Po normalki s Kredarice na Triglav pozimi še nisva pristopila, pričakovala sva podobne razmere kot na Jalovčevi glavi in tudi uvod je bil pravi, nadaljevanje razočarajoče kopne normalke, kjer so bila vsa varovala kopna in s širokimi pločniki namesto izpostavljenih prečnic, naju je pa pustilo povsem hladna.

Na Triglavu sva pozimi sicer že bila, ko sva s sedla za Malim Triglavom smučala na ledenik skozi Mullerjev kamin, tudi takrat je bil vršni del nad sedlom kopen. Pogled nama je po zasneženi gredini zaplaval na Severni greben nad Kugyjevo polico, ki sva ga v kopnem spoznala z obeh strani. Nemudoma sva bila budna, sestopila nekaj klinov do sedla in skočila na obljubljeno avanturo. Skorajda vodoravna prečnica (malo gor, malo več dol) vse do rame na S grebenu nama je podarila celo uro, le zadnji metri niso bili zaliti in na ozki rezi sva kar malce skeptično gledala kopno-zasneženo nadaljevanje po robu, zato pa nama je pogled takoj ujela obsežna snežna vesina na desni strani - le do nje nisva videla primernega sestopa.

Odločila sva se za žleb s škrbinice višje od naju, kjer sva prav počasi in varovana splezala navzdol po le bolje poprhani skali (slabih 30 m = slaba ura kvačkanja). Zatem sva se razgledala in opazila 'otročje' lahak prehod levo/nižje od najinega - nič hudega, časa sva imela na pretek. Desno sva prečila čez rob na vesino in nadaljevala v desno, kjer se je za naslednjim robom odprl žleb, ki naju je lahkotno dostavil nazaj na greben. Čez zasneženo grbo, desno v kratek žlebiček in že sva bila pri Aljažu, kjer naju glasno razpoloženje ni pretirano zanimalo, tako da sva se hitro popokala navzdol, tokrat strogo po normalki in modrovala, kako strašno samosvoj obisk in samotno ter nedeljeno pozornost nama je naklonil zasneženi očak. Hvala!