Iz Martuljka v Za Ak in v krnico Kotel pod Grlom. Na Prletov Oltarček, okoli 2440m, Mali Oltar in po grebenu na Veliki Oltar. Po glavnem martuljškem grebenu na Veliko Ponco, spust v Veliko Dnino, vzpon na Malo Ponco in sestop. To je bila najina teoretična tura (vse, razen sestopa z Velike in Male Ponce, bi bilo novo).

Dolg pristop sva začinila s smučarsko varianto po desni strani Treh macesnov (gledano od spodaj)(ne preveč strmo, a gladko pečevje, mestoma II). Čez prag in v Kotel pod Grlom naju je pripeljala shojena potka na desni strani. Malce višje sva imela zanimiv pogled na popolnoma nezgrešljiv in prevladujoč Oltarček (Monte Tamau), katerega prvopristopnik in krstni boter je bil Prle (glej knjigo Moje gore). Po travnatem hrbtu in levo po lahkem skrotju sva b.p. dosegla škrbino med Oltarčkom in Malim Oltarjem (I-II).

Na Oltarček je vodila izjemno zašiljena rez (s te strani je Oltarček hudo tenak). Prvih nekaj metrov je bilo lahkih, do vrha naju je potem čakal 30m dolg raztežaj izjemno izpostavljene trojke. Najtežji je začetek (Prle za to mesto omenja IV in najbolje storimo, če se ga lotimo točno po razu, saj je tam skala najbolj čvrsta - s skupno oceno bi se kar strinjala, a morda bi za vstopno mesto le zapisala malce manj, III+), a tudi višje težave do vrha nikakor ne pojenjajo. Na vrhu in tik pod njim sva našla dva klina, pri spustu nazaj v škrbino sva se seveda varovala z vrvjo. Na Oltarčku je bilo tako lepo, da se je ukraden trenutek divjine hipoma raztegnil v lepo uro.

Nikakor ni res, kar piše v martuljškem plezalnem vodničku za nadaljnjo smer po SV grebenu na Mali Oltar (na stebru, omenjena je dvojka, je popolnoma gladka skala skoraj brez razčlemb, ki se vleče do vrha - mogoče bi šlo po zajedi na desni strani). Tako sva nadaljevala, kjer so se odpirali najlažji/naravni prehodi. S škrbine sva prečila levo do žlebu (II-, krušljivo), ki naju je pripeljal na škrbino med Malim in Velikim Oltarjem (eno/dve kratki mesti II). Greben proti vrhu je tudi tu postregel s pregladko skalo, a sva na levi (zahodni) strani opazila obetavno poličko (začetek je nekaj metrov pod škrbino). Izpostavljena polička naju je udobno in varno popeljala počasi navzgor (eno mesto/prestop I-II), dokler se v desno na vrh Malega Oltarja ni odprl lahek žlebiček.

Vrnila sva se v škrbino in nadaljevala proti Velikemu Oltarju. Pred glavnim vrhom sta naju čakala še dve bolj izraziti glavi, večinoma sva plezala težave do II. stopnje, le na nekaj kratkih mestih je šlo proti III. Iz škrbine pod Malim Oltarjem se greben takoj močno dvigne in desno od grebena sva splezala na predvrh ter po krušljivi rezi dosegla prvi vmesni vrh, 2584m. Na vrhu naju je čakal klin za spust (10m)(spustu bi se lahko ognila, če bi vrh obvozila na levi/vzhodni strani - podrto). Spust nama je po najinem mnenju imenitno uspel, a se vrv s tem ni strinjala in je nikakor nisva uspela potegniti za sabo. Splezal sem nazaj (spodaj je mesto vsaj IV, obupno slabi (ne)oprimki), se še enkrat spustil in vrv se je tokrat milostno potegnila za nama. Po rezi (sem in tja je tako podrta, da sva se malce le umaknila - vse po desni) sva dosegla še drugi vmesni vrh, 2598m. Nepretežak sestop v škrbino sva poiskala na desni strani (na vrhu je sicer klin za spust). Tudi v zadnjem delu proti vrhu Velikega Oltarja sva se grebenskim težavam umikala na desni.

Sestop je poglavje zase, najhitrejši poteka iz Grla v kotel pod njim (II). Ker je bilo časa še dovolj, sva šla pogledat greben do Velike Ponce. Malce sva se vrnila po grebenu nazaj in potem sva se po glavnem martuljškem grebenu spustila proti škrbini med Poncami in Oltarji. Težave so bile presenetljivo skromne (I), a je za resnost skrbela precejšnja izpostavljenost in zagruščenost.

Škrbina je precej obsežna (beri: malih in podrtih škrbinic je za lep, rdeč šopek) in se jo preči skoraj vodoravno na levi strani (prehodi se lepo odpirajo - rdeče poličke). Začetek direktnega sestopa/prehoda iz škrbine v Veliko Dnino je 'oželezen' (tik naprej od najnižje škrbinske točke sva navzdol videla dva/tri kline), najtežji del grebenskega prečenja pa poteka prav od tam naprej. Barva kamenine je tako živordeča, da je triglavska roža samo bled spremljevalec (v primerjavi naju je vendarle malce zaneslo). Težave sicer le na nekaj mestih dosežejo (spodnjo) II. stopnjo, a izredna krušljivost nama je vseeno posrkala vso pozornost. Od zadnjega podrtega stolpa (tam rdečica zbledi) do vrha težav ni bilo več (I).

Z vrha sva poskušala v (za naju) novi smeri sestopa. V kamin pod vrhom sva se spustila z desne (na levi je 'Matjaževa polička')(obe varianti sta po težavnosti primerljivi), rdečemu žlebu, ki pripelje v Veliko Dnino, pa sva se povsem ognila. Lažji sestop poteka kar naprej/desno navzdol po melišču (shojeno) in levo čez rob, kjer sva po široki in udobni gredini dosegla melišča v Veliki Dnini.

Spustila sva se pod bivak I in se na drugi strani najnižje skalne ostroge po grušču naporno vzpela na škrbino med Malo in Veliko Ponco. V zadnjem delu pod škrbino naju je pričakal izjemno podrt svet. Prehodov nisva posebno iskala, zato sva tik pod grebenom naletela celo na kratko, a sitno trojko (najlažji prehodi so v literaturi ocenjeni do II). Sestop sva poznala, a je bil bolj podrt kot v spominu.