Po prvem navdušujočem obisku Viša (normalka z juga) sva si neskromno zaželela še več, tako sva zatem obiskala Žabniško krnico in pristopila na Veliki Nabojs, z očmi pa vseskozi skakala gori-doli po Viševi SV debri, ki bi bila skupaj s spustom z vrha (V-, izpostavljeno) in naprej po Mojzesovem žlebu (klasičen turni smuk, III) imenitno zaokrožena (a tudi strašno dolga) tura. V opisih nama je orientacijske vprašaje porajala vstopna polica Malega Viša (deber se nad tem podstavkom razcepi in v dveh s skoki prerezanih krakih pada v krnico), višje po sami grapi se pa tako ali tako ne da več grešiti...

Markantna polica na Malem Višu naju kljub pomanjkanju oznak ni zapeljala (na markacije niti nisva preveč računala, a da ne bo vidne praktično nobene - pač ne). Po prečenju vpadnice sva po ozkem snežnem klinu zavila navzgor v za 'rit' širok kamin in nad njim v levo spet stopila na pot (ta je spodaj prečila še en rob in se vzpela po kaminu z lesenimi skobami iz ww1) in po njej na hrbet Malega Viša. Z udiranjem čez pas sva se prebila čezenj in 'že' sva stala v sami debri.

Po ozki grapi sva nadaljevala čez bolj ali manj strme prehode, dokler se nad nama deber ni zaprla s skokom. Nos naju je samodejno vodil po prehodu v levo na veliko gredino, po kateri sva strmo nadaljevala v desno in prav imenitno se nama je zdelo, ko se je nad skokom odprl lahek prehod, po katerem sva spet dosegla dno grape. Deber naju je vodila vse bolj navpično in po krajšem skoku sva nazadnje obtičala v slepem koncu. Nad nama se je bočil (nekje) 15m visok in povsem navpičen prag skal in ledu, na levi pa le malenkost manj strma pregrada. Markacije nobene, varoval prav tako ne. "Vraga, le kje gre potem Gola NE!"

Previdno sva sestopila nazaj na široko gredino, se po njej počasi spuščala in vseskozi opazovala možne prehode nad nama, dokler se visoko zgoraj na skali končno ni posvetila rdeča packa (Mihelič, JA: "Opis ni potreben, saj se pot ne oddaljuje od dna grape". M&M: "???"). Tako sva sestopila vse do dna gredine in tik pod steno Gamsove matere 'našla' zasneženo, ozko, strmo in vse bolj izpostavljeno poličko, ki je skoraj vzporedno nad široko gredino in visoko nad grapo vodila navzgor (na njej sva našla en možic, dve packi, tri kline). Višje na polički nama je vrag odnašal šalo, stvar je bila namreč vse bolj divja in vsaka naslednja prekinitev/zožitev poličke je bila zahtevnejša, dokler se za robom pred nama ni odprl prav nemogoč odrez.

Nisva bila več v položaju izbire sestopa, in sva se navezala ter na cepinih uredila zasilno varovanje. Z roba se je bilo potrebno najprej za kratko spustiti po poprhanem ('skoraj' navpičnem) pečevju, zatem je sledila ozka (za širino čevlja) laštica, nad katero se je rinil navpičen trebušček s prav nič oprimki (pravzaprav sta dva bila, a sta oba ostala v roki). Po laštici je zatem po centimetrih sledilo nekaj odločno predolgih metrov do odrešilnega klina (jeklenico je 'nekdo' odnesel). Sledil je še en težji rob, polička se je razširila v gredino in naju brez težav privedla nazaj v dno zdaj široke grape - na mestu, kjer v desno Božje police zavijejo okoli Viša.

Midva sva lahkotno nadaljevala kar po grapi navzgor proti škrbini med Gamsovo materjo in Višem ter, še predno le ta vstopi v žleb, pod steno zavila po gredini v desno, ki naju je v loku pripeljala na V greben vršne Viševe piramide. Proti vrhu (od vstopa pet ur in pol) sva zadovoljno ugotavljala, da naju 'smučarski' sneg kjub pozni uri in južni orientaciji še vedno čaka.

Z vrha sva prav počasi tipala zavoje, saj je zgornja plast čudno spodnašala smuči, z vsakim metrom je bilo stanje boljše in prav z užitkom sva vozila proti Galerijam, kjer strmine in izpostavljenosti začuda sploh nisva čutila (v trdi zimi sva bila peš, pa je bilo kar ostro). Nad preduhom naju je presenetil krajši, skoraj kopen pas pečin, ki sva jih po zasilo zasneženem cik-caku (s kratkim skokom) izsilila kar na smučeh. Skozi okno sva se zrinila s cepinom, tik pod njim spustila 10m s pomočjo vrvi in na smučeh začuda brez težav prečila v smeri Mojzesove škrbine. Po kratkem 'matru' do njega, po Mojzesovem žlebu v skokih, nižje pa v dolgih zavojih v Špranjo. Za svežimi sledmi sva nadaljevala v ozko sotesko (direkten prehod čez prag, ki preseka Špranjo), po kateri je divji potoček vse bolj tanjšal snežne mostičke, tako da sva se dodobra naskakala in smuči dokončno snela, ko se je soteska zaključila (1350+ m).

Po dežju, grušču in gošči sva se dolgo prebijala navzdol, končno ujela potko, ji sledila v Zajzero in potem hodila, hodila (vseskozi sva neumno 'krajšala' po strugi) in še kar hodila (vsega skupaj dolgih trinajst ur in pol) do presnetega avta, ki bi se lahko pomujal in naju prišel iskat...

Dobre snežne/zimske razmere sva ravno še ujela za zmuzljiv pomladni rep, celotna tura je bila pa naravnost božanska. Razumljivo, preseka Police bogov ;)