Plaz v Petem žrelu

Moči narave so naju povsem nebogljena zagnale na tanko črto med smrtjo in življenjem. Na koncu črte so se odločile za življenje. Dano nama je bilo, da sva plaz preživela. In to kakšen plaz...

Zjutraj je snežilo. Malo sva cincala, kam bi šla. Lavinska napoved je za K-S Alpe razglasila I. stopnjo (najmanjšo) nevarnosti plazov. Le, če bi zapadlo 20cm in več novega snega, bi se dvignila za eno stopnjo. Odločila sva se za krajšo varianto v K-S Alpe, Storžič iz tržiške smeri. Namenila sva se smučat Peto žrelo. Gaz do snežišča pod S steno Storžiča je bila shojena, tu sva zavila proti Petemu žrelu. Sledi so šle tu le navzdol (sestopi alpinistov) in sva morala gaziti.

Po Petem žrelu navzgor sva gazila bp. Novega snega je bilo manj kot 10cm. Kmalu nad vrhom Petega žrela (prečnica v desno) naju je pričakal hud in zoprn veter. Na vrhu Storžiča je začelo močneje snežiti, tako da sva bila z opremo kmalu zasnežena. Vmes sta dva alpinista z vrha začela (pol ure pred nama) sestop po Petem žrelu.

