| ||
|
31.12.2002: Viševnik Šele od 1800m navzgor je bila prava zimska idila s snegom, sneženjem in vetrom (na Rudnem polju je deževalo in jim je povsem razmočilo blato ;). Nočni/večerni sestop po pršiču je bil lep. 29.12.2002: Kredarica Leva, desna, pljuča in srce se prebujata iz dremeža. Krma, desna noga, leva palica, leva noga, desna palica. Vdih, globok vdih in kar naprej leva in desna. Modro in jasno nebo, dolg izdih, belina naokoli, gaz je odlična, trda, mestoma ledena. Letiva po snežni preprogi, Pleša, Vrtača, Malo polje, in vdih in izdih. Kako lepo teče, kako modro nebo, in belina. Vdih, cop, cop, izdih. Vdih, sončni vdih pri pastirski koči, dolg požirek iz nahrbtnika, izdih. Tako prijetno je danes sonce, toplo. Vdih, zadihana sva, in preznojena, a letiva z užitkom. Leva, desna, sonce, modrina in izdih. Nov sneg pod Arnovo glavo, gaz je bolj podrta in naporna. Močnejši vdih, leva, izdih, desna. Letiva po stopnicah pod Vrhom Snežne konte, vdih, polna pljuča sonca, izdih. Lepo, modro. Naporno gazenje po novem snegu, trenuten počitek in globok vdih, sveže, sončno. Utrujena predihava gazenje in spet letiva. Trda gaz, čevelj spodrsava, leva palica, odriv, desna, vdih, vetrnica. Pred Triglavskim domom na Kredarici sva, še zadnji vdih. Izdih, počitek na palicah in sonce, sonce in modrina. Triglav so oblegale meglice in ljudje. En za drugim so sestopali. Izpostavljena prečnica v levo jih je očitno 'mučila'. Bilo je že kar pozno, a sva šla vendarle pogledat navzgor. Na začetku prečnice sva raje odnehala in obrnila, pa do tam še zdaleč ni bilo najtežje. Gor bi mogoče še kar šlo, ampak dol z enim cepinom mi ne leži. Leva roka nekako maha v prazno in je nasploh nekam odveč. Sestop s Kredarice sva začinila z ovinkom in gazenjem do Konjskega sedla. Od tu sva vstopila na Konjsko planino (nad njo kraljujeta Cesar in Činkelman) in skočila na neimenovano koto 2092m. V mislih sva imela še sestop po vzhodni grapi med Vernarjem in Činkelmanom. Z vrha Činkelmana je sestop v grapo zelo plezalski in nisva šla niti resno poskušat. Lani poleti sva malo pod vrhom našla prehod v zahodno grapo (ki pada z iste škrbine kot vzhodna grapa), ampak včeraj je bil prehod pod Činkelmanom žal neprehoden (s snegom zametano okno). Za sestop do izteka zahodne grape in po njej gor in dol po vzhodni ni bilo več časa. Tako sva sestopila preko Kurice in točno s temo pritekla v Krmo.
26.12.2002: Jalovčev ozebnik Počasi je dozorela želja, da bi še letos malo posmučala, samo kam iti. Zapisi o razmerah niso preveč obetavni in razen Turskega žlebu skomin ni. V najinem rokavu je še močnejši adut. Ampak od tam ni nobenega zapisa. Verjetno je bil premalo obiskan, mogoče je celo tako fantastičen, da ga nobeden noče deliti ;) V Planici je bilo ob pol desetih še oblačno. Tamar je bil polno zasnežen in tudi nebo se je že jasnilo, a zjasniti se ni hotelo. Spodaj sva imela udobne stopinje, višje sem gazil in skorja je v ta 'namen' hudo naporna. V ozebniku sta se iz oblakov privalila dva 'pešaka', na vrhu naju je zajela megla. Smučanje ni bilo nič posebnega (kraljevala je skorja), v zameno sva se brez ene same praske pripeljala prav v Tamar. Mestoma je bila smuka dobra (najbolje je bilo tik nad ozebnikom), večinoma pa tako-tako. Nižje je bila učinkovita metoda širokega hodnika s primerno veliko hitrostjo. Rally po gozdu v Tamar je fajn, tudi po cesti se je dalo polovico poti proti Planici b.p. 'presmučati'.
22.12.2002: Prisank Vremenarji so imeli v nedeljo hudo slabo vreme, za nas ostale to ni veljalo ;) Na vršacih smo se ves dan kopali v soncu in snegu. Midva sva izbrala Prisank, saj je bila Mojstrovka že polno zasedena ;) Prisank pozimi tako vabljivo sameva, da se mu je težko upreti. Pot je bila na najino veselje shojena (trije gorniki, dan/dva pred nama). 'Zimska' smer se le malenkostno razlikuje od grebenske poti mimo Prednjega okna. Takole so naju vodile stopinje: na greben (ki se dviguje k Prisankovi rami Kraj sten) sva prilezla direktno po grapi (kratka bližnjica), jeklenicam in klinom nad Prednjim oknom sva se umaknila na desni strani skal, vršni del sva 'preplezala' prav po grebenu. Sneg je mestoma napihan, trd, južen, kložast, spihan, coklast... a večjih težav ni bilo. Razgledi na zasnežene vršace so vseskozi navdušujoči, vrhunec je bil prav na vrhu. Prisank nama je letos dosledno zakrival bližnji pogled na Zvonike, v nedeljo je bil dobre volje (Zvonika sta seveda samo dva). Uživala sva, dokler naju ni mrzel veter pregnal in sva obrnila nazaj. Bilo je lepo, tako lepo... 21.12.2002: Begunjščica Ljubelj. Osrednja grapa. Vrh. Šentanski plaz. Ljubelj. Malo časa. Kratka muzika. Snega je malo. Pod grapo in v njej je mestoma napihano. Povsod je brez podlage. Prijetno dopoldne. 14.-15.12.2002: Kanjavec Planina Blato - Planina v Lazu - Lazoviški preval. Imela sva čudovit dan in vsi okoliški vrhovi so se kopali v soncu. Posebno lep je bil pogled na Spodnje bohinjske gore. S prevala sva nadaljevala pod pobočjem Debelega vrha. Snežna odeja se je hitro odebelila in razgiban teren 'gorindol' je dodatno poskrbel, da sva bila na Hribaricah šele ob treh... Na Kanjavec sva se vzpenjala po desni strani naravnost na greben in po njem na vrh (sonce se je počasi kopalo v zahajajočih odtenkih, za kontrast je bilo pobočje na drugi strani grebena v 'temni' senci). Sestopiti sva nameravala direktno navzdol na Dolič, a je bilo povsod z grebena sumljivo strmo (le kje poteka smučarska smer in kakšna je ocena?). Na obetavnem mestu sva vseeno poskusila, a sva po 30tih metrih obračala nazaj na greben. Še nekaj časa sva nadaljevala po grebenu navzdol, nato dokončno zavila proti Hribaricam in se do Tržaške koče ob petih 'prebila' po normalki (mini vzpon na sedlo Dolič se zna tako grdo raztegniti v predirajočem se snegu). Udobno sva se namestila in uživaško kontemplirala, da v tako lepem dnevu nisva videla niti ene gorniške sledi. Ob sedmih sva spoznala svojo zmoto, ko se je v kočo privlekel smučar. Zbudila nas je megla, tako gosta, da se je komaj videlo do tal. Pomalem je še snežilo in pihalo, tako da smo tekmovali, kdo bo zadnji odrinil. Ob desetih (zmagala sva za četrt ure) sva zaprla vrata in po shojeni gazi predhodnika dosegla povsem zamegljeno sedlo Dolič. Midva sva glede na razmere nameravala s sestopom po Velski, toda X je zavil na Hribarice. Nisva se mogla odločiti (bolj ziher varianta je seveda Velska, bolj zanimivo je v fužinski divjini, zato pa se je tam v megli lažje izgubiti, shojeno je bilo proti Hribaricam in Xa tudi ne moreva pustiti samega ;), zato so odločile noge in na Hribarice smo prišli skupaj. Megla je na srečo ostala za nami. Midva sva skočila na koto 2384m (SZ predvrh Vrha Hribaric), X je odločil, da Kanjavec odpade (difuzna svetloba, snežna podlaga se je bolj tipala) in je smuči pustil v nahrbtniku. Sestopali smo prav po dnu Doline za Debelim vrhom in nad skokom prečili proti vznožju Debelega vrha (100m nad prevalom). Ta varianta je pozimi bolj varna od prečenja vzhodnega pobočja Debelega vrha (kot je vrisano na zemljevidu)... 8.12.2002: Viševnik Popoldne. Gora sameva. Vsi so že sestopili. Pričaka naju neslišna belina. Na vrhu je hudičevo mrzlo. Prsti na nogah brez problemov zmrznejo. Brezskrbno divjanje navzdol. Ne gre. Snega je premalo. Izkupiček je črn noht. In čista pljuča. 1.12.2002: Greben Mojstrovk Snega do vrha Male Mojstrovke je bilo presenetljivo malo, nekaj več snega je šele na glavnem grebenu in to na napihanih mestih. Greben je bil v nedeljo prijeten sprehod. Ravno prav zasnežen, ravno prav sončen in zelo zelo samoten. Z oblegane Male Mojstrovke sva se po stopinjah umaknila na Veliko. Shojeno je bilo tudi nadaljevanje vse do najvišje točke Mojstrovk, 2372m (ta kota presenetljivo nima imena, saj se za vrh Velike Mojstrovke ponavadi določi vzhodna kota: 2366m). Nadaljevanje do Zadnje Mojstrovke je bilo še deviško. Brez večjih problemov sva 'zgazila' na vrh, tu sva prečenje zaključila in se s škrbine pred vrhom spustila naravnost navzdol. Naporno vodoravno prebijanje med balvani in skalami do Grebenca nama je bilo kar nekoliko odveč. 23.11.2002: Grebensko prečenje Storžiča Za spremembo sam, in sem šel na eno 'krajšo' turo v okolici. Prečenje Storžičeve skupine (od Kriške gore do Jakoba) sva skupaj enkrat že izvedla in stanje je še vse po 'starem'. Prav tako sem zgrešil pot pri Psici, le da sem bil tokrat zaradi trme (nisem se hotel vračati) povsem namočen (snežna brozga na rušju). To mesto (nekaj naprej od odcepa Psica/JZ grapa) bi moralo biti bolje markirano, ker te sledi zapeljejo. Markacije ravno tam ni nobene... Proti Storžiču je bilo na grebenu vedno več snega, tako da je bil ta del kar siten. Na drugi strani Storžiča snega ni bilo, kar ne morem trditi za blato pod Jakobom... 17.11.2002: Košutica Košutica, 1968m, je najbolj zahodni vrh Košute in je od osrednjega masiva ločen s Hajnževim sedlom. Zemljevid Stola (1990) pravi, da so markacije le na grebenu. Avto sva pustila na cesti pod Ljubeljem, 900m, in takoj sva začudeno uzrla markacije. In te markacije so naju peljale na Planino Korošico in potem naprej na greben zahodno od Košutice (stik z avstrijsko grebensko markirano potjo)(do sem so markacije redke). Po grebenu do Košutice sva sledila 'avstrijskim zastavam', naprej do Hajnževega sedla ni markirano, a je zato zelo dobro zavarovano (jeklenice) in shojeno. S Hajnževega sedla sva po markacijah sestopila na izhodišče. Kako to, da so vremenske napovedi tako precizno formulirane in še bolj dosledno napačne v detajlih. Dež naj bi začel šele proti večeru, naju so že po slabe pol ure pozdravile kaplje in kmalu zatem naliv z vetrom, ki se je po eni uri umiril v dež, babje pšeno in grebenski orkan. Naj se v drugo poskusi naslednja, nekoliko manj precizna in bolj ohlapna, vremenska napoved (Andrej Velkavrh, si upaš tole napovedati?): Jutri pričakujemo do največ 2 m novega snega, le izjemoma več. Dežja (tam kjer ne bo snežilo) bo padlo do 1000 mililitrov, ponekod lahko več. Sonce bo vzšlo ob 7:20 in bo zašlo ob 16:15, tako da lahko pričakujemo največ 9 ur sončnega in jasnega vremena. Veter bo pihal z močjo do 200 km/h in to z vseh strani. Lahko tudi z vseh strani naenkrat. Možno je, da bo na vrhovih njegova hitrost še večja, lahko pa, da bo dan brez sapice. Megla je možna, prav tako oblačnost, a puščavskega peska naj predvidoma ne bi bilo... :)) 10.11.2002: Pod Briceljkom Pravzaprav sva hotela na Kaninske pode, a naju je pogled tako prikoval na Loško steno, da sva bila takoj drugih misli. In na Briceljku tudi še nisva bila... Markacije do lovske koče so redke in obledele, naprej proti Briceljku pa nekako na vsako uro eno markacija. Pod strmo Briceljkovo vzhodno vesino naju je pričakal sneg. Prehod čez skalnato zaporo je bil tako žal snežen in nemarno drseč. Pri vrhu prehoda se je zadeva tako lepo izkomplicirala (gladke in snežene/mokre plošče, nič oprimkov), da sva zaradi vse večje izpostavljenosti raje cviknila. Desno od tega prehoda je bilo še nekaj možnosti prehoda čez zaporo, ki sva jih seveda vse poskusila. Od leve proti desni: Vse bolj strm in ozek žleb. Ustavil naju je previsen izstop in strme trave nad njim :(
