Za smučanje s Špika nad Plazom (2606 m) je treba razmere res dobro zadeti. Tokrat je bilo snega presenetljivo premalo, povrhu naju je s pomrznjene skorje Visoke Montaževe planote takoj na vznožju Špikove južne ostroge (1874 m) presenetila namočena brozga, v katero je neusmiljeno sonce v soboto spremenilo vsako zaplato snega, ki se mu je le nastavila dovolj pokončno.

Začetni del hrbta, ki vodi neposredno na vrh, je bolj položen in šele nekaj nad priključkom žlebu, ki omogoča lahak prehod s snežišča pod Škrbino nad Cijanerico, se strmina postavi na 40°. Spodaj sva izbirala zaplate trave, kmalu nad priključkom žlebu sva odvrgla smuči in se zgoraj držala dna manj izrazite vbokline (plitva grapa), ki je bila za silo zasnežena. Vršnih 100 m pobočja premore dva prehoda, midva sva izbrala desnega (45°), ki naju je privedel na manjšo škrbino v grebenu, po katerem sva v levo kmalu stopila tik pod najvišjo točko, kjer naju je presenetila na obe strani zelo izpostavljena rez s snežnim rezilom, ki sva ga gor grede odbila z rito, dol grede je šlo potem 'neustrašno' tudi pokonci.

Sestopila sva po levem prehodu (gledano od spodaj, 50°), ki je tudi bolj smučarski, nižje sva s smučmi odvihrala po žlebu in na planoti lovila črto, ki je ločila zahajajoče sonce od teme. Podobno predstavo sva skusila lani pri sestopu z Montaža. Čarobno!