Pri preganjanju preko beljaških ostric je ob pogledu na rampo, kjer poteka normalni pristop na Beljaški stolp, padla ideja o možni smučarski smeri prek južne 'stene' Koštrunovih špic. In po obilnem sneženju so se razmere iz postelje zdele naravnost idealne...

Navkljub morebitni zlati rezervi (spust z vrha na škrbino Prednje ali Zadnje Špranje), sem na Viški planini razočarano ugledal presneto kopno gmoto Koštrunovih špic. Zatem sem le še upal vsaj na za silo zasnežen pristop, a se je nepričakovano zasukalo drugače. Nad Kapno steno (1950 m; 100 m nad široko polico, kjer poteka markirana pot do Corsija) se v desno odpre rampa, ki vodi točno v smeri škrbine Beljaškega stolpa. Ubral sem levo varianto skozi udoben žleb in pod škrbino začel verjeti, da bi se morda pa dalo tudi odsmučati. Tu me je čakala glavna težava, kako potegniti dovolj zasneženo nit skozi 200 m visok in od spodaj povsem nepregleden blodnjak žlebičev in povezovalnih prečnic med njimi. Glede na višinomer sem z vbadanjem igle ter skakanjem gori in doli naklepal še dodatnih 200 vm - ravno sem mislil, da imam smer v žepu, ko se mi je na zadnji pregradi vse skupaj podrlo. Poskusil sem z dolgo prečnico levo, ki se je izkazala za slepo, zatem sem po skalah in travah splezal na vršne vesine in od zgoraj določil žlebiček, po katerem mi je kazalo 'le' nekaj metrov peš sestopa. V primeru dobre zasneženosti bi bilo smučarskih variant skozi blodnjak več, verjetno najbolj ugodna bi bila povsem desna.

Vršne vesine so bile tudi ravno za silo zalite, le prestop preko travnatega robu do vpadnice predvrha je bil povsem spihan. Z vrha se ne da smučati, kar sva ugotovila že lani ob spustu na Mojzesa, tokrat sem imel vsaj dovolj časa, da sem si obisk vrha lahko tudi privoščil.

S predvrha (2480 m) sem po vesinah kar uspešno lovil snežne jezike, nasedel na travnatem robu ter navkljub številnim sledem kozorogov celo iz prve ujel moj vbod. Po trdem in ozkem žlebičku sem previdno oddrsal do skoka, kjer pa navzdol ni šlo kar na horuk. Smuči sem moral pospraviti na nahrbtnik, pogrešal sem dereze, a sem se počasi le pregoljufal teh par metrov navzdol. Hop na smuči, levo po naslednjem žlebičku do udobnega žlebu, ki me je v previdnem (snežna podlaga je bila zelo raznolika, od pomrznjenih plošč do kvazi pršiča) zavijanju dostavil do stolpa, kjer sem v desno po rampi vse bolj sproščeno odvijugal (dvakrat-trikrat za kratko preko spihanih trav) na 'varno'. S skupno oceno težav (Koštrunove špice, Južna stena, IV, 500 m) navkljub slabšim razmeram verjetno prav veliko nisem zgrešil. Tam nekje pač ;)

V že osenčeni široki dolinici, ki pada izpod Škrbine Prednje Špranje, me je namesto sproščenega užitka do Viške planine pretresla groba, skorjasta in razrita podlaga. V gozdu nad planino sem ulovil še malo pršiča, cesta je bila pa tokrat uživaška: zgornji/strm del je bil trd, da se ga je ravno dalo ugnati z grobim vijuganjem, spodnji/položni del prijetno odjenjan in je šlo hej-juhej!