Sonce naju je spodilo v dolino. Malce nama je bilo žal, ker v normalnem prehodu nisva bolje pretipala skale. 9.11.2002: Kaptan V vodniku Manj znane poti slovenskih gora je opisana tura na Brano po vzhodnem Kaptanskem grebenu. Plezanje na Kaptan je opisano kot alpinistični vzpon druge stopnje. Opis vzhodnega grebena je odličen, tako da nisva imela nobenega orientacijskega problema. Plezanje je zelo prijetno/razgledno in težave ravno pravšnje (kratki odseki dvojke). Tudi sneg, ki je bil presenetljivo nizko, ni preveč oviral napredovanja. Plezala sva večinoma prav po grebenu (tudi na zadnji višji stolp; ta je v vodniku ocenjen celo s III, midva bi ga ocenila z II), ki naju je nezmotljivo pripeljal na vrh Kaptana. Jebemti. Kva j'pa zdej to. Hej, kje se pride dol v škrbino. Kva j'to za en štos. Kva pa vodnik prav. A da ni opisan, kuko ni opisan. A da je označn. Ja če j'pa vse zasnežen. A da je sam enka do dol. Kurca je enka. Nč, prav nč dobrga ni kazal. Zasnežen, strmo, izpostavlen. Pol ure sva letala sem pa tja, pa ni blo nobenga haska. Vmes sva poskusla po ta narbol pametni varianti. Žleb na desn stran, sam potlej ni šlo ne levo po nagnenih in gladkih zasneženih ploščah in ne naprej dol po žlebu, ki se je zajebal v gladek in moker kamin... Tako sva bila prisiljena poklicati informacije. Žal sva izvedela, da gre sestop prav tam, kjer sva poskušala. Ni kazalo na drugega, kot da sva sestopila nazaj po vzhodnem grebenu. Malo naju je skrbelo, kako bo, a se je izkazalo nasprotno. Navzdol je bilo celo malce lažje. Zelo lep greben in prav krasno sva se imela. 3.11.2002: Na Možeh (JV greben Palca) Malce je rosilo, prenehalo, se odločalo, da spet prične, si premislilo... Midva sva se na Ljubelju prav tako odločala in pozno sklenila, da greva na Zelenico in naprej pogledat JV greben Palca: Na Možeh. Na mejni greben sva prišla skupaj z vlečnico. Greben naj bi bil prve stopnje, a se je kmalu bahal z dvojko. Vzpon na prvo večjo grebensko čukljo je namreč za dve (mejni kamen 25/61). Potem se je še bolj izkompliciralo. Naslednjo večjo čukljo sva tudi preplezala, a je nisva mogla prečiti, ker se je greben temu uprl. Poiskala sva drug sestop in iskala nadaljevanje. Greben je bil malce prezakompliciran in še megleno je bilo, tako da se sploh ni videlo, kateri krak grebena je mejni in v katero smer je potrebno plezati (kar ni nič čudnega, če se vidi le 10m pred nosom). Mejni kamni so bili zato zlata vredni, a so prav na začetku grebena hudo redki. Počasi sva pogruntala, da shojena potka prefrigano vodi pod grebenom in se umika prav vsem čukljam in težavam. Pravzaprav sta dve potki, ki se po vsaki težavi spet združita (spodnji odcep se umakne težavi, zgornji pač ne). Res je tudi, da se je greben tu že lepo unesel in naju ni več strašil. Do vrha Palca težav namreč ni bilo več in je v zameno pričelo deževati. Komaj čakava, da bova pot ponovila. Zelo naju zanima, kje vse sva hodila in česa vsega nisva videla. 2.11.2002: Stol Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila. 1.11.2002: Na grebenu Kopic (južni greben Dovškega križa) Divje robe. In lepo vreme. Ni lepšega za gorniško potepanje po pozabljenem grebenu. Tole sva videla: Dovški križ je križišče grebenov, trije kraki so 'visoki', le četrti (južni) 'enakomerno odsekano' pada v Vrata. Pravzaprav je južni greben dvojen: Kopice in Šplevta. Greben Kopic kaže nabrušen obraz z vseh strani. Zelo lep pogled nanj je z grebena Šplevte. Pred nami se odprejo tri markantne kopice in to v treh nadstropjih: najvišja je priraščena na vršno pobočje Dovškega križa in ni tako nabrušena in mogočna (2399m, nekje od 10-20m relativne višine), srednja deluje najbolj strašljivo (2300+m, okoli 40m rv), spodnja pa je edina(?), ki je imenovana (2202m, okoli 40m rv)(nosi kar ime Kopice, na nekaterih zemljevidih se ponaša celo z imenom Gornja(?) kopica). Precej nižje spodaj se greben Kopic konča v travnatem pomolu, ki nosi ime Spodnja ali Mala kopica. Z imeni je torej spet križ, midva predlagava sledeče imenovanje. Travnat pomol naj ostane Mala kopica, kota 2202 naj se imenuje Kopice (še boljša izbira bi bila seveda Spodnja kopica), ime Gornja kopica naj se prenese na vrh 2300+. Zaključek grebena, kota 2399, naj nosi ime Vrh kopic. Greben Kopic je bil za naju že dolgo uganka. Imena, kote, pristopi - nikjer ni nič otipljivega in nič opisanega. Bojan nama je pred dnevi poslal v vpogled zametek njegovega spletišča Moj dom in v njem je opis vzpona na Kopice, 2202m. Takoj sva zgrabila. Pot do krnice Na brinju je nadvse prijetna, a je pregled nad Kopicami od tu povsem nerazviden. Pred nama so bili trije vrhovi, potem sva se odločila za najnižjega, ki se je izkazal za koto 2202. Najprej sva zaradi nepreglednosti preplezala hudo krušljiv stranski grebenček (seveda se ga lahko b.p. nižje obvozi), potem sva sledila za gamsom, ki nama je bil vodnik: nadaljevala sva naravnost na škrbino (več ali manj je shojeno: vzpela sva se na vrh grušča, kjer je skalna zapora, tu sva se umaknila v desno po polički in splezala navzgor čez skok in višje b.p. do škrbine) in po grebenu (v desno) splezala na vrh. Celoten pristop je zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti I. stopnje. Vrh sva dobro pregledala in pretipala. Na drugi strani sva se spustila do slikovitega travnatega pomola pod vrhom (z njega je absolutno nor razgled v dno in pogled nas kar vleče navzdol), tu sva opazila potko in ugotovila, da se da plezanju po grebenu tudi izogniti (v tem primeru s škrbine prečimo po polici v desno, na začetku so trije majčkeni in vitki stolpiči, vrh gore povsem obkrožimo in na drugi strani po travah z leve dosežemo vrh). S škrbine sva nadaljevala po vse bolj divjem grebenu navzgor. Stvar se je hitro komplicirala. Izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo naju je pričakalo nekaj pred JV predvrhom, II-III. Potem je sledil težji prestop v škrbino (II) in do vrha 'srednje Kopice' (malce nad 2300m, ni kotirano) potem ni bilo večjih težav. Poskušala sva tudi z grebenskim nadaljevanjem. Najprej naju je pričakal oster in krušljiv greben (II) do dveh markantih stolpov (nekakšna vrata). Sestop v škrbino je najprej postregel s sitnim in gladkim žlebom, III-. Tik nad škrbino naju je potem zaustavil povsem gladek kamin (5m, najmanj tretje stopnje). Škoda, saj je nadaljevanje do zaključka grebena Kopic in naprej na Dovški križ kazalo prijetnejši obraz. Vrnila sva se nazaj na 'srednjo Kopico' in z JV predvrha poiskala lahek (a zato orientacijsko nekoliko zapleten) prehod direktno navzdol v krnico Na brinju. To je najbrž tudi smer najlažjega pristopa na ta vrh (II, najtežji del je zgoraj omenjen prestop v škrbino med JV predvrhom in glavnim vrhom). Za konec sva potipala tudi greben Šplevte. Vrh Šplevte je imenovan tudi Gornja Šplevta in je priljubljen gorniški cilj. Nekje je tudi Spodnja Šplevta, 2046m, a je hudo skrivnostna. Iz krnice je levo od Gornje Šplevte lepo viden majhen grebenski 'pukel' in prav tja sva se povzpela (lahko). Ta točka je kotirana na 2143m (nisem povsem gotov). Greben navzgor do Gornje Šplevte izgleda povsem lahek, nižje pa se počasi in vztrajno komplicira. Seveda sva šla iskat izgubljeno Spodnjo Šplevto in primernega kandidata sva ugledala precej nizko (nasproti Matterhorna) v obliki drzne grebenske ostrice (bolje pomola). Izkazalo se je, da Spodnja Šplevta ni samo izgubljena, ampak je tudi hudo nedostopna. Greben se zoži v zelo izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo in težave zrastejo proti trojki. Na vrhu je bilo seveda luštno (pogled navzdol čez navpično odrezane pečine je precej divji), a sončni zahod (kako se je takoj shladilo!) je nemudoma odločil, da bo potrebno sestopiti. Dol sva seveda dirkala po melišču mimo bivaka II, zato sva morala najprej šibati navzgor na vrh Gornje Šplevte. 31.10.2002: Storžič Iz Mač (pri Preddvoru) sva 'tekla' na Storžič (malce krajše kot na Grintovec; od potoka je za 1400 m višinske). Kar lepo nama je šibalo, nad Kališčem je pomagalo tudi sonce. Zgoraj je bilo za razliko od spodaj vse jasno, a se meglice s tem očitno niso strinjale in so to tudi kmalu dokazale. Mesnerju sporočava, naj se počasi kar začne pripravljati za Tek na Grintovec, če bo šel gor tečt z žakljem cementa, potem sva mu že čisto blizu za petami... 29.10.2002: Mali Draški vrh Popoldan sva mela mal cajta in sva šla mal pošnofat na ta mal Draški vrh. Gor sva priletela z Rudnga pola in prek Viševnka. Ni blo prov dost cajta, sva pa pregledala grebenček prot ta velkmu Draškemu. In se začetek kar da prelezt, težave so za I-II. Prečla sva do konca skal (naprej je travnat greben do sedla s ta velkim Draškim) in se po grapci spustla (en mal sitn) do rdečih pack in šibala nazaj na Srenski preval, dol na sever in prek Kačjega robu na Zlate vode. Na Rudnem sva bla glih pred temo. 27.10.2002: Od Plaskega Kuka na Plaski Vogel Travniška/Travnikova dolina. In nad njo cela rajda grebenskih vrhov: Plaski Kuk, Planja, Travniški rob in Travnik. Ter trop kozorogov in še več gamsov. Poglejmo. Z Vrsnika sva po markirani poti dosegla Planino za skalo (ubogala sva nasvet in malo pod planino skrajšala pot, planino sva b.p. dosegla direktno po strmem travniku), tam sva zapustila markacije in čez lovski prehod (jeklenica) nadaljevala v Travniško dolino. Nadaljevanje je bilo pesem. Našlo naju je tudi sonce in vsa okolica je oživela. Pot sva zapustila in se povzpela do vznožja Plaskega Kuka. Čez strm prag (strme pečine po vsej širini; nekaj naprej sta še dva strma travna žleba, ki omogočata prehod, lahek vzpon na greben je šele v okviru sedla s Planjo) sva splezala po kratkem gamsjem prehodu (zelo strme trave). Do vrha potem težav ni več, a je zato razgled vse bolj bogat. Malo pod vrhom se je po okolici razgledovala večja čreda gamsov. Na vrhu sva občudovala večno lepo glorijo, ki naju je spremljala še nekaj časa (na trentski strani so se namreč podile meglice). Grebensko prečenje do Travnika je nezahtevno in vedno je najlepše hoditi prav po grebenu. Razgledi v soncu so užitek, istega mnenja je bila tudi čreda kozorogov (točno za ducat sva jih naštela), ki se tik pod vrhom Travniškega robu ni pustila niti najmanj motiti. Na drugi strani grebena so imeli zbor gamsi. Prav po grebenu sva nadaljevala, kakor tiho in neopazno se je le dalo. Tako lepo, tako samotno, tako daleč, daleč stran od ponorelega sveta... Na vrhu Travnika sva ugotavljala, da imava do teme še precej časa in sva nadaljevala do Plaskega Vogla. Nobenih večjih težav ni, večinoma sva hodila in plezala prav po grebenu. Na vrhu nemarkiranega Plaskega Vogla je vpisna skrinjica, 2348m (hudo samotno, zadnji vpis je septembrski). Sem napisal na vrhu? Narobe! Plaski Vogel ima tri vrhove, najvišji je severni vrh, 2356m (TTN). Ne vem, zakaj je prišlo do te zamenjave (tudi na zemljevidih je označen le južni vrh: kota 2348m), do najvišje točke je od skrinjice le 150m in ni pretiranih težav (I). Uganka nama je prehitro kradla dan in začela sva delati na sestopu. Škrbino sva dosegla več ali manj v direktni liniji (bližnji pogled na Vršac nama ni izdal prav nobenega prehoda; bo le potrebno enkrat potipati) in potem po shojeni potki nadaljevala do sedla med Rušjem in Planjo po desni strani doline. Spotoma sva skočila na vrh Rušja (beseda vara, rušja ni tako veliko, saj so povsod 'čisti' prehodi) in spodaj v Travniški dolini spet poiskala potko in v drncu pritekla na izhodišče. (Oh ja, še tole: tik pod Planino za skalo je manjše smetišče.) 26.10.2002: Pod martuljškimi velikani Lani decembra sva pozimi po 'napačnem' prehodu splezala iz Spodnjega v Srednji kotel (zato nama je tudi zmanjkalo dneva za vrh Na pečeh). Tokrat sva dobro prebrala opis: prehod je na desni strani. Tam je strm žleb in 'potka' se vije večinoma po travah levo od žlebu. B.p. Nadaljevanje v Zgornji kotel je povsem lahko in kmalu sva bila na vrhu Na pečeh (imenovan tudi Vrh za stenami), 2039m. Na severni strani pozimi ni sonca, ne? Ne! Špikova škrbina in sonce sta bila tako lepo poravnana, da sva se lepo grela. Tu je že vse snežno belo in mrzlo, bliža se zimska pravljica. Na 'divje' sva prečila pod Ponco in Oltarjem ter mimo Treh macesnov sestopila v Za Ak in naprej v Gozd Martuljek. Spodnji slap je zelo voden, lepo. 20.10.2002: Kurji vrh, 1762m Okoli Špika je bilo v nedeljo na nebu vse modro. Štartala sva s ceste, ki se odcepi pri Jasni in konča nekaj pred Žago (do sem se b.p. pride z avtom), nameravala pa sva pogledati za prehodi do Rigljice in morda še malo naprej proti Rušici. Lovska? pot (povsem spodaj poteka ob Rogarjevem grabnu) je zelo dobro shojena in lahko sledljiva do križišča na 1600- m. Tam potko prečno preseka gorniška pot PP. Nadaljevala sva navzgor (malce slabše sledljiva pot) in kmalu sva pristopila na Kurji vrh (tu se na martuljške gore odpre neopisljivo lep razgled), kjer je vpisna knjiga razkrila, da še zdaleč nisva bila edina nedeljska obiskovalca. Z vrha sva se kar po ruševnatem grebenu prebila v škrbino južno od vrha, kjer sva vsa nesrečna ugotovila, da imava čevlje namočene. Na izhodišču sva se namreč odločila za nizke čevlje, saj je kazalo na čisto malo snega, resnica je bila žal drugačna in še sneg je bil za nameček moker. Tako naju je zeblo in bolelo v prste na nogah, da nama ni preostalo drugega, kot da sva obrnila. Se vidimo kdaj drugič! 