Avtor: Vladimir Habjan (objavljeno v spletni diskusiji založbe Sidarta, 2001)(dopolnjeno jeseni 2002)

Manj znane poti slovenskih gora: dopolnila in popravki

1. Križevnik

Nekaj odzivov je bilo na uporabljena imena (Molička peč). Že Tuma je ugotovil, da prebivalci sosednjih dolin uporabljajo različna imena za iste vrhove, kar je primer tudi tu. Kar se tiče poti: s planine Polšak je dobro 'ubosti' pravo poseko, ki vodi malo naokoli, drugače se lahko izgubljamo v nepreglednem ruševju. Pot po grebenu pa ni problematična. Smiselno je krožno turo povezati tudi z vzponom na Dleskovec in sestopiti na jugozahodno stran. Na vrh pridemo po posekah med ruševjem, v sestopu pa je pot do planine Ravne celo markirana. Dleskovec lahko tudi obkrožimo.

2. Lučki Dedec, Vršiči in Vežica

Grapa, kjer običajno sestopajo alpinisti, je v mejah I. težavnostne stopnje. So pa težave v Skoku blizu II. stopnje, še posebno v mokrem gladke plošče niso ravno enostavno prehodne (pomaga klin oz. svedrovec). Iskanje poti na planoti je lahko problematično, najbolje je, če se izognemo kraškemu svetu.

3. Mokrica iz Kurje doline

Začetek poti je nerodno napisan, saj me je že več ponavljalcev spraševalo za dodatne informacije. Ko gremo v Kurji dolini mimo zadnjega parkirišča, kjer se cesta neha, nadaljujemo po kolovozu, nato pa zavijemo levo čez potok (kolovoz gre naravnost naprej), na drugi strani nadaljujemo po ozki stezici v gozdu naravnost do široke prodnate struge (ne desno, kamor vodi druga stezica proti Kovačnici!). Tam sta pravzaprav dve strugi: Veliki Krvavec - gre na jug pod Mokrico, - druga struga brez imena pa gre desno na zahod proti skoku (velika kotanja) pod Kovačnico, višje nad njo pa se izoblikujeta grapi Jermenci (ali Jermanca, II/I) in Majska grapa (III/I-II ter še ena ozka grapa-žleb, kjer vodi plezalna smer Paralela, II-III pod Jermanov turn). Naša pot gre v smeri Mokrice čez strugo brez imena.

Od vseh pristopov iz Kurje doline na Mokrico je opisan najbolj smiseln. Pristop pod rdečim Udiranjem zaradi padajočega kamenja ni smiseln. Druga varianta je iz Kovačnice v grapo Jermenco, po njej gremo z nekaj plezanja v širši del, kjer je grapa rdeča in preden zavije desno in se 'preoblikuje' v Majsko grapo (Nadaljevanje Jermance je slabše vidno), pa zavijemo levo. Po ozki zelo krušljivi polici čez grapo se vzpnemo na ruševnat hrbet, kjer se priključimo opisani poti.

Iz Kurje doline se lahko vzpnemo tudi direktno na planoto Kalce. Obstajajo trije različni pristopi – s spodnjem delu, vsi so zahtevni, ki se višje združijo. Opise imam.

V sestopu lahko gremo tudi po opuščeni poti, ki je (presenetljivo) celo opisana v zadnjem Fickovem vodniku, vendar je danes sledljive le pol poti. Z nekdanje planine Ovčarija nad Medvedjo jamo zavijemo levo (če gledamo dol) pod pobočja Mokrice in sledimo sprva dobro uhojeni in razgledni stezici. Vodi nas dokaj vodoravno, celo malo navzgor. Stezo prekinja več grap, ki je pot poškodovalo, tako da ji mestoma težko sledimo. Ko pot zavije nad Kamniško Bistrico, stopimo v gozd. Tu se sledi poti končajo. Nekaj nižje levo bomo našli prehod skozi skalnat del, nakazuje ga možic, pomaga pa nam lovska jeklenica. Sestop naprej ni problematičen, le strm in dolg je, pripelje pa nas nekje nad sotesko Predaselj. Po tej poti prihranimo precej časa, kot če gremo daleč naokoli, kot je opisano v vodniku.

