IV-). Zgoraj po trdem snegu je šlo prav prijetno, nižje pa sem moral nov sneg 'na silo orati'. V Jamah je bila zatem smuka naravnost čudovita. V koči sem pobral vso spalno kramo in hrano ter nahitro odkuril navzdol (še ene noči pač nisem hotel prezebati). Zgoraj sem odsmučal levo v plitvo grapo (markacije gredo desno), nižje pa sem namesto Taške poskusil 'sosednje' markacije. Smuči se mi ni dalo sneti in sem nekaj metrov tu in tam 'poštamfal' kar po skalah, tik nad snežiščem (poleti melišče) pa sem smuči le moral sneti (za kakih 20m je zmanjkalo snega in moje trme). Spodaj se je dalo potem začuda prismučati prav do kmetije.
8.2.2004: Na megleni/sončni Vrtači Malo po deveti sem vstopil v Suho ruševje, ko se je sonce počasi začelo skrivati za meglicami. Zatem se je v krnici tako zmeglilo, da nisem videl kaj prida dlje od svojega nosu (ki je sicer precej velik :). Pred mano ni bilo nikogar, stare sledi pa je ponoči prekrilo nekaj cm novega snega. Ko je potegnil še močan snežni piš, sem lahko užival v popolni dezorientaciji pozabljen nekje pod vznožjem Vrtače. Samotno. Lepo! Nekako sem le 'točno' vdel strmo snežišče pod Osrednjo grapo (vzhodni žleb) in zgazil na vrh, kjer sta me pozdravila sonce in veter, ki je meglice neusmiljeno preganjal prek grebenov. Zjasnilo se je in naredil se je prečudovit dan. Za ogrevanje sem po Osrednji grapi odsmučal v Suho ruševje (IV-, odlične snežne razmere, tudi skok je ravno zalit) in nemudoma odvihral nazaj na vrh, kjer se je spet začelo megliti. Nahitro sem skočil na smuči in se začel spuščati po zahodnem grebenu proti zahodni grapi. Na vrhu je greben kar močno zguban in strmo 'prisekan', potem pa do razcepa grebena (SZ/Grad in JZ/markacije) težav ni več. Z razcepa pada proti Stolu (V kožnah) zahodna grapa, ki je zgoraj ozka in strma, spodaj pa se močno razširi in položi. Spust po zahodnem grebenu z zahodno grapo je ocenjen s IV. Grapa je bila dobro zasnežena in zares strma le povsem zgoraj. Nižje sem zavil levo (ven iz grape) na JZ greben, kjer na greben z druge strani 'pritečejo' markacije. Še enkrat sem bil globoko izgubljen v megli (za dodatno 'pomoč' k orientaciji so poskrbeli številni obrati pri zapletenem ulovu gsm signala) in 'na približno' začel s poševnim spustom po vrtačinem južnem pobočju. Dokler nisem presekal smučin pod južno grapo, sem se le nemočno čudil, kam neki so me založili. Iz megle sta se materializirali še dve izgubljeni podobi (namenjeni sta bili na Stol!), sam pa sem brezskrbno sledil smučini vse do Iskrške koče.
7.2.2004: Ledenik pod Skuto Zasneženi Grintovci nad Ravensko Kočno kažejo v zimskih dneh resno lice. Zastor je hladen, samoten in povsem v senci. Nad Jezerskim se je sicer še šopirilo sonce, a so ga grebeni kmalu zastrli in postala sva le še dve čisto majhni piki na mogočnem belem platnu. Na Vadine sva se vzpela po 'neznani' in malo/ne obiskani grapi, ki vodi direktno na Ledenik pod Skuto (levo od lovske poti, desno od s stopinjami obleganega Ledinskega? slapu). Sama grapa ni pretirano strma (dobrih 40°) ima pa dva krajša skoka, ki še nista zalita. Višje sva nadaljevala po ledeniku navzgor in še pred vrhom zavila levo na obsežno snežišče pod Rinkami. Z vzponom sva zaključila ob štirih, povsem na desni strani zatrepa na višini 2100- m. V dolino sva odsmučala mimo Kranjske koče in skozi Žrelo (III+, lepo zalito, glavna težava je 'vbod' od zgoraj), a je bila smučarija proti predvidevanju bolj slaba.
6.2.2004: Begunjščica Popoldne sva po Osrednji grapi 'šibala' na Begunjščico. Snežne razmere so bile tako prepričljive, da nama je Smokuški plaz odpihnilo iz misli. Smučarija po Osrednji grapi je bila dobra, nižje na Plazu nad Zelenico pa še boljša (pri smučanju sva se držala leve strani).
1.2.2004: Po grebenu čez Vrtačo Nisva še imela določenega cilja v glavi, ko naju je pri Tinčkovi koči zapeljala smučina proti Stolu. V Kožnah sva ugotovila, da naju Stol po normalni turni smeri pravzaprav ne mika, za Zabreški plaz je bil pa sneg že prejužen. Tako sva od Stola odvila na zahodno pobočje Vrtače in po zahodni grapi dosegla vrtačin zahodni greben (grapa je zalita, z vrha je ocena spusta IV). Po grebenski žagi sva privalovila na vrh in izbirala med spustom po Osrednji (vzhodni) grapi in JV grebenu (oboje IV-). Kljub slabšim razmeram na južnem pobočju (moker sneg) je prevagal ženski firbec, ki je pred tremi tedni ostal praznih nog. Nadaljevanje po cesti do Tinčkove koče (in še nižje) je šlo pa ekspresno.
31.1.2004: Južno pobočje Storžiča Pa sva le učakala razmere, ki so nama omogočale smučanje z vrha po JZ grebenu. Da bi si prihranila gaženje, sva nad izhodiščem (Bašelj) odvila proti Kališču, po normalki dosegla vrh in izgubila vsaj uro časa (direktna je bila začuda shojena). Tista zapravljena ura nama je sicer vsiljevala vse bolj južen sneg, a je bila smuka vseeno čudovita. Z vrha sva zasmučala do začetka JZ grebena in potem nadaljevala na njegovi južni strani in nižje zavila naravnost navzdol po široki grapi, ki se do prečne poti Kališče - Javornik spušča vzporedno z brezpotnim pristopom. Od prečne potke je sicer možno nadaljevati kar naravnost navzdol po grapi (grapa se zoži) vse do kolovoza, a sva napak predvidela, da bo smuka boljša v okviru markacij... Smer je zelo lepo smučljiva, a skrajno malo smučana (je že kdaj bila?). Težavnost je nekje na meji, kjer turno smučanje prehaja v alpinistično.
24.1.2004: Viševnik Po virozi. Nič posebnega. Skupaj z malim, nebogljenim bordarčkom sva 'odmaglila' z vrha in prebila nekaj/precej skorje, ki se nama ni mogla resneje zoperstaviti. 11.1.2004: Spust po JV grebenu Vrtače Z Begunjščice in Zelenice sva že nemalokrat opazovala JV Vrtačin greben, smučarske prehode pod njim in njihovo zalitost. Tokrat prilike res nikakor ni bilo zamuditi. Iz obleganega Suhega ruševja sva na prvem primernem mestu (začetek krnice, normalni pristop na greben se odcepi kasneje) odvila levo na Vrtačin greben, kmalu pospravila smuči in zagazila v deviško belino. Za začetek sva smer takoj nemarno falila kot dva zelenca, čeprav sva tam v kopnem 'stalna' gosta, in obračala z nabrušenih špic (zaradi mestoma napihanih flank sva se skušala preveč držati grebena). Tudi višje sem raje zaupal težje prehodnemu grebenu, kot globokemu snegu (Marijana je nekoliko pod Malo glavo, 2031m, zaradi bolečin/pancarja obrnila). Nekako 100m pod vrhom sem ujel nepričakovano gaz (Leva grapa, ki vodi iz Suhega ruševja), ki mi je močno olajšala napredovanje. Na predvrhu sem še opazil, kako so trije deskarji zasmučali v Južno grapo (III-) in me dokončno prepričali, da se moram pri spustu držati južnega pobočja (Suho ruševje je bilo mnogo preveč spihano in povsem neužitno, južna pobočja pa vsa povsem zalita). Na vrhu sem nekaj časa še cincal in odločal med Južno grapo in JV grebenom (IV-, S4+), razmišljal o strmem, premalo zalitem in za smuči mestoma kar preozkem prehodu, ki me je pripeljal na vršno rez (najtežje 'smučarsko' mesto). Potem sem se le pognal navzdol po grebenu in upal, da najdem še kak bolj zalit prehod... ...po zahtevnem, več ali manj vodoravnem vršnem delu sem desno od pristopne smeri res ujel lepo zalit 'smučarski' prehod. A je bila ura že pozna (pol dveh) in razmehčana vršna plast snega mi na sredi prehoda zaradi strmine ni dajala nobene pametne opore. Nekako sem le izvedel siten obrat in prehod zvozil na desni strani, nižje pa so težave kar kmalu popustile. Nadaljeval sem po grapi naravnost navzdol, na primernem mestu zapeljal čez rob v levo in zasmučal v široko grapo, ki tako mamljivo vabi z Begunjščice. Sneg je bil skoraj odličen (vršna mokra skorjica) in povsem nedotaknjen, smuka pa ob primerni hitrosti prava uživancija. Zgoraj se je zaradi strmine razmočena plast snega še nekoliko plazila za mano, spodaj pa mi užitka, razen utrujenosti, nič ni moglo zmotiti.
10.1.2004: Debela peč Povsem zgrešen cilj, prav škoda je bilo lepega vremena. Sprehod do grebena je bil zaradi sonca še prijeten, močan vršni snežni piš 'osvežujoč', smučarija pa slaba in čimprej za v pozabo. V načrtu sva imela sicer prečenje vse do Viševnika, a je bil globok sneg odločno proti in nama je zaradi nepoznavanja okolja (rila sva po strmem gozdnem pobočju) že pod Lipanskim vrhom zmanjkalo časa.
6.1.2004: Na JZ grebenu Storžiča Tebi nič, meni nič so mi v ProMontani zamenjali dereze. Super. In sem moral takoj poskusiti 'ta nove'. Popoldan sva skočila pogledat, kako dostopen je zasneženi Storžič (južna pobočja so iz doline izgledala povsem zalita). Sneg se sicer prične že na izhodišču (2cm), a šele nad prečno potko, na višini 1500m, se nama je občutneje vdrlo. Nekako sva preorala skozi strm in redek smrekov gozd (udiralo se je do riti) in višje po neizrazitem in spihanem slemenu dosegla JZ greben, 1800m. Na grebenu naju je pričakal 'star' pršič (do kolena) in za gaženje do vrha bi nama krepko zmanjkalo dneva. Malce sva še potipala teren direktno navzdol po široki travnati grapi (kloža) in se raje vrnila po smeri pristopa.
4.1.2004: Iz Suhega ruševja na Palec Suho ruševje je bilo v nedeljo proti pričakovanju (objava na gore-ljudje, Simon) grdo spihano, mestoma tudi do golega, tako da je bila pri spustu potrebna dobra navigacija, pa je vseeno tudi zaškrtalo pod smučmi. Tudi vršno pobočje Palca je bilo z Žlebu precej spihano in ni predstavljalo prevelikih težav (gor v okviru grebena, dol po normalki). Da bi bilo kaj dobrega od smuke, smo (dodatek je bil čisto majhen, nebogljen bordarček) se z Žlebu po lepi flanki vzpeli še do vstopa v Vrtačino Osrednjo grapo, ki je bila sicer presmučana. Na vrh Vrtače nam žal ni več dovoljevala pozna ura, ki je prehitro tekla že pri vzponu po za pešce smrtonosni prečki z Zelenice do Suhega ruševja. In ni, da bi govoril še o grdi razvadi bordarjev, ki pri spustu iščejo najgloblje snežne luknje, kamor se neprestano prevračajo in v njih počivajo do onemoglosti :)
3.1.2004: Presmučan in ... Takega obleganja Viševnik že dolgo ni pričakal. Zvečer je bil presmučan po dolgem in počez. Malček sva s trikratnim vzponom na vrh pripomogla tudi midva. Zadnji spust sva zastavila desno od Plesišča po gozdnih pobočjih nad Konjščico (spotoma sva občudovala najino drčo novoletnega tobogana). Povlekla sva dolgo prečnico in na zadnjem robu ravno še ujela pot, ki se spušča na smučišča Rudnega polja.
1.1.2004: ... preplavan Viševnik Na pobočjih Viševnika je zapadlo več kot meter snega in pogledat sva šla to čudo božje. Gaz je bila potegnjena do Plesišča (1800+) in sva jo z veseljem uporabila, saj izven gazi brez opreme (smuči ali krplje, midva sva bila 'peš') ne gre nikamor drugam kot naravnost v tla. S Plesišča sva se spustila navzdol do Konjščice. V začetnem, strmem delu je šel tobogan prav imenitno. Najbolj se je izkazala tehnika spusta po trebuhu s plavalnimi udarci kravla in metuljčka. O kaki hoji/skakanju ni bilo govora, ker se je pod nogami vse mlelo (udirala sva se tudi čez glavo). Nižje je teren vse bolj položen in se nama je kmalu ustavilo. Nazaj nikakor ni šlo, navzdol pa le z veliko muko (plazenje, veslanje...), saj nama je sneg nudil le malce več upora kot zrak. 'Že' po dveh urah in pol neprestane borbe sva dosegla Konjščico (400m nižje od Plesišča), kjer pa začuda gazi še ni bilo... 28.12.2003: Na rebru Drmalke Popoldne sva si na 'lepem' zamislila turo od Potočnika (Podljubelj) direktno na Drmalko, po grebenu na Čislovec in po markacijah preko Prevala nazaj na izhodišče. Tako sva bila precej pozno na izhodišču. In še rositi je pričelo. Na zemljevidu Stola in Begunjščice je vrisana neoznačena potka, ki iz Potočnikovega grabna vodi k Drmalki. Midva sva zaradi pozne ure Drmalko naskočila direktno iz grabna navzgor. Gozdno pobočje je bilo spodaj tako strmo, da je komaj še dovoljevalo varno napredovanje (mokra, višje zmrznjena podlaga). Prehod čez spodnje pečine sva našla na desni, nad njimi nadaljevala v levo in višje stopila na omenjeno potko. Potka se je višje obrnila v desno, stran od gozdnega rebra/grebena, midva pa sva prav po njem nadaljevala na Drmalko, 1312m. Greben je bil kar presenetljivo oster ter mestoma zelo strm in vseskozi je po ali tik ob njem vodila slabše shojena potka (gozdarske markacije). Po Drmalki se je greben kmalu omilil in počasi sva privalovila na Čislovec, 1411m, na glavnem grebenu Dobrča - Begunjščica. Tu bi glede na zemljevid morala stopiti na markirano pot, a nisva. Razgleda ni bilo, časa še manj, vmes je začelo tudi snežiti in nekoliko sumničavo sva še naprej sledila 'drvarjem' in šele na vmesnem sedlu stopila na markacije, ki se v nasprotju z zemljevidom umaknejo tudi manjši vzpetini pred Prevalom. S Prevala naju je že lovila noč, tako da sva markacije kmalu zamenjala za udoben makedam, ki je bil 'zglihan na nulo' in naju je nekajkrat boleče zabrisal ob tla (živ led v dolžini nekaj sto metrov). Prekrasna tura, tudi v oblačnem in deževnem vremenu.
27.12.2003: Čez Tržišk Kvadu S Kofc na Kofce goro, čez oba Kladiva v Škrbino in naprej čez Pungrat na Tegoško goro. Greben Košute je tudi pozimi čudovit in večinoma prav lahko prehoden, četudi je tu in tam močno razvlečen. Na grebenu naju je vseskozi silovito bičal veter, a sva vztrajala vse do Tegoške gore, saj pred tem zaradi spihanega južnega pobočja nikjer nisva uzrla zasneženega terena za 'turno ritanje'. 'Ta gvišne noge' pa tudi nisva zaman vlekla s seboj. Z vrha Tegoške gore je navzdol proti Tegoški planini vodila ravnoprav zasnežena plitva grapca, ki nama je podarila prav uživaški spust po ta 'zadni'. S Tegoške planine do Kofc sva morala na koncu prečiti še cel kup enih planin. In za nameček je bilo še snega spodaj več kot zgoraj.
26.12.2003: (R)Ušje Iz Trente sva po stari lovski potki pristopila na Ušje. Tokrat sva sklenila vseskozi slediti rdečim plastikam (lani jim nisva zaupala in sva se vzpenjala na desni - zelo strmo gozdno pobočje), a so precej pod Ušjem (tik za zavarovanim prehodom v levo, ven iz gozda) ugasnile. V snegu je bila pot prav prijetna. Le po vršnem rušju navzgor je bilo nekoliko mokro. Navzdol je šlo prav fino.
25.12.2003: Draška vrhova Z Velika Draškega smo (P+M&M) iz sedla med VDV in MDV po grebenu (spodaj na potki so bili mestoma zahrbtni zameti, in smo se umaknili na rez) nadaljevali še naprej na vrh Malega, ko mi je na lepem počila dereza (to so že moje DRUGE dereze od SALEWE, ki so mi šle v 'franže' - vsake so zdržale po eno sezono in pol). V trgovini sem spet kar pravilno pričakoval tale standardni odgovor: 'V dveh letih, kar prodajamo ta model, se to še nikomur ni zgodilo!' Ni kaj, sem ekstra ustvarjen prav za uničevanje vsakršne (kvalitetne) gorniške opreme. Vedno in povsod sem po zagotovilu prodajalcev edini tak uporabnik, kaj ste drugi vsi tako strašno nežni? Dereze (Salewa, dvakrat), čevlji (La sportiva)(Merrell, te naj bi po 'strokovni' presoji uvoznika uničil kar na motorju? in to dva para zapored!), turni pancarji (Lowa Struktura je povsem razpadla v dveh mesecih), gamaše (dva modela; pri slovenskem, ki je povsem razpadel po dveh turah, sem bil obtožen, da gamaš ne znam uporabljati, da sem jih namestil od znotraj navzven, zamenjal levo in desno gamašo,...), nahrbtnik (Ferrino, material je takoj pokleknil), cepin (Camp), palice (Tehnomat, dvakrat se je nemudoma zlomila vidia konica), termovke (Ferrino, dvakrat)... Ta spisek seveda nikakor ne zajema opreme, ki je šla rakom žvižgat zaradi (dolgotrajne) uporabe/obrabe. Edina res neuničljiva stvar je CRAFT aktivno perilo, ta je pa zakon! Me je katera firma/znamka/trgovina gorniške opreme, ki je prepričana o svoji kvaliteti, pripravljena sponzorirati. V zameno za opremo ponujam temeljito testiranje v vseh pogojih in podrobno objavo rezultatov na spletni strani M&M! Ste pripravljeni na izziv? Prosim. Najtežje grebensko mesto (tik pod vrhom MDV, v kopnem II) je bilo prav prijazno zalito, zato pa sem se lovil pri sestopu z MDV na Srenjski preval. V trdem/ledenem snegu pri strmini tudi malce nad 40° je sestopanje z eno derezo dolgotrajen 'užitek'. Zaradi teme, ki nas je ujela na Srenjskem prevalu, smo Viševnik obvozili na severni strani... Proti pričakovanju zelo zanimiva in 'kar divja' tura v prekrasnem vremenu. Greben do MDV je pozimi lažji kot poleti.
24.12.2003: Storžič Na JZ grebenu nama je veter za razvedrilo grozil, da naju bo odpihnil z gore in nama je tu in tam tudi nazorno pokazal, kako dobro naju zna pribiti ob tla.
21.12.2003: Bel in... Do noči snega kaj prida še ni zapadlo (5cm) in še tega je odnašal veter.
20.12.2003: Kočna in Grintovec iz Dolcev Po 'zmrznjenem' pastirskem prehodu sva s Suhadolnika prišla v Dolce in iz Zgornjih Dolcev po snegu dobesedno odpikala na Jezersko Kočno - prehodi so bili ustrezno zasneženi in sneg zelo trd/zmrznjen. Z grebena sva (po)skočila še na sosednji (severni) vršič z imenom Koles (2530m, letos poleti sva v dnevniku ime napačno prisodila še bolj severnemu grebenskemu vrhu). Po sestopu z vrha sva iz Dolcev nadaljevala na vrh Grintovca, kjer pa je bil sneg le mestoma pomrznjen. Skok v ozkem in strmem žlebu, ki vodi na vrh, je bil sicer zasnežen, a zelo strm (skoraj navpičen, 10- m). Zadnje strme metre nad žlebom nama je olajšala jeklenica. Za sestop sva poskusila z grapo, ki vodi direktno v Jame (smučarska ocena je IV). Ta prehod sva že večkrat gledala z grebena Dolgih sten in dobrih razmer tokrat nisva smela zamuditi. Grapa je bila res ustrezno zasnežena, strašno 'luštna', a kar strma. 'Res fajn je blo!'
19.12.2003: ...zelen Viševnik Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.
14.12.2003: Mali Grintovec čez Licjanovec Letos sva po grebenu čez Licjanovec že hodila. Mehka grebenska gozdna potka se nama je precej dopadla in sva jo v nedeljo ponovila. Na vrhu so naju namesto sonca pričakale meglice in sva jo z Bašeljskega prevala nemudoma ucvrla nazaj v Podstoržič. Na Jezerskem se nama je zatem režalo sonce...
13.12.2003: Prisank Grapa, ki s konca dolge zagruščene prečnice pripelje na trenutno precej kopen Gladki rob, je bila sicer zasnežena (zimska bližnjica), a šele malo pod Prednjim oknom naju je pričakalo pravo zimsko vzdušje. Po trdi, lepo zaliti in kar strmi zimski varianti (od okna pozimi ne greš levo v kline in zajle!) sva odpikala na glavni greben, kjer sva v dobrih snežnih razmerah z užitkom in dolgimi razgledi premagovala nepretežke ovire. Prisank je pozimi presenetljivo osamljena gora, čeprav grebenski pristop z Vršiča ni pretežak, zato pa toliko lepši.
9.12.2003: Vrtača Popoldne sva šibala gor po JV grebenu čez Malo glavo, s tem da sva se Suhemu ruševju povsem ognila. Pri odcepu sva nadaljevala kar naprej po markirani poti, dokler nisva prečila pečin spodnjega dela JV grebena, po tekočem grušču odvila navzgor in se višje po travah pridružila 'uradni' varianti s Suhega ruševja. Odstopila sva po Osrednji grapi, ki vodi v Suho ruševje. Zgornji skok je primerno zalit, spodnji (težji, v kopnem II) pa ne, tako da dereze praskajo tudi po skali (en M je čez skok splezal na desni, drugi M na levi strani). V skoku sva tako dolgo kvačkala, da naju je spodaj že lovila noč, a ujela šele na Ljubelju.
7.12.2003: Obsijana Mojstrovka Dopoldne se je sonce vrhovom še globoko skrivalo za oblaki. Popoldne je bila druga, lepša pesem, ki sva jo našla na Mali Mojstrovki. S soncem obsijana vršna pobočja Mojstrovke so povsem zasnežena in 'zratrakirana' do gladke kompaktne površine, ki omogoča fantastično smuko. Najina turna oprema je še zapečatena in sva čepe z vrha 'odsmučala' navzdol v/po dolinici med Malo in Veliko Mojstrovko.
5.-6.12.2003: Od Oltarja do Škrnatarice V petek proti večeru sva iz Vrat odkurila navzgor proti Bivaku II, zaradi pozne ure sva lovila normalko in višje ob svetlobi polne lune obžalovala, da se nisva odločila za daljšo, a lepšo varianto čez Brinovo glavo. Zjutraj se nama nikakor ni mudilo iz bivaka in še pod Šplevto sva z začudenjem opazila dva hudo zgodnja gornika, ki sta jo iz Vrat primahala čez Brinovo glavo. Ker sva imela isti cilj, sva se z veseljem poslužila njunih stopinj. Skok do Grla je bil že malce južen in le na pol zasnežen, tako da se praskanju po 'šodru' ni dalo umakniti, višje je bil pa sneg ravnopravšnji in za stopinjami sva ubrala zimsko različico vršnega vzpona, ki vse do grebena sledi grapi/žlebu, ki pada na Grlo. Takoj na drugi strani škrbine je sledil nekoliko zoprn (izpostavljen, strm in deloma leden) prehod na ozko, a lepo prehodno vršno grebensko rez Velikega Oltarja. Sestopila sva nazaj do Šplevte in določila, da je do večera še daleč. Najina dobrotnika sta medtem 'utrjevala' gaz tudi na Dovški križ in sva jo mahnila še po teh stopinjah. Spodaj je bilo zaradi lege snega bolj malo, na vršnem grebenu pa naju je pričakalo v snegu nekoliko sitno in precej strmo mesto v sestopu (v kopnem je to mesto pristopa ocenjeno z I, vklesani stopi). Na vrhu Dovškega križa sva ponovno lahko le ugotovila, da je noč še daleč na vzhodu in da nisva še prav nič gazila. Pozornost sva usmerila na greben do Škrnatarice, v mislih sva imela 'spodnjo' varianto prečenja grebena (v kopnem je ta varianta najbolj shojena in opremljena z možici, mesta do II. stopnje). Tik pod grebenom sva prečila do okna, kjer se je svet pošteno nagubal (zelo strmi snežni prehodi). Naslednji grebenski vrh sva prečila precej spodaj (mestoma sva praskala po pečevju, kar z derezami ni ravno najbolj prijetno opravilo) in na drugi strani strmo sestopila v izrazito škrbino pod najbolj markantnim grebenskim vrhom (2521m), ki sva ga obšla po globoko vrezani gredini. V nadaljevanju sva nekaj manjših grebenskih stolpov obšla spodaj po snegu, dokler se prečnica ni dokončno uprla (prestrm/preglobok skok v žleb). Nazaj navzdol nama zaradi strmine in težav prav tako ni dišalo, zato sva po skali po najlažjem prehodu odpraskala na greben (spodaj navpično, II-III), kjer naju je pričakalo še nekaj strmih, ozkih ter izpostavljenih mest in 'že' sva v škrbini pod Škrnatarico uzrla stopinje, ki so se spuščale v žleb. Midva sva imela sicer v planu sestop ob Peščenku, a stopinje, ki so vodile v Gulce, so bile tudi vabljive. Za razmislek sva odplezala še nekaj 'kunštnih' metrov do vrha Škrnatarice, se vrnila v škrbino, spet pogledala na uro in jo nemudoma ucvrla navzdol po stopinjah. Žleb je bil tako imenitno zasnežen, da skoka v spodnjem delu sploh ni slutiti in sva ga gladko predirkala. Ni čudno, da so ga v nedeljo navdušenci posmučali. Ampak sneg se je nepreklicno končal že nekje na 2000m... Čudovit dan in še lepša tura. Greben Dovški križ - Škrnatarica je v danih razmerah kar zahteven zalogaj in ga midva brez vrvi ne bi niti pogledala. Tudi brez zaščitne kreme v bodoče na 'sneženo' sonce ne greva več, tekočina v nahrbtniku nama pa v taki vročini 'itak' vedno ponikne.
30.11.2003: Viševnik Včasih se ti res nikamor ne da. In za malo truda sva dobila nič sonca. Viševniku je proti večeru 'zmanjkalo' nekaj metrov višine, da bi videla modrino neba.
23.11.2003: Diverzija pod Virnikovim Grintovcem Zemljevid sva žal pozabila doma in sva šla za nosom na Virnikov Grintovec. Cesta naju je z Jezerskega pripeljala do cerkve Svetega Ožbalta, kjer sva z zadovoljstvom našla smerno tablo za VG. Nekaj obledelih markacij in dolga cesta sta naju pripeljala na Murnovo planino, kjer se cesta konča, začetek markirane gozdne poti, pa je tebi nič meni nič presekal na novo pridobljen in 'ekstra nobel' lesen vikend z bazenom, ki je bil opremljen s slovensko in evropsko zastavo ter grožnjo s privatno lastnino in hudim psom. Taki grožnji sva bila primorana verjeti in sva v nasprotju s smerno tablo (ki jo je 'nekdo' malce obrnil po svoje, da je kazala v najbolj gosto hosto) poiskala neko shojeno zadevo in se vzpenjala po njej. 200 metrov višje sva le stopila na markacije, ki sva jim brez problema sledila do vrha. V sestopu sva se trdno držala markacij (vmes je odcep, ki vodi naravnost na Jezersko - bolj priporočljiva in od zemljevidov 'požegnana' varianta), ki so se tik pred obsežno 'vikendico' končale z ogromnimi roza 'knafeljčevimi' markacijami, ki so kazale nekam v 'tri krasne' (vsekakor stran od privatne lastnine). To je bil pa že višek. Vikend torej stoji točno na markirani poti in vrla evropska gospoda si s tem očitno ni belila las. Za prestavitev potke in markacij pod ali nad razkošno vilo je očitno zmanjkalo denarja. To nas torej čaka pod novim evropskim gospodarjem. Dež je počasi spral jezico, blato na kolovozu je očistilo čevlje. Hej, juhej!
22.11.2003: Venček okoli Krvavca S Kriške planine na Planino Koren, po markirani poti prek Planine Košutne na Košutno, 1974m, naprej na Kompotelo, 1989m, Vrh Korena, 1999m, in po grebenu Ježa na Veliki Zvoh, 1971m. Sestopila sva mimo Doma na Krvavcu. Prijetna in zelo razgledna tura z malo višinske razlike. Zapisati morava, da je pot od Planine Koren čez Planino Košutno na vrh Košutne markirana (zemljevidi trdijo drugače) in zavarovana!
20.11.2003: Begunjščica z juga V nedeljo (dan po vožnji s Kuklo ekspres) leve noge nisem mogel pokrčiti niti malo, v sredo pa že do 90°. Tako sva v četrtek popoldne v soncu poskusila na Begunjščico z juga. Z avtom sva se brez večjega problema pripeljala na Planino Planinica, 1137m, se prek Roblekovega doma vzpela na Begunjščico in sestopila čez Preval. A bi bilo bolje narediti krog v obratni smeri, saj je bil sestop na Preval za mojo bolečo in trdo stegensko mišico nekoliko prestrm.
15.11.2003: Goličica in Kukla ekspres Ker normalko poznava, sva se odločila za (menda) lepšo varianto od Kugy-a. Smer začetka poti je potrebno pravilno določiti (shojenih potk v bližini je veliko), potem je pot lepo sledljiva skoraj do Kukle, kjer pot 'ponikne' (v pomoč nama je bil 'le' zemljevid Trente). Tudi višje sva poskusila po alternativi. Pri velikem možicu nekoliko pred sedlom pod Debelo pečjo sva jo ubrala po slabše shojeni potki navzgor (normalka nadaljuje prečno proti sedlu), ki pa se je kmalu izgubila. Vzpenjala sva se po plitvi grapi, vmes sledila nekdanji lovski potki (skozi rušje je bil včasih izsekan prehod, lažje bi bilo kar po dnu grape navzgor) in na višini slabih 1800m dosegla prečno lovsko pot (ta pot vodi daleč v levo do izrazitega rušnatega pomola in še naprej proti grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Germlajtom). Nadaljevala sva po nakazani potki v desno in prek rušnatega roba dosegla normalko. Ta varianta ni preveč priporočljiva. Bolje bi bilo na prečni lovski poti zaviti levo in se na vrh Goličice povzpeti s SZ (tja z vrha vodijo rdeče packe), a sva se midva zaradi morebitnega ledu raje držala južne strani. Z vrha Goličice naju je navzdol odpodila pozna ura in na Kukli sva se kljub približajoči temi odločila za smer pristopa (po normalki gre do ceste neprimerno hitreje, pred mrakom sva imela dobre pol ure 'prednosti'). Na vrhu zaradi slabše uhojenosti potke nisva uspela 'vdeti', tako da naju je teren pripeljal preveč desno v izredno strmo pobočje nad prepadnimi skoki. Prečila sva v levo in se še vedno v strmem gozdnem pobočju spuščala navzdol. Na lepem je počilo in ogromna skala oblike kvadra tik na moji desni (pred tem sem se jo prijel za ravnotežje) se je začela premikati navzdol. Bil sem v nekakšni povsem plitvi in zelo strmi vboklini, na levi sem z očmi zaznal drevo, kamor bi se lahko ujel, a kaj ko se nisem mogel odriniti od skale, ki me nekako ni hotela spustiti (poskušal sem priti v levo, a me je vedno bolj vleklo pod skalo). Potem je šlo vse zelo ekspresno, takoj sva pridobila na hitrosti, skala me je potegnila nižje, mi zletela čez noge in spodnji del trupa (mogoče celo dvakrat: najprej me je povleklo dol, pod in nižje od skale - glava se je znašla na desni strani vpadnice, noge na levi - nato je skala od zgoraj zgrmela čez mene) ter pospešila navzdol. Ko me je skala 'povozila', me je obrnilo okoli. Po obratu sem se odrinil v levo, ravno še ujel drevo in se z rokami uspel zadržati za deblo (imel sem že precejšnjo hitrost). Skala je medtem z oglušujočim treskom grmela navzdol po strmini. Vse skupaj se je zgodilo v tako kratkem času, da imam danes v glavi vse premešano in je potek bolj posledica razumne analize dogodka. Nekako tako je vse skupaj videla tudi Marijana (ki je bila na srečo nad mano) in izjavila, da je vse skupaj izgledalo grozno. Bolečina v nogah je bila strahotna (mišice so od udarca/šoka tako vibrirale, da to že ni bilo res) in potreboval sem nekaj minut, da sem za silo prišel k sebi. Zlomljeno ni bilo nič, zato sem takoj sklenil nadaljevati s spustom, še preden bi se mi mišice ohladile in bi naju zagrnila tema. Desna noga se je počasi uhodila, leva pa je ostala več ali manj negibna. Kar po riti sem se po listju nekako pridričal do potke, ki sva jo ujela nekje na dobrih 1000m (v bližini sta dva vikenda). Počasi sem v temi prišepal do Kugy-a (bolečina v levi stegenski mišici ni dovoljevala upogiba kolena) in vmes računal težo skale, ki je tudi po najbolj umirjenih ocenah presegala pol tone (dejanska teža je morala biti kar blizu ene tone). In nikakor mi ni šlo iz glave, kako je skala prišla na svoje mesto (ko je čudno že to, da je tam sploh stala). Možni odgovor bi bil, da se je ustavila v snegu (če ga je tam sploh kdaj dovolj, kajti to je južno pobočje na višini okoli 1100m). Moja globoka zahvala gre drevesu za pomoč pri ustavljanju in skali, da me ni 'pribila' v tla.
13.11.2003: Storžič Iz Bašlja, popoldanski trening. Navzgor sva občudovala ozaljšano drevje (ivje z južne strani), navzdol pa sva z zadovoljstvom pregledala/prehodila grapo, ki pada z vrha JZ grebena vse do gozdne ceste nad izhodiščem za Lovrenc. 'Samo' še na sneg počakava in šusss... 9.11.2003: Ogradi S Planine Blato sva sledila stopinjam, ki so se usmerile proti Planini v Lazu. Pravzaprav sva imela spodaj povsem drugačne načrte, a sva Vogle v mislih že zamenjala za Ograde. In kot nalašč so tudi stopinje zavile naravnost k Ogradom (z juga). Sestopila sva na Lazoviški preval, lenobno prečrtala Debeli vrh s seznama nedeljskih želja in se še pred samim prevalom po riti spustila navzdol proti Lazu. Sneg je bil v nedeljo za pravi zimski občutek kar preveč namočen, tudi v čevlje si je utrl dober prehod :(
8.11.2003: Viševnik s sneženjem Na Rudnem polju naju je ob enih pozdravilo 10cm snega. Višje je bilo snega več; zgoraj sva gazila (do) 20cm pršiča. Uživala sva v samoti, v zimski atmosferi s sneženjem. Nikjer ni bilo žive duše. So čakale, da se meja sneženja dvigne in skupaj z nedeljskim soncem namoči pršič v vodno brozgo?
5.11.2003: Vrtača Na vrh sva jo z Zelenice ubrala po lahkem brezpotnem JV grebenu, navzdol pa sva si ogledala ozko in plitvo južno grapo, po kateri sva se po snegu vozila s ta 'gvišno' nogo. In ta grapca je za smučanje (pre)cenjena celo s III-...
2.11.2003: Storžič Za podaljšan vikend so nam obetali mokro vreme in res naju je v petek z vetrom vred pralo na Kriški gori, v soboto naju je pa z Jošta nad Kranjem skoraj dobesedno odplavilo. Na celotni potki je tako navzdol z nama tekel tudi simpatičen potoček (kakšen potoček neki, deroča mrcina...) in nama vodo neumorno zlival v čevlje. Drugič greva v naliv z gamašami. V nedeljo je opoldne dež le izpraznil svoje mehove in sva skočila na Storžič. Po direktni in močno namočeni potki z juga.
26.10.2003: Okoli Belih peči Trupejevo poldne. Tam še nisva lazila in sva šla pogledat za (čudovitimi) razgledi proti Julijcem. S Srednjega Vrha sva se vzpenjala skozi Železnico. Pri lovski koči je zemljevid ponujal dve varianti, midva sva pociljala nekam vmes in nekako direktno dosegla vrh Trupejevega poldneva. Od lovske koče je bilo shojeno vsevprek, najbrž pa je najlepša grebenska varianta. Sestopila sva v sedlo pod Belimi pečmi, kjer naju je nepričakovana gaz premamila v levo. Ob strugi Žlebnice sva se spustila do še ene lovske koče, odkoder naju je cesta pripeljala do izhodišča.
25.10.2003: Viševnik Z Rudnega polja po gazi na vrh odkoder sva po 'deviškem' grebenu zagazila proti Srenjskemu prevalu. Snega je na grebenu veliko (zameti) in se je mestoma udiral tudi čez rito. S prevala sva se spustila na Jezerca in prek Konjščice do izhodišča. Viševnik je bil v soboto tudi presmučan ('A gre kej po kamnu?'. 'Neprestano.'). Tudi Veliki Draški vrh je imel obiskovalce.
19.10.2003: Z Velikega Draškega vrha po grebenu na Tosc Z VD vrha je videti zadnji del grebena do Tosca izjemno zašiljen in strm, tako da naju je enkrat že preplašil (opisa v vodnikih ni) in sva takrat na Tosc splezala z Vrtačice (tik desno ob izrazitem žlebu, I-II). Tokrat sva morala skalo vsaj potipati in greben naju je sprejel brez večjih težav. Pred 'navpično' stopnjo naju je pričakala nažagana rez, kateri sva se umaknila tik pod grebenom na levi strani po mestoma zelo ozki in izpostavljeni polički (shojeno, II). Sam prag (ki z VD vrha najbolj straši) je bil potem prav lahak in prehodov je začuda kar mrgolelo (slaba II). Nadaljevanje, vršna rez do najvišje točke Tosca, je bilo sicer nekoliko razbito, a lahko (težave do slabe II). Nazaj do markacij sva sestopila po normalki (z možici dobro označena/shojena pot).
18.10.2003: Stol, tokrat čez Vorlce Ponovila sva avgustovsko turo, le da sva sestopila po Dolgi riži (melišče je za sestop tako-tako). SV greben Stola (od Sedla Belščica do vrha) je plezalna smer II. stopnje in sva ga tokrat za pestrost poskusila brez vrvi. In glej ga zlomka, na tak način se vedno 'prikažejo' še lažji prehodi in tako sva tokrat na obeh najtežjih mestih, ki sva jih zadnjič ocenila z II-III, našla nekoliko lažja prehoda.
17.10.2003: Stol Od Valvazorja. Večerna. Ta hitra. 14.10.2003: Storžič Še ena brzinska iz Bašlja. 12.10.2003: Kamniški Dedec Na Kamniškem Dedcu se prične in na Srebrnem sedlu konča čudovit greben Zeleniških špic. Večina prepleza le zgornje nadstropje grebena (od Staničevega vrha naprej), tako da nižji in rušnati del sameva. Tudi midva v rušnati smeri še nisva naredila koraka, a sva sklenila pogledati vsaj Kamniškega Dedca. Neoznačena potka je vse do vrha Dedca zgledno shojena, le sam začetek v strugi Sedelščka je težje vdeti (usad, prodišče). Za pomoč nama je služil le zemljevid, skritega 'vboda' nisva našla in potko sva tako dosegla naravnost navzgor po pobočju nad strugo. Jesen je ravno pravšnji čas za obisk. Spodaj je potka sila udobna, višje pa kar naravnost napade zelo strmo gozdnato pobočje. Dobri razgledi so mogoči šele z vrha, katerega skalnata kopa komajda pogleda nad gozdno mejo.
11.10.2003: Poldnik ali Kopa? Poldnik ali Kopa je vprašanje na katerega iz Mangartske doline odgovarjava s Kopo, kamor naju je vabil napis Picco di Mezzodi in peljala pot 515. Spodaj se je pot mehko vila po prijetno raznobarvnem gozdu, kjer je bila hoja nadvse 'luštna'. Pod vrhom je gozd zamenjala skala in potrebno je bilo tudi malček poplezati. Varoval na poti ni prav nobenih in težave na enem (daljšem) mestu dosežejo I. stopnjo, kjer je dodatno težavico predstavljal sneg, ki se je pričel že presenetljivo nizko (1500m). Tudi v Italiji niso imuni na 'črne' markacije. Ljubitelj barbik je odlično zadel roza odtenek in uradnim markacijam dodal še 'cortkane' puščice in pike.
2.10.2003: Storžič Iz Bašlja. Trening. 28.9.2003: Po lovski poti na Kalško goro Idejo sva pobrala pri Stritarju (KS Alpe) in jo glede na zemljevid Grintovcev malce 'popravila'. Od Žagane peči, mimo lovske koče na Kalce po opisu (ki bi mu dodala zelo strmo gozdno prečnico, zahtevno), tu pa sva se odločila za desno varianto (zemljevid), ki naju je pripeljala naravnost na Malo Kalško goro. Potka je nadvse prijetna in se vije v lepem okolju. Dobro shojena in sledljiva je vse do vršnega travnatega pobočja (vmes je celo nekaj rdečih pik). Najlepši pogled se odpira na Brano in njeno razbrazdano zahodno pobočje.
27.9.2003: S Škrbine po severnem grebenu na Razor Iskala sva Mali Razor in izbrala zanesljivo/nezgrešljivo grebensko varianto. Računala sva na težave II. stopnje, a sva se uštela za celo stopnjo. Greben je mestoma karseda zoprn (beri podrt), večinoma plezalski in nikakor ga noče biti konca. Vmesnih špičk in škrbinic se ne da prešteti, tudi za vrh Malega Razorja sva našla vsaj dva (najbolj) primerna kandidata... Izhodišče nama je bila vršiška cesta (1089m), do Škrbine med Prisankom in Razorjem sva pristopila po neoznačeni (in zgoraj nesledljivi) potki. Začetek grebena naju je takoj dvakrat odbil (iz Škrbine navzgor je stena, naslednja šibka točka pa je krušljiv žleb), tako da sva prvi vršič obvozila na južni strani in greben dosegla po skrotju. Na levi strani grebena sva potem po lahkem svetu (nekje I-II) dosegla izrazit vrh, ki bi lahko bil Mali Razor (2175m, rapalski mejni kamen). Grebensko nadaljevanje do zadnjega vrha, 2388m, pred Turnom pod Razorjem je bilo zelo zahtevno in blizu meja najinih sposobnosti. Rogljev, vrhov, stolpov in težav kar mrgoli, tako da je celotno smer nemogoče opisati. Nekaj plezalskih mest je tretje stopnje, konkretna mesta druge stopnje pa se vrstijo eno za drugim. Morebitnih sestopov z grebena nisva posebej iskala, a lahkih ni. Glavne smernice in težave pa lahko zapiševa: Takoj za domnevnim Malim Razorjem sva dva preperela stolpa (na isti višini, pravzaprav je vse skupaj en sam razsežen vrh) obvozila na desni strani (zanimiv mostiček). Gredina, ki naju je pripeljala nazaj na greben je nekje med II-III, kratek sestop po ostrem razu v naslednjo škrbino pa je zelo krušljiv in izpostavljen, II-III. Po lažjem delu sva trčila ob navpično steno visokega stolpa (ki je najin drugi morebitni kandidat za Mali Razor, 2235). Šibka točka se skriva na desni strani (do nje vodi kratek spust po zagruščenem žlebu): zelo strm kamin, visok 40m. V kamin je najlažje vstopiti z leve, višje je oprimkov in stopov sicer dovolj, sam kamin pa je precej zračen. V prijetnem plezanju, III, sva dosegla razbito grebensko rez. Zelo izpostavljen in gladek rogelj tik nad vrhom kamina sva obvozila po ozki laštici na levi strani (najbolj smotano mesto grebena: zagruščeno, izjemno krušljivo in izpostavljeno), III. Zgledne težave so se vrstile še nekaj časa (zahtevna in razbita rez), dokler nisva prišla do vznožja naslednjega vršiča, v katerem naju je pričakal lep 'kaminček' (dvojna poklina), III. Pred nama je bil še zadnji, na pogled zelo neprijazen vršič, a je imel (skrito) šibko točko. Začela sva naravnost navzgor do previsa, kjer se je v desno (nad izrazito skalo) odprla lahka zagruščena polička (malce siten prestop), II. Kmalu zatem sva stopila na vršno skrotje kote 2388m (zadnji in zelo izrazit vrh pred Turnom pod Razorjem, 2394m). Do sem sva iz Škrbine potrebovala slabe štiri ure (za pičlih 400m). Možen sestop poteka po Grivi v desno (strma grapa, ki pada izpod TpR). Do teme so bile še slabe tri ure in sva sklenila potegniti na vrh Razorja (pametnega nadaljevanja se ne vidi: precej levo/spodaj je ena rdeča varianta, na desni vse zakriva TpR, v sredini pa je pretežko). Turn pod Razorjem (le koliko je zahtevna najlažja smer na vrh gladke igle?) sva obvozila na levi strani po zelo krušljivih poličkah, vzpon nazaj na greben je prav tako postregel s podrtim pečevjem, II-III. Na grebenu sva na desni strani le uzrla možno nadaljevanje. Izrazita razčlemba se je višje zarezala v plitek žleb/kamin, II-III, ki naju je dostavil do še enega kratkega kamina/gredine, nad katerim sva stopila na lahko skrotje. Za robom (na Kriški strani) nama je bil teren poznan: nad živim gruščem sva dosegla polico, prečila v levo in se po lahkem žlebu vzpela na vršni greben Razorja. Izpod Turna sva bila na vrhu v dobri uri, tako da nama navzdol ni bilo potrebno pretirano hiteti. Precej nepričakovano divja tura. Zato pa toliko bolj zanimiva. Sam vršni del od Turna do Razorja je brezpotna alternativa markirani poti. Ampak krušljiva!
21.9.2003: Germlajt (zelen naslonjač na najbolj divjem trentskem grebenu) Greben Kanceljnov (Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja) je opevan s takimi presežniki, da jih je težko le brati na papirju. Potrebno bo gor, in če se grebena nikakor ne upava lotiti (pravzaprav naju je Kanceljnov izjemno strah), ga bova pa obiskala (Goličica in Planja nikakor ne štejeta, na oba vodi potka in tam sva že bila). In le kje neki bi naju bil pripravljen sprejeti, če ne na najbolj udobnem naslonjaču celotnega grebena. S Prisanka sva si že večkrat ogledovala morebitne prehode iz Mlinarice direktno na Germlajt. S škrbine med Germlajtom in Goličico pada pripravna grapa, ki se spodaj konča v skoku. Midva sva računala, da bova grapo dosegla nad skokom po morebitnem prehodu iz sosednjega Kozjega žleba. Pod škrbino (vrh grape se konča v krajši steni) sva imela ogledano gredino, ki naj bi naju pripeljala na sam vrh. Z lovske potke sva odvila v Kozji žleb in res se je kmalu v desno odcepila manjša grapa. Po njej sva se vzpela do razcepa, kjer se je v levo odprla grapa, ki bi lahko bila najina iskana grapa. A ji žal nisva verjela in sva nadaljevala kar naprej do roba, kjer sva na drugi naju našla še eno grapo, v kateri pa so se skoki kar vrstili. V dilemi, katera grapa je prava, sva jo navzgor ubrala kar po razsežnem/rušnatem robu med njima. Precej višje, nad ruševjem, sva po skalnati gredini dosegla dobro razgledišče, kjer se je pokazalo, da bi bila leva grapa pravilna odločitev. Po sitni polički sva prečila čez rob (nikakor ni bilo jasno, kje bi sestopila v precej globoko zarezano grapo), kjer se je pred/pod nama nepričakovano odprl 'lahek' prehod. V grapi sva trčila na dva praga, pri čemer je bil prvi kar zahteven in sva ga zmogla v kotu na desni strani (5-10m, na levi je precej težje in izpostavljeno). Na višini dobrih 1800m (prav na tej višini 'poteka' prečna potka/stečina, ki sva jo kanila uporabiti pri sestopu) sva zavila levo, ven iz grape in ciljala na ozek rob, ki bi naju pripeljal na vršno gredino. Do roba so vodile stečine (midva sva seveda 'vedela' bolje in imela kar pestro zabavo s strmimi travami in krušljivo pečino), višje pa se je rob povsem zašilil in je ponujal kratko plezanje prav po njem ali pa na desni, krušljivi strani. Odločila sva se za rob, ki je postregel s III. stopnjo (na vrhu je v ruševju gurtna za sestop), in že sva stala na vršni gredini. Lahek sprehod po njej naju je pripeljal tik do najvišje točke Germlajta, katerega vrh je strašno zanimive oblike. Na desni strani ima padajočo skrotasto gredino, na levi padajoče in vse bolj strmo travnato pobočje. Na stičišču pa je postavljena povsem vodoravna in vse nižje odsekana kamnita zavesa. Ošiljena rez 'zavese' je krušljiva kar se le da in prav nobena skala ne vzbuja niti najmanjšega zaupanja. Malce sva ga poskusila, a so se skale takoj pričele valiti navzdol. Še sreča, da je bila najvišja točka Germlajta prav na začetku zavese :) Na travnati preprogi sva nadvse veselo kradla čas in ugibala kako 'za vraga' prav po razu poteka normalni sestop z Goličice proti Germlajtu, kje bi se z Germlajta dalo priti na Goličico tudi na južni strani, kje točno je vrh Kanceljnov, kje je Prevčev stolp in kateri je Veliki stolp. Imena, zemljevidi in opisi namreč nikakor ne gredo skupaj. Takoj naslednji, najbolj odsekan in nabrušen stolp celotnega grebena je visok 2133m. Na zemljevidih je označen s Kanceljni, opisi (Avčin, Mihelič) pa govorijo o Velikem stolpu? Torej bi moral biti vrh Kanceljnov na koti 2213m, kjer pa zemljevidi zagotovo napak napišejo Prevčev stolp, ki je zadnji stolp v grebenu (Avčin) in je visok 2228m (od grebena Planje je ločen s hruškasto škrbino, ki se jo lepo vidi s Prisanka). Sestop v grapo je bil lažji od pričakovanega, a zato nama je probleme povzročila gredina, ki iz grape tik pod steno preči južno pobočje Goličice. Iz grape je vodil kratek strm prag, začetek gredine (ozka laštica) pa je bil povsem krušljiv/razbit in z vsakim metrom bolj izpostavljen. Do lažjega dela me je po tehnično sicer ne tako strašno težki, a neverjetno 'smotani' polički, ločil še en prestop, a sem nad krušljivostjo obupal in sem hotel takoj doseči velik ruševnat grm. Splezal sem po navpični in še bolj krušljivi podrtiji navzgor (in z vsakim metrom obžaloval, da nisem ostal na gredini), dokler nisem dosegel ruševja, kjer se je končno dalo urediti varovanje. Višje je bila gredina udobna in vedno bolj shojena in se je na robu (izjemno lepo razgledišče) prelila v pravo lovsko potko, ki se je vila med (posekanim) ruševjem. Pot naju je vodila prek še ene grape (prehod poteka nekaj deset metrov pod mestom, kjer pot doseže rob)(na levem bregu sta bila celo dva stara klina), kjer se je na drugi strani robu počasi izgubila. Zemljevidi so kazali prečne črtice do normalke nad Debelo pečjo ali pa daljši spust proti Kukli, ki naju je žal bolj pritegnil. Sestopala sva večinoma po rušju in zaman čakala, kdaj bova stopila na obljubljeno pot z zemljevida. Nižje (in veliko časa kasneje) je rušje le zamenjal smrekov gozd po katerem sva se 'pridričala' do normalke, ki sva jo dosegla tik pred Kuklo. Lepo. Divje. Samotno.
19.-20.9.2003: Na Poliških Špikih V petek s Pecola do bivaka Suringar, zjutraj po Findeneggovem ozebniku na Montaž (Špik nad Policami) in prečenje Poliških Špikov po zavarovanih poteh z dodatnimi (če se obiska ne bodo preveč branili) pristopi na vse Špike. Na turo naju je zvabil mamljiv Miheličev opis v planinskem vodniku JA. Še v petek zvečer sva šla iz bivaka (izjemna lokacija: leži na robu, na ozki polički pod majhnim previsom) pokukat na izzivalen stolp severno pod Montažem (Špik nad Zadnjo polico, Torre Nord), tako da sva sestopila po Poti lovcev do žleba med stolpom in Montažem. Pri prvem težjem (moker in gladek) pragu sva brez vrvi raje obrnila in zjutraj na vrhu Findeneggovega ozebnika ugotovila, da tudi če bi prišla do škrbine (ki je v sestopu lažje dosegljiva z grebena), bi nama na vrh stolpa branil navpičen raz z gladko odsekano steno na obeh straneh. Prečenje Poliških Špikov je opisal Mihelič, dodala bova nekaj brezpotnih dodatkov. Na Vrh Brda pelje shojena potka, grebensko nadaljevanje pa nama je preprečila strma grebenska raz, ki pada globoko v Škrbino nad Plazom. Špik nad Plazom sva dosegla po skrotju na južni strani, z vrha sva po grebenu poskusila proti vzhodnemu predvrhu (rama, Špik nad Cijanerco). Vmesno kratko, navpično stopnjo sva obšla lučaj nižje po mestoma zelo izpostavljeni polici na severni strani (nekoliko zapleten je bil sestop do police). Nadaljevanje je potekalo v izjemnem ambientu. Levo od vse ožje grebenske rezi je bilo vedno bolj prepadno. Globoko odrezane stene so jemale dih in najbolj noro vrtoglavo (da je niti nisva poskusila slikati, saj bi naju sirene globin lahko še zapeljale) se je stena spuščala prav s Špika nad Cijanerico. Sam pristop na ramo je branil ozek in previsen rogelj. Poskusila sva po obvozu na desni, prečila čez rob in na vrh zlezla z druge strani (precej sitno, eno mesto tik pod grebenom je bilo blizu III). Grebensko nadaljevanje je bilo povsem nemogoče, saj je med Špikom nad Plazom in Špikom Hude police globoko zasekana Škrbina nad Cijanerico (Kugy jo razglaša za najimenitnejšo škrbino JA in jo primerja z udarcem meča). Midva sva sestopila do jeklenic, po katerih sva se spustila v škrbino (daleč najtežji del Poti Leva), kjer naju je presenetila visoka igla (10-20m visok, vitek in navpik odrezan stolp). S Špika Hude police sva po grebenu poskusila na Špik nad Studenci in Špik nad Tratico, ki ju Mihelič namenja le alpinistom. Začetek je bil lahak, do vrha Špika nad Studenci naju je potem pričakala ozka rez, a nama večjih težav ni povzročala. Sestop z vrha po grebenu je bil kar zahteven, nadaljevanje pa nama je preprečila težava (ki se je ta hip ne morem spomniti, ugibal bi na gladek stolp v škrbini), ki sva jo obvozila lučaj pod grebenom na južni strani. Greben in po njem vrh Špika nad Tratico sva dosegla po zelo strmih travah (z vmesnimi kratkimi pragovi). Nadaljevala sva do rame, kjer naju je presenetil navpično odsekan raz in ker nisva imela dovolj vrvi (klin za spust, slabih 30m) sva se vrnila nazaj na vrh in sestopila naravnost navzdol do markacij (tik zahodno od vrha) po ne prestrmem travnatem prehodu. Tako sva našla normalni pristop na Špik nad Tratico, ki se giblje malce nad trentarsko I. stopnjo (po celotni širini strmo in travnato južno pobočje prekinjajo navpične pečine). Ni čudno, da ga Mihelič ne omenja, saj je od spodaj slika povsem nepregledna in se prehoda tam niti ne sluti. Sam greben od škrbine vrh Hude police prek Špika nad Studenci do Špika nad Tratico je težji in se giblje okoli trentarske II. stopnje, grebenski sestop v Škrbino nad Tratico pa je brez spuščanja po vrvi 'nemogoč'. Špik nad Cijanerico, Špik nad Studenci in Špik nad Tratico so nama 'podarili' tako dolge in pestre sprejeme, da nadaljevanje ni bilo več smiselno, saj bi le še dirkala po markacijah in spustila vse brezpotne posladke (Špik nad Špranjo, Nižinji vrhovi, Špice v Planji in Vrh Krnega dola)...
