Od Kukove špice do Rokavov

Načrt

Od vsepovsod občudovane lepote martuljških gora so naju z Marijano že nekaj časa mamile medse. Priznana gorniška peresa so poznavalsko vabila k za neizkušene brezpotnike prepovedanemu sadu. Lani sva se za spoznavanje odločila za Malo Martuljško Ponco, ki je iz krnice Za Akom najlažje dostopna brezpotna martuljška gora. Samotno razpoloženje in lepote skalnate divjine so naju brez upa rešitve potegnile v vrtinec in tako sva letos začela z raziskovanjem brezpotne martuljške zakladnice.

Pozimi sva se izza Aka povzpela na Dovški križ in se s smučmi spustila z vrha skozi Jugovo grapo, kmalu zatem sva smučala še s sedla med Oltarjem in Ponco (Kačji jezik). Konec pomladi sva spoznala pot iz Vrat do bivaka II, navzgor čez Grlo splezala na Veliki Oltar in nato še na Dovški križ. Od daleč sva občudovala, za naju nedostopno in zelo zaželjeno, divjino Rokavov, ki je po grebenu z Oltarja nisva mogla užiti. Naslednja izbira je bila Krnica in skozi Veliko Dnino sva se vzpela na Veliko Martuljško Ponco in zatem še na Frdamane police.

V sončno jutro povsem jasne julijske sobote sva se prebudila z željo po novih martuljških spoznanjih. Izvoljenka je bila tokrat Škrnatarica, prvi cilj pa Kukova špica in šele nato, če bi martuljška divjina dala, bi splezala na težje dostopno sosedo.

Pot

Vzpon sva začela, kjer grapa Velikega Črlovca preseka cesto v Vratih (med kilometerskima oznakama 8 in 8,5). Tu sva poiskala slabo shojeno pot, ki je kmalu zavila iz grape in se prelila v lepo shojeno lovsko pot. Po udobni potki sva se vzpela na ravnico s podrtim drevjem, kjer sva na križišču poti zavila v levo, prečila grapo Velikega Črlovca in nadaljevala po prečni poti. Navzgor se je svet kmalu odprl in po brezpotju (beri slabše shojeni/sledljivi potki) sva jo ubrala na Gulce. Prvi gorniki so se že vračali s Škrnatarice in Kukove špice. Vtisi z vrha so bili hudo navdušujoči, na najino vprašanje o veznem grebenu med Kukovo špico in Škrnatarico pa sva dobila negativne odzive (krušljivo, težko). Z Gulc sva se kmalu prebila do grebena, občudovala pogled v globino na martuljško stran in po skrotju vršne piramide prilezla na vrh Kukove špice.

Pogled z vrha na vezni greben do Škrnatarice je bil tako spoštljiv, da sva se držala opisov, se spustila nekaj metrov pod sedlo in prečila do vstopa v vzhodni žleb, ki pripelje tik pod vršno ploščad. S cepinom sva prešpikala grapo do vrha in z zanimanjem zrla v klin z zanko, ki je bil zabit nad petmetrsko navpično steno. Vedela sva, kje morava iskati: okoli vogala na martuljško stran. Tam se je takoj odprl precej lažji prehod čez prag. Po avtogramu v vpisni knjigi na vrhu in ogledovanju krnice Za Široko pečjo (Tako si široka, gora, pa nimaš ene šibke točke, kjer bi naju spustila k sebi.) si nisem mogel, da ne bi poskusil še v težji varianti čez vršni prag. V povsem navpični steni potrebuješ kar nekaj moči v rokah in precej spretnosti.

Dan je bil lep in visok, gore so vabile, midva si pa nisva dala preveč prositi. Po grebenu sva nadaljevala do Dovškega križa. Pot gre večinoma skoraj po grebenu, le tu in tam se težavam ogne na južno stran. Težave so zmerne, razgled pa ne. Na Dovškem križu je pogled že iskal tako željene Rokave, najvišje brezpotje v Julijskih Alpah. V Rokavskem ozebniku je bilo še vse polno snega, v nahrbtniku pa dereze in cepin. V hipu sva bila odločena, da greva pogledat na vrh ozebnika. ''Da si ogledava teren za smučanje,'' sva takoj našla trdne temelje. Na glas si nisva priznala, da greva od blizu pogledat plezalno smer na najvišji Rokav (III/II, 150 m), mogoče bi tudi samo malo poskusila..., če bo gora želela.

