Bivak IV

Ponavadi je v tem bivaku najhujša gneča (internacionalna: poleg Slovencev še Hrvati, Čehi...), in upala sva, da gorniki še računajo na sneg in da bo samotno. Vreme je bilo napovedano sončno in vroče. Pri bivaku ni vodnega izvira, zato sem do bivaka pritovoril vode za skoraj cel nahrbtnik (12l) in bila sva prepričana, da jo bo dovolj. Pa sva se lepo zmotila, kot že ničkolikokrat doslej.

Spodnji Rokav sva iskala z opisom v vodniku Manj znane poti slovenskih gora, Vladimir Habjan. Glede gredine, ki nas povede s Kotla, ni dileme. Je ena sama, ki je pripravna. Zgoraj je večinoma stena, spodaj pa odsekano. Do prve grape, ki prereže gredino, je šlo lahko. Tu je pa potrebno poiskati prehod čez grapo (izpostavljeno). Midva sva šla 30- m navzgor in se potem skozi neizpostavljen prehod spustila dol do gredine (grape tako sploh nisva prečila, saj se je končala pod najinim prehodom)(še pred tem sva pa poskusila kar direktno navzgor na vrh Spodnjega Rokava: ni šlo, saj nama je prehod zaprl oster in gladek grebenski stolp). Nadaljevanje gredine je lahko (prečiti je treba še eno grapo, I-II). Tik pod vrhom je (v opisu) izpostavljena polica v desno. Ta prečka je bila za naju najbolj siten del poti. Izpostavljeno, rolarji in nič pametnega za držati. Z vrha sva si malce ogledala tudi nadaljevanje po grebenu do Srednjega Rokava, pa naju je zaustavil že spust do škrbine.

Lani sva na Srednji in Visoki Rokav prilezla prek Rokavskega ozebnika. Tokrat sva poskusila iz Kotla. Po melišču navzgor je šlo prav enostavno (snežni jezik je šel prav do žleba), nekaj sva se pa lovila s tem, kdaj je potrebno vstopiti v steno. Marijana je pravilno določila vstopni žleb (skoraj na višini zatrepa, desni žleb pa vodi na škrbino med Srednjim Rokavom in neimenovanim grebenskim vrhom desno od njega). Edina težava do Rokavske škrbine je bila, kjer iz žleba izplezamo desno do skrotja (izpostavljeno, II). Za začetek sva šla počekirat spomin na Visoki Rokav: vse je bilo kot v glavi, le na vmesnem predahu (lažji? skrotasti svet v najinem opisu pristopa na Veliki Rokav) sva pa očitno za nekaj metrov zgrešila lansko smer (ne sme se takoj v desno do skal). Prav ta lažji svet je bil tokrat najtežji, še posebno sestop. Nad najtežjim delom (tam se prileze na greben) je potrebno nekaj prečenja na levi strani. Letos je tam plezanje čez rob zelo, zelo podrto. Mogoče bi bilo bolje kar splezati čez grebenski rogelj. V vpisni knjigi letos ni bilo še nikogar, pohitite, pristop iz Kotla je trenutno po snegu lažji kot pa po napornem melišču.

Za smetano sva splezala še na Srednji Rokav, potem pa nazaj v Kotel. Spotoma sva določila, da je višina škrbine, ki Visoki Rokav loči od Škrlatice nekaj nižja od Srednjega Rokava. Navzgor iz Kotla do stika s potjo je bila naporna in dolga pesem (ciljala sva bolj direktno navzgor in na pot prilezla nekaj nad mestom odcepa - tako sva se izognila grušču). Za nagrado sva izvolila še na Škrlatico, potem pa je zmanjkalo tekočine v nahrbtniku.

V bivaku ni bilo nikogar (hej, juhej), čeprav sva srečala kar nekaj pristopnikov Škrlatice. Voda ni izpuhtela, zato pa je hitro začela ponikati v želodca. Kar žalostno je bilo opazovati, kako 'strašne' zaloge hitro kopnijo.

Letos pomladi sem pri bivaku za vabo najdeno vrečo 'Metro' obtežil s kamnom in upal, da jo bo kdo odnesel dol. Vreča je počakala. Ne le to, v bližini bivaka je večje smetišče (fuj in fej). Prle ima kar prav, ko take planince zmerja z govnom. Naslednji dan bova imela nahrbtnika prazna in bova nesnago malce spucala. Tudi v vpisni knjigi se je našel junak, ki je enakih misli in je vlačil odpadke dol.