14.9.2003: Prvenstvena! V nedeljo je bilo na nebu prav prijetno sonce in neznosen Lanež na duši. Le kaj sem hotel, nedokončane smeri nikakor nisem mogel pustiti pri miru in sem šel po sobotnih stopinjah. Kolo, Mače, Kozjek, razgledišče in že sem bil pred morjem ruševja, nekje na višini 1550m. Tokrat sem ubral povsem drugačno taktiko. Zaščitil sem se že na začetku, potem pa umirjeno (a nikakor ležerno) napredoval skozi goščavo in nisem si delal niti najmanjših utvar, tako da na nobenem vršiču nisem pričakoval, kako bom v daljavi 'že' ugledal vrh Malega Grintovca. Ubiral sem malček drugačno smer, kot jo je besneča furija v soboto, in na nekaj mestih sem se na levi strani grebena rušju po skrotju in pečevju celo uspel nekoliko izmakniti. Le tu in tam me je notranji mir zapustil, saj se napornemu prebijanju, vlačenju, udarcem in padanju le nisem mogel izogniti. Po dobri poldrugi uri sem le izplaval iz zelenega morja in stal na trdnem vrhu Malega Grintovca. Mogoče je bila smer prvenstvena, mogoče tudi ne. Res težko si predstavljam norca, ki bi celoten greben prelezel po rušju, ko pa bi se na več mestih 'z lahkoto' pretolkel do markacij v dolini med Lanežem in Srednjim vrhom. Za ponavljalce priporočam dolge rokave, trpežne hlače, plezalne rokavice in čelado. Obilica dobre volje in potrpežljivosti je 'itak' predpogoj. Na grebenu te čaka dobrih 250m višine (vmesni številni spusti in vzponi niso všteti) in slabih 1500m dolžine gostega ruševja. Nadaljeval sem na Storžič in sestopil mimo že zaprtega (?) doma na Kališču.
13.9.2003: Najbolj nemogoč pristop na Storžič Storžič je res od vsepovsod prepreden s potkami, a se divjina še najde. Iz Mač naravnost na Kozjek, čez greben Laneža na Mali Grintovec in po markirani poti preko Bašeljskega vrha na Storžič. Ob štirih popoldne (po mojih izračunih bi se moralo do teme/osmih ravno še iziti, če se le ne bi kje zataknil) sem odločno skočil na kolo in s Kranja odbrzel v Mače. Vreme je bilo naravnost idealno. Nikakor se ni moglo odločiti ali naj prične deževati ali naj samo piha. Tako sem vseskozi hvaležno sprejemal neodločne kaplje in opazoval grozečo kapo na vrhu Storžiča. S parkirišča nad Mačami sem se zagnano zapodil po gozdni cesti desno od markacij, našel vaško smučarsko žičnico in nadaljeval naravnost navzgor. Goščava s trnjem in praprotjo ni moje vneme in hitrosti niti za drobec omajala. Višje sem padel v za hojo prijetno redek smrekov gozd, ki sem ga grizel po mestoma precej strmih flankah. Vsaka orientacija je bila v gozdu onemogočena, sledil sem le neizrazitemu gozdnemu grebenu, ki se je izoblikoval šele malo pod vrhom Kozjeka, 1100m. Na sedlu, za vrhom, sem našel celo shojeno pot, pa mi njena smer ni dišala in sem nadaljeval naravnost navzgor na greben, ki se je naenkrat spremenil v čudovito, ostro nagubano travnato reber. To razgledišče je zagotovo eden najlepših kotičkov pod Storžičem, če ni celo najlepši (navkljub temnemu, oblačnemu vremenu, kapljam in vetru ga niti slučajno nisem mogel prezreti). Pogled na Hudičev boršt je izjemen, povsem neprekosljiv. Storžič, Kališče, Lanež, vse je kot na dlani. Popravljam, zagotovo je bil najlepši kotiček, pa se je žal dopadel še nekaterim drugim 'planincem', da so ga sklenili 'olepšati' in so zgradili kočo, katere lastnik je 'ponosni' GRS (čemu neki?)(le kdo jim je tam postojanko odobril in kako da ni označena na zemljevidih). Le malček naprej sem trčil na markirano pot, ji nekaj kratkih minut sledil do prečne poti Jakob-Kališče in spet odvil na divje, naravnost navzgor. Gozd se je počasi razredčil, sledilo je nekaj prijetnega grebenskega plezanja (trave, pečevje, eno mesto je pogledalo proti II) in že sem od zgoraj navzdol opazoval PD na Kališču, ura pa je kazala šele nekaj minut čez pol šesto. Do vrha Malega Grintovca me je ločilo le še 250m višine, tako sem sklenil, da je časa dovolj in da bom ritem malček omilil. In res, oba s tempom sva nemudoma padla v gosto ruševje, ki me je pričakalo v zasedi. Zagnano sem se pognal naprej v goščavo in upal, da me bo spustila skozi. Kmalu (čez pol ure) sem sprejel dejstvo, da se ruševje ne bo umaknilo, se ustrezno napravil za boj (dolgi rokavi, dolge hlače in rokavice) in Storžič prečrtal s sobotnega sporeda. Kaj Storžič, zelo počasi mi je postalo jasno, da je tudi Mali Grintovec v nevarnosti. A kaj bi to, prave bitke se bijejo brez upa zmage. Še z večjo vnemo sem se spustil v pretep, skakal med veje, se plazil pod njimi, se vlekel čez grmovja in se tu in tam silovito prebijal po redkih stečinah. Nobena goščava ni bila zame pregosta, noben grm previsok in prav vsaka veja me je 'nežno' pobožala po kakem bolečem delu telesa. Kaj mi mar za dežne kaplje, ki so se počasi okrepile, kaj mi mar za vse bolj silovit veter, kaj mi mar za bolečine, ki mi jih je zadalo ruševje. Naj se še bolj zgrne name, sem tulil; toliko bolje, še več bom dal od sebe. In sem gonil svojo 'pesem' skozi ruševje, a po dobri uri silovite bitke sem bil dvoboj zaradi teme primoran predati. Desno pod mano se je odprla čistina, ki je vodila do markacij pod Srednjim vrhom, in ura je odbila zadnji zvon pred sedmo. Do vrha me je ločil še ohoho dolg nasad ruševja (bil sem na višini 1750m in vrh Malega Grintovca še ni pogledal iz zelenega morja), do teme pa samo še dobra ura. Stekel sem dol do markacij in se jih držal vse do Mač, zajahal kolo in ob osmih sem bil točno po planu doma. Res, da sem precej načrtovanega spustil, zato pa bil bogatejši za marsikatero darilo (beri boleče buške na obeh golenih). Kaj? Sprašuješ, kako to da je slika obsijana s soncem, ko pa sem imel temačno vreme? Ja, hmmmm, no, kako bi rekel, ja, o tem bom kaj več zapisal jutri...
7.9.2003: Planjavske zelenice Po kaninski kraški puščavi sva si zaželela mehkobe Planjavskih zelenic, ki sva si jih že nekajkrat ogledovala z Zeleniških špic (s Staničevega vrha je prehod iz Repovega kota kot na dlani)(Zeleniške - zelenice, hmmm). Nad tolmuni naju je lovska pot v Repovem kotu skozi strm gozd pripeljala na razgledišče, kjer naju je lepo shojen odcep usmeril k Planjavskim zelenicam. Prehod, ki je sledil, je bil strašno pester: mestoma izpostavljen, ruševnat, zagruščen, laštast, čvrsto kamnit, strm, podrt, travnat in še kar je podobnega. Težave so bile zmerne in so le na mestu ali dveh pogledale čez prvo stopnjo. Po zanimivem prehodu je sledilo bolj enolično vzpenjanje naravnost navzgor po travah in višje vse bolj po skalah. Ciljala sva nekoliko v desno in prilezla naravnost na markirani vrh Planjave. Sestopila sva po Zeleniških špicah, ki se nama navzdol bolj dopadejo. Vedno ubirava kake nove grebenske variante, tokrat pa sva šla strogo po 'normalki'. Ampak presneto, kako so bile špice v nedeljo sitne. Res, da so bile precej zagruščene/zarolane (deževje je opravilo svoje), a težavice nama je povzročala tudi Nebeška lojtra, kar se nama še ni zgodilo. Vedno sem jo podcenjeval s slabo II (najtežji del je navpičen, ozek kaminček), tokrat sem oceno krepko povišal. Tudi zajeda/poklina v Staničevem vrhu je bila v nedeljo težja. Bo že tako, da ti kak dan plezanje ne steče in nikar naju vedno držati za ocene...
5.-6.9.2003: Ta visoka Rosojanska pot V petek zvečer z Nevejskega prevala na Preval Peravo in spanje v bivaku Marussich, v soboto Rosojanska do sedla Med Baban, 'raziskovalni' sprehod čez vršiče Kaninskih podov do Prevale in sestop. Izbrala sva hladno vreme, da naju kaninska puščava ne bi izsušila. Opcija je bila še dodatno spanje v Domu Petra Skalarja. Pot do bivaka sva vlekla po smučišču, na vrhu ubrala bližnjico (nova botanična pot) do sedla in za pestrost skočila pogledat še na vrh Bele peči. Mulatjera naju je dostavila do bivaka Marussich, ki je kar najbolj 'fleten' italijanski bivak, kar sva jih preskusila. Jogiji so zakon, čistoča ustrezna, uporabna miza na sredi in odej na pretek. Bivak je čisto majhen in vse v njem je prav lično 'skup djano'. In seveda, bil je prazen in midva edina polha (rezijanskih ni bilo na vidiku), ki sva iskala zatočišče. Ta visoka Rosojanska pot naj bi bila označena in več ali manj nezavarovana gorniška pot. A se je kmalu šibila pod težo železja, in še dobro da se je, kajti drugače nikakor ne bi prišla na Vrh Krnice. Greben se je postavil povsem pokonci, obvozov ni bilo, klini, skobe in jeklenice pa so se dvignili naravnost v nebo (veliko je novega železja, še več ga čaka ob poti, da se ga navrta v skale). Kratka, a zračna ferata, zagotovo je to daleč najtežje mesto Rosojanske poti. V nadaljevanju so bila varovala skopa (beri tudi odvečna), saj je greben vse do sedla Med Baban prav lahak in v okviru I. težavnostne stopnje in le na nekaj kratkih mestih je nekoliko pogledal tudi proti II. Od Kaninskega ledu je ostalo bore malo, našla sva 'nevrh' (rama) Pod Kaninom in od daleč zvedavo opazovala navpik odsekan Turn pod Črnim Voglom, ki ga ne priznava nobena planinska karta (Tuma, Imenoslovje JA). Poslikala sva ga od spredaj, od zgoraj in od zadaj, tako da imava sedaj dokaze, da obstaja. Da tam torej res nekaj je. Z vrha Črnega Vogla je turn povsem nepristopen (obtičala sva na višini turna, 30m nad navpično vsekano škrbino). Na škrbino drugače pelje lahek pristop po grušču z juga, na vrh turna pa bi se dalo zlesti po polici v desno čez rob in na drugi strani navzgor. A se nama grušča ni ljubilo mleti... Na PZS kartah je označen le soroden Turn pod Laško planjo, ki je neprimerno manj izrazit in prav nič mogočen, kar sva z Vrha Laške planje nemudoma preverila tudi od blizu. Zagonetka, prava mala enigma naju je pričakala pri koncu grebena. Tu naj bi po vrsti stopila na vrhova Kamen, 2315m, in Vrh Žlebi, 2317m. Ampak midva sva prilezla le na eno samo grebensko glavo, ki je imela tri vrhove (midva pa le dve imeni, ki ju nikakor nisva znala prav pritisniti) in najvišji je bil prvi, na katerega so Italijani napisali M.Slebe, Kamna pa od nikoder. Doma (po dolgem premisleku, temeljitem pregledu TTN in s pomočjo navdiha) se je izkazalo, da je bila napaka (in na zemljevidih bo še kar dolgo prisotna) v višini, saj so izmerjeno koto mejnega kamna na rami (tretji, najnižji vrh) napak prenesli na Vrh Žlebi, ki je dejansko občutno višji (nekako 2335m). In Kamen?. To je le majhna grebenska grba tik severno pod Vrhom Žlebi, ki se jo gladko spregleda, saj je izbočena le za slabih 10m. S sedla Med Baban sva najprej prepodila koze, skočila na Veliko Babo in začela z operacijo hudo nepreglednih Kaninskih podov. Po vrsti sva 'potacala' Veliki Babanski Skedenj (kako zna ta skedenj vleči za nos, dvakrat sva že zmotno mislila, da sva tik pod vrhom), Zelene čuklje, 2170m, (težko opazen, tako v naravi kot na zemljevidu, a več kot 50m dvignjen vrh, katerega ime sva poiskala pri Tumi), Kačarjevo glavo, Malo in Veliko Gnilo glavo (res sta povsem gnili, saj sta prevrtani z ogromnimi luknjami), Konjc (najtežje dostopen vrh te kraške puščave, slaba II), Vrh Osojnic in Glave nad Grabnom (po novem ga glede na videz upravičeno imenujejo Zelena glava, na zemljevidih je le bela lisa). Kako so se znali kljub mrzlemu vremenu Kaniniski podi le raztezati, šibala sva sem in tja, gor in nazaj, pa nič. Kljub vsemu trudu jih tudi za malo nisva uspela skrčiti. Vode seveda nisva odkrila nobene, tudi tista v nahrbtniku je žalostno presahnila. Da ne bi še midva, sva tekla do izhodišča in v avtu našla novo zalogo. In če še niste vedeli, Prestreljeniško okno je celo dvojno. Fajn je blo, sam dolgo!
4.9.2003: Prisank Hitra večerna tura. Ob petih popoldne parkirnine ni. Po Kopiščarjevi gor, po Grebenski dol. Vmes sprehod čez obok Prednjega okna. Na vrhu nova vpisna knjiga.
30.8.2003: Na Storžič čez Licjanovec Opis ture na Mali Grintovec čez Turne sva našla v vodniku Manj znane poti. Turo sva nekoliko predrugačila, saj nama hoja po cesti nikakor ne diši, tako sva za izhodišče izbrala parkirišče v Podstoržiču, 1000+ m. Po gozdu, izjemno visokih travah in spet gozdu sva naravnost navzgor prilomastila do 'luštne' lovske potke na grebenu, ki se vije od Turnov do Malega Grintovca. Potka je bila vseskozi lepo 'hodljiva', le na dveh mestih sva jo urezala po svoje (prvič je potka sumljivo zavila premočno levo, drugič pa se je na lepem vdrla v trave) in kar prehitro sva se znašla na Malem Grintovcu. Na hitro sva se prek Bašeljskega vrha prestavila pod vršno glavo Storžiča, kjer sva ugibala vreme... ...kot to najbrž nadvse veselo uganjajo vremenarji ;). Plohe in nevihte naj bi se razvile proti večeru, naju pa so kaplje pozdravile že na izhodišču in se potem ob vsaki primerni priliki vrnile pogledat, kako napredujeva. Na Bašeljskem prevalu se je malce bolj usulo, a sva vseeno določila, da za eno 'šibancijo' na vrh bo pa vreme ja še zdržalo. In smo imeli dirko, midva sva letela, kolikor se je dalo, vreme je zbiralo črnino in kaplje. Tekma je bila izjemno napeta, izid negotov in vreme se je počasi zatekalo k vedno bolj nešportnim potezam. Najprej se je nekje na polovici ulilo kot iz škafa, višje se je nalivu pridružilo tudi grmenje, v samem šprintu pa se je nasprotnik poslužil še toče. Kar verjeti nisva mogla, da tako goljufivega tekmeca sodnik (beri Storžič) še ni izločil. Navkljub lednemu tepežu je zmagala gorenjska trma dveh politih in tepenih cuckov, ki sta z vrha še v isti sekundi obrnila navzdol. Toča je počasi pojenjala, grmenje se je utišalo in naliv je usahnil. Na Bašeljskem prevalu se je nad Storžičem povsem zjasnilo, prevladala je modrina neba in nad Podstoržičem se je razvila prečudovita mavrica. In sva odšla zakladu naproti.
24.8.2003: Via della Vita in greben Ponc Ni blo glih cel dan cajta, tko da se nisva smela nker zataknt in sva šla na znana pota, hudo šibala gor in neumn gledala naukol v zatrep ta Malga Koritnškega Mangrta. Ne tko kmal nama je kapnl, da sva falila k dva kretena, sestopla vsaj 200m, na hitr stresla še enkrt tolk ta narslabše vole, in k sem bil po mnen vseh ta drugh od m&m jest ta narbol kriv (zato, k sm odzad sopihu in tovoru za oba in nč naprej gledu), sem bil pa za kazen še tepen (tlako sem delu tko, da nisem nč pil). Divjala sva gor do vstopa, preskočla pot živlena in že norela čez Ponce. Na ta sredn me je sonce čist zatolku in sem se komej še zvalu do jezer. Pet ur pa pol matra brez vode je na takmu soncu preveč. Greben Ponc je trenutno tako lep, da bi bila prava gorniška katastrofa, če bi ga Italijani res na novo markirali in ojeklenili. Plezalne težave so majhne in nikjer ne pogledajo prav veliko čez prvo težavnostno stopnjo (če sploh kje). Težaven pa je sestop z Vevnice v škrbino, ki so ga Italijani na novo zavarovali s številnimi jeklenicami in klini (kljub železju je to daleč najtežji del prečenja). Omenjeni sestop poteka na levi strani, na slovenski strani je prehod v škrbino sicer občutno lažji, a ni zavarovan in ga je od zgoraj težje vdeti.
23.8.2003: Čez divje Zajmenove peči Greben Zajmenovih peči do Velikega vrha v Košuti sva si že večkrat željno ogledovala. Od daleč (Ljubeljsko sedlo, Košutica) naju je pomalem strašila globoko zasekana škrbina, ki jo na obeh straneh brezgrajno stražita mogočna skalna stolpa, zahodni je visok 1862m in vzhodni 1885m. Od blizu sva letos (arhiv, 30.4.) spoznala direktni pristop na koto 1745m in grebenski sestop po vihravem Vrančku. V starem vodniku Karavanke sva našla še kratko in prav nič vzpodbudno Klinarjevo opombo (podrt pristop na škrbino naravnost z Matizovca in plezanje s škrbine na vzhodni stolp s težavami v območju IV. stopnje). S kote 1745m sva polna pričakovanj zastavila proti oddaljenemu grebenskemu zobu, za katerim se je skrivala globoka škrbina. A naju je ruševje na hitro umirilo, postajalo vedno težje prehodno in naju na vrhuncu dobesedno in prav boleče zabilo v tla. Potolčena in potlačena sva pod zahodnim škrbinskim stolpom že nekoliko malodušna opazila potko, ki je na greben prisopihala z desne. V upanju na goljufijo (morda bi naju pot pripeljala v škrbino in bi se tako zoprnemu stolpu elegantno umaknila) sva se je oprijela, prečnica pa se je tebi nič, meni nič odsekano končala in tako sva z juga naravnost navzgor prek zelo strmih trav in razmajanih skal dosegla vrh stolpa (najbrže bi bilo po grebenu lažje in lepše). Globok pogled v škrbino ni bil obetajoč, odsekanega stolpa na vzhodni strani pa sploh nisva upala dolgo gledati, ker je bil povsem odbijajoče sesut in bi se utegnil še podreti. Vrnila sva se malce nazaj po grebenu in se oprijela gredine na severni strani, ki naju je pripeljala tik nad škrbino, nekje na polovici višine stolpa, kjer sva presenečeno uzrla klina za spust in se spustila navzdol (slabih 20m, tik nad škrbino je stena previsna). V škrbini sva bila v mišnici, nazaj nama nikakor ni dišalo, levo in desno ni prav nič kazalo na možen sestop, naprej pa nama je napredovanje branila navpična in podrta stena s sicer tremi 'šibkimi' mesti. Levo od grebena se je šopiril visok, rdeč in pri vrhu celo malce previsen kamin, na desni je bil podoben, a povsem kratek nestvor, kamor naju je najbolj vleklo, a se do tja nikakor ni dalo priti (prečenje rdečega, sitno podrtega pobočja). Tako sva poskusila točno s škrbine navzgor, kjer je žleb prešel v previsen kamin, ki se je višje zaključil s počjo. Na desnem robu kamina sem splezal navzgor do poči, kjer sem lahko le obrnil (povsem podrt prestop na vrhu kamina) in pod njo poskusil s poličko, ki je vodila v desno čez rob (izjemno podrto, a nekaj zdravih oprimkov in stopov se je le našlo) ter se na drugi strani prekopal navzgor. Marijana se je podrti laštici ognila in ob varovanju splezala kar naravnost navzgor. Težave so bile bližje trojki kot štirki (morda je imel Klinar v mislih drugačno varianto, tudi klinov nisva našla), vseeno pa izjemno resne, saj je tu podrtija edini zakon. Na vrhu stolpa sva se že videla na Velikem vrhu, a naju je spet presenetilo ruševje, potem še ena zoprna/podrta prečnica na desni in 'že' se je pred nama dobrovoljno raztegnil udoben travnat hrbet. Z vrha sva sestopila na severni strani, tam je bilo do izhodišča še najkrajše. Dolgo pričakovana tura. V dnevniku sem ob prvem obisku Zajmenovih peči zapisal (beri ugibal), da je to najlepši pristop na Veliki vrh. V soboto sva ga brez obotavljanja potisnila v predal 'prvič in nikoli več'. Greben je res povsem divji in pozabljen, a kaj, ko je kar preveč divji, predvsem pa preveč podrt in kosmat. Vseeno je bilo nadvse lepo in nama niti najmanj ni bilo žal.
22.8.2003: Tolsta Košuta - Košutnikov turn Na brezpotnem delu grebena Košute sva že tako domača, da sva z veseljem pogostila 'meliščarja', 'kališčarja' in neustrašno 'feratarko'. Zelo razgledna grebenska smer s kratkimi plezalnimi mesti (do) druge stopnje je kot nalašč za uvod v brezpotna grebenska prečenja: v začetku je še povsem lahko, nadaljevanje pa je vedno bolj zahtevno. Če pa bi te greben le utegnil preveč strašiti... 17.8.2003: Po grebenu z Zagorelca proti Pelcem Od sedla Čez Lužo do Škrbine za Gradom leži razpotegnjen in povsem samoten greben. Severni del (greben Pelcev) sva obiskala lani. Letos nama je bil najprej podarjen srednji del (od Skutnika prek Špičice do Nizkega vrha) in v nedeljo sva upala na prehode še v južnem delu (od Zagorelca prek Velikega Jelenka do Skutnika). Lahek pristop na Zagorelec poteka iz sedla Čez Lužo, midva sva izbrala nekaj bolj odmaknjenega, SV greben. Iz Za Razorca sva krenila naravnost do travnatega grebena, ki pada z Zagorelca. Spodaj prehodov nisva preveč izbirala in sva takoj treščila v zelo strme trave (morala bi se držati bolj levo, kjer je izgledalo lahko), po katerih sva pristopila na grebenski hrbet. Greben se je zlagoma dvigal in nama ponujal vedno lepše in višje razglede. Pod vrhom sva preplezala 50m visok skalni prag (I-II, travnat obvoz je na levi) in kmalu nad njim stopila na glavni greben. Z Zagorelca sva po travnatem grebenu sestopila v prvo škrbino, preplezala manjšo grebensko grbo (sestop II) in se znašla v najnižji škrbini pred Velikim Jelenkom. Takoj v nadaljevanju nama je greben postregel še s precej strmim travnatim razom, naprej do vrha pa nama je omogočil lep in zračen sprehod. Nadaljevanje proti Skutniku je obetalo 'čudovite' probleme, ki sva jih od daleč opazovala že z bavškega Pihavca. Strašila sta naju sestop z vmesnega mizastega vrha (2100m) in nadvse imenitna čukla Oltar, 2075m (Tuma ga omenja v imenoslovju JA). Oster, eleganten in 25m visok rogelj, ki zelo izpodjedeno pada proti Skutniku. In naju je presenetil že takoj prvi spust z vrha. Kmalu sva zavila levo z grebena in po strmih travah (in nezanesljivih skalah, II) dosegla stečino na udobni travnati polici (že takoj z vrha bi morala sestopiti v smeri police), ki naju je pripeljala pod mizast vrh. Splezala sva na vrh, a od tam še nisva mogla pogledati čez rob, grebenskega nadaljevanja pa tudi ni bilo, zato sva se vrnila in ujela ozko travnato poličko na desni strani (II), ki naju je pripeljala na rob mize, s katerega je gladka raz povsem odsekano padala dobrih 10m navzdol. Na zagozdeni skali sva si uredila varovanje (našla sva tudi klin, a mu nisva zaupala) in se po vrvi spustila navzdol, do škrbine naju je ločila še sitna in izpostavljena travna polička na desni strani (II-III). Tako, povratka ni bilo več in morala sva naprej, ampak nadaljevanje nama je onemogočal Oltar. Iz radovednosti sva splezala na vrh čukle (težavi sta krajša gladka plošča in takoj nad njo izjemno izpostavljen prestop čez rob, blizu III). Na vrhu ni bilo nobenih sledi, nobenega klina za spust, prav nič. V zameno pa vrtoglav pogled v škrbino na njegovi S strani. Splezala sva nazaj v J škrbino in za nadaljevanje določila obvoz na levi strani, kamor naju je vabila široka travnata gredina slabih 30m pod grebenom, a do nje prehoda ni bilo. Tako sva si na pripravni skali uredila varovanje in se po vrvi spustila čez preperel, previsen kamin z zagato do travnate poličke, ki naju je težavno (III, vse travnate težave so seveda mišljene po trentarsko in ne plezalno) pripeljala na gredino, po kateri sva lahkotno dosegla previsno vznožje Oltarja. Možno je, da se Oltar brez spusta po vrvi obvozi na vzhodni strani, a tam čakajo strme in izpostavljene travnate poličke. Grebenski vzpon na Skutnik je bil presenetljivo lahak (le dva krajša strma dela) in že sva se znašla v znanem svetu. Po grebenu sva nadaljevala na Špičico (vselej je potrebno slediti travnatim prehodom tik levo pod grebenom), katere strm travnat sestop sva opravila s pomočjo vrvi. Prečila sva še Nizki vrh (menda je s škrbine med Špičico in Nizkim vrhom direkten prehod v Veliko planino) do škrbine pod Zadnjim Pelcem in sestopila z grebena. Pelce sva zaradi nekajkratnega opozorila raje spustila (grmenje, postopoma se je oblačilo), čeprav bi se ravno še izšlo... Strašno lepo, celoten greben je neprecenljiv biser.
16.8.2003: Mali Prisank Skrit, nedostopen, odmaknjen..., in nama vedno bolj zaželjen. Le vrh Hudičevega stebra se nam njegova glava razkrije iz bližine, povsod drugod se nam spretno izmakne. V severnem grebenu je nanj potrebno splezati po navpični steni, z vzhoda je povsem divje, pozimi nas v škrbino pod vrhom pripelje zahteven Hudičev žleb, s Prisanka navzdol je 'nemogoče' in tako ostane še alpinistov sestop, ki pripelje na Hudičev steber, kamor naju je dostavila kombinacija Kopiščarjeve in Hanzove. Z vrha sva si ogledala troglavi vrh Malega Prisanka (levi in srednji sta dve kopasti glavi, najvišji je desni, ki je sestavljen iz navpičnih odsekanih stolpov). Proti Hudičevemu žlebu se je spuščala gruščnata in široka gredina (nadaljevanje gredine, po kateri Hanzova doseže Hudičev steber), ki naju je pripeljala za rob, odkoder sva lahko pokukala v vršni del Hudičevega žlebu. Gredina se je nagnila ven (zelo izpostavljeno), zožila na dobra 2m in grušč se je tako zbil/zlizal, da ni več omogočal zanesljive stopinje. Z varovanjem sva počasi le dosegla dno izjemno krušljivega/podrtega Hudičevega žlebu (trije raztežaji). Na drugi strani žlebu se je gredina nadaljevala navzgor proti srednjemu vrhu, midva pa sva najprej poskusila v škrbino pod Prisankom (vrh Hudičevega žlebu), do katere je bilo precej krušljivo, a brez večjih težav. Na škrbini sva malce celo poskusila proti vrhu Malega Prisanka, kjer naju je precejšnja strmina odvrnila od resnega poskusa. Spustila sva se po žlebu navzdol in poskusila z gredino. V spodnjem delu je bila izjemno krušljiva (prav noben stop/oprimek ni bil povsem zanesljiv, na srečo tam še ni preveč izpostavljeno) in precej strma, potem pa se je udobno položila, mehko 'zagruščila' in naju nad žlebom varno pripeljala pod srednji vrh, do katerega večjih težav ni bilo več. Po ozkem grebenu sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, nanj splezala z leve (II+) in uživala v divje raztreskanem svetu le malo stran od markacij. Globoko pod seboj sva opazovala škrbino, ki naju je ločila od Prisanka, in ji s pomočjo gravitacije določila višino (od škrbine do vrha je dobrih 70m, TTN je tu precej netočen in pravih podatkov o višini Malega Prisanka in škrbine sploh ne premore). Pri vračanju k markacijam nama je izjemne težave povzročal le skrajno krušljiv zadnji del gredine, ki pripelje v žleb. Prečenje žlebu in gredina, ki vodi ven iz žlebu k Hanzovi, sta bila precej manj sitna kot v obratni smeri. S Hudičevega stebra do Malega Prisanka (po zraku je le slabih 300m) in nazaj sva potrebovala štiri ure. Celoten pristop je skrajno podrt in precej izpostavljen, tik pod vrhom nas čaka tudi malce prijetnega plezanja. V kopnem naju na obisk ne bo več, o tem sva si precej gotova, pozimi bova seveda poskusila s Hudičevim žlebom.
15.8.2003: Čez Vorlce na Stol Iz Medvedjega dola na Sedlo Belščica in čez Orlice (Jelenčka, Celovška špica in Krkotnik) na Stol. Sestop po zavarovani poti čez Stolovo severno 'steno'. Stolov SV greben sva preplezala lani, vendar sva bila na Jelenčkih prisiljena v daljši umik. Tokrat je šlo z vrvjo prav po grebenu. Lepo. V škrbini med Jelenčkoma so štirje stolpi, prva je potrebno preplezati prav po grebenu (izpostavljeno, II-III), zadnja pa lahko obvijemo na levi strani (plezanje čez stolpa: III). Midva sva 'morala' poskusiti prav po rezi in brez večjih problemov preplezala čez vse stolpe. Oba Jelenčka sta prav zanimiv par, vzhodni je kompaktno grajen iz gladkih velikih skalnih blokov/plošč, zahodni pa ves podrt in krušljiv. Tudi greben med Celovško špico in Krkotnikom sva zastavila strogo grebensko, lani sva se stolpom umikala na levi strani (tja vodijo možici, lepši in nekoliko težji obvoz poteka na desni strani tik ob rezi). Na prva dva stolpa večjih težav ni bilo, sestop z drugega je šel po globoki razpoki na njegovi desni strani (raz je bila odsekana), tretjega sva spet prečila prav po razu (II-III), na četrtega je bil težak pristop (III), sestopa pa gladka in navpična raz ni dopustila ter sva ga bila prisiljena obviti na desni in pričakal naju je že peti stolp, katerega pristop je bil daleč najtežji (gladka skala brez oprimkov, edini opori sta robova stolpa), sestop pa prav enostaven. Na sam vrh Krkotnika (najvišji skalni blok, ki jih je tam okoli kar nekaj) sva splezala po gladkem licu (II-III)(lani sva se nanj vzpela po kaminu na levi strani, približno enako zahtevno). Nadaljevanje do Stola s tehničnimi težavami ne postreže, a je zato krušljivo. SV greben Stola (od Sedla Belščica do vrha) je plezalna smer II. stopnje in le na nekaj mestih težave pogledajo malce višje (če se težavam umikamo, v nasprotnem je težjih mest veliko več). Sestopiti sva nameravala po Stolovi 'ferati', ki se je zgoraj začela izjemno neobetavno. Jeklenic in varoval je bilo ogromno, težave pa prav nobene (razen krušljivosti ;). Sprijaznjena s stanjem sva tik nad meliščem presenečeno uzrla zrak med nogami. Sledila je zračna, kompaktna in nasploh prava (a žal kratka) ferata.
13.8.2003: Greben Rinka - Skuta Naravnost iz Kamniške Bistrice proti Skuti peljeta dva brezpotna pristopa (Gamsov skret in Žmavčarji), ki ju ločuje Veliki greben, kamor sva bila namenjena (Raz Velikega grebena: II/I, 500m; prvi ga je prelezel Valentin Slatnar Bos). Po poti čez Gamsov skret sva se vzpela skoraj do zatrepa in po dolgi travnati gredini v desno dosegla raz (tik pred razom sva se morala skozi rušje pretolči čez precej siten/krušljiv prestop grape). Plezanje je bilo izjemno razgledno in ne pretežko. Težave so bile mestoma II. stopnje, le eno mesto je malček pogledalo višje, a je bilo zavarovano z lovskimi jeklenicami. V spodnjem delu sva imela še nekaj opravka z ruševjem (shojeno), vmesni kratki strmi stopnji sva se umaknila na desni, zgoraj pa naju je pričakala izjemno ostra rez, kateri se nisva veliko umikala. Greben se je zaključil s koto 2076m, od koder sva imela lahek sestop na Male Pode. Nadaljevala sva na Malo in prav po grebenu prek Štajerske in Koroške stopila na Kranjsko Rinko (težavnejši je zadnji del sestopa s Križa v škrbino, II, zelo podrto). Miheličev opis grebena do Skute (III/I-II) v Slovenskih stenah je izjemno vabljiv, tako da sva komaj čakala na Konja, ki je menda daleč najtežje mesto smeri (preberi tudi Jugov zapis). Menda? Že kmalu sva obtičala severno od grebena, kjer sva iskala umik od navpičnega raza (upoštevala sva nasvet o obvozih v opisu), ki je padal proti zelo 'dolgi' škrbini. Našla sva klin za spust (10-15 m) in se prek dveh zaporednih kaminov spustila do poličke (kamina sta gladko III. stopnje), ki naju je v levo popeljala v začetek škrbine. Ni vrag, da sva zgrešila, ampak tudi od spodaj nisva videla nobene očitne variante za II. Opis sva v nadaljevanju 'za kazen' pustila v žepu in se držala rezi grebena. Škrbina je polna rogljev, preperelih stolpičev in ozkih zasek. Večinoma sva uživaško plezala prav po rezi, le tu in tam sva se na levi strani kakšni podrtiji malček tudi umaknila, dokler nisva na drugem koncu škrbine trčila ob Konja. Ta gladek, monoliten stolp na obe strani odsekano pada v globino in je fantastično izpostavljen. Po razu sva se elegantno zavihtela v sedlo in odjahala naprej (če lahko uporabiva Miheličeve besede)(v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica je omenjena celo IV, a ni tako hudo, le glava mora ostati hladna). Kmalu nad škrbino sva se grebenski zapori umaknila v desno, do vrha pa potem plezala skoraj tik po grebenu. Vmes sva navihano splezala še skozi grebensko okno, katerega obok je visoko poveznjena skala, pogledala na sončno stran in kmalu stala pred 'večjo skladovnico kamenja' na vrhu Skute. Sestopila sva skozi Gamsov skret, saj tega prehoda še nisva izkusila in ugotovila, da je zloglasna polička v najtežjem delu zavarovana (jeklenice, brez varoval bi bil sestop zelo otežen). A lovila sva se nad prehodom, ker je začetek poti zgoraj malce težje 'vdeti'.
10.8.2003: Po grebenu čez Široko peč Široka peč naju je vabila v svoje izzivalne stolpe odkar hodiva po brezpotjih. Ampak želji nisva ne upala, ne smela ustreči. Letos sva se za obisk ustrezno opremila (vrv, plezalni pas, vponke) in kljub velikemu spoštovanju sprejela odločitev, da greva stolpe vsaj potipat. Tako sva pred slabim mesecem poskusila z Dovškega križa ter zanimive prehode čez in ob stolpih našla prav do najvišje točke Široke peči. V nedeljo sva se odločila za prečenje celotnega grebena Široke peči, od vzhodnega vrha do Dovškega križa. Strah nama je vlival predvsem sestop s petega stolpa, saj nama je opis prvopristopnikov (zlata naveza, Miha Potočnik: Srečanja v gorah) dal veliko misliti. 'Zaklete' stolpe šteje vsak po svoje in tega 'pravila' se bova držala tudi midva. Od vzhoda proti zahodu je od daleč (iz Za Aka) videti sedem izrazitih stolpov. Prvi štirje so špičasti, peti razpotegnjen, šesti in sedmi pa sta v eno gmoto združena najvišja stolpa, od katerih je sedmi le malček višji (vrh Široke peči). Tu se greben pod pravim kotom obrne proti jugu in do škrbine z Dovškim križem ponudi še pet stolpov. Prvi trije braniki so zelo našpičeni in izraziti, zadnja dva pred škrbino pa sta le ena daljša in ena krajša grebenska grba. Iz Za Aka sva iskala pot v Amfiteater (Krnica za Široko pečjo, kakor nas zaman uči Tuma) in še pred zloglasnim pragom (III+, 15m) našla zoprno grapo, kjer sva morala najprej preplezati kratek, a težak in gladek kot med robom in velikim balvanom (bila sva izjemno presenečena in s težkim pujsom na hrbtu ga nisem zmogel), višje v grapi naju je čakala izpostavljena (krušljiva in mokra) gredina nad dnom grape (spodaj do gredine II, na gredini še težje) in tu sva zavila po gladkem pragu (I-II) levo, ven iz grape na ruševnat hrbet. V opisu (recimo Habjan, Manj znane poti) je omenjen le gladek prag, o spodnjih dveh težavah ni besede. Sam vzpon precej višje čez prag v Amfiteater je bil potem skoraj igrača: po gredini v levo do vdolbine, levo čez prvi kratek skok (II-III) in navzgor do prav tako kratkega, najtežjega mesta (III+, klini), ki je najlažje preplezljiv prav po zelo izpostavljenem robu in tehnično ni tako zahteven. Od vdolbine, kjer se začnejo težave, do varovališča nad pragom je raztežaj dolg ravno 30m. Zgoraj v krnici je edina (a nikakor majhna) težava živ grušč, ki nama je izpil ogromno energije in še več dobre volje (vseskozi sva se držala desno in poskušala kar po skalah tik nad gruščem). Tako naju je 'zdelal', da sva pri vzponu na vzhodni stolp Široke peči nemarno zgrešila in na greben prilezla v ostro zasekano škrbino (dva kamina, zgornji je težji, s težavami nekje II-III). Po krušljivi in strmi steni sva splezala na desni stolp (II-III), kjer sva le nemočno ugotovila, da sva daleč od vzhodnega stolpa. Robantil sem čez vse pretege, ampak kaj sva hotela, sestopila sva nazaj po isti smeri proti Amfiteatru (z vrha v škrbino sva šla po vrvi, spodaj pa sva spregledala klin in sva morala oba kamina preplezati še navzdol) in prečila po skrotastem svetu daleč v levo in dosegla drugi stolp in se od tam spustila na najbolj vzhodni stolp Široke peči. Vmes me je Marijana nekajkrat mirila, da v besedah nisem šel čisto za Šraufom in lepo pomirjena s svetom ter z velikimi pričakovanji sva pričela z dolgo zaželjenim in težko prisluženim prečenjem. Pogled naprej proti vrhu Široke peči so omejevale številne grebenske 'motnje', proti Dovškemu križu pa je bil skoraj ves greben kot na dlani. Lepo, kaj sva še hotela; začela sva uživati in seveda malce strahoma čakala na težave. Do vznožja četrtega stolpa ni bilo posebnih težav in sva se po krušljivi rezi skoraj sprehodila. Pristop na četrti stolp zelo dobro brani slabih 10m visoka, povsem navpična in krušljiva stena. V sredini je zabit klin (prav nad njim je plezanje najtežje), tako da sva lahko varno splezala na vrh nama že dobro poznanega stolpa, saj sva prav tu iz Amfiteatra izplezala na greben. Stena je bila precej zahtevna (vsaj III+) in oprimki tako-tako, če klina ne bi bilo, bi stolp gladko obvozila daleč spodaj. Z vrha sva se še enkrat spustila po vrvi v škrbino (slabih 10m spusta, klin) in že tipala po petem stolpu, ki je tako obširen, da mu na njegovem razpotegnjenem hrbtu čepi še manjši 'predstolp'. Takoj iz škrbine naju je pričakala krajša težava, II-III, višje pa sva na predvrh zlezla po prehodu z desne, prav tako II-III (zlata naveza je ta predvrh obvozila po gladkih ploščah na levi in ga štela za peti stolp). Naprej do vrha stolpa je šlo lahko in že sva strahoma pogledovala v ostro zasekano škrbino pod nama. Škrbina je globoka dobrih 30m in na obeh straneh premore povsem gladko in navpično zasekano steno. Sestopila sva dobrih 10m po levem rebru in na pripravnem mestu našla klina za spust. Do grape, ki pada s škrbine v Amfiteater, sva se tako spustila po vrvi (20m), našla še eno varovališče za spust in se po povsem podrti grapi spustila še enkrat (20m) do začetka markantne rdeče poličke, ki se višje navpično dvigne in tako močno zaje v steno, da se zaključi s kaminom, nad katerim je poveznjena skala, ki tvori manjše okno (po tej polički je nadaljevanje na naslednji stolp našla zlata naveza). Od daleč naju je polička hudo strašila (vse skupaj je videti kot navpična rdeča podrtija) in je bila izjemno 'sovražno' razpoložena, a od blizu se je spremenila v zmerno podrt in udoben prehod (II, najtežje mesto je takoj krušljiv prestop na začetku). Na vrh okna sva splezala z leve, prestopila po oboku in že sva bila v lažjem svetu šestega stolpa. Pod vrhom sva preplezala še dobrih 10m visoko navpično raz (II-III), sestopila v 'zadnjo' škrbino in se vzpela še na sedmi, najvišji stolp Široke peči. Čas je bil za počitek in užitek, a sva se hudo uštela, kajti strele imajo povsem svoje načrte. Iz smeri Mojstrane je zamolklo grmelo in pričelo je rositi. Na hitro sva dvignila sidro in upala na vsaj približno suhe skale do Dovškega križa (do tja sva prehode na srečo poznala). Vmes je spet posijalo sonce (tako sva od zadaj skočila še na sladkorni stožec, tretji stolp od vrha Široke peči, kateremu vrhu se prehod po desni umakne in prav na njem ob prvem obisku nisva bila), pa spet začelo pršeti ter grmeti in se spet zjasnilo na Dovškem križu (to pestro vreme se je 'zgodilo' v pol ure). Razmišljala sva o najhitrejšem sestopu v Vrata, a se je vreme medtem uredilo in sva lahko poskusila s sestopom nazaj v Amfiteater. Vrnila sva se v škrbino med Dovškim križem in Široko pečjo (Klinar, 100 slovenskih vrhov, omenja prehod s težavami II-III). Po zagruščeni in krušljivi gredini sva sestopila proti rdečemu žlebu, ki pada naravnost navzdol v Amfiteater, se spustila nekaj metrov po njem in zavila v desno ven po polici ter prijetno presenečena našla klin za spust (do sem zelo krušljivo, II). Spustila sva se na spodnjo gredino (20+ m)(vmes je levo-desno prehod med obema policama, ki je najbrž res v okviru težav, kot jih navaja Kilnar), po kateri je do grušča v krnici le še sprehod. Za konec ture je sledil še izjemno dolg in naporen (grušč je bil tudi navzdol prava mora) sestop do Za Aka (dva spusta po vrvi, eden čez prag in drugi nižje v grapi). Navzdol ob širokem zagozdenem balvanu, spodaj v grapi, sva dobesedno poletela, potem se nama je počasi odprlo in v drncu sva se spustila še iz Za Aka.
9.8.2003: Greben Pelcev povsem drugače Pelci proti Zadnji Trenti mečejo dva stranska grebena, ki se zaključita z izrazitima travnatima glavama, Vršacem in Grivo. Med obema ostrogama leži velika krnica Srednjica. Sklenila sva, da si grebena tudi pobliže ogledava in poiščeva morebitne prehode. Greben proti Velikemu Pelcu je videti težji, zato sva po njem poskušala navzgor. Z Rokavcev (do sem markirano) sva se po mestoma strmem travnatem hrbtu, ki se na vrhu izoblikuje v ostro travnato rez, vzpela na Vršac, 2112 (lahak pristop poteka tudi iz Srednjice naravnost na škrbino zahodno od vrha). Med Vršacem in Velikim Pelcem kraljuje oster in v številne ostroge razsekan greben Skutnikov (na pogled vse skupaj deluje precej nepristopno)(Tuma ta stranski greben imenuje Skutniki, ki ga nikakor ne smemo zamenjati s Skutnikom, 2172m, pri Špičici), ki se zaključi z zelo izrazitim vrhom, 2360m. S travnate glave sva v dolgem desnem loku nadaljevala po skalnati in krušljivi rezi (vmes sva preplezala in obvozila več ostrih rogljev, mestoma II) vse do vznožja grebenske stene Skutnikov. V desno sva nadaljevala do votline (spodaj lahko, zgoraj malce sitno, ker ni pravih oprimkov, II+), kjer naju je pričakal povsem navpičen in izpostavljen rob. Preplezala sva ga po razu (5m, III+) do nagnjenih gladkih plošč, nad katerimi se je bočil 'nepreplezljiv' raz. Od tu sem sprva delal varianto za 'ta pridne' (nadaljeval sem v levo, kjer sem v poči med ploščami opazil nepričakovan klin, splezal do njega in kmalu nad njim trčil v strme gladke plošče ter zelo težavno obračal nazaj), zatem pa sem le prečil še v desno (sitno) in pokukal čez odsekan rob (prav na robu je izrazita in odlomljena, a še 'živa' skala), kjer nama je gora poklonila povsem nepričakovan nasmešek (v mislih in besedah sva se že odločila za sestop): 'luštna' polička (I-II) nad povsem prepadno steno, ki pada naravnost navzdol v krnico Pod rokavci, naju je varno vodila v škrbino pod glavnim vrhom. Po skalah in travah sva brez večjih težav (takoj spodaj kratko mesto do II) splezala na najvišjo točko grebena Skutnikov, ki se nama je tako dopadel, da sva mu na vrhu zgradila ličnega možica. Sestop v globoko škrbino, 2289m, sva zastavila po in ob levem rebru do travnate police, ki se začne na njegovi levi strani. Po polici sva prečila v desno nazaj čez rob in po malce podrti ter spuščajoči gredini dosegla škrbino (mestoma II). S škrbine (do sem vodi tudi lahek gruščnat žleb iz Srednjice)(pristop na Veliki Pelc sva si ogledala med sestopom, ker je od spodaj povsem nerazviden) sva se zapored prek dveh kratkih skalnih pragov med travami (II)(prvi v levo, drugi v desno) vzpela na zgornjo večjo travnato gredino, odkoder je do vrha kar lahko (travnat cik-cak). Izjemno lep pristop na Pelce, in če so Pelci samotni, potem so Skutniki še povsem divji. Edina težava je kratka III+, za alpiniste premalo, za brezpotnike preveč, zato pa ostajajo prvinski... Po glavnem grebenu sva prečila do južnega vrha Zadnjega Pelca in začela s sestopom po stranskem grebenu, ki pada proti Grivi, 2132m. Prijetne težave povzročajo številni grebenski roglji, ki sva jih preplezala po rezi ali obvozila zdaj na eni, zdaj na drugi strani (mestoma II)(na obeh straneh se nižje ponujajo še lažji travnati obvozi). V škrbino pred Grivo sva sestopila po travah z desne, kjer sva trčila ob navpično steno, ki je branila pristop na vrh. Iz škrbine sva se po grapi spustila v desno in levo ven na poličko (zaprepadena sva gledala v zapuščene jeklenice in kline), ki naju je peljala v levo/navzdol do roba. Ob prvi priliki sva neučakano splezala v levo navzgor proti vrhu (II-III), lažji pristop poteka še naprej okoli roba in po travah navzgor. Z vrha sta možna dva travnata sestopa. Lažji je najbrž po grebenu, midva pa sva ciljala naravnost navzdol v krnico Velika planina. Sestopala sva po neprestrmih travah (neizrazit žleb), ki so naju vodile nekoliko v desno od dna krnice, potem pa naju je dolga travnata gredina v levo pripeljala na prag, kjer se Velika planina prelomi proti Za Razorcem (trentarska I-II). Nadaljevala sva do Zapotoka (manjši problemček sva imela le pri iskanju gredine, ki vodi k planini, saj je gredina od zgoraj orientacijsko precej zahtevna) in navzdol v Zadnjo Trento.
7.8.2003: Po grebenski rezi čez Dovški križ Že dolgo sva se hotela prepričati o grebenski povezavi Dovškega križa z Grlom. Ko se je na diskusiji PZS pojavila še polemika o grebenu Škrnatarica - Dovški križ, sva sklenila, da si pobliže ogledava strogo grebensko varianto od Škrnatarice prek Dovškega križa do Grla. Pristopila sva po opisu Manj znanih poti (Habjan), z razliko da sva poskusila iz Tileševega rovta po nemarkirani poti, ki direktno navzgor pripelje na prečno lovsko pot (tako je vrisano na zemljevidu Triglav 1:25.000). Potke nisva našla, kar seveda še ne pomeni, da je tudi ni. Vseeno sva nadaljevala po strmem gozdu navzgor do prečne potke in v levo dosegla zgoraj omenjen pristop, ki sva mu sledila do Tičarice, 2075m. S Tičarice sva nadaljevala kar po grebenu, dokler nisva trčila v navpično steno Peščenka, se vzpenjala navzgor levo ob grebenu (shojeno) in nad steno prečila nazaj desno na greben in po njem na Škrnatarico. S Škrnatarice sva do Dovškega križa zastavila prav po rezi (oziroma tik ob njej). Kmalu na začetku sva navzdol preplezala nekaj kratkih mest do II in nadaljevala po mestoma kar krušljivi rezi do najbolj izrazitega vmesnega vrha, 2521m. Sestop z naslednjega, nekoliko nižjega stolpa v globoko škrbino je pravzaprav edino mesto, kjer se je grebenu treba umakniti. Izbrala sva poličko na desni strani, ki se rezi umakne le za nekaj metrov (prav vse grebenske težave imajo 'lahke' obvoze na levi/južni strani, tako da si lahko sami izbiramo težavnost/'grebenskost' smeri). Z naslednjega stolpa sva sestopila v zanimivo škrbino, ki je pravzaprav obok večjega okna in prav tu naju je pričakalo edino težje grebensko mesto: krušljiv in izpostavljen vzpon na naslednji stolp je bil v spodnjem delu za II+. Do vrha težav, razen krušljivosti, ni bilo več. Z Dovškega križa sva nadaljevala do mesta, kjer normalka zapusti greben in se spusti proti Šplevti. Greben naprej je bil zelo (na nekaterih delih izjemno) krušljiv in se je kmalu lepo nažagal in izpostavil, tako da sva se začela mestoma varovati z vrvjo. Nekaj sestopov v škrbine je bilo kar lepo izpostavljenih, a so težave vseskozi ostajale v mejah (zgornje) druge stopnje. Najnižja škrbina med Dovškim križem in Velikim Oltarjem je visoka 2390m (tam so se glavne težave zaključile), potem je sledil manjši vrh, 2428m, in zatem šele obsežno Grlo (nekje 2410+ m) pod vršnim delom Velikega Oltarja. Vzpela sva se še nekaj metrov proti Oltarju in si pogledala začetek sestopa na martuljško stran (večji možic), ki je ocenjen z II. Ozka grapca/žleb je vodila navzdol proti zagruščeni terasi, od koder je možen sestop v Kotel pod Grlom. Zadovoljna z videnim sva soglasno zaključila turo, sestopila po normalki čez prag (I)(lažje, kot sva imela v spominu) in se podričala in kar dričala...
