Ponovila sva vajo do robu, ki nama je grenil kulturni praznik, in na drugi strani sestopila v JZ grapo Visoke Ponce. Po zavitem spodnjem delu se je grapa nekje na 1700-1800m povsem zožila in po treh zaporednih, malček sitnih lednih stopnicah sva trčila ob za naju nepreplezljiv skok (5-10m). Obvoz sva našla nekoliko nižje na levi strani; spodaj čez neprijetno strmo in le poprhano skrotje ter višje po podobno strmem, a globoko zasneženem prehodu do odrešilnega ruševja, od koder sva prečila nazaj v grapo. Manever nama je ukradel celo uro, fotke (kot vedno) spet ne premoreva nobene. Ko gre 'zares zares', fotoaparat po pravilu 'odpove'. Zadnji čas, da ga zamenjava - hmmm, morda je potrebno menjati le fotografa...

Grapa se je višje odprla v široko snežišče pod Visoko in Srednjo Ponco. Nadaljevala sva levo navzgor v grapo, ki vodi ob steni Visoke Ponce proti škrbini (edino zasneženo nadaljevanje)(med Visoko in Srednjo Ponco sta dve markantni škrbini, severna je višja in leži neposredno pod vrhom Visoke Ponce: Forcella Ponza, 2168m). Glavno nadaljevanje grape je imelo pod škrbino skok, zato sva zavila povsem levo, tik ob steno, kjer naju je vse do grebena vodil vse bolj strm, a zasnežen prehod (nekakšna gredina/vesina). Ob res imenitnem razgledu sva greben Rateških Ponc dosegla nekje na 2190-2200m, kjer se le ta požene naravnost navzgor na vrh Visoke Ponce.

Ura nama je dopuščala ravno še dovolj časa za 'nekaj' vršnih metrov, a se je poskus nadaljevanja na drugi strani grebena končal že po uvodnih metrih, ko sva do pasu (in čez) nemočno potonila na pričetku daljše prečnice na severni strani. Tolikšna količina napihanega snega na tako izpostavljenem mestu nama je v hipu odpihnila vsakršno željo po vrhu.

O samem smučanju z dvema besedama: škoda besed ;). Vršni, strm del previdno (da se na kakšni plošči ekspresno ne odpelješ), po širokem snežišču solidno (mehka skorja), v grapi mučenje. Po ozkih grapah in žlebovih je smučanje užitek res le ob primerni podlagi, ki je sredi zime bolj redke sorte. Skok sva obvozila nekoliko drugače, saj sva se v grapo vrnila šele pod lednimi stopničkami (z malce strmega praskanja nama je spet vzel celo uro, ob boljši zasneženosti bi šlo tudi s smučmi), pod njim spet s smučmi po grapi in to za razliko od vzpona vse do izteka, pod njim sva ujela še nekaj dobrih zavojev in skozi redek gozd dosegla cesto, ki 'veleslalomsko' vodi v dolino.

Prav luštno je v tem koncu!