Ob smučišču sva lahkotno krajšala pristop na planino Krnega dola in se potem na prečki v desno nerešljivo zabubila v goščavi. Ravno sva dokončno obupala nad smrečjem, ko sva zaslišala 'turni ropot', ki je začuda odpeljal le dober m od naju. Z veseljem sva skočila na špuro, potem pa sva na planini v trenutku družno omagala. Na lepem se naju je polotila taka utrujenost, da sva se le še vlekla navzgor in se je razdalja do predhodnikov (TS s sedla Forca de la Val je izredno priljubljen) začuda le daljšala. Tak 'black-out' se nama je že primeril, zdravilo je obilica trme in potrpežljivosti. V zatrepu nad planino sva tako namesto ambicioznejše variante pristopa čez JV steno Špika nad Špranjo (prehod sva si poleti od daleč ogledala z Nižnjih vrhov) ubrala zanesljivo varianto preko škrbine Riomoz (2159 m, žleb je udobno širok in razen strmega izstopa nagnjen do slabih 40°, 200 m), kjer sva dobesedno z grozo nemoči opazovala, kako se nama številna konjenica naskakovalcev škrbine 'nevarno' bliža, za nameček se nama je povsem izpridilo vreme.

Nadaljevanje do sedla Buinz (2480 m) sva poznala od lani (pravzaprav sva smučala tik izpod vrha Špika nad Nosom, 2531 m, ki je bil v nedeljo prav vabljivo zasnežen). Le da je bilo tokrat vse pomrznjeno in trdo, tako da sva se čudila, kako je večja gruča Italijanov suvereno smučala s sedla, in to ne po ravno najlažji varianti, ki sva jo ocenila s III, ampak naravnost navzdol, kjer bi prisodila za plus dodatka (vesina, vsaj 40°, 300 m). Za razliko od predhodnikov sva se izpod sedla v okviru grebena usmerila na Špik nad Špranjo (2554 m), tu je najina utrujenost dosegla vrhunec: nekaj korakov gaženja, potem počitek in globoko dihanje, kot da bi bila na 'osemtaužent'.

Po bolj kopnem grebenu sva spraskala na predvrh in se za kratko spustila na desno po žlebu, ki sva ga kanila uporabiti za spust. Smuči sva pustila lučaj (20-30 m) pod vrhom in po spihanem skrotju in snežnih jezičkih skočila na vrhunec, kjer pa se oblakov nisva uspela znebiti, čeprav naju je prav tedaj za kratko obiskalo sonce.

Smučanje prav z vrha je verjetno možno le malokrat, vršni žleb naju je pripeljal (ožino sva obvozila na levi) na izpostavljeno prečnico v desno do odprte vesine, po kateri sva priključila na smer s sedla. Strmina dosega do 45°, če 'težji' smeri s sedla dodava še dober plus, sva pri slabi štirici. Nadaljevala sva za predhodniki, kjer se nama glede na zgoraj ni več zdelo posebno zahtevno, saj so robniki na trdi podlagi res izvrstno prijeli, drugače bi se zavoj kaj lahko končal tudi par sto metrov nižje. Nižje sva odsmučala naravnost navzdol po krnici Livinal del Buinz (lušten in veliko obiskan TS) in po cesti na Nevejski preval.