Iz Velike Dnine sva prečila levo do vznožja grebena in po vse bolj strmi vesini dosegla rob, kjer se je najina pravljica pričela. Smer je bila naravnost ljubka, prehodi v levo in desno so se odpirali sami in najbolj naravno nadaljevanje je bilo vedno tudi najboljša izbira. Razmere sva imela za vzpon idealne, tako da sva brez napora 'odpikala' do presneto ostrega vrha (2502 m), kjer prostora skoraj ni, za dve riti se ga je pa našlo. Malo naju je zaradi trdote vseskozi mučila misel na spust, saj je smer zelo zračna, strmina ne popušča, vse skupaj je tudi dodobra izpostavljeno, kajti pogledi vseskozi že po nekaj metrih 'lahkotno' zdrknejo v dolino.

MMP naju je 'ujela' pred tednom, ko sva jo ugledala z vršnega JZ grebena VMP. Pravilna, naravnost vrtoglava ostrica s strmimi in povsem zalitimi vesinami naju je v globokem občudovanju prikovala na mestu in sva ji obljubila skorajšnji obisk. Na spisku sva zatem našla podatek o smeri (Južni greben, IV, S5-, 250 m), ki ga popravljava in dopolnjujeva na:

JZ greben, IV, S5-, 45°, izpostavljeno, 400 m: Iz Velike Dnine po vesini desno od vznožja JZ grebena MMP na rob, kjer prestopimo levo čez greben in se vzpnemo do skalne zapore, kjer spet prestopimo nazaj čez rob na gredino in po njej nadaljujemo do njenega konca, kjer se v levo odpre strm žleb. Po njem na vršne vesine, odkoder je do vrha možnih več variant.

Smer dodatno kot nalašč premore pomladansko zaščito, saj sonce čez (točno 100 m) višjo sestro pokuka šele okoli desetih. V soboto so svoje pristavili še oblaki, tako da sva na vrhu počakala čez enajsto, ko je vse skupaj ravno za las odpustilo. In res, brez kančka pretiravanja sva ujela 'božanske' razmere, tako da se nama je med spustom kar samo smejalo. Smer je bila tekoče smučljiva, tudi ledene plošče v ključnem delu (žleb ki iz 'srednje' gredine vodi na vršne vesine) so popustile, tako da težav ni bilo prav nobenih. Začuda se tudi izpostavljenosti pri spustu v takih razmerah ni prav nič čutilo in sva v srcu glasno privriskala v Veliko Dnino.

Tu sva močno cincala z nadaljevanjem, razmere naprej v dolino so bile namreč idealne, midva sva imela pa še eno neskromno in 'davno' željo v obliki spusta čez Kotle na martuljško stran. Žal sva vse skupaj precincala in se lakomno odločila še za Kotle, tako da sva škrbino med Poncama v besni furiji globokega gaženja in v upanju dobrih razmer na drugi strani dosegla v vsega slabe tričetrt ure. Dobrote je bilo pa za ta dan očitno prepolno čašo, saj naju je na drugi strani po uvodni skorji pričakal gnoj, po katerem je smučanje na strminah precej neužitno. Sama smer je sicer zelo lepa, zanimiv/težji je prehod iz Srednjega v Spodnji kotel (na levi strani), ki je kar strm. Skozi Kotle sva vseskozi sledila smučinam, ki so naju 'glih za glih' prismučale celo do gozdne ceste pri Ingotu, v dolini nama je pa prijazni domačin prihranil dolgo pešačenje do avta. Hvala vsem!