Široka peč naju je vabila v svoje izzivalne stolpe odkar hodiva po brezpotjih. Ampak želji nisva ne upala, ne smela ustreči. Letos sva se za obisk ustrezno opremila (vrv, plezalni pas, vponke) in kljub velikemu spoštovanju sprejela odločitev, da greva stolpe vsaj potipat. Tako sva pred slabim mesecem poskusila z Dovškega križa ter zanimive prehode čez in ob stolpih našla prav do najvišje točke Široke peči. V nedeljo sva se odločila za prečenje celotnega grebena Široke peči, od vzhodnega vrha do Dovškega križa. Strah nama je vlival predvsem sestop s petega stolpa, saj nama je opis prvopristopnikov (zlata naveza, Miha Potočnik: Srečanja v gorah) dal veliko misliti.

'Zaklete' stolpe šteje vsak po svoje in tega 'pravila' se bova držala tudi midva. Od vzhoda proti zahodu je od daleč (iz Za Aka) videti sedem izrazitih stolpov. Prvi štirje so špičasti, peti razpotegnjen, šesti in sedmi pa sta v eno gmoto združena najvišja stolpa, od katerih je sedmi le malček višji (vrh Široke peči). Tu se greben pod pravim kotom obrne proti jugu in do škrbine z Dovškim križem ponudi še pet stolpov. Prvi trije braniki so zelo našpičeni in izraziti, zadnja dva pred škrbino pa sta le ena daljša in ena krajša grebenska grba.

Iz Za Aka sva iskala pot v Amfiteater (Krnica za Široko pečjo, kakor nas zaman uči Tuma) in še pred zloglasnim pragom (III+, 15m) našla zoprno grapo, kjer sva morala najprej preplezati kratek, a težak in gladek kot med robom in velikim balvanom (bila sva izjemno presenečena in s težkim pujsom na hrbtu ga nisem zmogel), višje v grapi naju je čakala izpostavljena (krušljiva in mokra) gredina nad dnom grape (spodaj do gredine II, na gredini še težje) in tu sva zavila po gladkem pragu (I-II) levo, ven iz grape na ruševnat hrbet. V opisu (recimo Habjan, Manj znane poti) je omenjen le gladek prag, o spodnjih dveh težavah ni besede. Sam vzpon precej višje čez prag v Amfiteater je bil potem skoraj igrača: po gredini v levo do vdolbine, levo čez prvi kratek skok (II-III) in navzgor do prav tako kratkega, najtežjega mesta (III+, klini), ki je najlažje preplezljiv prav po zelo izpostavljenem robu in tehnično ni tako zahteven. Od vdolbine, kjer se začnejo težave, do varovališča nad pragom je raztežaj dolg ravno 30m.

Zgoraj v krnici je edina (a nikakor majhna) težava živ grušč, ki nama je izpil ogromno energije in še več dobre volje (vseskozi sva se držala desno in poskušala kar po skalah tik nad gruščem). Tako naju je 'zdelal', da sva pri vzponu na vzhodni stolp Široke peči nemarno zgrešila in na greben prilezla v ostro zasekano škrbino (dva kamina, zgornji je težji, s težavami nekje II-III). Po krušljivi in strmi steni sva splezala na desni stolp (II-III), kjer sva le nemočno ugotovila, da sva daleč od vzhodnega stolpa. Robantil sem čez vse pretege, ampak kaj sva hotela, sestopila sva nazaj po isti smeri proti Amfiteatru (z vrha v škrbino sva šla po vrvi, spodaj pa sva spregledala klin in sva morala oba kamina preplezati še navzdol) in prečila po skrotastem svetu daleč v levo in dosegla drugi stolp in se od tam spustila na najbolj vzhodni stolp Široke peči. Vmes me je Marijana nekajkrat mirila, da v besedah nisem šel čisto za Šraufom in lepo pomirjena s svetom ter z velikimi pričakovanji sva pričela z dolgo zaželjenim in težko prisluženim prečenjem. Pogled naprej proti vrhu Široke peči so omejevale številne grebenske 'motnje', proti Dovškemu križu pa je bil skoraj ves greben kot na dlani. Lepo, kaj sva še hotela; začela sva uživati in seveda malce strahoma čakala na težave.

