V petek zvečer z Nevejskega prevala na Preval Peravo in spanje v bivaku Marussich, v soboto Rosojanska do sedla Med Baban, 'raziskovalni' sprehod čez vršiče Kaninskih podov do Prevale in sestop. Izbrala sva hladno vreme, da naju kaninska puščava ne bi izsušila. Opcija je bila še dodatno spanje v Domu Petra Skalarja.

Pot do bivaka sva vlekla po smučišču, na vrhu ubrala bližnjico (nova botanična pot) do sedla in za pestrost skočila pogledat še na vrh Bele peči. Mulatjera naju je dostavila do bivaka Marussich, ki je kar najbolj 'fleten' italijanski bivak, kar sva jih preskusila. Jogiji so zakon, čistoča ustrezna, uporabna miza na sredi in odej na pretek. Bivak je čisto majhen in vse v njem je prav lično 'skup djano'. In seveda, bil je prazen in midva edina polha (rezijanskih ni bilo na vidiku), ki sva iskala zatočišče.

Ta visoka Rosojanska pot naj bi bila označena in več ali manj nezavarovana gorniška pot. A se je kmalu šibila pod težo železja, in še dobro da se je, kajti drugače nikakor ne bi prišla na Vrh Krnice. Greben se je postavil povsem pokonci, obvozov ni bilo, klini, skobe in jeklenice pa so se dvignili naravnost v nebo (veliko je novega železja, še več ga čaka ob poti, da se ga navrta v skale). Kratka, a zračna ferata, zagotovo je to daleč najtežje mesto Rosojanske poti. V nadaljevanju so bila varovala skopa (beri tudi odvečna), saj je greben vse do sedla Med Baban prav lahak in v okviru I. težavnostne stopnje in le na nekaj kratkih mestih je nekoliko pogledal tudi proti II.

Od Kaninskega ledu je ostalo bore malo, našla sva 'nevrh' (rama) Pod Kaninom in od daleč zvedavo opazovala navpik odsekan Turn pod Črnim Voglom, ki ga ne priznava nobena planinska karta (Tuma, Imenoslovje JA). Poslikala sva ga od spredaj, od zgoraj in od zadaj, tako da imava sedaj dokaze, da obstaja. Da tam torej res nekaj je. Z vrha Črnega Vogla je turn povsem nepristopen (obtičala sva na višini turna, 30m nad navpično vsekano škrbino). Na škrbino drugače pelje lahek pristop po grušču z juga, na vrh turna pa bi se dalo zlesti po polici v desno čez rob in na drugi strani navzgor. A se nama grušča ni ljubilo mleti... Na PZS kartah je označen le soroden Turn pod Laško planjo, ki je neprimerno manj izrazit in prav nič mogočen, kar sva z Vrha Laške planje nemudoma preverila tudi od blizu.

Zagonetka, prava mala enigma naju je pričakala pri koncu grebena. Tu naj bi po vrsti stopila na vrhova Kamen, 2315m, in Vrh Žlebi, 2317m. Ampak midva sva prilezla le na eno samo grebensko glavo, ki je imela tri vrhove (midva pa le dve imeni, ki ju nikakor nisva znala prav pritisniti) in najvišji je bil prvi, na katerega so Italijani napisali M.Slebe, Kamna pa od nikoder. Doma (po dolgem premisleku, temeljitem pregledu TTN in s pomočjo navdiha) se je izkazalo, da je bila napaka (in na zemljevidih bo še kar dolgo prisotna) v višini, saj so izmerjeno koto mejnega kamna na rami (tretji, najnižji vrh) napak prenesli na Vrh Žlebi, ki je dejansko občutno višji (nekako 2335m). In Kamen?. To je le majhna grebenska grba tik severno pod Vrhom Žlebi, ki se jo gladko spregleda, saj je izbočena le za slabih 10m.

S sedla Med Baban sva najprej prepodila koze, skočila na Veliko Babo in začela z operacijo hudo nepreglednih Kaninskih podov. Po vrsti sva 'potacala' Veliki Babanski Skedenj (kako zna ta skedenj vleči za nos, dvakrat sva že zmotno mislila, da sva tik pod vrhom), Zelene čuklje, 2170m, (težko opazen, tako v naravi kot na zemljevidu, a več kot 50m dvignjen vrh, katerega ime sva poiskala pri Tumi), Kačarjevo glavo, Malo in Veliko Gnilo glavo (res sta povsem gnili, saj sta prevrtani z ogromnimi luknjami), Konjc (najtežje dostopen vrh te kraške puščave, slaba II), Vrh Osojnic in Glave nad Grabnom (po novem ga glede na videz upravičeno imenujejo Zelena glava, na zemljevidih je le bela lisa). Kako so se znali kljub mrzlemu vremenu Kaniniski podi le raztezati, šibala sva sem in tja, gor in nazaj, pa nič. Kljub vsemu trudu jih tudi za malo nisva uspela skrčiti. Vode seveda nisva odkrila nobene, tudi tista v nahrbtniku je žalostno presahnila. Da ne bi še midva, sva tekla do izhodišča in v avtu našla novo zalogo. In če še niste vedeli, Prestreljeniško okno je celo dvojno. Fajn je blo, sam dolgo!