Zjutraj je bilo zaradi vetra kar hladno. Do Bovških vratic sva šla 'nagliho' in spotoma pobrala mojo izgubljeno smučarsko palico. Nad zgornjim Kriškim jezerom sva pociljala naravnost navzgor na Kriški rob (lahko). Za cilj sva si izbrala brezpotno pot na Razor (Julijske Alpe: Severni pristopi, Tine Mihelič), le da sva jo malo popravljala. Kriškega roba se seveda nisva ognila in naprej sva nameravala po grebenu proti Šplevti, pa se je stvar začela nekoliko zapletati (en bolj gladek in izpostavljen stolp). Po polici/gredini bi se ga dalo obiti po levi (nadaljevanje se pa naprej ni videlo), na levo stran je tudi možen lažji sestop na meli. Prehitro sva izbrala meli in potem s Šplevte (z meli je na vrh pristop možen z vseh strani, b.p.) opazovala, da je nadaljevanje grebena od stolpa do Šplevte lahko prehodno.

Proti Razorju gre navzgor po tekočem grušču (na srečo je bila prva polovica grušča pod snežnim jezikom) zelo utrudljivo in podirajoče. Malce je k temu pomagalo še močno sonce in pomanjkanje vlage v ustih (in v telesu). Široka zagruščena polica v levo je lahka (nekaj možicev). Tudi žleb (II), po katerem je potrebno splezati je lahko zadeti (en sam primeren kandidat, kmalu naprej se polica konča). Nad žlebom je sicer lažje, zato pa zelo podrto. Zelo lep pristop.

100- metrov sestopa po potki, potem pa sva pogledala na JV greben Razorja (enakomerno pada na Kriške pode). Tam nekje je Vrh Žlebičev, pa ima vsak vir svojo višino in pozicijo... Nekaj časa je sprehod, potem se je potrebno pragu ogniti v desno. Naslednji prag je pa previsen do škrbine in potem naprej v grebenu previsno navzgor do manjšega grebenskega vrha. Ta kota je Vrh Žlebičev (po TTN). Poskušala sva v desno navzdol. Do sredine ni bilo težav, potem sva pa za najlažjo varianto določila ozko poličko v levo (vodi nekaj metrov nad zagruščeno škrbino) in skoraj dvometrski skok navzdol do škrbine. Tudi navzgor do Vrha Žlebičev (označil sem ga z možicem) je bilo potrebno nekaj 'alpinistične' taktike (dodatni stop so bila ramena, najprej eden gor-dol in potem še drugi). Nazaj s škrbine na greben (tam, kjer sem skočil dol) ni šlo. Marijana je potem uporabila moja ramena, sam sem pa izvisel. Zadeva je previsna, oprimki za prvi prijem so, potem pa megla. Malce sem neuspešno poskušal, potem pa ni ostalo drugega, kot da sem samozavestno odkorakal na desno stran škrbine na polico, malo po njej in potem levo po lahkih travah in skalah navzgor na greben (I)...

Nadaljevala sva do Planje. Veliko ohov in ahov je pobral Utrujeni stolp in njegov (zaenkrat še) neutrudni sosed (enako visok, malce širši stolp). Spodaj v vznožju je večja votlina, pa nisva imela volje do raziskovanja. Pristop na Utrujeni stolp je za nealpiniste najbrž le z vrha in s pomočjo abzajla. Na Planji sva samo s pogledom prilezla še na zahodni vrh (s čevlji pa kdaj drugič), ki je dobro definiran in le kak meter nižji vrh.

Tu se je potem začela moja Kalvarija, vode je bilo le še za dobre pol litra, izvira pa nobenega (čeprav je kar nekaj snežnih zaplat). Naju pa je čakal sestop do Pogačnikovega doma (koma in groggy, prav prisiliti sem se moral, da sem bil skoncentriran na nevarnosti sestopa), vzpon na Bovška vratica in sestop mimo bivaka v Vrata. Vode z jezera nisem hotel piti, ker ne vem, če je pitna. Torej sva počasi nadaljevala do Bovških vratic. Po petih minutah od Pogačnikovega doma je prišel prisluh, krik, voda! Izvir vode tik ob poti. Pustil sem si streči in Marijana me je lepo napojila. Ravno sem počasi (15min) končal s prvo plastenko (1.5l), ko so me iz opijanja zbudili gromi. Na hitro sva dvignila sidro in začela z vzponom. Prisilil sem se v dinamično hojo in z vsakim metrom sem bil bolj čil. V manj kot pol ure sva bil gor in letela navzdol do bivaka (tu sem bil ozdravljen). Bliskanje se je pa bližalo. Žal je odpadlo čiščenje okolice bivaka, zato sva pa žejnega Francoza (iz bivaka) osrečila s polno plastenko vode. En, dva, tri sva bila v Vratih. Nevihta je medtem zavila drugam, v Vratih je bilo sončno.

Bivak IV (15.-16.6.2002)

• Vrata
• Spodnji Rokav
• Visoki Rokav
• Srednji Rokav
• Škrlatica
• bivak
• Kriški rob
• Šplevta
• Razor
• Vrh Žlebičev
• Planja
• bivak
• Vrata