19.10.2002: Grintovec Od leta 1996 prirejajo tek na Grintovec. Štart je pri Domu v Kamniški Bistrici, cilj je na vrhu Grintovca. Višinske razlike je za 1958 m, najboljši čas je letos Andrej Mesner popravil na neverjetnih 1 ura, 21 minut in nekaj nepomembnih sekund. Uradno se na vrh hodi 5 ur in pol. Brez počitka seveda. Za ta gorski tek sva vedela od 1998 in malo po malo naju je firbcalo v kolikšen času bi zmogla 'priteči' na vrh. Prejšnji teden naju je Robertov MY WAY dodobra 'znerviral' in tako sva v soboto popoldne prijetno dremuckala v avtu pred Domom v Kamniški Bistrici in čakala, da preneha deževati. Ob pol treh se je naredil lep dan, zelo počasi sva se prebudila in nekaj pred četrto uro popoldne sva zagnano štartala. Nisva točno določila, do kam se nama bo šibalo, zato je imela Marijana 'ukaz', naj kar nadaljuje, če me ne bo na vidiku. Cesta je bila dobro utrjena, po gozdu me je malce motilo listje in mokrota, melišče ni bilo tako zelo podrto, snega pa do Kokrškega sedla skorajda ni bilo. Višje me je spremljalo sonce, jasno nebo ("Kva? Sej to ni res! Rampo sem falu, rampo! Kva čem zdej? Ah, nima veze, grem kr kle gor. Tud tuki se mora čez prit, sej tamle se ja skup pride.") in vedno več snega, tako da se je mestoma tudi udiralo in lepo spodrsavalo. Prav na vrhu je bilo celo malce ledu. Čas? 1 ura, 45 minut in še nekaj sekund. Za vraga, kako lahko Andrej šiba tako hitro, ta človek je nor... Dol grede sem na Strehi Grintovca trčil na Marijano (ni hotela nadaljevati na vrh, ker je bila ura že pozna) in počasi sva tekla navzdol, kjer naju je malce nad cesto ujela noč. Kako primerno, da je bila luna polna. 13.10.2002: Na grebenu Trentskega Pelca Po stari trenski poti direktno na greben, po grebenu čez Ušje, Plešivec, Trentski Pelc in vse do Srebrnjaka, potem po mulatjeri dol v Trento. To so bile najine sanje, za sanjanje pa je bilo krivo prekrasno vreme, ki se je zgodilo v nedeljo dopoldne po poplavljeni soboti. Avto sva pustila v zaselku Pri cerkvi (Sv. Marija), prekoračila brv in nasproti britofa poiskala začetek brezpotja, ki vodi na Staro utro (opis v JA, Mihelič). S ceste človek ne bi verjel, da je mogoče priti čez začetno steno, a od blizu potka prav umetelno vodi prek pregrade (pomaga tudi jeklenica). Začetni del poti je vzdrževan, saj je nad prvim slapom vodno zajetje (cevi so odličen test pravilnosti poti). Nad drugim slapom, 900m, sva (glede na zemljevid, Trenta 1:25000) prekoračila potok in se ločila od poti na Staro utro. Pot je bila proti vsakršni logiki na drugi strani potoka lepo shojena, tudi označena je bila (možici in rdeče plastične oznake na drevju). Nekaj časa sva ji sledila, dokler ni glede na zemljevid dokončno preveč zavila v levo. Malce naju je bilo strah, da so pot naredili lovci in da zavija proti Staremu utru, zato sva potko zapustila in jo ubrala desno navzgor po redkem gozdu. Vmes sva preplezala nekaj strmih gozdnih odstavkov (cepin je krasen pripomoček), drugih težav ni bilo. Na grebenu (1700- m) sva padla v zasedo ruševja. S težavo, s tepežem (seveda sva bila midva bolj tepena) in z obilno pomočjo kletvic sva se prebijala skozi gosto mrežo in namesto k Trnuljčici prišla do izsekanega rova, ki je vodilo skozi ruševje. Z veseljem sva sledila tem nezgrešljivim 'markacijam', ki so vodile do vpisne knjige na vrhu Ušja, 1820m. Poklicala sva Janka (namig in telefonska sta bila v vpisni knjigi, kjer so vpisani le Janko in njegova druščina (večkrat) in še dva njihova gosta) in izvedela: "Jaz sem 'kriv' za obnovo stare trentske poti. Skušal sem kar najbolj natančno slediti originalu, pot sem označil in višje tudi 'obrezal' ruševje. Naprej do Plešivca še nisem šel in ni shojene poti, zato se priporočam za povratne informacije..." Torej je bila označena pot prava (v ruševju oznak ni več) in malo mi je bilo žal, ker ji nisva povsem verjela. Pred nama je bilo še celo morje ruševja in nobenega Plešivca v bližini. Junaško sva nadaljevala boj z ruševjem in 'že' po slabih dveh urah sva stala na vrhu Plešivca. Pravzaprav sploh ni tako zelo težavno, potrebno je poskrbeti za zaščito in le slediti lepo vidnim stečinam, ki se vijejo skozi rušje. Zaščita je seveda čelada, ki je bila nepogrešljiva (to sva žal pogruntala malce pozno). Nobenih udarcev vej po obrazu ni bilo več: na kolena in z glavo naprej skozi rušje, tako moti 'le' še nahrbtnik in cepin, ki se obregne ob vsako vejo. Preplezati je potrebno tudi nekaj pečin, ki se jih je najbolje lotiti po grebenu (oziroma malce levo ob njem). Težje je bilo le eno kratko mesto I-II. Od Plešivca naprej je ruševja precej manj. Najprej je malce posekano, potem sva spet lovila stečine med ruševjem. Z Vratc sva po shojeni potki pod steno Trentskega Pelca prečila v levo, dokler se kmalu navzgor ni odprl prehod (opisan pristop v JA se najbrž začne še malce bolj v levo). Nad žlebom sva preveč tiščala navzgor (potka je šla v levo), tako da sva prekmalu dosegla grebensko rez. Takoj sva se morala umakniti povsem gladki skalni čuklji, nato pa sva jo vsak po svoje mahala naprej. Marijana je pod grebenom brez večjih težav sledila vedno slabši potki, jaz pa sem tiščal nazaj na greben in za kazen sem moral preplezati nekakšen strm kamin z zagozdenimi skalami (III). Po najlažjih prehodih je pristop z V (najbrž je JV še malce lažje) za I. Sestopila sva po JZ grebenu na Ribežne, edina težavica je bila le izjemno izpostavljena (a udobna) travna polička. Sonce se nama je skrilo za oblaki (vse do tu sva uživala v prekrasnem vremenu) in prav nemarno se je shladilo. V nadaljevanju sva imela okoli Ribežnov spet malo opravka z ruševjem, a plezalskih težav vse do vrha Srebrnjaka ni več. S Srebrnjaka sva le malce sestopila nazaj po grebenu in še pred predvrhom, 2061m, zavila navzdol (JV) po zelo obetavni grapi (malce sva hotela skrajšati sestop, normalni gre seveda z Ribežnov). Nekaj ne pretežkih skokov sva preplezala, nekaj 'nepreplezljivih' sva obvozila, potem sva poskusila prečiti v levo, da bi ujela mulatjero, ki se konča nekje na višini 1500m. Tam je bilo zelo grdo, zato sva kar nadaljevala navzdol (strme trave počasi zamenjajo grušč) do večjega melišča. Ozka čistina (grapa Zvirnik) se je nadaljevala naravnost navzdol do Trente in midva sva ji mirno sledila. Večjega presenečenja na srečo ni bilo: trije kratki skoki (dva malce sitna), drugače grušč in trave in že sva bila pri bajti Podskalar, 800m, tu sva po shojeni potki nadaljevala naravnost navzdol, dokler nisva na levi zagledala mulatjero, ki naju je pripeljala do ceste. Po cesti naju je do avta peljal 'prijazen' kombi, hvala. Zelo zanimiva in lepa tura, toplo priporočava. Ampak dan bo vedno krajši... 6.10.2002: Koroški Babi Od spodnje postaje žičnice sva tekla na Vodine (zdaj se narobe reče Ledine). Vreme je bilo lepše od napovedi (tudi sonce se je kazalo) in pri koči sva se odločila, da ne bova takoj sestopila. Tako sva nadaljevala na Veliko Babo, prečila po grebenu do Male Babe in sestopila mimo Jenkove planine. Markirana pot, ki gre direktno na Babo, je spet odprta in na novo označena. Greben je bil nasploh fin, celotna tura pa ravno pravšnji izlet za nemirno vreme. Snega je bilo na turi bolj za vzorec, še sonca je bilo več :) Mala Koroška Baba, 2018m, je bila včasih tam, kjer je sedaj Ledinski vrh, potem so jo prestavili na ramo, severno od Velike Koroške Babe. Sporna je tudi višina Sedla pod Babo. Na vseh zemljevidih je višina izmerjena na 1989m, vendar je najbrž prišlo do zamenjave, saj je mejni kamen 22/272, ki je prav na omenjenem sedlu, visok 1936m (Temeljni topografski načrti)(zato pa ima mejni kamen 22/271 višino 1989m). Na višino 1936m kažejo tudi plastnice. 5.10.2002: Greben Stadorja S Škrbine pod Prestreljenikom se prek neizrazitega začetka vzhodnega grebena (Grdi vršič, 2340m, in Ovčji vršič, 2282m) vzdigne stena, ki je strmo odsekana na obe strani (na eni strani je Krnica, na drugi Skripi). Beseda teče o grebenu Stadorja. Vrh grebena je kota 2235m, greben se potem počasi spušča do dvoglavega Velikega Stadorja (2165m in 2161m), dokler se pri Sklepu, 2136m, enakomerno visoki greben ne zaključi, razcepi in 'pade' navzdol. S Prevale sva jo kmalu po brezpotju ubrala na škrbino med Stadorjem in Ovčjim vršičem. Snega je bilo ravno prav, da so bile vse luknje prekrite in so komaj čakale na cela kolena. Potolčena sva zgazila na škrbino, 2190- m, in prav po grebenu poskusila na Stador, a naju je kmalu zaustavila kratka strma stopnja (III, krušljivo). Sestopila sva nekaj deset metrov na južni strani škrbine in vstopila v izrazit žleb (~2150m). Na vrhu žlebu sva po strmih travah v levo splezala na greben in po njem v desno na najvišjo točko grebena, 2235m. Težave so za II-III in so bolj trentarske narave. Začetni metri grebena so bili zaradi ostrine, krušljivosti in snega precej sitni, potem sva imela grebenski sprehod vse do Sklepa (le sestop v škrbino pred Velikim Stadorjem je plezalski, a je skala odlična). Imela sva info, da je z grebena možen lahek sestop na Skripe, več podatkov se nisva spomnila. Precej nama je nagajala tudi oblačnost. Najprej sva poskusila s škrbine zahodno od Velikega Stadorja (ustavila naju je prepadna stena), potem sva prečila proti vzhodu (navzdol se je izkompliciral nekajmetrski nepreplezljiv prag) in tu sva potem ugledala varianto po stranskem travnem grebenu. Res, z vzhodnega vrha Velikega Stadorja, 2161m, poteka (prečno na glavni greben) stranski travnat greben in prav po njem poteka tudi normalni pristop na Stador. Trave dajejo smer in težav razen zmerno strmih trav ni. Začetek 'normalke' je celo shojen: s Skripov se na višini ~1950m z grušča po travah vzpnemo na stranski greben in po njem levo na glavni greben. Po grušču sva se naporno vzpela navzgor in po prehodu (II-) prilezla direktno na sedlo med Grdim in Ovčjim vršičem. Oba sta bila od tu lahko dostopna. Z Ovčjega vršiča sva po grebenu sestopila v škrbino pred Stadorjem (I, strme trave). Za popestritev so pri sestopu na naju navalile koze (vrh je torej bolj Kozji vršič) in zadeva je bila adrenalinska: ko so se koze zapodile navzdol k nama, sva samo upala, da na strmini ne bo kontakta in da naju ne bo zadela nobena sprožena skala. S škrbine so potem še dolgo meketale za pobeglima 'pastirjema'. Na Kaninu se nekaj igrajo in v zrak poganjajo na kile eksploziva. Zračni udari (trije močni so bili) so tako hudi, da se vse zatrese. In nobenega opozorila nisva bila deležna, takole s čistega miru je priletelo... 28.9.2002: Škofič Da je lahko ena stvar tako podrta! Že začetni del grebena je hudo krušljiv, nadaljevanje je pa tako podrto, da vsak hip pričakuješ grebenski odlom. Za nameček neprestano padajoče kamenje (z vseh strani se kruši) občutek krušljivost potencira do neba. Okolica stanje še izostri s preperelimi stolpi na obeh straneh grebena. Edini 'trdni' objekt je zelenkasto modro oko Jezera v Lužnici, ki jasni sivo okolico. Škofič, 2013m, je najbolj vzhodni dvatisočak Krnske skupine. Zelo dolg dostop je iz Bohinja, ki naju je počasi privlekel do piramide s kroglo (spomenik iz prve svetovne vojne, pod Malimi peski). Tu sva markacije zapustila in prečila do škrbine pod Škofičem. Počasi sva plezala po zgoraj omenjeni podrtiji, dokler nisva obupala, ko je situacija dokončno postala nora, in sva sestopila nazaj do škrbine. Igranje v peskovniku je bilo tako intenzivno, da sva povsem pozabila na uro, ki je na lepem pokazala štiri popoldne. Na hitro sva sestopila na melišče, obvozila vrh Škofiča na vzhodu (podobno bi šlo na zahodni strani mimo jezera), na drugi strani trčila na lepo shojeno potko in po 'trdnem' grebenu dosegla vrh. Doma sva imela v mislih tudi pregled Peskov (posebno greben Malih peskov), a je bila ura neizprosna. Kar dober lauf sva vlekla prek Komne, da sva še pred temo pritekla k Savici. 21.9.2002: Juriš na Malo Mojstrovko Dež je pridno lil z neba, tako da je k mokroti le majhen del prispevalo znojenje, čeprav sva šibala na vso moč. En, dva in že sva bila na vrhu. Dokler ne bo vremena, štrajkava in bova trenirala le Blitzkrieg. V nedeljo sva blickrigala na Zelenico. 