Greben naju je prvič pritegnil, ko sva pred leti iskala prehode na Krničko goro. Pred kratkim sva prebrala opis v Našem alpinizmu, kjer je omenjena živa lestev (prvi plezalci so bili trije, zelo težavno mesto), preostali del opisa je bil pa več ali manj izgubljen v preštevilnih detajlih. Vreme v nedeljo sicer ni ravno obetalo in je res kmalu pričelo po malem rositi, na vrhu je od daleč celo zagrmelo, v sestopu se je pa za pravšnji zaključek ture naredil prečudovit dan (beri večer).

Iz Belske Kočne po običajnem prehodu čez SZ greben proti krnici med Krničko in Mrzlo goro. Po grebenu sva lezla na prvi stolp (rušje), se umaknila samemu vrhu, a naju je rušje navkljub vztrajno pretepalo. Zato sva prečila levo v krnico, obšla nekaj goščave in nazaj na greben brez posebnih težav (do II) zlezla v škrbini med drugim in tretjim stolpom (tu se greben pravzaprav šele dodobra izoblikuje). Verjetno je najbolj priporočljivo, da se na SZ greben iz Z smeri povzpnemo šele po alternativnem (zgornjem) prehodu, ki vodi v zgoraj omenjeno krnico in ki na greben pripelje med prvim in drugim stolpom (II).

Po prvih metrih in pogledih okoli vogala, sva lahko zaključila, da sva pred prvo resno grebensko zaporo. Po nasvetu iz NA sva iskala obvoz na levi in ga našla nekoliko nižje po nagnjenih in gladkih ploščah. Prestop okoli roba v žleb je bil kar smotan, na vrhu žlebu naju je pričakal še težji in krušljiv izstop v levo (blizu III). Zatem sva se po grebenu več ali manj sprehodila na vrh četrtega stolpa, kjer sva nad globoko zasekano škrbino (najbolj izrazita zareza celotnega grebena) ugledala možno 'živo lestev'.

Plezanje iz škrbine na peti stolp je ključno mesto grebena. Obvoza ni nobenega, v levo in desno padata strma, s skoki 'opremljena' žlebova; preostala nama je torej resna plezarija ali vrnitev po smeri pristopa. Stena (najšibkejša točka se nahaja levo od najnižjega dela pragu) je visoka 15m: iz škrbine nas vodi pripravna pručka do vstopnega previsa, nad njim si sledijo minimalci do gornjega previsa (klini), pod njim po kratki prečki v desno (klin), navzgor v poč (klin) in pod previsom iz nje na kratko izravnavo, kjer nas do 'šodra' loči še siten prestop čez krušljiv rob.

Hop na pručko, tipanje previsa, z močjo čezenj in po minimalcih do prečke, kjer se mi je ustavilo. Prečke je sicer komaj za poldrugi meter in premore tudi dva majhna, navzven nagnjena stopa. 'Zakaj ne greš po polički desno?' 'Nobene poličke ni, bolj na trenje!' Nisem mogel zaupati gumi in sem se na klinu dal spustiti v škrbino, odkoder je vse izgledalo precej lažje, tudi poličko sem 'videl'.

Zatem je poskusila Marijana in mi takoj v previsu povsem pričakovano odletela. V drugem poskusu se je potegnila čezenj, nadaljevala do vpetega klina, prečila v desno, splezala v poč in iz nje na izravnavo ter se zbasala do šodra (ene dobra IV). Kar takole: tebi nič, meni nič. Lahko nam, dedcem, ko nas babe potegnejo čez - in sem splezal za njo. Iz kadunje sva na razcepu zastavila levo na rob, počasi splezala nazaj na greben in po njem brez posebnih težav (v opisu iz NA je 'težav' še za malo morje) nadaljevala vse do stika s SV grebenom tik pod vrhom Mrzle gore.

Sestopila sva po/ob SV grebenu, ki vodi do Krničke gore. Z vrha do razcepa grebena, zatem kmalu desno (sam greben se v škrbino spusti v dveh podrtih in navpičnih skokih) in vseskozi lučaj pod grebenom po neprestrmem, a zelo zagruščenem pobočju navzdol (kratka mesta proti II) in pod razom levo v škrbino. Nad skromnimi težavami sva bila nemalo začudena, videz s Krničke gore je namreč presneto bolj oster...