Ko je beseda o Visoki Beli špici, alpinisti takoj pomislijo na S raz, izurjeni brezpotniki na zahtevno normalko, midva sva si pa zaželela nekaj čisto svojskega in zelo samotno pot našla v 'Smeri z vzhoda', ki sva jo obogatila s tremi čudovitimi grebenskimi stolpi. Smer je opisal Buscaini, težavnosti ni omenjal, a jih je napovedal za vršnih 150m.

Osnovno vodilo smeri je obsežna rampa/žleb na S strani V grebena, ki sva jo dosegla po lahki prečki čez pečevje, trave in rušje z markirane poti nekje na višini 1700-1800m (tu in tam uhojeno). Po žlebu na desni strani stene 'Obrobnih' Belih špic naju je teren vodil navzgor, dokler se ni odprl prvi pametni prehod proti škrbini nad špicami. Tu sva osnovno smer zapustila, splezala čez kamin (III) in po izpostavljeni polički stopila na škrbino. Na drugi strani sva špice 'obkoljevala' kar naprej po polički in na primernem mestu splezala na greben, kjer sva si obetala dober pregled na vršno zgradbo špic.

Obrobne špice premorejo tri bolj izrazite stolpe, midva sva stala na prvi, najvišja je bila takoj naslednja, vogelna špica. Ker naravnost v prepadno zarezano škrbino ni šlo, sva splezala nazaj do poličke, še malo obkoljevala in se po žlebu vzpela na omenjeno škrbino, kjer sva se znašla v zelo temačni zarezi z navpičnimi, skoraj previsnimi 'stenami' na obeh straneh. Na S strani ni bilo kruha, čez J steno je sicer izgledalo bolj položno, a preveč gladko. Vrnila sva se v škrbino in v širokem razkoraku med špicama preplezala spodnji del stene, prestopila na nakazano laštico, kjer naju je čakal prestop do poličke (najtežje mesto), zatem so težave do vrha počasi popustile (nekje III-IV). Z najvišje špice sva (izven smeri) nadaljevala po grebenu, ki se obrne proti J, čez tretjo špico in še naprej čez nekaj manj izrazitih glav vse do bolj izrazite rame, Pala di Riobianco (mesta II), kjer naju je nagradil nazoren pregled na slikovito nadaljevanje grebena čez dvojni 'Zaobljeni' stolp (Torre Rotonda) proti Visoki Beli špici. (Najlažji pristop na P/CM verjetno poteka z južne krnice Belega potoka, II, oziroma po nepregledni goščavi z vzhoda.)

Vrnila sva se v škrbinico med najvišjo in J špico, našla sidrišče, se spustila po vrvi (30m) čez zgoraj previsni žleb do 'obkoljevalne' poličke in usmerila nazaj proti škrbini med Cime Marginali in Torre Rotonda. Na škrbino nisva stopila, saj sva nadaljevanje zastavila na J strani grebena in prečila nekaj podrtih žlebov, dokler nisva stala pod J steno dvojnega stolpa. Vodniček omenja pristop (III) po kaminu med obema stolpoma, kjer je izgledalo zelo grdo. Pod žlebom sva se tako usmerila levo, plezala po lepo razčlenjenem J grebenu/razu Z stolpa in teren naju je kar sam pripeljal na škrbinico med stolpoma (II), odkoder sta oba (gotovo je višji V stolp, za glavi pa ne bi stavila) lahko dostopna (II).

Z Z, zelo zračnega stolpa sva iskala sestop v naslednjo škrbino in ga na koncu 'elegantno' našla na vrvi (30m). S škrbine sva nadaljevala po grebenu do druge travnate poličke (stik z osnovno smerjo), ki naju je vodila desno na rob, po katerem je sledilo zelo prijetno plezanje (II, lepo razčlenjena in zračna stena) desno navzgor v smeri škrbine med 'Vzhodnim' stolpom (Campanile Est) in Visoko Belo špico.

Nad škrbino sva najprej splezala na vrh Vzhodnega stolpa (II), kjer naju je obiskala (in tudi ostala) gosta megla, se vrnila in se po vrvi (15m) spustila v kar najbolj temačno in divjo škrbino, kjer se niti stati ni dalo povsem varno (že ob manjšem prestopu se tla enostavno vdrejo). Nekaj časa sva študirala vodniček (italijanščina nama ne teče), zaključila da tople vode le ne bova odkrila in sprejela edino smer, ki nama jo je ponujala Visoka Bela špica. S škrbine navzdol po žlebu čez kratek previs (3m) in po zelo neudobni (trebuhi, podrto) ter vse bolj izpostavljeni polički do dobrega stojišča (III). Tu naju je pričakal previs, ki sva ga obplezala na (zelo izpostavljeni) levi strani. Začetek je bil še enostaven (III, klin), okoli vogla je bilo pa ob velikem trebuhu zelo malo konkretnega prostora, zato pa toliko več preredkega zraka. Varovanje se je dalo dobro urediti (poleg najdene zagozde sva varovala še s pomožno vrvico na 'skalnem ročaju z luknjico'), sam poteg zatem niti ni bil tako zelo siten (IV) in že sem stal v zagruščenem žlebu.

Po ozkem žlebu/kaminu sva nadaljevala čez dva kratka skoka (III), pod vršno previsno zaporo izplezala levo na predvrh (II, opis sicer pravi: v desno!) in po grebenu brez težav dosegla najvišjo točko Visoke Bele špice. Megleni razgledi niso prav nič prida in sva takoj začela s sestopom, ki naju je brez možnosti orientacije kar skrbel. Povsem neupravičeno, saj si številni možici in packe sledijo en za drugim po kar vidno uhojeni potki. Nižje je potrebno do Zgornje škrbine Belega potoka plezati (II), le na enem kratkem mestu se je bilo potrebno tudi malce 'zbasati' (nekateri vodniki pretiravajo s III).

Fantastična, res čudovita tura! Takih si lahko le želiva še in še in še...