Do vznožja četrtega stolpa ni bilo posebnih težav in sva se po krušljivi rezi skoraj sprehodila. Pristop na četrti stolp zelo dobro brani slabih 10m visoka, povsem navpična in krušljiva stena. V sredini je zabit klin (prav nad njim je plezanje najtežje), tako da sva lahko varno splezala na vrh nama že dobro poznanega stolpa, saj sva prav tu iz Amfiteatra izplezala na greben. Stena je bila precej zahtevna (vsaj III+) in oprimki tako-tako, če klina ne bi bilo, bi stolp gladko obvozila daleč spodaj.

Z vrha sva se še enkrat spustila po vrvi v škrbino (slabih 10m spusta, klin) in že tipala po petem stolpu, ki je tako obširen, da mu na njegovem razpotegnjenem hrbtu čepi še manjši 'predstolp'. Takoj iz škrbine naju je pričakala krajša težava, II-III, višje pa sva na predvrh zlezla po prehodu z desne, prav tako II-III (zlata naveza je ta predvrh obvozila po gladkih ploščah na levi in ga štela za peti stolp). Naprej do vrha stolpa je šlo lahko in že sva strahoma pogledovala v ostro zasekano škrbino pod nama. Škrbina je globoka dobrih 30m in na obeh straneh premore povsem gladko in navpično zasekano steno. Sestopila sva dobrih 10m po levem rebru in na pripravnem mestu našla klina za spust. Do grape, ki pada s škrbine v Amfiteater, sva se tako spustila po vrvi (20m), našla še eno varovališče za spust in se po povsem podrti grapi spustila še enkrat (20m) do začetka markantne rdeče poličke, ki se višje navpično dvigne in tako močno zaje v steno, da se zaključi s kaminom, nad katerim je poveznjena skala, ki tvori manjše okno (po tej polički je nadaljevanje na naslednji stolp našla zlata naveza).

Od daleč naju je polička hudo strašila (vse skupaj je videti kot navpična rdeča podrtija) in je bila izjemno 'sovražno' razpoložena, a od blizu se je spremenila v zmerno podrt in udoben prehod (II, najtežje mesto je takoj krušljiv prestop na začetku). Na vrh okna sva splezala z leve, prestopila po oboku in že sva bila v lažjem svetu šestega stolpa. Pod vrhom sva preplezala še dobrih 10m visoko navpično raz (II-III), sestopila v 'zadnjo' škrbino in se vzpela še na sedmi, najvišji stolp Široke peči.

Čas je bil za počitek in užitek, a sva se hudo uštela, kajti strele imajo povsem svoje načrte. Iz smeri Mojstrane je zamolklo grmelo in pričelo je rositi. Na hitro sva dvignila sidro in upala na vsaj približno suhe skale do Dovškega križa (do tja sva prehode na srečo poznala). Vmes je spet posijalo sonce (tako sva od zadaj skočila še na sladkorni stožec, tretji stolp od vrha Široke peči, kateremu vrhu se prehod po desni umakne in prav na njem ob prvem obisku nisva bila), pa spet začelo pršeti ter grmeti in se spet zjasnilo na Dovškem križu (to pestro vreme se je 'zgodilo' v pol ure). Razmišljala sva o najhitrejšem sestopu v Vrata, a se je vreme medtem uredilo in sva lahko poskusila s sestopom nazaj v Amfiteater.

Vrnila sva se v škrbino med Dovškim križem in Široko pečjo (Klinar, 100 slovenskih vrhov, omenja prehod s težavami II-III). Po zagruščeni in krušljivi gredini sva sestopila proti rdečemu žlebu, ki pada naravnost navzdol v Amfiteater, se spustila nekaj metrov po njem in zavila v desno ven po polici ter prijetno presenečena našla klin za spust (do sem zelo krušljivo, II). Spustila sva se na spodnjo gredino (20+ m)(vmes je levo-desno prehod med obema policama, ki je najbrž res v okviru težav, kot jih navaja Kilnar), po kateri je do grušča v krnici le še sprehod. Za konec ture je sledil še izjemno dolg in naporen (grušč je bil tudi navzdol prava mora) sestop do Za Aka (dva spusta po vrvi, eden čez prag in drugi nižje v grapi). Navzdol ob širokem zagozdenem balvanu, spodaj v grapi, sva dobesedno poletela, potem se nama je počasi odprlo in v drncu sva se spustila še iz Za Aka.