3.8.2003: Rigljica, Rušica in Vrh nad Rudo V knjigi Severni pristopi (Tine Mihelič) je opisana tura na Rigljico in Rušico. Tam okoli je velika zmeda z imenovanjem vrhov in tu se bova držala jezika (večine?) alpinistov. Za pristop na Kurji vrh sva izbrala čudovito lovsko potko, ki spodaj teče ob Rogarjevem grabnu (shojena in označena - možici). Pred nama se je odprla 300m visoka stena Rigljice, 2074m, malce naprej pa je za njo skrita višja Rušica, 2096m (Rigljica/Rušica je ena gora, z dvema vrhovoma). S Kurjega vrha na Rigljico sva se držala Miheličevega opisa smeri. Z razliko da sva špičast stolp pred vstopom v najtežji del smeri (III, izrazita poklina) obvila na desni, nad omenjeno trojko pa sva nadaljevala še kar naravnost navzgor po poklini (II-III) do grebena in šele potem navzdol prečila do opisanega pomola. Z Rigljice sva se brez težav spustila nekaj deset metrov v škrbino in splezala na Rušico, mesta II-. Pred nama se je odprl pogled na Vrh nad Rudo, 2108m, a kaj ko naju je do tja ločila globoka škrbina, po Tumi imenovana V kotu, okoli 1950+ m. Nadaljevala sva po grebenu, ki se je proti koncu spremenil v zelo nabrušeno žago (nekaj težjih prestopov in en ali dva kratka obvoza) in končal s slabih 100m visoko, 'prepadno' steno nad škrbino. V smeri škrbine sva se spustila navzdol do ruševja, prečila v desno čez rob do poličke in po njej okoli rušnatega roba nazaj v levo in navzdol po navpičnem pečevju do primernega pomolčka (vse skupaj izjemno sitno, krušljivo in izpostavljeno, trentarska III. stopnja), kjer sva si čez previsen spodnji del uredila spust po vrvi (20- m), ki naju je dostavil na ozek skalen mostič. Škrbina V kotu je prav zanimiv pojav. Z obeh strani padata navzdol (Pod Srcem, Pišnica) večji grapi, na vrhu pa je 'nekdo' postavil zelo visok in odsekan zid (beri mostič). Po mostiču sva prišla nad najnižjo grebensko točko, ozek skalni obok nad škrbinskim oknom, kjer je sledil težji prestop škrbine. Najprej naju je čakal spust na obok (klin, II+) in na drugi strani navpična, a kratka stenca (III+), ki sva jo 'naskočila' naravnost navzgor do pokline in levo po njej v lahek svet nad škrbino. Nadaljevala sva do vznožja stene Vrha nad Rudo (dvoglavi vrh, višji je desni), prestopila desno v žleb in po njem splezala navzgor na grušč in višje na trave, ki so naju pripeljale na greben med vrhovoma. V žlebu so trije kratki in težji skoki, ki jih lahko obplezamo (desno, levo) ali pa tudi ne; midva sva se jih lotila malo mešano (II+). Na vrhu sva si bolje ogledala najino smer sestopa z Rušice in opazila lažjo varianto. Ta poteka z grebena (nekaj preden se greben prelomi navzdol v škrbino) na martuljški strani: po pečini navzdol do rušnate poličke in prečnica pod previsno steno na mostič. Ko sva si točno pogledala še skop (in seveda pomanjkljiv, pomankljiv!) opis v Našem alpinizmu (Pod Srcem, Siljica, Rigljca, Rušica in Frdamane police; to je bila tura Čopa in Jesihove) nama je bilo takoj jasno. Ampak tudi prepozno. Z glavnega vrha sva skočila na levi vrh in razočarano gledala v previsno škrbino globoko pod najinimi nogami, 2055m, (med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami). Tu nama ni pomagal noben obvoz, potrebno je bilo naravnost navzdol. Malce sva še sestopala po strmi pečini in iskala mesto za spust po vrvi, a klina (oziroma ustreznega roglja) nisva našla. Do škrbine je bilo povsod dobrih 30m navpičnice in oborožena sva bila le z dvema 30m dolgima vrvema... Malce je priganjala tudi ura in na hitro sva se pobrala nazaj navzdol po žlebu. V mislih sva imela grapo, ki pada s škrbine med Frdamanimi in Vrhom nad Rudo v krnico Pod Srcem (nižje se združi z grapo, ki pada s škrbine med Vrhom nad Rudo in Rušico). V istem, zgoraj omenjenem opisu v Našem alpinizmu je zapisano '...tu čez grušč in skrotje lahko na vrh Frdamanih...', kar je zvenelo zelo lahko in obetavno. Pod steno sva torej po grušču prečila v desno navzdol proti grapi, kjer je sledil zelo 'smotan' prestop v grapo (izjemno podrto, nekaj metrov nižje se je šopiril skok). A to je bilo le ogrevanje, kajti sama grapa je tako podrta, da je v kopnem nočeva nikoli več tipati. Kaj tako sitnega še nisva plezala, a povratka navzdol ni bilo več. Morala sva na škrbino. Sama grapa ima dva kraka, spodaj sva vstopila v desnega. Začetek je še za silo kulturen (majhni stopi in oprimki, sprani od peska in vode), nekaj pod sredino višine se je desni krak izjemno izkompliciral (kaj tako podrtega pa še nisem držal v rokah, vsak stop in oprimek je bil nezanesljiv in se je ob dotiku drobil; kot bi nekdo skupaj zbil in zlepil pesek). Skrajno sitno sem prečil v levo na rob (moral bi že nižje, a nazaj navzdol varno ni šlo več) in prestopil v sosednji krak grape, ki je bil enako podrt, a malce manj strm. Prečila sva čisto v levo in se ob robu pretihotapila na škrbino. Sonce naju je takoj obsijalo in 'hejjuhej' nama je zapelo spet prosto srce. Na Frdamane police sva 'pritekla' brez težav (malce desno in potem levo in gor na zahodni, nižji vrh), kajti svet je lahak in možnih prehodov je veliko. S Frdamanih sva po normalki sestopila do markacij, hladne Pišn'ce (slap je voden ;), Erike, kjer sva poiskala direktno bližnjico skozi gozd na Žago, 956m, našla cesto, Rogarjev graben in še nekaj pijače v prtljažniku.
2.8.2003: SZ in S greben Kočne Lani sva greben že plezala, a sva bila na Oltarjih, 2137m, pregnana z grebena (prepereli, ostri stolpi) ter sva tako pod grebenom lovila poličke, ki so naju pripeljale na vrh Na križu, 2484m. V soboto sva se vrnila z opremo in poskusila točno po grebenu. Smetana je bila tako sladka, da jo bova še okušala (po grebenu je veliko lepše in začuda tudi lažje)... Kot lani sva začela na Velikem vrhu in se prek rušja (najbolje storimo, da se vseskozi držimo grebena) in lahkega grebena pretolkla do SZ stene. Do nje naju je ločil še težji prehod prek dvojnega ostrega stolpa (prvega obvijemo desno po travah, z leve splezamo na drugega in poiščemo sestop na desni strani grebena)(II+). Čez steno sva splezala po izrazitih poklinah/poličkah (I-II) in na kratki grebenski izravnavi (ob)plezala dva stolpa (prvega po travah na desni, z drugega sva sestopila po lahki polički prav tako na desni strani). Greben se potem za kratko dvigne do naslednje rame, Oltarji (možic), kjer so se pred nama odprli raztreskani in prepereli stolpi. Prehod preko teh stolpov do naslednje stene je najbolj siten (ključen) del prečenja. Nekaj stolpov sva preplezala po grebenu, z najtežjega (prav ta naju je lani premočno prestrašil) sva sestopila po laštici tik pod vrhom na levi strani (II-III, zelo izpostavljeno), z zadnjega stolpa pa sva prav po grebenu splezala v škrbino. Stena pred nama je kazala krušljivo lice, a je videz varal. Preplezala sva jo b.p. (I-II) in stopila na lahek/položen greben. Naslednji višji prag sva zastavila levo ob grebenu in dosegla škrbino pred zadnjo težavo. Kratko, a povsem navpično mesto sva preplezala v desno navzgor do manjše gredine (II-III, kompaktna skala), ki naju je v levo pripeljala nad vse težave. Nadaljevanje do vrha Na križu je bilo lahko (I). Sestopiti sva nameravala po Povnovi, a to poleti očitno ni izvedljivo (gor sva enkrat v kopnem že prišla), saj je vrhnji žleb podrt kot za stavo. Eno uro sva se kot mački sukala okoli rdeče kaše, potem sva odnehala. In še dobro da sva, kajti sledili so Koles, Zeleni kup in lovski sestop z Vratc v krnico za Velikim kupom. Koles je SV predvrh Jezerske Kočne (prav pod njim teče markiran prehod pod trebušastim skalnim previsom), ki je s potke prav lahko dostopen (po zagruščenem žlebu navzgor in desno po grebenu na vrh, I). Midva sva ga naskočila s škrbine kar po grebenu, kjer je precej težje (kratek sestop v vmesno škrbino pogleda proti III). Nižje na Kremžarjevi poti naju je premamil razpoznaven Zeleni kup, 2065m, vrh v severnem grebenu Kočne. Takoj sva morala uslišati najine želje. Tam, kjer markacije dokončno zapustijo greben, naju je pričakal težaven svet pred prvo škrbino (prehod sva našla na desni strani: sistem rušnatih in travnatih poličk ter levo čez rob na greben). S plezanjem čez nekaj stolpov sva dosegla prvi travnat zeleni vrh (Zeleni kup je zelen od rušja). Naslednja dva težja preperela stolpa sva obvozila na desni ('cik-cak' spust in prečka pod pečevjem do žleba, ki vodi na najvišjo točko Zelenega kupa) in že sva stala na vrhu. Sestopala sva kar naprej po grebenu (lahko), dokler nisva stala nad navpičnim razom. Nekaj časa sva še sestopala po grebenu in potem po sistemu poličk zavila desno navzdol do markantnega macesna (precej sitno in težko, mestoma zagruščeno/krušljivo). Od macesna sva prečila v levo in čez rob ter se po kratkem žlebu/kaminu spustila v škrbino, kjer se greben izravna (to še niso Vratca, ki so bolj severno in so od tu lahko pristopna, če odmislimo ruševje ;). Prečenje Zelenega kupa nama je postreglo s težavami (zgornje) trentarske II. stopnje (mestoma zelo izpostavljeno in sitno). Iskanja očitno še nisva imela dovolj in sva lovila še jagrov prehod v krnico za Velikim kupom. Potke sicer nisva našla (ta poteka nekje od Vratc navzdol, midva sva sestopala bolj južno) in sva se tako spuščala bolj 'nagliho' (smer sva zastavila nekoliko v desno navzdol in levo čez rob v krnico)(kratka mesta II. stopnje, sitna je bila le zadnja zagruščena polička, ki naju je v levo pripeljala v krnico - lahka prečka poteka slabih 100m nižje). S prehodom, ki pripelje iz krnice v Makeka, sva pa letos že domača...
30.7.2003: Greben martuljških Oltarjev Iz Martuljka v Za Ak in v krnico Kotel pod Grlom. Na Prletov Oltarček, okoli 2440m, Mali Oltar in po grebenu na Veliki Oltar. Po glavnem martuljškem grebenu na Veliko Ponco, spust v Veliko Dnino, vzpon na Malo Ponco in sestop. To je bila najina teoretična tura (vse, razen sestopa z Velike in Male Ponce, bi bilo novo). Dolg pristop sva začinila s smučarsko varianto po desni strani Treh macesnov (gledano od spodaj)(ne preveč strmo, a gladko pečevje, mestoma II). Čez prag in v Kotel pod Grlom naju je pripeljala shojena potka na desni strani. Malce višje sva imela zanimiv pogled na popolnoma nezgrešljiv in prevladujoč Oltarček (Monte Tamau), katerega prvopristopnik in krstni boter je bil Prle (glej knjigo Moje gore). Po travnatem hrbtu in levo po lahkem skrotju sva b.p. dosegla škrbino med Oltarčkom in Malim Oltarjem (I-II). Na Oltarček je vodila izjemno zašiljena rez (s te strani je Oltarček hudo tenak). Prvih nekaj metrov je bilo lahkih, do vrha naju je potem čakal 30m dolg raztežaj izjemno izpostavljene trojke. Najtežji je začetek (Prle za to mesto omenja IV in najbolje storimo, če se ga lotimo točno po razu, saj je tam skala najbolj čvrsta - s skupno oceno bi se kar strinjala, a morda bi za vstopno mesto le zapisala malce manj, III+), a tudi višje težave do vrha nikakor ne pojenjajo. Na vrhu in tik pod njim sva našla dva klina, pri spustu nazaj v škrbino sva se seveda varovala z vrvjo. Na Oltarčku je bilo tako lepo, da se je ukraden trenutek divjine hipoma raztegnil v lepo uro. Nikakor ni res, kar piše v martuljškem plezalnem vodničku za nadaljnjo smer po SV grebenu na Mali Oltar (na stebru, omenjena je dvojka, je popolnoma gladka skala skoraj brez razčlemb, ki se vleče do vrha - mogoče bi šlo po zajedi na desni strani). Tako sva nadaljevala, kjer so se odpirali najlažji/naravni prehodi. S škrbine sva prečila levo do žlebu (II-, krušljivo), ki naju je pripeljal na škrbino med Malim in Velikim Oltarjem (eno/dve kratki mesti II). Greben proti vrhu je tudi tu postregel s pregladko skalo, a sva na levi (zahodni) strani opazila obetavno poličko (začetek je nekaj metrov pod škrbino). Izpostavljena polička naju je udobno in varno popeljala počasi navzgor (eno mesto/prestop I-II), dokler se v desno na vrh Malega Oltarja ni odprl lahek žlebiček. Vrnila sva se v škrbino in nadaljevala proti Velikemu Oltarju. Pred glavnim vrhom sta naju čakala še dve bolj izraziti glavi, večinoma sva plezala težave do II. stopnje, le na nekaj kratkih mestih je šlo proti III. Iz škrbine pod Malim Oltarjem se greben takoj močno dvigne in desno od grebena sva splezala na predvrh ter po krušljivi rezi dosegla prvi vmesni vrh, 2584m. Na vrhu naju je čakal klin za spust (10m)(spustu bi se lahko ognila, če bi vrh obvozila na levi/vzhodni strani - podrto). Spust nama je po najinem mnenju imenitno uspel, a se vrv s tem ni strinjala in je nikakor nisva uspela potegniti za sabo. Splezal sem nazaj (spodaj je mesto vsaj IV, obupno slabi (ne)oprimki), se še enkrat spustil in vrv se je tokrat milostno potegnila za nama. Po rezi (sem in tja je tako podrta, da sva se malce le umaknila - vse po desni) sva dosegla še drugi vmesni vrh, 2598m. Nepretežak sestop v škrbino sva poiskala na desni strani (na vrhu je sicer klin za spust). Tudi v zadnjem delu proti vrhu Velikega Oltarja sva se grebenskim težavam umikala na desni. Sestop je poglavje zase, najhitrejši poteka iz Grla v kotel pod njim (II). Ker je bilo časa še dovolj, sva šla pogledat greben do Velike Ponce. Malce sva se vrnila po grebenu nazaj in potem sva se po glavnem martuljškem grebenu spustila proti škrbini med Poncami in Oltarji. Težave so bile presenetljivo skromne (I), a je za resnost skrbela precejšnja izpostavljenost in zagruščenost. Škrbina je precej obsežna (beri: malih in podrtih škrbinic je za lep, rdeč šopek) in se jo preči skoraj vodoravno na levi strani (prehodi se lepo odpirajo - rdeče poličke). Začetek direktnega sestopa/prehoda iz škrbine v Veliko Dnino je 'oželezen' (tik naprej od najnižje škrbinske točke sva navzdol videla dva/tri kline), najtežji del grebenskega prečenja pa poteka prav od tam naprej. Barva kamenine je tako živordeča, da je triglavska roža samo bled spremljevalec (v primerjavi naju je vendarle malce zaneslo). Težave sicer le na nekaj mestih dosežejo (spodnjo) II. stopnjo, a izredna krušljivost nama je vseeno posrkala vso pozornost. Od zadnjega podrtega stolpa (tam rdečica zbledi) do vrha težav ni bilo več (I). Z vrha sva poskušala v (za naju) novi smeri sestopa. V kamin pod vrhom sva se spustila z desne (na levi je 'Matjaževa polička')(obe varianti sta po težavnosti primerljivi), rdečemu žlebu, ki pripelje v Veliko Dnino, pa sva se povsem ognila. Lažji sestop poteka kar naprej/desno navzdol po melišču (shojeno) in levo čez rob, kjer sva po široki in udobni gredini dosegla melišča v Veliki Dnini. Spustila sva se pod bivak I in se na drugi strani najnižje skalne ostroge po grušču naporno vzpela na škrbino med Malo in Veliko Ponco. V zadnjem delu pod škrbino naju je pričakal izjemno podrt svet. Prehodov nisva posebno iskala, zato sva tik pod grebenom naletela celo na kratko, a sitno trojko (najlažji prehodi so v literaturi ocenjeni do II). Sestop sva poznala, a je bil bolj podrt kot v spominu.
20.7.2003: Po grebenu Kopic na Dovški križ in naprej na Široko peč Lani pred zimo sva obtičala na Kopicah in se vračala, tokrat sva se vrnila z vrvjo. Upala na prečenje Kopic, potem pa za nagrado našla do Široke peči, kamor v sanjah nisva upala. Le do škrbine med Dovškim križem in Široko pečjo sva sklenila poskusiti in potem se je kar odpiralo vse do vrha. Veličastno, ne najdeva ustreznega presežnika. Najprej o imenih. Kopice so cel greben od travnate/macesnate Male kopice, 1904m, do Dovškega križa. V grebenu sta dve izraziti kopici. Imenovala jih bova Gornja, 2300m, in Spodnja, 2202m. Greben se zaključi s koto 2399m, ki ga bova pisala Vrh kopic, ki je zasekano prislonjena na vršno pobočje Dovškega križa. Z Brinove glave sva po kar strmih travah 'prilezla' (malce levo od Male kopice) pod pečine Kopic. Labirint je od spodaj nepregleden, zato sva se povzpela desno do grebena. Greben do Spodnje kopice je absolutno pretežak, prehode sva b.p. našla na levi strani. Najprej navzgor v kratko grapo, nad njo v levo čez rob in spet gor po grapi, ki se zaključi s kratkim navpičnim kaminom (midva sva splezala desno od kamina, III, a prav gotovo je občutno lažji prehod na levi strani grape). Tu sva spet dosegla greben. Prehod sva našla v levo čez rob, lepo shojena potka/stečina, in po udobni polici pod previsno steno sva dosegla zagruščeno grapo, ki naju je pripeljala na travnat plato pod vrhom Spodnje kopice. Do vrha so naju ločile lahke trave in pečevje. Edina večja težava je bil zgoraj omenjen kamin (drugod največ do II-, raje manj). Z vrha je lahek sestop (I) do krnice Na brinju (najprej v škrbino pod Gornjo kopico in levo navzdol do lahkega skoka, pod njim desno po polici do lahkega sveta, krnico dosežemo naravnost navzdol). S škrbine sva po skrotju nadaljevala na Gornjo kopico. Usmerila sva se v drugi kamin/žleb na levi in prilezla na zašiljen in raztreskan greben. Po njem na predvrh, kjer čaka malce siten prestop v škrbino in po melišču in lahkih pečinah sva pristopila na Gornjo kopico (težave do vršnega vzpona dosežejo II+). Sestop je daleč najtežji del prečenja. Po zašiljeni rezi sestopimo do dveh stolpov (vrata), kjer šele vidimo v škrbino. Po gladkem kaminu/zajedi dosežemo izjemno krušljiv in izpostavljen skok. Navzdol brez vrvi ne bi bilo varno. Spustila sva se do laštice in prečila (sitno) levo nazaj na greben. Pri plezanju navzgor težave dosežejo III. Nadaljevanje na Vrh kopic je bilo presenetljivo lahko. Vmesnim zaobljenim grebenskim skalam sva se umaknila malce v levo, kjer naju je travnat žlebu pripeljal nazaj na greben. Nekoliko težaven je potem sestop z vrha v škrbino (kjer se greben prisloni na vršno pobočje Dovškega križa). Razbita rez se konča z nekajmetrskim skokom, ki ga obplezamo po polici/laštici na levi (bolj pripravna je spodnja)(II+). Z Dovškega križa sva skočila pogledat še malo proti Široki peči. Do škrbine težav ni, a sva kmalu zatem trčila ob navpičen in nabrušen stolp. Tipala sva na levi in res kmalu našla lahek obvoz (II)(nazaj grede se je izkazalo, da obvoz poteka prav iz škrbine v škrbino, midva sva se pri pristopu preveč umaknila). Na drugi stolp sva splezala le gor (ostra rez), dol pa ni šlo. Edina varianta z vrha je strm raz, a je skala izjemno nezanesljiva (kot bi kdo zlepil pesek). Levo spodaj sva opazovala 'lahek' obvoz, ki se je (ko sva oba zlezla) izkazal za še težjega od grebena. Obvoz poteka kar nekaj nižje, vrnila sva se v škrbino in po zelo sitnem (rolerji, krušljivo) svetu dosegla vznožje navpičnega/previsnega kamina, ki je peljal na rob, tik pri škrbini s tretjim stolpom. Kamin sva obplezala po 'nikakvi' kamenini na levi. Pri povratku sva šla seveda po grebenu (majhni/nezanesljivi oprimki, III). Tretji stolp je prav lahak, če imaš opis (Klinarjev je najbolj točen, vendar sem in tja le malce pretirava). Bila sva brez in sva stolp lepo naskočila, se spustila proti škrbini, a obstala 3-4 metre nad njo. Pomagala sva si z vrvjo. V obratni smeri sem sam splezal s škrbine na stolp po najlažji varianti tik levo od grebena (spodaj III+), Marijano pa poslal pogledat še bolj levo. Res je tam našla lahek obvoz (polička, II+), ki ga tako spektakularno opisuje Klinar, a sva to brala šele doma (začetek poličke z južne škrbine je 'neviden', označuje ga manjša škrbinica na desni, ki je videti kot velikanov možic). S škrbine za zadnjim stolpom je do najvišje točke Široke peči le sprehod, ki ga na vrhu pospremi neprekosljiv občutek divjega. Na vrhu, sama (v vpisni knjigi je bilo letos vpisanih le osem pristopnikov), začudena. Lepo, lepo... Sestop je najlažji po melišču pod Šplevto, a sva se vračala po krnici Na brinju. Zgodilo se nama je, da sva na nahrbtniku sušila majico. Na Spodnji kopici je še bila, ko sva pogledala na Zgornji je ni bilo več. Tako sva se s krnice vzpela na Zgornjo kopico (čez skrotje desno od vpadnice), prečila do Spodnje (navzdol je precej težje) in prav na Spodnji našla izgubljeno.
19.7.2003: Zeleniške špice Po Repovem kotu na Srebrno sedlo in navzdol po Zeleniških na Staničev vrh in sestop v Repov kot. Nekako se nama greben bolj dopade navzdol. Tudi najbolj siten del grebena, sestop s Staničevega vrha, tako splezamo navzgor po zajedi, II+ (če sestopamo, gremo ponavadi po razu, kjer je tehnično lažje, a zato precej sitno).
18.7.2003: Krnička gora Krnička gora iz Belske Kočne po opisu iz novega vodnička Kamniško-Savinjske Alpe (Stritar). Dejstvo je, da je opis nekoliko pomankljiv. Najtežji (orientacijsko, tehničnih težav namreč ni) del je najti vstop v krnico med Krničko in Mrzlo goro in prav ta del opisa v vodniku manjka! Vodnik le omeni siten prehod nad lovsko kočo... Midva sva šla od lovske koče kar naprej po markacijah, dokler ni v levo skozi gosto poraščen svet odcepila slabše shojena pot. Peljala naju je levo in nato po krnici naravnost navzgor (seveda sva zgrešila, a šele precej višje ugotovila, da krnica vodi na škrbino med Mrzlo goro in Mrzlim vrhom). Sestopila sva dobrih 100m in v desno našla shojen skalnat prehod v pravo krnico (takoj spodaj nekaj metrov II-, potka se nadaljuje še kar naprej prečno po pobočju in najbrž pelje na Krničko sedlo). Do vrha težav (razen melišča) ni. V sestopu sva iskala pravi (beri najlažji) prehod do lovske koče. Po krnici sva šla naravnost navzdol (pod najin prehod), dokler se pod stranskim grebenom ni v levo odprl travnat prehod med ruševjem (shojeno). Spustila sva se na melišče, pod njim v manjšo suho strugo in nižje na markirano pot, ki sva jo seveda dosegla pod lovsko kočo! In prehod ni prav nič siten, razen nekaj malega melišča (a zgoraj je melišča precej več). Shojen odcep za Krničko goro torej iščemo že pod lovsko kočo, takoj ko pot spodaj preči pod pragom, ki pada s krnice (nekaj deset metrov pod lovsko kočo). Možno, da je odcep tudi pri lovski koči (višje je prepozno), a tam je precej kopriv...
16.7.2003: Skutnik in Špičica ter greben Pelcev Obetalo se je tako vreme, da sva ga morala izkoristiti. In res sva cel ljubi dan uživala v oblakih in meglicah, ki so se vztrajno podile okoli naju. Razgledi so bili karseda kratki, a zato divji in nabrušeni. V takem se hitro zgreši nit, in midva sva že kmalu na začetku grdo gledala, videla pa razen strmih trav prav nič. Za Razorcem sva iskala pravo dolino (v mislih sva imela direktni vzpon na Zagorelec in potem po grebenu na Pelce, če bi se seveda prehodi lepo odpirali) in v nekem zatrepu splezala malce na strme trave, da potipava teren, če ga že videti ne moreva. A hitro sva se zaplezala in navzdol po navpičnih travah zna biti hudič in z njim sva se mučila dobro uro. Ravnoprav se je za kratek čas zjasnilo, da sva ugotovila, kako sva nespametno naskakovala greben nekje med Skutnikom in Špičico (navpične trave). Spremenila sva plan, spodaj obvozila steno in se vzpela na Skutnik po JV travnatem pobočju. Trave so mestoma zelo strme, a sva imela spet meglo, tako da nisva mogla pretirano iskati najlažjih prehodov (možno, da ima Tuma celo prav, ko piše, da so trave strme le do 40°; oborožena sva bila tudi s popravki Manj znanih poti slovenskih gora). Z vrha do škrbine sva se težavam umikala tik levo od grebena (malce težje, a zato nisva imela opravka s strmimi in izpostavljenimi travami bolj levo od grebena). Navzgor proti Špičici se greben kmalu 'zapre' in malce siten prehod je skrit nekoliko na levi strani (širok kamin nad katerim so trave brez oprimka, II+, 3m). Najtežji del je prav gotovo spust s Špičice (strme trave), kjer sva si pomagala s cepinom in krampeži. Sestop poteka v dvojnem cik-caku (60m dol nekoliko v desno od grebena, po travnati polički levo na greben in potem še 20m desno navzdol in nazaj na greben, ki ga dosežemo tik nad škrbino)(tri večje skale, ki gledajo iz trav, so opremljene s klini za spust). Precej problemov sva imela z meglo (prehodi so tako še bolj skriti), še nasloniti se nisva mogla nanjo, tako kot je to 'uspelo' Čopu. V nadaljevanju sva prečila Nizki vrh (eno sitno mesto; ostra grebenska rez tik pod koto 2202m, II) in nadaljevala na Pelce. Tokrat (prvič sva bila na grebenu lani) sva za spremembo z južnega vrha Zadnjega Pelca na glavnega splezala kar po grebenu (iz škrbine, okenski obok, navzgor je gladka in izpostavljena skala z zelo majhnimi oprimki in stopi: IV, 5m). Megle in oblaki so naju na hitro spodili preko vseh Pelcev in dol v Zadnjo Trento.
13.7.2003: Po brezpotju čez Brano V Žmavčarje, desno po Kotliškem grabnu do škrbine med Tursko goro in Brano ter po SZ grebenu na vrh. Sestop po Kaptanskem grebenu. To je bil moj (od dvojnega je v nedeljo ostal le enojni M) 'optimistični' načrt, ko se je zjutraj naredilo vreme, čeprav so vremenarji obljubljali samega 'hudiča'. In začuda sem v Žmavčarjih ugotavljal, da utegnejo imeti celo prav, ko me je nad zavarovano stopnjo nepričakovano objela megla (tam nekje bi moral zaviti proti Kotličem, imel sem Stritarjev opis v novi izdaji Kamniško-Savinjske Alpe). Orientacija v megli je bila popolnoma nemogoča, saj se od Kotliškega grabna (da o Brani in Turski gori ne pišem) ni videlo nič, in ko sem divje lomastil v rušju, sem se od načrta že poslovil. Nepričakovano sem našel ostanke pastirskega stanu, a takoj zatem spet plaval v rušju. Dokončno sem izgubil ves duševni mir, a glej ga zlomka, v zameno sem po daljši borbi našel izsekano pot, ki me je pripeljala ven iz goščave. Tipal sem po mestoma sledljivi poti/stečini naprej in vztrajno prečil vodoravno v desno (grapa, rob,...), dokler se mi ni zazdelo, da sem na opisani gredini nad grabnom (Stritaju priporočam podrobnejše opise za primer megle ;). Sledil sem ji navzgor do možica, ki sem ga našel na večji skali. Po opisu bi moral nekje prečiti proti grabnu (žleb), ampak vsi žlebovi okoli tega možica so bili preveč drobljivi in strmi. Po daljšem tipanju sem uvidel, da je očitno 'en bumbar' postavil možica na najbolj neumnem mestu. Višje sem na podobni skali našel še enega možica in se spet 'razgledoval' v mlečni belini (nasploh je bilo vseh možicev celo za prste ene roke). A prav takrat se je čudežno zjasnilo in desno nad mano sem gledal Kotliče. Na hitro sem prečil proti desni gredini (navzdol po žlebu ter vodoravno čez gladke plošče, pomagata dva klina) in ko sem jo dosegel, me je spet zagrnila megla, a do markacij ni bilo več težjih zank. Naj kdo reče, da me gore ne marajo. Hvala. S škrbine sem se prehitro zakadil na SZ greben, saj me je kmalu pričakala odsekana, 10m visoka in povsem gladka stopnja. Obvil sem jo na levi in kmalu našel sistem poličk (presekane gladke plošče/skladi)(tu in tam je shojeno, en klin), ki so me v cik-caku pripeljale nazaj na greben (II) in po njem lažje na vrh. Na grebenu sem imel kar jasno vreme (na logarski strani precej svetlo, na kamniški oblačno), tako da sem jo hitro odkuril proti Kaptanu (na Kaptansko glavo po vzhodnem Kaptanskem grebenu sva prilezla lani, II), preden bi me spet ne zagrnila megla. 'So brž pridrvili se črni oblaki...' Od zgoraj je teren malce nepregleden, ko me je zavila megla toliko bolj. Po daljšem tavanju sem se znašel na izjemno krušljivem, ozkem in odsekanem grebenu ter desno od njega po podrti in ozki (izjemno živ grušč) grapi izplezal nazaj na greben na mojem domnevnem Kaptanu (vse skupaj precej težko/sitno), ki žal ni bil pravi. In prav takrat se je odprlo še nebo in zjokalo nad mojo najdbo. Resignirano sem pretipal nazaj skoraj na vrh Brane, kjer je prenehalo deževati in je posijalo tudi sonce (za ta zgrešen poskus sem pokuril malodane dve uri). Še enkrat sem moral poskusiti in res, kmalu sem stal na pravi Kaptanski glavi, do katere je, če sije sonce, prav lahko priti. Zdirjal sem po grebenu navzdol (beri počasi sem plezal po mokrih skalah in rušju ter se izmikal hoji po pregostih planikah) do markirane poti (vmes me je spet malo močilo in tudi megla se je vrnila) ter po njej priletel v Kamniško Bistrico. Tura je bila v megli strašno divja, tako da sem bil spodaj kar precej 'zmahan'. Bilo je lepo.
12.7.2003: Slovenska in po severnem grebenu na Triglav Sklenila sva, da je počasi prišel čas za najin gorniški izpit. Prelezla in pretipala sva že 'vse živo' in končno sva začutila, da sva dovolj pripravljena, da se odzoveva klicu Stene. V Slovensko torej. Oborožila sva se z Miheličevim (Slovenske stene) in Klinarjevim (100 slovenskih vrhov) opisom, dokupila še nekaj opreme in ob osmih sva bila pri vstopu. Sledilo je izjemno zanimivih 800m 'plezanja' v nadvse slikoviti okolici. Opisa smeri sta fantastična (dovolj natančna je že sama Miheličeva shema smeri), tako da nikjer nisva uspela niti za drobec zgrešiti. Če je kje Mihelič malce zašepal, je takoj priskočil Klinar in dvomov ni bilo več. Težave v smeri so dovolj zmerne, da je vrv lahko ostala kar v nahrbtniku. Vsa štiri ključna mesta premorejo dobro skalo (kaj dobro, odlično - take nisva vajena), tako da težav ni bilo. Vstopni raztežaj ima le eno sitno mesto (prestop) na ozki laštici (II+), navpičnemu kaminu/kotu pod Bučarjevo steno so zrasli volovski oprimki (II+), v nasprotju z Miheličem sva ubogala Klinarjev nasvet in zlezla skozi Slovensko okno (pod oknom je III-, uradno III) ter izstopila po udobni Frelihovi prečnici (II, uradno II+). Smer sva seveda 'morala' zaključiti s severnim triglavskim grebenom, čeprav ga Mihelič zaradi krušljivosti močno odsvetuje. Levo od začetka Kugyjeve police sva desno od ledenika (na žalost Triglavskega ledenika ni več, ostalo je le še nekaj zaplat snega)(pod ledenikom je večje območje prekrito s čudovitim julijskim makom) stopila na večjo gredino, ki je vodila v levo. Ko se je svet v desno navzgor odprl, sva gredino zapustila in malce pod grebenom stopila na široko polico, ki je vodoravno v desno vodila do grebena (tik pod grebenom sva splezala čez kratek skok in ga dosegla na rami, nad navpično steno, ki se dviga nad Kugyjevo polico). Težave do grebena so presenetljivo lahke (I-II) in tu in tam lahko sledimo 'shojeni potki'. Grebensko nadaljevanje do vrha ni prav nič težje, a v nasprotju z utečenimi markiranimi smermi strašno zanimivo. In tudi krušljivo ni pretirano. Na vrhu sva bila židane volje, k temu je prispeval tudi polepšan videz Aljaževega stolpa :)
9.7.2003: Po grebenu na Veliki kup Pred kratkim (14.6.) sva po normalki 'našla' pristop na Veliki kup. Tura se nama je izjemno dopadla, a nekaj sva le pozabila tam zgoraj: direkten grebenski pristop na vrh. Tako smo (M&M in Andrej) popoldne šli poiskat zamujeno. Grebenski pristop je 'opisan' (beri omenjen) v plezalnem vodniku Jezersko (ocenjen je z II). Mi smo bili zelo 'razpoloženi' in smo na treh mestih trčili na težave (zgornje) tretje stopnje. A je bilo plezanje prijetno (raje beri napeto), saj so težave razmeroma kratke (sledijo si ena za drugo, vsega skupaj je le za daljši raztežaj). To so tudi edine težave v celotni smeri, saj drugje nikjer ne sežejo čez spodnjo drugo stopnjo. In za ponavljalce morda še podrobneje o plezanju (od tam, kjer sva se zadnjič odvrnila od grebena: nekje na 1950+ m). Takoj je šlo zares, stena je višje mestoma navpična in nadaljevanje je precej nepregledno. Vstopni navpični skok je siten. Poskušali smo na treh mestih (manjši oprimek/rob je tu in tam mimogrede ostal v rokah) in na koncu splezali naravnost gor čez skalo s solidnimi oprimki. Višje smo se pod strmo steno (sicer z lepo poklino) raje odločili, da prečimo desno čez rob in potipamo tam. Takoj za robom (spust po kratkem kaminu) sem splezal čez navpičen skok (najtežje mesto) in v desno dosegel veliko nagnjeno ploščo. Čakajoča sem raje usmeril v kamin nekoliko desno, ki se je 'izkazal' z gladko steno. S plošče smo po večji poči izplezali v lahek svet pod ramo Velikega kupa. Mimogrede, slap Čedca je že skoraj presahnil :(
6.7.2003: Neobičajen pristop na Stenar prek Stenarjeve planje Nad Sovatno sva na višini 2100 prečila vzhodno do zelo izrazitega pomola, 2106m, kjer se je na drugi strani odprl strm travnat prehod do Stenarjeve planje. Odločila sva se za gamsji prehod tik pod steno. (Na Stenarjevo planjo je najbrž možen tudi direkten prehod s srednjega dela Sovatne, nekje na 1700+ m.) Za robom sva prečila melišče in se na JV Stenarjev greben vzpela nekje na višini 2100m (najlepši in najbližji, vis-a-vis, pogled na Triglavsko severno steno). Grebensko plezanje (nikjer se ni potrebno umikati) vse do vrha Stenarja je nadvse prijetno in zračno (desna stran je 'navpično' odsekana). Težave niso pretirane (le tu in tam gre kakšno kratko mesto proti II) in tako lahko vseskozi uživamo v razgledih. Na grebenu je najin pogled pritegnil markanten klin desno/SV (2472m, po Tumi nosi ime Macesence) tik pod vrhom Stenarja. Do teme je bilo še nekaj časa in sva si stolp pobliže ogledala. Sestop s Stenarja v škrbino je zahteven le v spodnjem delu (kratko mesto II-III, drugače do II), pristop na vrh je na drugi strani povsem lahak. Kakšen mir je v gorah pred sončnim zahodom! V zraku čutiš, da kraljuje tišina pred počitkom. Čeprav je bilo v nedeljo na Stenarju pestro, glede na vpisno knjigo, je bil zvečer zgoraj ujet 'trenutek večnosti'. Ob pol osmih sva se le morala posloviti in začela s sestopom (čez Stenarska vratca). In še uganka. Kateri vrh je Turn pod Stenarjem, 2154m? Na JV grebenu na tej višini zelo izrazitega vrha/turna ni (glede na zemljevid bi moral biti prav tam). Malce višje je pod grebenom nekje na tej višini izrazita rama (vrh dolgega stebra). Je to odgovor, ve kdo kaj več?
5.7.2003: Prek Mojstrovk in Travnika na vrh Šit Lepo grebensko potepanje s še lepšimi razgledi na okoliške velikane. Prečenje do vrha Šit sva prvič izskusila lani, v soboto sva imela v načrtu še nekaj nadaljnjega 'brskanja', a naju je dež žal prehitro pregnal stran. Greben je lepo prehoden: zelo zahtevno brezpotje z dvema/tremi kratkimi plezalnimi mesti do spodnje druge stopnje. Ste se kdaj vprašali, kje je najvišja točka Mojstrovk? Velika Mojstrovka ima dva kotirana vrhova in zanimivo, da je najbolj obiskani vrh nižji, 2366m, višji je zahodni, 2372m (tam so še zadnje rdeče packe in peskovnik z možici :(. Pravzaprav veliko 'pristopnikov' ta vrh zamenja kar za Zadnjo Mojstrovko.
28.6.2003: Vrata - Sleme - Kukovi prodi - Vrh nad Mužici - Kukova špica - Vrata Turo sva enkrat lani že začela, a se vreme ni strinjalo. Tudi tokrat je bila napoved slaba, najini obeti pa najboljši. Po lovski poti med Velikim in Malim Črlovcem sva dosegla prečno pot, ji sledila v desno preko Malega Črlovca, dokler se navzgor ni odprl travnat svet, ki je vodil desno od pečin pod vrhom. Prehodi med rušjem so se lepo odpirali in teren naju je pripeljal na greben nekaj metrov levo/zahodno od vrha Slemena. Pristop je brez posebnih težav, morda le tu in tam primemo za kakšno skalo. Škrbina v Mužicih se imenuje najnižja točka med Slemenom in Kukovo špico, 1952m. Po Tumi so bili včasih v škrbini trije ogromni balvani in od tod ime (zdaj balvanov ni več, a v grebenu je toliko stolpov-mužicev, da ime še vedno drži, čeprav se je na zemljevidih izgubil). Nad njo se do Kukove špice pne močno nazobčan greben s predvrhom imenovanim Vrh nad Mužici, ki ima vsaj dva izrazita vršiča (najvišji je visok 2257m). Spust do škrbine je lahak, nadaljevanje pa močno podrto. Orientacijska točka je zadnja škrbina, tik pod vznožjem Vrha nad Mužici. Opis (Slovenske stene) navaja globok obvoz po 'izredno razkrojenem skalovju' na desni strani in M je priporočila takoj sprejela. Pisec je moral trmariti prav po grebenu (zelo krušljiv in našpičen) in na najbolj preperelem vršiču sem odnehal (grebenski sestop je previsen, obvoz po desni nemarna grdoba: krušljiv, strm in brez zdravih oprimkov). Vračal sem se, delal desni obvoz in potem mi je bilo ob vzponu nazaj na greben žal, da nisem imel nekaj metrov vrvi na grebenu (nahrbtnik je bil takrat žal na napačnem M). Sam vzpon k škrbini pod Vrhom nad Mužici je postregel s strašno krušljivim in strmim skrotjem (slaba II)(midva sva ciljala preveč levo, ker sva mislila, da bo tam lažje: morda je bolje direktno na škrbino). A najbrž je grebenska varianta najlepša, saj je večji problem le obvoz zgoraj opisanega vršiča. Pod Vrhom nad Mužici sva vodoravno prečila na levi. Malce sitne prečnice (zagruščene in gladke, le zadnja je res grda) so naju pripeljale na Kukove prode. Po meleh sva se brez muke vzpenjala povsem ob steni in še preden sva obvozila Vrh nad Možici, sva se odločila za vrh in torej vzpon na greben. Pod grebenom je zanimiv sistem izrazitih ramp (prelomljeni skladi: pragovi so celo malce previsni in visoki dva metra, vmes so nagnjene in gladke plošče), ki sva jih preplezala naravnost navzgor (III). Na škrbini je bilo hudo: med nama in Kukovo špico je strašil najvišji vršič Vrha nad Mužici. Greben je nekdo nemarno ošilil in razbil. Težave so se sicer izkazale za kratke, a so do tretje stopnje in izpostavljenost je, no do Belega potoka. Počasi sva zlezla na najvišjo točko vršiča in tu je bilo težav konec. Sestop v škrbino med Vrhom nad Mužici in Kukovo špico je lažji (na to škrbino se brez težav lahko vzpnemo s Kukovih prodov), nadaljevanje na vrh Kukove špice prav tako ne postreže s pretiranim plezanjem (do II, malce krušljivo)(tik pod vrhom se je potrebno umakniti v desno). Sestopila sva seveda po normalki in vmes sva na vse pretege hvalila vreme, da nama kljub celodnevni črnini vsenaokoli ni poslalo niti ene kaplje, kaj šele groma. Tako lahkotno vseskozi udriham čez razkrojene skale, a spremeniti ne morem prav nobene. Pa, saj jih niti ne bi hotel! Take kot so, so mi najbolj pri srcu. Naj mi gore nikar ne zamerijo veselja, če kakšen droben kamen (v žaru hrepenenja po čem tršem pod nogami in rokami) zalučam ob skalo.
25.6.2003: Po grebenu čez Rjavec na Triglavsko škrbino Namenila sva se na Rjavca, 2568m, in turo sva zastavila, da z markirane poti, okoli 2250m, po južnem grebenu splezava na Rjavec in, če bo šlo, po grebenu doseževa Triglavsko škrbino, 2659m. Celoten JV greben Triglava se imenuje Noga (Tuma). Začetek grebena je lahek (I, sem in tja tudi kakšna kratka II), a potem sva s plezanjem preveč silila prav po izpostavljenem razu (kmalu naju je pričakal krušljiv rob in prestop čez malce previsno skalo je pogledal celo čez III). Lahek obvoz tega krušljivega, izpostavljenega in našpičenega grebenskega vrha/rame poteka po skrotju na levi strani. Višje do vrh Rjavca težav ni več. Lahek sestop z vrha (normalni pristop na Rjavec) do obsežnih melišč proti zahodu (skrotje, največ I) je možen tako z vrha kot s prve škrbine severno od Rjavca. Sestopiti se da tudi desno v Triglavski kot. Midva sva nadaljevala naprej po grebenu čez neizrazit vmesni vrh, obsežno škrbino in trčila v strmo steno. Po ogledu sva sklenila, da bo najlažje po kaminu levo od grebena. V spodnjem delu je kamin previsen, a je pripravna gredina prav z grebena vodila v sredino kamina. Ozka polička/laštica je bila z vsakim metrom težja in bolj izpostavljena, a najbolj siten je bil prav prestop v kamin, ki se je na tem mestu sicer udobno razširil. Težave na polički dosežejo tretjo stopnjo, zato si nazaj nikakor nisem želel. Nad mano bi moral biti kamin lažji, a temu žal ni bilo tako. Kamin se je zaključil z zagato (= zgoraj previsen in z zagozdeno skalo). Po centimetrih sem se dvigal do zagozde in se končno z rokami potegnil čez njo (to mesto bi ocenil s IV, a izkušenj s takimi težavami nimam). Marijana se je raje vrnila nazaj v škrbino in sestopila proti zahodu, sam pa sem nadaljeval navzgor na grebenski vrh, 2651m, in upal na lažji svet do Triglavske škrbine. S tega vrha sta se pred mano odprla še dva vmesna vršiča in pogled ni obetal prav nič dobrega. Grebenska rez je precej zašiljena, mestoma gladka in razbita. Previdno sem pritelovadil do vznožja zadnjega vršiča in se nanj vzpel naravnost navzgor (mesto III, izpostavljeno). Nadaljevanje in sestop v Triglavsko škrbino je bilo potem sicer precej podrto, a prav lahko (do II). Že pred tem sva se 'na daljavo' odločila za sestop (oblaki so medtem že dvakrat začeli groziti). 'Spotoma' sva prečila še Šmarjetno glavo, a vreme se kar ni moglo odločiti. Trikrat je začelo deževati in vmes je celo posijalo prijetno sonce. Morda je šele v Krmi z bližnjim bliskom in mogočnim gromom sprejelo odločitev.
24.6.2003: Storžič Popoldanski trening na Storžič, tokrat z juga (JZ greben). Vključeni so bili še bliski in grmenje, ki so naju 'od daleč' spremljali z vrha, ujeli pa v gozdu nad Lovrencem. Odmevalo je kot za stavo. 22.6.2003: Greben bavškega Pihavca Iz Bavšice sva se po 'bavško markirani' poti skozi Dolič vzpenjala na sedlo Vrh Osojnika. Rosa in večerno deževje je namočilo trave in zelo hitro premočilo tudi najine čevlje (gore-tex je pokleknil). Pot je namreč obupno zaraščena in, kar je še neznansko huje, preraščajo jo obsežni nasadi 'gorskih in divjih' kopriv. Daleč najgrše in najgosteje je nad lovsko kočo. Kratke hlače so sicer res zračne, ampak prav take imajo koprive najraje. S takim užitkom so naju ožgale, da sva se že prav strašno veselila, kakšno zanimivo predstavo sva si prislužila s to pekočo vstopnino. In res, ravno sva se odpravljala spoznavat z najbolj 'tanko in ostro' goro pri nas, ko je izza ovinka prineslo Petra (Soški AO, v kratkem gre na odpravo 'Back to USSR'). Namenil se je prečiti Pihavca in sva se malce pozanimala o grebenskih težavah. Ko sva se pri omembi 25metrskega absajla že poslovila od prečenja, nama je v najino presenečenje in neznansko veselje ponudil pomoč. Ampak Peter je (hiter) kozorog in midva sva kot dva negodna kozlička le počasi capljala za njim. Po grebenu oziroma tik pod njim smo večinoma sledili stečini, in Peter je seveda izbiral tam, kjer izbirajo gamsi. Sem in tja so bile strme trave za naju le preveč izpostavljene ter brez ustreznih oprimkov (na obeh straneh gore je odsekano), tako da sva kakšno stečino raje zamenjala za lažjo in skalnato grebensko rez. Tako smo čez nekaj manj izrazitih vršičev (Oplačnica) dosegli vrh Velikega Pihavca. Težavnost je merljiva le trentsko (nekje II-III), a to je bilo le ogrevanje. Sledil je najtežji del, sestop v škrbino med Velikim in Malim Pihavcem. Začetek je 'lahak', potem pa preseneti strma travnata/skalnata grebenska raz. Problem je bil v skalah, ki so hudo nezanesljive (če greš z rokami po razu, imaš slabe stope, če greš dober meter nižje, imaš slabe oprimke). V času, ko sva zmogla to krušljivo mesto (trentska III), je Peter pripravil vse za spust v škrbino. Moj prvi absajl je bil hudičevo fajn in bi ga kar ponovil. Spust je bil res dolg nekje 25m: zgoraj je raz precej navpičen (skale/trave), nekaj zadnjih metrov (5m) je celo malce previsnih (gladka skala), izpostavljenost pa je absolutna. Za mano je v škrbino priletela še Marijana. Nadaljevala sva naprej (zoprn obvoz na desni strani vmesnega škrbinskega vrha), a naju je Peter še pred vrhom Malega Pihavca ujel. Nasploh od škrbinskega vrha naprej večjih težav ni več in že smo bili na Obljaku (vmes nas je čakal en strm travnat obvoz levo od grebena). S sedla Vrh Osojnika do Obljaka smo plezali dve uri in nama sta minili prehitro (spust po vrvi je terjal precej tega časa). Za sestop je Peter izbral levo varianto v korita Bukovnice (Tine Mihelič v planinskem vodniku JA omenja vzpon na Obljak direktno iz Mladinskega centra po gozdnem in višje po travnatem hrbtu). Po travah (in malce po rušju) smo sestopali še nekaj časa po grebenu (mestoma strmo) in potem iskali prehode v levo (več strmih travnatih prečk). Nižje smo se spustili v strm gozd, prečili grapo in se spustili v korita nekje na višini 1300- m (sestop je potekal v smeri lovske koče na planini Bukovnik). Sto metrov nižje smo stopili na markacije. Prečenje Pihavca je strašno lepa (in seveda še bolj resna), prava trentska tura. Za težave so dodatno poskrbele mokre trave, pri sestopu z Obljaka smo tako večkrat imeli občutek, da smo v (zelo strmem) močvirju. K pestrosti so prispevale še meglice (te so poskrbele, da izpostavljenost ni bila vidna prav do tal ;) in sonce. In seveda Peter. O njem vse najboljše. Peter, ne moreva ti dovolj izkazati hvaležnosti. Srečno in se že veseliva, ko se spet vidimo v gorah.
21.6.2003: Na grebenu Loške stene Iz Kluž na Vrh Krnice, po grebenu do zloglasnega mesta (sestop z Oblice) in naprej vsaj do Briceljka. Drugi del grebena naju ni 'skrbel' (od Plešivca do Moreža sva prehodila lani), vse ostalo nama je bila še uganka. Opis vzpona ni potreben, saj samo sledimo markacijam, bi bila cinična, a skoraj resnična izjava. Markacije so sicer redke, a na nepravih krajih :) Dobro je vzpon na Vrh Krnice opisal Mihelič v vodniku JA. Malce naju je presenetil začetek (lovsko pot takoj preseka nova vlaka), razcep pri 1250m ima dve nadaljevanji (grebensko, ali bolje shojeno 50 metrov levo in nato navzgor), pod grebenskim robom nas na 1600-m v desno strmo travnato prečnico usmeri jeklenica (prečnica je dolga in ne smemo takoj gor, 3 jeklenice), z Male krnice navzgor čez prag med Vrhom Male krnice in Kobiljimi glavami nas povede gruščnata grapa na desni strani (grapa je markirana). Največja težava je drugje: klopi. Neprestano sva jih obirala večji del vzpona. V Klužah je klopov očitno več kot mravelj :( Z Vrha Krnice po grebenu do Oblice ni nobenih težav (vršni del vzpona na Oblico zastavimo z leve strani po lahkem žlebu, I). Od tu naprej sva z malce nelagodnosti čakala na 10m visoko odsekano stopnjo. Greben proti škrbini je bil že precej našpičen. Za začetek sva navzdol preplezala dve kratki dvojki (eno po grebenu in drugo tik desno ob njem), dokler nisva dosegla klina, v katerem je bila kratka vrv z vozli (3m). Pod nama naj bi se šopirila 10m navpična, odsekana in gladka štirka nad tisočmetrskim prepadom. Naj bi se, ampak pod nama je bila 'le' trimetrska gladka skala. Izpostavljenost je bila 'le' zmerna, sam sestop s pomočjo vpete vrvi pa b.p. (tudi brez pomoči vrvi bi šlo). Malce presenečena nad najinim prevelikim strahospoštovanjem (vsi zapisi o tem delu so bili 'strašljivi', le Miheličev je ustrezen) sva mimogrede stopila na Oltarje. Sestop z Oltarjem v škrbino je lahek (slaba II), ampak kaj, ko se je spet našla 'dobra duša', ki je prav vsako skalo označila z nemarno packo. Kmalu sva bila na Briceljku, ura pa še zelo zgodnja (nekaj minut čez poldne). Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu (normalka gre v desno) proti škrbini z Morežom. Svet se zakomplicira šele tik 10m nad škrbino (zelo izpostavljeno, trentska III), zato sva po travah raje prečila desno do spodnjega 'normalnega' prehoda v krnico Za Briceljkom. Iz škrbine sva si ogledovala pristop na Morež (iz škrbine navzgor izgleda sila težko), ko so se meglice, ki so se cel dan podile naokoli, tako zgostile, da je bilo hitro vse črno. Črnina je tako grozila, da sva sklenila malce počakati, kaj bo storilo vreme. Spustila sva se nižje in vzpela na Stador (po travah sva obvozila spodnji del z leve strani). Na vrhu sva se načakala, tako da sva se dodobra podhladila (vsenaokoli je bilo še vedno vse zabutano), nagledala megle in oblakov in ob treh obupala in začela s sestopom. Pot do lovske koče je precej zaraščena, tako da se ji mestoma s težavo sledi. Pod planino Balo se je letos našel junak, ki je ocenil, da je markirana pot premalo označena in se je izživljal in prav vsako skalo premazal z neko nemarno barvo. Nekateri zares mislijo, kakšno uslugo delajo, ko smetijo po gorah. Govno naj smeti doma, kamor tudi sodi. Grebensko prečenje Loške stene je fantastično lepa tura, po najini oceni plezalna smer II. stopnje in najtežji del je prečenje Bedinjega vrha in Moreža. Drugi del grebena od Briceljka do Vrh Krnice je občutno lažji.
17.6.2003: Storžič Popoldanska dirka skozi Žrelo na vrh Storžiča. M je dobila nekaj prednosti pred štartom, a se je izkazalo, da sem bil preskop in jo prehitel malce pred vrhom. 15.6.2003: Po brezkončnem grebenu na Vrtačo Z Ljubelja sva se po cesti vzpela na stari mejni prelaz Ljubelj, 1369m. V mislih sva imela prečenje Ljubeljščice (tega dela še nisva poznala), Na Možeh in naprej po grebenu do Palca. S prelaza prav po grebenu Ljubeljščice vodi presenetljivo dobro shojena neoznačena potka. Edina težava na grebenu je zadnji visok stolp, 1669m, ki sva ga prečila skoraj po grebenu (II), potka ga najbrž obvozi na levi/desni strani (bila sva premalo pozorna, drugače bi ji sledila). Z malce lomastenja sva dosegla sedlo Čez Pod (na nekaterih zemljevidih je s tem imenom opremljen najbolj južni vrh, 1705m). Vrh Na Možeh nama zmerom postreže s kakšnim nepričakovanim nasmeškom (tokrat sva bila gosta že v tretje). Tako sva v nedeljo prečila tretjega Moža prav po grebenu (presenetljivo lahko, do II) in na drugem Možu sva 'našla' lahek pristop na zahodni vrh, ki ga Klinar v vodniku Karavanke omenja kot samostojen in zelo težko pristopen. Greben se naprej do Palca še precej dolgo vleče in lepo vreme je počasi vzbudilo še željo po SV grebenu Vrtače. Marijana se je na hitro zadovoljila z Zelenjakom in sam sem z užitkom preplezal nekoliko krušljivo 'steno' do vrha Vrtače (težave II-III), s katero sva že malodane 'stara znanca'.
