V vodniku (Gino Buscaini) sva poiskala normalna pristopa na Beljaško iglo in stolp, o pristopu na Koštrunove špice prek obeh ostric pa ni bilo besede. Trikrat gor in trikrat dol nama ni dišalo, a sva računala, da bova že kaj našla. Na koncu nama je bila podarjena res čudovita tura, težavnosti v okviru zahtevnega brezpotja (mesta do II), le sam (neobvezen) skok na drzno Beljaško iglo je bolj ostro zabeljen.

Prek Viške planine do Corsija in po markirani promenadi pod steno prek vpadnice/raza Beljaške igle. Tu se navzgor odpre žleb, kjer nas do škrbine vodijo rdeče pike (mesta II, zapori se umaknemo v levo). Še pred škrbino desno po pobočju predvrha do roba nad ostro zarezo tik pod vrhom igle. Nekaj metrov izpostavljeno navzdol v škrbinico (II), levo od raza do klina, prestop v desno na raz (III+) in tik desno od njega (klin, pod vrhom prav po razu) na vrh (od škrbinice 20m, III), ki je nadvse zračna, skoraj povsem ravna in okrogla ploščad s premerom dobrih 2m.

Nazaj grede sva skočila še na predvrh, ki je meter višji. Nadaljevanje proti Beljaškemu stolpu je izgledalo zelo obetavno. S škrbine levo navzgor na travnat rob, kjer se odpreta dve varianti. Lažja preči po travnati gredini levo čez rob in se kmalu priključi normalki, midva sva nadaljevala navzgor, kjer naju je teren usmeril proti izrazitemu stolpiču levo pod prevesami Beljaškega stolpa. V škrbinici (zagozden balvan) se je za robom odprla čudovita, deloma travnata polička, ki naju je v gladki steni varno vodila naokoli v širok žleb (stik z normalko) tik pod škrbino med KŠ in BS. S škrbine na vrh stolpa (dobrih 50m, mesta do II) so naju spet usmerile rdeče pike. (Kako so te pike smotane, je res potrebno označiti in pomalati prav vsak pristop? Razumeva, da so alpinistom v pomoč, da se po težkem in časovno dolgem vzponu ne lovijo še pri sestopu. Kaj pa za nas gornike srednjega kalibra, ki smo nekje vmes med alpinisti in planinci? Koliko iskanj, prehodov, nasmeškov, slepih ulic,..., koliko užitka nam je s tem ukradenega!)

S stolpa je tudi nadaljevanje proti vrhu Koštrunovih špic izgledalo prav prijetno. S škrbine čez pečevje levo navzgor na travnato zaplato in po prehodih (tu in tam shojeno) naprej na obsežno travnato vesino pod vrhom KŠ. Pod grebenom sva prečila markirano pot in se na najvišjo točko KŠ (dva enako visoka vrhova, SV je malček višji) povzpela nadvse udobno po vojaških stopnicah.