Večni sopotnik

Spustila sva se v krnico Na Jezera, obula dereze, zgrabila cepin in že sva se vzpenjala po ozebniku. Strmina ni bila prehuda, sneg ne pretrd, ozebnik pa dovolj širok za lahkotno plezanje do škrbine med Rokavoma. Marsikateri pogled nama je med vzponom ušel na steno Visokega Rokava, ki je bila neusmiljena. Huda strmina, šibkih točk pa ni bilo videti. Kar samo naju je povleklo proti Srednjemu Rokavu, da si morda od tam le ogledava kakšen prehod na najvišji slovenski brezpotnik. Težave so kmalu zrasle do dvojke in vso pozornost sva morala usmeriti na plezanje. Na vrhu Srednjega Rokava sva se predala tišini samotne divjine. Tako samotne, da: ''Niti gamsi ne zahajajo v to pustinjo,'' kot je zapisal Tine Mihelič.

V smeri Visokega Rokava sva nato zaslišala udarce padajočega kamenja. Zvedavo sva opazovala, kje se bo prikazal plezalec, in na najino presenečenje tik pod vrhom (Visokega Rokava!) zagledala gamsa. Nemirno je skakljal sem in tja, prožil kamenje in iskal izhod iz mišnice. Nekaj časa sva ga opazovala, potem pa sva začela s plezanjem navzdol proti škrbini. Težave so kmalu ujele najino pozornost, tik nad škrbino pa sva spet postala pozorna na hrup padajočega kamenja. Z neprikrito nejevero sva opazovala, kako je gams sestopal najtežji del plezane smeri proti škrbini.

Pogled navzdol in naprej. Pa hiter pogled, vržen na levo in desno. Nato pa odločno in hitro čez težek prehod do varne poličke. Ponovljene priprave in sestop do naslednjega varnega mesta. Spet pogled... Eleganca, dinamika in zanesljivost gamsa so bili nedopovedljivo lepi. V škrbini smo se dodobra nagledali (primerek je bil še skoraj mladič), gams se je poslovil in neugnano poskočil proti krnici V Kotlu.

Gora naju je torej nezmotljivo vabila v svoje skalovje, celo prehode nama je pokazala. Zaprepadena in še ne povsem odločena sva se namenila, da poskusiva, kjer je gams sestopil. Po polički sva splezala v desno in nato navzgor čez kratek kamin. Nad njim sem v levo zgrešil gamsov prehod, a vseeno trmaril naprej. Marijana se je težavam pravilno umaknila v desno. Naslednjim težavam sva se prav tako umaknila v desno skozi kamin. Tu se je odprl bolj položen, skrotast svet. Splezala sva po lažjem terenu do zapore in se težavam spet umaknila v desno skozi kamin, nadaljevala po desni okoli trebušaste skale in po nekakšni polički ostro levo proti grebenu. Tu je bilo gamsovega vodništva konec, na najino srečo pa se tu končajo tudi glavne težave.

Na grebenu naju je takoj pričakal gladek rogelj. Obšla sva ga po levi, potem pa poskusila vsak v svoji smeri. Za rogljem sem splezal nazaj na greben, na drugi strani pa prečil po izpostavljenem delu do ozkega vodoravnega kamina. Po kaminu, ki se je kmalu zožil v primež, sem se prebil navzgor, kolikor se je dalo, se potegnil ven in se spet znašel na grebenu. Marijana je medtem prečila po zagruščeni polici levo pod grebenom, dokler se ji nazaj proti grebenu ni odprl prehod. Tu je splezala čez tri zagozdene skale in navzgor do grebena. Od tu sva v lažjem plezanju brez težav dosegla vrh.

Dan se je počasi poslavljal, sonce se je spuščalo proti obzorju, vršaki v okolici so samevali, midva pa sva bila na sredi te brezmadežne lepote... Vse drugače je videti vrh, če se nanj prebiješ po zahtevni nemarkirani poti. Uživala sva v vseprevzemajočem občutku svobode in le noč naju je vztrajno vračala k misli na sestop.

Zgoraj težav ni bilo, roglju sva se umaknila v desno, spotoma postavila dva možiclja in že sva se znašla v ključnem delu. V previdnem plezanju, ki niti malo ni spominjalo na eleganco najinega neukročenega predhodnika, sva se spustila do škrbine. Modrovala sva, da so bile najine težave v steni bližje dvojki kot pa trojki (vsi vodniki omenjajo težave tretje stopnje), zato sva vstop v steno, ki ga je pokazal gams, opremila z večjim, okornim kupom kamenja, ki sva mu neskromno rekla možic.

Noč je spet začela priganjati. S tiho zahvalo v srcu sva se še zadnjič zagledala v steno Visokega Rokava in se previdno spustila skozi ozebnik. Spodaj pa v iskrivem naletu, s svežimi vtisi v mislih in srečo v srcu, preletela neprekosljivo melišče Julijskih Alp in se ustavila, ko so se za nama zaprla Vrata.

Od Kukove špice do Rokavov (21.7.2001)

• Vrata
• Kukova špica
• Škrnatarica
• Dovški križ
• Srednji Rokav
• Visoki Rokav
• Vrata