14.6.2003: Veliki kup v severnem ostenju Kočne Krnica za Velikim kupom in Povnova dolina sta osrednji grapi na severu Kočne. Celotno območje nad Makekovo Kočno je brezpotni in divji rezervat Grintovcev. Edine markacije peljejo proti slapu Čedca (130m, najvišji slap pri nas) in te so naju v petek zvečer po nalivu peljale navzgor. Nevihta se je žal še enkrat pripodila, tako da je bila izvidnica izgubljena nekje v ruševju, še preden sva našla lovsko potko (imela sva podatek, da iz Makekove Kočne po desni strani slapu in navzgor na Vratca nad Češko kočo vodi lovska pot). Bivakirala sva seveda doma in v soboto naju je čakala fantastična tura z vsemi mogočimi iskanji, preobrati in nasmeški: po lovski potki nad slap in potem po brezpotju na vrh Velikega kupa in nazaj. Zelo divje in strašno lepo. Pod slapom Čedca sva iskala prehod, ki bi naju pripeljal nad slap. Za začetek sva najprej pogledala v levo (ni posebnega kruha, za lovski prehod pretežko) in nato v desno stopila na obetavno potko, ki naju je pripeljala v ruševje in višje na precej ostri vrh desno od slapu. Samo kaj, ko je bil desno od naju še en manjši slap in nadaljevanje ni obetalo veliko. Zato sva se malce vrnila, prečila grapo (ta grapa se odcepi v desno pred slapom Čedca) in na gozdnem robu na desni strani (od spodaj) stopila na pravo lovsko pot. Potka je zelo prijetna in po macesnovem prehodu naju je pripeljala v grapo nad desnim slapom. Vmes ima pot celo dve varianti (obe sva poskusila, na manjšem melišču je razcep - možic), ko se združita, preči skoraj vodoravno do grape (mestoma izpostavljene in zagruščene police). Grapo sva prečila, se na drugi strani po podrtem grušču vzpela v macesnov gaj in višje stopila v obsežno krnico nad slapom, kjer potka ugasne. Nad desnim zavojem krnice se nama je na višini 1800m razkril še en večji prag s slapom. Preko pragu nisva resno poskusila, zato sva splezala v desno navzgor proti grebenu Velikega kupa. Po navpičnem žlebu/kaminu (pod grebenskim skalnim pomolom) in nad njim v levo po strmih travah in majavih skalah. Na povsem nezanesljivih skalah sem obupal in začel s sestopom, a nisem upal prestopiti na travni stop in potem izpostavljeno na vrh žlebu. Po dolgem zbiranju misli sva z Marijano raje splezala navzgor na melišče. Sestopila bova že kako, magari kje drugje. Višje sva po grebenu nadaljevala navzgor, dokler se le ta ni postavil precej pokonci. Nadaljevanje navzgor, še manj pa levo/desno, ni bilo vidno in sva se odločila za krajši sestop in iskanje drugega prehoda. In res, pod to pokončno steno sva po melišču prečila v smeri krnice za Velikim kupom in jo b.p. dosegla tik nad zgoraj omenjenim pragom s slapom. Nadaljevala sva po melišču navzgor in na primernem mestu splezala v desno in greben Velikega kupa dosegla točno na rami, ki je na večini zemljevidov kotirana kot glavni vrh, 2120m. Po grebenski rezi sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu Velikega kupa. Do škrbine je bilo mestoma zelo ostro (vmesne vzpetine je najlažje preplezati po grebenu), vzpon na glavni vrh postreže s težavami druge stopnje (po levi strani grebena do preperelega stolpa, ki ga obplezamo po desni in na vrh). Glavni vrh označuje večji možic in je visok nekako 2200+ m (na državnih kartah je označena kota 2192m). Sestopala sva naprej po grebenu proti škrbini med Kupom in Kočno, 2178m. Nekaj časa so bile težave zmerne, toda nižje je čakala dobrih 10m visoka in izpostavljena nagnjena plošča z majhnimi zarezami, ki so ravno še dovolj široke. Čez manjši vrh in naprej do škrbine, kjer je velikan odložil ogromno skalno kocko, težav ni bilo več. Za sestop sva seveda uporabila smer pristopa. Zoprnemu prehodu na levi strani (gledano od zgoraj) pragu sva se zares uspela izmakniti, tako da sva desno od njega poiskala lažjega (poteka na sami desni strani melišča, zgoraj je opravka s travno poličko, spodaj pa preplezamo lažji prag; slaba dvojka).
12.6.2003: Grintovec 'Ta hitra' popoldanska/večerna tura s Suhadolnika na Grintovec in nazaj. 8.6.2003: Prečenje Prisankove Goličice Lani sva našla lahek prehod na Goličico, potem sva si v alpinističnem vodničku Vršič prebrala opis normalnega pristopa na Goličico in sva sklenila, da ponoviva najin vzpon in po normalki sestopiva (čez Malo Goličico in Prednjo glavo in po meleh v Suho Pišnico). Pri vzponu ni kaj dodati, ker sva ga že opisala. Sestop je povsem druga, daljša, orientacijsko zahtevnejša in bolj izpostavljena pesem. Smer je v vodničku povsem na kratko (po najini presoji tudi zelo dvoumno/napačno) opisana in ocenjena z mestoma I-II, kar je glede plezalnih težav res. Ampak lepo po vrsti. Z vrha Goličice sva sestopala naravnost v smeri Male Goličice, 1957m. Mestoma sva sledila nekakšni izhojeni potki, a večinoma sva iskala/našla lahke prehode (vrh v škrbini je najlažje prečiti po grebenu). Na vrhu MG sva po nasvetu vodnička (omenja dve varianti) poskusila najprej po grebenu. Ta greben se je po daljšem poskusu izkazal za zgrešenega, saj je vzporedno z Grapo med Goličicama padal v Suho Pišnico. Nato sva poskusila direktno proti vmesnemu vrhu med MG in Prednjo glavo (vrh je rama, 1839m). Prehodi so se lepo odpirali (orientacijska točka je vmesen izrazit stolp, ki ga obidemo po levi strani) in še pred škrbinico sva stopila na shojeno potko (možici), ki naju je pripeljala pred koto 1839. Potka je nato vodila proti Prednji glavi, 1684m. A takoj, ko je teren postal zahtevnejši, so potka in možici izginili (50-100m nad škrbino pred Prednjo glavo). Nekaj časa sva po strmem skrotju sestopala v smeri grebenčka (ki ni vodil proti škrbini, ampak se je odsekano končal nad meliščem) in potem po poličkah prečila v desno (svet je zelo grd, saj se na poličkah valjajo rolerji, k resnosti močno prispeva izpostavljenost) dokler nisva bila tik nad škrbino, ki sva jo dosegla z desne po lahkem žlebu. S škrbine sva po meleh (na desni strani ogromne skale je sestop bolj udoben, na levi je vse podrto in zdrajsano) sestopila v Suho Pišnico in tam ujela markacije do avta. Plezalne težave pri 'normalki' so lahke in v okviru I-II, res siten/grd je le svet tik nad Prednjo glavo. Orientacija je kar zahtevna, posebno v sestopu (in najin sestop ni potekal tako gladko, kot si si lahko ravnokar prebral). Smer najinega pristopa je bila v nasprotju precej manj resna (večje izpostavljenosti ni), čeprav so plezalne težave mestoma dvojka (enkrat sežejo tudi malce čez).
6.-7.6.2003: Rombon - et al. Z Nevejskega prevala sva šla prespat v speleološki bivak Modonutti Savoia (tik nad sedlom Vrh Laških brežičev). Kričeča rdeča konzerva je od daleč nezgrešljiva in od blizu razkrije 12 ležišč. V bližini je poskrbljeno tudi za odpadke s priročnim smetiščem v votlini... Do markacij (sedlo med grebenom Rombona in Črnelsko špico) sva se prebila po brezpotju in sva precej udrihala nad zavajajočim nasvetom na strani dveh nadebudnih planincev m&m. Torej, pri opisih brezpotij nama nikakor ni za verjeti, saj sva lani zapisala, da se je potrebno držati tik pod steno Špičke. Praskala sva torej pod steno in prečila zelo zoprn in izpostavljen svet (sitne grape, zlizana melišča, rolerji na gladkih skalah...), dokler nisva obupala. Zoprnijo sva za kazen prečila še nazaj in se spustila navzdol pod spodnje skalne ostroge in grape. Od tu sva z lahkoto dosegla škrbino desno od Vrh Klinkonovega žleba (velik in zelo izrazit stolp, 1978m), našla neoznačeno potko, splezala navzgor čez lahek prag in v levo dosegla markacije. Tako, pravi nasvet bi torej moral biti, da se držimo spodaj! No, saj isto smer sva pravzaprav ubrala lani v sestopu, samo se nama je zdelo, da bi bilo lahko še bolj udobno (prav pod steno nas usmeri tudi vodnik Manj znane poti slovenskih gora, ampak iz nadaljnjega opisa sledi, da svojega nasveta prav nič ne upošteva in gre lepo po spodnji varianti...). Kdo bi si po vsem tem mislil, da je bil to najlepši del poti, kajti ostanek izleta je bil razvlečen in se je vil gor in dol po brezkrvnih markacijah. Povratek po markacijah z Rombona po kraški puščavi do Prevale je v vročini sploh dolga muka posebne vrste. Najbrž je povsem drugačen brezpotni pristop na Rombon iz Kluž in skozi Veliki Dolič. Zanimiva in težja naloga je določanje grebenskih vrhov. Greben do Rombona je presenetljivo lahko prehoden (v Možnico pada strma stena)(markacije gredo desno pod grebenom in večkrat pridejo pogledat navzgor prav na greben). Vrh Ribežnov je nezgrešljiv, potem se pa začne uganka. Prišna glava, Malo in Veliko Ušje in za konec še Vrh Police. Misliva, da sva pravilno določila vse te precej neizrazite grebenske vrhove. Od Malega Ušja naprej sva se 'povsem' držala grebena. Nazaj sva se torej vračala po dolgih in žejnih markacijah proti Prevali in za razvedrilo sva skočila na vrhova Pri Banderi in Jelenk (ostanki zanimivih 'umetnih poličk' iz vojnega časa). Z vrha Pri Banderi je bil najlepši pogled na greben Lopa - Črnelske špice. Pod Prevalo do smučišča je šlo za nagrado zelo lepo in hitro po snegu.
31.5.2003: Veliki in Mali Peski Iz Lepene do Krnskega jezera, po markirani poti na Veliki Šmohor, po brezpotju čez Mali Šmohor na Velike peske, naprej na Male peske, spust k Jezeru v Lužnici, čez Srednji vrh na Prag in po grebenu na Vrh nad Peski. V načrtu sta bila vsaj še Batognica in Krn, a je zatajilo vreme. Že ob pol desetih je bil pogled s planine Duplje na okoliške vrhove poln temnih oblakov. Na V.Šmohorju je razgled res odličen, žal sva opazovala vse več oblakov in vse manj vrhov, nadaljevanje prek M.Šmohorja na Velike peske je lahko (kota 2110m, ogromen kup peska), tu pa naju je zagrnila megla. Megla se je sicer kmalu poslovila, a sonce je le še tu in tam prebijalo oblake. Z Velikih peskov sva sestopila pogledat proti Malim peskom in našla precej zašiljeno peščeno sipino. Vrh Malih peskov je kota 2063m, spodaj sva vzpon zastavila na levi strani grebena in vrh dosegla prav po grebenu (močno krušljivo in kar strmo, tudi greben naprej, JV, od najvišje točke je še nekaj metrov precej ošiljen in podrt, vsaj I). Po grebenu sva nadaljevala do škrbine med Malimi peski in Škofičem. Sestopila sva proti jezeru in se na drugi strani povzpela na Mali vrh, prečila Srednji vrh, 2032m, in dosegla sedlo med Batognico in Vrhom nad Peski (nezahtevno brezpotje). Ob prvih resnejših kapljah sva se po grebenu vzpela na Vrh nad Peski (krušljivo, I), kjer naju je kmalu začel strašiti bog groma. Dež naju je nato pral od vrha do tal, naprej po cesti je močil le še avto ;)
30.5.2003: Storžič V petek popoldne na Storžiču začuda ni bilo neviht. Mir sva nekoliko skalila le m&m s treningom vzdržljivosti (mimo Lovrenca in po JZ grebenu). 25.5.2003: Vzhodni greben Begunjščice Vzhodni brezpotni pristop sva užila že pozimi (1.1.) in sva ga morala ponoviti še v kopnem. Tik pod vrhom plazu, ki pada proti Ljubelju, sva tokrat (na vsak način sva se 'morala' umakniti pregostemu rušju na začetni polovici grebena) zavila v desno in po precej podrtem svetu nadaljevala navzgor (plezanje I. stopnje). Na greben sva splezala nad plantažo najgostejšega rušja, ampak rušje se je nadaljevalo še kar naprej, tako da sva večinoma hodila po podrtem skrotju desno od grebena, le na nekaj mestih sva morala zagaziti v rušje, ali vmes med vejami iskati prehode/stečine. Težko preplezljiv stolp sva tudi tokrat obvila po levi strani (shojena pot med rušjem)(nazaj navzgor na greben sva brez posebnih težav prilezla po strmem in ozkem žlebu). Višje je še malo ruševja, ki sva se mu umaknila na desni (nekaj sva ga bila vsekakor deležna), potem pa sva hodila po travnatem grebenu do Begunjske Vrtače in naprej na vrh Begunjščice. Sestopila sva po najlažjem in najhitrejšem sestopu (Šentanski plaz).
24.5.2003: Grebensko prečenje Krofičke in Ut Na Krofički še nisva bila, pogledala sva Stritarjev opis brezpotnega pristopa (111...) in Rutarjev prispevek ter Stritarjev popravek na diskusiji PZS. Najina 'teoretična' tura je nadalje vsebovala prečenje grebena Ut do Movznika in sestop po markacijah. Na brezpotjih se včasih seveda zaplete in tako se je tudi v soboto, za nagrado sva potem 'odkrila' strašno zanimivo potko, ki naju je prek izjemnih prehodov pripeljala do markacij tik severno od Ut. Poglejmo, kod sva hodila: Odcep proti ostenju Krofičke je označen z možicem in lepo shojen. Tudi lovska varovala so zgledna in do Zadnjega travnika težav ni. Nadaljevala sva desno navzgor do grape, ki pada z izrazite škrbine južno od vrha. Od tu naprej sva namesto iskanja prehodov med rušjem (tako svetuje Stritar) izbrala precej strmo skrotje, ki je vodilo naravnost proti vrhu. Posebnih težav ni bilo (sem in tja je malce lahkega plezanja, I), na greben sva stopila tik levo/južno od vrha Krofičke. Po grebenu do glavnega vrha Ut, 2029m, večjih težav ni (le tik pred vrhom čaka nekaj lažjega plezanja po skalah, I). Skoraj povsod se da slediti shojeni potki, večinoma se hodi po grebenu ali tik pod njim, le rušju se včasih umakne malce nižje. Podobno je nadaljevanje do kote 1994m. Greben tu ostro zavije levo in pod nami zazija precej globoko sedlo, 1929m. Po rušju sva se spustila do sedla (precej pretepena sva spodaj opazila, da je šla potka po travah levo ob rušju ;) in nadaljevala po grebenu do konca, 1894m, kjer je v zasedi pričakal odsekan skok, ki naju je ločil od zelenih trav slabih 50m nižje. Od zgoraj je položaj zelo siten in nepregleden. Našla sva obetavno polico, ki se je proti travam spuščala na levi strani grebena. Zgornji del police je bil precej zagruščen in izpostavljen, tako sva se na polico raje spustila po navpičnem kaminčku (III, 5m). Tu se polica obrne navzdol in po še nekaj lažjih metrih se je izpostavljenost spet povečala in polica nekoliko izkomplicirala, tako da sva raje obrnila. In še dobro, da sva, kajti čakal naju je vrhunec dneva. Vrnila sva se do prej opisanega in najbolj izrazitega sedla, 1929m, in po grušču sestopila dobrih sto metrov vzhodno (seveda sva imela vmes dvakrat ruševnato varianto za ta 'pridne'), dokler nisva padla na shojeno potko, ki je vodila levo pod steno (dobrih 30m visoka in 100m široka previsna stena, pod njo je razpadajoča večja 'pasja uta'). Pot je vodila vzporedno z grebenom pod vršnimi pečinami. Prehodi, ki jih pot ubira v tej 'trentski' divjini nad Robanovim kotom so izjemno lepi (naravnost čudoviti ni niti malo premočna beseda). Potka se tu in tam malce porazgubi, a le za nekaj metrov (midva sva dvakrat izgubila nit, saj sva prehode iskala prenizko, kjer je veliko težje ter se skoki in prepadne pečine proti Robanovemu kotu kar vrstijo), vsepovsod jo je potrebno iskati skoraj tik pod pečinami grebena Ut. Potka je zelo zahtevno brezpotje z mesti I. stopnje in neprestano valovi malo gor in malo dol. Opozorila bi na nekaj detajlov: Pot kmalu zavije v strm gozd in pripelje na trave, kjer se potka vzpne na zgornji prehod (midva sva šla proti lažjemu spodnjemu, ki se je izkazal za vabo). Vmesno izrazito škrbinico potka preči nekaj metrov nad njo (prav tako sva zgrešila, saj naju je zavedel lažji spodnji prehod v škrbino, odkoder ne gre več naprej), prestopi čez rob in se spusti v lahek svet pod glavno orientacijsko točko (škrbina tik vzhodno od zadnjega vrha v grebenu Ut). Potka se vzpne na škrbino, preči naprej levo čez rob in na travah severno pod grebenom Ut se priključi markirani poti s Strelovca. S trav sva se iz radovednosti vzpela nazaj proti grebenu Ut, da bi si pogledala 'nepreplezljiv' skok še s tega kota. Najina polica ima spodaj navpičen kratek skok in bi torej kar šlo (recimo slaba III), tudi direktno po razu bi se s slabo III najbrž izšlo.
18.5.2003: Storžič Ko si obtolčen in te bolijo ramena, je najbolje hoditi lahkih nog. Tako sva brez nahrbtnika na Storžič dobesedno poletela. Iz Bašlja na JZ greben. Največ, kar Storžič ponuja z juga, in to ni malo... 16.-17.5.2003: Bivak I v Veliki Dnini Kdo si ne bi želel prespati v orlovem gnezdu, v najbolj divjem bivaku pri nas. Midva sva sklenila, da je čas za prvi obisk, in z močno obteženima nahrbtnikoma (smuči, spalka, jedača, pijača, oprema...) sva ob devetih zvečer malce nejeverno gledala v za lučaj oddaljen bivak. Potke do bivaka namreč ni, edini pristop je plezalni. Za dober uvod sva proti konzervi dvakrat narobe zastavila (v temi je vse bolj zamotano, s kredenco na hrbtu dvakrat bolj) in v tretje sva le zadela pravo poličko ter dosegla navpičen kamin (II, 5m), ki naju je dostavil na varno. Bivak je bil tako simpatičen in udoben, da sva jutro krepko zamudila. Za začetek sva iz zatrepa Velike Dnine po zasneženi normalki pristopila na Veliko Martuljško Ponco. S Ponce sva nameravala po grebenu proti Velikemu Oltarju, a se nama je še pred najnižjo točko škrbine (po desni strani je potrebno obviti pod odsekanimi grebenskimi stolpi) po robu postavila izredna krušljivost. S turnimi čevlji nisva silila v 'rdeč peskovnik' in sva ga prihranila za poletje. Vrnila sva se na vršno pobočje Ponce in sestopila do smuči. Smučarija je bila povprečna, ker je bil 'gnoj' ob dveh bolj primeren za njivo in ne za smuči ;) Peš sestop čez pragove nama je tudi pokazal zobe; sesul se mi je stop, nato je počilo preslabotno rušje in že sem zletel tri metre nižje v Marijano (natančen zadetek s konico palice v ramo) in polet malce obtolčen dokončal še tri metre nižje s slabim doskokom v telemark. A se je vse skupaj še zelo dobro končalo, saj mi je grozilo nadaljnjih pet metrov luft sestopa. Do avta se je potem vleklo kot čreva. Še gnojnico morava izliti: kdo je popil pločevinko nemškega piva in se jo tako domiselno znebil ter 'označil' orientacijsko zanko na prehodu med Gruntovnico in Veliko Dnino. Naj govno smeti doma, gore in brezpotja pa pusti pri miru.
11.5.2003: Vrtača po SV in JV grebenu Oboje sva že 'splezala' in sva šla še enkrat malce potipat, saj vremenarji veliko lepega žal niso obetali. Po mejnem grebenu iz Suhega ruševja na Vrtačo je plezanje dobre dvojke. Več ali manj sva se držala smeri od lani, tako da presenečenj ni bilo. Sestop po brezpotju čez Malo glavo (JV greben) je prav lahak (shojena potka). Midva sva poskusila po grebenu navzdol sestopiti prav do markirane potke Vrtača - Zelenica, a sva 50m nad njo (navpične pečine) izgubila štreno (do sem sva se rušju lepo umikala). Po mestoma zelo gosti vegetaciji sva prečila v levo skozi, pod, v in končno čez rušje padla na pot.
4.5.2003: Špik Za presenečenje je v nedeljo poskrbel mraz: sneg je bil zjutraj zmrznjen (kot beton) in tako sva z derezami po normalki odpikala proti vrhu. Zaradi gnilca iz prejšnjih dni sva postavila najin vstajalni rekord in bila ob 8:30 že na vrhu. Mnogo prezgodaj. Ob enajstih je sneg za milimeter popustil in neučakano sva se pognala navzdol (optimalno bi bilo za spust potrebno počakati do dvanajstih). Zgoraj je bilo tako povsem trdo in malo nad 2000m sva užila smučarski veselec, ki bi se lahko končal šele na 1600m... A sva midva za vsako silo hotela pogledati v sam Kačji graben, po naporni borbi z rušjem sva razočarano gledala v kopen graben (1700m, malo sva celo poskusila s sestopom, a sva kmalu obračala, saj si skokci sledijo en za drugim) in se spet posvetila neljubemu in pregostemu rušju. Vročino in kar predolg sestop sva pregnala s hladno Pišn'co.
3.5.2003: Pod Kriško steno Tu še nisva smučala (kar nekako naju turni smuk iz zatrepa Krnice s svojo nezahtevnostjo ni uspel prepričati) in sva za hec poskusila. Zelo prostrano snežišče, škoda ker ni bilo več snega. Potrebno bo poskusiti v pršiču ;)
2.5.2003: Mlinarica - Turn pod Razorjem Pomladna klasika. Pogled s ceste ni prav nič prepričljiv, a je zato smuka presenetljivo dobra in dolga. Oboje je, podobno je bilo lani, za to turo kar zakon. V škrbini pri Turnu, 2348m, sva bila že ob devetih, a je bilo vse južno. Vzpela sva se še na vrh levo od Turna pod Razorjem. Kratek vršni del do žlebu, ki pada izpod Turna, je bil smučarski posladek, potem je za kontro sledilo 100m obupnega nepredelanega gnoja (navzgor je šlo čez pas v sneg), dokler se snežišče ni razcepilo v dva jezika. Navzgor sva šla po slabo predelanem levem (gledano od zgoraj), zato sva s smučanjem poskusila po desnem (ki je soncu bolj izpostavljen) in ta je naravnost navdušil, tako da sva se ga oklenila, dokler se jezik nekaj pod nama ni končal v rušju. Kratka peš prečnica v levi jezik (spodaj je bil tudi ta jezik že lepo predelan) in sledila je smuka do nekako 1500 m (do podrte lovske bajte je bilo dobrih 10 minut peš sestopa).
1.5.2003: Čez Sleme na Ablanco in naprej na Draška vrhova Sleme je južni greben Ablance in sila redko dočaka obisk. Midva sva v goste stopila s parkirišča (izhodišče za Planino Konjščico) pri potoku Ribnica. Po gozdu sva se vzpela na Glavo in naprej po grebenu na Mesnovo glavo. Greben se tu prelomi pod pravim kotom in stala sva na Slemenu. Do Ablance je čakal kar dolg grebenski sprehod z vmesnimi plantažami rušja in nekaj lažjimi pečinami. Tu in tam sva sledila potki, ki se v drugem delu okrepi in med rušjem doseže vršno skalnato glavo Ablance. Plezalske težave malce silijo čez enko, tik pod vrhom čaka tudi izpostavljena zagruščena polička. Sonce je prijazno gledalo navzdol in tudi Draška vrhova sta bila vabljiva in že sva bila na Velikem Draškem vrhu. S sedla med obema Draškima sva se prav po grebenu povzpela še na Malega (tik pod vrhom je potrebno malce poplezati, med ena in dve)(markirana pot preči južno pod grebenom). S Srenjskega prevala sva sestopila mimo Konjščice.
30.4.2003: Zajmenove peči - Vranček Zajmenove peči so JZ greben Velikega vrha (Košuta). Na koto 1745m naj bi peljala neoznačena pot. Nadaljevanje po grebenu do Velikega vrha je plezalna smer (najbrž najlepši pristop na VV). Gorniško zelo pozabljen svet. Z zaselka Lajb sva nad travnikom dosegla dolinico S nad Rjavko in višje sledila glavnemu kolovozu, dokler naju ni pripeljal na greben (nad Rjavko, 1050+ m). Tu sva kolovoz zapustila in nadaljevala po gozdnem grebenu (nakazana potka). Nekje na 1200m je greben spet presekal kolovoz (vse manj izrazit greben se počasi obrne proti S). Nadaljevala sva naravnost navzgor (potka je vse manj sledljiva, celo en možic se je našel ;). Malo pod grebenom se gozd umakne in po zmerno strmih travah sva prilezla točno na koto 1745. Zelo lep pristop. Navzdol sva si želela po Vrančku. To je strm in visok plaz, ki pada z zahodnega roba Zajmenovih peči. Vedno nam pritegne pogled, ko se peljemo na Ljubelj. Do škrbine tik pred zadnjim grebenskim vrhom (1611m) je bil sestop precej kosmat, drugih težav ni bilo. S škrbine se navzdol odpre izjemno podrt in precej zavit žleb/plaznica. Po njem sva dosegla vrh širšega plazu, ki pada naravnost proti cesti. Omenjeni žleb je visok dobrih 150m, v zgornji polovici se cepi in nižje spet združi. Midva sva najprej izbrala desni krak, a sva se zaradi pregladke podrtije vračala in sestopila po levem (vmes čaka kratek navpičen pragec, ki sva ga premagala s skokom v sneg - zagozdena ogromna skala). Bolj krušljivo podrtijo je težko najti; samo za ljubitelje. Po glavnem/širokem plazu sva bila za konec deležna še skoraj 600m solidnega grušča.
26.4.2003: S Tolste Košute na Košutnikov turn Na tem grebenu sva že za silo domača in sva na Tolsto za popestritev poskusila zlesti z desne (brezpotje se vršnim pečinam umakne na levi strani). In res, dolgčas nama ni bilo več. Začetek (prečnica v desno) je bil neobetavno krušljiv, vedno bolj strm in podrt vršni žleb je občutek stopnjeval, zaključil pa ga je navpičen in ogabno krušljiv kamin (slaba III), ki je imel na srečo nad njim večjo in čvrsto skalo. Sam greben od Tolste do Turna s takimi detajli seveda ne postreže, saj se dvignejo 'le' do druge stopnje. Midva sva od zime še malo rjasta in so bile težave ravno pravšnje. Pri sestopu sva se oprijela markacij, ki po naravnih prehodih prečijo pod grebenom (in nad številnimi skoki) do Zgornje Dolge njive. Na grebenu naju je precej nerviral močan veter, ki naju je hotel prevrniti čez rob. Tudi sestop s Košutnikovega turna je bil zabeljen z mokrimi in poležanimi travami (vmes prežijo še snežni/vodni odstavki).
25.4.2003: Storžič Zadnjič se nama je Storžič po JZ grebenu/slemenu tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Tokrat sva ob stiku s prečno potjo na višini 1400m nadaljevala naravnost navzgor proti grebenu (za silo shojena potka), kar je tudi običajna smer, a zna biti v mokrih travah zelo neprijazna. Zagotovo je to najina najljubša pot na Storžič. Lepo ohranjena, malo obiskana in seveda, nobene planinske gostilne ni v bližini ;) Kar malo naju zvija, ko jo takole reklamirava.
21.4.2003: Brezpotja na Storžiču (JZ greben in Bašeljska grapa) Popoldne se je jel delat dan in sva ga v zadnjem trenutku poskušala tudi midva ujeti. Ob petih sva bila tako na parkirišču nad Bašljem... Mimo Lovrenca sva se po markacijah vzpela do prečne poti na 1400m. Zemljevid je pokazal eno, a odcep v levo se mu ni hotel prilegati. Midva sva mu vseeno sledila do pogleda na Javornik, potem sva nadaljevala po brezpotnem JZ grebenu (vsekakor je boljša varianta, da pri stiku s prečno potjo nadaljujemo naravnost navzgor proti grebenu). Spodaj je bilo precej goščave in sva se ji umaknila na pobočja na desni strani, višje naju je do vrha spremljala lepo uhojena potka. Pri vzponu je začel naletavati dež, višje ga je zamenjalo babje pšeno in trave na JZ grebenu so postale precej mokre. Tako sva za sestop raje določila Kališče, a sva si na Bašeljskem sedlu po navdihu premislila in navzdol nadaljevala kar po Bašeljski grapi, po kateri teče potok Belica. Zgoraj je bilo malo gosto, potem je sledil lažji kanjoning: gaženje po potoku in snegu, namakanje v slapičih, spuščanje po vejah in končno sva padla na potko, ki naju je tik pred temo pripeljala na izhodišče. Povsem drugače sva tokrat doživela Storžič. Zelo zanimivo.
20.4.2003: Žleb iz Podna Iz Podna sva nameravala v Žleb in po njem do škrbine med Palcem in Zelenjakom (Žleb, 1916m). Tiha želja je bila nadaljevanje po Osrednji grapi na Vrtačo. Shojeno in presmučano ni bilo. Vzpon je bil 'en gnil matr' po južnem snegu. Škrbine nisva dosegla, ker sva z vzponom zaključila 100m nižje. Teren je bil vse strmejši in je zato na vsake toliko spontano plazilo snežne kepe. Tudi s sten je občasno kaj padlo dol. Spust ni bil čisto nič boljši od vzpona (če ti smučko zagrabi v gnoj, jo kar nekaj časa iščeš pod površjem). S plužnimi zavoji je za silo šlo. Ni bilo 'glih majka'.
13.4.2003: Bašeljski vrh Sama. Marko še štrajka za pečjo. Do Kališča za začetek mrcvarim blato (mestoma do gležnjev), višje mi drsalnica riba nos. Do Bašeljskega prevala je bolje: moker sneg se udira čez kolena in za stopinjami predhodnika dosežem Bašeljski vrh. Na Storžiču so grmeli plazovi. 30.3.2003: X V nedeljo sva lenarila na odličnem razgledniku. Kateri vrh? Potrudi se, ugani in napiši. Malo verjetno, da boš vedel, ali pač ;)
29.3.2003: Na Stol s severa Iz Medvedjega dola po Janeževem žlebu skoraj direktno na Stol je bil najin cilj. Janežev žleb pada s Stolove škrbine, 2070m, (vzhodno sta Krkotnik s Celovško špico, zahodno je Stol) in ga ne smemo zamenjati z Martinim žlebom vzhodno od njega, ki je bolj strm. (Martin žleb je viden z Mačenske planine, Janežev žleb iz Medvedjega dola in obratno ne velja, ker se skrivata za robom. Na vrhu Martinega žleba se lahko spustimo na vrh Janeževega žleba.). Na Stolovo škrbino se nisva povzpela, ampak sva nadaljevala desno navzgor po ozkem žlebu (slabih 40°), ki pripelje na glavni greben na višini 2150+ m. Do vrha sva se vzpela po 'ubogem' snežnem jeziku tik levo od grebena. Sneg je bil v soboto obupne sorte. Otoplitev je opravila svoje in namesto betona naju je pričakal drek. Na vrhu je bil sneg še izjemno neugoden, saj so smuči, in sneg z njimi, kar po svoje drsele navzdol. Spodaj sva se mučila po gnoju in nato še v gozdu, da sva končno lahko užila dober rally po zasneženi cesti. V dobrih razmerah zna biti ta smučarska tura odlična; tudi pozno v pomlad. Ocena težavnosti turnega smuka: bolj zahtevno (II+).
23.3.2003: Z Jezerske Kočne v Dolce Ciljala sva na smučanje s Kočne v Zgornje Dolce (IV-, še nisva imela te sreče) in navzdol po sistemu Dolcev vse do Spodnjih Dolcev (do pastirskega prehoda v Suhi Dol). Pastirski prehod naju je gor grede pošteno namlatil in namučil. Spodnji strmi del je postregel s premalo zmrznjenega snega, da bi pomagal cepin, srednji gruščnat del je bil še bolj podrt kot ponavadi in zgoraj v gozdni prečnici v Spodnje Dolce sva imela ravno na najbolj sitnem delu probleme s smučmi in vejami. Zato je bil toliko lepši pogled na snežna jezika, ki sta se od zgoraj iztegovala prav do prehoda. Do Zgornjih Dolcev se je kar vleklo, tako da je za pestrost morala poskrbeti čelada, ki se je namesto na glavo odkotalila navzdol (nepričakovan trening je bil popolnoma nehvaležno sprejet). Sneg od Zgornjih Dolcev proti vrhu je bil presenetljivo trd, mestoma celo leden. Sonce ga začuda sploh ni načelo (VSV pobočje). Od spodaj smer ni preveč pregledna, a je bil tako spodnji kot zgornji snežni prehod 'ta pravi', da ni bilo treba preveč iskati (pravzaprav se ne da zgrešiti). Greben sva dosegla tik desno od vrha. Še dve kratki izpostavljeni prečki in čakalo naju je vetrovno sončenje na vrhu. Smučanje se je izkazalo za lažjega od pričakovanj ob vzponu. Res je bilo trdo, a strmina ni pretirana in tudi robniki so odlično prijeli. Po Dolcih je bilo odjenjano in je letelo, da je bilo veselje. Pod 1800m naju je čakala krajša nošnja, potem sva za silo posmučala do pastirskega prehoda. 'Ta hudič' naju je tudi navzdol moril, še bolj kot navzgor. Pravzaprav se nama je tako uprl, da ga nekaj časa nočeva videti od blizu...
22.3.2003: Smučanje s Špika Iztekajo se zadnji dnevi za smučanje prisojnih pobočij. In Špika letos res nisva hotela zamuditi, v tem sva bila doslej še preveč uspešna ;) Špik na južno stran ponuja tri zanimive spuste. Skozi Kačji graben je najlažji (III-, v okviru letne poti: dejansko se prav po grabnu nič ne smuča, ampak ob njem - ali kdo ve, kakšni skoki čakajo prav v Kačjem grabnu in ali je sploh kdaj smučljiv?), težja sta smuka z Lipnice (Špikov predvrh, 2418m): Lipni graben (IV+) in Labirint (IV+, z vrha v grapo, ki pada s Špikove škrbine v Krnico). Pri zadnjih dveh je vprašljiva zalitost, s Špika se po normalki ravno še da smučati prav z vrha. Ob dvanajstih sva bila še v Veliki Pišnici in iskala začetek markacij. A začuda sploh nisva bila tako pozna, sneg je bil spodaj še nedotaknjen, višje tudi ni bil pregloboko odjenjan, izjema je bilo le kratko vršno Špikovo pobočje, ki se sonči točno proti jugu. Z vrha sva tako užila malo gnilca, takoj zatem skorjico, potem je sledila odlična smuka do goščave (precej nižje od melišč). Skozenj sva našla nekaj dobrih in več obupnih prehodov, izvajala akrobacije na glavo čez rušje in smrečje, dokler se ni dalo nadaljevati levo od poti po redkem gozdu. Sneg nama je odpiral smučine vse do 1300m. Nižje, kot sva upala pri vzponu; hvala.
16.3.2003: Na Mojstrovko po Župančičevi V Župančičevi smeri še nisva imela uspeha in sva poskusila (dve leti nazaj naju je pod grebenom zaustavila orjaška opast). 'Uradno' ima smer na najstrmejšem (vršnem) delu 50-55° (po moji oceni 45-50°), za smučanje nosi oceno IV, zgoraj S5. Zelo lep pristop na Mojstrovko, trenutno so tudi razmere odlične, midva sva bila navdušena. Strm prehod (grapa) na gredino, nad odcepom za Pripravniško grapo, je bil odličen. Ravno prav trd, da sta cepina lepo prijela. Po široki in 'položni' gredini b.p., potem je sledilo manjše presenečenje. Strm ozebnik (tako v uradnem opisu, pravzaprav je plitka grapa), ki prav z vrha gredine vodi na vršni greben Male Mojstrovke, je bil precej kopen (pred dvema letoma je bilo vse popolnoma zalito). Do vrha se je sicer šopiril neprekinjen snežni jezik, a je bil hudo pijan. Sledi so bile večinoma 'trezne' in so vodile kar direktno navzgor, čez dva kratka skokca. Tudi midva sva sledila. Prestop čez manjšo opast na greben ni bil problematičen. Seveda sem s sabo tovoril smuči, a se nisem odločil za spust. Drugič, ko bo več snega (za silo bi se sicer dalo smučati, a je mestoma precej trdo in razbito od številnih stopinj, spodaj čaka še ozek/leden prehod). Z Male sva nadaljevala na Veliko Mojstrovko in se po normalki spustila na Vršič.
15.3.2003: Prisank, Z vrha mimo Prednjega okna Prisank je najina gora, ali sva morda midva njegova? In je vseh vrst, od markiranih, najtežjih zavarovanih in do povsem samotnih brezpotnih predelov, kot je mogočni severni greben. Poti v njegovo zakladnico vodijo skozi skriti Hudičev žleb, odmaknjeni Mali Prisank, pod ali nad visokimi oboki Prednjega in Zadnjega okna in se končajo s hvalnico na Zvonikih, ki mu tik pod vrhom molče odzvanjata. Plan je bil že davno postavljen, smučanje po grebenski poti mimo Prednjega okna. Idealne razmere sva nesrečno zamudila za dva tedna. Vseeno sem vzel smuči, Marijana pač ne. Vzpon na Gladki rob je bil snežen, višje naju je pričakalo kopno pobočje vse do okna. Malce sva lovila snežne jezike diagonalno v desno, upe mi je visoko dvignila šele obetavno zasnežena grapa (žal nisva imela pregleda v spodnji del grape), ki pada s Prednjega okna. Po grapi sva mimo okna splezala na glavni greben in po njem brez težav dosegla vrh Prisanka. Prav po grebenu se seveda ne da smučati, zato sem pri vzponu venomer opazoval levo in desno pod grebenom in mirne duše priznam, da so me strme in izpostavljene prečnice stiskale v želodcu. Vršna glava je bila lepo smučljiva, potem je bilo s pravim smučanjem (beri vijuganjem) konec. Sledila je prečnica za prečnico, ena bolj sitna od druge. V prvem delu sem prečnice vlekel na južni strani, ko se je pobočje izkompliciralo, sem prestopil čez greben in prečnice vlekel na severni strani. Najtežja, najtrša in najbolj izpostavljena je bila prav zadnja. Na severni strani je bil sneg zelo trd, na južni odjenjan, tako da sem imel zaradi tega na mestih z malo snega probleme z gladkimi ploščami tik pod njim. Vmes sem enkrat pojahal prav po grebenu, ukradel nekaj lepih zavojev, 'užival' v vzpenjanju (trije kratki 'poštamfani' vzponi, potem še zadnji in najvišji, 10+ m, ki se je na grebenu končal s sitnim prestopom čez opast)(greben valovi gor in dol, pravzaprav sem pričakoval več vzpenjanja), enkrat sem malce 'poštamfal' tudi navzdol po skalah in klinih, a smuči nisem hotel sneti ;) Z mesta, kjer sva pri vzponu dosegla glavni greben (tu je bilo glavnih smučarskih težav konec), me je navzdol čakala še uživaška in sproščujoča strma flanka, potem sem zasmučal kar naravnost navzdol po grapi (nižje v grapi je zahrbtno pričakal za smuči preozek prehod - 10m peš sestopa), pod grapo izbiral snežne jezike, ki so vodili v desno in po najbolj obetavnem dosegel prečno markirano pot. Nekaj vodoravnih minut je šlo potem s smučmi na ramah, a z Gladkega roba se je dalo spet smučati in to vse do Vršiča, če spregledam kratek vzpon na Sovno glavo. Spust na smučeh se je razvlekel na polni dve uri. Težave na glavnem grebenu so dolge 200 višinskih metrov in bi jih skupno ocenil vsaj s IV+ (najbrž kar s V-), z mesti S5+ (težko je oceniti, ker nisem imel dobrih razmer). S spustom sem bil tako prezadovoljen, da je bila Marijana čisto majhna, ko me je morala prenašati vso dolgo vožnjo domov ;)
23.2.2003: Kukova špica PDMatica je za soboto napovedala organizirano turo na Kukovo špico in logično, da sva si za jasno nedeljo določila najbolj vzhodnega martuljškega velikana. Izšlo se je tako, da v soboto ni bilo junaka, v nedeljo pa tri skupine. Ker nisva ravno ljubitelja zgodnjega vstajanja, nisva bila deležna gaženja (hvala), na vrhu Kukove špice smo prišli skupaj. Razgledi so bili zgoraj tako bogati, da je šele mrzel veter prinesel misel o sestopu. Lani pozimi sva Kukovo špico povezala s Škrnatarico, tokrat žlebu, ki omogoča najlažji prehod navzgor, nisva upala zgaziti. V zameno sva se zadovoljila s spodnjim delom grebena Čez Gulce - Škrnatarica od koder je zelo bližnji pogled na raztreskane stolpe Široke peči. Grebensko nadaljevanje na vrh Škrnatarice je bilo za naju prestrmo (vmes je čakal tudi skalni skok).
22.2.2003: Mala Mojstrovka Nisva nameravala na Mojstrovko (med tednom se je smučarju utrgal plaz pod Šitno glavo), v mislih sva imela, da bi pogledala razmere na grebenski poti na Prisank. Nad Vršičem je bilo zabutano, plaz presenetljivo kamnit, navzdol sta prismučala dva, gor se je pa ravno odpravljala skupina (alpinistični tečaj). Tako sva se le sprehodila proti Sovni glavi (gaz naprej proti Prisanku ni bila potegnjena), potem sva štartala na Mojstrovko. Na 2000m sva pogledala čez oblake in stopila v gorska nebesa. Prav tako, kot so bili vreme in zasneženi vrhovi opojni, je bila smučarija slaba. Kloža.
21.2.2003: Begunjščica V petek opoldne je bilo tako jasno, da sva pod nujo šla posmučat pršič na Begunjščici, ki sva ga v četrtek opazovala le od daleč. Vreme se je na Ljubelju že ob enih začelo uspešno kvariti in sva vzpon izkoristila za hitrostni trening. Prva hitra etapa do Zelenice, potem expresna po Osrednji grapi na vrh Begunjščice. Ampak oblakov nisva uspela prehiteti... V pršič sva zasmučala v spodnjem delu grape, po Plazu nad Zelenico sva sama lahko izbirala njegovo globino. Škoda, ker je bilo že preveč zoranega ;)
20.2.2003: Na Možeh - Palec Najina najljubša tura letos, v snegu je bila grebenska 'plezarija' fantastična. Vrhovi Na Možeh nama od prvega meglenega obiska lani jeseni niso dali miru, morala sva jih pogledati tudi v lepem vremenu in tega je bilo v četrtek v izobilju. Greben sva dosegla ob vlečnici, potem se je pred nama razgrnilo 7 ur počasnega grebenskega potepanja in 'prvenstvenega' gazenja. Malce je bilo tudi borbe z ruševjem, a večinoma sva ga uporabljala kot pomoč pri napredovanju (v snegu se nama je udiralo tudi čez pas). Dodobra sva si ogledala vse tri glavne čuklje grebenskega vrha Na Možeh. Na prvega Moža sva prilezla po grebenu oziroma tik desno ob njem (ozek začetek, ruševnat in strm konec), vrh sva prečila in sestopila po ozkem žlebu, ki pada desno od grebena. Na drugega Moža (katerega vrh je najožji, najdaljši, najvišji in najbolj raztreskan) sva se s pomočjo rušja povzpela po strmem snegu levo od grebena in sestopila direktno na jug (naprej po grebenu je našpičeno do zadnje špičke, ki potem odsekano pade v škrbino). Pod grebenom sva prečila do grape in se vzpela navzgor do sedla med drugim in tretjim Možem. Ta tretji nama je delal preglavice. Po grebenu ga nisva dosegla (odnehala sva na polovici, tako krušljivo, da noben oprimek ni trden), zato sva prečila pod njim na južni strani in ga naskočila z druge strani grebena. Le nekaj metrov (recimo štiri) pod vrhom se je izkompliciralo (grebenski rob skale gladek, na desno odsekano, na levo gladko in brez oprimkov), kljub temu sva poskusila in skoraj dosegla vrh. Zmanjkalo je pol metra višine in dva metra dolžine ;) Zanimivo, da sva zelo podobno vrh Na Možeh prečila tudi prvič v megli. Nadaljevanje proti Palcu sva tokrat vzela strogo po grebenu (zadnjič sva šla kar po za silo shojeni potki, ki se je težavam umikala na levi strani). Nekaj mest je bilo bolj sitnih (precej ozkih grebenskih jahalnih mest - včasih še za 'rito preozkih', vsaj dva malce bolj tečna sestopa in dva strma pristopa) ampak greben je najlepša in v snegu najbolj varna varianta. Lepo in zelo dolgo se je še vleklo do Palca. S Palca sva sestopila v Suho Ruševje po smeri normalnega pristopa. Do Zelenice nama je nagajala še krvavo trda kloža, ampak kaj bi to. Lepota grebena je odtehtala še marsikaj drugega, recimo dve močno obtolčeni koleni...
16.2.2003: Viševnik Točno leto dni je minilo, kar naju je iz Petega žrela izstrelil plaz. V gorah je tudi tokrat snežilo, na Viševniku je snežilo s soncem... 15.2.2003: Tolsti vrh Uživala in martinčkala sva se na grebenu od Kriške gore do Tolstega vrha. Z vrha nas čaka bližnji pogled na Storžičev zahodni greben, desno od grebena se vidi Zahodna grapa, kjer poteka lep turni smuk (z vrha Storžiča do Planine Javornik, v dobrih snežnih razmerah se pripelje vse do Povlj).
2.2.2003: Jalovčev ozebnik Mraz nama je do kože dostavil šele strupen veter, ki je kraljeval pod ozebnikom (in nama uspešno zametal stopinje predhodnikov), a se je V kuloarju lepo pomiril. Nad ozebnikom sva že ob pol dvanajstih zasluženo uživala v sončnem brezvetrju. Pogled nama je uhajal k Jalovcu (v soboto je bil zagotovo obiskan), a se nama je žal mudilo v dolino (zgodba je imela kajpak za naju precej neumen konec in na take 'dolinske' dogovore v bodoče ne pristajam več). Smučarija je bila vredna svojega imena. Ponavadi je najboljši sneg prav v ozebniku, tokrat je bilo spodaj celo bolje...
1.2.2003: Ipsilon Begunjščice Za ogrevanje sva presmučala Osrednjo grapo (na vrhu Begunjščice je bila kar gneča), ki je bila v soboto zelo dobro smučljiva (in shojena). Takoj, ko sva prismučala na vrh plazu (ta plaz pada direktno na Zelenico: je ime morda Plaz nad Zelenico?), sva potipala snežno odejo v izteku Grape Y in se odločila za vzpon. Za samo ime smeri se ponujata dve hipotezi, po prvi grapa skupaj z Osrednjo in plazom pod njima tvori črko Y, po drugi Y prihaja iz razcepa grape, ki ima dva izstopa na greben in tako sama tvori črko Y. Smučarska ocena: IV-, zgoraj S5. Do zatrepa grape, 1950m, sva poznala iz prejšnjega tedna, tu sva se odločala med levim in desnim izstopom grape na glavni greben Begunjščice. Levi od spodaj ni dobro pregleden in desni naju je z zasneženostjo takoj prepričal. Na vrhu izstopa sva dosegla stranski prečni greben (od tu sva imela zelo natančen pregled v levi izstop grape) in po njem sva brez večjih težav (cepin, dereze, skale, izpostavljeno...) dosegla glavni greben, kota 2035m. Za smučanje po smeri pristopa se nisva odločila, ker bi morala stranski greben sestopiti peš. Tako sva odsmučala na drugo stran grebenskega 'kuclja'. Z vrha levega izstopa je stvar precej nepregledna. Dvakrat sem se spustil vrhnjih 10m in se ustavil nad premalo zasneženim prehodom v grapo (kratek, a zahteven prehod). Na koncu sva se le odločila za spust. Marijana je šla vrhnji del po pameti peš, sam sem prehod v grapo zmogel s komplicirano akrobacijo čez nekaj skal (robniki na srečo v skalo zagrabijo). Zgoraj je bilo za smučanje (beri drsenje) zelo ozko, nižje je grapa širša, vmes čakata dva ožja prehoda. Po plazu je šlo smučanje kar dobro, z Zelenice sva za nagrado skočila še na vrh Triangla, poslikala Begunjščico, užila še malo sončnega pršiča, malo celca na zgornjem smučišču (precej zvoženo), se po sveže steptanem spodnjem smučišču prismučala do avta in živela srečno... (no, to je že druga zgodba ;)
26.1.2003: Proti Kredarici Cesta v Krmo je bila snežena, bankine visoke in snežno nežne, na drugi strani volana pa Mahura Mazda. Do Zasipske planine in nekaj višje ni bilo težav, v klanec je pa Marijana privila plin in z avtom tako uspešno vozila rally, da je bilo veselja konec šele pri zapornici. Vzpon je bil v jasnem vremenu in povsem zasneženem ambientu nadvse prijeten, proti vrhu je sicer vedno bolj grozil veter (katerega sunki so bili zgoraj tako močni, da so naju prestavljali), zaustavila naju je pa prečka čez sumljivo pobočje, ki vodi k Vrhu Snežne konte (pravzaprav je ta del vedno najbolj izpostavljen, 2300m). V petek in soboto so se smučarji in bordarji pretolkli do Kredarice, koliko jih je prišlo v nedeljo, ne veva. Pred nama so zaradi vetra obrnili vsaj štirje, skupaj z nama pa še dva. Navzdol bi moralo iti kot pesem, a nama je skoraj vse pokvarila kloža. Vseeno je bila tura lepa. Z avtom v Radovno je bilo pa seveda zakon.
25.1.2003: Suho Ruševje in Begunjščica Od Zelenice proti Suhemu Ruševju je lahko tako duhamorno, da te nagrada (beri pogled na kopno nadaljevanje) povsem dotolče. Naju je zlomilo nad prelomnico nekje na višini 1750m. Nadaljevanje do Žleba (sedlo med Palcem in Zelenjakom) je bilo povsem spihano, le tu in tam je bil kakšen ozek snežni jezik. Smučanje do Zelenice je bilo za povrh še hujše od vzpona. Pri zgornji postaji žičnice sva popolnoma nepričakovano trčila na stopinje, ki so vodile navzgor po plazu nad Zelenico. Kljub pozni uri nisva veliko razmišljala in sva šla malce pogledat za stopinjami. Plaz je bil presmučan, prav tako Osrednja grapa, glavna gaz pa je še bolj nepričakovano vodila naravnost navzgor v sredino zatrepa. Grapa Y (za smučanje je ocenjena s IV-): nisva je še potipala. Sprejela sva darilo in nadaljevala v njenem labirintu. V spodnjem delu se je grapa razcepila in sva zgrešila prav tako kot predhodnik. Nadaljevanje je malce zakrito in tik desno od navpičnice. Nadaljeval sem sam in višje me je čakal ozek prehod, kmalu nad njim gredina nad skokom, potem pa se je grapa močno razširila. Povzpel sem se do skalne zapore in deset do petih s težkim srcem končal z 'izvidnico' (1950m). Stopinje so malce nižje zavile v levo, kjer pa ni bilo videti dovolj zasneženega izhoda na glavni greben Begunjščice (2000m). Smučanje po grapi ni bilo nič posebnega, zato pa sva na plazu užila odlično smuko z okusom pršiča. Zgornje smučišče je bilo tudi zelo dobro, spodaj pa sveže 'ratrakirano'. Noč naju ni prav nič motila.
19.1.2003: Begunjščica Na S stran Begunjščica meče štiri velike plazove. Prvi plaz, ki se izteče pri hotelu, sva od blizu spoznala pred kratkim (navzgor na V greben in po njem na vrh Begunjščice). Drugi ('Levi plaz') pade na smučišče na sredini spodnje sedežnice. Šentanski plaz in Osrednja grapa sta pa klasika. V nedeljo je bila najina želja Levi plaz (brez smuči), ki ima zagotovo povsem lahek prehod na greben, saj sem tam enkrat že sestopal (ampak ta prehod je od zgoraj in spodaj slabo razviden, ker kandidatov mrgoli). Dve leti nazaj sva poskusila od spodaj, pa sva pod grebenom zgrešila prehod in sva morala mestoma plezati krušljivo dvojko. S smučišča (ki je obratovalo - samo spodnja vlečnica) navzgor po Levem plazu je bilo naporno (spodaj drseč grušč pod snegom, višje je šlo pa še kar). Nadaljevala sva proti desni (vmes sta dva, slepa?, odcepa v levo), dokler se plaz nad drugim odcepom ne zoži. Višje (že blizu grebena) je spet razcep in tam sva nameravala v levega. Začela sva s prečenjem v levo, pa je bila snežna odeja tako sumljiva (precej zoprni zvoki so prihajali od spodaj, pod zgornjo skorjo je še ena trda ledena plast, ki mestoma ni držala), da sva nekje na 1750m raje odnehala. Dan je bil šele pri drugi uri, tako da sva po sestopu na smučišče zavila navzgor in greben Begunjščice dosegla po vzornih 'stopnicah' Šentanskega plazu. Z vrha sva odstopila na Zelenico po Osrednji grapi.
18.1.2003: Storžič (gor, dol in mal naukol) Na Kališč mi j' postal jasn, da bo treba dol smučat k'm drgam in sem 'taxi' naroču za Povle. Sicer sem z vrh Storžiča tud poskusu na jug, pa sem koj obupou. Nasledn poskus je bil v Pet žrel. Na vrh je blo zlo slab zalit, tko da sem plesal balet. Tud prot preč'nc, k' pele na vrh Petga žrela, je blo zarad skal mal ozko, spodnesla me j' pa psiha (po plazu je stvar mal drgač). Skorja me j' dobr znervirala, tko da sem šu nazaj gor. Z vrha sem za konc zasmuču v Zahodno grapo. Na vrh je blo k'r fajn (trdo), le sem pa tja zoprna kloža. Nižje pa za en drek, tko da sem pred Planino Javornik že ornk jamrou. Vseen sem prsmuču do bajte in čaku... Mal pred treto j' s Povl k bajt prtekla še Marijana (jo ni za pustit same, k' vleče en mal čudne ovinke čez ta Velko Polano). Skup sva šibala na vrh Storžiča (smučke sem kr lepo pr bajt pozabu, gor p'r križ sem bil pa v soboto že ta domač), nazaj dol, pobasala smuči in glih z nočjo prdrsala v Povle.
