'Normalko' Krvavca smo že večkrat peljali, tokrat smo iskali nekaj bolj začinjenega in s pomočjo 'paberkov' na Tabli sestavili turo, ki se cestam karseda izogiba: Od spodnje postaje gondole po kolovozih prek Stiške vasi na Ambroža, po cesti na Kriško planino in po kolovozih na vrh Zvoha. Spust po markirani poti, ki vodi ob trasi gondole.

Prečkanje potoka je bil prvi problemček, tok je bil močan in smo se kar naigrali, da smo postavili zasilno brv. Tudi strm kolovoz ni bil kaj prida, saj je bil spodaj zelo namočen, višje pa preveč kamnit in smo malo več porivali in manj vozili. Zatem se je podlaga unesla in v kar konkretnem brcanju smo dosegli križišče, kjer smo se kljub napačno izbranem odseku pripeljali v Stiško vas. V vasi smo ujeli nadaljevanje, ki pa nas je takoj iztreznilo. Kolovoz je bil uničen od vode (jarek po sredini), tako da smo malo peljali, padali s kolesa in malo porivali, pa spet od začetka. Taka tlaka vse do Ambroža nam ni prav nič dišala, a na lepem je potoček odvil proč, podlaga se je prekrila z odpadnim listjem in prav luštno (= naporno) smo vrteli precej strmo navzgor. Na drugem razcepu smo še naprej sledili lesi in se zaštrikali, saj se je na večji jasi pot udrla v tla. Nazaj se nam ni ljubilo in smo kolesa raje nesli navzgor in za leso spet pridno brcali vse do stika z asfaltom.

Po dolgočasni cesti smo se pripeljali na Kriško, kjer smo poskusili gor po kolovozu, ki vodi do hotela. Začetek je bil še lahak, zatem smo po strmih klancih gonili kot budale, na koncu kolovoza ujeli markacije in le nekaj metrov pod Domom na Krvavcu smo tudi porinili, kjer smo se priključili normalki. Mimo stolpa in naprej proti sedlu med Zvohom in Krvavcem nas je presenetila res odlična podlaga (trenutno 'cesto' resno urejajo) in že smo bili pri samem posladku vzpona. Strašljiva strmina Zvoha se je razbohotila nad nami, a je pri vrtenju do daske začuda kar šlo in 'le' dvakrat sem moral ustaviti, da sem ujel ubeglo dušo. V tretjem rukerju je strmina že malo popustila in sem skužil, da gre lažje v cik-caku in tako pribrcal do jezerčka na vrhu. Dekleti ne smem izdati, da sta po najbolj strmem delu malček porinili...

Navzdol smo se spustili po Spomladanski in na dnu smučišča ujeli markacije (tabla: prepovedano), po katerih smo se vozili v dolino - skoraj, saj je bilo vmes kar nekaj odsekov, kjer smo raje nosili kolesa kot glave naprodaj. Nižje je sploh vse tekoče vozno, le zaključek je odločno preveč zagruščen. Spust je bil lep in zelo pester, celotna tura (za težave zastavimo skupno V6 in S6) še bolj!