Opis pristopa iz Dunje je moč najti v Sidartinem vodniku (Mašera, ZJA), žal se opis preveč izgublja v številnih podrobnostih, ki so tudi mestoma netočne ali celo povsem napačne. Za nameček vodnik pri takorekoč edini orientacijski zanki pristopa odpove (ključni odcep proti zasilnemu bivaku Muschi je skrajno nerazviden, saj odlično shojena pot z možici kar naprej vztrajno preči nad sotesko Clapadorie)...

V petek ob treh popoldne z izhodišča. Do noči sva imela še dobre štiri ure in pol, vodnik pa do bivaka Suringar obljublja šest ur in pol. Torej bo za naju ravno prav svetlobe. Začetek odcepa poti Via Dogna je slabo označen, zato pa je sama pot na najino (in vodnikovo) presenečenje markirana (resda neuradno; rdeči krogci, puščice in možici). Prepustila sva se vodstvu, prečila prvo sotesko in že sva vstopila v najbolj divjo sotesko JA (Clapadorie, Mihelič). A glej ga šmenta, v samo sotesko nisva uspela pokukati, saj se z obeh bregov navzdol spuščajo gladko odrezane stene, pot pa se vije na obsežni gredini visoko nad njo. Prvi pelin je resda malce pogrenil, a so klavni noži (Curtissons) in greben mečev (Cresta delle Lancie) takoj poskrbeli za vse bolj divje razglede. Na lepem se je pot končala, iskala sva zgoraj, spodaj (ukradeni pogledi proti zatrepu Clapadorie), naprej in potem seveda daleč nazaj. Srečala sva kar nekaj možicev, a nobene rdeče packe. Končno sva le pustila potko na miru, enako opis in se zanesla na svoj nos. Edini možni prehod se je obetal v širokem mokrem žlebu in res sva tam našla zadnjo markacijo na gredini (glede na to, da so bile nižje številne puščice in da shojena potka in možici nadaljujejo s prečenjem, je posledično to glavna orientacijska zanka poti)(midva sva se 'izgubila' za celo uro). Višje, na vrhu žlebu, sva našla naslednjo markacijo in jim sledila do zasilnega bivaka (nasploh so markacije 'bistro' porazdeljene: spodaj jih mrgoli, višje, v težjem svetu, jih je vedno manj).

Neudoben bivak ni ravno vabil, a ura je bila že pol sedmih, do Suringarja pa po opisu še dve uri in pol. Vseeno nisva veliko okolišila in se zagnala v 300m visoko Sivo steno. Najprej naju je krepko namučil vstopni rogelj (preozko za nahrbtnik in plezalca skupaj), plezanje po steni pa mestoma občutno seže čez drugo stopnjo, res pa zaradi hitenja nisva iskala najlažjih prehodov (tu in tam sva naletela na rdeče packe). Sam izstop, 50m, je obetal težje plezanje, opis v vodniku s kaminom, zajedo, previsom in še čim je bil pa povsem 'zablojen'. Zato na tem mestu še najin nasvet: plezamo lučaj levo od stika Sive in Rdeče stene (začetek celo označuje markacija).

Na vrhu stene sva stopila na izjemno razgledno ploščad (verjetno je to slavni Belvedere in ne polička 50m nižje, kot piše v vodniku), kjer so se divji stolpi in previsne stene bočile vse okoli naju. Sam ambient in razgledi v svetlobi sončnega zahoda so bili neopisljivo čarobni. Hitela sva kar naprej navzgor, mimo skrivnostne Sfinge, kjer se je sonce naposled potopilo v črno morje. Petnajst do osmih sva dosegla bivak. Prav gotovo je pot iz Dunje najlepši in najbolj samoten pristop na Montaž.

V soboto sva na vrh Montaža zastavila čez izzivalni Severni stolp. Po Veliki polici nazaj do vznožja ozkega žlebu, ki pada med Severnim stolpom in Montažem (Rdeča škrbina, višina žlebu je dobrih 200m). Spodaj nama je nekaj težav povzročal sneg, v srednjem delu pa mokra skala, saj je ledenica vztrajno kapljala s snega pod škrbino. V žlebu se strmi pragovi vrstijo en za drugim, a so obvladljivi in kratki (morda en malček čez III). Ko se je žleb razširil in položil (sneg), sva zavila levo v vršno steno stolpa. Na teme sva mu zlezla desno ob severnem grebenu po izrazitem žlebu (težavam sva se vedno umikala na desni, mesto II-III). Z vrha sva sestopala po zagruščenem razu proti Rdeči škrbini, kjer so se lahki prehodi presenetljivo odpirali en za drugim. Slabih 10m nad škrbino se je za najlažji sestop čez odsekan prag izkazala laštica na desni strani (strm sestop do laštice je bil krušljiv, II-III). S škrbine sva plezala v desno (do II) in Montažev vršni greben dosegla prav na mestu, kjer ga na drugi strani doseže pot skozi Findeneggov ozebnik.

Z vrha sva sestopila skozi Findenegga, skočila pobožat Sfingo (brez klinov na sam vrh sicer ni šlo, ker zaradi izjemne krušljivosti ni možnosti dobrega naravnega varovanja), nadaljevala po (v spodnjem delu) izjemni ferrati Via Amalii in čez Krniško škrbino padla v Dunjo.