Opis te čudovite ture smo (kje pa drugje ;) spet sneli pri Jiržiju, pri čemer smo vbodni del zastavili po svoje. Tura na Tabli sliši tudi na ime Tolminske krvavice, nekaj smo jih pojedli že pred prečenjem (kolo), nekaj na njem (veje), na spustu se je pa kar usulo (skale). Tu res kot pribito velja nomen est omen! Tura je več kot vredna obiska - koliko luštnih trenutkov bi zamudila, ko ne bi imela kolesa...

Od parkirišča pri gostišču smo se skozi slikovit predor zapeljali na še bolj slikovit Hudičev most, kjer smo globoka korita Tolminke le slutili. Malo višje smo skočili pogledat v Zadlaško jamo, kjer je Dante baje (legenda ni resnična) v azilu pisal Božansko komedijo. Višje smo za vasjo Zadlaz-Čadrg s ceste zapeljali na kolovoz, zatem pa na razcepu markiranih poti ubrali zgornjo prečnico, ki vodi do ceste proti Tolminskim Ravnem. Prečna pot se nam je strašno dopadla, saj premore prav luštne detajle, posebno del, kjer pot 'konkretno spodjedeno' preči zasekano grapo, tudi prehod preko mostička je bil malce psihičen in le na dveh krajših odsekih smo morali kolo tudi poriniti (na začetku in na koncu).

Asfalt do Raven je bil sproščujoč oddih pred zahtevnim vzponom do planine Razor. Posebno drugi del vzpona je utrujajoč, saj se odseki V6 kar vrstijo, kako mesto je pa tudi težje. Na planini se pa tura šele zares prične, za uvod nas je pričakal hiter odsek, 'ugankarska zajezitev', zatem pa so se luštni odseki gori in doli vrstili eden za drugim. Glede na opis in zemljevid nas je malo begalo stanje na terenu (očitno nova markirana pot), dokler se ni pričel izjemno zahteven klanec (V6) z mestoma zagruščeno podlago, ki vodi na idilično planino Na Kalu.

Od planine smo nadaljevali na drugo stran Migovca, kjer je sledila še bolj slikovita prečnica vse do planine Dobrenjščica. Razgledi, utrinki, okolje, linija,... - utrip poti je bil naravnost navdušujoč! Za pestrost so skrbeli tudi številni snežni plazovi, ki pa so nas prijazno prenašali. Vijugast spust na travnati potki do planine je bil pravšnji trening za kar silovit spust v dolino, kjer so bili nekateri okljuki zelo ostri in za nameček tudi kamniti, tako da nekaj poletov s kolesa ni manjkalo. V drugem delu spusta smo zastavili bolj previdno, saj je bilo vse skupaj izpostavljeno in precej kamnito. Nižje v gozdu smo tekoče in hitro 'pridrveli' do nezgrešljivega jezu pri izviru Tolminke, kjer so nas v vzorcu 'nekam sumljivo' pričakali številni balvani.

Po požirku smo se že hudo načeti zagnali v nepričakovano oster klanec nad kočo, kjer je sledil še bolj nepričakovano nevaren spust po cesti, ki to od potresa naprej ni več! Tu je med skalnimi bloki padla še zadnja krvavica, zatem nas je blaga cesta mimo ogromnega zemeljskega plazu na levi (pod Čadrgom) pripeljala do odcepa za spominsko cerkev na Javorci, in ker smo bili spet polni moči, smo se zagnali še teh 150 m navzgor. Od cerkve sem se za razliko od deklet ('Dost mava!') po strmem pobočju spustil po markirani poti, ki pa ni več vzdrževana! Na cesti nas je za konec dotolklo še nekaj nepričakovanih klancev, pri tabli TNP smo se pa po kolovozu spustili nazaj na izhodišče, odkoder smo skočili pogledat še vojaško pokopališče iz prve vojne.