Marijana: Okrog 14.ure vreme na vrhu Storžiča ni nič kaj prida. Zoprno piha in kar precej sneži. Smučati začneva kakih 20 m pod vrhom, ker je sneg više spihan. Smučava s previdnimi plužnimi zavoji, saj drugačnega načina smučanja kamenje pod snegom ne dopušča. Po prečki do vstopa v Peto žrelo se najprej zapelje Marko. Ko se ustavi, mu sledim, pri tem pa sprožim počasen plazič. Opozorim ga na nevarnost, pa očitno ne dovolj glasno, saj sploh ne reagira in sneg mu butne v noge ter ga vrže iz ravnotežja. Malo je jezen name (vem, da upravičeno, pa se vseeno 'ven mažem'). Zato začnem razlagati, da me ni slišal, ker je vetrna kapa, ki jo imam čez usta, zadušila moj glas, pa me ne razume, ker imam še vedno kapo čez usta. Zato raje rob kape potisnem pod brado in obljubim, da se naslednjič derem kot jesihar. Zapeljeva v Peto žrelo. Smučarija tudi zaradi mehke klože ni preveč prijetna. Vsake toliko splazi pod smučmi, vendar so ti 'plazovi' počasni in majhni, predvsem pa se hitro ustavijo. Postanem kar preveč brezskrbna. V drugi polovici grape me zato strašno preseneti sicer počasi drseči sneg, ki pa ima precej večje razsežnosti. Začne me odnašati navzdol, lovim ravnotežje, takrat pa od zadaj pripelje Marko in me potegne iz sredine grape in s tem tudi plazu na rob. Vseeno pa mu plazeči sneg 'zagrabi' repe smuči in oba se prevrneva z glavo navzdol po strmini. Hitro se obrnem in se poskušam ustaviti s smučmi, pa mi jih v hipu odpne in še enkrat me vrže z glavo naprej po bregu navzdol. Nagonsko vem, da si moram zavarovati glavo (zato se takoj obrnem z glavo navzgor in tako drsim po trebuhu z nogami naprej), predvsem pa se moram čim prej ustaviti. Z rokama grabim v sneg in tudi konice pancarjev tiščim proti tlem. Pa se mi zdi, da vse to nima kakšnega posebnega učinka. 'Pomirja' me edino občutek, da je plaz plitek, saj drsim po površju, hkrati pa z rokami in nogami pritiskam ob trdo podlago. Natančno čutim, kako sneg v plazu (in jaz hkrati z njim) zavija po grapi ter kdaj se hitrost poveča oziroma pada. Plaz me 'varno' nosi, ne zadenem v nobeno skalo ali steno. Enkrat imam občutek, da sem se že skoraj ustavila, pa se naklonina očitno zopet poveča in sneg me potegne s seboj. Končno se vse skupaj ustavi. Vidim, da je Marko že na nogah, kakih 30 m nad mano. Sprašuje, če sem v redu, jaz mu samo pomaham – za govorjenje sem še preveč pretresena. (Marko je rekel, da je v tem plazu lahko 'šofiral'. Ne vem no, sama sem se počutila precej bolj nebogljeno. Edino, kar sem lahko kontrolirala, je bil položaj telesa. Res pa je, da sploh nisem poskušala priti na rob plazu.) Marko mi zavpije, da gre malo pogledat za smučmi in palico (zanimivo, obema je na roki ostala le desna palica), jaz pa svoje smuči vidim 20 metrov pod mano – ujele so se na poličko, kjer grapa zavije v desno, za izgubljeno palico pa mi je v tem trenutku kaj malo mar. Raje se usedem v sneg in si oddihujem od prestanega šoka. Iz kratkega počitka me vrže vpitje. Besed ne razločim, predvidevam pa, da gre za nov plaz. Sem na mestu, kjer je grapa precej ozka (približno 4-5 m), na obeh straneh so strme stene. V bližini ne vidim zatočišča. Zato po steni grape splezam slab meter kvišku in se oprimem skale, ki gleda izpod snega. Ne skrbi me preveč, saj pričakujem nekaj podobnega, kar naju je nosilo nekaj minut pred tem. Zaslišim strašno bobnenje, pa sploh nimam časa, da bi pogledala, kaj se mi približuje. S strašno silo vame butne velika količina snega (občutek imam, kot bi me zagrnil ogromen morski val) in odtrga me od skale. V hipu izgubim zavest. Zbudijo me neki glasovi. V trenutku sem budna. Na boku ležim v snegu. Ozrem se naokrog. Okolica se mi zdi znana, vendar ne vem, kje sem. Pa me to trenutno tudi ne zanima, gledam samo, od kod prihajajo glasovi. 30 metrov nad mano zagledam Markota. Sedi v snegu in stoka. 'Kaj je?' mu zakličem. Odgovori mi, naj pridem gor. Še vedno mi ni čisto nič jasno – kaj počnem tukaj, zakaj Marko sedi v snegu in jamra in nasploh zakaj naj grem jaz gor, če bi pa on lahko prišel dol do mene. Vseeno po vseh štirih prilezem do njega. Po obrazu je precej krvav, vendar na srečo ne izgleda tako hudo (odrgnine). Ugotoviva, da sva drugače cela. Sedaj poskušava ugotoviti, kaj se je zgodilo. Marko se spomni, da sva šla na Storžič. Meni pa se takoj zatem posveti, kje sva. Navdušeno, hkrati pa precej zmedeno, začnem razlagati: Markotu kažem Dom pod Storžičem in vzklikam, da sva že ven (pri tem mislim na Peto žrelo) in že čisto spodaj. Nič čudnega, da me ob taki razlagi sploh ne razume. Sprašuje me, ali sva na prvem ali drugem smučišču. Tega pa jaz ne razumem, zato še bolj vneto kažem, kje je Dom pod Storžičem. Marko me še vedno noče razumeti in kar naprej zastavlja isto vprašanje. Zato poskusim še z razlago, da sva tam, kjer sva lezla čez rušje. Še vedno nič. Ta jezikovni Babilon končno razrešiva z opisom, ki ga oba razumeva – sva na melišču pod Kramarico. Še vedno pa ne veva, ali sva na Storžiču že bila. Premišljujem, pa ne vem. Markotu 'kapne', da sva morala že smučati, saj imava pancarje na nogah (navzgor sva šla v gojzarjih). Kmalu se spomni tudi prvega plazu, nato pa še drugega. Tudi meni se počasi vse vrača: vzpon, smučanje, pa oba plazova. Posebno intenziven je občutek tistega trenutka, ko me je plaz zadel in odtrgal od skale (ta prizor se mi med sestopom neprestano odvija v glavi). Ura je pet do štirih, smučati pa sva pričela nekaj čez dve. Koliko časa sva bila v nezavesti? Oceniva, da slabo uro. Oba imava počeni čeladi, sva brez rokavic, obema nama je pobralo še drugo palico, iz Markotovega nahrbtnika je odtrgalo cepin in hkrati s tem tudi paščke z nahrbtnika, s katerimi je bil cepin pritrjen, pancarji so obtolčeni. Počutiva se razmeroma v redu. Odločiva se, da reševalcev ne bova klicala. (Upam, da sva s tem zamudila najino zadnjo priložnost za zastonj vožnjo s helikopterjem.) Pospraviva čelade in si natakneva rezervne rokavice. Mene bolita predvsem noga in vrat, za glavo imam občutek, da je lahka in bistra. Marko pa med sestopom najbolj občuti boleča rebra in vrat. Počasi krevljava proti avtu, ob vsakem neprevidnem koraku in pretresu telesa zajamrava, pot pa se strašno vleče. Prva postaja najinega križevega pota se konča 20 minut čez peto, ko prideva do avta.