4. Ovča koča

Tura je nekoliko neprijetna zaradi različnega izhodišča in kraja sestopa. Ker je precej kratka, jo lahko podaljšamo do Suhadolnika. Na vršnem delu pašnikov Stare Povšne se usmerimo v gozd in poiščemo najbolj uhojeno gamsjo stečino. Če je ne najdemo takoj, gremo vodoravno naprej malo gor in dol (pobočje je kar strmo). V rahlem sestopu nas pripelje do kolovoza in kmetije. Od Suhadolnika do Kokre je najbolje po cesti.

Od opisanega razgledišča hodijo tudi na greben, 'pot' pa je precej zaraščena, zgoraj je tudi nekaj plezanja. Sestopimo po grebenu (spet nekaj plezanja I) do Velikega vrha in nazaj. Imam tudi natančnejši opis.

V tem okolišu bi opozoril še na star pastirski (lovski) pristop na stranski vrh Mala vratica pod Kočno, ki vodi od Suhadolnika v severni smeri do konca kolovozov in naprej čez zanimiv gamsji prehod ob grapi v dolinico Na Plazeh (ali Pod Plazmi ali Srce, Srce imenujejo tudi srčasti ruševnati trikotnik nad grapo V Kladju) in do vrha (pravzaprav pod SZ grebenom). Prav na vrh splezamo čez kratek kamin (dobra II, vrv za sestop!). Po južni strani se da priti tudi na greben Kočne, če poiščemo prehode v južnem pobočju (nekaj mest I,II). Zahtevna orientacija! Edini opis v Kajzelju – južni greben Kočne (1932 ali ponatis)!

14. Mala Martuljška Ponca iz Krnice

Najbolj smiseln vzpon na to goro vodi iz severne smeri. Ker je bil ta pristop že opisan v Severnih pristopih, sem sam opisal južnega. Verjetno sem premalo poudaril, da je zadnji del vzpona nad bivakom zelo razrit in podrt. Posebno v zgodnjem poletju v snegu nastanejo velike in težko prehodne poči, z zgornjih pobočij pa se precej podira. Mislim, da je v snegu pristop s te smeri še najbolj priporočljiv in varen. Zgornji skok je takrat lahko v celoti pokrit in ga preplezamo kar po snegu. Do zgornjega praga se držimo leve strani grape. Severna stran je v snegu prav tako lažje prehodna.

15. Škrnatarica čez Tičarico

Nad opisanim prehodom pod krnico Med plazmi pod pobočja Tičarice je še en prehod, vendar opisa nimam. Na vrhu praga nad škrbino pod vrhom Škrnatarice sta dva klina za spust.

Če ne želimo sestopati po žlebu ob Škrnatarici, lahko turo zastavimo tudi nekoliko drugače: Vzpnemo se tako kot je opisano prek Tičarice do sten Peščenka. Tam namesto levo, zavijemo desno proti dolini Gulce. Nekoliko sestopimo in sledimo levo prečni gamsji stečini (spodnji, ne zgornji!), ki nas brez posebnih težav pripelje v dolino Gulce. Po meliščih prečimo v levo do vstopa v žleb. Na vrh se vzpnemo po njem, sestopimo pa po južnih pobočjih spet do Peščenka. Gamsji prehod je prav zanimiv in razgleden (in mestoma izpostavljen).

17. Požgana Mlinarica čez Požar

Zdaj je speljana poseka po vsem grebenu. Zato je prehod do Rušnate Mlinarice precej lažji. Če si za turo rezerviramo ves dan, jo lahko podaljšamo s sestopom v Kot po PP poti. Opis najdemo v Severnih pristopih. Opozoril bi na potek poti, ki je vrisan na zemljevidu Triglav, v merilu 1:25.000 (to je ena prejšnjih izdaj, zdaj te poti ni več vrisane). V tem delu je namreč vrisana napačno: prehod je vrisan levo (severno) od vrha, pravi prehod pa je desno (južno). Ta prehod je eden najzanimivejših v Julijcih, nižje pa imamo 'na razpolago' kar dve polici, zgornjo in spodnjo. Z zgornje lahko v lažjem plezanju splezamo tudi na spodnjo. Da se priti tudi takoj z melišč pod pobočji Požgane Mlinarice do doline (levo od slapa če gledamo dol), vendar opisa imam.

