Popoldne se je začelo v Vratih jasniti, a sva se prezgodaj videla uživati na Rokavskem grebenu. Pod Šplevto naju je objela gosta megla, pod Rokavskim ozebnikom sva se pobijala na grušču, v žlebu je bilo pa tako strašno podrto, da človeka vse veselje mine (v snegu je bila čisto druga pesem). Po 'gamsji' smeri sva pristopila na vrh Visokega Rokava (resda so težave bližje II kot III, a je strašno krušljivo). Nazaj v podrtijo naju ni vleklo, zato sva po grebenu potegnila na vrh Velikega Oltarja in posledično lahko zapiševa, da najlažji pristop na VR nikjer niti za majhen plus ne seže čez II. stopnjo!

Z VO na VR sva že plezala, s tem da sva pod VR 'kvačkala' s trojko (prezgodaj sva zavila na greben). Tokrat sva vedela bolje: z VR po grebenu, dokler se ne izkomplicira, levo navzdol po žlebu do sistema zagruščenih poličk in desno (dva, trije možici) brez večjih težav na škrbino med VR in VO. Tu sva za spremembo na vrh VO splezala prav po grebenu (eno mesto II-III).

Opis najlažjega pristopa na VR z VO: Po grebenu do bolj izrazite rame in levo po krušljivem žlebu navzdol. Po zagruščeni gredini v desno proti škrbini med VO in VR. Na drugi strani škrbine nadaljujemo daleč v desno po sistemu zagruščenih poličk, dokler se navzgor ne odpre 'pripraven' žleb in po njem na greben. (Grebenskega plezanja je malo, do škrbine se grebenu umaknemo na levi, za njo na desni!)