Marko: Sva na prečnici do vstopa v Peto žrelo. Zaradi kamenja malo škripa pod smučmi, tik pred žrelom je snega več. Marijana nekaj pravi in kar na lepem me premakne za meter navzdol. Torej pod smučmi plazi. Malce se razburim, ker mi ni odločno zavpila in pozornost takoj usmerila na plazenje. Prehod v Peto žrelo je dovolj snežen in brez problemov oddrsava noter. Smučanje v žrelu je težko, vse skupaj je ozko, tako da je hitrost smučanja premajhna. Potrebno je vložiti več sile, saj je sneg težek in smuči potonejo. Sneg pod smučmi plazi le malo. Dva, trije ovinki in zavoj do roba, da me morebitno plazenje, ki ga sprožim s smučanjem, ne vrže iz ravnotežja. Na odprtih pobočjih se nama je že parkrat takole plazilo pod smučmi, le nekaj ovinkov potem pa zavoj vstran in odsmučava iz vpadnice plazenja, ki se takoj ustavi. V grapi nama plazi prvič, problem je, ker se ne da odviti daleč od vpadnice (rob grape). In tako se je zgodilo, da je Marijano začelo odnašati plazenje, ki ga je sprožila s smučanjem. Ni se mu umaknila. Jaz sem nekaj metrov pod njo in izven vpadnice plazenja, ki se je zdaj že okrepilo. Vpijem, naj zasmuča k bregu, pa ni bilo nobenega odziva. Marijana skupaj s plazenjem drsi mimo mene. Brez razmišljanja spustim smuči in zasmučam v plaznico, razširim smuči in med noge ujamem Marijano. Oba s svojo težo zasmučam do roba grape, ki pa je preblizu. Zaman upam, da sem dovolj ven iz vpadnice, najprej mi odnese zadnji del smuči in me počasi zasuka naokoli. Smuči mi takoj odpnejo (tu še mislim, da se bo zadeva takoj ustavila), zdaj sem obrnjen povsem navzdol in tok plazu me odnese in nosi navzdol. Plaz se je na hitro močno razširil in okrepil in kar hitro me nese. V glavi mi najprej utripne, da sem prvič v plazu, da se je pač zgodilo. Plaz daje občutek, da je že precej globok (vsekakor višji od mene). Vseskozi imam v glavi, da za nobeno ceno ne smem potoniti in spomnim se nasvetov o plavanju. Nekako po vaterpolsko se držim zgoraj. Pred mano je ozek ovinek in skala okoli. Strah me je, da me ne butne v skale, ampak plaz gre v ovinek kot reka. Ostajam lepo v sredi toka, tudi v ovinku. Vseskozi se s telesom v plazu premikam, da poskušam ostati vseskozi čim bolj na površju. To mi vseskozi tudi uspeva brez težav. Nekoliko sem presenečen, da ne čutim nobene panike, niti strahu več ne. Adrenalin je seveda na vrhuncu, tudi moja pozornost in čutenje telesa je koncentrirano. Občutek je, kot da bi me reka nosila v svojem močnem toku. Gledam vseskozi navzdol, skoraj vse telo je pri površju (kolena in noge pri površju, rame zunaj in glava zgoraj) in poskušam se premikat tudi vzvratno, proti vrhu plazu (za hip me preplavi tudi občutek ugodja). Takrat na moji levi mimo mene prinese Marijano. Ima večjo hitrost. Tulim ji, kako naj 'plava' v plazu in kontrolira položaj, toda hitro se oddaljuje. Kaže, da sem nekoliko desno od sredine toka, saj je dejstvo, da je plaz na robu počasnejši. Vseskozi imam občutek, da povsem obvladam svoj položaj v plazu (sam plaz pa je seveda nepredvidljiv in neobvladljiv). In premaknil sem se že precej proti vrhu plazu. Kar na lepem se ustavim. Marijano plaz nosi še skozi naslednji ovinek 20+ m pod mano. Plaz se je dokončno ustavil. Kličem Marijano, ki odmahne, da je vse v redu. Kljub temu vztrajam tudi pri slišnem kontaktu. Popis stanja je: oba sva brez smuči in brez leve palice (čudno dejstvo, da obema ostane desna palica) in povsem nepoškodovana. Malce gledam naokoli in se odločim, da bom malce višje pogledal za svojo opremo. Novega plazenja me niti ni strah, saj se vzpenjam. Plaz sva sprožila s smučanjem. S palico sondiram v plazu in se dvignem za kakšnih 10+ m. Na lepem me zmrazi (hrup od zgoraj) in ušesa mi glavo potegnejo navzgor. Visoko