18. Luknja peč

Turo lahko seveda zastavimo po PP poti, ki je opisana v Severnih pristopih, torej iz Kota v Krmo. To je res veličastna tura. Možnosti vzpona na vrh z gredine pod vršno zgradbo je več. Najlažja je žleb na levi strani vzhodnega grebena. Lahko gremo tudi po vzhodnem grebenu, kjer pa je zelo krušljivo, bolje je nekoliko levo. Tu ni več kot nekaj mest I. Sestop skozi Kravjo in Travno dolino je lep in brez posebnih težav, sledimo le naravnim prelomom (ni ruševja).

19. Tosc z Bohinjskih vratc

Opisano turo lahko podaljšamo z vzponom na Vernar. Možnih prehodov z Bohinjskih vratc na Tosc je več, niso pa težji od II-III. Sam sem že večkrat prečil Tosc tako, da sem sestopil po strmem žlebu na vzhodni strani gore. Od zgoraj izgleda nespodbudno, nižje pa nič več. Žleb najdemo tako, da sestopamo po vzhodnem robu Tosca, najbolj izrazit žleb pa je 'ta pravi'. Nekaj nižje splezamo pred skokom levo, krnico Vrtačica med Velikim Draškim vrhom in Toscem, pa dosežemo po prehodih med ploščami, travami in skrotjem. Plezanje ni težje kot I. stopnje. Žleb plezajo bolj v snegu kot v kopnem. Sestop desno do markirane poti vodi prek skrotja in prostranih travnikov. Kolikor mi je znano, je prehoden greben s Tosca do Velikega Draškega vrha (II, krušljivo), vendar opisa nimam.

20. Mišelj vrh čez Koštrunovec

Tura je zanimiva, če jo podaljšamo čez ves greben. Najzahtevnejši je sestop na Hribarice z Mišelj Konca (plezanje II v sestopu, kakih 100 m), lahko pa turo zastavimo tudi v obratni smeri. Na izhodišče se vrnemo skozi Mišeljsko dolino.

Obstaja tudi prehod z Velske doline na Koštrunovec. Vodi po izpostavljeni polici v steni Mišelj vrha, opisa pa nimam. Zanimiva je tudi neoznačena pastirska stezica na vzhodni strani pod Koštrunovcem, ki vrh obkroži.

21. Škednjovec po vzhodnem grebenu

Sam sem že večkrat povezal nekaj vrhov te skupine v eno turo, npr.: prečenje vseh Stogov, Škednjovca in Ogradov; prečenje Debelega vrha in Ogradov ipd.

24. Debeli vrh s Hribaric

Pristop s severne strani je lažji kot je opisan. Če ne plezamo po grebenu (kjer je res I-II) in se držimo bolj desnega skrotastega pobočja, so težave v mejah - zahtevnega brezpotja. Zadnji del poti od Hribaric do Debelega vrha je zahtevnejši. V tem koncu so zanimivi Vršaki. Če ubodemo pravo smer, ni težje od zahtevnega brezpotja, drugače je težje. Prehodni so vsi (greben oz. sleme je dolg). Z Vršakov lahko nad Globoko konto sestopimo tudi do Velikih vrat (mestoma plezanje I-II).

26. Plaski Vogel pod Brdi

Turo na Plaski Vogel je ne glede na opis najbolje zastaviti iz Trente. Lahko povežemo štiri vrhove, več pa je že preveč naporno. Vzpnemo se v Travniško dolino. Že vzpon do sem vodi po treh različnih poteh: Prva je opisana – markirana. Ostali dve sta nemarkirani. Ena se začne na koncu Vasi na Skali, vendar je njen začetek od spodaj zelo težko najti (od zgoraj lažje). Pod cesto, kjer je spodnja zapornica, najdemo potok in ob njem široko stezo. Ob njej čez brv prečimo potok in nadaljujemo nad njim do samotne domačije. Za njo je bilo jeseni 2001 veliko podrtih dreves, za njimi pa najdemo neoznačeno pot. Brez težav ji sledimo mimo več razgledišč in grap do planine Za Skalo. Tretja je ti. zgornja pot. Najdemo jo višje za zapornico, ko nas cesta že usmeri proti Dolu pod Plazmi. Tudi ta začetek je težko najti od spodaj (in prav tako od zgoraj). Zavijemo desno na odcep kolovoza (glej karto!), kmalu za tem pa levo strmo navzgor zavije neoznačena stezica. Tudi tej sledimo brez težav (višje v križpotju zavijemo desno!), pripelje pa nas na imenitno lovsko razgledišče pod Plaskim Kukom. Ko prečimo pod vrhom v južni smeri, nas pot pripelje prav na začetek Travniške doline. Iz nje se vzpnemo na Travnik, od tam po grebenu na Plaski Vogel, sestopimo v Konte, od tam sledimo gamsjim stečinam na Mala Vrata, se vzpnemo na Vršac in prečimo Čelo. Z Velikih Vrat je najbolje sestopiti po markirani poti v dolino. Lepo je tudi prečenje Travniškega roba, tako da se že na začetku Travniške doline vzpnemo po prehodih na greben, ki mu sledimo do Travnika.