18.9.2002: Storžič Zvečer sva za trening letela na Storžič in Marijana je bila na vrhu prej kot v eni uri (Dom pod Storžičem, skozi Žrelo). Ni čudno, da sem se zadnjič nekemu gorniku močno zasmilil, ko me je vsega zasoplega videl, kako me Marijana neusmiljeno goni navzgor in še nahrbtnik je nosila za oba... Zato na tem mestu dajem pobudo in sprejemam podpise podpore proti mučenju dedcev s strani pretreniranih matron! 15.9.2002: Od Rušice prek Škrlatice in vse do Prisanka Pravzaprav sva se vzpenjala proti Kukovi špici (čez Vrtaško Sleme) in na prečni lovski poti naju je dobil dež (napoved je bila slaba, ampak dopoldne je kar dobro kazalo). Prehitro sva začela s sestopom in v Vratih se je nad nama povsem zjasnilo. Nisva vedela, ali bi se smejala ali jokala. Potem sva se šla smejat pod Vršič. Malce pred Kočo na Gozdu sva ustavila avto in se po nemarkirani poti (PP) povzpela na Veliki Mavrinc (Špica v Sedelcih, 1562m). Razgled nama je vzel dih (vzpon sam ti ga ne more, je prekratek). Pred nosom se vidi zelo veliko (odtod naslov, le Oltar se malo skriva za Ponco) in še več (Trentski Pelc). Zanimiv je tudi zahodni konec martuljših gora. Pregled nad Rigljico, Rušico in Vrhom nad Rudo (tule je pravcata zmešnjava s poimenovanjem in določanjem vrhov) sva dopolnila še s pogledom z jezera pred Kranjsko goro. 14.9.2002: Na žagi Rjavine Greben Macesnovec - Dimniki - Luknja peč je na pogled (lep je iz Mojstrane) pravcata žaga z enakomerno rastočimi in ostrimi zobmi. Pot s Krme na Luknjo peč sva spoznala pred kratkim, tokrat sva se odločila za pristop na greben po poti PP iz Kota (Severni pristopi, Mihelič). Z užitkom sva si opis kraljevske etape PP prebrala tudi na spletni strani Lada Brišarja. Odcep z markirane poti (V Gubah) na PP je nezgrešljiv. Vstopni gladek skok je za ledeno mrzle prste precej zabeljen. Res, da so v skoku stari klini, a ne vlivajo pretiranega zaupanja. Skala je gladka, oprimki so majhni in še mraz se zajeda v prste (najin vtis je bil za II. stopnjo). Višje na melišču je začetek PP police prav tako lepo označen in viden, če se le vzpenjamo po levi strani grušča (gledano od spodaj). Polica je slikovita, a po težavnosti ni nič posebnega, pričakovala sva več izpostavljenosti. Na koncu dooolge police sva začudeno gledala v majhno okence, ki ni bilo pričakovano okno, ki iz Kota kuka v Krmo. Tu sva najbrž malce zgrešila in po občutku sva nadaljevala navzgor, dokler nisva spet trčila na PP, ki naju je kmalu pripeljala v 'pravo' okno in na sončne trave Krme. Na Dimnike sva najprej poskušala pogledati po grebenu, ki sva ga dosegla tako, da sva se vrnila nazaj na senčno stran Kota in po lahkem prehodu splezala na greben. Ampak na grebenu ni bilo lahkega kruha (ostri in gladki grebenski zobje, prepadni na obe strani), zato sva kmalu odnehala in z grebena sestopila na 'Krmino' stran (Ja, poleg naravnega okna je torej možen še en lahek prehod čez greben.). Dimnike sva potem b.p. dosegla po sončnih travah in pod vrhom je bilo plezarije le za vzorec (I). Iz smeri Dimnikov naju je greben, ki teče nad oknom, še huje strašil kot prej. Nadaljevala sva po Miheličevem opisu na Luknja peč (PP Luknjo peč preči pod vrhom). Po travah (na koncu so kar strme) sva se vzpela do stene (prav na grebenu, levo ali desno od grebena je vršni del Luknje peči povsem prepaden). Tu sva nekaj časa buljila v poklino (tik desno ob grebenu), ki jo opisuje Mihelič. No, poklina je bila na pogled enostavna, ampak kako priti do nje? Najprej je izgledalo, da je edina varianta kar skok čez ostro in globoko zasekano grapo, ki skoraj navpično pada v Kot (ni, da bi poskusili s skokom). Potem je Marijana poskusila na vrhu grape in v diagonalnem plezanju v desno je dosegla poklino. Plezanje ni pretirano zahtevno, a je malce izpostavljeno in nekaj oprimkov ne vzbuja pretiranega zaupanja (II+). Višje je plezanje res prijetno in do vrha ni več težav (izstopni žleb malo pod vrhom, opisan pri Miheliču, je le II-, nahaja se tik levo od velike, ravne in povsem gladke skale (kot bi nekdo zabetoniral plesišče - vrag si ga vedi, kaj tam igrajo gamsi)). Slabih 50m pod vrhom naju je v nasprotju z vsemi podatki o drevesni meji (okoli 1950m) igrivo pozdravil macesen. Resda je še majhen... Na vrhu sva odločila, da je najbolj pestra (in nič daljša) varianta sestopa kar prek Rjavine. Nadaljevala sva po PP proti Temenu (pri sestopu z vrha Luknje peči do stika s PP je najbolje, da se držimo tik desno od prečnega grebena, ki pada v Krmo). Malo pred Temenom sva s police navzgor na lahke trave našla zelo lep prehod (brez plezanja in nič krušljivosti), ki poteka levo od rdečkaste grape (za robom). Po travah in višje po skalah gre b.p. vse do vrha Rjavine. Navzdol sva šla po zavarovani poti v Pekel (ki ni tisti z malo začetnico...). 8.9.2002: Na grebenu Šit Vreme jo letos res gode po svoje in se za vremenarje kaj dosti ne briga. Opoldne je bilo proti napovedi na Vršiču sonce in zato pod Malo Mojstrovko vse črno (črno je bilo seveda od obiskovalcev). Greben do Travnika (in Kola) sva poznala od lani, težave so skromne, možici pa posledično preštevilni. Žalostno je, da se je našel tudi junak in smer markiral (nekako do Zadnje Mojstorvke), spet drugi so obujali gradbene spomine na dni, ko so se z nago rito še igrali v mivki... Greben se po Kolu občutno zniža (škrbina, 2200- m), nadaljevanje grebena (greben Šit) s številnimi vrhovi le rahlo valovi nad 2200m in se spet močneje dvigne šele na najvišji točki, 2305m. Nadaljevanje grebena preseka globoka in ostra škrbina, 2200- m, nato se greben še enkrat strmo dvigne, 2267m, in še bolj navpično spusti v Jalovško škrbino. Poimenovanje vrhov ni dosledno, večinoma se prvemu (vzhodnemu) vrhu v grebenu Šit pravi Rob Velike Dnine, 2228m in najvišjemu Šite. Greben Šit naju je pričakal kot lepa gorniška pesem. Večinoma se hodi prav po grebenski rezi (razgledi so veličastni), le na nekaj mestih se za drobec spustimo pod greben (vendar nikjer več kot za zelo kratek lučaj). Uganka je namreč v tem, da se na grebenu trikrat znajdemo nad strmim pragom (škrbina in odsekan rob), kjer nam grozi globok (okoli 100m) spust in obvoz na južni strani. Prvi grožnji se umaknemo prav po grebenu (širok in udoben 'nadvoz'), drugo grožnjo premagamo s kratkim plezanjem v škrbino (malce je potrebno potipati za prehodom), tretja grožnja je bolj zvita in je bila za naju premočna. Znašla sva se na grebenskem vrhu (vzpon na ta vrh, zadnji pred vrhom Šit, deluje še najtežje in je najbolje, da se ga lotimo kar po grebenu) pred nepreplezljivo navpično 'stenco' nad škrbino. Iskala sva naravnost, levo in desno: nič. Na severni strani sva malo pod grebenom opazovala primerno poličko, pa nisva našla prehoda do nje. Prehitro sva se sprijaznila in sestopila 100+ m na južno stran, prestopila v grapo, ki pada s škrbine in po njej splezala navzgor na škrbino. Tu sem iz radovednosti takoj zavil na poličko, ki sva jo opazovala od zgoraj, in po 100- m prečenja sem b.p. izplezal navzgor na greben pri nezgrešljivi grebenski mehki travnati preprogi. To je torej pravilen odgovor na tretjo grožnjo in sem ga označil z možicem (polica ni težka, a je precej izpostavljena in potrebna je pozornost, ker pod nami v prepadni steni Šit najbrž plezajo alpinisti). Nadaljevanje je lažji grebenski vzpon na vrh Šit. Tu se je iz smeri Grintavca začela oglašati nevihta. Na hitro sva potipala po grebenu naprej v smeri Jalovške škrbine in po neuspešnem prvem poskusu (sestop z vrha direktno v globoko škrbino pred zahodnim vrhom Šit) sva bila zavrnjena še južno od vrha (grapa, ki se 200+ m nižje konča z vsaj 50m visokim navpičnim skokom). Po vse hitrejših notah grmenja sva se vzpela nazaj na vrh Šit in po JV pobočju (z vrha gledano nekoliko v levo navzdol) sestopila do zgornje brezpotne prečne poti (rumene, obledele markacije)(normalni pristop, I) in desno do markacij. Na Vršič sva pritekla po prečni markirani poti, ki se vije na višini 1600m. Pa kaj za vraga pobirajo na Vršiču ekološko takso, če še zabojnikov za smeti ne morejo postaviti, tako da vse leži po tleh. Samo nekaj starih 'kišt' je žal absolutno premalo. Prav nič rezultatov od pobranega denarja se ne vidi, avtobusni prevoz ne more in ne sme šteti, saj je ekološka katastrofa voziti mrcino za dva potnika (koliko je sploh povprečje?). 7.9.2002: Prek Sravnika na Bavški Grintavec Stanko Klinar v knjigi 100 slovenskih vrhov vabi na Bavški Grintavec s 'fantovsko turo' po brezpotnem vzhodnem grebenu. Avtor svetuje pristop na vzhodni greben po severni steni Sravnika, in sicer iz velikega kotla, ki ga oklepata Grintavec in Sravnik (saj ni pametno, da bi začeli z Velikih vrat - tam je 'grdo'). Takemu vabilu ni, da bi odrekla, in sva se znašla pod Sravnikom. S kotla navzgor naju je pozdravila 'ornk' stena, ki jo tik desno od Sravnikovega vrha preseka šibka točka. Širok žleb, ki je od spodaj zelo nepregleden (polno variant, ki se cepijo levo in desno), sva naskočila z leve, prečila proti desni in se do izstopa na greben držala rdečega in nemarno krušljivega žlebička v žlebu (ker preveč rdečila še za 'babe' ni zdravo, sva se mu na dveh mestih malce izmaknila). Plezala sva težave II. stopnje. Greben v levo (na vrh Sravnika) je krušljiv, v desno proti Grintavcu pa naju je kmalu čakala čvrsta skala. Plezala in uživala sva prav po razgledni grebenski rezi, le eno nepreplezljivo škrbino sva obvozila po levi strani (tu naju je pozdravil edini možic grebena). Grebenske težave do vrha so skromne (I). S Kanskega prevala sva po grebenu nadaljevala na Šmihelovec (normalni pristop poteka s sedla Čez Lužo, zahtevno brezpotje). Na začetku sva se preostri rezi umaknila na levi strani, višje potem večjih težav ni bilo več (skupne težave so do II)(na grebenu naju je strašil zanimiv skalni steber v obliki 'matrone'). S Šmihelovca sva po grebenu poskusila na Mali Šmihelovec, 2108m, a je situacija tik nad škrbino zelo nepregledna in sva obrnila (sestopila sva globoko na JZ stran in se od tu vzpela na Mali Šmihelovec - najin sestop niti slučajno ni priporočljiv). Prehod sva kasneje potipala z druge strani: tik na levi strani škrbine navzgor (10- m, II-III), potem kratka prečka v desno, kjer je težav kmalu konec. Zagorelec je bil tako mamljivo blizu, da sva skočila na kratek obisk. Pogled po grebenu naprej do Velikega Jelenka je bil tudi obetajoč. To zgodbo sva pustila za drugič, bližala se je noč. 31.8.2002: Loška stena (od Plešivca do Moreža) Dolgo časa sva čakala na lep dan, da si pobliže ogledava nama tako željeno Loško steno. Za izhodišče sva izbrala Zadnjo Trento in nato markirano pot mimo Zavetišča pod Špičkom na Škrbino za Gradom in sestop do sedla Čez Brežiče. Najin pristop do Loške stene je med daljšimi, v zameno sva imela krajšo vožnjo z avtom. Na vrh Plešivca vodi lahka in dobro shojena potka, nadaljevanje grebena kmalu postane znatno težje. Na Bavh sva se iz škrbine vzpela po travni gredini, ki teče levo pod grebenom. Na vrhu je bilo pestro: pridružila sva se štirim gornikom, ki so nameravali celoten greben preplezati v dveh dneh. Sestop prek Vrha Goleževice (povsem neizrazit in težko določljiv grebenski vrh) v sedlo pod Bedinjim vrhom je bil nekaj lažji. Do sem sva povsem sledila opisu v JA (Mihelič). Tudi začetek vzpona na Bedinji vrh sva zastavila po travnem žlebu, potem se višje nisva odločila za zajedo (pravzaprav sta kar dve zajedi!), ampak sva prekoračila rob in tik desno ob grebenu splezala na predvrh (nekoliko bolj sitno je le eno kratko mesto: 3m, II+). Od tu je do vrha lahko. Trije gorniki so šli za nama, četrti je poskusil še bolj desno od roba (alternativni opis v JA, od zgoraj je tam lepo vidna shojena potka, ta pristop naj bi bil najlažji?). Tu se je žal izkazalo, da je skupina gornikov hitro prevelika. Do predvrha sva bila absolutno pozorna in nisva sprožila niti kamenčka. Na lažjem grebenu s predvrha proti glavnemu vrhu se mi je pod nogami povsem nepričakovano podrla škrbinica (ogromna skala, ki je izgledala povsem zanesljivo) in zgrmela navzdol, kjer je za slab meter 'zgrešila' srečka, ki je šel po alternativni smeri. Skala mi ni šla iz glave in me je morila še lep čas ture. Poskusila sva nadaljevati naprej po grebenu do škrbine pod Malim Bedinjim vrhom (ta sestop je omenjen v JA)(najini sogorniki so tu obrnili nazaj, saj so nahrbtnike žal pustili spodaj - ravnali so se po Miheličevem nasvetu). Strme trave dosežejo dobro drugo trentarsko težavnostno stopnjo. V cik-caku (zgoraj sva šla najprej v levo, izgleda možna tudi direktna varianta) sva prišla nad škrbino, potem sva prečila čez rob in na desni strani grebena sestopila v škrbino (Miheličeva varianta tu sestopi in obvozi Mali Bedinji vrh po levi strani). Midva sva poskusila po grebenu na Mali Bedinji vrh, 2175m. Težji je le začetni del (levo tik ob grebenu), višje gre b.p. prav po grebenu. Sestop v Konjsko škrbino tudi ni pretežak: začetni del gre na desni strani grebena (trave), potem sva šla čez skalni rob na levo stran in po travah sestopila v škrbino. Dan je bil še zgoden in sva šla pogledat, če res 'ne moreš na Morež'. Navzgor sva se držala opisa v Manj znanih poteh slovenskih gora (Habjan) in navzdol Miheliča. Različen je le spodnji del, na sredini se smeri združita. 