nad mano vse prši, kot v razburkanem morju sneg brizga visoko nad grapo (takoj mi je jasno, da bo tokrat druga pesem, pa vseeno imam v glavi sliko o 'plavanju' v prvem plazu). Potem ugledam sam plaz (njegova hitrost izgleda nora) in z vpitjem Marijani dopovedujem naj gre stran. Strah je nepopisen, groza je absolutna. Istočasno brezglavo šibam (in kar naprej na ves glas tulim Marijani, da gre tokrat dol hujši plaz) k desnemu bregu grape (ta breg mi je bližje in nagonsko se usmerim tja) in poskušam čim višje po bregu navzgor in ven iz grape (zdaj je hrup plazu strašen). Začnem upati (kaj pa mi ostane drugega, nepopisno strah me je udarca plazu), da sem dovolj visoko, ko me v hrbet zadane pršenje (rob plazu). Sunek je na začetku majhen, kljub temu me zasuče naokoli in potegne v grapo. Samo en kratek delček sekunde imam v glavi misel o naslednjem ovinku in pretrdih skalah ob njem, potem me plaz zadane z vso, povsem noro hitrostjo in v trenutku izgubim zavest. Nekaj me ovira, da bi se prebudil k polni zavesti. Z naporom se prebijam iz megle, kot bi se ves zbit skušal zbuditi iz prekratkega spanca. Stvar se ponovi še nekajkrat, dokler dokončno s težavo ne odprem oči in se z naporom dvignem v sedeč položaj. Bolečina me zbada, glasno stokam. Glava je vsa omotična in težka. Nekoliko se mi zbistri zavest, nekaj metrov pod mano je Marijana, ki se že dviga k meni (smilim se sam sebi in kličem Marijano naj pride k meni). Kaj počneva tu, ni mi jasno. Ne morem razumeti, ne morem razmišljati, počutim se kot v sanjah (še vedno stokam). Noben prizor se v možganih ne more nikamor obesiti. Storžič, mi od ne vem kod pade beseda v možgane. Gledava okoli sebe: sva na melišču pod S steno Strožiča. Sva v vpadnici Kramarjeve smeri. Ne gre mi v glavo, kaj točno počneva v snegu. Opazim, da ima Marijana sesuto čelado. Vidim kri okoli sebe, sneg na moji levi je močno rdeč. Tudi jaz imam razbito čelado. Sem tudi brez rokavic. Ne zebe me. Potem me nenadoma prešine, da sva že bila na vrhu. Kako? Potem se spomnim, da sva smučala z vrha. Še vedno je v glavi zmeda, vse te detajle ne morem dobro povezati skupaj. Kaj počneva tu. 'A, že vem. Plaz naju je. Takole je bilo: smučala sva v grapi...' Spomnil sem se prvega nedolžnega plazu. Še vedno mi ni jasno, kaj počneva na melišču pod steno, plaz naju je vendar odložil v grapi. Kako sva prišla dol. Vseskozi gledam tudi Marijano. Zdi se mi, da ima še manj pojma od mene. Izgleda, da se stvari spominja za mano. 'Plaz!' se spomnim z grozo. 'Potem naju je zadel ta velik plaz.' Ampak zadel naju je v grapi. Midva sva pa čisto spodaj. Zagrabi me občutek majhnosti in nebogljenosti, sama in razbita sva, svet okoli naju pa prevelik, veliko prevelik. Počasi se mi jasni slika, kakšen plaz naju je butnil. Ni mi čisto jasno, saj midva sva vsaj 200 višinskih metrov nižje. Torej naju je nosil v ozki grapi, pa po prehodih do melišča in po melišču. Počasi se pobereva, spraviva skupaj. Ura je pet do štirih. S smučanjem sva začela petnajst čez dve. Kje je manjkajoči čas. Koliko časa sva bila v nezavesti. Roke so kljub temu, da sva bila brez rokavic, ostale tople. Nič naju močno ne boli. Odločiva se, da bova sama sestopila. Pospraviva čeladi, vzameva druge rokavice. Še enkrat gledam krvave madeže. Tipam se po glavi. Kaže, da imam razsut uhelj. Vse je krvavo. Edina misel velja sestopu. Sestop se je vlekel in vlekel. Vrat me je vedno bolj bolel. Tudi rebra so bila vedno bolj razboleta. Vlekla sva mimo koče (za hip sem pomislil, da bi vstopila, in pri tem začutil ugodje) in brez ustavljanja kar naprej po cesti. Parkirišče je bilo tako daleč, vsak nepričakovan sunek in premik zgornjega dela telesa me je zbodel z bolečino. Dvajset čez pet sva počasi prišla do avta.