29. Podrta gora

Pristop na Podrto goro vodi tudi od škrbine med Zelenim vrhom in Malim vrhom. Na slednjega se vzpnemo po krušljivem skrotju (brez plezanja). Od tam sestopimo v sedlo proti Podrti gori. Sledi kratek, a zahtevnejši del, kjer splezamo 10 metrski skok (I-II), ki pa je zelo krušljiv. Z grebenčka se brez težav (I) vzpnemo na bližnji vrh. Sestopimo nazaj na grebenček in po prehodih na južno stran (lahko, a krušljivo).

30. Rdeči rob

Zelo lep in razgleden je greben (bolje sleme) med Rdečim robom in Škofičem. Na južni strani Škofiča bomo odkrili veliko naravno okno. V dolino lahko sestopimo na južni strani Škofiča, vodi nas stara vojaška pot (brez težav). Sestop z Velikega Stadorja do Malega in južneje je zelo zahteven in naporen, in ga ne priporočam.

33. Vršac, Čelo in Kal

Najbolj zagnanim raziskovalcem priporočam sestop s Kala na Mala Vrata (to niso ista kot tista pod Čelom!). Lahko gremo levo ali desno od vrha, lažje je desno (zahodno), levo je težko prehoden kras. Tako bomo videli idilično Dolino za Bajerjem.

Sicer se mi zdi najbolje te kraje obiskati za dva dni in prespati kje zunaj (le pozor na kače), tako bi lahko povezali vse: Travnik, Plaski Vogel, Vršac, Čelo, Kal in Vrh Škrila. Ne išči prehodov z Glave za bajto na Velika Vrata južno, ker je svet hudo zapleten!

34. Hudi Vršič čez Vratni vrh

Bolj bi rad poudaril vzpon na Vratni vrh. S škrbine, ki jo dosežemo po dolini imenovani Med vrhi, nadaljujemo levo, južno. Po prehodih v skalovju in med ruševjem se moramo vzpeti na južni najvišji vrh – to je Vratni vrh. Do tja imamo s škrbine četrt ure. Tudi glavni Kaninski greben je zanimiv, lahko ga prečimo vse do Konjske police, kjer postane zahtevnejši.

35. Velika Črnelska špica iz Možnice

K opisu lahko dodam nekoliko lažjo varianto prehoda pod robom Kanina. Ko se vzpnemo prek neprijetnega krušljivega skrotja in škrbine na Kaninsko stran, se lahko izognemo opisani izpostavljeni prečki. Pred njo zavijemo desno in se naravnost navzgor povzpnemo na melišča. Opis markirane poti na Veliko Črnelsko špico ni tako zahteven, kot je opisano. Krajšemu opisanemu pragu se izognemo nekoliko nižje, na vrh ni praktično nobenega plezanja. Na sosednjo Špičico pridemo brez težav po starih vojaških poteh.

37. Zagorelec, Šmihelovec in Veliki Jelenk iz Bavšice

Sam sem vedno vse tri vrhove združil v eno turo. Prehod med obema vrhovoma Šmihelovca je sicer v najlažji varianti nekje med II in III, vendar je plezalski del dokaj kratek. Je pa teren okoli tega vrha zelo krušljiv. Na vrh Velikega Jelenka se da povzpeti tudi višje pod grebenom, kot je opisano. Do grebena nas nad melišči vodijo zanimive travnate police, nekoliko moramo poplezati le na nekaj mestih. Če sestopamo s prevala Čez lužo po prečni poti v smeri proti Špički, moramo biti previdni, saj gre markirana pot sprva nekoliko navzgor in lahko hitro zaideš.

