Na Tabli čislajo spust z Grmade v Belico in vzpon po V grebenu, tako da sva kar nekaj časa obračala zemljevid, se odločila za dvojni vzpon in izhodišče elegantno obrnila na bližnjo S stran: Trnovec - kmetija Omejc - Majčove strmine - Jame - Tošč - Mali Tošč - Gonte - Grmada - k777 - Kregovnik - Belica - Robidovc - Na vrheh - k779 - V greben do k777, odkoder sva upala na kak lušten spust nazaj na izhodišče (zemljevid: Polhograjsko hribovje).

Makedam na Omejca je bil za uvod kar strm, domači pes še bolj hud, nadaljevanje je bilo pa takoj strmo kot hudič (nad kmetijo levo in vseskozi po glavnem kolovozu). Kolovoz je kmalu presahnil v potko, ki naju je mestoma izredno strmo vodila po in ob sicer nadvse luštnem grebenu. Nekaj mest je bilo ravno še voznih, na dveh je bilo pa zaradi skrajno nemogoče peščene podlage umetnosti konec (en meter nad usadom in nekaj več po kanalu). Na Jamah sva se odločila ponoviti lušten (raje beri skoraj 'nemogoč') naskok na Tošč, ki se je v spustu zatem izkazal za pravi cukerček, nižje sva odvila desno prek Malega Tošča, kjer je prav tako sledil zelo lep spust v Gonte.

Do vznožja Grmade sva še veselo pribrcala, tam je bilo pa vse umetnosti nemudoma konec in sva kolesa odnesla na vrh, odkoder nama je le potka po V grebenu obetala vožnjo, pa še tam je bila zaradi drsljive peščene podlage izjemno netekoča, nižje na okljukih sva pa ročno obračala. Na razcepu markiranih poti sva odvila desno (v nasprotju z zemljevidi ta krak ni markiran!), kjer ozka potka, ki preči bolj ali manj strma pobočja, mestoma ni vozna. Na JV grebenu so naju navzdol v Belico usmerile markacije, vožnja je postala vse bolj tekoča (vmes čaka nevozen vzpon na Kregovnik), v gozdu pa vseskozi naravnost uživaška, le sam zaključek je bil tako-tako.

Iz Belice sva še pred glavno cesto odvila po kar strmem kolovozu/makedamu na Robidovc, tik pred kmetijo odvila desno v smeri za Belo, a sva zatem na razcepu enakovrednih kolovozov srečno odvila levo in se zapeljala na prijetno travnato 'ravnico'. Sledila sva kolovozu naravnost navzgor do zadnje bajte, kjer se začne 'čudno' markirana potka, ki ni ravno primerna za vzpon. Markacije na začetku prečijo na levi strani grebena, zatem pa na desni, vendar je vožnja po prečnici izjemno netekoča. Prav po grebenu vseskozi poteka tudi neoznačena potka in sva se je, potem ko sva obupala na prečnici (žal prepozno!), tudi oklenila. Na najvišjo koto sva kolo sicer nesla, a je bilo v splošnem kar vozno, predvsem pa bistveno lepše!

Po kratkem spustu sva šla na križišču levo in že sva bila na V grebenu, kjer naju je 'ustavila velika roka Robeža'. Takemu povabilu nisva odrekla (žal!), le najprej sva odpeljala odsek po V greben navzgor do že znanega razcepa (k777), ki naj bi bil ena od sladic Grmade (večinoma zelo luštno, le ena kamnita grba je nemogoča in to v obe smeri). Povratek je bil še slajši, potem pa za 'prsti' levo po potki proti Robežu, a se je nemarnica prekmalu prelevila v opuščen kolovoz, pa spet potka, kolovoz in Robež. Tu sva nekaj časa tipala po kolovozu levo, celo našla obetavno potko, ki pa naju je spet pripeljala na kolovoz in po njem v dolino. Bistveno lepši bi bil spust po Majčovih strminah, le kakšen (kdo ve?) pa je spust z Gont na Rovtarja...

Zelo lepa turca z zelo zahtevnimi odseki tako navzgor kot navzdol, v petek popoldne začuda skoraj nisva srečala žive duše, sva se pa na poti lahko dvakrat dodobra nasladkala in to čisto konkretno...