5.1.2003: Viševnik Počakala sva na drugo polovico dneva, tako da sva užila vzpenjanje po novozapadlem snegu (višje ga je bilo do 20cm). Pod pršičem je bilo pa lep del poti precej ledeno, tako da je bilo proti vrhu brez derez že kar sitno. Navzdol sva se ledu umaknila in vrhnji del sestopila po grapci direktno navzdol... 4.1.2003: Grintovec (čez Dolge stene in v Dolce) V zimskih razmerah je vzpon čez Dolge stene (JV greben) na vrh Grintovca lepa tura. Še posebno v lepem vremenu, ko se po normalki zaradi gneče hodi drug drugemu po nogah. In v soboto je bilo zelo lepo vreme... Greben Dolgih sten je bil lepo zasnežen, gaz je bila potegnjena (trije gorniki so se prav takrat vzpenjali tudi po JV steni Grintovca), tako da nama je preostalo uživanje. Greben sva že prehodila v kopnih in pomladnih razmerah, tokrat sva šla prvič v povsem zimskem ambientu. In morebiti je v snegu še najlažje. Greben je zahteven le v zadnjem delu (od vznožja kratke JV stene navzgor). Na začetku 'težjega' dela se smer grebenu po pameti umakne malce v levo. Z vrha sva nameravala sestopiti po novi (za naju) varianti direktno v Dolce. Enkrat sva v Dolce namreč že smučala. (Prvih 50+ višinskih metrov gre smučarska smer v okviru markirane poti (na S), potem pa zavije levo v žleb, ki pripelje na široko snežišče, ki pada v Zgornje Dolce. Smučarska smer ima oceno IV. težavnostne stopnje.) Tokrat sva se držala desnega robu Strehe in sestopala po labirintu širokega stranskega grebena (od zgoraj je zelo nepregledno), ki pada točno v smeri Kočne. Prav na mestu, kjer se greben obrne v desno in zašili v rezilo, sva našla prehod v desno (2m, malce bolj sitno: premalo zalit skokec) v grapco in po njej b.p. dosegla snežišče nad Zgornjimi Dolci. Grintovcu je šla zahvala za lep prehod; bila sva strašno vesela in zadovoljna. Malce sva razmišljala še o Kočni, pa je bil sneg zaradi sonca že preveč ojužen in sva nadaljevala s sestopom do Spodnjih Dolcev in se potem po starem pastirskem prehodu spustila direktno v Suhi dol.
2.1.2003: Mala Mojstrovka Veter je na Vršiču že močno pihal in megle so vrhove neusmiljeno zavijale v temo. Spet sva bila zelo pozna (beri zadnja), zato pa zelo hitra, saj je bil sneg za vzpon zelo primeren (gaz je bila trda bob steza, tako da je šlo najlepše in najlažje z derezami), precej pa je nagajal veter. Na vrhu je tako pihalo, da je bil možen celo 'direktni sestop po zraku'. Za sestop sva se primerno zavila, tako da je bil le nos izpostavljen divjanju vetra. 'Ornk' zimska tura, zasluga za lepoto je šla vetru. Za nama se je vzpenjala še ena izgubljena duša in uživala zaslužene trenutke. 1.1.2003: Begunjščica po vzhodnem grebenu Brezpotni vzhodni greben Begunjščice je pozabljen od gornikov. Veliko k temu prispevajo utečene poti, še več pa obilica ruševja. Turo sva zastavila kot 'krajši sprehod', ki se je zavlekel v dolgo in zanimivo grebensko pretepanje. Z meglenega Ljubelja sva po plazu, ki pada točno proti hotelu, naporno premlela grušč, ki se je ob vsakem koraku podiral. Proti vrhu plazu sva dosegla povsem jasno nebo in kmalu zatem tudi stranski greben, kjer se je izkazalo, da z Ljubelja navzgor vodita celo dva široka gruščnata jezika in da sva midva izbrala tanjšega/desnega. Tu sva padla med ruševje in smrečevje (boljša varianta bi bila, da bi nadaljevala po grušču/grapi in na greben zlezla po nekoliko bolj strmem desnem izhodu). Po krajši borbi sva zlezla na večjo grebensko skalo. Kar je najprej izgledalo za še eno kratko igranje z rušjem, je kmalu postala resna bitka za obstanek duševnega miru. Namočeno rušje (taleč sneg oz. ivje in sneg, odvisno od sonca in sence) je postalo gostejše in ga ni in ni hotelo biti konec. Premočena sva bila kot ribi, zeblo naju je pa kot psa. Ko sva končno izplavala na površje in dosegla trdna tla, se je pred nama raztegnil hudo dolg greben. Rušje naju je še vedno spremljalo, vendar je bilo bolj pritlikavo (beri pod snegom) in redkejše. 'Kmalu' sva trčila v večjo in ostro grebensko čukljo, ki sva jo obvozila po levi strani. Na drugi strani sva se po zelo strmi in plitvi grapci povzpela nazaj na greben. Grapca je bila tako strma in podrta, da je brez pomoči rušja ne bi zmogla. Po dolgem grebenskem gazenju (vmes sva ujela pogled na večji trop gamsov) sva stala na Begunjski Vrtači, 1997m, in občudovala barvit sončni zahod. Vrh Begunjščice je izgledal že prav blizu, ampak bližina se je spet izkazala za hudo relativen pojem. Z vrha Begunjščice sva sestopila po Šentanskem plazu, kjer naju je čakalo ravno prav pršiča (do 10cm) na trdi podlagi. Takega peš sestopa že dolga nisva užila, po podplatih (čepe) je drvelo, da je bilo veselje. Ko je postalo prehitro, je zaviral cepin, potem pa spet hej-juhej... Izjemno divja tura. Prelepa, a naporna in mokra. Morda bi veljalo počakati na še malo snega v spodnjem delu.
31.12.2002: Viševnik Šele od 1800m navzgor je bila prava zimska idila s snegom, sneženjem in vetrom (na Rudnem polju je deževalo in jim je povsem razmočilo blato ;). Nočni/večerni sestop po pršiču je bil lep. 29.12.2002: Kredarica Leva, desna, pljuča in srce se prebujata iz dremeža. Krma, desna noga, leva palica, leva noga, desna palica. Vdih, globok vdih in kar naprej leva in desna. Modro in jasno nebo, dolg izdih, belina naokoli, gaz je odlična, trda, mestoma ledena. Letiva po snežni preprogi, Pleša, Vrtača, Malo polje, in vdih in izdih. Kako lepo teče, kako modro nebo, in belina. Vdih, cop, cop, izdih. Vdih, sončni vdih pri pastirski koči, dolg požirek iz nahrbtnika, izdih. Tako prijetno je danes sonce, toplo. Vdih, zadihana sva, in preznojena, a letiva z užitkom. Leva, desna, sonce, modrina in izdih. Nov sneg pod Arnovo glavo, gaz je bolj podrta in naporna. Močnejši vdih, leva, izdih, desna. Letiva po stopnicah pod Vrhom Snežne konte, vdih, polna pljuča sonca, izdih. Lepo, modro. Naporno gazenje po novem snegu, trenuten počitek in globok vdih, sveže, sončno. Utrujena predihava gazenje in spet letiva. Trda gaz, čevelj spodrsava, leva palica, odriv, desna, vdih, vetrnica. Pred Triglavskim domom na Kredarici sva, še zadnji vdih. Izdih, počitek na palicah in sonce, sonce in modrina. Triglav so oblegale meglice in ljudje. En za drugim so sestopali. Izpostavljena prečnica v levo jih je očitno 'mučila'. Bilo je že kar pozno, a sva šla vendarle pogledat navzgor. Na začetku prečnice sva raje odnehala in obrnila, pa do tam še zdaleč ni bilo najtežje. Gor bi mogoče še kar šlo, ampak dol z enim cepinom mi ne leži. Leva roka nekako maha v prazno in je nasploh nekam odveč. Sestop s Kredarice sva začinila z ovinkom in gazenjem do Konjskega sedla. Od tu sva vstopila na Konjsko planino (nad njo kraljujeta Cesar in Činkelman) in skočila na neimenovano koto 2092m. V mislih sva imela še sestop po vzhodni grapi med Vernarjem in Činkelmanom. Z vrha Činkelmana je sestop v grapo zelo plezalski in nisva šla niti resno poskušat. Lani poleti sva malo pod vrhom našla prehod v zahodno grapo (ki pada z iste škrbine kot vzhodna grapa), ampak včeraj je bil prehod pod Činkelmanom žal neprehoden (s snegom zametano okno). Za sestop do izteka zahodne grape in po njej gor in dol po vzhodni ni bilo več časa. Tako sva sestopila preko Kurice in točno s temo pritekla v Krmo.
26.12.2002: Jalovčev ozebnik Počasi je dozorela želja, da bi še letos malo posmučala, samo kam iti. Zapisi o razmerah niso preveč obetavni in razen Turskega žlebu skomin ni. V najinem rokavu je še močnejši adut. Ampak od tam ni nobenega zapisa. Verjetno je bil premalo obiskan, mogoče je celo tako fantastičen, da ga nobeden noče deliti ;) V Planici je bilo ob pol desetih še oblačno. Tamar je bil polno zasnežen in tudi nebo se je že jasnilo, a zjasniti se ni hotelo. Spodaj sva imela udobne stopinje, višje sem gazil in skorja je v ta 'namen' hudo naporna. V ozebniku sta se iz oblakov privalila dva 'pešaka', na vrhu naju je zajela megla. Smučanje ni bilo nič posebnega (kraljevala je skorja), v zameno sva se brez ene same praske pripeljala prav v Tamar. Mestoma je bila smuka dobra (najbolje je bilo tik nad ozebnikom), večinoma pa tako-tako. Nižje je bila učinkovita metoda širokega hodnika s primerno veliko hitrostjo. Rally po gozdu v Tamar je fajn, tudi po cesti se je dalo polovico poti proti Planici b.p. 'presmučati'.
22.12.2002: Prisank Vremenarji so imeli v nedeljo hudo slabo vreme, za nas ostale to ni veljalo ;) Na vršacih smo se ves dan kopali v soncu in snegu. Midva sva izbrala Prisank, saj je bila Mojstrovka že polno zasedena ;) Prisank pozimi tako vabljivo sameva, da se mu je težko upreti. Pot je bila na najino veselje shojena (trije gorniki, dan/dva pred nama). 'Zimska' smer se le malenkostno razlikuje od grebenske poti mimo Prednjega okna. Takole so naju vodile stopinje: na greben (ki se dviguje k Prisankovi rami Kraj sten) sva prilezla direktno po grapi (kratka bližnjica), jeklenicam in klinom nad Prednjim oknom sva se umaknila na desni strani skal, vršni del sva 'preplezala' prav po grebenu. Sneg je mestoma napihan, trd, južen, kložast, spihan, coklast... a večjih težav ni bilo. Razgledi na zasnežene vršace so vseskozi navdušujoči, vrhunec je bil prav na vrhu. Prisank nama je letos dosledno zakrival bližnji pogled na Zvonike, v nedeljo je bil dobre volje (Zvonika sta seveda samo dva). Uživala sva, dokler naju ni mrzel veter pregnal in sva obrnila nazaj. Bilo je lepo, tako lepo... 21.12.2002: Begunjščica Ljubelj. Osrednja grapa. Vrh. Šentanski plaz. Ljubelj. Malo časa. Kratka muzika. Snega je malo. Pod grapo in v njej je mestoma napihano. Povsod je brez podlage. Prijetno dopoldne. 14.-15.12.2002: Kanjavec Planina Blato - Planina v Lazu - Lazoviški preval. Imela sva čudovit dan in vsi okoliški vrhovi so se kopali v soncu. Posebno lep je bil pogled na Spodnje bohinjske gore. S prevala sva nadaljevala pod pobočjem Debelega vrha. Snežna odeja se je hitro odebelila in razgiban teren 'gorindol' je dodatno poskrbel, da sva bila na Hribaricah šele ob treh... Na Kanjavec sva se vzpenjala po desni strani naravnost na greben in po njem na vrh (sonce se je počasi kopalo v zahajajočih odtenkih, za kontrast je bilo pobočje na drugi strani grebena v 'temni' senci). Sestopiti sva nameravala direktno navzdol na Dolič, a je bilo povsod z grebena sumljivo strmo (le kje poteka smučarska smer in kakšna je ocena?). Na obetavnem mestu sva vseeno poskusila, a sva po 30tih metrih obračala nazaj na greben. Še nekaj časa sva nadaljevala po grebenu navzdol, nato dokončno zavila proti Hribaricam in se do Tržaške koče ob petih 'prebila' po normalki (mini vzpon na sedlo Dolič se zna tako grdo raztegniti v predirajočem se snegu). Udobno sva se namestila in uživaško kontemplirala, da v tako lepem dnevu nisva videla niti ene gorniške sledi. Ob sedmih sva spoznala svojo zmoto, ko se je v kočo privlekel smučar. Zbudila nas je megla, tako gosta, da se je komaj videlo do tal. Pomalem je še snežilo in pihalo, tako da smo tekmovali, kdo bo zadnji odrinil. Ob desetih (zmagala sva za četrt ure) sva zaprla vrata in po shojeni gazi predhodnika dosegla povsem zamegljeno sedlo Dolič. Midva sva glede na razmere nameravala s sestopom po Velski, toda X je zavil na Hribarice. Nisva se mogla odločiti (bolj ziher varianta je seveda Velska, bolj zanimivo je v fužinski divjini, zato pa se je tam v megli lažje izgubiti, shojeno je bilo proti Hribaricam in Xa tudi ne moreva pustiti samega ;), zato so odločile noge in na Hribarice smo prišli skupaj. Megla je na srečo ostala za nami. Midva sva skočila na koto 2384m (SZ predvrh Vrha Hribaric), X je odločil, da Kanjavec odpade (difuzna svetloba, snežna podlaga se je bolj tipala) in je smuči pustil v nahrbtniku. Sestopali smo prav po dnu Doline za Debelim vrhom in nad skokom prečili proti vznožju Debelega vrha (100m nad prevalom). Ta varianta je pozimi bolj varna od prečenja vzhodnega pobočja Debelega vrha (kot je vrisano na zemljevidu)... 8.12.2002: Viševnik Popoldne. Gora sameva. Vsi so že sestopili. Pričaka naju neslišna belina. Na vrhu je hudičevo mrzlo. Prsti na nogah brez problemov zmrznejo. Brezskrbno divjanje navzdol. Ne gre. Snega je premalo. Izkupiček je črn noht. In čista pljuča. 1.12.2002: Greben Mojstrovk Snega do vrha Male Mojstrovke je bilo presenetljivo malo, nekaj več snega je šele na glavnem grebenu in to na napihanih mestih. Greben je bil v nedeljo prijeten sprehod. Ravno prav zasnežen, ravno prav sončen in zelo zelo samoten. Z oblegane Male Mojstrovke sva se po stopinjah umaknila na Veliko. Shojeno je bilo tudi nadaljevanje vse do najvišje točke Mojstrovk, 2372m (ta kota presenetljivo nima imena, saj se za vrh Velike Mojstrovke ponavadi določi vzhodna kota: 2366m). Nadaljevanje do Zadnje Mojstrovke je bilo še deviško. Brez večjih problemov sva 'zgazila' na vrh, tu sva prečenje zaključila in se s škrbine pred vrhom spustila naravnost navzdol. Naporno vodoravno prebijanje med balvani in skalami do Grebenca nama je bilo kar nekoliko odveč. 23.11.2002: Grebensko prečenje Storžiča Za spremembo sam, in sem šel na eno 'krajšo' turo v okolici. Prečenje Storžičeve skupine (od Kriške gore do Jakoba) sva skupaj enkrat že izvedla in stanje je še vse po 'starem'. Prav tako sem zgrešil pot pri Psici, le da sem bil tokrat zaradi trme (nisem se hotel vračati) povsem namočen (snežna brozga na rušju). To mesto (nekaj naprej od odcepa Psica/JZ grapa) bi moralo biti bolje markirano, ker te sledi zapeljejo. Markacije ravno tam ni nobene... Proti Storžiču je bilo na grebenu vedno več snega, tako da je bil ta del kar siten. Na drugi strani Storžiča snega ni bilo, kar ne morem trditi za blato pod Jakobom... 17.11.2002: Košutica Košutica, 1968m, je najbolj zahodni vrh Košute in je od osrednjega masiva ločen s Hajnževim sedlom. Zemljevid Stola (1990) pravi, da so markacije le na grebenu. Avto sva pustila na cesti pod Ljubeljem, 900m, in takoj sva začudeno uzrla markacije. In te markacije so naju peljale na Planino Korošico in potem naprej na greben zahodno od Košutice (stik z avstrijsko grebensko markirano potjo)(do sem so markacije redke). Po grebenu do Košutice sva sledila 'avstrijskim zastavam', naprej do Hajnževega sedla ni markirano, a je zato zelo dobro zavarovano (jeklenice) in shojeno. S Hajnževega sedla sva po markacijah sestopila na izhodišče. Kako to, da so vremenske napovedi tako precizno formulirane in še bolj dosledno napačne v detajlih. Dež naj bi začel šele proti večeru, naju so že po slabe pol ure pozdravile kaplje in kmalu zatem naliv z vetrom, ki se je po eni uri umiril v dež, babje pšeno in grebenski orkan. Naj se v drugo poskusi naslednja, nekoliko manj precizna in bolj ohlapna, vremenska napoved (Andrej Velkavrh, si upaš tole napovedati?): Jutri pričakujemo do največ 2 m novega snega, le izjemoma več. Dežja (tam kjer ne bo snežilo) bo padlo do 1000 mililitrov, ponekod lahko več. Sonce bo vzšlo ob 7:20 in bo zašlo ob 16:15, tako da lahko pričakujemo največ 9 ur sončnega in jasnega vremena. Veter bo pihal z močjo do 200 km/h in to z vseh strani. Lahko tudi z vseh strani naenkrat. Možno je, da bo na vrhovih njegova hitrost še večja, lahko pa, da bo dan brez sapice. Megla je možna, prav tako oblačnost, a puščavskega peska naj predvidoma ne bi bilo... :)) 10.11.2002: Pod Briceljkom Pravzaprav sva hotela na Kaninske pode, a naju je pogled tako prikoval na Loško steno, da sva bila takoj drugih misli. In na Briceljku tudi še nisva bila... Markacije do lovske koče so redke in obledele, naprej proti Briceljku pa nekako na vsako uro eno markacija. Pod strmo Briceljkovo vzhodno vesino naju je pričakal sneg. Prehod čez skalnato zaporo je bil tako žal snežen in nemarno drseč. Pri vrhu prehoda se je zadeva tako lepo izkomplicirala (gladke in snežene/mokre plošče, nič oprimkov), da sva zaradi vse večje izpostavljenosti raje cviknila. Desno od tega prehoda je bilo še nekaj možnosti prehoda čez zaporo, ki sva jih seveda vse poskusila. Od leve proti desni: Vse bolj strm in ozek žleb. Ustavil naju je previsen izstop in strme trave nad njim :(
Sonce naju je spodilo v dolino. Malce nama je bilo žal, ker v normalnem prehodu nisva bolje pretipala skale. 9.11.2002: Kaptan V vodniku Manj znane poti slovenskih gora je opisana tura na Brano po vzhodnem Kaptanskem grebenu. Plezanje na Kaptan je opisano kot alpinistični vzpon druge stopnje. Opis vzhodnega grebena je odličen, tako da nisva imela nobenega orientacijskega problema. Plezanje je zelo prijetno/razgledno in težave ravno pravšnje (kratki odseki dvojke). Tudi sneg, ki je bil presenetljivo nizko, ni preveč oviral napredovanja. Plezala sva večinoma prav po grebenu (tudi na zadnji višji stolp; ta je v vodniku ocenjen celo s III, midva bi ga ocenila z II), ki naju je nezmotljivo pripeljal na vrh Kaptana. Jebemti. Kva j'pa zdej to. Hej, kje se pride dol v škrbino. Kva j'to za en štos. Kva pa vodnik prav. A da ni opisan, kuko ni opisan. A da je označn. Ja če j'pa vse zasnežen. A da je sam enka do dol. Kurca je enka. Nč, prav nč dobrga ni kazal. Zasnežen, strmo, izpostavlen. Pol ure sva letala sem pa tja, pa ni blo nobenga haska. Vmes sva poskusla po ta narbol pametni varianti. Žleb na desn stran, sam potlej ni šlo ne levo po nagnenih in gladkih zasneženih ploščah in ne naprej dol po žlebu, ki se je zajebal v gladek in moker kamin... Tako sva bila prisiljena poklicati informacije. Žal sva izvedela, da gre sestop prav tam, kjer sva poskušala. Ni kazalo na drugega, kot da sva sestopila nazaj po vzhodnem grebenu. Malo naju je skrbelo, kako bo, a se je izkazalo nasprotno. Navzdol je bilo celo malce lažje. Zelo lep greben in prav krasno sva se imela. 3.11.2002: Na Možeh (JV greben Palca) Malce je rosilo, prenehalo, se odločalo, da spet prične, si premislilo... Midva sva se na Ljubelju prav tako odločala in pozno sklenila, da greva na Zelenico in naprej pogledat JV greben Palca: Na Možeh. Na mejni greben sva prišla skupaj z vlečnico. Greben naj bi bil prve stopnje, a se je kmalu bahal z dvojko. Vzpon na prvo večjo grebensko čukljo je namreč za dve (mejni kamen 25/61). Potem se je še bolj izkompliciralo. Naslednjo večjo čukljo sva tudi preplezala, a je nisva mogla prečiti, ker se je greben temu uprl. Poiskala sva drug sestop in iskala nadaljevanje. Greben je bil malce prezakompliciran in še megleno je bilo, tako da se sploh ni videlo, kateri krak grebena je mejni in v katero smer je potrebno plezati (kar ni nič čudnega, če se vidi le 10m pred nosom). Mejni kamni so bili zato zlata vredni, a so prav na začetku grebena hudo redki. Počasi sva pogruntala, da shojena potka prefrigano vodi pod grebenom in se umika prav vsem čukljam in težavam. Pravzaprav sta dve potki, ki se po vsaki težavi spet združita (spodnji odcep se umakne težavi, zgornji pač ne). Res je tudi, da se je greben tu že lepo unesel in naju ni več strašil. Do vrha Palca težav namreč ni bilo več in je v zameno pričelo deževati. Komaj čakava, da bova pot ponovila. Zelo naju zanima, kje vse sva hodila in česa vsega nisva videla. 2.11.2002: Stol Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila. 1.11.2002: Na grebenu Kopic (južni greben Dovškega križa) Divje robe. In lepo vreme. Ni lepšega za gorniško potepanje po pozabljenem grebenu. Tole sva videla: Dovški križ je križišče grebenov, trije kraki so 'visoki', le četrti (južni) 'enakomerno odsekano' pada v Vrata. Pravzaprav je južni greben dvojen: Kopice in Šplevta. Greben Kopic kaže nabrušen obraz z vseh strani. Zelo lep pogled nanj je z grebena Šplevte. Pred nami se odprejo tri markantne kopice in to v treh nadstropjih: najvišja je priraščena na vršno pobočje Dovškega križa in ni tako nabrušena in mogočna (2399m, nekje od 10-20m relativne višine), srednja deluje najbolj strašljivo (2300+m, okoli 40m rv), spodnja pa je edina(?), ki je imenovana (2202m, okoli 40m rv)(nosi kar ime Kopice, na nekaterih zemljevidih se ponaša celo z imenom Gornja(?) kopica). Precej nižje spodaj se greben Kopic konča v travnatem pomolu, ki nosi ime Spodnja ali Mala kopica. Z imeni je torej spet križ, midva predlagava sledeče imenovanje. Travnat pomol naj ostane Mala kopica, kota 2202 naj se imenuje Kopice (še boljša izbira bi bila seveda Spodnja kopica), ime Gornja kopica naj se prenese na vrh 2300+. Zaključek grebena, kota 2399, naj nosi ime Vrh kopic. Greben Kopic je bil za naju že dolgo uganka. Imena, kote, pristopi - nikjer ni nič otipljivega in nič opisanega. Bojan nama je pred dnevi poslal v vpogled zametek njegovega spletišča Moj dom in v njem je opis vzpona na Kopice, 2202m. Takoj sva zgrabila. Pot do krnice Na brinju je nadvse prijetna, a je pregled nad Kopicami od tu povsem nerazviden. Pred nama so bili trije vrhovi, potem sva se odločila za najnižjega, ki se je izkazal za koto 2202. Najprej sva zaradi nepreglednosti preplezala hudo krušljiv stranski grebenček (seveda se ga lahko b.p. nižje obvozi), potem sva sledila za gamsom, ki nama je bil vodnik: nadaljevala sva naravnost na škrbino (več ali manj je shojeno: vzpela sva se na vrh grušča, kjer je skalna zapora, tu sva se umaknila v desno po polički in splezala navzgor čez skok in višje b.p. do škrbine) in po grebenu (v desno) splezala na vrh. Celoten pristop je zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti I. stopnje. Vrh sva dobro pregledala in pretipala. Na drugi strani sva se spustila do slikovitega travnatega pomola pod vrhom (z njega je absolutno nor razgled v dno in pogled nas kar vleče navzdol), tu sva opazila potko in ugotovila, da se da plezanju po grebenu tudi izogniti (v tem primeru s škrbine prečimo po polici v desno, na začetku so trije majčkeni in vitki stolpiči, vrh gore povsem obkrožimo in na drugi strani po travah z leve dosežemo vrh). S škrbine sva nadaljevala po vse bolj divjem grebenu navzgor. Stvar se je hitro komplicirala. Izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo naju je pričakalo nekaj pred JV predvrhom, II-III. Potem je sledil težji prestop v škrbino (II) in do vrha 'srednje Kopice' (malce nad 2300m, ni kotirano) potem ni bilo večjih težav. Poskušala sva tudi z grebenskim nadaljevanjem. Najprej naju je pričakal oster in krušljiv greben (II) do dveh markantih stolpov (nekakšna vrata). Sestop v škrbino je najprej postregel s sitnim in gladkim žlebom, III-. Tik nad škrbino naju je potem zaustavil povsem gladek kamin (5m, najmanj tretje stopnje). Škoda, saj je nadaljevanje do zaključka grebena Kopic in naprej na Dovški križ kazalo prijetnejši obraz. Vrnila sva se nazaj na 'srednjo Kopico' in z JV predvrha poiskala lahek (a zato orientacijsko nekoliko zapleten) prehod direktno navzdol v krnico Na brinju. To je najbrž tudi smer najlažjega pristopa na ta vrh (II, najtežji del je zgoraj omenjen prestop v škrbino med JV predvrhom in glavnim vrhom). Za konec sva potipala tudi greben Šplevte. Vrh Šplevte je imenovan tudi Gornja Šplevta in je priljubljen gorniški cilj. Nekje je tudi Spodnja Šplevta, 2046m, a je hudo skrivnostna. Iz krnice je levo od Gornje Šplevte lepo viden majhen grebenski 'pukel' in prav tja sva se povzpela (lahko). Ta točka je kotirana na 2143m (nisem povsem gotov). Greben navzgor do Gornje Šplevte izgleda povsem lahek, nižje pa se počasi in vztrajno komplicira. Seveda sva šla iskat izgubljeno Spodnjo Šplevto in primernega kandidata sva ugledala precej nizko (nasproti Matterhorna) v obliki drzne grebenske ostrice (bolje pomola). Izkazalo se je, da Spodnja Šplevta ni samo izgubljena, ampak je tudi hudo nedostopna. Greben se zoži v zelo izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo in težave zrastejo proti trojki. Na vrhu je bilo seveda luštno (pogled navzdol čez navpično odrezane pečine je precej divji), a sončni zahod (kako se je takoj shladilo!) je nemudoma odločil, da bo potrebno sestopiti. Dol sva seveda dirkala po melišču mimo bivaka II, zato sva morala najprej šibati navzgor na vrh Gornje Šplevte. 31.10.2002: Storžič Iz Mač (pri Preddvoru) sva 'tekla' na Storžič (malce krajše kot na Grintovec; od potoka je za 1400 m višinske). Kar lepo nama je šibalo, nad Kališčem je pomagalo tudi sonce. Zgoraj je bilo za razliko od spodaj vse jasno, a se meglice s tem očitno niso strinjale in so to tudi kmalu dokazale. Mesnerju sporočava, naj se počasi kar začne pripravljati za Tek na Grintovec, če bo šel gor tečt z žakljem cementa, potem sva mu že čisto blizu za petami... 29.10.2002: Mali Draški vrh Popoldan sva mela mal cajta in sva šla mal pošnofat na ta mal Draški vrh. Gor sva priletela z Rudnga pola in prek Viševnka. Ni blo prov dost cajta, sva pa pregledala grebenček prot ta velkmu Draškemu. In se začetek kar da prelezt, težave so za I-II. Prečla sva do konca skal (naprej je travnat greben do sedla s ta velkim Draškim) in se po grapci spustla (en mal sitn) do rdečih pack in šibala nazaj na Srenski preval, dol na sever in prek Kačjega robu na Zlate vode. Na Rudnem sva bla glih pred temo. 27.10.2002: Od Plaskega Kuka na Plaski Vogel Travniška/Travnikova dolina. In nad njo cela rajda grebenskih vrhov: Plaski Kuk, Planja, Travniški rob in Travnik. Ter trop kozorogov in še več gamsov. Poglejmo. Z Vrsnika sva po markirani poti dosegla Planino za skalo (ubogala sva nasvet in malo pod planino skrajšala pot, planino sva b.p. dosegla direktno po strmem travniku), tam sva zapustila markacije in čez lovski prehod (jeklenica) nadaljevala v Travniško dolino. Nadaljevanje je bilo pesem. Našlo naju je tudi sonce in vsa okolica je oživela. Pot sva zapustila in se povzpela do vznožja Plaskega Kuka. Čez strm prag (strme pečine po vsej širini; nekaj naprej sta še dva strma travna žleba, ki omogočata prehod, lahek vzpon na greben je šele v okviru sedla s Planjo) sva splezala po kratkem gamsjem prehodu (zelo strme trave). Do vrha potem težav ni več, a je zato razgled vse bolj bogat. Malo pod vrhom se je po okolici razgledovala večja čreda gamsov. Na vrhu sva občudovala večno lepo glorijo, ki naju je spremljala še nekaj časa (na trentski strani so se namreč podile meglice). Grebensko prečenje do Travnika je nezahtevno in vedno je najlepše hoditi prav po grebenu. Razgledi v soncu so užitek, istega mnenja je bila tudi čreda kozorogov (točno za ducat sva jih naštela), ki se tik pod vrhom Travniškega robu ni pustila niti najmanj motiti. Na drugi strani grebena so imeli zbor gamsi. Prav po grebenu sva nadaljevala, kakor tiho in neopazno se je le dalo. Tako lepo, tako samotno, tako daleč, daleč stran od ponorelega sveta... Na vrhu Travnika sva ugotavljala, da imava do teme še precej časa in sva nadaljevala do Plaskega Vogla. Nobenih večjih težav ni, večinoma sva hodila in plezala prav po grebenu. Na vrhu nemarkiranega Plaskega Vogla je vpisna skrinjica, 2348m (hudo samotno, zadnji vpis je septembrski). Sem napisal na vrhu? Narobe! Plaski Vogel ima tri vrhove, najvišji je severni vrh, 2356m (TTN). Ne vem, zakaj je prišlo do te zamenjave (tudi na zemljevidih je označen le južni vrh: kota 2348m), do najvišje točke je od skrinjice le 150m in ni pretiranih težav (I). Uganka nama je prehitro kradla dan in začela sva delati na sestopu. Škrbino sva dosegla več ali manj v direktni liniji (bližnji pogled na Vršac nama ni izdal prav nobenega prehoda; bo le potrebno enkrat potipati) in potem po shojeni potki nadaljevala do sedla med Rušjem in Planjo po desni strani doline. Spotoma sva skočila na vrh Rušja (beseda vara, rušja ni tako veliko, saj so povsod 'čisti' prehodi) in spodaj v Travniški dolini spet poiskala potko in v drncu pritekla na izhodišče. (Oh ja, še tole: tik pod Planino za skalo je manjše smetišče.) 26.10.2002: Pod martuljškimi velikani Lani decembra sva pozimi po 'napačnem' prehodu splezala iz Spodnjega v Srednji kotel (zato nama je tudi zmanjkalo dneva za vrh Na pečeh). Tokrat sva dobro prebrala opis: prehod je na desni strani. Tam je strm žleb in 'potka' se vije večinoma po travah levo od žlebu. B.p. Nadaljevanje v Zgornji kotel je povsem lahko in kmalu sva bila na vrhu Na pečeh (imenovan tudi Vrh za stenami), 2039m. Na severni strani pozimi ni sonca, ne? Ne! Špikova škrbina in sonce sta bila tako lepo poravnana, da sva se lepo grela. Tu je že vse snežno belo in mrzlo, bliža se zimska pravljica. Na 'divje' sva prečila pod Ponco in Oltarjem ter mimo Treh macesnov sestopila v Za Ak in naprej v Gozd Martuljek. Spodnji slap je zelo voden, lepo. 20.10.2002: Kurji vrh, 1762m Okoli Špika je bilo v nedeljo na nebu vse modro. Štartala sva s ceste, ki se odcepi pri Jasni in konča nekaj pred Žago (do sem se b.p. pride z avtom), nameravala pa sva pogledati za prehodi do Rigljice in morda še malo naprej proti Rušici. Lovska? pot (povsem spodaj poteka ob Rogarjevem grabnu) je zelo dobro shojena in lahko sledljiva do križišča na 1600- m. Tam potko prečno preseka gorniška pot PP. Nadaljevala sva navzgor (malce slabše sledljiva pot) in kmalu sva pristopila na Kurji vrh (tu se na martuljške gore odpre neopisljivo lep razgled), kjer je vpisna knjiga razkrila, da še zdaleč nisva bila edina nedeljska obiskovalca. Z vrha sva se kar po ruševnatem grebenu prebila v škrbino južno od vrha, kjer sva vsa nesrečna ugotovila, da imava čevlje namočene. Na izhodišču sva se namreč odločila za nizke čevlje, saj je kazalo na čisto malo snega, resnica je bila žal drugačna in še sneg je bil za nameček moker. Tako naju je zeblo in bolelo v prste na nogah, da nama ni preostalo drugega, kot da sva obrnila. Se vidimo kdaj drugič! 19.10.2002: Grintovec Od leta 1996 prirejajo tek na Grintovec. Štart je pri Domu v Kamniški Bistrici, cilj je na vrhu Grintovca. Višinske razlike je za 1958 m, najboljši čas je letos Andrej Mesner popravil na neverjetnih 1 ura, 21 minut in nekaj nepomembnih sekund. Uradno se na vrh hodi 5 ur in pol. Brez počitka seveda. Za ta gorski tek sva vedela od 1998 in malo po malo naju je firbcalo v kolikšen času bi zmogla 'priteči' na vrh. Prejšnji teden naju je Robertov MY WAY dodobra 'znerviral' in tako sva v soboto popoldne prijetno dremuckala v avtu pred Domom v Kamniški Bistrici in čakala, da preneha deževati. Ob pol treh se je naredil lep dan, zelo počasi sva se prebudila in nekaj pred četrto uro popoldne sva zagnano štartala. Nisva točno določila, do kam se nama bo šibalo, zato je imela Marijana 'ukaz', naj kar nadaljuje, če me ne bo na vidiku. Cesta je bila dobro utrjena, po gozdu me je malce motilo listje in mokrota, melišče ni bilo tako zelo podrto, snega pa do Kokrškega sedla skorajda ni bilo. Višje me je spremljalo sonce, jasno nebo ("Kva? Sej to ni res! Rampo sem falu, rampo! Kva čem zdej? Ah, nima veze, grem kr kle gor. Tud tuki se mora čez prit, sej tamle se ja skup pride.") in vedno več snega, tako da se je mestoma tudi udiralo in lepo spodrsavalo. Prav na vrhu je bilo celo malce ledu. Čas? 1 ura, 45 minut in še nekaj sekund. Za vraga, kako lahko Andrej šiba tako hitro, ta človek je nor... Dol grede sem na Strehi Grintovca trčil na Marijano (ni hotela nadaljevati na vrh, ker je bila ura že pozna) in počasi sva tekla navzdol, kjer naju je malce nad cesto ujela noč. Kako primerno, da je bila luna polna. 13.10.2002: Na grebenu Trentskega Pelca Po stari trenski poti direktno na greben, po grebenu čez Ušje, Plešivec, Trentski Pelc in vse do Srebrnjaka, potem po mulatjeri dol v Trento. To so bile najine sanje, za sanjanje pa je bilo krivo prekrasno vreme, ki se je zgodilo v nedeljo dopoldne po poplavljeni soboti. Avto sva pustila v zaselku Pri cerkvi (Sv. Marija), prekoračila brv in nasproti britofa poiskala začetek brezpotja, ki vodi na Staro utro (opis v JA, Mihelič). S ceste človek ne bi verjel, da je mogoče priti čez začetno steno, a od blizu potka prav umetelno vodi prek pregrade (pomaga tudi jeklenica). Začetni del poti je vzdrževan, saj je nad prvim slapom vodno zajetje (cevi so odličen test pravilnosti poti). Nad drugim slapom, 900m, sva (glede na zemljevid, Trenta 1:25000) prekoračila potok in se ločila od poti na Staro utro. Pot je bila proti vsakršni logiki na drugi strani potoka lepo shojena, tudi označena je bila (možici in rdeče plastične oznake na drevju). Nekaj časa sva ji sledila, dokler ni glede na zemljevid dokončno preveč zavila v levo. Malce naju je bilo strah, da so pot naredili lovci in da zavija proti Staremu utru, zato sva potko zapustila in jo ubrala desno navzgor po redkem gozdu. Vmes sva preplezala nekaj strmih gozdnih odstavkov (cepin je krasen pripomoček), drugih težav ni bilo. Na grebenu (1700- m) sva padla v zasedo ruševja. S težavo, s tepežem (seveda sva bila midva bolj tepena) in z obilno pomočjo kletvic sva se prebijala skozi gosto mrežo in namesto k Trnuljčici prišla do izsekanega rova, ki je vodilo skozi ruševje. Z veseljem sva sledila tem nezgrešljivim 'markacijam', ki so vodile do vpisne knjige na vrhu Ušja, 1820m. Poklicala sva Janka (namig in telefonska sta bila v vpisni knjigi, kjer so vpisani le Janko in njegova druščina (večkrat) in še dva njihova gosta) in izvedela: "Jaz sem 'kriv' za obnovo stare trentske poti. Skušal sem kar najbolj natančno slediti originalu, pot sem označil in višje tudi 'obrezal' ruševje. Naprej do Plešivca še nisem šel in ni shojene poti, zato se priporočam za povratne informacije..." Torej je bila označena pot prava (v ruševju oznak ni več) in malo mi je bilo žal, ker ji nisva povsem verjela. Pred nama je bilo še celo morje ruševja in nobenega Plešivca v bližini. Junaško sva nadaljevala boj z ruševjem in 'že' po slabih dveh urah sva stala na vrhu Plešivca. Pravzaprav sploh ni tako zelo težavno, potrebno je poskrbeti za zaščito in le slediti lepo vidnim stečinam, ki se vijejo skozi rušje. Zaščita je seveda čelada, ki je bila nepogrešljiva (to sva žal pogruntala malce pozno). Nobenih udarcev vej po obrazu ni bilo več: na kolena in z glavo naprej skozi rušje, tako moti 'le' še nahrbtnik in cepin, ki se obregne ob vsako vejo. Preplezati je potrebno tudi nekaj pečin, ki se jih je najbolje lotiti po grebenu (oziroma malce levo ob njem). Težje je bilo le eno kratko mesto I-II. Od Plešivca naprej je ruševja precej manj. Najprej je malce posekano, potem sva spet lovila stečine med ruševjem. Z Vratc sva po shojeni potki pod steno Trentskega Pelca prečila v levo, dokler se kmalu navzgor ni odprl prehod (opisan pristop v JA se najbrž začne še malce bolj v levo). Nad žlebom sva preveč tiščala navzgor (potka je šla v levo), tako da sva prekmalu dosegla grebensko rez. Takoj sva se morala umakniti povsem gladki skalni čuklji, nato pa sva jo vsak po svoje mahala naprej. Marijana je pod grebenom brez večjih težav sledila vedno slabši potki, jaz pa sem tiščal nazaj na greben in za kazen sem moral preplezati nekakšen strm kamin z zagozdenimi skalami (III). Po najlažjih prehodih je pristop z V (najbrž je JV še malce lažje) za I. Sestopila sva po JZ grebenu na Ribežne, edina težavica je bila le izjemno izpostavljena (a udobna) travna polička. Sonce se nama je skrilo za oblaki (vse do tu sva uživala v prekrasnem vremenu) in prav nemarno se je shladilo. V nadaljevanju sva imela okoli Ribežnov spet malo opravka z ruševjem, a plezalskih težav vse do vrha Srebrnjaka ni več. S Srebrnjaka sva le malce sestopila nazaj po grebenu in še pred predvrhom, 2061m, zavila navzdol (JV) po zelo obetavni grapi (malce sva hotela skrajšati sestop, normalni gre seveda z Ribežnov). Nekaj ne pretežkih skokov sva preplezala, nekaj 'nepreplezljivih' sva obvozila, potem sva poskusila prečiti v levo, da bi ujela mulatjero, ki se konča nekje na višini 1500m. Tam je bilo zelo grdo, zato sva kar nadaljevala navzdol (strme trave počasi zamenjajo grušč) do večjega melišča. Ozka čistina (grapa Zvirnik) se je nadaljevala naravnost navzdol do Trente in midva sva ji mirno sledila. Večjega presenečenja na srečo ni bilo: trije kratki skoki (dva malce sitna), drugače grušč in trave in že sva bila pri bajti Podskalar, 800m, tu sva po shojeni potki nadaljevala naravnost navzdol, dokler nisva na levi zagledala mulatjero, ki naju je pripeljala do ceste. Po cesti naju je do avta peljal 'prijazen' kombi, hvala. Zelo zanimiva in lepa tura, toplo priporočava. Ampak dan bo vedno krajši... 6.10.2002: Koroški Babi Od spodnje postaje žičnice sva tekla na Vodine (zdaj se narobe reče Ledine). Vreme je bilo lepše od napovedi (tudi sonce se je kazalo) in pri koči sva se odločila, da ne bova takoj sestopila. Tako sva nadaljevala na Veliko Babo, prečila po grebenu do Male Babe in sestopila mimo Jenkove planine. Markirana pot, ki gre direktno na Babo, je spet odprta in na novo označena. Greben je bil nasploh fin, celotna tura pa ravno pravšnji izlet za nemirno vreme. Snega je bilo na turi bolj za vzorec, še sonca je bilo več :) Mala Koroška Baba, 2018m, je bila včasih tam, kjer je sedaj Ledinski vrh, potem so jo prestavili na ramo, severno od Velike Koroške Babe. Sporna je tudi višina Sedla pod Babo. Na vseh zemljevidih je višina izmerjena na 1989m, vendar je najbrž prišlo do zamenjave, saj je mejni kamen 22/272, ki je prav na omenjenem sedlu, visok 1936m (Temeljni topografski načrti)(zato pa ima mejni kamen 22/271 višino 1989m). Na višino 1936m kažejo tudi plastnice. 5.10.2002: Greben Stadorja S Škrbine pod Prestreljenikom se prek neizrazitega začetka vzhodnega grebena (Grdi vršič, 2340m, in Ovčji vršič, 2282m) vzdigne stena, ki je strmo odsekana na obe strani (na eni strani je Krnica, na drugi Skripi). Beseda teče o grebenu Stadorja. Vrh grebena je kota 2235m, greben se potem počasi spušča do dvoglavega Velikega Stadorja (2165m in 2161m), dokler se pri Sklepu, 2136m, enakomerno visoki greben ne zaključi, razcepi in 'pade' navzdol. S Prevale sva jo kmalu po brezpotju ubrala na škrbino med Stadorjem in Ovčjim vršičem. Snega je bilo ravno prav, da so bile vse luknje prekrite in so komaj čakale na cela kolena. Potolčena sva zgazila na škrbino, 2190- m, in prav po grebenu poskusila na Stador, a naju je kmalu zaustavila kratka strma stopnja (III, krušljivo). Sestopila sva nekaj deset metrov na južni strani škrbine in vstopila v izrazit žleb (~2150m). Na vrhu žlebu sva po strmih travah v levo splezala na greben in po njem v desno na najvišjo točko grebena, 2235m. Težave so za II-III in so bolj trentarske narave. Začetni metri grebena so bili zaradi ostrine, krušljivosti in snega precej sitni, potem sva imela grebenski sprehod vse do Sklepa (le sestop v škrbino pred Velikim Stadorjem je plezalski, a je skala odlična). Imela sva info, da je z grebena možen lahek sestop na Skripe, več podatkov se nisva spomnila. Precej nama je nagajala tudi oblačnost. Najprej sva poskusila s škrbine zahodno od Velikega Stadorja (ustavila naju je prepadna stena), potem sva prečila proti vzhodu (navzdol se je izkompliciral nekajmetrski nepreplezljiv prag) in tu sva potem ugledala varianto po stranskem travnem grebenu. Res, z vzhodnega vrha Velikega Stadorja, 2161m, poteka (prečno na glavni greben) stranski travnat greben in prav po njem poteka tudi normalni pristop na Stador. Trave dajejo smer in težav razen zmerno strmih trav ni. Začetek 'normalke' je celo shojen: s Skripov se na višini ~1950m z grušča po travah vzpnemo na stranski greben in po njem levo na glavni greben. Po grušču sva se naporno vzpela navzgor in po prehodu (II-) prilezla direktno na sedlo med Grdim in Ovčjim vršičem. Oba sta bila od tu lahko dostopna. Z Ovčjega vršiča sva po grebenu sestopila v škrbino pred Stadorjem (I, strme trave). Za popestritev so pri sestopu na naju navalile koze (vrh je torej bolj Kozji vršič) in zadeva je bila adrenalinska: ko so se koze zapodile navzdol k nama, sva samo upala, da na strmini ne bo kontakta in da naju ne bo zadela nobena sprožena skala. S škrbine so potem še dolgo meketale za pobeglima 'pastirjema'. Na Kaninu se nekaj igrajo in v zrak poganjajo na kile eksploziva. Zračni udari (trije močni so bili) so tako hudi, da se vse zatrese. In nobenega opozorila nisva bila deležna, takole s čistega miru je priletelo... 28.9.2002: Škofič Da je lahko ena stvar tako podrta! Že začetni del grebena je hudo krušljiv, nadaljevanje je pa tako podrto, da vsak hip pričakuješ grebenski odlom. Za nameček neprestano padajoče kamenje (z vseh strani se kruši) občutek krušljivost potencira do neba. Okolica stanje še izostri s preperelimi stolpi na obeh straneh grebena. Edini 'trdni' objekt je zelenkasto modro oko Jezera v Lužnici, ki jasni sivo okolico. Škofič, 2013m, je najbolj vzhodni dvatisočak Krnske skupine. Zelo dolg dostop je iz Bohinja, ki naju je počasi privlekel do piramide s kroglo (spomenik iz prve svetovne vojne, pod Malimi peski). Tu sva markacije zapustila in prečila do škrbine pod Škofičem. Počasi sva plezala po zgoraj omenjeni podrtiji, dokler nisva obupala, ko je situacija dokončno postala nora, in sva sestopila nazaj do škrbine. Igranje v peskovniku je bilo tako intenzivno, da sva povsem pozabila na uro, ki je na lepem pokazala štiri popoldne. Na hitro sva sestopila na melišče, obvozila vrh Škofiča na vzhodu (podobno bi šlo na zahodni strani mimo jezera), na drugi strani trčila na lepo shojeno potko in po 'trdnem' grebenu dosegla vrh. Doma sva imela v mislih tudi pregled Peskov (posebno greben Malih peskov), a je bila ura neizprosna. Kar dober lauf sva vlekla prek Komne, da sva še pred temo pritekla k Savici. 21.9.2002: Juriš na Malo Mojstrovko Dež je pridno lil z neba, tako da je k mokroti le majhen del prispevalo znojenje, čeprav sva šibala na vso moč. En, dva in že sva bila na vrhu. Dokler ne bo vremena, štrajkava in bova trenirala le Blitzkrieg. V nedeljo sva blickrigala na Zelenico. 18.9.2002: Storžič Zvečer sva za trening letela na Storžič in Marijana je bila na vrhu prej kot v eni uri (Dom pod Storžičem, skozi Žrelo). Ni čudno, da sem se zadnjič nekemu gorniku močno zasmilil, ko me je vsega zasoplega videl, kako me Marijana neusmiljeno goni navzgor in še nahrbtnik je nosila za oba... Zato na tem mestu dajem pobudo in sprejemam podpise podpore proti mučenju dedcev s strani pretreniranih matron! 15.9.2002: Od Rušice prek Škrlatice in vse do Prisanka Pravzaprav sva se vzpenjala proti Kukovi špici (čez Vrtaško Sleme) in na prečni lovski poti naju je dobil dež (napoved je bila slaba, ampak dopoldne je kar dobro kazalo). Prehitro sva začela s sestopom in v Vratih se je nad nama povsem zjasnilo. Nisva vedela, ali bi se smejala ali jokala. Potem sva se šla smejat pod Vršič. Malce pred Kočo na Gozdu sva ustavila avto in se po nemarkirani poti (PP) povzpela na Veliki Mavrinc (Špica v Sedelcih, 1562m). Razgled nama je vzel dih (vzpon sam ti ga ne more, je prekratek). Pred nosom se vidi zelo veliko (odtod naslov, le Oltar se malo skriva za Ponco) in še več (Trentski Pelc). Zanimiv je tudi zahodni konec martuljših gora. Pregled nad Rigljico, Rušico in Vrhom nad Rudo (tule je pravcata zmešnjava s poimenovanjem in določanjem vrhov) sva dopolnila še s pogledom z jezera pred Kranjsko goro. 14.9.2002: Na žagi Rjavine Greben Macesnovec - Dimniki - Luknja peč je na pogled (lep je iz Mojstrane) pravcata žaga z enakomerno rastočimi in ostrimi zobmi. Pot s Krme na Luknjo peč sva spoznala pred kratkim, tokrat sva se odločila za pristop na greben po poti PP iz Kota (Severni pristopi, Mihelič). Z užitkom sva si opis kraljevske etape PP prebrala tudi na spletni strani Lada Brišarja. Odcep z markirane poti (V Gubah) na PP je nezgrešljiv. Vstopni gladek skok je za ledeno mrzle prste precej zabeljen. Res, da so v skoku stari klini, a ne vlivajo pretiranega zaupanja. Skala je gladka, oprimki so majhni in še mraz se zajeda v prste (najin vtis je bil za II. stopnjo). Višje na melišču je začetek PP police prav tako lepo označen in viden, če se le vzpenjamo po levi strani grušča (gledano od spodaj). Polica je slikovita, a po težavnosti ni nič posebnega, pričakovala sva več izpostavljenosti. Na koncu dooolge police sva začudeno gledala v majhno okence, ki ni bilo pričakovano okno, ki iz Kota kuka v Krmo. Tu sva najbrž malce zgrešila in po občutku sva nadaljevala navzgor, dokler nisva spet trčila na PP, ki naju je kmalu pripeljala v 'pravo' okno in na sončne trave Krme. Na Dimnike sva najprej poskušala pogledati po grebenu, ki sva ga dosegla tako, da sva se vrnila nazaj na senčno stran Kota in po lahkem prehodu splezala na greben. Ampak na grebenu ni bilo lahkega kruha (ostri in gladki grebenski zobje, prepadni na obe strani), zato sva kmalu odnehala in z grebena sestopila na 'Krmino' stran (Ja, poleg naravnega okna je torej možen še en lahek prehod čez greben.). Dimnike sva potem b.p. dosegla po sončnih travah in pod vrhom je bilo plezarije le za vzorec (I). Iz smeri Dimnikov naju je greben, ki teče nad oknom, še huje strašil kot prej. Nadaljevala sva po Miheličevem opisu na Luknja peč (PP Luknjo peč preči pod vrhom). Po travah (na koncu so kar strme) sva se vzpela do stene (prav na grebenu, levo ali desno od grebena je vršni del Luknje peči povsem prepaden). Tu sva nekaj časa buljila v poklino (tik desno ob grebenu), ki jo opisuje Mihelič. No, poklina je bila na pogled enostavna, ampak kako priti do nje? Najprej je izgledalo, da je edina varianta kar skok čez ostro in globoko zasekano grapo, ki skoraj navpično pada v Kot (ni, da bi poskusili s skokom). Potem je Marijana poskusila na vrhu grape in v diagonalnem plezanju v desno je dosegla poklino. Plezanje ni pretirano zahtevno, a je malce izpostavljeno in nekaj oprimkov ne vzbuja pretiranega zaupanja (II+). Višje je plezanje res prijetno in do vrha ni več težav (izstopni žleb malo pod vrhom, opisan pri Miheliču, je le II-, nahaja se tik levo od velike, ravne in povsem gladke skale (kot bi nekdo zabetoniral plesišče - vrag si ga vedi, kaj tam igrajo gamsi)). Slabih 50m pod vrhom naju je v nasprotju z vsemi podatki o drevesni meji (okoli 1950m) igrivo pozdravil macesen. Resda je še majhen... Na vrhu sva odločila, da je najbolj pestra (in nič daljša) varianta sestopa kar prek Rjavine. Nadaljevala sva po PP proti Temenu (pri sestopu z vrha Luknje peči do stika s PP je najbolje, da se držimo tik desno od prečnega grebena, ki pada v Krmo). Malo pred Temenom sva s police navzgor na lahke trave našla zelo lep prehod (brez plezanja in nič krušljivosti), ki poteka levo od rdečkaste grape (za robom). Po travah in višje po skalah gre b.p. vse do vrha Rjavine. Navzdol sva šla po zavarovani poti v Pekel (ki ni tisti z malo začetnico...). 