'Prosto' po Buscainiju sva skombinirala grebensko prečenje obeh Lojtric in Krniške špice (normalka na ML, po grebenu čez VL na KŠ, sestop po normalki). Vodniček nama je težave obljubil pri sestopu z VL (spusta po vrvi) in nadaljevanju na KŠ (IV-/III). Ostalo naj bi bilo lažje (beri 'plezanje' v okviru dvojke)...

V dolini Belega potoka sva pod bivakom odvila desno na izrazito gredino, ki prereže južno steno ML. Okoli grebena in po travah/skalah do kratke, a zelo strme vršne zgradbe, kjer je bilo potrebno do najvišje točke splezati (II). Sam vrh ML je zelo ostra rez, prostora na najvišji točki (2099m) pa je komaj kaj...

Z ML sva po ozkih lašticah in prehodih med njimi kar preveč 'kvačkala' (II, precej izpostavljeno). Nižje sva se oprijela najbolj obetavne poličke, prečila v smeri škrbine in na razcepu izbrala (verjetno težji) spodnji krak, ki se je čisto na koncu malček izkompliciral (III, 3m). Po lahkem svetu sva se vzpela navzgor na škrbino in po grebenu (stolp sva obvozila na levi) brez posebnih težav na vrh VL (2242m).

Z vrha sva v okviru grebena večinoma sledila možicem in obledelim packam, plezala kratke, neizpostavljene pragove (II), se rinila skozi ozke kamine in še ožje prehode ter nižje po polički malce presenetljivo dosegla štant za spust v škrbino (2160m, o zgornjem spustu ni bilo nič videti) in teh nekaj kratkih metrov 'prevozila' lepo po zraku.

Po lažjem svetu sva dosegla vznožje strmega vzhodnega raza KŠ. Začetek je celo malček previsen, a so stopi in oprimki volovski/zanesljivi, tudi višje je bilo plezanje zelo prijetno, vse bolj zračno, skala odlična (razen nekaj tečnih, krušljivih metrov na zelo izpostavljenem razu), težave pa zmerne (III). Višje se naklonina raza omili (II), izpostavljenost pa ne. Nasploh naju je teren sam usmerjal po (oziroma levo ob) razu, povsem zgoraj sva prečila levo v izrazito zagruščeno grapo in iz nje pod zaporo v levo po kaminu izplezala na teme KŠ, 2368m (naravni most, pravzaprav dva).

Sestopila sva po normalki (I), ki je bila naravnost 'katastrofalno' podrta (v primerjavi z odlično skalo, ki sva jo 'šlatala' vse do KŠ). Je pa smer sestopa označena (obledele packe, ki so mišljene za pomoč pri vzponu, saj v sestopu pot bolj potrjujejo kot kažejo)(namig: v vršnem delu se je potrebno držati 'nekako' naravnost).

Pod steno sva se podričala do potke, šibala mimo Corsija in se nižje na odcepu odločila za prečno Pot Saškega kralja. (Če že morava prečiti, je bolj luštno v gorah kot spodaj po asfaltu!) Zelo luštna, panoramska potka se je vila daleč v levo in nekje na polovici le te (poteka do Brunnerja) sva odcepila po markirani poti v dolino - naravnost na izhodišče.

Pestra, zelo lepa in razgledna tura!