'Habjanova' smer ima v spodnjem delu precej strme trave (desno od gruščnate kotanje), 'Miheličeva' ni tako strma, a je zato smer težje zadeti (najprej je izrazita travna gredina levo od gruščnate kotanje in potem manj izrazita (od spodaj težje vidna) travna gredina nazaj v desno). Nekaj pod vrhom Moreža je potrebno tudi malce poplezati. Sestopila sva skozi Lepoč v Lanževico. Izredno sitne so bile visoke trave z vsemi možnimi 'ožigalkami'. Pred sabo sva imela še napornih 600- m vzpona do Škrbine za Gradom, od tu navzdol je šlo pa samo od sebe. Najin vtis o težavnosti ture: najtežji del je bilo prečenje Bedinjega vrha, pristop na Morež je bil občutno lažji. 30.8.2002: Storžič (Peto žrelo) Po e-pošti je prišlo sporočilo, da naju v domu čaka ena moja smučka (Andrej, hvala). V petek popoldne je bilo končno lepo vreme in sva šla v Peto žrelo poiskat še drugo smučko, ker z eno se bolj težko smuča. Po markiranem Žrelu gre najhitreje navzgor, zagotovo pa sestop v kopnem in brezpotnem Petem žrelu ni med najhitrejšimi. Zgoraj v Petem žrelu skokov ni, nižje je vsak naslednji pragec težji, zadnji prag (vznožje stene) je absolutno pretežak. Malo nad njim naju je polička vodila v desno ven iz grape v lahek svet pod steno. Nekaj nižje sva potem zavila nazaj v levo in na melišču pod nepreplezljivim skokom me je vdano čakala še druga smučka (poleg so ležala še smučarska očala in ena palica). Tako od opreme, ki nama jo je 'ukradel' plaz, manjka le še ena palica, ki se z nama še igra skrivalnice. 12.8.2002: Prisank Vremenarji so povsem točno zadeli, ko sva upala, da bodo malce le zgrešili, sva ugotavljala na Vršiču. Dež. Povsod. V takem ni, da bi se šla Robinsona, torej sva se šla Šalamuna. Po grebenski sva šibala gor za trening. Le nekaj kratkih minutk je 'falilo', da nisva bila na vrhu prej kot v eni uri. Krive so bile mokre in zato zelo drseče skale (vseskozi je pršilo). Na vrhu sva našla težko mašinerijo, kaže da so/bodo obnavljali poti... 4.8.2002: Prisankova Goličica Sem že kdaj komu od vas pojamral, kako ni lahko najti opisov pristopov na 'pozabljene' vrhove. Eden takih je Goličica S od Prisanka, 2078m. Ena Goličica je še pri Jalovcu, najbolj 'znana' in obiskana je pri Razorju. Vremenska napoved je obetala 'nikakvo' vreme, čudežno se je nekaj pred poldnevom le začelo jasniti. Ob dveh sva bila pod Vršičem in s pogledi iskala jasne vrhove. Nič ni bilo takega in takrat je v glavo priletela Goličica in sva šla malo pogledat za prehodi. V spominu sva imela, da je grapa med Goličico in Malim Prisankom smučljiva (IV+), torej bi bile težave do škrbine lahko 'le' kratki navpični pragovi. Vstopni slap na Hanzovi se je bolj šopiril, kot nama zlival vodo za vrat. Nad Hanzovo steno sva prvič poskusila navzgor. (Malo naprej od stene, tik po Mariji, 1600m, sva 5m nad potko v votlinici med ruševjem našla skrito spalko, armafleks in multisolo s pretečenim datumom. Vse še naprej čaka. To za lastnika ni bila srečna zgodba?) Kmalu sva bila zavrnjena. Poskusila sva še dvakrat, tokrat pod Hanzovo steno (tam kjer grapa, ki pada iz škrbine med Goličico in Malim Prisankom, preseka pot) in obakrat sva kmalu obračala. Poskusila sva še zadnjič: tik preden markirana pot zavije okoli roba na snežišče pod Hudičevim žlebom. Kmalu sva se zarila v ruševje in trmasto sem 'prašiča' rinil levo, desno in naprej za Marijano. No smer ni bila tako zelo zapletena: najprej po enem tunelu pod ruševjem, še pred koncem le tega sva prečila v sosednjega in po njem do odrešilne trave. Od tu naju je čistina privedla tik vis-a-vis z iztekom Hudičevega žleba (tu je najbrž prehod dol na snežišče, od zgoraj izgleda izpostavljeno) in malo višje mimo rdečega pragu na travnat rob ob zagruščeni grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Malim Prisankom. Grapa ima višje en zoprn prag. Bolj psihološki: v ozkem žlebu sta zapored dva praga in v obeh je zagozdena velika grozeča skala. Z nekaj telovadbe sva se spravila čez (skali sta dobro zagozdeni, izpostavljenosti ni). Višje sva šla potem po prehodu na desni (II) in kmalu prilezla tik pod škrbino. Tu se grapa cepi v dva kraka: levi je povsem neobetaven in desni ima prav tako zelo siten prag. Tega nisva zmogla, oziroma nisva upala poskusiti, ker je plošča-oprimek preveč sumljiva. Nekaj časa sva še naskakovala škrbino (pravzaprav obe)(s škrbine levo po grebenu ne bi bilo nobenega kruha do vrha), potem sva se spustila nekaj metrov in splezala ven iz grape (najtežji del je kratek ozek žleb, II-III) na veliko zagruščeno gredino pod vrhom Goličice (iz grape se je ne vidi, le sluti se lažji svet - rušje in trave). Tu sva se vzpenjala po gredini (poteka zahodno pod vrhom) in upala na nasmeške (beri prehode na vrh), ki bi nama jih gora poklonila. Na vrhu gredine se odpre vodoravno nadaljevanje police (malce dol-gor) prav do roba. Od tu sva se b.p. vzpela na glavni greben (vzhodno) in desno (južno) po grebenu do najvišje točke. Huraaaaaaaaaa! Goličica nama je naklonila izjemne trenutke in jaz sem spodaj v ruševju skoraj obupal. Hvala za pot, hvala za prehode, hvala za iskanje, hvala za sprejem, hvala za razgled. Razgled na V je božanski, takega na to pogorje ni (vse od Rigljice do Kriške stene). Navzdol grede sva postavila možic, ki označuje začetek prehoda iz grape proti gredini. 3.8.2002: Mišeljski greben Pristop na Mišelj vrh prek Koštrunovca sva našla v Manj znane poti slovenskih gora. Na Planino pod Mišelj vrhom sva prišla z Rudnega polja (še pred 'Vodnikom' sva odvila po lovski bližnjici na Malo polje; morda bi bilo s planine Blato krajše, ampak te Bohinjci oderejo). S planine sva jo na Koštrunovec b.p. ubrala kar direktno (kdo bi se matral in iskal skrito potko) po strmih travah. Velikanska skleda pod Mišelj vrhom ima na V robu lične ročaje. Vsi razen enega so travnati in prav skalnati je vrh Koštrunovca. Proti Mišelj vrhu se je malce desno od grebena odkril ozek žleb (v njem ni nobene zagozdene skale, ki je opisana v MZPSG)(I-II). Nad njim sva prilezla na greben in prav po njem b.p. na vrh. Na grebenu je bila edina dilema Mišeljska glava: ali nepomembna vzpetina na sredi grebena (take so štiri, ena od njih nosi ime Na Nizkem) ali izrazita glava tik V pod Mišeljskim Koncem, 2344. Viri niso enotni, midva bolj 'navijava' za zadnjo varianto. Greben do Mišeljskega Konca je drugače lahek in Marijana je bila (srečala sva dva gornika) pohvaljena za popolno emancipiranost (za oba je nosila nahrbtnik!). Z Mišeljskega Konca naj bi bil težji prehod naravnost na Hribarice (II, popravki MZPSG). In sva poskusila: začetek je lahek in ko sveta 'zmanjka', sva točno v smeri Vršakov našla ozek in krušljiv žleb (II). Po njem sva se spustila navzdol in od tod (škrbina pred Z ramo) do sedla Čez Hribarice težav ni več. S sedla sva opazovala JV ramo Kanjavca (2416m, ogromen steber nad meliščem SV pod Hribaricami, od grebena je ločen z 'ornk' škrbino). Časa sva imela na pretek in sva steber tudi 'pošvatala'. Vodoravno sva prečila po razbitem terenu do JV grebena Kanjavca. Spust v škrbino je bil lahek, škrbina in sam vzpon na ramo (steber) sta pa krušljiva do amena (dva klina)(II), več ali manj se vse podira. Levo od grebena (škrbina - vrh) sva občudovala pravo gotsko okno, ki je vidno tudi z Doliča. Pod Kanjavcem sva (več in manj kar po izohipsi) prečila naprej preko SV pomola, 2403m, do izrazitega vrha S pod Kanjavcem: Glava Za žlebom, 2365m. Ime se je žal 'nekje izgubilo' in se danes ne uporablja več. Tudi midva sva se že dovolj 'uporabila' in sva začela z dolgim sestopom. 31.7.2002: Tičarica (pod Škrnatarico) Šele ob enih sva s Poldovega rovta odrinila na Tičarico in potem kamor nama bo namenjeno (vsaj po grebenu do Dovškega križa, sva upala). Tičarica naju očitno ne gleda prav naklonjeno, ko vdirava v njeno samotno kraljestvo. Letos maja naju je z dežjem pregnala 200m pod vrhom. Danes naju je na vrhu zagrnila z meglo in potem z bliski (iz smeri glavnega grebena) začela še strašiti. Ob spremljavi oddaljenega grmenja sva jo popihala navzdol. (Kako lepo se sliši, ko se zgodba konča suha, in zagotovo ni za verjeti, ko se njeni junaki prav v zadnjem trenutku znajdejo na varnem.) Takole: ravno sva odklenila avto, ko se je iz vseh veder naenkrat ulilo navzdol. Torej naju Tičarica le vedno lepše gleda in midva sva bila (suha in) vesela, da sva jo pravočasno ušla dol. Še o 'zelo izpostavljeni' polici: prehod, ki nas iz Med Plazmi pripelje do lahkega travnega terena pod Tičarico. Maja nama je polica tresla kolena, danes sva jo izkusila kot promenado. Razlika je bila tolikšna, da ni za verjeti. Misliva, da je imela prvič Tičarica svoje prste in strahove vmes. 28.7.2002: Luknja peč Pri vzponu iz Krme sva sledila opisu v knjigi Manj znane poti slovenskih gora (Habjan). Sestop sva načrtovala glede na razmere, morda po policah v Kot (Severni pristopi, Mihelič). Do Temena se pride brez težav (travnata polička nad meliščem, tik pod steno)(pred Temenom nisva našla nobenega travnatega žlebu, ki ga opisuje Habjan). 'Originalno' PP (gorniška pot iz Planice na Pokljuko) nadaljevanje (ozka polica čez močno izpostavljeno pobočje) sva pustila na miru (vizualni vtis je odbijajoč) in iskala rdečkasto grapo (Manj znane poti slovenskih gora), ki sva jo našla dobrih 100m višje na pobočjih Rjavine. Sestop po njej do lahkega nadaljevanja police je tehnično (beri plezalsko) res lahek, drugače je pa zoprn, izredno krušljiv in drseč (zbito 'trdišče'). Ni, da bi ga priporočala. Poiskati 'lahek' pristop do nadaljevanja police je pravzaprav edini večji problem celotne poti. Polica (široka gredina) se od tu vije skoraj vodoravno vse do glavnega grebena Rjavine (možici, shojeno). Sestop do Luknje in nadaljevanje do vrha Luknje peči je lahko in v okviru (zelo) zahtevnega brezpotja. Na vrhu sva imela žal meglo, tako da sva le za trenutek videla proti Dimniku. Tudi ura je bila že pozna in sva se odločila, da sestopiva nazaj v Krmo. S police navzgor (proti travnatemu slemenu nad Temenom) nisva niti poskusila po rdečkasti grapi ampak sva kar nadaljevala po polici. Ko sva še gor grede iskala rdečkasto grapo, sva kmalu nad Temenom opazila kratek žleb/grapo, ki tudi pripelje do police. Še enkrat sva brala oba opisa (Mihelič, Habjan) in razbrala, da Mihelič priporoča prav ta žleb. Od daleč ne izgleda nič posebno težkega in ne deluje krušljivo. Skoraj zagotovo je to najbolj priporočljiva varianta prehoda do police (oziroma s police na travnato sleme nad Temenom)(plezalske težave so najbrž le malce težje kot v rdeči razbitini). Midva sva nadaljevala kar naprej po polici, ki jo je naenkrat zmanjkalo (Teme je skoraj na dosegu roke). Najprej sem nadaljevanje iskal prenizko, nato previsoko, pravo nadaljevanje je bilo kar lepo vodoravno naprej. Prehod okrog roba je zelo zelo siten. Krušljivo (ni zanesljivih oprimkov), ozko in izpostavljeno (tik za robom je zabit klin)(II+). Nadaljevanje do Temena je potem lahko. Do stika z markacijami sva poskusila priti ob Pungartu. Izbrala sva levo varianto (ni se bilo potrebno vzpenjati) in zadela rušje. Po ČISTI?! markirani poti sva pritekla v Krmo. Neverjetno, na celi poti sva nabrala smeti le za vzorec. Ni vrag, da akcija čiščenja Triglava proti (najinemu) pričakovanju deluje (vrečke za smeti na izhodiščih, obljubljene nagrade...). Pohvalno. Super. 27.7.2002: Prečenje Lope: s Prevale po grebenu do Črnelskih špic iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih
21.7.2002: Dovški križ Marijana mi je ušla na morje in jaz se 'prodajam' kot gorski vodnik. V nedeljo sem bil šerpa in vodnik (darilo). Izbral sem jim najlažji izlet v osrčje brezpotne Martuljkove skupine. Dovški križ iz Vrat mimo Bivaka II. Vreme je bilo božansko, gore in razgledi seveda niso nič zaostajali. Ne vem, če znam prav določiti Prletovega Oltarčka (malce prenizko je)? Je po grebenu na vrh Široke peči res plezarija težavnosti le do III. stopnje? In še tole: slabo opazen odcep, ki vodi na Brinovo glavo (testiral sem vse tri vodene in nihče ni ničesar opazil, a sem jih vnaprej opozoril na odcep), je označen z glavo, ki je vrezana na deblu ;) 15.7.2002: Jalovec z Goličico Najbolj 'zabutano' je bilo proti Jalovcu, ampak midva sva tudi malo 'butnena' in je bilo ravno prav. Na Kotovem sedlu je za preskus volje še nekaj pršilo z neba. Za razmislek (o nadaljevanju) sva skočila na Špico v Planji (še nisi slišal: tako so včasih domačini imenovali vrh severno od Kotovega sedla), 2198m. Od vrha v Koritnico pada kratek in hudo našpičen greben (tri zašiljene špice). Razgled navzdol je seveda prepaden. Na sedlu je spet pršilo, malce je pomagal tudi močan veter. Ker naju je začelo zebsti, sva se ogrevala tako, da sva nadaljevala proti Jalovcu. Vmes sva skočila na Mali Jalovec (v megli sva imela probleme z določanjem vrha) in z vrha Jalovca odstopila v smeri Jalovške škrbine. Na tej strani ni bilo več megleno. Občasno je celo sijalo sonce. Oster rob oblakov je potekal na grebenu Jalovec, Goličica, Šite, Mojstrovke. Goličica, 2394m, izgleda nepristopna, a takoj, ko sva jo potipala, se je malce omilila. Pristopila sva po zahodnem grebenu (drugje je zagotovo za stopnjo težje). Prvi del je lahek (od I do II-), višje naju je pričakal težji prag (II+). Do vrha je še en sitno krušljiv prestop, pravzaprav je vse krušljivo. Z vrha (in grebena) je vrtoglav pogled v Jalovčev ozebnik. Z Jalovške škrbine sva si ogledovala pristop na zahodni vrh Šit. Prečila sva do 'luknje' in od tu bi se dalo priti do grebenskega reza (levo od vrha) z dobro dvojko (poskusila sva le vstopni prag, II). Po grebenu v desno potem čaka močno zašiljen rogelj, mogoče je kak obvoz? S škrbine sva sestopila v ozebnik, se umikala snegu (bila sva brez cepina) in pritekla do Planice. 14.7.2002: Zeleniške špice Vremenarji nama niso obetali nič lepega, več sva si obetala od gora. Preko Repovega kota sva šla 'raziskovat' greben od Planjave do Ojstrice. Do Srebrnega sedla (enkrat sva že bila v Repovem kotu, Staničev vrh) prav težkih mest nisva pričakovala, tako da naju je kratek prag (II-) na sredi kar presenetil (tam se lovska pot konča, le malce nižje bi najbrž morala po ožji poti v desno). S sedla sva nadaljevala proti Planjavi in tik pod vrhom odvila na markirano pot proti Ojstrici. Na grebenu, 2300- m, sva markacije zapustila in nadaljevala čez dve grebenski glavi (med Planjavo in Lučko Babo sta dva vrhova, precej izrazita po relativni višini, ki sem ju na širšem spisku dvatisočakov zapisal pod imenom Vilice). Najtežji del je sestop po grebenu s prvega vrha (temu se pot povsem umakne). Tik pred škrbino se odpre kratek prehod v desno (II). Na drugega je le malo lažjega plezanja od poti navzgor. Pot se za 10m umakne tudi Lučki Babi. S Škarij sva nameravala po grebenu čez Roglje proti Ojstrici. Na prvega, 2178m, ni bilo problema (I), tudi prehodi naprej proti škrbini so se odpirali (levo od grebena), 5m nad škrbino je bilo nepreklicno konec. Malce sem še poskušal, a je bilo pretežko (krušljivo, malo oprimkov) in sem odnehal. Naslednji visoki Rogelj, 2177m, deluje s te strani nepristopno, zato sva zaključila z grebenom in s Škarij 'nagliho' prečila nazaj proti Srebrnemu sedlu. Stvar se je kar lepo izšla in sva 'izgubila' le 150m višine. Soncu sem pod Planjavo obljubil pohvalo v dnevniku (Hvala, zelo prijetno si naju gledal!), če se bo prikazalo in na Srebrnem sedlu sva z veseljem opazovala sončne Zeleniške špice. Jasen (najlepši) otoček sredi oblačne sivine. Lani sva jih prečila navzgor, tako da sva vedela, da bodo navzdol lažje in že sva bila na grebenu. Navzdol gre krasno in hitro (malo naju je spodbujalo grmenje v daljni okolici). Sestop po Nebeški lojtri je bil brez problema (II-), na Staničev vrh sva pa splezala naravnost kar po zajedi (II+, najtežji del grebena). Greben sva prečila v dobri uri, do Jermance je s Staničevega vrha še slabo uro teka. 12.7.2002: Zvoniki Prisanka Gor smo šli po Hanzovi (pridružil se nama je Andrej), da si dodobra ogledava (Hanzov) Turn, 2040m. Vstopni slap je z vodo skoparil in nas ni zalil, zato je zobe pokazalo 'betonsko' snežišče pod Hudičevim žlebom. Mi smo mu pokazali cepine in 'uspeli v merjenju moči' (sitno prečenje). Pristop na Turn je lahek in smo šli vsak po svoji smeri (levo, desno in naravnost po grebenu). S Hudičevega stebra sem si ogledoval sestop na 'vrh' Hudičevega žlebu (zanima me pristop na Mali Prisank). Prečil sem po skrotju pod steno do samega roba žlebu. Navzdol me je ločil strm, dolg in zelo krušljiv prehod (vse kar sem prijel se je sesulo). Po pameti sem obrnil nazaj in tik pod Prisankom ujel oba ubežnika. Na vrhu se 'začuda' ni zjasnilo in Zvoniki se seveda niso videli, (Po moje sta le dva Zvonika, skoraj enako visoka. Vzhodni je višji, 2472m, od zahodnega, 246?m. Zvoniki so mogočen dvoglavi vrh, desno tik pod Prisankom, če ga gledamo z juga. Od tu nam resno dopovedujejo, da so hudo nepristopni.) a smo kljub temu nadaljevali proti Jubilejni. Za začetek smo skočili na nižji Zvonik (letos maja sva 'naštudirala' pristop) in po najlažji varianti je slaba dve. Greben do glavnega vrha je 'absolutno' neprehoden. Nadaljevali smo po Jubilejni do sedla z Zadnjim Prisankom (v desno je markiran odcep za Vršič). Od tu smo šli še malo po Jubilejni naprej, nato po krušljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh Zadnjega Prisanka. 'Ta visoki' Zvonik mi ni dal miru (je bil tako zelo glasen, beri izzivalen), tudi lokalno se je zjasnilo in smo ga malce potipali. Po vzhodnem grebenu (oziroma tik desno pod njim) smo našli lepe prehode vse do vrha (II). Ni lepšega za brezpotnike, tako da je bila tudi dolga pot do Vršiča kratka, z Vršiča smo do avta kmalu 'naštopali' motorista, ki je vzel Andreja in s tem povzročil zastoj, ki nama je omogočil, da sva še midva dobila prevoz. 6.7.2002: Prečenje Spodnjih Bohinjskih gora To maratonsko grebensko prečenje, od Črne prsti do Bogatinskega sedla je dobrih 20km, sva imela v mislih že dve leti. Lani sva bila enkrat že na izhodišču, a naju je obšla neprijetna slabost v trebuhu (beri strah) in sva jo popihala na Rudno polje. Logistika: Avto bova pustila na Žlanu, 570m. Po markirani poti prek Planine Osredki na Črno prst. Po grebenu do Bogatinskega sedla (vse po markiranih poteh, le na Vrh nad Škrbino bi šla po brezpotnem grebenu, vmes bi skočila po brezpotju tudi na Podrto goro). Sestop mimo Koče pod Bogatinom do Savice. Tu bi potem 'nafehtala' prevoz do Polja (tik pod Žlanom). S sabo bova vzela en nahrbtnik, tri plastenke pijače in čas do neviht, ki so bile napovedane za večerjo. Vzpon na Črno prst (z izhodišča sva odrinila ob 8:30) je bil absolutno moker. Od rose je bilo vse namočeno in pot gre večinoma prav skozi visoke trave,...(in mimo gadov, srečala sva enega jeznega in enega glasnega). Z grebena sem, da bi se posušil, kar v spodnjicah odkorakal na vrh Črne prsti. Pogled po grebenu naprej je bil dooooolg in nalahno so se čezenj že podile meglice. In sva se po grebenu zapodila še midva. Greben je, po njemu lastni logiki, samodejno 'razpadel' na pet odsekov: do Rodice, do Vogla, do Vrha nad Škrbino, do Tolminskega Kuka in do Bogatinskega sedla. Tik pred Voglom sva malce posekala markirano pot in na vrh pristopila kar direktno po travah in skalah (desno od grebena). Globokemu spustu pred Vrhom nad Škrbino sva se izognila, tako da sva pred Rušnatim vrhom zavila na greben in po lahkem brezpotju prilezla na Vrh nad Škrbino. Na Podrto goro sva prilezla po brezpotnem vzhodnem grebenu (I-II)(s poti navzgor malce levo od sedla z Vrh konte), sestopila sva po zahodnem grebenu na Mali vrh (povsod v literaturi je za ta del zapisano zahtevno plezanje - v resnici je edina težava prestop čez škrbinico (II-), ki se ji verjetno lahko tudi ognemo) in naprej po grebenu do stika s potjo (sedlo med Zelenim vrhom in Malim vrhom). Za pestrost je poleg dolžine in razgibanosti grebena, praznih zalog glikogena in utrujenosti skrbelo še vreme. Jasno, meglice, oblačno, vetrovno in temnosivoskorajčrnooblačno se je vseskozi vztrajno menjavalo. Tako kot najino razpoloženje in šele na Tolminskem Kuku sva bila prepričana, da imava celoten greben na dosegu. Na Bogatinskem sedlu sva bila fizično zdelana kot le malokrat. Z voljo in inercijo sva v počasnem teku ob šestih zvečer sestopila do Savice. Za taxi do Polja sva 'določila' MB avto, hvala. 30.6.2002: Goličica Hotela sva potipati Loško steno, a so nama oblaki branili in sva ustavila na Vršiški cesti. S seboj sva imela PZS vodnik in sva se odločila za sončno Goličico. Menda je pristop zapletena orientacijska uganka. Ni. Z vodnikom v nahrbtniku in karto (Trenta) v žepu nisva imela prav nobenega problema do vrha. Pot je lepo sledljiva in na ključnih mestih označena z možici. Na vrhu sva se presenečeno zagledala v markacijo. In potem še eno in še v napis. Nevemkdosijeupal je na veliko napisal, da stojiva na Goličici. Malce sva sledila markacijam, ki so peljale zahodno. Svet je zagruščen, krušljiv in strm, tako da je bilo sestopanje zelo sitno. Po dobrih 50m sva obrnila (markacije so vodile nižje v grapo).(Doma sva v Gore nad Sočo prebrala, da se tudi Stritar sprašuje...) Lep dan naju je vabil k nadaljnjemu raziskovanju vrha (upala sva na prehod do Germlajta). Z leve strani pod grebenom (po polici desno od markacij) sva si ogledala vizualno zanimiv SV predvrh Goličice. Na vrhu so enigmatično postavljeni veliki bloki, ki so prileteli od nevemkje. S te strani do tja ni mogoče, razen po strašno izpostavljeni polici (niti za pomisliti ni bilo). Z vrha Goličice sva nato poskusila s sestopom po vzhodni strani. Trave postanejo vse bolj strme in so nižje presekane s previsnim skalnim skokom (5m). Prehod do SV predvrha ni bil težak. Do škrbine je z vrha Goličice potrebno najprej nekaj navzdol (na vzhodni strani) in potem prečnica po travah v levo. S škrbine navzgor je še malo plezarije (I-II). Od tu je do škrbine z Germlajtom le še navzdol, žal je skoraj navpično :( Pri sestopu sva imela za začimbo dva problema. Če te mika Goličica, tole so ključne točke normalke (pot je zelo lepo vrisana na zemljevidu Trente, dobro shojena je vse do travnatega vršnega pobočja):
