Zjutraj je bilo zaradi jasne in dovolj mrzle noči v Medvedjem dolu vse lepo pomrznjeno. Na še nedotaknjenem plazu pod S steno Stola sva potegnila smučino v klin, ki sta ga omejevali večji plazovini na obeh straneh. Snežne razmere so naju vseskozi prepričevale, da je tokrat pravšnji čas za grapo, ki malce levo od vpadnice vrha skoraj navpično prereže steno (Severna stena, IV, mesta S5, 400m). V izteku in spodnjem delu grape sva še malce kolebala (povsem trdo/skoraj ledeno in midva po čudni logiki udobja ravno tokrat brez derez), potem pa so naju močno vzpodbodli kamniti izstrelki, ki so pričeli frčati po žlebu. Prestavila sva na večjo moč in krajše intervale izbirala tako, da sva bila pred bolečimi udarci čim bolj zaščitena. Snežna podlaga se je sicer kmalu ravno prav omilila, a kaj ko sva se morala gibati po robu, kjer se je mestoma kar težko gazilo. V vršnem delu žlebu sva se skoku umaknila na levi in že tako ožja prečnica nazaj v desno nama je postregla še s sitno drčo, ki pa na srečo ni bila globoka. Nad skokom je kanonada potihnila (sonce je z vrha očitno že sprožilo vse primrznjene kamenčke, pa tudi meglice so Stol dodobra zagrnile) in kmalu nad njim sva po strmem izstopu izplezala na položni, vršni stolov greben, nekje 10m pod (in nekaj več vodoravnih metrov pred) vrhom.

Z vrha sva malce še vzpodbujala meglice in takoj odsmučala proti grapi. Izstopni metri so bili za smučanje kar lepo strmi, z drčo na prečnici sva opravila presenetljivo lahko (beri grobo, sva jo kar 'preratrakirala') nižje se je strmina žlebu kmalu umirila in tudi v spodnjem delu so robniki po trdem snegu 'z lahkoto' prijeli.

Na plazu pod steno so bile snežne razmere na trikotniku med plazovinama naravnost fantastične. Sonce je prijazno grelo v hrbet, napetost je popustila in mnogo prehitro sva prinorela do gozda. Ena lepših, če ne celo najlepša tura to zimo. To je to!