39. Zadnji Pelc iz Zadnje Trente

Pelce je smiselno povezati v eno turo. So pa prehodi ponekod zelo zahtevni, težavna je tudi zelo strma trava. Na Zadnji Pelc se vzpnemo po opisani poti. Prehod na sosednji vrh najdemo nekoliko nižje pod vrhom. Prestopimo grapo, preplezamo gladko ploščo in se vzpnemo po strmem žlebu. Z vrha sestopimo na 'trentski način' v sedlo iz njega pa se brez težav vzpnemo na sosednji Srednji Pelc. Do Velikega Pelca sledimo opisu. Najbolj atraktivno je nadaljevanje. Z Velikega Pelca imamo dva raztežaja zelo izpostavljenega in ostrega grebena. Naprej je nekaj časa lažje, potem pa do vrha Pelca nad Klonicami čez stolpe in škrbine plezamo mesta I in II. Opis s Pelca nad Klonicami je v vodniku. S Škrbine Za Gradom sestopimo v Zadnjo Trento mimo Špičke. Veličastna tura, ki zahteva ugodno vreme in dobro kondicijo.

Veličastno je prav tako prečenje Skutnika in Špičice. Na Skutnik se vzpnemo po prehodih z vzhodne strani, na strmih travah nam izredno pomaga cepin. Z vrha sestopimo v škrbino večinoma po zahodni strani. Na drugi strani ne sledimo gamsjim stečinam levo, pač pa naravnost navzgor preplezamo krušljiv kamin (II) in že smo na vrhu. Sestop na drugo stran ne kaže nič obetavnega, ko pa se spuščamo nižje, se le pokažejo prehodi.

Iz kotanje Velika planina vodita do grebena dva prehoda, en je opisan, drugi vodi že v bližini Špičice pod votlino (to je star pastirski prehod). Nizki vrh lahko tudi prečimo, vendar ne po grebenu, ker je preveč podrt. Do škrbine z Zadnjim Pelcem nas vodi ozka in izpostavljena gamsja stečina na vzhodni strani vrha. Opis na Nizki vrh iz Bavšice najdemo v Stritarjevih 111 izletih.

43. Mrzla gora čez Hudi prask

Opisu ni kaj dodati. Greben je mestoma precej razbit in podrt, zato velja previdnost. Ne smemo podcenjevati sestopa. Ko smo utrujeni, je plezanje navzdol, pa čeprav po klinih, zelo zahtevno. V tem okolju sta izredna vrhova Krnička gora in Matkova kopa! Divjina primerljiva s Trento!

44. Brana po vzhodnem Kaptanskem grebenu

Sam raz je zelo podrt od posledic zime 2001. Plezanje je zato zahtevnejše. Paziti moramo ne samo na posamezne skale in roglje, pač pa na cele bloke. V tem koncu je zelo lep tudi pristop z Jermance na Kaptan. Včasih je bil to plezalni vzpon I, danes je zelo zahtevno brezpotje (plezalnih smeri težavnosti I sploh ni več!). Izredno lepo je tudi prečenje vzhodne stene Brane. Opis je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica, smer Gamsje steze II/I. V bistvu sploh ne gre za klasično plezalno smer, saj le na dveh mestih bolj plezamo. Orientacija pa je zahtevna, nujna je dobra vidljivost. Imam natančnejši opis.

45. Zeleniške špice

Klina pri sestopu s Staničevega vrha, ni. Večinoma tam vsi sestopajo po razu, in ne po zajedi, ki je nekoliko zahtevnejša. Variant prečenja je cel kup, sam ubiram vedno neke različice.

Zadnje čase je 'aktualen' dostop do Staničevega vrha od Kamniške jame. Opis najdemo v plezalnem vodniku Kamniška Bela in Repov kot. Vodi od najnižjega dela skalnega pobočja čez dva skalna prehoda do nekdanje planine Zelenica. Od tam je lahko in blizu do grebena. Pod Staničevim vrhom sta dve zanimivi jami, oziroma preduha, Velika in Mala Kovačnica. Dostop do tja vodi približno z mesta, kjer pridemo na greben po 'običajnem' pristopu iz Repovega kota in hodimo oz. mestoma poplezamo pod steno (stezica pod steno, kjer plezajo). Med Veliko in Malo Kovačnico je prehod na greben, ki vodi na Staničev vrh. Usmerimo se v nekakšno grapo, preplezamo strm skok in kamin (II-III), nad njim pa po gredini v levo brez posebnega plezanja stopimo na začetni del grebena. Lahko in zanimivo.

