Pred dobrim tednom smo bili na Veliki planini in smo si obljubili še reklamirano lušten spust na Krivčevo, odkoder smo se tako kot zadnjič lotili težkega vzpona na Malo planino, pri čemer so nas na 'skrajno zahtevnem' kolovozu z Volovjeka na Rakove ravni pričakale bistveno boljše razmere. Spodaj je bilo za vožnjo za las dovolj suho, v sredini so odstranili večje podrto drevje (za nekaj manjšega smo poskrbeli sami, nekaj ga pa še čaka), zgoraj pa je sicer še vedno obilica grušča, a ta ravno še omogoča vožnjo. Kolovoz je bil tako razen enega prestopa čez drevje, enega čez skalo in enega čez grušč v celoti vozen. Na Rakove ravni smo spet pripeljali z nasmeškom, izzivalna prečnica proti Marjaninim njivam se nam (popravljam, nama ;) je tokrat dopadla kot bonbonček, strm kolovoz na Gojško planino se nam (popravljam, mi ;) je pa tokrat 'na škrge' vdal brez sestopa. Prevozili smo še neobvezen, a zelo lušten vzpon na Malo planino, zatem smo se pa kar prehitro zapodili navzdol.

Na Gojško planino je spust hitra travnata lepotička, zatem je sledil prav tako lušten gozdni odsek, takoj po drugem prečenju ceste nas (popravljam, jo ;) je pa presenetila strma peščena/gruščnata potka, ki je Marijano tako nesrečno spodnesla, da je bila v hipu izločena iz igre. (Presneto, zračnice so bile na polno napumpane - na servisu so žal v tej smeri vedno preveč pridni!) Zvita (vse je na z: zvita, z...!) leva roka je bila boleča in povsem neuporabna, sreča v nesreči je bila cesta, tako da se je počasi sprehodila v dolino. S Pikico sva nadaljevala s spustom, za planino se je pričelo zares in že na drugi sedmici (S7) mi je tako krasno odletela, da sem moral klobčič ročno razplesti. Nižje sva tako na razcepu previdno izbrala lažjega (desni, markiran), ki pa ima presneto (pre)ostre okljuke, tako da sva jih večino ročno obrnila. Drugače nam (popravljam, nama ;) je bilo pa na spustu prav luštno!