29.6.2002: Mrzli vrh in Mrzla gora S Savinjskega sedla sva računala na plezanje po grebenu na Mrzli vrh, a naju je presenetila dobro shojena potka. Do vršne zgradbe Mrzlega vrha je precej lahko in od tu na vrh je možnih več variant. Midva sva izbrala kamin (II) na levi strani grebena. Najbrž je brez plezanja možno po polici v desno (izpostavljeno). Z vrha sva nameravala strogo grebensko (do Mrzle gore sta v grebenu dve izraziti škrbini), a je bilo kmalu preveč izpostavljeno. Malo naprej po grebenu (manjša škrbinica) se je v levo odprl prehod v lažji svet. Od tu sva potem prečila v desno do prve škrbine. Naprej sva šla malo po grebenu in malo na naši strani, tik pred glavno škrbino (tja pripelje markirana pot z Okrešlja) je okoli grebenskega stolpa sledil ovinek po avstrijski strani. S škrbine sva sestopila dva metra do 'civilizacije'... 25.6.2002: Glorija na vrhu Storžiča En žalosten in deževen dan. Pozno popoldne je bil ves 'visoki' svet v oblakih. Od Doma pod Storžičem je bilo spodaj presenetljivo malo mokro. Nekje na sredini Žrela sva pokukala ven iz oblakov in družbo nama je delalo sonce z modrino neba. Ob sedmih zvečer sva na vrhu (stopiti sva morala na razgledni kamen) opazovala popolno (= povsem cel krog) glorijo. Lepo darilo. Dol sva šla po isti poti, kar je bila napaka. Iz megle je začelo močno pršeti, tako da sva imela v Žrelu zoprno drsalnico. 22.-23.6.2002: Trbiški bivak Zamikal naju je svet okoli Kotove špice in Bivak na Robu nad Zagačami (Trbiški bivak) je zelo primerno izhodišče za pestre ture. Gor sva šla preko Via della Vite. Pričakala naju je robna zev in moker vstopni kamin (kar nekaj minut sva telovadila pri vstopu). Višje je bilo plezanje občutno manj napeto kot prvič (prvič sem si na vrhu pošteno oddahnil). Najbolj resna stvar se nama še vedno zdi dolga, zagruščena in mestoma ozka polica v desno (strašna izpostavljenost in ohlapne jeklenice). Spotoma sva popila nekaj snežnice obogatene s 'črvički', morda kdo ve, za kakšne živalce gre? Z Bivaka sva sestopila na melišče (proti Koritnici) in splezala na škrbino med Kotovo špico in V Koncu špico (Gore nad Sočo, Andrej Stritar). Na celem delu sva našla le en sam trden klin (že davno opuščena pot, najbrž zaradi močne krušljivosti), tako da je bila prečnica prek grape zelo sitna. Proti Kotovi špici je lahko (2m izpostavljene police), proti V Koncu špici sva šla pa iz škrbine močno v desno (malce nagajajo rolarji na gladki plošči). Navzgor je bilo plezanje na začetku dvojka, potem je šlo do vrha z enko. Sestopila sva po gredini (možic), ki pripelje na najvišjo točko melišča, tik poleg sedla med Vevnico in V Koncu špico. Sestop je presenetljivo zelo lahek (zagruščeno, I, mogoče dva kratka pragca le malce več: vse je šlo po riti). Pri poležavanju na polici sva zmotila gamsjo družino, ki se je potem odločila za sestop na melišče. Tako so nama nazorno pokazali, da je gredina lahka. A od spodaj in z Vevnice gredina ne izgleda tako. Nasprotno, vizualni vtis je, da gre za noro zadevo (lani naju je pogled odvrnil od gredine in sva potem z očmi iskala drugo, ki je seveda ni). Bivak ne deluje nič kaj prijazno (nekoliko je sesut in nekdo si je krajšal čas tako, da je v vpisni knjigi imena opremljal s križi! - ljudje smo res totalne nule), a spanec je bil mega. Na vzhodni Mangartov greben sva zjutraj plezala (markirana in zavarovana italijanska pot) z željo, da si dodobra ogledava ves greben do Hude škrbine (Koritniški Mali Mangart). Večinoma se KMM postavlja na višino 2333m (izrazita rama, nižja od nadaljevanja grebena, 4/5) in čez to koto markacije ne gredo (pristop je lahek: malce v desno od poti, navzgor in čez kratek prag na greben). Takoj naprej na poti nas pričaka najtežja plezarija (ta raztežaj je težji od vseh težav na Via della Vita). Prvi večji grebenski vrh je najbolj izrazit v vsem grebenu KMM (2393, 4/7). Sledi še več vrhov, najvišji v grebenu do Hude škrbine je prav zadnji (okoli 2410m, 4/9). Tik pred škrbino sva splezala še na manjši stolp (prav vse grebenske 'pukle' sva 'prešnofala'). Po grebenu (markacije se umaknejo pod greben) sva zastavila tudi iz Hude škrbine, vendar je na tej strani greben neprimerno zahtevnejši. Na prvi vrh je šlo, potem neverjetno sitno na drugi (oster travnat greben navzdol). Marijana je tu vzela slovo in sestopila do markacij, jaz sem izpustil naslednji siten stolp (in še enega) in po travah ciljal na večji grebenski vrh. Zelo sitno je šlo čez krušljiv prag in po travnem in skalnem žlebu (dobra III) na vrh napačnega stolpa. Sestop do škrbine je bil zelo zabeljen, a na srečo kratek (druge variante ni bilo več: nazaj dol za nobeno ceno ne bi šel). Nadaljevanje grebena ni bilo več zahtevno (I-II). Z Mangartskega sedla sva nadaljevala (vmes skok na Rdečo skalo) proti Remšendolski škrbini (Sedelce)(v mislih sva imela pristop na Skalo, 2133). Na predvrh je šlo b.p., naprej po grebenu ni prehodno. Imela sva info (Franček Drenovec), da se da zadevo obiti spodaj. Malce sva sestopila in našla lahek prehod do in čez grapo, ki pada iz škrbine. Nadaljevanje navzgor gre po kratkem žlebu in travah do grebena (do sem I-II). Po ozkem grebenu je do vrha še malce vzhodno in tik pred najvišjim vrhom (6/0) nas čaka v rezilo ošiljenih, izpostavljenih in krušljivih 5m grebena (odlom?). Noro, šla sva kar okobal čez, pa je bilo zelo sitno (ne sme se gledati dol v Italijo). Lani sva prečila vzhodni del Malih špic (do Visoke špice). Tu je z imenovanjem precej zmešnjave. Za celoten greben od Sedelca do Mangartskega sedla naj bi se uporabljalo ime Male špice. Greben je ločen na vzhodni (dejansko majhne grebenske špice) in zahodni (dve visoki špici, Tuma za ta del navaja ime Visoka špica) del. S ceste kaže, da je Visoka špica višja od Malih špic, na vrhu nam je pa jasno, da je obratno (za nekaj m). Tokrat sva si pogledala še nadaljevanje grebena do Sedelca. Poudarek je na pogledala, kajti greben do najbolj zahodne špice ima dva navpična in neprehodna? pragova. Prečila sva po potki (neoznačena pot se vije po travi pod grebenom Malih špic) pod prvim (malce sva ga potipala) in drugim žlebom (pripelje med Visoko špico in najbolj zahodno špico, tu sva kasneje sestopila) in do trav, ki padajo iz sedla med Visoko in Malimi špicami. V opisu pristopa na Visoko špico sem lani zapisal strme trave (takrat se mi ni zdelo tako zelo sitno). Dejansko gre za navpične trave, tako da sva z vrha Visoke špice (5/20) iskala drug sestop. Nadaljevanje do zadnje špice grebena (5/21) je lahko, naprej je kmalu neprehoden prag. Poskusila sva po grapi med vrhovoma: ne prestrme trave in malo po skalnem žlebu. Proti koncu sva preplezala krajši prag (II+), po travi levo ven iz grape in navzdol do stika s potjo. Do Belopeških jezer sva sestopila prek Plazja. Letos je zima zelo razsula zgornji del poti (desni krak Plazja), nižje je pot cela. 20.6.2002: Brezpotni del grebena Košute Brezpotni greben od Tolste Košute do Košutnikovega turna sva prečila lani. Toda nisva znala določiti posameznih grebenskih vrhov: Obliči in Gamsovke. Tokrat sva se oborožila s TTN in Klinarjevim opisom v Karavankah. Od izhodišča, okoli 1250m, vzpon do Dolge Njive, mimo krav in potem kar naravnost navzgor (čistina med rušjem) na Tolsto Košuto. Do najnižje grebenske točke, 1994m, je prijeten grebenski sprehod (dvoglavi vrh Tolste Košute). Sledi vzpon na Obliče. Vzhodni vrh Obličev sva določila, glavnega seveda še lažje, a pri najboljši volji ni nobenega zahodnega vrha. Nadaljevanje grebena je še lepše in zanimivejše: Gamsovke, ki so sestavljene iz več grebenskih vrhov. Dva najbolj izrazita in skoraj enako visoka sta koti 2055.6m in 2057.6m. Vse grebenske težave so zbrane pri najvišji Gamsovki (zahodni vrh). Težave so kratke in do II. stopnje: na predvrh nas čaka krajši prag, potem spust s tega predvrha in še spust z Gamsovke (klin za spust), drugje težave dosežejo I. stopnjo. S Košutnikovega turna sva nadaljevala na Macesje da si razjasniva še uganko Perilnika. Mislim, da je višina 2124m za Macesje napačna. Višina je pobrana s TTN, vendar z napačne kote. Najbrž je višina nekaj nad 2130m (Avstrijci: 2132m), vendar za malenkost nižja od Košutnikovega turna, 2133m. Macesje je na vzhodni in zahodni del ločeno s sedlom, 2010m (zahodni vrh se piše Užnik). Vizualni kandidat za Perilnik bi moral biti med sedlom in glavnim vrhom Macesja, 2060-2070 m. Glede na Klinarjev opis je kandidat tudi zahodno od sedla, 2041m, ki je grebensko povsem neizrazit. Z Užnika sva videla navzdol do ceste in sva jo kar nagliho sestopila: grapa pripelje prav do ceste. Malce po strmih travah, večji del pa sva šla po grapi. Pot je najkrajša, a ni ne najhitrejša in ne udobna. 15.-16.6.2002: Bivak IV iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih
12.6.2002: SZ greben Kočne Lani sva prek Povnove doline prilezla na vrh Na Križu in v vpisni knjigi brala o SZ grebenu Kočne. Vladimir Habjan je bil prijazen in nama je poslal opis grebena. Na Veliki vrh pripeljejo markacije, naprej nam pot kaže rušje ;) Začetek je pravzaprav še prijazen in kmalu rušje preide v lep macesnov gaj. Potem po plantažah rušja do slabih 2000m, kar terja obilo dobre volje... Na ostrih stolpih se začne pravo grebensko plezanje. Tretji je malce siten in direktno ni šlo (najprej 'polovico' stolpa obvoz desno in nazaj na greben in obvoz po levi in kratek spust po majhnih oprimkih in stopih, II-III). In že sva se znašla pred 'steno'. Naravnost navzgor (do II) je šlo zelo lepo, potem se teren za hip zravna (kratek spust, obvoz po polički v desno) in spet požene navzgor do Oltarjev (Kljuka), 2137m. Naprej nama je šlo vse narobe. Gladek stolp nama ni dal prehoda in morala sva desno dol in po strmih travah pod grebenom. Navzgor proti grebenu je bilo sitno (III, oprimki in stopi so takotako). Zato sem poskusil drugje kot Marijana, v malce bolj obetavni (kompaktni) varianti, in sem zajebal, saj sem bil kmalu v dobri trojki, in ker ni šlo dol sem moral nadaljevati in višje je bilo samo še težje. Moral sem zlesti, zato sem bil na vrhu tako psihično zmahan, da sva greben pustila zgoraj in nadaljevala po sistemu poličk in prehodov med njimi (od I do slabe III). Nazaj na greben sva splezala šele, ko je bilo očitno, da je težav konec. Tu (okoli 2400- m) se nama je odprl prekrasen pogled na vrhnje stolpe Kočne (J. in K. Kočna, Koles, Krvava Peč...), v Povnovo dolino in na strm Palavicinijev žleb. Nadaljevanje grebena do stika z markirano potjo je lahko. Ker se nama je preveč mudilo (bližnjice so sumljive - Povnova je bila kandidat), sva šla kar po daljši (markirani) poti prek obeh Kočen in Češke koče v Makekovo Kočno. 8.6.2002: Nad Kuhinjo špica čez Cmir Spodaj vreme lepega ni preveč obetalo (rosilo je), višje (na Tominškovi) sva videla kar nekaj sonca in na Begunjskih vratcih se je za dolg trenutek celo povsem zjasnilo. Nadaljevala sva po markirani grebenski poti prek Rjavčevih glav do Cmira. Sestop z južne Rjavčeve glave (2361m) je bil siten, saj je vsaj polovica klinov povsem zakrivljenih navzdol, za nameček so bili vsi 'totalka' mokri. Vreme se še ni podrlo in sva sklenila nadaljevati do vrha Nad Kuhinjo špica (zanimivo ime vrha: res je špičast in nad Kuhinjo). Opisa pristopa ni, a zemljevid pravi, da v grebenu manjka ena izohipsa (2275). In res, po grebenu (dejansko nekoliko pod njim na desni strani: strm skrotast in travnat svet) sva prišla do 2300. Tu je sitna pregrada pravokotno na greben. Midva sva se spustila navzdol po pobočju do nekako 2200m, potem sva prečila čez pregrado in se spustila na melišče pod Nad Kuhinjo špico (II, zaradi krušljivosti). Po melišču in travah in lažjih skalah sva prilezla na vrh z možicem (2266m), rama Cmira. Vendar ta špica ni najvišja v 'mikro okolici', le malce nazaj po grebenu do Cmira je še ena višja (2274m). Malo sva se spustila, prečila in potem vzpela po podrtiji do grebena in levo na vrh (2274). Tu sva obžalovala, da sva nahrbtnik pustila na vrhu Cmira. Kajti vse je kazalo, da obstaja prehod direktno navzdol in potem pred skokom v desno do krnice Za Cmirom. S Cmira sva se v krnico Za Cmirom spustila po pobočju nekoliko v desno do melišča in potem levo v žleb, ki pripelje v krnico. Lahek sestop, vendar ga je potrebno dobro zadeti, drugače smo na nagnjenih gladkih ploščah in morda nas čaka še kak skok. Navzdol je šlo do gozda po lepem melišču skoraj brez truda. Avto je bil odklenjen (glavno parkirišče v Vratih, celo precej ljudi je bilo). Na voznikovi strani sta bili na vrhu vrat dve grdi 'štrahi'. A očitno tako ni šlo v avto. Vlomilec si je malce ogledal še sovoznikova vrata, ki imajo sled od prejšnjega vloma. Z izvijačem je šel pod kljuko in tako 'neprofesionalno' navil, da je močno vdrl pločevino. Krasno. Denarja seveda nimava nič več v avtu, tako da je ostal praznih žepov. Naj se to govno odstrani z gora. Spodaj vlamljajo, zgoraj 'planinci' (beri enkratletni turisti) smetijo, da je žalost. 