Turo smo nažicali pri prijazno ustrežljivem Boštjanu (Hvala! ;), ki nam je dal res luštno in imenitno popoldansko idejo! Pri vzponu smo se strašno naigrali in uživali (morila nas je le pozna ura) z iskanjem prave smeri, saj nam je zaupal (ostalo pa pozabil ;) le preganjanje preko Lomičev. Nasploh je vzpon vedno daljši del ture, zato mora biti zelo pester, prijeten in poln izzivov, kar je Petelinjek v celoti izpolnil in tudi presegel. Spust je pa vedno posladek na koncu napornega vzpona, tokrat je posebno prednjačil lušten zgornji del, kjer smo šli malo po svoje - markirana potka po mejnem grebenu med I in A, spodnji del je bil pa, glede na to da poteka po ožji stezi, strašansko hiter in se je bilo kar greh (enega smo zaradi fotke le zagrešili ;) ustavljati...

V Ratečah smo po krajšem tipanju vdeli obetavno smer (nad križiščem/postajo je v breg navzgor odcep ožje ceste), ki se je za hišo ukalupila v vzdrževan kolovoz. Višje smo na razcepu najprej poskusili desno (zapornica), kjer pa je bilo za robom veselja kmalu konec, saj vlaka zaradi strmine in blata ni bila vozna. Vrnili smo se na glavni kolovoz in po njem zelo strmo (odsek V6) pribrcali na travnato izravnavo Ravne. Tu je z leve priključil še en kolovoz in 'skupaj' smo nadaljevali več ali manj vodoravno naprej do naslednjega travnika, v gozdu za njim nam pa nadaljevanje zaradi 'kravje potacanosti' ni šlo v slast. Malo smo lomastili naokoli se končno vrnili nazaj na Ravne, kjer smo kmalu za kočo le ugledali zelo obetavno travnato stezo (kolovoz bi bila kar premočna beseda), ki je nadvse zapeljivo vodila prek senožeti desno navzgor (iz smeri Rateč takoj na Ravnah še pred kočo ostro desno gor). Takoj smo se je oklenili (mestoma precej strmo, odsek V6), nad travnikom zapeljali desno v gozd, prestopili strugo in nadaljevali do prijetnega in vse bolj strmega gozdnega robu, po katerem je bila vožnja ravno še mogoča (V6). Na razcepu smo nadaljevali vodoravno v desno, kjer nas je na koncu prečke presenetila strmina in podrto drevje. Oboje na kolesu ni šlo prav nič skupaj, tako da smo jih ročno prenesli in višje po nevzdrževanem kolovozu pripeljali (zadnji meter zaradi zaraščenosti ni vozen) na staro Rimsko cesto.

Z Rateč sta do Rimske ceste vrisana dva kolovoza in glede na nadaljevanje našega kolovoza nad cesto smo radostno ugotovili, da smo na pravi, spodnji poti! A glej ga zlomka, položno vrisan kolovoz proti Lomičem se je izkazal za strašno strmo stezo, ki je, namesto da bi popuščala, le še bolj 'strmarila' navkreber. Klanci so sicer ravno še vozni (V7), tako da so bili 'vsiljeni' počitki hudo dobrodošli, dekleti sta pa, kot imata grdo navado na takih odsekih, goljufali peš ('Ketna mi spet preskakuje!' & 'Dons sem tok zmatrana!' ;). Na Lomičih je steza prešla v potko, ki je bolj vodoravno prečila daleč v desno, dokler se za nekim robom ni čez senožeti strmo zagnala navzgor. Nad strmim klancem (V6) je sledil še hujši gozdni odsek (V7) in takoj zatem najhujši travnati odsek (V7+ ;), kjer sem moral za par metrov povsem nemočen požreti lastno hvalo in kolo tudi poriniti. Višje tudi ni bilo lahkega kruha (mesta/odseki V6), čeprav so težave počasi popuščale in se je potka le še tu in tam strmo zagnala kvišku. Okolje Lomičev nas je še bolj kot kolesarsko navdušilo vizualno, saj je tako pravljico težko sanjati, kaj šele držati za roge.

Pod Kališjem smo padli na gozdno cesto, nemarkirana potka na zemljevidu, ki po slemenu vodi vse do Petelinjeka, pa se nam kar ni hotela pokazati. Itak je prestrmo, smo sklenili in na levi obkrožili vrh, na razcepu spet nismo našli na zemljevidu obljubljene potke, pa itak je bilo spet prestrmo, tako da smo nadaljevali s cestnim prečenjem tokrat na desni strani grebena. Tu smo pa zatem smer tako hudo zamotali, da smo vozel komaj razpletli (pri prebijanju/porivanju po hosti smo že hoteli obračati in odstopiti od Petelinjeka): na odcepu 'pozabljene' nevozne vlake v levo strmo navzgor smo kolesa porinili proti grebenu, kjer smo našli le slabo uhojeno pot, ki se je vseskozi obilno cepila in izgubljala. Po zamudnem iskanju in obupavanju ('Kolk je že kej pozna ura?') smo sklenili preklopiti na zanesljivo trmo ('Ni važn, zdej nam gledou na cajt, mora zdržat, bomo že!') ter malo kolesarili, malo porivali, dokler nismo presenečeno padli na vlako, ki je pripeljala z desne. Torej smo bili le preveč nestrpni in prehitro odvili z gozdne ceste!

Vlaka nam je takoj nabila mlečno kislino, saj se na pogled manjši klanec za ovinkom kar ni in ni hotel zaključiti (V6), višje se je zadeva le umirila, za zaključek pa nas je potka zelo strmo (V6) privedla na sam vrh Petelinjeka (1556 m), od koder nam je ob večernem soncu pogled na Peč vzel sapo. Po 'zelo strmem' smučišču smo se zapodili navzdol, pa kar strmo navzgor, še enkrat navzdol in še bolj strmo navzgor, vseskozi bolj ali manj po potkah in kolovozih tik desno ob meji, na Tromejo (1508 m). Pri spustu smo spet kvačkali, posebno ker so markacije na razcepih večkrat tako strašno pametno postavljene, da je razrešitev pogosto kar gordijska, kot je bila tudi tokrat. Po 'sporedu' bi morala glede na zemljevide slediti markacija J pod grebenom (522?), nas pa cesta ni mikala, razcepa pravzaprav nismo niti dobro določili, saj nas je premamila potka, ki se je spuščala prav po I&A mejnem grebenu (603?, levo in desno od grebena se vije cesta). Potka se nam je za izbiro izdatno oddolžila, saj nam je ponudila res imenitno vožnjo z ravno prav težkimi detajli (do S6), ki smo jih z užitkom odpeljali.

Na sedlu (1275 m) smo odvili levo in po makedamu kar nekaj časa peljali gori in doli mimo številnih (hmmm, 5?) razcepov, dokler se kmalu za izrazitim sedlom pred Kavalarko (1322 m) markacije niso usmerile levo na prečno stezo, ki vodi nazaj proti Ratečam. Do meje (tu šele markacije zavijejo navzdol, na zemljevidu je napaka!) je sledilo 300 m res hitrega in prijetnega prečenja, zatem pa po pašniku do ceste, na drugi strani smo namesto travnatega nadaljevanja izbrali gozdno singlo na levi, ki nas je spodaj pripeljala v sadovnjak, kjer smo se po uhojeni potki skozi vratca v živi meji padli v Rateče točno na verando s psom...