46. Pelc nad Klonicami

Morda bolj natančen opis samega plezanja: S Škrbine Za Gradom se zagrizemo v strmo skrotje (I), ki nas pripelje na oster greben. Obplezamo gladko skalo in preplezamo strm in ozek kamin (II). Spet sledimo ostremu grebenu in čez gladko ploščo (II) sestopimo levo v gruščnato grapo. Po njej se vzpnemo do grebena in zavijemo levo, splezamo čez gladke pragove spet do ostrega grebena, ki se nekaj naprej konča z nekaj metrsko zarezo. Do nje splezamo levo (III) ali se spustimo po vrvi. V škrbini prestopimo gladko skalo, na drugi strani pa splezamo po krušljivi neizraziti grapi do uravnave (II). Sledimo grebenu, naslednji stolp pa zastavimo desno. Preplezamo zajedo (I) in dosežemo greben, ki nas povede na vrh.

47. Oltar iz Krnice

Spet bolj natančen opis samega plezanja: Iz zatrepa krnice (to je najvišji del doline), kjer se dolgo zadrži sneg, prestopimo krajno poč (če obstaja) in stopimo na krušljivo skrotje. Usmerimo se levo pod greben, kamor vodi več žlebov težavnosti II (lahko tudi III, če ne izberemo pravega). Pod grebenom zavijemo desno na nekakšno poličko, ki nas vodi pod grebenom. Pred težavami zavijemo levo na greben čez ozek prehod (ostre skale). Po izpostavljenem iz razbitem grebenu sestopimo na ostro škrbino. Z nje sestopimo desno nad strmo grapo in obplezamo razbit stolp po desni (II). Nadaljevanje je lažje, preplezamo naslednji stolp desno po polički in že smo na lepšem terenu, kjer je skala trdnejša. Ta del terena je zelo krušljiv, razbit in zato nevaren, in je zato smiselno varovanje. Nadaljevanje je lepše, sledimo gladkemu grebenu brez težav do spet bolj razbitega sveta. Do grebena so težave še II. stopnje, a le krajši zgornji del. Če je dovolj snega, je lep vzpon do grebena tudi skozi Kačji jezik (I-II, sneg ali poleti celo led!).

49. Rokavi

Še nekoliko natančnejši opis plezanja na Visoki Rokav: nekaj pod škrbino preplezamo krajši kamin (2 klina, II) in stopimo na malo uravnavo. Od tam preplezamo krajši drobljiv kamin (2 klina, II-III) in nad njim stopimo na skrotasto strmo pobočje. Možici nas vodijo v desno do skalne zapore, ki jo preplezamo (2 klina, II). Z uravnave krenemo levo čez gladko ploščo (I) do izpostavljene police (klin). Od tam preplezamo strm žleb in dosežemo vršni greben (na desni je velika skalna glava z gladko steno). Do sem je možnih več različnih prehodov, (večinoma II-III, če gremo bolj desno čez plošče tudi več). Po grebenu se brez težav vzpnemo do vrha.

Vršni del vzpona na Spodnji Rokav ni prav lahko najti. Kdor bo izbral vzpon na ta vrh po smeri Potočnik-Tominšek iz leta 1928, mora računati vsaj s plezanjem III stopnje. Takšna ocena je namreč v vodniku Plezalni vzponi, Julijske Alpe iz leta 1970. V Miheličevih Slovenskih stenah pa je smer podcenjena: III/I-II. Plezanja konkretnih dvojk namreč je veliko, dve mesti pa sta med III in IV.

50. Triglav, Slovenska smer

Spet bolj natančen opis samega plezanja Prevčevega izstopa: Iz Slovenske grape zavijemo levo v ozko grapo. Po njej plezamo do gladkega kamina na levi (II-III, klin, nevarnost padajočega kamenja, ker je zgoraj naloženo!). Z zgornje plošče zavijemo desno in preplezamo kratek, a gladek prag (II, svedrovec). Zgoraj je spet vse naloženo (klin). Nadaljevanje gre v levo kratko po grapi in desno nad njo, ter višje spet levo nazaj v grapo, kamor pridemo po izpostavljeni polici. Smo pred zadnjim 15-metrskim skokom (II-III). Najlažji prehod je levo (po sredi čez plošče je III). Nad skokom se vzpnemo čez skrotje (I) in višje melišča ter skozi ozek prehod splezamo na rob stene. Sestopimo v desno po prehodih na Triglavske pode (desno Glava).

Vladimir Habjan