8.9.2002: Na grebenu Šit Vreme jo letos res gode po svoje in se za vremenarje kaj dosti ne briga. Opoldne je bilo proti napovedi na Vršiču sonce in zato pod Malo Mojstrovko vse črno (črno je bilo seveda od obiskovalcev). Greben do Travnika (in Kola) sva poznala od lani, težave so skromne, možici pa posledično preštevilni. Žalostno je, da se je našel tudi junak in smer markiral (nekako do Zadnje Mojstorvke), spet drugi so obujali gradbene spomine na dni, ko so se z nago rito še igrali v mivki... Greben se po Kolu občutno zniža (škrbina, 2200- m), nadaljevanje grebena (greben Šit) s številnimi vrhovi le rahlo valovi nad 2200m in se spet močneje dvigne šele na najvišji točki, 2305m. Nadaljevanje grebena preseka globoka in ostra škrbina, 2200- m, nato se greben še enkrat strmo dvigne, 2267m, in še bolj navpično spusti v Jalovško škrbino. Poimenovanje vrhov ni dosledno, večinoma se prvemu (vzhodnemu) vrhu v grebenu Šit pravi Rob Velike Dnine, 2228m in najvišjemu Šite. Greben Šit naju je pričakal kot lepa gorniška pesem. Večinoma se hodi prav po grebenski rezi (razgledi so veličastni), le na nekaj mestih se za drobec spustimo pod greben (vendar nikjer več kot za zelo kratek lučaj). Uganka je namreč v tem, da se na grebenu trikrat znajdemo nad strmim pragom (škrbina in odsekan rob), kjer nam grozi globok (okoli 100m) spust in obvoz na južni strani. Prvi grožnji se umaknemo prav po grebenu (širok in udoben 'nadvoz'), drugo grožnjo premagamo s kratkim plezanjem v škrbino (malce je potrebno potipati za prehodom), tretja grožnja je bolj zvita in je bila za naju premočna. Znašla sva se na grebenskem vrhu (vzpon na ta vrh, zadnji pred vrhom Šit, deluje še najtežje in je najbolje, da se ga lotimo kar po grebenu) pred nepreplezljivo navpično 'stenco' nad škrbino. Iskala sva naravnost, levo in desno: nič. Na severni strani sva malo pod grebenom opazovala primerno poličko, pa nisva našla prehoda do nje. Prehitro sva se sprijaznila in sestopila 100+ m na južno stran, prestopila v grapo, ki pada s škrbine in po njej splezala navzgor na škrbino. Tu sem iz radovednosti takoj zavil na poličko, ki sva jo opazovala od zgoraj, in po 100- m prečenja sem b.p. izplezal navzgor na greben pri nezgrešljivi grebenski mehki travnati preprogi. To je torej pravilen odgovor na tretjo grožnjo in sem ga označil z možicem (polica ni težka, a je precej izpostavljena in potrebna je pozornost, ker pod nami v prepadni steni Šit najbrž plezajo alpinisti). Nadaljevanje je lažji grebenski vzpon na vrh Šit. Tu se je iz smeri Grintavca začela oglašati nevihta. Na hitro sva potipala po grebenu naprej v smeri Jalovške škrbine in po neuspešnem prvem poskusu (sestop z vrha direktno v globoko škrbino pred zahodnim vrhom Šit) sva bila zavrnjena še južno od vrha (grapa, ki se 200+ m nižje konča z vsaj 50m visokim navpičnim skokom). Po vse hitrejših notah grmenja sva se vzpela nazaj na vrh Šit in po JV pobočju (z vrha gledano nekoliko v levo navzdol) sestopila do zgornje brezpotne prečne poti (rumene, obledele markacije)(normalni pristop, I) in desno do markacij. Na Vršič sva pritekla po prečni markirani poti, ki se vije na višini 1600m. Pa kaj za vraga pobirajo na Vršiču ekološko takso, če še zabojnikov za smeti ne morejo postaviti, tako da vse leži po tleh. Samo nekaj starih 'kišt' je žal absolutno premalo. Prav nič rezultatov od pobranega denarja se ne vidi, avtobusni prevoz ne more in ne sme šteti, saj je ekološka katastrofa voziti mrcino za dva potnika (koliko je sploh povprečje?). 7.9.2002: Prek Sravnika na Bavški Grintavec Stanko Klinar v knjigi 100 slovenskih vrhov vabi na Bavški Grintavec s 'fantovsko turo' po brezpotnem vzhodnem grebenu. Avtor svetuje pristop na vzhodni greben po severni steni Sravnika, in sicer iz velikega kotla, ki ga oklepata Grintavec in Sravnik (saj ni pametno, da bi začeli z Velikih vrat - tam je 'grdo'). Takemu vabilu ni, da bi odrekla, in sva se znašla pod Sravnikom. S kotla navzgor naju je pozdravila 'ornk' stena, ki jo tik desno od Sravnikovega vrha preseka šibka točka. Širok žleb, ki je od spodaj zelo nepregleden (polno variant, ki se cepijo levo in desno), sva naskočila z leve, prečila proti desni in se do izstopa na greben držala rdečega in nemarno krušljivega žlebička v žlebu (ker preveč rdečila še za 'babe' ni zdravo, sva se mu na dveh mestih malce izmaknila). Plezala sva težave II. stopnje. Greben v levo (na vrh Sravnika) je krušljiv, v desno proti Grintavcu pa naju je kmalu čakala čvrsta skala. Plezala in uživala sva prav po razgledni grebenski rezi, le eno nepreplezljivo škrbino sva obvozila po levi strani (tu naju je pozdravil edini možic grebena). Grebenske težave do vrha so skromne (I). S Kanskega prevala sva po grebenu nadaljevala na Šmihelovec (normalni pristop poteka s sedla Čez Lužo, zahtevno brezpotje). Na začetku sva se preostri rezi umaknila na levi strani, višje potem večjih težav ni bilo več (skupne težave so do II)(na grebenu naju je strašil zanimiv skalni steber v obliki 'matrone'). S Šmihelovca sva po grebenu poskusila na Mali Šmihelovec, 2108m, a je situacija tik nad škrbino zelo nepregledna in sva obrnila (sestopila sva globoko na JZ stran in se od tu vzpela na Mali Šmihelovec - najin sestop niti slučajno ni priporočljiv). Prehod sva kasneje potipala z druge strani: tik na levi strani škrbine navzgor (10- m, II-III), potem kratka prečka v desno, kjer je težav kmalu konec. Zagorelec je bil tako mamljivo blizu, da sva skočila na kratek obisk. Pogled po grebenu naprej do Velikega Jelenka je bil tudi obetajoč. To zgodbo sva pustila za drugič, bližala se je noč. 31.8.2002: Loška stena (od Plešivca do Moreža) Dolgo časa sva čakala na lep dan, da si pobliže ogledava nama tako željeno Loško steno. Za izhodišče sva izbrala Zadnjo Trento in nato markirano pot mimo Zavetišča pod Špičkom na Škrbino za Gradom in sestop do sedla Čez Brežiče. Najin pristop do Loške stene je med daljšimi, v zameno sva imela krajšo vožnjo z avtom. Na vrh Plešivca vodi lahka in dobro shojena potka, nadaljevanje grebena kmalu postane znatno težje. Na Bavh sva se iz škrbine vzpela po travni gredini, ki teče levo pod grebenom. Na vrhu je bilo pestro: pridružila sva se štirim gornikom, ki so nameravali celoten greben preplezati v dveh dneh. Sestop prek Vrha Goleževice (povsem neizrazit in težko določljiv grebenski vrh) v sedlo pod Bedinjim vrhom je bil nekaj lažji. Do sem sva povsem sledila opisu v JA (Mihelič). Tudi začetek vzpona na Bedinji vrh sva zastavila po travnem žlebu, potem se višje nisva odločila za zajedo (pravzaprav sta kar dve zajedi!), ampak sva prekoračila rob in tik desno ob grebenu splezala na predvrh (nekoliko bolj sitno je le eno kratko mesto: 3m, II+). Od tu je do vrha lahko. Trije gorniki so šli za nama, četrti je poskusil še bolj desno od roba (alternativni opis v JA, od zgoraj je tam lepo vidna shojena potka, ta pristop naj bi bil najlažji?). Tu se je žal izkazalo, da je skupina gornikov hitro prevelika. Do predvrha sva bila absolutno pozorna in nisva sprožila niti kamenčka. Na lažjem grebenu s predvrha proti glavnemu vrhu se mi je pod nogami povsem nepričakovano podrla škrbinica (ogromna skala, ki je izgledala povsem zanesljivo) in zgrmela navzdol, kjer je za slab meter 'zgrešila' srečka, ki je šel po alternativni smeri. Skala mi ni šla iz glave in me je morila še lep čas ture. Poskusila sva nadaljevati naprej po grebenu do škrbine pod Malim Bedinjim vrhom (ta sestop je omenjen v JA)(najini sogorniki so tu obrnili nazaj, saj so nahrbtnike žal pustili spodaj - ravnali so se po Miheličevem nasvetu). Strme trave dosežejo dobro drugo trentarsko težavnostno stopnjo. V cik-caku (zgoraj sva šla najprej v levo, izgleda možna tudi direktna varianta) sva prišla nad škrbino, potem sva prečila čez rob in na desni strani grebena sestopila v škrbino (Miheličeva varianta tu sestopi in obvozi Mali Bedinji vrh po levi strani). Midva sva poskusila po grebenu na Mali Bedinji vrh, 2175m. Težji je le začetni del (levo tik ob grebenu), višje gre b.p. prav po grebenu. Sestop v Konjsko škrbino tudi ni pretežak: začetni del gre na desni strani grebena (trave), potem sva šla čez skalni rob na levo stran in po travah sestopila v škrbino. Dan je bil še zgoden in sva šla pogledat, če res 'ne moreš na Morež'. Navzgor sva se držala opisa v Manj znanih poteh slovenskih gora (Habjan) in navzdol Miheliča. Različen je le spodnji del, na sredini se smeri združita. 'Habjanova' smer ima v spodnjem delu precej strme trave (desno od gruščnate kotanje), 'Miheličeva' ni tako strma, a je zato smer težje zadeti (najprej je izrazita travna gredina levo od gruščnate kotanje in potem manj izrazita (od spodaj težje vidna) travna gredina nazaj v desno). Nekaj pod vrhom Moreža je potrebno tudi malce poplezati. Sestopila sva skozi Lepoč v Lanževico. Izredno sitne so bile visoke trave z vsemi možnimi 'ožigalkami'. Pred sabo sva imela še napornih 600- m vzpona do Škrbine za Gradom, od tu navzdol je šlo pa samo od sebe. Najin vtis o težavnosti ture: najtežji del je bilo prečenje Bedinjega vrha, pristop na Morež je bil občutno lažji. 30.8.2002: Storžič (Peto žrelo) Po e-pošti je prišlo sporočilo, da naju v domu čaka ena moja smučka (Andrej, hvala). V petek popoldne je bilo končno lepo vreme in sva šla v Peto žrelo poiskat še drugo smučko, ker z eno se bolj težko smuča. Po markiranem Žrelu gre najhitreje navzgor, zagotovo pa sestop v kopnem in brezpotnem Petem žrelu ni med najhitrejšimi. Zgoraj v Petem žrelu skokov ni, nižje je vsak naslednji pragec težji, zadnji prag (vznožje stene) je absolutno pretežak. Malo nad njim naju je polička vodila v desno ven iz grape v lahek svet pod steno. Nekaj nižje sva potem zavila nazaj v levo in na melišču pod nepreplezljivim skokom me je vdano čakala še druga smučka (poleg so ležala še smučarska očala in ena palica). Tako od opreme, ki nama jo je 'ukradel' plaz, manjka le še ena palica, ki se z nama še igra skrivalnice. 12.8.2002: Prisank Vremenarji so povsem točno zadeli, ko sva upala, da bodo malce le zgrešili, sva ugotavljala na Vršiču. Dež. Povsod. V takem ni, da bi se šla Robinsona, torej sva se šla Šalamuna. Po grebenski sva šibala gor za trening. Le nekaj kratkih minutk je 'falilo', da nisva bila na vrhu prej kot v eni uri. Krive so bile mokre in zato zelo drseče skale (vseskozi je pršilo). Na vrhu sva našla težko mašinerijo, kaže da so/bodo obnavljali poti... 4.8.2002: Prisankova Goličica Sem že kdaj komu od vas pojamral, kako ni lahko najti opisov pristopov na 'pozabljene' vrhove. Eden takih je Goličica S od Prisanka, 2078m. Ena Goličica je še pri Jalovcu, najbolj 'znana' in obiskana je pri Razorju. Vremenska napoved je obetala 'nikakvo' vreme, čudežno se je nekaj pred poldnevom le začelo jasniti. Ob dveh sva bila pod Vršičem in s pogledi iskala jasne vrhove. Nič ni bilo takega in takrat je v glavo priletela Goličica in sva šla malo pogledat za prehodi. V spominu sva imela, da je grapa med Goličico in Malim Prisankom smučljiva (IV+), torej bi bile težave do škrbine lahko 'le' kratki navpični pragovi. Vstopni slap na Hanzovi se je bolj šopiril, kot nama zlival vodo za vrat. Nad Hanzovo steno sva prvič poskusila navzgor. (Malo naprej od stene, tik po Mariji, 1600m, sva 5m nad potko v votlinici med ruševjem našla skrito spalko, armafleks in multisolo s pretečenim datumom. Vse še naprej čaka. To za lastnika ni bila srečna zgodba?) Kmalu sva bila zavrnjena. Poskusila sva še dvakrat, tokrat pod Hanzovo steno (tam kjer grapa, ki pada iz škrbine med Goličico in Malim Prisankom, preseka pot) in obakrat sva kmalu obračala. Poskusila sva še zadnjič: tik preden markirana pot zavije okoli roba na snežišče pod Hudičevim žlebom. Kmalu sva se zarila v ruševje in trmasto sem 'prašiča' rinil levo, desno in naprej za Marijano. No smer ni bila tako zelo zapletena: najprej po enem tunelu pod ruševjem, še pred koncem le tega sva prečila v sosednjega in po njem do odrešilne trave. Od tu naju je čistina privedla tik vis-a-vis z iztekom Hudičevega žleba (tu je najbrž prehod dol na snežišče, od zgoraj izgleda izpostavljeno) in malo višje mimo rdečega pragu na travnat rob ob zagruščeni grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Malim Prisankom. Grapa ima višje en zoprn prag. Bolj psihološki: v ozkem žlebu sta zapored dva praga in v obeh je zagozdena velika grozeča skala. Z nekaj telovadbe sva se spravila čez (skali sta dobro zagozdeni, izpostavljenosti ni). Višje sva šla potem po prehodu na desni (II) in kmalu prilezla tik pod škrbino. Tu se grapa cepi v dva kraka: levi je povsem neobetaven in desni ima prav tako zelo siten prag. Tega nisva zmogla, oziroma nisva upala poskusiti, ker je plošča-oprimek preveč sumljiva. Nekaj časa sva še naskakovala škrbino (pravzaprav obe)(s škrbine levo po grebenu ne bi bilo nobenega kruha do vrha), potem sva se spustila nekaj metrov in splezala ven iz grape (najtežji del je kratek ozek žleb, II-III) na veliko zagruščeno gredino pod vrhom Goličice (iz grape se je ne vidi, le sluti se lažji svet - rušje in trave). Tu sva se vzpenjala po gredini (poteka zahodno pod vrhom) in upala na nasmeške (beri prehode na vrh), ki bi nama jih gora poklonila. Na vrhu gredine se odpre vodoravno nadaljevanje police (malce dol-gor) prav do roba. Od tu sva se b.p. vzpela na glavni greben (vzhodno) in desno (južno) po grebenu do najvišje točke. Huraaaaaaaaaa! Goličica nama je naklonila izjemne trenutke in jaz sem spodaj v ruševju skoraj obupal. Hvala za pot, hvala za prehode, hvala za iskanje, hvala za sprejem, hvala za razgled. Razgled na V je božanski, takega na to pogorje ni (vse od Rigljice do Kriške stene). Navzdol grede sva postavila možic, ki označuje začetek prehoda iz grape proti gredini. 3.8.2002: Mišeljski greben Pristop na Mišelj vrh prek Koštrunovca sva našla v Manj znane poti slovenskih gora. Na Planino pod Mišelj vrhom sva prišla z Rudnega polja (še pred 'Vodnikom' sva odvila po lovski bližnjici na Malo polje; morda bi bilo s planine Blato krajše, ampak te Bohinjci oderejo). S planine sva jo na Koštrunovec b.p. ubrala kar direktno (kdo bi se matral in iskal skrito potko) po strmih travah. Velikanska skleda pod Mišelj vrhom ima na V robu lične ročaje. Vsi razen enega so travnati in prav skalnati je vrh Koštrunovca. Proti Mišelj vrhu se je malce desno od grebena odkril ozek žleb (v njem ni nobene zagozdene skale, ki je opisana v MZPSG)(I-II). Nad njim sva prilezla na greben in prav po njem b.p. na vrh. Na grebenu je bila edina dilema Mišeljska glava: ali nepomembna vzpetina na sredi grebena (take so štiri, ena od njih nosi ime Na Nizkem) ali izrazita glava tik V pod Mišeljskim Koncem, 2344. Viri niso enotni, midva bolj 'navijava' za zadnjo varianto. Greben do Mišeljskega Konca je drugače lahek in Marijana je bila (srečala sva dva gornika) pohvaljena za popolno emancipiranost (za oba je nosila nahrbtnik!). Z Mišeljskega Konca naj bi bil težji prehod naravnost na Hribarice (II, popravki MZPSG). In sva poskusila: začetek je lahek in ko sveta 'zmanjka', sva točno v smeri Vršakov našla ozek in krušljiv žleb (II). Po njem sva se spustila navzdol in od tod (škrbina pred Z ramo) do sedla Čez Hribarice težav ni več. S sedla sva opazovala JV ramo Kanjavca (2416m, ogromen steber nad meliščem SV pod Hribaricami, od grebena je ločen z 'ornk' škrbino). Časa sva imela na pretek in sva steber tudi 'pošvatala'. Vodoravno sva prečila po razbitem terenu do JV grebena Kanjavca. Spust v škrbino je bil lahek, škrbina in sam vzpon na ramo (steber) sta pa krušljiva do amena (dva klina)(II), več ali manj se vse podira. Levo od grebena (škrbina - vrh) sva občudovala pravo gotsko okno, ki je vidno tudi z Doliča. Pod Kanjavcem sva (več in manj kar po izohipsi) prečila naprej preko SV pomola, 2403m, do izrazitega vrha S pod Kanjavcem: Glava Za žlebom, 2365m. Ime se je žal 'nekje izgubilo' in se danes ne uporablja več. Tudi midva sva se že dovolj 'uporabila' in sva začela z dolgim sestopom. 31.7.2002: Tičarica (pod Škrnatarico) Šele ob enih sva s Poldovega rovta odrinila na Tičarico in potem kamor nama bo namenjeno (vsaj po grebenu do Dovškega križa, sva upala). Tičarica naju očitno ne gleda prav naklonjeno, ko vdirava v njeno samotno kraljestvo. Letos maja naju je z dežjem pregnala 200m pod vrhom. Danes naju je na vrhu zagrnila z meglo in potem z bliski (iz smeri glavnega grebena) začela še strašiti. Ob spremljavi oddaljenega grmenja sva jo popihala navzdol. (Kako lepo se sliši, ko se zgodba konča suha, in zagotovo ni za verjeti, ko se njeni junaki prav v zadnjem trenutku znajdejo na varnem.) Takole: ravno sva odklenila avto, ko se je iz vseh veder naenkrat ulilo navzdol. Torej naju Tičarica le vedno lepše gleda in midva sva bila (suha in) vesela, da sva jo pravočasno ušla dol. Še o 'zelo izpostavljeni' polici: prehod, ki nas iz Med Plazmi pripelje do lahkega travnega terena pod Tičarico. Maja nama je polica tresla kolena, danes sva jo izkusila kot promenado. Razlika je bila tolikšna, da ni za verjeti. Misliva, da je imela prvič Tičarica svoje prste in strahove vmes. 28.7.2002: Luknja peč Pri vzponu iz Krme sva sledila opisu v knjigi Manj znane poti slovenskih gora (Habjan). Sestop sva načrtovala glede na razmere, morda po policah v Kot (Severni pristopi, Mihelič). Do Temena se pride brez težav (travnata polička nad meliščem, tik pod steno)(pred Temenom nisva našla nobenega travnatega žlebu, ki ga opisuje Habjan). 'Originalno' PP (gorniška pot iz Planice na Pokljuko) nadaljevanje (ozka polica čez močno izpostavljeno pobočje) sva pustila na miru (vizualni vtis je odbijajoč) in iskala rdečkasto grapo (Manj znane poti slovenskih gora), ki sva jo našla dobrih 100m višje na pobočjih Rjavine. Sestop po njej do lahkega nadaljevanja police je tehnično (beri plezalsko) res lahek, drugače je pa zoprn, izredno krušljiv in drseč (zbito 'trdišče'). Ni, da bi ga priporočala. Poiskati 'lahek' pristop do nadaljevanja police je pravzaprav edini večji problem celotne poti. Polica (široka gredina) se od tu vije skoraj vodoravno vse do glavnega grebena Rjavine (možici, shojeno). Sestop do Luknje in nadaljevanje do vrha Luknje peči je lahko in v okviru (zelo) zahtevnega brezpotja. Na vrhu sva imela žal meglo, tako da sva le za trenutek videla proti Dimniku. Tudi ura je bila že pozna in sva se odločila, da sestopiva nazaj v Krmo. S police navzgor (proti travnatemu slemenu nad Temenom) nisva niti poskusila po rdečkasti grapi ampak sva kar nadaljevala po polici. Ko sva še gor grede iskala rdečkasto grapo, sva kmalu nad Temenom opazila kratek žleb/grapo, ki tudi pripelje do police. Še enkrat sva brala oba opisa (Mihelič, Habjan) in razbrala, da Mihelič priporoča prav ta žleb. Od daleč ne izgleda nič posebno težkega in ne deluje krušljivo. Skoraj zagotovo je to najbolj priporočljiva varianta prehoda do police (oziroma s police na travnato sleme nad Temenom)(plezalske težave so najbrž le malce težje kot v rdeči razbitini). Midva sva nadaljevala kar naprej po polici, ki jo je naenkrat zmanjkalo (Teme je skoraj na dosegu roke). Najprej sem nadaljevanje iskal prenizko, nato previsoko, pravo nadaljevanje je bilo kar lepo vodoravno naprej. Prehod okrog roba je zelo zelo siten. Krušljivo (ni zanesljivih oprimkov), ozko in izpostavljeno (tik za robom je zabit klin)(II+). Nadaljevanje do Temena je potem lahko. Do stika z markacijami sva poskusila priti ob Pungartu. Izbrala sva levo varianto (ni se bilo potrebno vzpenjati) in zadela rušje. Po ČISTI?! markirani poti sva pritekla v Krmo. Neverjetno, na celi poti sva nabrala smeti le za vzorec. Ni vrag, da akcija čiščenja Triglava proti (najinemu) pričakovanju deluje (vrečke za smeti na izhodiščih, obljubljene nagrade...). Pohvalno. Super. 27.7.2002: Prečenje Lope: s Prevale po grebenu do Črnelskih špic iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih
21.7.2002: Dovški križ Marijana mi je ušla na morje in jaz se 'prodajam' kot gorski vodnik. V nedeljo sem bil šerpa in vodnik (darilo). Izbral sem jim najlažji izlet v osrčje brezpotne Martuljkove skupine. Dovški križ iz Vrat mimo Bivaka II. Vreme je bilo božansko, gore in razgledi seveda niso nič zaostajali. Ne vem, če znam prav določiti Prletovega Oltarčka (malce prenizko je)? Je po grebenu na vrh Široke peči res plezarija težavnosti le do III. stopnje? In še tole: slabo opazen odcep, ki vodi na Brinovo glavo (testiral sem vse tri vodene in nihče ni ničesar opazil, a sem jih vnaprej opozoril na odcep), je označen z glavo, ki je vrezana na deblu ;) 15.7.2002: Jalovec z Goličico Najbolj 'zabutano' je bilo proti Jalovcu, ampak midva sva tudi malo 'butnena' in je bilo ravno prav. Na Kotovem sedlu je za preskus volje še nekaj pršilo z neba. Za razmislek (o nadaljevanju) sva skočila na Špico v Planji (še nisi slišal: tako so včasih domačini imenovali vrh severno od Kotovega sedla), 2198m. Od vrha v Koritnico pada kratek in hudo našpičen greben (tri zašiljene špice). Razgled navzdol je seveda prepaden. Na sedlu je spet pršilo, malce je pomagal tudi močan veter. Ker naju je začelo zebsti, sva se ogrevala tako, da sva nadaljevala proti Jalovcu. Vmes sva skočila na Mali Jalovec (v megli sva imela probleme z določanjem vrha) in z vrha Jalovca odstopila v smeri Jalovške škrbine. Na tej strani ni bilo več megleno. Občasno je celo sijalo sonce. Oster rob oblakov je potekal na grebenu Jalovec, Goličica, Šite, Mojstrovke. Goličica, 2394m, izgleda nepristopna, a takoj, ko sva jo potipala, se je malce omilila. Pristopila sva po zahodnem grebenu (drugje je zagotovo za stopnjo težje). Prvi del je lahek (od I do II-), višje naju je pričakal težji prag (II+). Do vrha je še en sitno krušljiv prestop, pravzaprav je vse krušljivo. Z vrha (in grebena) je vrtoglav pogled v Jalovčev ozebnik. Z Jalovške škrbine sva si ogledovala pristop na zahodni vrh Šit. Prečila sva do 'luknje' in od tu bi se dalo priti do grebenskega reza (levo od vrha) z dobro dvojko (poskusila sva le vstopni prag, II). Po grebenu v desno potem čaka močno zašiljen rogelj, mogoče je kak obvoz? S škrbine sva sestopila v ozebnik, se umikala snegu (bila sva brez cepina) in pritekla do Planice. 14.7.2002: Zeleniške špice Vremenarji nama niso obetali nič lepega, več sva si obetala od gora. Preko Repovega kota sva šla 'raziskovat' greben od Planjave do Ojstrice. Do Srebrnega sedla (enkrat sva že bila v Repovem kotu, Staničev vrh) prav težkih mest nisva pričakovala, tako da naju je kratek prag (II-) na sredi kar presenetil (tam se lovska pot konča, le malce nižje bi najbrž morala po ožji poti v desno). S sedla sva nadaljevala proti Planjavi in tik pod vrhom odvila na markirano pot proti Ojstrici. Na grebenu, 2300- m, sva markacije zapustila in nadaljevala čez dve grebenski glavi (med Planjavo in Lučko Babo sta dva vrhova, precej izrazita po relativni višini, ki sem ju na širšem spisku dvatisočakov zapisal pod imenom Vilice). Najtežji del je sestop po grebenu s prvega vrha (temu se pot povsem umakne). Tik pred škrbino se odpre kratek prehod v desno (II). Na drugega je le malo lažjega plezanja od poti navzgor. Pot se za 10m umakne tudi Lučki Babi. S Škarij sva nameravala po grebenu čez Roglje proti Ojstrici. Na prvega, 2178m, ni bilo problema (I), tudi prehodi naprej proti škrbini so se odpirali (levo od grebena), 5m nad škrbino je bilo nepreklicno konec. Malce sem še poskušal, a je bilo pretežko (krušljivo, malo oprimkov) in sem odnehal. Naslednji visoki Rogelj, 2177m, deluje s te strani nepristopno, zato sva zaključila z grebenom in s Škarij 'nagliho' prečila nazaj proti Srebrnemu sedlu. Stvar se je kar lepo izšla in sva 'izgubila' le 150m višine. Soncu sem pod Planjavo obljubil pohvalo v dnevniku (Hvala, zelo prijetno si naju gledal!), če se bo prikazalo in na Srebrnem sedlu sva z veseljem opazovala sončne Zeleniške špice. Jasen (najlepši) otoček sredi oblačne sivine. Lani sva jih prečila navzgor, tako da sva vedela, da bodo navzdol lažje in že sva bila na grebenu. Navzdol gre krasno in hitro (malo naju je spodbujalo grmenje v daljni okolici). Sestop po Nebeški lojtri je bil brez problema (II-), na Staničev vrh sva pa splezala naravnost kar po zajedi (II+, najtežji del grebena). Greben sva prečila v dobri uri, do Jermance je s Staničevega vrha še slabo uro teka. 12.7.2002: Zvoniki Prisanka Gor smo šli po Hanzovi (pridružil se nama je Andrej), da si dodobra ogledava (Hanzov) Turn, 2040m. Vstopni slap je z vodo skoparil in nas ni zalil, zato je zobe pokazalo 'betonsko' snežišče pod Hudičevim žlebom. Mi smo mu pokazali cepine in 'uspeli v merjenju moči' (sitno prečenje). Pristop na Turn je lahek in smo šli vsak po svoji smeri (levo, desno in naravnost po grebenu). S Hudičevega stebra sem si ogledoval sestop na 'vrh' Hudičevega žlebu (zanima me pristop na Mali Prisank). Prečil sem po skrotju pod steno do samega roba žlebu. Navzdol me je ločil strm, dolg in zelo krušljiv prehod (vse kar sem prijel se je sesulo). Po pameti sem obrnil nazaj in tik pod Prisankom ujel oba ubežnika. Na vrhu se 'začuda' ni zjasnilo in Zvoniki se seveda niso videli, (Po moje sta le dva Zvonika, skoraj enako visoka. Vzhodni je višji, 2472m, od zahodnega, 246?m. Zvoniki so mogočen dvoglavi vrh, desno tik pod Prisankom, če ga gledamo z juga. Od tu nam resno dopovedujejo, da so hudo nepristopni.) a smo kljub temu nadaljevali proti Jubilejni. Za začetek smo skočili na nižji Zvonik (letos maja sva 'naštudirala' pristop) in po najlažji varianti je slaba dve. Greben do glavnega vrha je 'absolutno' neprehoden. Nadaljevali smo po Jubilejni do sedla z Zadnjim Prisankom (v desno je markiran odcep za Vršič). Od tu smo šli še malo po Jubilejni naprej, nato po krušljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh Zadnjega Prisanka. 'Ta visoki' Zvonik mi ni dal miru (je bil tako zelo glasen, beri izzivalen), tudi lokalno se je zjasnilo in smo ga malce potipali. Po vzhodnem grebenu (oziroma tik desno pod njim) smo našli lepe prehode vse do vrha (II). Ni lepšega za brezpotnike, tako da je bila tudi dolga pot do Vršiča kratka, z Vršiča smo do avta kmalu 'naštopali' motorista, ki je vzel Andreja in s tem povzročil zastoj, ki nama je omogočil, da sva še midva dobila prevoz. 6.7.2002: Prečenje Spodnjih Bohinjskih gora To maratonsko grebensko prečenje, od Črne prsti do Bogatinskega sedla je dobrih 20km, sva imela v mislih že dve leti. Lani sva bila enkrat že na izhodišču, a naju je obšla neprijetna slabost v trebuhu (beri strah) in sva jo popihala na Rudno polje. Logistika: Avto bova pustila na Žlanu, 570m. Po markirani poti prek Planine Osredki na Črno prst. Po grebenu do Bogatinskega sedla (vse po markiranih poteh, le na Vrh nad Škrbino bi šla po brezpotnem grebenu, vmes bi skočila po brezpotju tudi na Podrto goro). Sestop mimo Koče pod Bogatinom do Savice. Tu bi potem 'nafehtala' prevoz do Polja (tik pod Žlanom). S sabo bova vzela en nahrbtnik, tri plastenke pijače in čas do neviht, ki so bile napovedane za večerjo. Vzpon na Črno prst (z izhodišča sva odrinila ob 8:30) je bil absolutno moker. Od rose je bilo vse namočeno in pot gre večinoma prav skozi visoke trave,...(in mimo gadov, srečala sva enega jeznega in enega glasnega). Z grebena sem, da bi se posušil, kar v spodnjicah odkorakal na vrh Črne prsti. Pogled po grebenu naprej je bil dooooolg in nalahno so se čezenj že podile meglice. In sva se po grebenu zapodila še midva. Greben je, po njemu lastni logiki, samodejno 'razpadel' na pet odsekov: do Rodice, do Vogla, do Vrha nad Škrbino, do Tolminskega Kuka in do Bogatinskega sedla. Tik pred Voglom sva malce posekala markirano pot in na vrh pristopila kar direktno po travah in skalah (desno od grebena). Globokemu spustu pred Vrhom nad Škrbino sva se izognila, tako da sva pred Rušnatim vrhom zavila na greben in po lahkem brezpotju prilezla na Vrh nad Škrbino. Na Podrto goro sva prilezla po brezpotnem vzhodnem grebenu (I-II)(s poti navzgor malce levo od sedla z Vrh konte), sestopila sva po zahodnem grebenu na Mali vrh (povsod v literaturi je za ta del zapisano zahtevno plezanje - v resnici je edina težava prestop čez škrbinico (II-), ki se ji verjetno lahko tudi ognemo) in naprej po grebenu do stika s potjo (sedlo med Zelenim vrhom in Malim vrhom). Za pestrost je poleg dolžine in razgibanosti grebena, praznih zalog glikogena in utrujenosti skrbelo še vreme. Jasno, meglice, oblačno, vetrovno in temnosivoskorajčrnooblačno se je vseskozi vztrajno menjavalo. Tako kot najino razpoloženje in šele na Tolminskem Kuku sva bila prepričana, da imava celoten greben na dosegu. Na Bogatinskem sedlu sva bila fizično zdelana kot le malokrat. Z voljo in inercijo sva v počasnem teku ob šestih zvečer sestopila do Savice. Za taxi do Polja sva 'določila' MB avto, hvala. 30.6.2002: Goličica Hotela sva potipati Loško steno, a so nama oblaki branili in sva ustavila na Vršiški cesti. S seboj sva imela PZS vodnik in sva se odločila za sončno Goličico. Menda je pristop zapletena orientacijska uganka. Ni. Z vodnikom v nahrbtniku in karto (Trenta) v žepu nisva imela prav nobenega problema do vrha. Pot je lepo sledljiva in na ključnih mestih označena z možici. Na vrhu sva se presenečeno zagledala v markacijo. In potem še eno in še v napis. Nevemkdosijeupal je na veliko napisal, da stojiva na Goličici. Malce sva sledila markacijam, ki so peljale zahodno. Svet je zagruščen, krušljiv in strm, tako da je bilo sestopanje zelo sitno. Po dobrih 50m sva obrnila (markacije so vodile nižje v grapo).(Doma sva v Gore nad Sočo prebrala, da se tudi Stritar sprašuje...) Lep dan naju je vabil k nadaljnjemu raziskovanju vrha (upala sva na prehod do Germlajta). Z leve strani pod grebenom (po polici desno od markacij) sva si ogledala vizualno zanimiv SV predvrh Goličice. Na vrhu so enigmatično postavljeni veliki bloki, ki so prileteli od nevemkje. S te strani do tja ni mogoče, razen po strašno izpostavljeni polici (niti za pomisliti ni bilo). Z vrha Goličice sva nato poskusila s sestopom po vzhodni strani. Trave postanejo vse bolj strme in so nižje presekane s previsnim skalnim skokom (5m). Prehod do SV predvrha ni bil težak. Do škrbine je z vrha Goličice potrebno najprej nekaj navzdol (na vzhodni strani) in potem prečnica po travah v levo. S škrbine navzgor je še malo plezarije (I-II). Od tu je do škrbine z Germlajtom le še navzdol, žal je skoraj navpično :( Pri sestopu sva imela za začimbo dva problema. Če te mika Goličica, tole so ključne točke normalke (pot je zelo lepo vrisana na zemljevidu Trente, dobro shojena je vse do travnatega vršnega pobočja):
29.6.2002: Mrzli vrh in Mrzla gora S Savinjskega sedla sva računala na plezanje po grebenu na Mrzli vrh, a naju je presenetila dobro shojena potka. Do vršne zgradbe Mrzlega vrha je precej lahko in od tu na vrh je možnih več variant. Midva sva izbrala kamin (II) na levi strani grebena. Najbrž je brez plezanja možno po polici v desno (izpostavljeno). Z vrha sva nameravala strogo grebensko (do Mrzle gore sta v grebenu dve izraziti škrbini), a je bilo kmalu preveč izpostavljeno. Malo naprej po grebenu (manjša škrbinica) se je v levo odprl prehod v lažji svet. Od tu sva potem prečila v desno do prve škrbine. Naprej sva šla malo po grebenu in malo na naši strani, tik pred glavno škrbino (tja pripelje markirana pot z Okrešlja) je okoli grebenskega stolpa sledil ovinek po avstrijski strani. S škrbine sva sestopila dva metra do 'civilizacije'... 25.6.2002: Glorija na vrhu Storžiča En žalosten in deževen dan. Pozno popoldne je bil ves 'visoki' svet v oblakih. Od Doma pod Storžičem je bilo spodaj presenetljivo malo mokro. Nekje na sredini Žrela sva pokukala ven iz oblakov in družbo nama je delalo sonce z modrino neba. Ob sedmih zvečer sva na vrhu (stopiti sva morala na razgledni kamen) opazovala popolno (= povsem cel krog) glorijo. Lepo darilo. Dol sva šla po isti poti, kar je bila napaka. Iz megle je začelo močno pršeti, tako da sva imela v Žrelu zoprno drsalnico. 22.-23.6.2002: Trbiški bivak Zamikal naju je svet okoli Kotove špice in Bivak na Robu nad Zagačami (Trbiški bivak) je zelo primerno izhodišče za pestre ture. Gor sva šla preko Via della Vite. Pričakala naju je robna zev in moker vstopni kamin (kar nekaj minut sva telovadila pri vstopu). Višje je bilo plezanje občutno manj napeto kot prvič (prvič sem si na vrhu pošteno oddahnil). Najbolj resna stvar se nama še vedno zdi dolga, zagruščena in mestoma ozka polica v desno (strašna izpostavljenost in ohlapne jeklenice). Spotoma sva popila nekaj snežnice obogatene s 'črvički', morda kdo ve, za kakšne živalce gre? Z Bivaka sva sestopila na melišče (proti Koritnici) in splezala na škrbino med Kotovo špico in V Koncu špico (Gore nad Sočo, Andrej Stritar). Na celem delu sva našla le en sam trden klin (že davno opuščena pot, najbrž zaradi močne krušljivosti), tako da je bila prečnica prek grape zelo sitna. Proti Kotovi špici je lahko (2m izpostavljene police), proti V Koncu špici sva šla pa iz škrbine močno v desno (malce nagajajo rolarji na gladki plošči). Navzgor je bilo plezanje na začetku dvojka, potem je šlo do vrha z enko. Sestopila sva po gredini (možic), ki pripelje na najvišjo točko melišča, tik poleg sedla med Vevnico in V Koncu špico. Sestop je presenetljivo zelo lahek (zagruščeno, I, mogoče dva kratka pragca le malce več: vse je šlo po riti). Pri poležavanju na polici sva zmotila gamsjo družino, ki se je potem odločila za sestop na melišče. Tako so nama nazorno pokazali, da je gredina lahka. A od spodaj in z Vevnice gredina ne izgleda tako. Nasprotno, vizualni vtis je, da gre za noro zadevo (lani naju je pogled odvrnil od gredine in sva potem z očmi iskala drugo, ki je seveda ni). Bivak ne deluje nič kaj prijazno (nekoliko je sesut in nekdo si je krajšal čas tako, da je v vpisni knjigi imena opremljal s križi! - ljudje smo res totalne nule), a spanec je bil mega. Na vzhodni Mangartov greben sva zjutraj plezala (markirana in zavarovana italijanska pot) z željo, da si dodobra ogledava ves greben do Hude škrbine (Koritniški Mali Mangart). Večinoma se KMM postavlja na višino 2333m (izrazita rama, nižja od nadaljevanja grebena, 4/5) in čez to koto markacije ne gredo (pristop je lahek: malce v desno od poti, navzgor in čez kratek prag na greben). Takoj naprej na poti nas pričaka najtežja plezarija (ta raztežaj je težji od vseh težav na Via della Vita). Prvi večji grebenski vrh je najbolj izrazit v vsem grebenu KMM (2393, 4/7). Sledi še več vrhov, najvišji v grebenu do Hude škrbine je prav zadnji (okoli 2410m, 4/9). Tik pred škrbino sva splezala še na manjši stolp (prav vse grebenske 'pukle' sva 'prešnofala'). Po grebenu (markacije se umaknejo pod greben) sva zastavila tudi iz Hude škrbine, vendar je na tej strani greben neprimerno zahtevnejši. Na prvi vrh je šlo, potem neverjetno sitno na drugi (oster travnat greben navzdol). Marijana je tu vzela slovo in sestopila do markacij, jaz sem izpustil naslednji siten stolp (in še enega) in po travah ciljal na večji grebenski vrh. Zelo sitno je šlo čez krušljiv prag in po travnem in skalnem žlebu (dobra III) na vrh napačnega stolpa. Sestop do škrbine je bil zelo zabeljen, a na srečo kratek (druge variante ni bilo več: nazaj dol za nobeno ceno ne bi šel). Nadaljevanje grebena ni bilo več zahtevno (I-II). Z Mangartskega sedla sva nadaljevala (vmes skok na Rdečo skalo) proti Remšendolski škrbini (Sedelce)(v mislih sva imela pristop na Skalo, 2133). Na predvrh je šlo b.p., naprej po grebenu ni prehodno. Imela sva info (Franček Drenovec), da se da zadevo obiti spodaj. Malce sva sestopila in našla lahek prehod do in čez grapo, ki pada iz škrbine. Nadaljevanje navzgor gre po kratkem žlebu in travah do grebena (do sem I-II). Po ozkem grebenu je do vrha še malce vzhodno in tik pred najvišjim vrhom (6/0) nas čaka v rezilo ošiljenih, izpostavljenih in krušljivih 5m grebena (odlom?). Noro, šla sva kar okobal čez, pa je bilo zelo sitno (ne sme se gledati dol v Italijo). Lani sva prečila vzhodni del Malih špic (do Visoke špice). Tu je z imenovanjem precej zmešnjave. Za celoten greben od Sedelca do Mangartskega sedla naj bi se uporabljalo ime Male špice. Greben je ločen na vzhodni (dejansko majhne grebenske špice) in zahodni (dve visoki špici, Tuma za ta del navaja ime Visoka špica) del. S ceste kaže, da je Visoka špica višja od Malih špic, na vrhu nam je pa jasno, da je obratno (za nekaj m). Tokrat sva si pogledala še nadaljevanje grebena do Sedelca. Poudarek je na pogledala, kajti greben do najbolj zahodne špice ima dva navpična in neprehodna? pragova. Prečila sva po potki (neoznačena pot se vije po travi pod grebenom Malih špic) pod prvim (malce sva ga potipala) in drugim žlebom (pripelje med Visoko špico in najbolj zahodno špico, tu sva kasneje sestopila) in do trav, ki padajo iz sedla med Visoko in Malimi špicami. V opisu pristopa na Visoko špico sem lani zapisal strme trave (takrat se mi ni zdelo tako zelo sitno). Dejansko gre za navpične trave, tako da sva z vrha Visoke špice (5/20) iskala drug sestop. Nadaljevanje do zadnje špice grebena (5/21) je lahko, naprej je kmalu neprehoden prag. Poskusila sva po grapi med vrhovoma: ne prestrme trave in malo po skalnem žlebu. Proti koncu sva preplezala krajši prag (II+), po travi levo ven iz grape in navzdol do stika s potjo. Do Belopeških jezer sva sestopila prek Plazja. Letos je zima zelo razsula zgornji del poti (desni krak Plazja), nižje je pot cela. 20.6.2002: Brezpotni del grebena Košute Brezpotni greben od Tolste Košute do Košutnikovega turna sva prečila lani. Toda nisva znala določiti posameznih grebenskih vrhov: Obliči in Gamsovke. Tokrat sva se oborožila s TTN in Klinarjevim opisom v Karavankah. Od izhodišča, okoli 1250m, vzpon do Dolge Njive, mimo krav in potem kar naravnost navzgor (čistina med rušjem) na Tolsto Košuto. Do najnižje grebenske točke, 1994m, je prijeten grebenski sprehod (dvoglavi vrh Tolste Košute). Sledi vzpon na Obliče. Vzhodni vrh Obličev sva določila, glavnega seveda še lažje, a pri najboljši volji ni nobenega zahodnega vrha. Nadaljevanje grebena je še lepše in zanimivejše: Gamsovke, ki so sestavljene iz več grebenskih vrhov. Dva najbolj izrazita in skoraj enako visoka sta koti 2055.6m in 2057.6m. Vse grebenske težave so zbrane pri najvišji Gamsovki (zahodni vrh). Težave so kratke in do II. stopnje: na predvrh nas čaka krajši prag, potem spust s tega predvrha in še spust z Gamsovke (klin za spust), drugje težave dosežejo I. stopnjo. S Košutnikovega turna sva nadaljevala na Macesje da si razjasniva še uganko Perilnika. Mislim, da je višina 2124m za Macesje napačna. Višina je pobrana s TTN, vendar z napačne kote. Najbrž je višina nekaj nad 2130m (Avstrijci: 2132m), vendar za malenkost nižja od Košutnikovega turna, 2133m. Macesje je na vzhodni in zahodni del ločeno s sedlom, 2010m (zahodni vrh se piše Užnik). Vizualni kandidat za Perilnik bi moral biti med sedlom in glavnim vrhom Macesja, 2060-2070 m. Glede na Klinarjev opis je kandidat tudi zahodno od sedla, 2041m, ki je grebensko povsem neizrazit. Z Užnika sva videla navzdol do ceste in sva jo kar nagliho sestopila: grapa pripelje prav do ceste. Malce po strmih travah, večji del pa sva šla po grapi. Pot je najkrajša, a ni ne najhitrejša in ne udobna. 15.-16.6.2002: Bivak IV iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih
12.6.2002: SZ greben Kočne Lani sva prek Povnove doline prilezla na vrh Na Križu in v vpisni knjigi brala o SZ grebenu Kočne. Vladimir Habjan je bil prijazen in nama je poslal opis grebena. Na Veliki vrh pripeljejo markacije, naprej nam pot kaže rušje ;) Začetek je pravzaprav še prijazen in kmalu rušje preide v lep macesnov gaj. Potem po plantažah rušja do slabih 2000m, kar terja obilo dobre volje... Na ostrih stolpih se začne pravo grebensko plezanje. Tretji je malce siten in direktno ni šlo (najprej 'polovico' stolpa obvoz desno in nazaj na greben in obvoz po levi in kratek spust po majhnih oprimkih in stopih, II-III). In že sva se znašla pred 'steno'. Naravnost navzgor (do II) je šlo zelo lepo, potem se teren za hip zravna (kratek spust, obvoz po polički v desno) in spet požene navzgor do Oltarjev (Kljuka), 2137m. Naprej nama je šlo vse narobe. Gladek stolp nama ni dal prehoda in morala sva desno dol in po strmih travah pod grebenom. Navzgor proti grebenu je bilo sitno (III, oprimki in stopi so takotako). Zato sem poskusil drugje kot Marijana, v malce bolj obetavni (kompaktni) varianti, in sem zajebal, saj sem bil kmalu v dobri trojki, in ker ni šlo dol sem moral nadaljevati in višje je bilo samo še težje. Moral sem zlesti, zato sem bil na vrhu tako psihično zmahan, da sva greben pustila zgoraj in nadaljevala po sistemu poličk in prehodov med njimi (od I do slabe III). Nazaj na greben sva splezala šele, ko je bilo očitno, da je težav konec. Tu (okoli 2400- m) se nama je odprl prekrasen pogled na vrhnje stolpe Kočne (J. in K. Kočna, Koles, Krvava Peč...), v Povnovo dolino in na strm Palavicinijev žleb. Nadaljevanje grebena do stika z markirano potjo je lahko. Ker se nama je preveč mudilo (bližnjice so sumljive - Povnova je bila kandidat), sva šla kar po daljši (markirani) poti prek obeh Kočen in Češke koče v Makekovo Kočno. 8.6.2002: Nad Kuhinjo špica čez Cmir Spodaj vreme lepega ni preveč obetalo (rosilo je), višje (na Tominškovi) sva videla kar nekaj sonca in na Begunjskih vratcih se je za dolg trenutek celo povsem zjasnilo. Nadaljevala sva po markirani grebenski poti prek Rjavčevih glav do Cmira. Sestop z južne Rjavčeve glave (2361m) je bil siten, saj je vsaj polovica klinov povsem zakrivljenih navzdol, za nameček so bili vsi 'totalka' mokri. Vreme se še ni podrlo in sva sklenila nadaljevati do vrha Nad Kuhinjo špica (zanimivo ime vrha: res je špičast in nad Kuhinjo). Opisa pristopa ni, a zemljevid pravi, da v grebenu manjka ena izohipsa (2275). In res, po grebenu (dejansko nekoliko pod njim na desni strani: strm skrotast in travnat svet) sva prišla do 2300. Tu je sitna pregrada pravokotno na greben. Midva sva se spustila navzdol po pobočju do nekako 2200m, potem sva prečila čez pregrado in se spustila na melišče pod Nad Kuhinjo špico (II, zaradi krušljivosti). Po melišču in travah in lažjih skalah sva prilezla na vrh z možicem (2266m), rama Cmira. Vendar ta špica ni najvišja v 'mikro okolici', le malce nazaj po grebenu do Cmira je še ena višja (2274m). Malo sva se spustila, prečila in potem vzpela po podrtiji do grebena in levo na vrh (2274). Tu sva obžalovala, da sva nahrbtnik pustila na vrhu Cmira. Kajti vse je kazalo, da obstaja prehod direktno navzdol in potem pred skokom v desno do krnice Za Cmirom. S Cmira sva se v krnico Za Cmirom spustila po pobočju nekoliko v desno do melišča in potem levo v žleb, ki pripelje v krnico. Lahek sestop, vendar ga je potrebno dobro zadeti, drugače smo na nagnjenih gladkih ploščah in morda nas čaka še kak skok. Navzdol je šlo do gozda po lepem melišču skoraj brez truda. Avto je bil odklenjen (glavno parkirišče v Vratih, celo precej ljudi je bilo). Na voznikovi strani sta bili na vrhu vrat dve grdi 'štrahi'. A očitno tako ni šlo v avto. Vlomilec si je malce ogledal še sovoznikova vrata, ki imajo sled od prejšnjega vloma. Z izvijačem je šel pod kljuko in tako 'neprofesionalno' navil, da je močno vdrl pločevino. Krasno. Denarja seveda nimava nič več v avtu, tako da je ostal praznih žepov. Naj se to govno odstrani z gora. Spodaj vlamljajo, zgoraj 'planinci' (beri enkratletni turisti) smetijo, da je žalost. 2.6.2002: SV greben Stola z Orlicami Med tednom (30.5.) sva po grebenu prečila Vrtačo, nadaljevanje je seveda Stolov greben. Predlog grebenskega vzpona na Stol sva dobila pri Klinarju (Karavanke, plezalna smer II. stopnje). Od Tinčkove koče sva šla prek Zagona na Sedlo Belščica. Tu se greben in plezarija začne. Najprej na prvega Jelenčka (I) in potem ni šlo po grebenu do drugega (čeprav je v vodniku omenjena II. stopnja). Najprej naju je čakal sestop čez gladke skale in še malo po grebenu (izpostavljeno, II). Tu sva obtičala pred gladko grebensko skalo: gor je šlo, a dol na drugo stran nisva upala (izpostavljeno kot sam hudič in nič pametnega za držat, jezdila sva pa že včeraj dovolj)(okoli skale tudi nisva našla prehoda). Klinar predlaga sestop v levo po žlebu (10m), vendar je stvar taka, da je žleb šele na drugi strani skale... Naredila sva večji obvoz (nazaj na prvega Jelenčka, po grebenu do trav in desno navzdol). Grebenski problem sva obšla spodaj po melišču in se od tam vzpela na drugega Jelenčka (zelo krušljivo). Grebensko nadaljevanje do Celovške škrbine in na Celovško špico (dva križa) je bilo b.p. (I-II). S Celovške špice proti Krkotniku naj bi bila največja težava celotnega grebena (mesto III. stopnje). Grebenu sva se kmalu malce umaknila (nekaj nepreplezljivih grebenskih stolpov) v levo (možici), potem nekaj časa spet po grebenu do grebenskega stolpa. In tu je bila uganka. Naravnost je malce naprej čakala gladka skala, desno je Marijana poročala, da je dvomljivo, jaz sem medtem že poskušal levo malce pod grebenom in potem po ozkem žlebu navzgor (naložene skale). Z gvozdenjem (cepini na nahrbtniku so hudo nadležni) sem se povzpel po žlebu/kaminu navzgor na vrh (mejni kamen 25/130). Težavnost je res trojka, vendar je neproblematična, saj je absolutno neizpostavljena! Na vrhu Krkotnika nas čaka še večja uganka. Tam so štirje stolpi (na razdalji manj kot 30m). Trije na Z in en na V strani (ločuje ju prav opisana trojka). Za stolp, kjer je mejni kamen, sva hitro določila, da je najnižji. Za najvišjega (gre za nekaj cm) pa ne moreva reči za 'prmejduš' (čeprav sva se dobre pol ure zabavala z uganko). Navzdol proti Stolovi škrbini je šlo večinoma prav po grebenu (I-II). S škrbine sva po grebenu nadaljevala na vrh Stola (I-II). Prijeten greben in lepo vreme. V takem se pleza počasi, tako se dalj časa uživa. 1.6.2002: Greben Pelcev Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani... Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh. Greben se najprej vzpne na koto 2202, I-II (tu so se oči takoj prilepile na drzno ošiljen greben Pihavca), potem čaka nekaj izpostavljenih metrov prečenja po ozki polički (oprimki so kar rob grebena, ki je absolutno preozek za stopinjo)(sitno). Sestop naprej je bil skrotast in takoj je sledilo iskanje prave skale: Nizki vrh je le malo dvignjena večja skalna gmota na širokem grebenu (namig: na vrhu je možic). Ogledal sem si tudi prehod do sedla Vrh Osojnika: tako kot piše v literaturi, b.p. Z Zadnjega Pelca (južni vrh), 2315m, sva iskala nadaljevanje proti koti 2317m (severni vrh). Spustila sva se v škrbino (lepo in od daleč vidno okno), vendar od tam ni bilo kruha. Habjan predlaga malce spusta ob grapi in prečenje grape do pametnega prehoda (tole sva si v podrobnosti prebrala žal prepozno). Midva sva se spustila premalo in sva poskusila v steno takoj, ko se je dalo. Najprej je bila dobra dvojka in potem še krušljiva dvojka po žlebu do grebena. Zgoraj naju je pričakalo najbolj sitnih 5m na celem grebenu Pelcev: po gladki skali z ostrim grebenskim robom sva se spustila ritensko in okobal po trebuhu (takale stvar ni primerna za dedca). Sestop proti Srednjemu Pelcu gre po strmih travah. Cepin je bil nepogrešljiv. Na Visokem Pelcu so nama bile meglice 'naklonjene' in sva si ogledala stranski in hudo samoten V greben Skutnikov (vrh grebena je močno dvignjena kota 2360m), ki padajo do Vršaca. Sestop z vrha do škrbine je izgledal divje (strašno strmo, pol travnato in pol skrotasto). Skutnikom se bo potrebno drugače približati. Nadaljevanje do Pelca nad Klonicami postreže s težavo v obliki ostrega grebenskega stolpa. Lotila sva se ga kar direktno (obvoza najbrž ni). Sestop gre najprej malce desno od grebena in potem po grebenu do škrbine (vzpon na stolp: II in sestop: I-II). Sestop s Pelca nad Klonicami naj bi postregel s trojko navzgor (5m). Malce sva cvikala, saj se lani tam nisva upala spustiti (v obratni smeri). Povsem brez potrebe. Oprimki so fantastični (redkokdaj so taki), skala je čvrsta in tudi izpostavljenost ni taka, kot izgleda od zgoraj navzdol (torej z druge strani). Za dobro dve, mogoče II-III. Pod Škrbino za Gradom je še vse sneženo. Brez cepina tvegamo trd pristanek na kopnem delu melišča, ki preseka snežišče. Sneg je namreč presenetljivo trd/leden (pod zgornjo mehko plastjo). Naju je kar nekajkrat zabrisalo na tla in po prvem padcu sem bil primoran v 'obuvanje' rokavic, saj mi je zaustavljanje s cepinom po snegu (in kamenju v njem) s členkov pobralo malo kože. Krasen greben, škoda le, da sva imela preveč meglic. 