Po gozdni cesti z V strani na Lešansko planino sva že peljala, tokrat sva s planine (natančneje tik pod planino, na ostri serpentini, ki pripelje do koče) nadaljevala kar naravnost naprej (S) po čudovito zatravljeni vlaki, ki je vabila kar sama od sebe. Na serpentini sva prečkala leso in nadaljevala levo vse do grebena pičlih 60 m pod vrhom Dobrče. Steza je res imenitna, v celoti vozna, mestoma kar ostra (V6), z dovolj oddihi, sam zaključni klanček je pa 'oreng' (V7). Na vršnem grebenu o tekoči vožnji ni bilo več govora, a se je navkljub temu s trmo in vztrajnostjo dalo slabo polovičko odsekoma odpeljati.

Z vrha sva se spustila po markirani poti v Brezje. Vršni del do prečnice (na sedelčku je razcep poti!) je zelo pester in presenetljivo tekoče vozen (čisto z vrha je na skalnatem terenu potrebno vdeti pravo linijo)(odseki do S6, mesto ali dve morda tudi težji, vmes zahteven kamnit vzponček), nadaljevanje v Brezje je sicer luštno, a je na dveh odsekih mestoma potrebno sestopati, podrobno je bilo pa že opisano na Tabli. V Bistrico sva se zatem spustila po neoznačeni potki, ki se odcepi takoj za vasjo.

Pri vzponu od Breške do Lešanske planine me je v cestnem 'Z'-ju mamila direktna varianta vzpona po markirani vlaki (gozdna cesta ima od Breške gore do Lešanske planine obliko narobe obrnjene črke Z, 200 m, mestoma zagruščeno, V6) in sem ji ob naslednji priliki obljubil obisk. Naslednjič je bil kar takoj čez dva dni, ko sva s Pikico sopihala navzgor po strmi vlaki, ki jo na sredi seka cesta 'Z'. Klanec je tako hud, kot le hudič zmore biti: zelo strmo, mestoma zagruščeno in kamnito ter jarek po sredini, V7. Začuda je vlaka sicer v celoti vozna, a za vožnjo brez sestopa zahteva skrajno 'vzdržljivost v moči'. Spodnja polovica je težja od zgornje, posladek pa pride prav na vrhu (tik pod cesto/planino), na manjšem razcepu, kjer je najtežje in izjemno zagruščeno mesto (5 m), ki mi ga navkljub nekaj poskusom ni uspelo zvoziti. Sicer sem pa itak nižje zaradi zdrsov petkrat cepnil s kolesa, nekaj zaradi tehnike prehodov, več zaradi prekurjenosti in potrebe po počitku. Z vrha sva se za markacijami spustila na Podgorsko planino (Koča na Dobrči) in nadaljevala v Hudi Graben. Ta spust je v splošnem lažji in manj slikovit/zanimiv od zgoraj omenjenega, zato pa je tekoče vozen.