Odkar sva prvič vstopila v ostrorobi svet Rokavov naju je zamikal nama takrat nedosegljiv, kot žaga narezan greben. Opis grebena sva poiskala v Slovenskih stenah, a prav najtežjemu delu od Visokega Rokava do Škrlatice je v vodniku odmerjenega najmanj prostora. Svet naj bi bil tako zgoščeno nazobčan in zamotan, da se vseh prehodov niti ne da opisati. Najboljši nasvet je menda dober nos. Obljubljene so težave do III. stopnje, ampak vsi vemo, kako je z obljubami v resnici...

Vrata, Brinova glava, Oltar in še nekaj grebenskih rogljev do strmo spuščajočega raza, ki sva jih brez težav pre(pod)kobalila. Levo navzdol po žlebu do izrazitejše gredine, ki je vodila točno v škrbino pod masivom Visokega Rokava. V škrbino, malce navzgor in po zagruščeni polici (prav vse police so zagruščene in bolj ali manj podrte) daleč v desno čez več sitnih (jasno da podrtih) žlebov proti kaminu, ki naj bi naju b.p. (II-III) dostavil na lažji greben proti vrhu VR. Kamin sva določila, ampak pred nama se je odprl lahak prehod na greben in sva ga šla malce? pogledat. Zadnji metri do grebena so bili III (tu sva se navezala na vrv), za kazen sva morala še sestopiti v zarezano škrbino (da nisva edina neučakana, je pričal klin za spust), kamor bi naju pripeljal pravi kamin. Do vrha VR je šlo potem po grebenu.

Končno se je divja tura lahko pričela. Pred nama so se izzivalno bočili trije veliki stolpi (2631m, 2651m, 2647m) pred vršno zgradbo Škrlatice, našpičenih rogljev je bilo pa kot ježevih bodic. 'Zapodila' sva se navzdol po grebenu do prve vmesne škrbinice (prezirljivo ošinila klin za spust po razu; bližnjica), se spustila desno navzdol po 'lahkem' žlebu (lahkih stvari na grebenu v resnici ni, ampak nekatere so pa le lažje), dokler se v levo ni izoblikovala polička, ki naju je dostavila tik nad cigare, ki so kar najbolj čudne skalnate spake (najnižja škrbina med VR in Š). Tik pod Financarji sva prečila po polički na levi strani (nad Kotlom), potem pa nisva strpela spodaj, prerinila sva se navzgor na zrak in se lepo nasadila na roglju nad cigarami. Spustila sva se v desno (nad Veliko Dnino) do poličke, spet prečila in spet skočila navzgor pogledat, kje se nahajava, in se nasadila na naslednji rogelj (zanka za spust; nisva edina 'slalomista' ;). Dol z grebena na drugo stran do poličke, tokrat malce več po njej, pa sva spet samo malce potipala po kaminu navzgor in se še enkrat nasadila na špičast rogelj. Zdaj sva imela vrtoglavega slaloma za nekaj časa zadosti in sva prav po grebenu čez roglje pritelovadila na prvi večji grebenski stolp (če se držiš poličke pod cigarami dovolj dolgo časa in navzgor splezaš po ravno pravšnjem kaminu, dosežeš greben na vrhu stolpa).

Sestop do naslednje škrbine sta ovirala dva velika roglja. Prvega sva obvozila na levi, drugega pa sva zastavila po desni, kjer sva malo pod grebenom zagledala zelo obetavno poličko (še en slalom bova že zvozila ;). Polička je bila v začetku udobna in vzorno vodoravna, potem se je nemarno zagruščila, še bolj grdo nagnila v desno nad vrtoglavo previsno steno (oko se je ustavilo na snežišču v Veliki Dnini), oprimki so se spremenili v podrt zmazek in za nameček se je vse skupaj vedno bolj strmo spuščalo proti škrbini. Vmes sva 'ponucala' pripraven rogelj za varovanje in počasi sva zlezla v škrbino, odkoder naju polička ni več mogla zares strašiti (vse police na grebenu so dar, brez njih prečenja pač ne bi bilo; nad prepadi, pod previsi, čez stebre in žlebove, nikjer se niso slepo končale). Na drugi, največji grebenski stolp sva splezala kar mimogrede, tudi spust v naslednjo škrbino je bil lahak (oboje na levi strani).

Zdaj naju je pričakal najbolj nabrušen stolp celotnega grebena. Na desni gladka stena, na levi se tudi ni hotelo prav nič odpreti, pravzaprav tudi pogledati nisva mogla. Bo šlo pa po razu, če so vse poličke zatajile! Po strmi, a lepo razčlenjeni steni je bilo plezanje izjemno prijetno, tik pod vrhom sva prečila čez rob do kamina, ki je edini ponujal prehod na vrh. Kamin je bil odprt, globoko zračen in za začimbo tudi malček previsen. V razkoraku nad zrakom sem tipal nad previsom, a začuda nisem dosegel nobenega pametnega oprimka ('šafle'), od obljube ('težave ne pogledajo čez III') tako ni ostalo nič, le trenje je pomagalo do grebena (kamin je visok 8m, s težavnostjo vsaj? IV, tik pod previsom je zabit klin). Do vrha stolpa so naju ločili le še skrajno podrti, a povsem lahki metri. Na vrh in kratko naprej po grebenu v prvo škrbinico.

V opisu nama SS tu 'določi' najtežji sestop na grebenu (kamin, III), a sva kamin brez večjih težav preplezala (klini za spust) in nikakor ni bil za celo III, kaj šele najtežji. Nižje sva se spuščala po izjemno smotani, zagruščeni strmini in po polički prečila v škrbino pod Škrlatico. Ne, ne še čisto! Dobrih 10m nad škrbino se je stena na najino presenečenje nenadoma prepadno zaključila, kar SS previdno zamolči?, tako da sva le morala na 'absajl' (povsod sva se mu izmaknila, tu pač ni šlo)(klini za spust).

Na Škrlatico sva plezala spet po svoje (za nosom!), a naju je teren povedel v desno nazaj na raz in višje do vrha ogromne luske, ki je z mostičkom naslonjena na Škrlatico. Po (zopet) izjemni polički daleč v levo pod previsi do lahkega sveta pod križem in po grušču do njega. Greben VR-Š je bil po najini uri kar trikrat daljši od VO-VR, nič čudnega, saj je najlažjo smer težko vdeti. Pravzaprav najlažje smeri ni priporočljivo vdeti, tako se veliko več vidi. Samo časa imaš malo! Nepozaben greben in nikakor ni tako zahteven, kot se nama je ravnokar zatipkalo. Takoj bi ga šla še enkrat plezat, a sva bila naslednji dan preveč utrujena (popraskana!) in sva se šla raje nasajat na mehke zelenice.