30.5.2002: SV in Z greben Vrtače Deset dni nazaj sva neuspešno poskušala, kar nama je bilo namenjeno danes. Ob štirih popoldne sva v soncu začela na Ljubelju in se po potki vzpela na sedlo med Zelenjakom in Vrtačo, 1970- m. Od tu proti vrhu Vrtače se pne kar strm greben (SV greben). Midva sva se odločila, da bova z vzponom poskusila prav po grebenu (Klinar opisuje malce drugače: najprej 60m po Osrednji grapi in šele potem na greben, II). Za začetek je greben položen, vendar razbit, tako da je šlo bolje po levi, tik pod grebenom. Po grebenu sem nadaljeval do začetka strmega dela. (Marijana je šla preveč v levo in se je morala do grebena vzpenjati po grušču.) 'Steno' sva naskočila po zajedi (gredini) v desno. Sledilo je nadaljevanje v levo (nekakšen kamin, tehnično najtežji del vzpona, izpostavljeno) do bolj položnega sveta. Po skrotju (krajši predah od navpičnega sveta) sva nadaljevala nekoliko v levo do grebena. Tu se teren spet postavi močno pokonci, največja težava je krušljivost. Nad tem pragom je glavnih težav konec. Najin komentar je, da gre za kar napeto plezanje druge stopnje (II+). Do vrha je od tu možnih več poti. Midva sva šla nekoliko v desno čez rob in potem vsak po svoje. Marijana je šla po bolj podrtem svetu, jaz sem zlezel levo nazaj na greben in po kompaktni skali na predvrh. Nadaljevanje do glavnega vrha je povsem lahko (a zato spet krušljivo). Z Vrtače sva nadaljevala najprej po poti in nato sva sledila Z grebenu (markacije zavijejo levo). Za cilj sva imela ves Z greben (z vzponom na Grad, 2008m) do Sedla Vrtača (pri Svačici). Če bi le malce pretiraval, bi rekel, da je bil greben tako krušljiv, da se je pod nogami podiral. Prvi del (brezpotnega) grebena je tehnično lahek, potem je stvar malce težja (Klinar: I-II). Zadnji del sestopa do globoke škrbine sva se težavam umaknila v levo (podrto). Potem je šlo nekaj časa gor in dol, do večje gmote nad nama (kasneje se je izkazalo, da jo to Grad). Splezala sva desno navzgor skozi 'žlebiček' do roba in levo na vrh. Bilo je precej lažje, kot je izgledalo. (Vrh ni označen, a zato je z možicem opremljen naslednji vrh.) Nadaljevanje po grebenu je močno oteženo. Midva sva morala dvakrat obračati (enkrat kmalu na začetku in drugič pred škrbino, ker sva prehitro zavila nazaj navzgor na greben). Na koncu je bila najina smer taka, da sva se z vrha spustila na južno stran do zagruščene in široke poličke. Možici so naju vodoravno pripeljali do škrbine. Navzgor na vrh z možicem (pod 2000m) sva šla kar direktno (II), a je gotovo tudi lažja varianta. Spust navzdol do trav je bil lahek, zato pa posebno krušljiv. Nazaj do markacij sva se prebila po neoznačeni potki, ki gre po melišču J pod Z grebenom. Še pred temo sva bila pri avtu. 26.5.2002: Storžič (eno žrelo gor, drugo dol) Pri Domu pod Storžičem sva malce čakala na deževno luknjo. Ob treh sva jo dočakala in šibala sva po Žrelu (povsem kopno) navzgor. Ob štirih naju je na vrhu celo nalahno božalo sonce. Dol sva šla po Petem žrelu, da sva pogledala, če bova našla še kaj od opreme, ki je ostala v plazu. Snega je dovolj za lepo dričanje, le vsi skoki so kopni (nekaj je kar sitnih). Prav zadnji skok, ki te pripelje ven iz stene je pa strašen. Umaknila sva se mu desno ven iz grape. Malce nižje pod tem skokom sva našla eno palico (po Murphy-ju seveda ni bila par od prejšnje). Tu snega potem zmanjka. Do melišča naju je čakala še plitva grapca v levo in skok, ki sva ga obplezala po rušju. Dež se je na naju zlil tik pred avtom. Dedec je bil kriv: če ne bi tako dolgo in 'možato' zbiral korajžo za skok v sneg, ki ga potem seveda nisem izvedel (po pameti sem cviknil ;), bi bila spodaj Before the Rain (glasba je odlična, ne?). 25.5.2002: Zvoniki (Prisank) Gor sva šla z Vršiča po Grebenski poti. Malce sva raziskovala rumene markacije (tam nekje sva pozimi vlekla bližnjico po grapi na greben), a sva malo pod grebenom našla prestrme in mokre trave in sva obračala. Je že tako, da je neznana bližnjica najdaljša razdalja med dvema točkama. Na vrh Kraj sten sva prilezla po grebenu (s predvrha je kratek in zanimiv sestop do škrbine, II)(vrh Kraj sten je lažje dostopen s poti: malce pred Prednjim oknom zavijemo po pobočju navzgor, I). Z vrha sva po grebenu (nad oknom) nadaljevala do stika z markacijami (lepo in izpostavljeno, večjih težav ni). Na Prisanku naju je skozi meglice za hip tudi pogledalo sonce, potem se je spet zameglilo. Sestopila sva do škrbine pred Zvoniki (tam Jubilejna pot zavije na S stran grebena). S škrbine sva plezala naravnost navzgor po grebenu. Prvi težavi sva se umaknila v desno (krušljivo, najtežji del)(navzdol sva imela tu največ dela, nižje sva potem prepozno opazila, da je obvoz na drugi strani grebena precej lažji), potem se greben razširi. Do vrha je šlo po grebenu oziroma malce levo pod njim. Plezanje je bilo prijetno, II. Na vrhu sva bila presenečena nad 'skromnimi' težavami. Ko sva prejšnjič gledala Zvonike s Prisanka, je izgledalo divje. Zvoniki so trije, midva sva prilezla na zahodni vrh (med 2460-2470m). Srednji naj bi bil višji (2472m), a se nalašč iz megle ni videl. Poskusil sem po grebenu proti njemu (ozko in izpostavljeno), toda pred navpično nekajmetrsko zarezo sem se ustavil (gladko, izpostavljeno, strmo - nadaljevanje zareze na drugi strani roglja navzdol do škrbine se sploh ni videlo). Proti Vršiču sva sestopala po spodnji poti (po snežišču je še dovolj snega za prijetno vožnjo s čevlji). Na spodnjem koncu snega je posijalo sonce in obsvetilo mogočno glavo na J pobočju Prisanka (Turn, 2048m (ime sem našel pri Tumi in to seveda ni Turn, 2040m, na S pobočjih Prisanka)). Seveda naju je zvabila in sva nagliho prečila vzhodno proti njej. S sedla navzgor je shojena pot (malce bolj zahtevno je le tik pod vrhom), pravokotno prek sedla pa pelje markirana pot proti Zadnjemu oknu. Na vrhu Turna je krasen (iz zraka) razgled v Mlinarico. Lepa tura. 19.5.2002: Palec in Zelenjak Višje je bilo vse v sivih oblakih, tako da prav lepih obetov nisva imela. Zato se je pa razvila prijetna dirka do Zelenice. Spodaj sva začela ležerno, pri vmesni postaji žičnice sva že letela. Tam se pot zoži in navihano sem skočil v vodstvo, da ji nazorno pokažem, kako tempa ne bo mogla prav dolgo slediti. Počasi sem pospeševal, a se me je vztrajno držala. Pospeševal sem v ovinkih in večal hitrost v strmini, nič. Navita ženska mašina mi je vztrajno sledila. Pri zadnjem pospeševanju na zadnjem vzponu do zgornje postaje je gumb končno odpadel. V drugo ga bo potrebno malce obtežiti... Gosta megla in vztrajen dež sta naju v Suhem ruševju odvrnila od nepoznanega 'plezanja' na Vrtačo (SV greben). Tako sva si še enkrat ogledala vzpona na Palec in Zelenjak. Na Palec sva šla iz Žleba kar direktno po grebenu in se težavam (ki so zmerne, II) nisva umikala. Na vrhu Palca je kovinski križ, na katerem piše Zelenica. Dol sva šla po 'možicljasti' potki, ki sva jo zaradi megle kar lovila in malce tudi grešila. Vzpon na Zelenjak je bil v najinem spominu zapisan kot plezalni (težave I. stopnje). Tokrat je bila na najino začudenje (shojena) pot (možici) povsem lahka. Le dvakrat je potrebno tudi z rokami, a le zaradi ravnotežja (takoj sem popravil opis pristopa na Zelenjak). Na vrhu je lesen križ. 18.5.2002: Vrhovi v Krnovi senci Iz Lepene lepo do Krnskega jezera, kjer sta za grdo presenečenje poskrbela dva zagrizena ribiča. Malce sem težil, a sta me takoj zabila, da TNP nima z vodami nič. Nisva vedela za gotovo, če je to res, drugače bi se 'lomile kosti'. Svet okoli jezera je bil v soncu, nasprotno so se nad Krnom zbirale vedno temnejše meglice. Najini cilji so bili kot nalašč zbrani na sončnih vrhovih severno pod vladarjem (nama še neznani svet). Na Lemež, 2043m, sva prišla po 'desni' nemarkirani potki, ki proti vrhu izgine. Od tu sva šla malce po travah in čez grušč ter spet po travah do grebena (sedelce levo od Lemeža). Po JZ grebenu sva se prek Vogla, 1980m, spustila do sedla Čez potoče, 1848m. (Na grebenu je eno zelo sumljivo mesto, ki se bo enkrat podrlo. Tako kot odlom na sedelcu levo od Lemeža.) Grivo, 1999m, sva obšla po desni (cepin je priročen, saj je na S strani Krna še kar precej snega) in po 'grapi' (pot označuje star in ponošen okovan čevelj) navzgor. Na Skutnik, 2074m, sva prilezla s sedla med njim in Krnčico (težave I. stopnje). V vršni kupoli Skutnika sta vsekani dve votlini. V spodnji lahko občudujemo umetno okno. Nasploh je vsenaokoli polno ostankov medčloveških nesporazumov (rovi, granate, žice,...). S sedla med Krnčico in Skutnikom sva se spustila v smeri Lopatnika, 2012m. Navzgor do sedla in naprej na vrh gre brez težav (melišču sva se umaknila desno v trave). Na Krnčico, 2142m, sva poskusila po grebenu. Nobenih težav do vrha. Edina grebenska težavica naju je pričakala malce naprej po grebenu (umaknila sva se ji v levo, ni posebne sile) in nadaljevala naprej na Srednji vrh, 2134m. Navzdol s sedla (tam kjer gre greben dokončno navzgor proti Krnu) sva šla na približno malce vzhodno (večinoma navzdol) in je šlo do stika z markirano potjo večinoma po snegu. Okoli Krna je bilo vedno bolj temno (oblaki so naju ovili malo pred Krnčico), od jezera dol je bilo pa cel ljubi dan v soncu. 15.5.2002: Raduha Na Raduhi še nisva bila. Do izhodišča (Bukovnik) sva šla prek Jezerskega in Pavliča, nazaj sva se peljala v Solčavo in skozi Kamnik. Prek Avstrije je sicer kakšen km krajše, a zato vožnja vzame več časa. Do Koče na Grohatu in na sedlo Durce. Še nekaj časa sva sledila poti, potem sva jo po čistini med gostim rušjem mahnila na greben (greben sva dosegla pri veliki piramidi - možic). Proti Mali Raduhi (2029m) sva poskušala po grebenu in malce levo od njega po prehodih med rušjem, ampak je bilo rušje hudo trdovratno in se ni dalo prepričati, da se nama malce umakne. Na koncu se je izkazalo, da gre najlažje desno od grebena, kjer so pripravne poličke (drugače je na tej strani stena, ki pa ni ravno odsekana). Vrh Male Raduhe je kar težko določiti, saj so tam trije vrhovi skoraj enake višine. Prvi in tretji imata na vrhu nekakšen možic. Ampak najvišji je srednji (tako sva določila na oko), ki ni označen. Z Velike Raduhe (2062m) sva nadaljevala malo po grebenu in malo po potki do kote 2002 (tu se greben konča in markirana pot zavije levo in navzdol po pobočju). Skočila sva še na bližnjo koto 1975 (Mali Rt, spominska plošča). Do izhodišča sva se vrnila po zavarovani poti (na mestih je še zasnežena). Ne vem, zakaj nama je bil ta odsek precej nesimpatičen. Na Grohatu je pomlad še v polnem teku. 12.5.2002: Pod Tičarico in Brinova glava Opis brezpotne poti na Tičarico (pod Škrnatarico) je v Manj znanih poteh slovenskih gora. Brez večjih težav sva prišla na višino večje skalne glave (1850+ m). Tu v desno naju je pričakala izpostavljena široka gredina. Pogled nanjo nama je vzel sapo. Res je polica široka, vendar je nagnjena navzdol, potka ki gre po njej je ozka (in na najožjih delih je bilo še zapadno kamenje). Tudi nič pametnega ni za prijeti. Ni nama težko priznati, da so se nama ob prečenju tresla kolena. Na drugi strani (čez rob) je bil vrh Tičarice videti prav blizu. Žal je začelo deževati in midva nisva hotela sestopati po mokrih in strmih travah in sva takoj obrnila. Izpostavljeno gredino sva nazaj grede prehodila z lahkoto in brez težav. Prav neverjetno, kakšna je bila razlika v težavnosti. Ni nama jasno ali je nazaj res toliko lažje ali je vsa stvar v glavi. Dol grede sva pri križišču pred grapo Rdečega potoka obrnila navzgor in se kljub rosenju povzpela do izrednega razgledišča na vrhu Brinove glave (1571m). Na vrhu se je potem vreme odločilo in iz pršenja se je počasi razvil lep naliv. 11.5.2002: Zadnji Dolek in Križ Nameraval sem smučati z Dolkove špice v Zadnji Dolek (svet med Dolkovo špico in Škrlatico). Prišla sva v Zadnji Dolek (nekako do 2350+ m) in tu naju je ustavilo strmo pobočje zelo mokrega in globokega snega. Palica je šla z obročkom vred za slab meter v globino. Obrnila sva. Prismučal sem do prečne poti pod Dolkovo špico (J od Kuclja). Od bivaka sva skočila na Križ. Malce je začelo deževati, na grebenu se je pa ulilo. Pritrmarila sva do vrha. Smučati se lahko začne tik pod vršnimi skalami, neha se nekje na 1700m. Spotoma sem pobral palico (ki mi jo je kloža vzela pred dvema tednoma, nekje tam blizu se skriva še ena). Na strmem gozdnem delu (tik ob markirani poti) pod Dolkovo glavo sem gor grede opazil RedBullovo piksno (če bi imela krila, bi svinjala kje drugje). Za test sem jo iz navihanosti položil prav lepo na sredo potke. Tako je namreč nihče ne more zgrešiti, sem si mislil in sem se tudi pošteno zmotil. Nad rdečim bikom sva srečala 9 (devet) gornikov (gotovo jih je bilo še več, ampak midva sva imela daljši ovinek do Dolka) in v dolino sva se vračala zadnja. Piksna je počakala na naju. Pri bivaku sem ravno tako namočil lakmusov papir. Prazno rdeče-belo vrečko Metroja (najdeno v okolici) sem obtežil s kamnom slabih 10m SZ od bivaka. Pustim se presenetiti ;) 8.5.2002: Iskanje opreme pod Storžičem Dobila sva pismo (hvala), da imajo v Domu pod Storžičem najdene smuči. Res sva tam dobila Marijanine smuči (hvala GRS-jevcem, da so jih prinesli dol). Dodatno sva (prav nič nisva prosila) dobila še zvrhan koš upravičenih in neupravičenih očitkov oskrbnice, ki si je za konec pela hvalo, ker smuči ni vrgla proč?! Skočila sva na kopno melišče pod S steno Storžiča. Na melišču (pod skokom, ki pelje v Peto žrelo) sva našla cepin in odlomljen del čelade. Splezala sva čez skok, od tam navzgor pa je še vse pod snegom. Tu sva še pred steno ob rušju našla eno palico. Vstopila sva tudi v samo grapo, povzpel sem se do slabe polovice, a ni nobenega sluha o opremi (snega je precej in prav nič od opreme ni kukalo ven). Naprej nisem silil, ker se je bližala noč. 5.5.2002: Grintovec čez Dolge stene Od Suhadolnika do Malih vratc je šlo hitro, saj je snega manj kot nič. Na začetku Dolgih sten naju je objela megla, a si je kmalu premislila in spremljalo naju je sonce. Vrh Grintovca je bil vseskozi odet v večjo, sivo kapo. Pri vstopu v težji del sva se bolj držala grebena, zato sva imela opravka z dvojko (Dolge stene so plezalna smer I. težavnostne stopnje). Tik pred izstopom na Streho Grintovca sva morala malce več tudi gaziti. Na Streho sva se potegnila čez manjšo opast. Malo pod vrhom je začelo snežiti in na vrhu sva že imela snežni metež z močnim vetrom. V planu sva imela sestop v Dolce, a sva si glede na obupne razmere premislila. Še pred koncem Strehe je spet posijalo sonce. Tik pred nevihto sva sestopila k Suhadolniku. 2.5.2002: Ovčji vrh in na pobočjih Stola Z avtom v Medvedji dol (Avstrija). Parkirišče je na višini 1100+ m, zapornica nekaj višje. Pot proti Celovški koči je obupna (cesta) in na 1500m sva nad njo obupala in jo naravnost po travniku urezala navzgor. Brez problema sva prišla na Ovčji vrh (Kozjak, 2000+ m). Na vrhu je z nama pometal vihar in sva takoj obrnila. Pogled proti Stolu je bil vseskozi odličen. Severna pobočja Stola so vse kaj drugega kot njegovo južno in blago lice. Ogledala sva si, da se za nagrado vzpneva po grapi, ki pada s Celovške škrbine (Celovška špica - Jelenčki), dol potem po grapi, ki pada s Stolove škrbine (Krkotnik - Stol). Obe grapi sta bili lepo zasneženi. Blizu Vrat, 1712m, je Marijano premamila zasnežena grapa, ki pelje z juga direktno na Svačico. Po snegu je šlo b.p. (40- °), za razvedrilo je Marijana potegnila levo iz grape in po skalah na greben, a sva morala zabremzati in sestopiti nazaj v grapo (sitno). Do vrha Svačice je čakalo še nekaj lažjega in kratkega plezanja (I, morda kje tudi malce več). Dalje je šlo naporno do V kožnah in navzgor po vzhodnem snežišču do Stolove škrbine. Na škrbini so bili ostanki opasti, tako da je bil sestop v grapo na drugi strani kar strm. Dol je šlo po južnem snegu kar hitro. Sneg naju je vodil prav do markirane poti (1400+ m). 1.5.2002: Kredarica iz Krme Na Kredarici sem veselo gledal proti Triglavu, a je Marijana vztrajno mislila povsem drugače. Na koncu je prevagal 'ornk' veter, ki je vlekel čez vršni greben Triglava. Pomagal je tudi gornik, ki se je vzpenjal proti Triglavu: napredoval je silno počasi in sneg se je dobro plazil pod njim. In še neke govorice okoli koče se šle neovirano v Marijanina ušesa. Skale na te finte na pademo, na koncu seveda odločijo ta nežne... Smučanje je šlo zgoraj fino in sem zarezal kar nekaj lepih podpisov. A kmalu je povsem mokro in razrito smučišče 'švoh' medij. Pod Vrhom Snežne konte sem prečil desno in se spustil čez Kurico do Pastirske koče (edini zasnežen prehod). Smučanje je tu slabo. Da je bila čaša polna, sem nad Pastirsko kočo močno nalomil tudi desno smučko (malce zadaj za peto okovja). Taka smučka ne nudi absolutno nobene opore, ko te samo za malenkost vrže nazaj. Zato sem imel pa zabavo, več sem bil na riti kot na smučki. Smučanje s tako smučko je anti-telemark, saj gre noga pod kolenom naprej in ne nazaj... 30.4.2002: Stol Zvečer sva odrinila od Valvasorja (do sem z avtom). Ko pot privede v dolino Med Stoli, sva namesto gaženja po mokrem snegu izbrala zahodni greben. Melišče, ki čaka pred grebenom, je močno podrto in je pričakalo nekaj težkih besed in še več sopenja. Po grebenu je šlo do vrha lepo. 28.4.2002: Križ Novi sneg kljub pozni uri ni bil južen. Strnjena snežna odeja je od okoli 1600 m navzgor. Ambient v dolini, ki pada iz Stenarskih vratc, je povsem zimski (nekaj snega je sem tudi napihanega, zato se na mestih udira). V položni dolinici pod vršno steno Križa se je šele videlo (tu ni nič napihanega), koliko snega je v soboto res padlo: 15-20 cm. Problemi so se začeli, ko dolinica preči naprej proti robu Kriške stene, 2289 m. Gaženje po ravnem ni noben hec in sva poskusila kar direktno navzgor proti Bovškim vraticam. A sva po desetih metrih odnehala, saj je tu veter odložil ogromno snega (mehka kloža, udirati se je začelo do riti). Kmalu potem, ko sva obrnila in diagonalno sestopala teh nekaj metrov, se je pokazalo, da je tule prava mišnica. Utrgal se je kložast plaz (do ravnice - deset metrov), ki mi je ukradel smučarske palice. V primeru, da bi z Bovških vratic direktno navzdol kdo smučal, bi se sprožil zelo velik kložast plaz. Nevarnost kložastega plazu je na tem mestu trenutno ogromna!! Takrat sta proti nama smučala dva gornika. Usmerila sva ju stran od direktarice. Izvedela sva, da je na grebenu tak veter, da nista zlezla do vrha. Tako sva tudi midva obrnila in z Marijaninimi palicami sem odsmučal navzdol (Marijana še vedno ne smuča). Smuka je bila zelo v redu in vse na meni je bilo večji del bolj belo kot ne :) 26.4.2002: Povnova dolina (Kokrska Kočna) V petek bo lepo in plan je bil, da grem iz Suhadolnika po pastirski poti proti Kokrski Kočni. Potem s smučmi dol po Povnovi dolini (IV) in naprej na Jezersko. (Vzpon bo tako lažji in krajši. Dvakrat sva že s smučmi poskusila po Povnovi navzogr, a še notri nisva prišla.) Drejc je prijazno povedal, da je že splazilo in da je do pod Malega kupa v Povnovi vse zasneženo. (Hvala!) Sam sem začel od Suhadolnika. No skoraj, okoli mene je letal Suhadolnikov pes. Skupaj sva prišla do odcepa od markirane poti, kjer neoznačena pastirska pot (direktno na Dolce) zavije levo. Pes bi šel kar za mano. Odločno sem ga odgnal nazaj, a se je kmalu spet prikazal. Nobena finta (niti grožnje, niti kamen) ni pomagala. Ko je proti mojim pričakovanjem (in tudi potuhnjeno, naskrivaj in malce za mano), prišel čez strm in krušljiv prehod (najtežji del vzpona) na Spodnje Dolce sva skupaj nadaljevala. Tale pes mora biti prave gorske pasme. Malo pod Srednjimi Dolci se je začela strnjena snežna odeja. Sneg je bil že zjutraj ojužen. Iz Dolcev sem se na zgornje snežišče (nad bivakom) dvignil po prvem žlebu (eden pred markiranim prehodom), ki je lepo zasnežen. Tudi žleb, ki pripelje na greben med Križem in Kokrsko Kočno je zalit. (Z grebena bi se dalo brez večjih težav (mogoče do III-) smučati po smeri pristopa, to je bila med vzponom moja rezervna različica). Pes je vse zmogel brez težav (res pa, da se derez in cepina ne potrebuje). Ob pol enajstih sva bila na grebenu (malo nad škrbino - vstop v Povnovo dolino, 2441m). Jasno, da je pes moral nazaj dol (pa se ni dal odgnati). Upam, da me je na koncu le zastopil. Za mano vsekakor ni šel. Saj, najbrž bi šel, a ni upal. Začetni del (10+ m) je bil namreč hudo strm in je visel v levo stran. Ves ožji del je bil dobro zalit in lepo smučljiv (nobenih jarkov). V Povnovi se težave s snegom začnejo pod Malim kupom. Prehode sem iskal na desni strani in mi je šlo kar dobro, dokler nisem prišel do nekaj metrov kopnega prehoda. Strm ni bil (prej položen), zato pa siten v pancerjih (in nobenih pametnih oprimkov). Ko sem dol zmetal smuči in palice, sem se po žlebičku zbasal (prerital) navzdol (kar sitno je bilo). Malo nižje je še ena kopna zapora (lahka in le dober meter). Po gnilcu in mehki plazovini sem nato prismučal do konca doline. Sledila je naporna in dolga peš prečnica v levo (ven iz Povnove doline) ter spet na smučeh po snežišču (ogromna plazovina) do konca melišča (1200-1300m). Vseskozi je bilo nad mano modro nebo, iz smeri Kalškega Grebena pa so se bližali oblaki. Ujeli in s kapljicami pozdravili so me tik pred Jezerskim. 21.4.2002: Proti Kalu 'Full of hope and courage we set forth one misty morning.' No jutro ravno ni bilo, tudi kazalo je že, da se v gorah jasni. Torej sva upala, da bova prilezla na vrh Kala. Ker je Komna v megli zelo pripravna za skrivalnice, sva imela samozavest v nahrbtniku (beri kompas). Sneg na poti iz Savice se začne, ko se pot proti Domu na Komni položi (= konec okljukov). Od doma naprej sva gazila po mokrem snegu (20cm) do Planine Na kraju. Na križišču markiranih poti pri Koči pod Bogatinom nama je volja že precej pošla in sva ob preoblačenju iskala motive za nadaljevanje. Spodaj nama je še sijalo sonce, na Komni je bilo že vse oblačno, vlažno in kar mrzlo. Malce je začelo rositi in močneje pihati, kljub temu sem trmasto zagazil proti Poljanici, a se je po nekaj metrih močno ulilo (bolj dež kot sneg). Pravzaprav je nekdo nad nama izpraznil škaf. V isti sekundi sva obrnila in začela s sestopom. Ko sva že mislila, da bolj ne more liti, nama je nekdo od zgoraj učinkovito dokazal nasprotno. S čistilno akcijo sva začela takoj, ko sva prišla do strmine (na poti Komna - Savica). Hodila sva naravnost navzdol (uhojene bližnjice) in spotoma pobirala inventar, ki tja ne sodi. Ogromno praznih in polnih (žal le voda) plastenk, ostali ovitki pijač in nekaj malega embalaže za hrano. Do tal sva nabrala za ta veliko MASSovo vrečko smeti. V srednjem in spodnjem delu poti je bilo smeti zelo malo. Marijana je postavila (in do tal tudi uspešno obranila) hipotezo, da je bolj na vrhu strmine ravno pravšnji čas za malico in osvežilne pijače. Zato je tam tudi glavnina smeti. Nisem hotel zaostajati in v spodnjem delu sem postavil dodatek k teoriji, da bo spodaj spet nekaj smeti od naključnih 'turistov in obiskovalcev parkirišča pod Savico' (saj se itak pridejo le pripeljat do gostišča), ki jih po nesreči zanese malce navzgor. Res sva v zadnjem okljuku 'našla' ostanke od lizike (in za las potrdila dodatno podhipotezo). Skočila sva še pogledat slap. Poln je vode. 20.4.2002: Obir Z avtom sva se zapeljala prav do Eisenkappler Hutte, 1553m (ceste pozimi ne plužijo). Snega je na tej višini do vrha čevljev, markirana pot proti vrhu je zelo dobro shojena. En, dva, tri sva bila brez težav (lahko in položno) na vrhu Obirja (Ojstrc, 2139m), kjer je precej neokusno nastlano: dva križa (eden zelo velik), večja in glomazna ploščad in na njej (stara?) meteorološka postaja, dve spominski plošči, skrinja in vpisna knjiga,... No, saj če ne bi bilo nastlano, sploh ne bi vedela, da sva na vrhu. Megla je bila za rezat. 14.4.2002: Storžič Greva z juga: Mače pri Preddvoru. Snega na tej strani je zelo malo (v Julijcih ga je zapadlo veliko več). Začne se šele od Bašeljskega prevala navzgor. Še največ ga je prav na sami potki. Do vrha gre brez posebnih težav. 13.4.2002: Viševnik Tole je sneg! Ne ni, tole ni sneg, tole je voda! Je sneg! Ni sneg! Je sneg!... Približno tako je bilo stanje na terenu od Rudnega polja navzgor, torej namočeno na kubik. Proti vrhu je bilo nekoliko bolje. Snega je kar nekaj padlo, a občutek je, kot da hodiš po jezeru, ki ima na vrhu sneg. Tako, za okras. V takem se zelo obnesejo nepremočljivi čevlji. In res si vesel, da jih imaš. Midva nisva bila nič vesela, malo pred vrhom so spustili. Spodaj sem ugotavljal, da je v čevlju še več vode kot na tleh. Zato pa je bilo na nebu toliko več sonca. 7.4.2002: Jalovčev ozebnik Jalovčev ozebnik je bil proti pričakovanju zelo lepa pesem. Razmere za smučanje (malo pred tretjo popoldne: ko sem kasneje v izteku ozebnika pogledal navzgor, je bil po celotni dolžini v soncu) so odlične. Resda je trdo (malce bolj, kot se (ne) zdi med vzponom), v vstopu in izstopu celo malce ledeno, a je zato teren gladek in skoraj prav nič razbit. En sam užitek. (Pogoj za ta užitek so seveda ostri robniki in izkušnje.) Tudi nižje je smučanje zelo dobro. Ne morem se hvaliti, da sem prismučal v Tamar. Skoraj nemoteno (malce redkega drevja) se prismuča do tam, kjer pot zavije v redek gozd. Sledi kratka peš etapa do mesta, kjer pot zavije v 'pravi' gozd. Potem se da ob vmesnih hojah po travi in pesku prismučati skoraj do koče. Na vrhu Jalovčevega ozebnika sva si ogledovala tudi strmo pobočje Velikega Ozebnika (V). Precej kopno deluje. Do 'dolinice' proti vrhu sta dva 'možna' in ozka snežna prehoda, desni (ob skalah) je izgledal bolj obetavno. Moral sem pogledat. Ko sva prehod poskusila od blizu je bilo slabše: ozko, strmo (+grbina) in trdo. Obrnila sva, za nadomestek sem zavil v kratko in ozko grapco na desni strani pobočja (levo od rame). 6.4.2002: Proti Kanjavcu S planine Blato sva šla pogledat, kakšen je pristop na Kanjavec prek planine v Lazu. Novega snega je zapadlo 5+cm. Sneg s smrek se je lepo, vztrajno in z veseljem posipal za moj vrat. Ko sva prišla do Lazoviškega prevala (do sem se kar vleče in očistil sem malo morje smrek), sva zakoračila v oblake. Megla se je višje še stopnjevala. Pogled v dolino za Debelim vrhom je bil hudo kopen, torej bi bila edina varianta smučanja: s Kanjavca po Velski dolini in preko Bohinjskih vratc v Krmo (Marijana bi sestopila v smeri vzpona). Vreme se je še poslabšalo (sneženje), duh je bil sicer še voljan, telo pa... Obrnila sva na slabih 2100m, moje smuči so imele prav prijeten in dolg sprehod gor-dol. Lastnik sem bil povsem drugega mnenja. 1.4.2002: Čez Plazje na Mangart Do vrha Plazja nič posebnega. Proti Mangartu izgleda za silo sneženo, seveda se ne obotavljam, saj sem spodaj odločil, da grem na vrh s smučmi in dol po Italijanski (III+, še nisem smučal). Na višini Rateškega Malega Mangarta srečava tri gornike, ki se vračajo z vrha (gor in dol po Italijanski). Dobim hudo pesimistične izjave glede mojega smučanja. Spodaj sem razmišljal, da bi šel gor po Zimski smeri, a od blizu izgleda malo snega in še ledeno je vse skupaj. Tako bom šel kar lepo po Italijanski (Marijana me zaradi žuljev čaka na 2300- m). Prečnica je mestoma trda kot beton, na vzhodnem delu vršnega pobočja pa je že precej ojuženo. Vmes tudi zmanjka snega, tako da vijugam navzgor kot plot okoli pijanca in neuspešno iščem snežne prehode. Močno izmučen se privlečem do križa. Z vrha se poženem ob treh. Zgoraj je čisti gnilec. Kmalu snamem smuči in malce prečim kopno pobočje (edino snemanje smuči, precej precej krajše kot je izgledalo gor grede). Takoj na prvi snežni odeji skočim na smuči, srečno najdem (ozek) prehod na spodnje snežišče in začnem s prečenjem (najtežji del spusta, saj je precej izpostavljeno - letiš do dna). Vmes je tudi hudo trdo, a tega z britvicami (= robniki) ne občutim tako močno kot pri vzponu z derezami in cepinom (gor grede me je tu kar malce zvijalo). Še najbolj sitna je jeklenica, ki teče čez preozek in trd prehod. Malce štamfam (tudi po skali) in se izogibam jeklenici (ostri robniki primejo na trdem snegu, tudi na skali, na jeklenici pa absolutno ne in zdrsijo). Nekoliko nižje je še en tak prehod z jeklenico, a se mu izognem tako, da na koncu prečnice takoj zasmučam povsem v levo in po grapi do križišča (Italijanska, Slovenska). Nižje do Mangartske ceste je smuka odlična, še boljša kot to! Plazje je ob štirih zelo trdo. Robniki lepo pojejo. Nekje na polovici se šele omehča, prismučam do konca snežišča in prehitro pospravim smuči. Lahko bi nadaljeval še 100m (tam pot dokončno zavije v gozd). 31.3.2002: Mlinarica - Turn pod Razorjem Pot sva našla b.p., čeprav tu še nisva hodila in sva naštudirala le zemljevid. Izgledalo je zelo slabo za smučanje. Hudo visoko sva hodila, da sva prišla na sneg. Nad odcepom (Mlinarica, Jubilejna, Razor) sva skočila v dereze in cepin, saj se teren postrmi in potrdi (senca). Med vzponom sva ugibala (in najbrž uganila), kje poteka smučarska smer z Razorja proti Mlinarici (naj počaka na drugič). Prilezla sva pod markanten stolp (najbrž je ta na pogled težko pristopen vrh Turn pod Razorjem?). Nadaljevala sva levo od stolpa na greben (star mejni kamen iz leta 1920, I stoji za Italijo, za kaj stoji na drugi strani D?) in potem levo do neimenovanega vrha (2388m, podrt mejni kamen). Zadnjih 10+ m je bilo kopno. V grebenu, malo nad sedlom, je majhno okno, pravzaprav grebenski obok. S smučanjem sem začel ob treh (malo pod 2388m). Sneg je bil zgoraj nad grapo super (III-), v grapi nad Mlinarico še boljši. Le tam kjer ni bilo še nič sonca je bilo zelo trdo. Nižje v Mlinarici je bil sneg mestoma preveč ojužen. Kar dobro sem izbiral smer smučanja in nižje s pomočjo akrobacij med ozkimi prehodi poflikal do 1550. Ko sem se vzpenjal, nisem računal, da bom na smučeh prišel tako nizko. Peš sestop bi bil kratek 40min, a sva v gozdu falila nek odcep (v listju se ti to hitro primeri, še posebno, če že malce spiš). Po grapi, ki seka pot, sva se za kazen malce natelovadila in razgledala. 30.3.2002: Prestreljenik z Nevejskega sedla Letos sva že šla na Prestreljenik in ga tudi odsmučala z vrha, čeprav je bil podatek o snežni odeji na Kaninu 20cm. Tokrat je podatek: 50cm... S sedla sva štartala peš (ostali se večinoma dajo dvigniti), proti Prevali je bila tako že skoraj gneča. Malokrat so gorniki, ki jih srečujeva, na isti hitrosti kot midva, tokrat naju je proti Prevali zasledovala smučarka, proti Sedlu pod Prestreljenikom pa tekač na smučeh!? Ni mu spodrsavalo! Gaz na Prestreljenik je potekala tik ob grebenu, ki se vzpenja s Sedla. Srečala sva nekaj sestopajočih, ki so očitno imeli težave (mestoma je bilo trdo, da cepin ni šel kaj prida notri). Nek Avstrijec se je hudo lovil brez derez in cepina. Precej lažja je smer po nekakšni 'dolinici' na vzhodnem pobočju. Ne vem, zakaj ni bilo tam nič sestopajočega prometa. Smuči sem nataknil na vrhu in zapeljal navzdol. Takoj sem prečil proti 'dolinici' (SV), saj so bili po smeri pristopa kopni skoki. Malce siten (trdo in ozko) je bil prehod na prečko. Po 'dolinici' navzdol je šlo prelahko, tako da sem kmalu zavil desno, kjer se je obetalo nekaj večjih težav. Razbit teren (stopinje), trdo (senca) in ozko. Z ostrimi robniki je kar šlo. Nižje je dobra pomladna smuka. Po ravnem pred žičnicami sem pogrešal mažo, za dobro izravnavo sem si potem izprosil kratek 'lift s talarji'. 23.3.2002: Luknja Oblačno, hudo oblačno, temno in sivo. In še snega je malo, samo snežni jeziki. Tudi veter. Vse to bi šlo brez problema. Z veseljem in uživanjem celo. A je manjkala pot: Ni bilo pravega cilja. Ni bilo motiva in nič naju ni gnalo. Menda ti da ta rdeč bik krila, a ne vem, če ni to doping. Sovatna (Stenar) je že vsa uboga in ima precej kopnih prekinitev. Tudi snežni jezik je spodaj hudo ozek. Proti Pragu ni kaj prida. Sva mislila poskusiti. Zdaj ne bo nič iz tega. Še zadnji motiv nama je konta pod Gamsovcem in naprej proti Pihavcu, a naju smučar z obljubo trave v tej smeri potolče. Noben faktor ne pomaga, tako se še naprej s polžjo hitrostjo vlečeva proti Luknji. To je najin lakmus: če je hitrost polžja, potem se najino razpoloženje vleče celo pod prahom. Prav nobena stvar nama ne dvigne duha. Nasploh mi po Plazu manjka nekaj motiva, manjka mi poti. Manjka mi duha, ko so razmere obupne. Nimam več občutka, da bi lahko premikal gore. Točno vem, kaj bi naredil v nasprotnem. Na Luknji bi brez razmišljanja nadaljeval proti Gamsovcu/Pihavcu. Res, da je spodaj v tej smeri trava. Ampak za prvim vzponom najbrž čaka primeren snežni jezik. Tudi žleb iz konte proti Pihavcu je zagotovo snežen. Tako le obrneva. Smučanje ni nič posebnega. Premrzlo za veselec, se pa vidi, da je bil na obisku med tednom. Zgoraj je snega dovolj. Nižje moram izbirati prehode, še nižje uporabljam tudi nekaj akrobacije. Spodaj smučam na levi strani, na desni je pretrda plazovina, ustavim se na 1200- m. Naprej ne gre. V nedeljo sva na Vršiču opazovala gornike v Butinarjevi, potem sva šla do izhodišča za Mlinarico. Končala sva na Joštu nad Kranjem. Cel teden je bil sonce, za vikend pa... 17.3.2002: Begunjščica Z Ljubelja snežna odeja ne izgleda prav nič vzpodbudno. Višje ko sva se vzpenjala, boljše je bilo. Gor sva šla po precej obleganemu Šentanskemu plazu. M sem z vrha (-20m) smučal po Osrednji grapi, M je sestopila v smeri pristopa. Povsem zgoraj je bil sneg ob 13:00 gnil, a v ožjem delu grape je bilo še vedno trdo kot beton. Nižje in vse do smučišča je bil sneg za uživaško smučanje ravno pravšnji (veselec). Po smučišču je šlo z dobro izbiro prehodov med kopnimi deli (z eno nekajmetrsko nošnjo smuči) do sredine spodnjega smučišča. Prijetno sem bil presenečen nad dobrimi razmerami. 16.3.2002: Velika in Mala Mojstrovka Gaz po plazu tokrat ni bila bob steza. Zdaj si neupravičeno domišljam, da je moje jamranje iz prejšnjega tedna zaleglo. Smučar od m&m sem šel na Veliko, simulantka me je pa spremljala s ta Male. Z vrha sem smučal direktno proti Mali Mojstrovki. Tisti, ki stvari poznate od blizu: prejšnji teden sem z vrha začel po grebenu v smeri Male Mojstrovke in sem moral zaradi skal pri vrhu malo 'štamfati', tokrat sem sledil dvema predhodnikoma direktno navzdol po pobočju. Snega je v tej varianti (20 višinskih metrov nižje se pridruži osnovni/prejšnji smeri) dovolj, vendar je za razred bolj izpostavljeno in strmo! Malo Mojstrovko je od prejšnjega vikenda hudo pobralo. Smučati se da le po dolinici med Mojstrovkoma. Pešačenju po kopnem grebenu sem se izognil tako, da sem zasmučal v Pripravniško grapo (III+). Nekaj smučin je že bilo potegnjenih. Podpisal sem se še sam. V sami grapi trenutno čakajo trije ozki prehodi, drugače se da prav lepo zavijati. Zgornji prehod se da bočno oddrsati, srednjega in kratkega 'poštamfati' malo po skalah, za ta spodnjega pa rabimo krajše smuči ali desko. Širina spodnjega prehoda (ki pripelje na snežišče pod grapo) je bila precej krajša od mojih dolgih smuči (205 cm). 13.3.2002: Stol Cesta do Valvasorja je kopna. Petnajst čez štiri sva 'že' odrinila navzgor. Z vrha sva sestopala ob sončnem zahodu in bila pri avtu tik pred temo. V dolinici med Stoloma je še sneg (nekaj 'špur' smučarjev), naprej sva sestopala po snežnem jeziku (desno od markacij) in se nekoliko nižje priključila markirani poti. 10.3.2002: Velika Mojstrovka Rana ura je zlata ura. Kje pa! Tudi pri 'pomladnem' smučanju to včasih ne velja. Zjutraj so boljše razmere za smučanje, a zato včasih kar neznosna gneča. V nedeljo sva šla na Mojstrovko. Jaz sem vzel tudi smuči. Snega je bilo veliko. Sem bil kar močno presenečen, nisem ga pričakoval toliko. Malo pred 13:00 sva štartala z Vršiča (spet ta zadna). Ta glavna eskadrila se je ravno vrnila s smučanja. Sneg je bil od tal do vrha ojužen (pravzaprav je bil gnilec), le v senci je bil trd. Zanimivo je dejstvo (za vzpenjajočega hudo sitno in naporno), da sestopajoči gorniki tako radi rijejo po mukotrpno narejeni gazi. Še več, v nedeljo so se točno v gazi spuščali po riti in jo uničili do gladke bob steze (vse to je veljalo za večji del plazu vse do Grebenca). Malo pred sedlom med Mojstrovkama, 2300 m, sva se odločila za Veliko Mojstrovko. Gaz je bila potegnjena, nekaj jih je tudi smučalo v smeri pristopa: z vrha Velike Mojstrovke proti sedlu (III). Točno to stvar sem tudi sam ponovil. Povsem pod vrhom sem le malce poštamfal (premalo snega) in potem je bilo super: sonce tu snega še ni načelo. Nižje sem izbiral gnilec (sončno pobočje), saj je v senci (povsem v dolinici med Mojstrovkama) kraljevala kloža. Smučarija je bila v redu, saj smuči niso skoraj nič potonile. Nekoliko je treba paziti na skale, ki le malce kukajo iz snega (ni jih veliko, nekaj pa), saj ti v nasprotnem grozi padec. Plaz je bil že v senci in sneg je pomrznil in držal smučarja (15:00). Tudi tu me je čakala dobra smuka povsem do ceste (potrebno je smučati s čim krajšimi zavoji, drugače te sledi gornikov/smučarjev preveč premečejo). 9.3.2002: Viševnik Včeraj je test 'Marijaninega kraka' pokazal, da bo vendarle za začetek treba na ta kratko turo. Viševnik se je spet ponujal sam od sebe. Že tretji teden zapored. Upam, da se me ne bo naveličal. Z Rudnega polja sva začela od 14-tih in je bilo še vedno vse črno ljudi - veliko jih je sestopalo, gor sva šla pa ta zadna. Tudi nekaj smučarjev je dilcalo, a so imeli kar premalo snega. Na vrhu sva bila ravno za koncert večglasnega petja, ki tja res ni sodilo (še posluha jim je zmanjkalo po napornem vzponu). Ravno zaradi tega ne marava gneče, če bi vedela, bi štartala še kasneje. Veliko gornikov in še več ne-gornikov je bilo v soboto na Viševniku. Že gor grede sva med žičnico in Zlatimi vodami povsem ob gazi opazila dve veliki, pisani polivinilasti vreči. Ko sva se vračala, sta bili še vedno tam, pa je kar nekaj ljudi sestopilo med tem časom. Vsaki gori vedno vrneva uslugo: pri sestopu jo očistiva. Zahvala pač. 8.3.2002: Kriška gora Danes proti večeru sva malce testirala Marijanino nogo. Ni prišla povsem do vrha, je zmanjkovalo dneva. 3.3.2002: Viševnik Spodnji del Viševnika je bolj čofta, saj je dopoldne padal dež. Popoldne je vse od Rudnega polja navzgor močno snežilo. Sprva tudi z grmenjem (malokrat grmi pozimi in med sneženjem). V povsem drugačen gvant se je Viševnik odel to nedeljo. Vseeno je bilo prijetno. Na vrhu sem še v isti sekundi pristopa obrnil navzdol. 24.2.2002: Viševnik Viševnik je lep. Posebno pozimi, ko si nadane deviški bel gvant. Zato je tako množično obiskan. Spet sem šel sam. Marijana je čakala spodaj. 'Prešvical' in nadihal sem se, da je bilo veselje. Kako lepo je na čisti beli gori, s soncem v očeh na zadihanem obrazu. Z užitkom sem pritekel navzdol. Srečen. 23.2.2002: Kriška gora Kratka in zelo prijetna stvarca med Kranjem in Tržičem. Vsako leto večkrat skočiva na Kriško goro, pravzaprav do Koče na Kriški gori, 1471m. Izhodišče nama je parkirišče, 800- m (z avtom se da pripeljati do vasi Gozd, ki je še sto metrov višje, od koder poteka druga markirana pot). Od parkirišča se precej 'naravnost vije' zelo strma gozdna pot, zato nama je tudi všeč: strašno hitro premagaš teh 700 metrov višine. Na Kriški gori večkrat preverjava svojo kondicijsko pripravljenost. Prav pripravna je v ta namen... V soboto sem šel sam, Marijana ima bolečo nogo. Cel teden sem počival, nisem mignil z mezincem. Za znoret. Toliko sem navajen migati, da sem moral nekam šibat. Bolelo me ni nič, le nekaj problemov z ravnotežjem. Kot da nimam povsem 100% nadzora nad gibanjem. Precej sem teral navzgor in previdno pritekel navzdol. Na in ob poti je precej snega. Bilo je sončno, povsem sem se predihal. Strašno prijetno. 16.2.2002: Storžič (Peto žrelo) - Klinični center Moči narave so naju povsem nebogljena zagnale na tanko črto med smrtjo in življenjem. Na koncu črte so se odločile za življenje. Dano nama je bilo, da sva plaz preživela. In to kakšen plaz... Zjutraj je snežilo. Malo sva cincala, kam bi šla. Lavinska napoved je za K-S Alpe razglasila I. stopnjo (najmanjšo) nevarnosti plazov. Le, če bi zapadlo 20cm in več novega snega, bi se dvignila za eno stopnjo. V Julijcih je bila razglašena II. stopnja (v primeru 20cm torej III.). Odločila sva se za krajšo varianto v K-S Alpe, Storžič iz tržiške smeri. Namenila sva se smučat Peto žrelo. Parkirišče pod zapornico je bilo skoraj prazno. Snega na cesti dovolj za smučanje (prijetno sankanje?). In vse skupaj je bilo shojeno, na melišču/snežišču pod S steno Storžiča sva zavila proti Petemu žrelu. Tu so šle stopinje le navzdol (sestopi alpinistov) in sva morala gaziti. Skok (tokrat okoli 5m) z melišča v smeri Petega žrela sva obplezala po rušju na desni strani. Po Petem žrelu navzgor sva gazila bp. Novega snega je bilo manj kot 10cm. Kmalu nad vrhom Petega žrela (prečnica v desno) naju je pričakal hud in zoprn veter. Tu se mi je povsem na lepem zlomila leva dereza!? (To JE antireklama za Salewa.) Brez težav (le veter) sva prilezla na vrh Storžiča, kjer na drugi strani tudi ni bilo zavetrja. Nekaj minut? čez 14:00 sva na smučeh odpeljala navzdol (štartala sva kakih 20+ m pod vrhom). Dobre pol ure pred nama sta v isti smeri začela peš sestopati dva alpinista, ki sta bila v teh razmerah precej hitrejša, saj je bila smučarija zelo otežena in počasna. Zgoraj je snega malo in še ta je za smučanje zelo zoprn (kloža pod novim snegom, ozek snežni jezik). Tik pred vstopom v Peto žrelo je novi sneg malce splazil pod nogami. Tudi v samem žrelu je vsake toliko časa malo plazilo pod smučmi. Ni bilo sile. Nekje pod polovico (spodnja tretjina žleba) je proti nama plazila gmota novega snega (najbrž sva novi sneg sprožila s smučanjem in se je potem počasi privalil za nama). Marijano je plaz že odnašal, a sem jo s smučmi zaobjel in s svojo težo oba prismučal proti bregu. Vseeno me je plaz ujel, obrnil in odnesel navzdol (smuči so ob obratu odpele, +). Takoj nato še Marijano. Plaz je bil kar počasen (le novi sneg!?). Počasnost je seveda relativen pojem, izgledalo je, kot da se prepuščaš toku reke. Skrbel me je takoj prvi zavoj žrela (stena ob straneh, oster ovinek): da ne bi treščil v skale. Za rešitev je poskrbel kar plaz, saj si v njem kar 'varen' pred udarci ob breg (si v sredi plazu, 'varnostno' obdan s snegom, in kot bob šibaš po ovinkih žrela). Brez težav sem kontroliral svoj položaj v plazu. Vedno sem bil povsem na površju in počasi sem se premikal nazaj v plazu (proti vrhu). V tem je (po prvem ovinku) mimo mene prineslo Marijano (Marijana je rekla, da je sneg dobila tudi v usta, saj jo je v plazu močneje premetavalo). Potem sem se ustavil, Marijana je s plazom šla še čez en ovinek, potem pa se je plaz dokončno ustavil. Bila sva v vidnem stiku, kakih 20m sem bil nad njo. Večjega šoka ni bilo. Oba sva bila povsem cela. Ostala sva brez smuči in oba brez leve palice. Tu sva naredila največjo možno kozlarijo. Marijana je svoje smuči videla nekaj pod sabo v plazovini in jaz sem se odločil, da pogledam malce višje za svojimi?! Vzpenjal sem se, malce sondiral s preostalo palico, potem pa so mi ušesa potegnila glavo navzgor (kakšni 2-3 minute po koncu plazu). Nad mano je bobnelo, sneg je zelo visoko pršil nad žrelom in videl sem, kako se z veliko hitrostjo približuje nov, tokrat povsem 'strgan z verige' plaz. Tulil sem Marijani, da je plaz in naj se umakne, sam sem šibal (nekaj korakov) k robu žrela in po bregu (še kar položno) iz žrela ven. Žal sem bil na napačni strani ovinka: na zunanji. Upal sem že, da me ne bo zajelo, a so me lovke še zgrabile (le malo je manjkalo: 2-3m), obrnile navzdol in potem z neznansko hitrostjo (še precej precej večjo hitrostjo, kot je malce pred tem izgledalo) zagnale po žrelu navzdol... Nekaj me je zaustavljalo od bujenja in spravljalo nazaj k spanju. Z veliko količino volje sem se prisilil, da sem odprl oči. Kot bi se neznansko težko zbujal. (Marijana je kasneje povedala, da se je zbudila, ko sem jo klical, naj pride gor k meni.) Ko sem se s težavo končno prebudil in usedel, sem tik pod sabo zagledal Marijano. Okolje je bilo čudno, kot bi se prebudil na snežnem pobočju. Naj sem še tako poskušal razmišljati, vse je bilo narobe. ''Storžič,'' sem vzkliknil. ''Šla sva proti Storžiču!'' (Marijana se je spominjala stvari za mano). To izjavo sva prebavila, le zatakniti je nisva imela kam. Možgani so bili prazni. Bila sva še daleč pod Storžičem, torej imava še dolgo pot do vrha. Točno v vpadnici Kramarjeve sva bila, na melišču/snežišču pod S steno Storžiča. Le kaj počneva, da sediva v snegu? ''Saj sva že smučala!'' sem presenečeno izustil podobo v moji glavi. Še malo kasneje sem se spomnil prvega plazu. Ampak vrstnega reda pa nisem znal postaviti, niti ali je to še v prihodnosti ali se je že zgodilo. Potem je prišel spomin na strašanski plaz, ki naju je zajel za prvim. (Marijana je rekla, da sem kar naprej ponavljal svoje izjave o prvem plazu, in o rokavici, pa... Ne vem, jaz se tega ne spomnim. Torej sem se vsakič 'na novo' spomnil poteka in stanja dogodkov.) ''Živa sva, preživela sva. Se spomniš plazu. Tvoja čelada je vsa razsuta...'' Obe čeladi sta bili fuč. Počeni in razcefrani. Okoli mene je bilo polno krvi, otipal sem jo na obrazu in ušesu. Ostala sva še brez preostalih palic, manjkal je en cepin in oba sva bila brez rokavic. ''Ampak kako sva prišla sem, plaz naju je zajel v Petem žrelu''. Gledal sem okoli sebe in nisem mogel verjeti. Plaz naju je šibal po žrelu navzdol in potem po manjšem snežišču pod žrelom in neizraziti grapi v levo in čez skok na veliko snežišče pod steno. In po snežišču še precej navzdol. Takorekoč izpljunil naju je sem. Ura je bila skoraj štiri. Kje je manjkajoči čas, sva toliko časa ležala nezavestna. Bila sva brez rokavic, a me ni nič zeblo v roke. Torej ni bilo dolgo?, saj so mi po bujenju kmalu začeli zmrzovati prsti. Imela sva strašansko naklonjenost življenja. Lahko sva stala, nič naju ni močno bolelo, lahko sva hodila, lahko sva razmišljala... Plaz naju je povsem nemočna nosil vsaj 200 višinskih! metrov navzdol. Najprej po ozkem (z ovinki) žrelu, potem pod žrelom zadel prehod na melišče pod S steno Storžiča in 'nepoškodovana' naju je tam odložil. Nisva bila zakopana pod snegom, drugače bi bila druga pesem. Ker sva lahko hodila in se nasploh še kar počutila, sva začela sestopati. Uro in pol sva potrebovala do avta. Joj, kako dolga pot je bila. Morala bi klicati GRS, a se nisva mogla odločiti, vedno bereva poročila, kako so s helikopterjem odpeljali planinca, ki je omagal, pa drugega, ki si je malce zvil gleženj in tretjega... Nekateri si zaželijo helikoptersko vožnjo, drugi preveč potrpimo. Je že tako. Vožnja domov, prevez do dežurnega in nato v Klinični center. Šivanje ušesa (Marko), vratna opornica (Marijana), močno razboleli udarci, kot bi naju nekdo močno pretepel, in nekaj dni na Travmatološki (oba). Majhna cena za novo življenje. Hvala! Doslej sem prebral že več navodil, kako ravnati v plazu. Plavanje: to sem poskušal v prvem plazu, dalo se je kontrolirati položaj telesa. Vendar ni ravno plavanje. Navodila so tudi, stran s smučmi (te ti v vsakem primeru odpne, tisti z varnostnimi jermenčki, jih morate obvezno odpeti) in stran z nahrbtnikom. A z nahrbtnikom je drugače, nama je ublažil vse udarce v hrbet (nahrbtnika sta strgana in obtolčena), mogoče nama je prav nahrbtnik tudi (poleg čelade) rešil življenje. Sicer pa v tako hitrem in velikem plazu ne moreš prav nič storiti, ker ti takoj vzame zavest. Lahko le upaš. Zakaj se je tak plaz sprožil, mi je uganka. S sten se je najbrž posipal novi sneg, ga je toliko padlo s sten (morda je bil na stenah še od prejšnjič in se je sprijel, potem pa popustil) in potem v žleb, kjer se je sprožil (in potem v žlebu krepil) plaz. Mogoče je še kdo nad nama neprevidno sestopal in sprožil plazenje, ki se je v žrelu močno okrepilo? Kdor bo v prihodnje kaj hodil v Petem žrelu, naj nama prosim sporoči, kakšna je situacija glede opreme, ki sva jo pustila v plazu. Prosim! 