Tako je torej bilo. Po nesreči so bili seveda skoraj vsi tako strašno pametni, da sva se kar precej čudila, kje so dotlej to pamet tako uspešni skrivali. Sploh si nisva mislila, da imajo 'dolinci' tako veliko znanje o gorah. Gorniki so pa s svojim poznavanjem naravnost blesteli. Nama je bilo pa lepo, ko naju je Franci iskreno povprašal le, če sva OK, in Vladimir naju je klical nazaj v gore.

V nekaj dneh sva bila iz bolnice. Jaz malo prej, Marijana malo kasneje. In takoj naslednji vikend sem bil že na Kriški gori in Viševniku. Kmalu se mi je pridružila tudi Marijana. Nekega poznopomladnega popoldneva sva se oglasila v Domu pod Storžičem (tam naju naj bi čakal en par smuči) in popadel naju je pitbull: oskrbnica se je izkašljala nad naju, glede najine neprevidnosti in neodgovornosti, in je bila strašno užaljena, ko sem ji na akcijo vrnil z reakcijo. Dvakrat sva šla pogledat tudi v samo Peto žrelo in našla sva cepin in po eno palico od vsakega para. Kje so pa moje smuči, mi pa ni jasno (res pa je, da je bilo še precej grape pod snegom).

Po nesreči sem ocenjeval, da naju je pršni plaz (ki se je med sneženjem utrgal s stene) nosil 200 višinskih metrov. Zmota, ko sva poleti merila višino, jo je bilo za dobrih 300m. Prvi, počasni plaz, ki sva ga sprožila s smučanjem, naju je nosil 50m. Napaka je bila, da sva sploh šla med sneženjem v grapo, ki je Storžičeva plaznica. Zavedlo naju je lavinsko poročilo in med vzponom je snežilo bolj pomalem. Da nisva utrpela nobene večje poškodbe gre zahvala čeladi, pancarjem in nahrbtniku, čeprav se svetuje, naj se nahrbtnik v primeru sprožitve plazu odvrže, nama je prihranil marsikateri udarec v skale (moj nahrbtnik je bil povsem načet, tudi Marijanin jo je slabo odnesel). Plavati se da le v počasnem plazu, pršni plaz, ki se je sprožil za tem, je bil pa poglavje zase. Ko ti vzame zavest, si povsem prepuščen naravi. Hvala za naklonjenost, hvala.

Plaz v Petem žrelu (16. 2. 2002)