10.2.2002: Begunjščica (Osrednja grapa) Ob pol dvanajstih sva štartala z Ljubelja. Pozno? Ne, ravno prav! Zjasnilo se je. Nov sneg je padal nad 1500m (nižje ga je padlo malo, a zato več dežja, ki je skoraj pobral povsem spodnji del smučišča). Usmerila sva se v Osrednjo grapo (III+). Melišče pod grapo je povsem zasneženo (do 30cm novega), a žal skoraj brez podlage. V sami grapi podlaga sicer je, še več. Na mestih se udira čez rito, tako da se je potrebno vzpenjati tudi s pomočjo kolen. Kje je tudi to onemogočeno, tam sva skoraj rila. Iz grape sva izstopila po desni varianti, ki pripelje tik pod vrh (le tu je moč smučati, drugje so kopni deli/skoki). Povsem na vrhu je nesmučljivo. Smučanje je naporno (zato pa varno) - težji in predirajoč sneg. Na mestih je zelo ozko (en prehod je bil celo nekaj ožji od mojih smuči (2m)). Na meji med meliščem in grapo so razmere precej boljše, in tu je bilo smučanje pravi užitek (teren se razširi in večja hitrost omogoča lažje premagovanje upora snega). Žal sva kmalu zasmučala na kamenje pod snegom. Navzdol do smučišča je bilo eno samo uničevanje mase, saj je tako rekoč vseskozi škrtalo. Po smučišču je šlo brez problemov do avta. 9.2.2002: V Povnovo dolino (in nekdo bolj uspešno v najin avto) Naprej od parkirišča pred propadajočim smučiščem na Jezerskem avto ni hotel vleči, ledeno. Glede na zapis na g...l o praznih denarnicah s prejšnjega tedna (spomnil sem se, da je bil en zapis o vlomu v Ravenski Kočni) sem vztrajal, da Marijana izprazne denarnico. Že doma sem pripravil 'antivirusni memo', a situacije nisem resno jemal in sem ga pustil doma. Povnova je izgledala zasnežena, zgornji del še posebno. ''Hajdi,'' in sva začela. Vse je zasneženo, ne ravno za smučat, a je sneženo. Sneg na melišču pod Povnovo je pomrznjen, na strmini kložast (tu bi se za silo dalo tudi smučati). Po sneženju se je čez melišče sprožil tudi večji plaz (tam, kjer se melišče zoži in cepi v dva kraka. Iskala sva normalni vstop v Povnovo dolino. (Težji vstop sva obdelala že jeseni in za smuči v nahrbtniku ni najbolj primeren.) Po melišču sva šla do ožjega dela, nato v levi krak in pred skalno zaporo strmo levo navzgor. Nato po prečnici v levo. Samo ni šlo tako enostavno. Kloža je bila ravnoprav sitno trda, sneg se je močno vdiral in malo pod prečnico je bilo v pogostih zametih na kile snega. Ril sem čez rito. Prečnico sva prerila, kje tudi prešpikala (trdo, pomrznjeno) ali pa zlezla čez rušje. Po slabih treh! urah mučenja sva bila skoraj v Povnovi. Pred nama je bila še trda in izpostavljena prečka. Na kratko: ni bilo volje, ni se nama dalo nikamor več. Snega je bilo veliko, veliko zametov, veliko ostankov sproženih plazov (po/med sneženjem), trde/pomrznjene in izpostavljene prečke. Midva še v Povnovo nisva vstopila, kje šele je vrh... Vsak ima kdaj črn dan. Najin se je kar nadaljeval. Pregledala sva še snežni prerez (nov sneg, kloža, stiropor, kložica, stiropor, tla) in dokončno obrnila nazaj. (Kam neki je izginila moja trma?) Dol na snežišče sva šla po drugi varianti (še lažja kot pri vzponu, a zato hudo naporna - zameti in kloža), tako da sva sestopala po desnem kraku Y-a. Lahko bi tudi kaj posmučala, a ni bilo volje. Po petih urah sprehajanja smuči sva bila pri avtu (nekateri ljudje sprehajajo pse in midva nisva ljubitelja psov; torej!). ''Daj poglej, če so ti vlomili v avto!'' sem zafrkantsko drezal. Marijana je hotela spraviti denar (ki ga je imela s sabo) nazaj v nahrbtnik-torbo, ki je ostal v avtu. Ni mogla povsem odpreti zadrge. Ker je to posel za moške, sem se lotil odpiranja zadrge. Zelo čudno je bilo zapeto, kot bi se komu mudilo. ''Hej, kdo je pa tole zapenjal, da ni bil vlomilec,'' sem še malo podrezal. ''Ni bil, bom pogledala v denarnico'' in vzame denarnico iz torbe. ''Res so vlomili, vzeli so mi tri jurje. Drobiž so pustili.'' Ne morem verjeti. Res so vlomili, a se nič ne pozna. In jaz sem mislil, da se to nama pa ja ne more zgoditi. ''Ja, kaj nisi denarja vzela s sabo? Saj sem vztrajal.'' ''Kobilico sem, ostalo sem pustila. Drek.'' Po temeljitem pregledu sva ugotovila, da je še nekaj stvari premaknjenih. Manjkal je samo denar. Hvala Jezerskemu za gostoljubje. Glede na zapise na g...l nisva edina, ki so mu na Jezerskem vlomili in pobrali gotovino. Vse skupaj sva prijavila na policijski postaji v Kranju. Prav prijazno so nama na najino presenečenje pokazali sledi nasilja na vratih (pod kljuko, pod plastičnim delom). Z navadnim izvijačem so nama vlomili?! Torej vsak mulc, ki ima pet minut časa, lahko vlomi v avto s centralnim zaklepanjem, če ima izvijač. In to je šok!!! Kaj bomo storili? Že slišim komentarje: ''Ne puščajta denarja v avtu!'' A kaj to pomaga, v avto bodo vlomili tako ali tako. Vlomilec vnaprej ne ve, če je v avtu denar! Pač, probal bo. In avto bo vlomljen. 8.2.2002: Jalovčev ozebnik Nov sneg na trdo podlago. Ni boljšega. In edina res zanesljiva varianta letos je, kaj pa drugega, Jalovčev ozebnik. Upala sva, da ne bo preveč gneče in dočakala popolno presenečenje. Ko so snežne razmere v ozebniku najboljše, sva večinoma kar sama. Tudi danes je bilo tako... Pred nama je (slabe pol ure) s Planice štartal le en! smučar (bila sva kar pozna). Potem nas je šlo v kratkem času še pet. V gozdu je bilo novega snega malo, a takoj iz gozda ven je bila druga pesem. Pričelo se je močno udirati (večkrat popusti spodnja plast snega). Spodaj je bil sneg še malo moker in višje zmeraj boljši. Zgazil (vse peš, ne na smučeh) sem takorekoč od gozda do vrha Jalovčevega ozebnika. Novega snega je bilo 30-40cm. V ozebniku okoli 30cm. Vrh ozebnika je bil spihan (20m) in trd. Višje se je spet 'lepo' udiralo. Danes trud in gaženje ni bilo vprašljivo, vse bo bogato poplačano pri spustu. Za nama v ozebnik ni bilo nobenega smučarja, odnehali so v izteku ozebnika?! In vse sem jim tako lepo zgazil (do ozebnika in v ozebniku). Ni mi jasno, kako lahko odnehaš pred prvinskim užitkom? Rekel si, da boš obrnil, če se bo udiralo do ramen. Pa saj si imel stopinje! Smučarija v ozebniku je bila tako navdušujoča (deviški sneg, globok pršič, potoneš v ovinek, se dvigneš, lebdiš v snegu/zraku, in spet potoneš v ovinek), da sva stvar morala ponoviti. Kje sva si zaslužila tako naklonjenost. Sedaj si neskromno domišljam, da naju ima Jalovec rad. ''Jalovec, zelo drag si nama! Od prvega stika.'' Malo pod ozebnikom je večja skupina smučarjev zavila proti Kotovemu sedlu. Midva pa še enkrat navzgor. Kako lahko je vzepnjanje po narejenih stopinjah. Prijetno in nato užitek. Smučanje. V drugo je bilo še bolje. V ozebniku se je vzpenjala skupina treh gornikov/nesmučarjev in pa, še nekdo bo užival, končno tudi smučar. Smučarija pod ozebnikom je bila povprečna. Malce skorjice, bolj moker/težek sneg in spet v redu sneg in nato je začelo hreščati pod smučmi, saj se pobeljenih skal ne vidi. V gozdu je šlo fino, po tekaški stezi solidno. Dobro je imeti mažo, tudi na vrhu. 3.2.2002: Jalovčev ozebnik Vse teče. Tudi gorniško dojemanje dolžine ture. Dve sezoni nazaj je bila smučarska tura skozi Jalovčev ozebnik 'ta dolga'. V nedeljo sva šla torej na krajšo turo v kuloar, saj sva vso energijo pustila v Martuljku. Na relaksacijo (po shojeni poti) v Jalovčev ozebnik! Prvo presenečenje je bila posuta cesta (sankači pa v jok). V Tamarju sva kmalu videla razlog: tekaška tekma. Na parkirišču v Tamarju je bilo na kile kombijev, torej so morali posuti, saj po ledeni cesti v Tamar ne gre. Ne vem sicer, čemu je v Planici zapora in prepoved vožnje. Za nas ta trapaste smučarje, da pešačimo v Tamar. Vse do izteka ozebnika je pot dobro shojena. Hitro in brez posebnega truda do sem. V ozebniku gre neprimerno težje, stopinje smučarji sproti zasujejo. In smučarjev je bilo ogromno, a še več je bilo tokrat nesmučarjev. Smučarija skozi ozebnik je zelo zelo dobra. Na mestih je malce bolj trdo (vrh - najožji del ozebnika), drugače pa prijetna smuka po kar mehkem/sipkem snegu (zasute stopinje so seveda nizka cena za primeren 'smučarski' sneg). V iztek ozebnika sva smučala po ožji varianti (dobre razmere), pod ozebnikom je smučišče postajalo vedno bolj trdo (zelo trd sneg, a ni ledeno). Snega je dovolj, skale so vse vidne in novih prask na masi ni bilo. Po gozdu gre lepo, še lepše po tekaški progi v Planico (v primerjavi s cesto gre tekaška proga precej manj gor-dol). 2.2.2002: Jugova grapa in poskus Kačjega jezika iz življenja gornika.smučarske ture & zimski vzponi
27.1.2002: Begunjščica Pod sedežnicama je dovolj snega za smučanje, po plazovih proti Begunjščici pač ne. Smuči sva na srečo pozabila doma. Gor sva šla po Osrednji grapi. V sami grapi je napihan sneg, tako da se ponekod udira čez rit. Izhod Osrednje grape na greben Begunjščice ponuja več variant. Po treh izhodih sva že smučala in jih poznava. Megla je bila ravno prav gosta za poskuse v orientaciji (videlo se je nekaj dlje od nosa). Poskusila sva po še enem morebitnem izhodu na greben. Že malo nad sredino grape sva zavila po snežišču, ki se odcepi v desno. Nekaj časa je šlo in potem skalna pregrada. Še nekaj časa sva poskušala s prečenjem v desno (tam je bila megla nekoliko bolj svetla), dokler ni bilo vse okoli naju skala. Vrnila sva se v grapo in po desnem izhodu sva prilezla točno na vrh Begunjščice. Sestopila sva po Šentanskem plazu. Snega je tam še manj, tam kjer pa je, je bila kloža. Od vremenske napovedi se le ni vse uresničilo. Dežja ni bilo! Samo megla, oblačnost, veter, vlaga in otoplitev. Le kaj si gornik lahko želi še lepšega? Na kile snega! 26.1.2002: Prestreljenik z Nevejskega sedla Vsi dilcajo z Jalovčevga ozebnka. Bo treba kam drgam. Nekaj se ga je spet natrosl, na Kanin 10cm na 10cm podlage. (Kdaj ga j' blo tam gor tko mal?) Na severn stran Kanina (rif. Gilberti, smučišče) ga je pa 45cm. Greva na Prestreljenik. Ker je snega na 'nevejsk' stran Kanina več, bova s sabo vzela dilce. Mogoče b' šlo z dilcam od Prevale, po smučišč na Nevejsk sedu pa za gvišn. Spodaj je še nekaj turnih (+), smučišče tud obratuje (+). Smuči pritrogava na zgornjo postajo nihalke, v smeri Prevale kar dobr zgleda. Torej tovorva naprej, precej pred nama so trije turni. Snega do Prevale je kar dost, le čist pr sedlu bo mogoče nazaj grede mal škrtal. Na sedlu ni nobenga, turni pred nama so šli kar naprej. Prav, greva še midva. Tu je snežna podlaga že mal tanša. Sto metrov nad sedlom so tud turni obupal in zaključl z vzponom. No, saj vreme je res neprijazn, spodi je še mal snežinkal, zdaj je vlaga in megla. Ampak saj se bo zjasnil, vremenarji večkrat ktero uganejo. Trmarva z dilcam naprej prot Škrbin pod Prestreljenikam. Kje se udre čez rit, kje pa prec pod snegom kamne. Ravno sva pod Prestreljeniškimi Vršiči. Dan bo še dolg, greva jih mal pogledat od bliz, in brez ruzaka jo s cepinom mahneva gor. Prva prečka je hudo sitna, poj b.p. Z vrha gledava turne, ki vijugajo prot smučišču. Dobr jim gre. Pogled prot Prestreljeniku je bol kamnit, v neizrazit 'dolinci' na vzhodnem pobočju Prestreljenika pa je mal snega! (Kje šiba markirana pot, samo ugibava, še nisva bla gor.) Tukej sem odločen, da bom nesu smuči na vrh (sem pač trma). Da se navadjo strmine. Smuči, ne jaz. Bodo še nucale prvajen pogled v globino. Tud sonce se sramežljiv razkazuje, res se kmal zjasni. Začetek vzpona na Prestreljenik. Odspod na širokmu pobočju je sneg vse lepo pobelu (tud nekaj kamna, ki ga ne b' smu), višje so skale. Morda je kak snežn prehod. Tam k' je sneg, ga je večinoma kar dost, sam en del je brez podlage (10- cm frišnga na kamne). Malce vijugava (kamr gre sneg, tja greva midva) in se vzpenjava. Slabo kaže za smučat. Prehodi so slabi (kamniti in ozki). Nč ne pomaga stokat, zdaj greva smuči nest gor. Sva na greben, še kakšnh 20m višine po absolutno nesmučljivmu grebenu v levo. Dilce seveda nesem na vrh! Na vrhu je ohhhh in sploh: 'U, kok je fajn!'. Sestopva teh 20m nazaj po grebenu (mejni kamen 13/9). Tuki sploh ne razmišljava kaj dost, skočva v smučarsko opremo in bo kar bo! In je šlo, neverjetn. Smučala sva po golem pobočju, in to zares smučala. Skoki v ovinke, tekoče smučanje po deviškem snegu. Večinoma. Užitek, smuči primejo, ravno prav strmo, sneg je fajn (ja res je fajn!). Nekajkrat je sicer škrtnlo. Ampak le dvakrat morva za dobr meter višine navzdol poštamfat (sam dvakrat!, le tam je blo preveč kamnit za smučat), drugač vse smučava. Res sva mela srečo s prehodi, vse, kar sva izbrala, je blo optimaln. Spodaj (že bliz višine žičnce) je enkrat močno zaškrtal pod nogam (to j' tistih 10- cm frišnga na kamne). Ni sile, nižje gre spet kar v redu. Naprej prot Preval je večinoma kar v redu, le tu in tam vidš skalo pod snegom in greš bolj počas, po možnost jo počas 'prehodš'. To se je ponavljal do Prevale in še nekaj metrov pod sedlom. (Sem in tja je tud mal klože.) Potem pa užitek do smučišča, nč škrtanja, celc in juhej! Po smučišču je sneg že ves zdrajsan, nč posebej fino ni. Res super, da sva zadela tole terno. Jaz sem upal na smučanje s Prevale, a dobila sva kar smučanje s Prestreljenika (Vzhodn pobočje: III+, mesta S4, 200m). Če to ni fajn! Na dilcah posebne škode ni, mal mase je šlo. Pa kaj. 20.1.2002: Mahavšček Zjutraj se komaj sestaviva skupaj. O kakšnem smučanju ni govora. Izbereva Bogatin in Mahavšček, tam še nisva hodila. Tura bo lepa, dan še bolj. Počasna hoja na začetku (sva nekoliko trda) in potem vzpenjanje lahkotno steče. Lep občutek, ko zaznaš, da se utrujeno telo na napor odzove z ugodjem. Vzpon na Komno je v snežnem okolju na moč prijeten (poleti zna biti dolgočasna mora), ovinek mimo Doma na Komni je pa najin standard (o tem morda kdaj drugič). Pogled na spodnje Bohinjske gore je čudovit. Le razdalje se zdijo ogromne (nepremagljive). Pot do Vratc je dolga, kar predolga za naju, zato jo še precej pred Vratci kar naravnost ubereva proti Bogatinu. Končno malo akcije. Najprej naporna hoja po kloži, direktno navzgor po SV pobočju Bogatina je šlo precej lepše. Dva prehoda sta malce bolj sitna, na mestih je strmo, tudi sam izhod na greben. Vrh Bogatina sva zgrešila za vsega deset metrov. Po grebenu je še krajši (čeprav izgleda drugače) in lažji sprehod na vrh Mahavščka. Sestop po snegu (markirana pot je zelo dobro uhojena) je lahkoten in hiter. Spodaj sva bila prijetno utrujena. 19.1.2002: Jalovec in smučanje skozi Jalovčev ozebnik Bo treba končn enkrat letos sprobat smučarsko opremo in stestirat smučarske noge in znanje. Vsi mal bol na strmino usekani turni smučarji šibajo v ozebnik. Greva midva še enkrat na Jalovc, tokrat z dilcam! Dan se je začel slabo. Slabo, da malokrat tako. En par smuči nisva imela nastavljenih, dereze sva imela na vlagi in so nekaj rjavele, takoj v Tamarju sva preveč gledala v tla in (tudi to se zgodi) zavila na napačni odcep (ki je seveda dobro označen in tu res ne moreš zgrešiti, razen če si taka 'makina' kot midva). Ko sva registrirala, da je smer dokončno zavožena, sem trmoglavo rinil s smučmi prečno skozi gozd in vsa snežena, mokra in še slabše volje sva prilezla na pravo pot. Pod ozebnikom sem se preobuval v dereze in cepin in se mi je 'ven potegnila' podloga od podrokavice in potem v furiji še podloga rokavice. Mrzlo pa za znoret. Kmalu sem ugotovil, da vlaga ni načela samo kovine od derez, temveč je poskrbela, da so bili vsi jermeni ledeni. Tukaj so se najbrž nad mano že zbirali temni oblaki. Klel, očital in udrihal sem vsepočez, roke so mi pa vedno bolj zmrzovale. Za silo sem spravil skupaj rokavice, a potem zmrznjenih rok nisem mogel potisniti noter. Tukaj sem ponoru. Po točno pol ure (Marijana je bila že visoko v ozebniku) ukvarjanja z derezami in rokavicami (roke so bile še vedno zmrznjene) sem jezno pograbil cepin. Moral sem se znebiti temnih oblakov okoli moje glave. Gremo do fula, da prediham vse zle misli. Gas do daske, nič razmišljanja in samo šibaj. Točno sem se držal načrta: dihal sem več kot na škrge, noge sem premikal z največjo možno frekvenco (in ta je bila velika), na utrujenost se nisem oziral (še bolj sem pospešil), to da manjka kisika sem opazil malce pod vrhom ozebnika, kjer sem ujel Marijano. Noge so pekle, utrujen sem bil za mehko postlano posteljo, ampak še vedno sem teral. Le nekajkrat (trikrat?) sem se za hipec ustavil in nadihal, drugače se nisem nič šparal. Na vrhu (manjša grebenska izravnava - tam je navadno začetek spusta skozi ozebnik) sem bil ozdravljen. Res, da sem bil na smrt zmatran in da so mišice lepo pekle. Ampak bil sem sijajne volje in dan je bil naj. Vse je bilo prav in jaz v sredi v tem novem popolnem dnevu. Na smučeh sem malo oddrsal navzdol. Za pokušino. Potem nekaj počasnih ovinkov. Filing je bil v redu. Sneg tudi. Ozebnik sem nato odsmučal v agresivnih, hitrih in odločnih zavojih, a zato z veliko prekinitvami. Mišice še niso vajene smučarskih gibov in so pekle. Tudi Marijani je prvo letošnje smučanje lepo teklo. Sneg v ozebniku je dober za smučanje (a ni idealen), tudi deviški sneg se je ob levem 'bregu' še našel. Vhod v ozebnik je nekoliko trd/zdrajsan, nižje je sneg bolj mehak in lahek za smučanje. Tik pred iztekom ozebnika je čisto malo tudi zaškrtalo (skale), sam iztek (lijak pod ozebnikom) je bil pa božanski (desna stran je bila še deviška!). Zgoraj na vrhu (še pred smučanjem) sva bila v dilemi: dvakrat smučanje po ozebniku ali pristop na Jalovec. Dilemo sva na koncu rešila tako, da sva se še enkrat pomatrala skozi ozebnik in nadaljevala na vrh Jalovca. Pristop na vrh je bil malce težji kot prejšnji teden. Drugo smučanje skozi ozebnik je bilo prav tako uživaško kot prvo (morda je bil le vrh/ožina ozebnika za spoznanje bolj zdrsan). V iztek sva tokrat smučala po ožji varianti (levo od velike skalne gmote v spodnjem delu ozebnika, gledano od spodaj). Sneg je bil v tej varianti še deviški, problemov ni, le dva ozka prehoda (širine je za dobro dolžino smuči) mimo ostankov lanskega snega. Lijakasto snežišče pod ozebnikom je bilo za smučanje odlično. Tudi nižje je sneg dober (bolj po desni strani), a je tu in tam malce klože. Nižje nekoliko škrta pod smučmi (a ni sile) in več snega je tudi tu na bolj desni strani (precej predelov je za smuko fantastičnih). Po gozdu gre rally brez problema, tudi po cesti do avta je šlo lepo. Z gora se večkrat vračava kot zadnja. Tudi tokrat (poleg je bil še en vnet smučar Jalovčevega ozebnika). Najlepše je zvečer, ko se dan počasi poslavlja. 13.1.2002: Prisank 'Čez dan se bo pooblačilo in začelo bo snežinkati.' In sva začela na Vršiču s krajšo turo na Prisank. Nebo je bilo žal že oblačno, tudi snežinkati je pričelo. Vseeno sva ugotavljala, da je vreme kar prijetno. Navzgor sva šla po grebenski poti, ki se je 'markiranemu' ovinku v spodnjem delu vzpona izognila skozi plitvo in kar strmo grapo. Na vrhu te grape se pride na greben (pogled vzame sapo) in na markacije. Navzgor do Prednjega okna težav ni. Nad oknom se gaz po bolj strmem snežišču v desno umakne klinom. Višje, razen precej spolzkih skal (spihano), težav ni. Vreme gre seveda po svoje, tako da se je proti vrhu krmežljavo kazalo sonce. In na vrhu se je zjasnilo. Povsem jasen dan. Hvala! V tem letu so na vrhu trije zapisi, dva sta šla gor pred nama prav danes. V knjigi sta zapisala 'južni sestop' in tudi midva sva se odločila za to varianto. Hja, če te markirane poti ne poznaš na pamet, lahko v snegu fališ. In predhodnika sta falila odcep, ki še pred 'Jubilejno' škrbino zavije desno. Sestopala sta naravnost navzdol (ob Zvonikih), kjer ju je čakal navpičen skok. Nenamerno sva ju malce zasula s snegom in potem v odkup s stopinjami kazala pot. Prav po markirani poti ne gre, prvemu težkemu delu (kjer ni dovolj klinov, a je močno izpostavljeno) sva se nekaj višje ognila po ozki grapci naravnost na snežišče. Do tal gre potem prav prijetno. 12.1.2002: Jalovec in Veliki Ozebnik Kar nekaj zapisov je bilo o dobrih smučarskih razmerah v Jalovčevem ozebniku. Smučat še ne greva, čakava na sneg! Zato naju pa mika zimski vzpon na Jalovec in ogled vrhnjega dela Loškega žlebu. Za danes je napovedan lep dan... Avto sva pustila v Planici in dobro razpoložena prišibala v Tamar. Od tu sva po dobro shojeni potki močno grizla strmino in skozi Jalovčev ozebnik sva imela 'ornk' dirko (na škrge). Na vrhu naju je toplo pozdravilo sonce in prečudovit dan. Majčkeno naju je le grizla misel na številne smučarje, ki se bodo navzdol spustili s smučmi. Razmere so proti pričakovanju res dobre (najbrž takih drugje ni): prismučati se da prav do avta! Ko sva se nadihala, sva počasi in v vse daljšem razgledu nadaljevala proti vrhu Jalovca. Pot je dobro shojena (prav tam, kjer poteka markirana pot) in ni tako zelo zahtevna. Tudi na mestu, kjer je izpostavljenost največja (nad Loškim žlebom), večjih težav ni. Po sestopu z vrha Jalovca sva zavila v Loški žleb. Najini podatki pišejo, da še ni bil presmučan. Morda čaka prav naju? Vrhnjih 50m ni pretirano strmih, nižje je potem kopen in navpičen skok (5-10 m), ki bi bil ob večji količini snega lahko zalit. Čez skok se nisva mogla spustiti (brez vrvi ne gre), nižje skokov ni bilo videti. Dan je bil še visok in lep in sva zagazila še proti Velikemu Ozebniku. Tam, kjer se teren postavi pokonci, snega ni prav veliko. Po ozkem zasneženem jeziku sva prečila v levo (izpostavljenost je veliiika) in potem navzgor, kjer je kaj snega. Preplezala sva nekaj krajših kopnih delov, vse skupaj je bilo kar sitno. Na vrhu sva bila sredi divjine - Veliki Ozebnik to zimo najbrž še ni videl obiska. Sestop je bil prek kopnih delov še precej bolj siten kot vzpon. Sneg je trd (tu cepin dobro zagrabi) ali prhek (če je snega dovolj gre, drugje pa...). Vzpon na Veliki Ozebnik je v teh razmerah precej težji od Jalovca. Z Jezerc sva se dvignila nazaj na vrh smučarskega štarta, kjer je na zasluženo nagrado čakalo še precej smučarjev. V peš sestopu sva šibala do Tamarja, kjer nama je oskrbnik na račun koče postregel z dobrim čajem. Hvala! V takem zimskem dnevu naporov ni zaznati, je toliko lepega v zraku. V 'razvrednoteni' Planici so imeli rally... Vsak po svoje. 6.1.2002: Mala Koroška Baba Izpraznjena in utrujena. Pozno sva se pripeljala na Jezersko in šele na kraju samem (pri odcepu za Jenkovo planino, na poti do tovorne žičnice) sva se odločila za Malo Babo. Avto sva pustila pri jezeru, saj je cesta naprej povsem ledena. Ob poti so jekleni dokazi, da se da pripeljati prav do omenjenega odcepa. Do Jenkove planine je markirana pot zelo 'drsna' (a ni ledena), proti Babi sledi ni bilo. Iskala sva nekaj lažjega in zdaj že naporno gaziva po predirajoči se kloži. Malo po poti in malo po svoje sva iskala najmanj naporno smer, ki je nisva našla. Zgornjo polovico poti sva se držala markacij, in ta pot je v kombinaciji klože in zametov doooolga. Na visoki greben (od tu naprej je greben vodoraven) sva izplezala pri mejnem kamnu 23/1. Od Jenkove planine sva se do sem vlekla celi dve uri. Le sončno zimsko vreme nama je navzgor nosilo duha, kateremu je telo moralo slediti. Na vrhu je bilo tudi telo zbujeno. Kje sploh je vrh Male Babe? Na TTN 1:10.000 je na točki mejnega kamna 23/1. To sploh ni vrh, ampak le rama (pravzaprav je vrh rame še dobrih 10m naprej po grebenu proti Veliki Babi in nekaj metrov višje). Midva sva nadaljevala po grebenu, jezdila sva do mejnega kamna 22/277 (2057 m), ki je najbolj izstopajoč izrastek v grebenu do Velike Babe, in še nekaj naprej od škrbine, ki ga loči od Velike Babe. Mikalo naju je še prečenje prek Velike Babe (ki je bila že povsem na dosegu) in na Vadine, a sva se vrnila 'na ziher'. 5.1.2002: Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m) Huda polica (Canalone Huda Paliza) ima sloves najdaljšega snežnega ozebnika Julijskih Alp (800- m)(Tine Mihelič, Julijske Alpe). Po tem ozebniku poteka tudi alpinistični smuk (III, prehodi S4). Gorniška vaba je dobila ugriz in tako sva se v mrzlem jutru znašla v zatrepu Zajzere (uro in pol vožnje iz Kranja). Pot 616 se dolgo časa vije skoraj ravninsko in v slabi uri sva se vzpela za komaj 250 m. Tu se pot začne dvigati, hkrati pa pot preseka tudi široko in ledeno slapišče. Nekaj časa je po 'čistokrvnem' ledu z derezami in cepinom še šlo, ko pa se je pred nama pojavil 'nagnjen' slap je bilo umetnosti (beri korajže) konec. Nisva ledno usmerjena (in opremljena), malo nazaj, nato čez najbolj položen in ozek del slapu in po rušju navzgor. Led nama višje ni več križal poti, zato pa se nama je nekaj višje nenadoma odprl vratolomen pogled na celo serijo visokih in mogočnih lednih slapov. Ozebnika se s poti ne vidi, a s pomočjo zemljevida sva hitro določila odcep od markacij. Dostop do izteka 'snežnega kuloarja' je od tu netežaven. Ozebnik je bil dobro zasnežen, le nekaj skokov je kopnih. Že kmalu po vstopu sva naletela na prvi primer, Marijano sem porinil čez skok, sebe pač nisem mogel. Ko sem oddal nahrbtnik, sem se šele s pomočjo 'dry toolinga' povlekel čez. Višje je bilo do vršnega dela vse lepo zasneženo. Še preveč, ko sva se brezskrbno (a zato naporno) vzpenjala po trdi kloži (ki se je približno polovico časa predirala), je na lepem močno usekalo. En dva tri sva bila ob robu ozebnika in od njega se nisva več ločila, čeprav je bilo napredovanje tu bolj utrudljivo (zaradi strmine bi bil kložast plaz...). Tik pod izhodom ozebnika na greben (Škrbina nad Hudimi policami, 2330 m) so zapored trije kopni skoki. Prvi je siten (bolj malo za držat), drugi malo manj (položen), zadnji pa zoprn do obisti. Vse kar primeš, tudi obdržiš. Uspešno sva sesula, kar se je na hitro sesuti dalo, in zmatrana obsijala sonce na drugi strani pregrade (ali je bilo morda obratno, sem bil tako utrujen, da nisem točno zaznal). Do vrha Špika Hude police naju je ločilo še 10 min počasne in lahke grebenske hoje. Razgled z vrha je Viševa in Montaževa skupina od blizu ter Kaninska od daleč. Proti Montažu se v greben zarezuje 'najimenitnejša grebenska škrbina Julijskih Alp' (Julius Kugy). V sestopu sva podrla še malo opornega zidu ozebnika, čez spodnji skok sva kar skočila, lednemu slapu na markacijah sva se v celoti ognila (po krajšem orientacijskem problemu) po strmem rušju in pri avtu prehitela bližajočo se temo. 2.1.2002: Peto žrelo - Storžič Malce sva utrujena in kakšna krajša tura bo ravno prav. Na cesti do Doma pod Storžičem je zapora: ledena sankaška proga. Do koče je slabe pol ure. Sledila sva gazi, ki je vodila v Kramarjevo. Midva sva nadaljevala po melišču navzgor. Ozek prehod/skok pod Petim žrelom je kopen, obplezala sva ga po desni strani (rušje). Ravno sva vstopala v Peto žrelo, ko je Iztok (se ve, da je Tomazin, smo pri Tržiču) že sestopal. V žrelu je snega zelo veliko, napredovanje pa brez težav. Prečka iz žrela v desno je že bolj kopna, tudi naprej do vrha je sneg spihan. Težav ni. V samem Petem žrelu bi se dalo smučati. Snega je dovolj, le kvaliteta je slabša: kloža. Iztek je za smučanje preozek, izhod na vrh Storžiča pa kopen. 1.1.2002: Iz Podna prek Palca na Vrtačo V Avstrijo, v dolino Poden in do Podnarja. Do tu sva našla b.p., naprej je cestna zapora. Ogledat si greva grapo (smučarska smer), ki pripelje do škrbine med Palcem in Zelenjakom (Osrednja grapa, III+). Nato bova splezala po Osrednji grapi (IV-, S4+) na Vrtačo, ta del dobro poznava. Do vstopa v Osrednjo grapo sva prišla b.p. (Tu je na desni strani vhod v 'Grapo' (IV, S5), ki je povsem kopen). Tudi v grapi je vzpenjanje prijetno (ravno prav sneženo za brez smuči), izhod na škrbino je kopen. Od tu naprej lahko berejo le Gorniki(!), saj sva s prestopom meje najbrž... (sicer se vsebina table ne vidi, je 'ofrajhana' s snegom). Na desni strani pelje neprekinjen snežni jezik v Osrednjo grapo v Vrtači, drugje je vse spihano. Grapa je še kar snežena, skok v zgornjem delu grape je kopen, vendar ni pretežak/leden. Na vrhu Vrtače naju je pozdravil pravljični ambient. Neopisljivo, slab ponaredek je: veter je s snegom zametal/okrasil skale in sonce jim je dalo življenje. Takega počitka v taki sredini in na toplem soncu ne odtehta noben luksuz. V gorah je prelepo, pozimi še bolj. Po Z grebenu (ko sva za hip počila v snegu, naju je obkrožila jata rumenih kljunčkov in s črnimi telesi prekrila belino snega) in nato pod njim sva sestopila proti Svačici, tik nad sedlom sva našla lepo grapco in se po njej spustila na pobočja nad Podnom. 31.12.2001: Črlovec in Sleme Cestna zapora je Pri Rosu. Do Črlovca ni tako daleč (45min). Bova malo pregledala prav po grapi Črlovca in ne po lovski poti ob grapi. Spodaj težav ni, saj je snega dovolj za udobno hojo (ne, za smučanje je premalo!). V zatrepu se levo odcepi grapa proti Tičarici (tu poteka smučarska smer proti Gulcam), pravzaprav se odcepita dve grapi (ena je bolj izrazita). Črlovec gre nekoliko v desno in se močno zoži. Že malce višje je (za naju in v teh razmerah) nepreplezljiv skok. Malce sva sestopila in po strmem pobočju v desno je lepša polovica m&m splezala do gozda, a težja polovica tu ni uspela. Pobočje je trdo 'melišče/pesek', ki je prekrito z malo snega. Prilezel sem skoraj do vrha (sitno na kubik), potem sem vratolomno z nahrbtnika odpel najprej en cepin, pol ure visel samo na njem, še bolj vratolomno odpel drugi cepin in naslednje pol ure visel na dveh cepinih. Z nogami si nisem mogel pomagati, saj stopov ni bilo in je po 'pesku' vse drselo in se gladilo. Nazaj dol in po gozdu ob 'gladišču' navzgor. V bližini sva poiskala prečno pot in prečila čez Mali Črlovec. Greva na Vrtaško sleme. (Jeseni sva poskusila naravnost po Malem Črlovcu, a naju je zaustavil strm prag, potem sva splezala direktno na Sleme po pobočju desno od grape (I-II)). Tokrat greva po 'uradnem' brezpotju prek roba Njivic. Dobrim namenom sva sledila le malo časa, potem se mi je zdelo dolgočasno in sva jo na svoje mahnila navzgor proti grebenu. In res, dolgčas nama ni bilo več. Ciljala sva prehod nad skokom (ki se boči nad potjo). Nekaj časa je šlo prav lepo. Potem sva začenjala prečiti v desno. Rušju je sledilo hujše rušje, še hujšemu rušju je sledilo najhujše rušje in najhujšemu rušju je sledilo 'The' Rušje. In temu ni bilo konca. Že po dveh urah kratkočasne zabave (beri: rušje je za gledat, ne za plezat) sva stala na V grebenu Slemena (2000 m). Nisva imela ne volje ne časa, da bi odplezala še nekaj metrov po grebenu do vrha. V sestopu nama tudi ni bilo dolgčas. Najprej sva iskala pot po odprtem terenu (tam kjer nočeš snega, se pa udira čez rit!), potem v gozdu in povsem spodaj sva na gozdni poti v temi našla odlično ledišče, ki naju je zabrisalo po pobočju. Rezultat je bila močno obtolčena rit in boleč komolec. Jaz sem v temi hodil kot drugi (po pameti!) in razen drsanja nisem nadrsal. 30.12.2001: Lipni graben Z Lipnice (predvrh Špika), 2418 m, pelje smučarska smer po Lipnem grabnu v Krnico (IV+, prehod S6). Malu naju je skrbel prehod (ki je najbrž pri vrhu) in orientacija, saj smer ni nikjer opisana. Izhodišče je bila Erika (naprej v Krnico je cesta ledena). Do zapornice in še malo do majčkenega pritoka Velike Pišnice. Nekaj časa sva trmarila navzgor po gosti botaniki, nato obupala in poskusila po 'gozdno redki' Tarmanovi žlefi. Po 200- m sva prečila in zadela 'goli' Lipni graben. V grabnu je spodaj kar ledeno (potoček), a ni večjega problema. Graben je tu globok/izrazit, višje (+- 1500 m) se razširi, razcepi in postane neizrazit. Nekaj pred tem sva naletela na rdeče trikotne markacije (?), vodile so čez dva praga po desnem razcepu. Tu (+- 1700 m) je naslednja orientacijska zanka, markacije so vodile v ozek/položen žleb na desni. Poleg markacije je bila v žlebu oznaka 'PZ. 93'? Vršič v smeri markacij sva določila za Gamsovo špico, tja pa ne greva! Čekirala sva zemljevid in nad žlebom prečila v levo v graben, ki je obetal pravo nadaljevanje. Nekoliko višje je kopen skok, ki sva ga obplezala po rušju. Na vrhu tega grabna se teren spet odpre (+- 1900 m). Direktno nad njim je stena, v samem zatrepu (+- 2050 m) naju je vabil ozek žleb. Prav do slepega konca žlebu sva se morala vzpeti, da sva videla, kje ne bo kruha. Spust in poskus po neizraziti grapci na levi strani (gledano od spodaj). Prav lepo je šlo vse do grebena, 2250 m, ki sva ga dosegla desno od skalne gmote. Tu se nama je odprl pogled na Frdamane police, Lipnico in Špik. Pod nama nič, pardon zrak. Spet nama je nekdo kradel svetlobo. Malce čez štiri sva bila primorana v sestop. Nadaljevanje proti Lipnici ne izgleda problematično, le tik pod vrhom/grebenom (vršni JZ greben Lipnice) je strma stopnja, ki ni bila zalita (S6?). V eni uri sva bila že v Krnici (spodaj naju je v temi gozd dodobra ošvrkal). Prelepa tura. Hvala. 28.12.2001: Pod Srcem in čez Kotle Zanima naju smučarska smer s Špikove škrbine po Špikovem grabnu. Po opisu sodeč ima spodaj graben večji skok, a sama ocena smuka ni pretirano zahtevna (IV-, odseki S4). In sva šla malo pogledat, saj za smučat tako ni dovolj snega. Zgazila sva do zatrepa krnice Pod Srcem in se usmerila v Špikov graben. Od lanske zime je ostalo veliko snega, tako da je robna zev ogroooomna (!), prostora za hojo malo in dno grabna/stena daleč spodaj izgleda hudo neprijazno. Kmalu po izteku grabna je večji prelom, do sem sva še prilezla, naprej nisva niti poskusila, saj stvar izgleda precej zoprna. Nad prelomom graben zavije, tako da skoka niti nisva točno videla. Vsekakor mora biti precej snega, da je robna zev prekrita in skok zalit. V rezervi sva imela še iskanje prehodov prek Kotlov in pristop na Vrh Za stenami/Na pečeh. Vrh je iz krnice Pod Srcem zelo markanten (vrh navpične stene, levo od Špikovega grabna). Do Spodnjega kotla problemov ni (malo po strmem in redkem rušju, tudi dve 'neuradni' markaciji (roza kolobarček)). Potem čaka strma zapora po vsej širini kotla. Opis poti prek Kotlov je pri Miheliču (Julijske Alpe, PZS) hudo enostaven ('po dolu navzgor čez več strmih pregrad'), tako da drugje nisva študirala :(. Odločila sva se za prehod povsem levo (na greben). Prečila sva na drugo stran Spodnjega kotla in tu spet srečala 'neuradno' markacijo, torej sva prehod zadela :). Po zeloooo strmem rušju sva izplezala na greben in potem po grebenu (gosto rušje, sitno) na manjši vrh (1917 m) - vse skupaj je bil prvenstveni vzpon, saj tu pač ni še nihče hodil. Rušje je bilo nepoškodovano - sedaj je po smeri vzpona in prečenja grebena malce načeto. Kam neki je spodaj usmerjala markacija? Po grebenu sva se spustila v Srednje kotle in šibala proti vrhu Na pečeh (dneva je pričelo zmanjkovati). Nekajkrat je močno počilo (opozorilo), potem se je utrgal manjši kložast plaz (in pozneje še dva). Pobočje je seveda položno, tako da ni bilo sile. Prvi izrazit vršič je bil napačen, vzpela sva se navzgor na drugi vršič (zgoraj je treba malo poplezati), ki je bil tudi napačen. Zato pa je pogled v Špikov graben vratolomen. Prelepo! Ob pol štirih sva se odločila, da bo treba dol (vrh Na pečeh bo počakal do drugič). Prečenje pod stenami Ponce in Oltarja se nama je zdelo tvegano (kložasti plazovi), zato sva jo ubrala nazaj po isti poti. Navzdol gre čez rušje precej lažje. 26.12.2001: Veliki Draški vrh Napoved je bila obilno sneženje in veter. Pred nekaj leti sva se ravno v takem vremenu, dodatek je bila gosta megla, vzpenjala na Studorski preval in namesto na sedlo prilezla na Veliki Draški vrh. ...kot sprehod z Rudnega polja na Studorski preval, sva si takrat zamislila vso stvar, pot sem poznal na pamet (samo do Studorskega prevala, poti in vrhov okoli prevala nisem poznal) in megla (ki se je zgostila okoli Jezerc) me ni motila. Vzpona do Studorskega prevala kar ni hotelo biti konec, vse skupaj mi je bilo sumljivo in med vzponom sem ugotavljal, da sva zavila preveč levo in da se vzpenjava na Ablanco. Končno sva prilezla na greben in desno po njem na vrh, kjer je bil v vpisni knjigi žig 2132 m. Zemljevid za to višino kaže na Mali Draški vrh. Meni so možgani kazali ??? Nazaj sva šla po isti poti, in zaradi vse bolj goste teme in noči sva imela težave pri sledenju stopinj. Z ravnice Jezerca sva tipaje našla nadaljevanje poti proti Rudnemu polju. Spodaj na Pokljuki sva le še izkopala avto iz snega... Danes take megle ni bilo. Pot na Veliki Draški vrh sva (brez težav) do potankosti ponovila. Nadaljevala sva proti Malemu Draškemu vrhu, ki sva ga prečila po J pobočju. Ta del poti je v trenutnih razmerah precej siten - za človeka. Trop gamsov, ki je kot jata ptic priplaval po snegu navzgor in v teku nadaljeval po prečnici proti Srenjskemu prevalu, je nazorno prikazal svojo superiornost. Pobočje Malega Draškega vrha je spihano. Nadaljevala sva na vrh Viševnika (b.p.) in se spustila na Rudno polje. Pobočje zgoraj je spihano in vendar sva še pred rušjem opazovala sledi smuči (2×) - vse do tal. 25.12.2001: Špikova škrbina iz Krnice Že večkrat sva od daleč opazovala grapo, ki se iz zatrepa Gruntovnice vzpenja naravnost na Špikovo škrbino. Smučarska smer (III). Danes jo greva od blizu spoznat. Iz Krnice po poti proti Špiku do zatrepa široke grape Gruntovnice. Desno gre nemarkirana pot v Veliko Dnino in midva sva zavila v položno grapo na levi strani zatrepa. Do sem je bila pot hudo sitna: snega je premalo, skale so gladke, balvani so razmetani naokoli in drsi kot za stavo. Vstopnico sva torej plačala, predstava je bila (kot vedno) vredna mnogo več. Grapa je spodaj kar široka in položna. Do sem snežne podlage (pod novim snegom) ni bilo, nekaj višje naju je le pričakala. Kmalu se naklon grapi poveča, z derezami in cepinom ni nikakršnega problema. V zgornji polovici se grapa močno zoži (manj kot širina smuči - za neprekinjeno smučanje bo torej potrebnega še malo več snega) in malo višje sva morala zlesti čez manjši kopen skok (1-2 m). Na vrhu grape (2100- m) se v desno teren odpre (od tu se da brez problema pod ostenjem Male Ponce sestopiti v Veliko Dnino), po njem sva se vzpela na Škrbino. Zgoraj je celo vpisna knjiga. Zapisov je neverjetno malo, dve strani nazaj se že piše leto 1995 in Šrauf in Jasna. Z vrha naju je pregnal veter, na vrhu grape pa veselo pozdravilo krmežljavo sonce. Časa je bilo dovolj. Z vrha grape proti Lipnici mora nekje peljati smučarska smer (Labirint: IV+, mesta S5). In sva malo poskusila. Prvih sto metrov je prav fletnih, potem se stvari začnejo cepiti. Leva varianta je imela na vrhu skok, čez se pa ni videlo (z več snega tu najbrž ne bo problema). Desna varianta se je višje cepila (tako je izgledalo). Žal je bil vhod v desno varianto kopen/leden in zoprn, za naju tu ni bilo kruha. Nomen est omen, sva ugotovila in se odločila za sestop po smeri vzpona. V Krnici sva bila bogatejša za eno lepših tur v zadnjem času. 23.12.2001: Veliki vrh z Matizovca Nič posebnega. Zanima naju Toplar (zapostavljena/neopazna grebenska vzpetina pri Velikem vrhu), ki je visok točno 2000 metrov. Greva pogledat, kje točno leži in preverit, če sva že stala prav na vrhu. Avto je brez problema potegnil do zadnjega ovinka. Po gozdu so bile sledi dveh zagretih smučarjev. Od Kofc naprej je snega hudo malo (spihan). Do vrha nobenih težav, na grebenu pa 'ornk mrzu' veter. In prav po grebenu gre najina pot nazaj. Takoj prvi vrh (na vzhod, mejni kamen 24/111) po Velikem vrhu je Toplar, sva ugotovila, ko sva se z njega razgledala na še dva nadaljnja vrhova. Naslednji je povsem neizrazit in občutno nižji, zadnji je le za nekaj metrov nižji od Toplarja. Markirana pot pelje tik pod srednjim in preči dvajset metrov pod Toplarjem. 22.12.2001: Veliki Pršivec iz Krme Časa nimava preveč (štiri ure in pol), zato sva danes za spremembo zgodnja. Nekaj novega in kratkega: greva v Krmo in na Pršivec. Napovedano je oblačno, nebo pa je jasno in zato toliko bolj mrzlo. Snega je več, kot sva pričakovala, a za smučat le premalo. Do Malega polja je pot shojena, potem sva zagazila po Travni dolini, mimo Lovske koče. Na zemljevidu je tu vrisana smučarska smer, zato iščeva 'pot' v teh okvirih. Dolina sto višinskih metrov nad lovsko koče zavije v levo, midva greva direktno v smeri proti Malemu Pršivcu. V daljavi je Veliki Pršivec in do njega še kilometer gor-dol. V kopnem morda ni problema, a sneg prekrije vse luknje, kjer se ti udere čez rito, ob tem, če imaš srečo (ki je tu kar pogost pojav), s kolenom treščiš ob skalo, saj so luknje 'anatomsko' oblikovane. Povsod isto, na grebenčkih, dolinicah, pobočju; čez rušje pa ne gre. 'Nekje ti pušča kri.' Na hlačah (koleno) je večji rdeč madež, ki mi ga je zadala snežna past. Snežnih morskih psov še ni na vidiku. Tudi z vrha se jih ne vidi, a je zato izjemen/vrtoglav pogled v Krmo. Nebo je še vedno jasno, tudi nama postane jasno, da imava za sestop le malo več kot uro in pol časa (samo za km gor-dol sva rabila slabo uro). Bova poskusila drugje: po Kravji dolini. Hoja gre tu nekoliko lažje, ampak še zmeraj dovolj 'zajebano', da se pospešeno učim Šraufovega besednjaka. Po koncu Kravje doline poskusiva po markirani do pastirske koče, a jo kmalu izgubiva in udariva direktno navzdol proti Malemu polju. Od tu navzdol je ena sama tekaška poezija. Snega je ravno prav in je ravno prav shojen. Tudi ura pri avtu je bila ravno prav. Točno pet minut pred rokom sva bila na Jesenicah... 16.12.2001: Stol čez Zabreški plaz Greva na Stol pogledat razmere v Zabreškem plazu. Pravzaprav greva poiskat Zabreški plaz, da vidiva to lepo turnosmučarsko smer (B. Črnivec) od blizu. Avto sva zaradi nevarnosti nasproti drvečih sank pustila na 850 m (bi bilo dobro, če bi postavili zaporo). Na Planici (vikendi, travnik) sva jo urezala naravnost navzgor, nekdo je tu celo smučal. Snega ni veliko pod njim pa lepa travnata podlaga. Od Zabreške planine do plazu je bilo shojeno. Tu sva se obrnila navzgor in zgazila deviški Zabreški plaz. Snega je z višino zmeraj več (napihan v plitvo grapo), vendar brez podlage. Na slabih 1600 m sva naletela na pomrznjeno podlago in nad njo dovolj snega, od 25 cm do riti. Stanje je bilo enako vse do vrha Zabreškega plazu, 2000- m. Višje je sneg spihan (in na mestih zmrznjen). Pred Prešernovo kočo je začelo močneje vleči, z Malega Stola me je za pozdrav sunek vetra vrgel z grebena, proti Stolu je sneg, ki ga je veter noro treniral naokoli, neverjetno boleče bodel po nezaščitenem delu obraza, veke so zmrznile, da se je težko gledalo... Ampak na vrh sva prilezla! in takoj odlezla. Resda nisva imela smuči, a je zato rit vedno pri roki. Zgornji del Zabreškega plazu sva vozila bob in bremzala z nogami in cepinom. Zgoraj je za ta podvig ravno pravšnji sneg in ravno prav strmo. Super. 15.12.2001: Kalški Greben iz Kokre Okoli Kranja je namedlo za 30 cm snega. Torej bomo smučali. Pogledam na HMZ RS: le 10 cm na Krvavcu, v Julijcih še manj. S smučmi ne bo nič, greva pogledat razmere na Kalškem Grebenu! Odločiva se za markiran pristop iz Kokre, čez Lojtro na Dolge njive in naprej na vrh. Iz Kokre še nisva hodila, to je prevagalo. Greva gledat nekaj novega, da vidimo, če se bo dalo (ko bodo zgoraj odobrili dovolj snega) smučat v Kokro. Štartala sva iz Podlebelce, 550 m. Po še sneženi cesti sva jo marširala proti Robleku, saj markirana pot (tam kjer seka cesto) ni označena in je nisva našla. Res mi ne gre iz glave, da so markirane poti ravno na križiščih/odcepih tako pomankljivo označene. Nad Roblekom cesta pripelje do markacij in od tam je bilo že shojeno, kar je za ta neobljuden del presenečenje. Snega je tu kar nekaj, 20+ cm. Ko se teren odpre zagledava Lojtro, precej navpičen prag do Dolgih njiv. Pot je zavarovana z nekaj jeklenicami (izpostavljene prečnice), morebitno smučanje z Dolgih njiv čez Lojtro je pa vprašljivo. Če bo dovolj snega, dobre razmere, bi za alpinističnega smučarja šlo... Bomo videli. Nad Dolgo njivo, v eni od močno zamedenih 'dolinic' Kalškega Grebena, sva prehitela najine predhodnike (4 gorniki, z avtom so se zategnili do Robleka in zamudili monotono pešačenje po cesti). Nasploh so bile dolinice na Kalškem Grebenu dobro zasnežene (zameti). Tu je dovolj snega za smučanje (na odprtem terenu je sneg spihan), tudi na Dolgih njivah je snega dovolj. Potrebno bi bilo le poiskati ustrezno zasnežen prehod iz Dolgih njiv do sistema dolinic na položnem in obsežnem grebenu Kalškega Grebena. Vršni del je seveda spihan in nesmučljiv. Na vrhu sva bila po dobrih 3 urah in pol. Kljub soncu je bilo precej mrzlo. A je vse odtehtal prekrasen razgled na Kočno, sistem Dolcev in Grintovčevo streho. Navzdol je bilo naporno: udiranje, kloža, spotikanje (namerno), mavžanje, piggyback, smehodtrebuha. In precej barv: modra in rumena nato modra in rdeča. Prelivanje senc pred sončnim zahodom je v redkem in sneženem smrekovem gozdu fantastično. Spodaj sva se do 'tal' držala markirane poti, ki je tokrat nisva izpustila iz rok, kljub temu da sva tu sestopala že v temi. Sneg do nižin je pozimi koristna reč. Brez uporabe svetilk se da nemoteno sestopati, tudi ko svetlobe sonca ni več. |