2.6.2002: SV greben Stola z Orlicami Med tednom (30.5.) sva po grebenu prečila Vrtačo, nadaljevanje je seveda Stolov greben. Predlog grebenskega vzpona na Stol sva dobila pri Klinarju (Karavanke, plezalna smer II. stopnje). Od Tinčkove koče sva šla prek Zagona na Sedlo Belščica. Tu se greben in plezarija začne. Najprej na prvega Jelenčka (I) in potem ni šlo po grebenu do drugega (čeprav je v vodniku omenjena II. stopnja). Najprej naju je čakal sestop čez gladke skale in še malo po grebenu (izpostavljeno, II). Tu sva obtičala pred gladko grebensko skalo: gor je šlo, a dol na drugo stran nisva upala (izpostavljeno kot sam hudič in nič pametnega za držat, jezdila sva pa že včeraj dovolj)(okoli skale tudi nisva našla prehoda). Klinar predlaga sestop v levo po žlebu (10m), vendar je stvar taka, da je žleb šele na drugi strani skale... Naredila sva večji obvoz (nazaj na prvega Jelenčka, po grebenu do trav in desno navzdol). Grebenski problem sva obšla spodaj po melišču in se od tam vzpela na drugega Jelenčka (zelo krušljivo). Grebensko nadaljevanje do Celovške škrbine in na Celovško špico (dva križa) je bilo b.p. (I-II). S Celovške špice proti Krkotniku naj bi bila največja težava celotnega grebena (mesto III. stopnje). Grebenu sva se kmalu malce umaknila (nekaj nepreplezljivih grebenskih stolpov) v levo (možici), potem nekaj časa spet po grebenu do grebenskega stolpa. In tu je bila uganka. Naravnost je malce naprej čakala gladka skala, desno je Marijana poročala, da je dvomljivo, jaz sem medtem že poskušal levo malce pod grebenom in potem po ozkem žlebu navzgor (naložene skale). Z gvozdenjem (cepini na nahrbtniku so hudo nadležni) sem se povzpel po žlebu/kaminu navzgor na vrh (mejni kamen 25/130). Težavnost je res trojka, vendar je neproblematična, saj je absolutno neizpostavljena! Na vrhu Krkotnika nas čaka še večja uganka. Tam so štirje stolpi (na razdalji manj kot 30m). Trije na Z in en na V strani (ločuje ju prav opisana trojka). Za stolp, kjer je mejni kamen, sva hitro določila, da je najnižji. Za najvišjega (gre za nekaj cm) pa ne moreva reči za 'prmejduš' (čeprav sva se dobre pol ure zabavala z uganko). Navzdol proti Stolovi škrbini je šlo večinoma prav po grebenu (I-II). S škrbine sva po grebenu nadaljevala na vrh Stola (I-II). Prijeten greben in lepo vreme. V takem se pleza počasi, tako se dalj časa uživa. 1.6.2002: Greben Pelcev Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani... Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh. Greben se najprej vzpne na koto 2202, I-II (tu so se oči takoj prilepile na drzno ošiljen greben Pihavca), potem čaka nekaj izpostavljenih metrov prečenja po ozki polički (oprimki so kar rob grebena, ki je absolutno preozek za stopinjo)(sitno). Sestop naprej je bil skrotast in takoj je sledilo iskanje prave skale: Nizki vrh je le malo dvignjena večja skalna gmota na širokem grebenu (namig: na vrhu je možic). Ogledal sem si tudi prehod do sedla Vrh Osojnika: tako kot piše v literaturi, b.p. Z Zadnjega Pelca (južni vrh), 2315m, sva iskala nadaljevanje proti koti 2317m (severni vrh). Spustila sva se v škrbino (lepo in od daleč vidno okno), vendar od tam ni bilo kruha. Habjan predlaga malce spusta ob grapi in prečenje grape do pametnega prehoda (tole sva si v podrobnosti prebrala žal prepozno). Midva sva se spustila premalo in sva poskusila v steno takoj, ko se je dalo. Najprej je bila dobra dvojka in potem še krušljiva dvojka po žlebu do grebena. Zgoraj naju je pričakalo najbolj sitnih 5m na celem grebenu Pelcev: po gladki skali z ostrim grebenskim robom sva se spustila ritensko in okobal po trebuhu (takale stvar ni primerna za dedca). Sestop proti Srednjemu Pelcu gre po strmih travah. Cepin je bil nepogrešljiv. Na Visokem Pelcu so nama bile meglice 'naklonjene' in sva si ogledala stranski in hudo samoten V greben Skutnikov (vrh grebena je močno dvignjena kota 2360m), ki padajo do Vršaca. Sestop z vrha do škrbine je izgledal divje (strašno strmo, pol travnato in pol skrotasto). Skutnikom se bo potrebno drugače približati. Nadaljevanje do Pelca nad Klonicami postreže s težavo v obliki ostrega grebenskega stolpa. Lotila sva se ga kar direktno (obvoza najbrž ni). Sestop gre najprej malce desno od grebena in potem po grebenu do škrbine (vzpon na stolp: II in sestop: I-II). Sestop s Pelca nad Klonicami naj bi postregel s trojko navzgor (5m). Malce sva cvikala, saj se lani tam nisva upala spustiti (v obratni smeri). Povsem brez potrebe. Oprimki so fantastični (redkokdaj so taki), skala je čvrsta in tudi izpostavljenost ni taka, kot izgleda od zgoraj navzdol (torej z druge strani). Za dobro dve, mogoče II-III. Pod Škrbino za Gradom je še vse sneženo. Brez cepina tvegamo trd pristanek na kopnem delu melišča, ki preseka snežišče. Sneg je namreč presenetljivo trd/leden (pod zgornjo mehko plastjo). Naju je kar nekajkrat zabrisalo na tla in po prvem padcu sem bil primoran v 'obuvanje' rokavic, saj mi je zaustavljanje s cepinom po snegu (in kamenju v njem) s členkov pobralo malo kože. Krasen greben, škoda le, da sva imela preveč meglic. 30.5.2002: SV in Z greben Vrtače Deset dni nazaj sva neuspešno poskušala, kar nama je bilo namenjeno danes. Ob štirih popoldne sva v soncu začela na Ljubelju in se po potki vzpela na sedlo med Zelenjakom in Vrtačo, 1970- m. Od tu proti vrhu Vrtače se pne kar strm greben (SV greben). Midva sva se odločila, da bova z vzponom poskusila prav po grebenu (Klinar opisuje malce drugače: najprej 60m po Osrednji grapi in šele potem na greben, II). Za začetek je greben položen, vendar razbit, tako da je šlo bolje po levi, tik pod grebenom. Po grebenu sem nadaljeval do začetka strmega dela. (Marijana je šla preveč v levo in se je morala do grebena vzpenjati po grušču.) 'Steno' sva naskočila po zajedi (gredini) v desno. Sledilo je nadaljevanje v levo (nekakšen kamin, tehnično najtežji del vzpona, izpostavljeno) do bolj položnega sveta. Po skrotju (krajši predah od navpičnega sveta) sva nadaljevala nekoliko v levo do grebena. Tu se teren spet postavi močno pokonci, največja težava je krušljivost. Nad tem pragom je glavnih težav konec. Najin komentar je, da gre za kar napeto plezanje druge stopnje (II+). Do vrha je od tu možnih več poti. Midva sva šla nekoliko v desno čez rob in potem vsak po svoje. Marijana je šla po bolj podrtem svetu, jaz sem zlezel levo nazaj na greben in po kompaktni skali na predvrh. Nadaljevanje do glavnega vrha je povsem lahko (a zato spet krušljivo). Z Vrtače sva nadaljevala najprej po poti in nato sva sledila Z grebenu (markacije zavijejo levo). Za cilj sva imela ves Z greben (z vzponom na Grad, 2008m) do Sedla Vrtača (pri Svačici). Če bi le malce pretiraval, bi rekel, da je bil greben tako krušljiv, da se je pod nogami podiral. Prvi del (brezpotnega) grebena je tehnično lahek, potem je stvar malce težja (Klinar: I-II). Zadnji del sestopa do globoke škrbine sva se težavam umaknila v levo (podrto). Potem je šlo nekaj časa gor in dol, do večje gmote nad nama (kasneje se je izkazalo, da jo to Grad). Splezala sva desno navzgor skozi 'žlebiček' do roba in levo na vrh. Bilo je precej lažje, kot je izgledalo. (Vrh ni označen, a zato je z možicem opremljen naslednji vrh.) Nadaljevanje po grebenu je močno oteženo. Midva sva morala dvakrat obračati (enkrat kmalu na začetku in drugič pred škrbino, ker sva prehitro zavila nazaj navzgor na greben). Na koncu je bila najina smer taka, da sva se z vrha spustila na južno stran do zagruščene in široke poličke. Možici so naju vodoravno pripeljali do škrbine. Navzgor na vrh z možicem (pod 2000m) sva šla kar direktno (II), a je gotovo tudi lažja varianta. Spust navzdol do trav je bil lahek, zato pa posebno krušljiv. Nazaj do markacij sva se prebila po neoznačeni potki, ki gre po melišču J pod Z grebenom. Še pred temo sva bila pri avtu. 26.5.2002: Storžič (eno žrelo gor, drugo dol) Pri Domu pod Storžičem sva malce čakala na deževno luknjo. Ob treh sva jo dočakala in šibala sva po Žrelu (povsem kopno) navzgor. Ob štirih naju je na vrhu celo nalahno božalo sonce. Dol sva šla po Petem žrelu, da sva pogledala, če bova našla še kaj od opreme, ki je ostala v plazu. Snega je dovolj za lepo dričanje, le vsi skoki so kopni (nekaj je kar sitnih). Prav zadnji skok, ki te pripelje ven iz stene je pa strašen. Umaknila sva se mu desno ven iz grape. Malce nižje pod tem skokom sva našla eno palico (po Murphy-ju seveda ni bila par od prejšnje). Tu snega potem zmanjka. Do melišča naju je čakala še plitva grapca v levo in skok, ki sva ga obplezala po rušju. Dež se je na naju zlil tik pred avtom. Dedec je bil kriv: če ne bi tako dolgo in 'možato' zbiral korajžo za skok v sneg, ki ga potem seveda nisem izvedel (po pameti sem cviknil ;), bi bila spodaj Before the Rain (glasba je odlična, ne?). 25.5.2002: Zvoniki (Prisank) Gor sva šla z Vršiča po Grebenski poti. Malce sva raziskovala rumene markacije (tam nekje sva pozimi vlekla bližnjico po grapi na greben), a sva malo pod grebenom našla prestrme in mokre trave in sva obračala. Je že tako, da je neznana bližnjica najdaljša razdalja med dvema točkama. Na vrh Kraj sten sva prilezla po grebenu (s predvrha je kratek in zanimiv sestop do škrbine, II)(vrh Kraj sten je lažje dostopen s poti: malce pred Prednjim oknom zavijemo po pobočju navzgor, I). Z vrha sva po grebenu (nad oknom) nadaljevala do stika z markacijami (lepo in izpostavljeno, večjih težav ni). Na Prisanku naju je skozi meglice za hip tudi pogledalo sonce, potem se je spet zameglilo. Sestopila sva do škrbine pred Zvoniki (tam Jubilejna pot zavije na S stran grebena). S škrbine sva plezala naravnost navzgor po grebenu. Prvi težavi sva se umaknila v desno (krušljivo, najtežji del)(navzdol sva imela tu največ dela, nižje sva potem prepozno opazila, da je obvoz na drugi strani grebena precej lažji), potem se greben razširi. Do vrha je šlo po grebenu oziroma malce levo pod njim. Plezanje je bilo prijetno, II. Na vrhu sva bila presenečena nad 'skromnimi' težavami. Ko sva prejšnjič gledala Zvonike s Prisanka, je izgledalo divje. Zvoniki so trije, midva sva prilezla na zahodni vrh (med 2460-2470m). Srednji naj bi bil višji (2472m), a se nalašč iz megle ni videl. Poskusil sem po grebenu proti njemu (ozko in izpostavljeno), toda pred navpično nekajmetrsko zarezo sem se ustavil (gladko, izpostavljeno, strmo - nadaljevanje zareze na drugi strani roglja navzdol do škrbine se sploh ni videlo). Proti Vršiču sva sestopala po spodnji poti (po snežišču je še dovolj snega za prijetno vožnjo s čevlji). Na spodnjem koncu snega je posijalo sonce in obsvetilo mogočno glavo na J pobočju Prisanka (Turn, 2048m (ime sem našel pri Tumi in to seveda ni Turn, 2040m, na S pobočjih Prisanka)). Seveda naju je zvabila in sva nagliho prečila vzhodno proti njej. S sedla navzgor je shojena pot (malce bolj zahtevno je le tik pod vrhom), pravokotno prek sedla pa pelje markirana pot proti Zadnjemu oknu. Na vrhu Turna je krasen (iz zraka) razgled v Mlinarico. Lepa tura. 19.5.2002: Palec in Zelenjak Višje je bilo vse v sivih oblakih, tako da prav lepih obetov nisva imela. Zato se je pa razvila prijetna dirka do Zelenice. Spodaj sva začela ležerno, pri vmesni postaji žičnice sva že letela. Tam se pot zoži in navihano sem skočil v vodstvo, da ji nazorno pokažem, kako tempa ne bo mogla prav dolgo slediti. Počasi sem pospeševal, a se me je vztrajno držala. Pospeševal sem v ovinkih in večal hitrost v strmini, nič. Navita ženska mašina mi je vztrajno sledila. Pri zadnjem pospeševanju na zadnjem vzponu do zgornje postaje je gumb končno odpadel. V drugo ga bo potrebno malce obtežiti... Gosta megla in vztrajen dež sta naju v Suhem ruševju odvrnila od nepoznanega 'plezanja' na Vrtačo (SV greben). Tako sva si še enkrat ogledala vzpona na Palec in Zelenjak. Na Palec sva šla iz Žleba kar direktno po grebenu in se težavam (ki so zmerne, II) nisva umikala. Na vrhu Palca je kovinski križ, na katerem piše Zelenica. Dol sva šla po 'možicljasti' potki, ki sva jo zaradi megle kar lovila in malce tudi grešila. Vzpon na Zelenjak je bil v najinem spominu zapisan kot plezalni (težave I. stopnje). Tokrat je bila na najino začudenje (shojena) pot (možici) povsem lahka. Le dvakrat je potrebno tudi z rokami, a le zaradi ravnotežja (takoj sem popravil opis pristopa na Zelenjak). Na vrhu je lesen križ. 18.5.2002: Vrhovi v Krnovi senci Iz Lepene lepo do Krnskega jezera, kjer sta za grdo presenečenje poskrbela dva zagrizena ribiča. Malce sem težil, a sta me takoj zabila, da TNP nima z vodami nič. Nisva vedela za gotovo, če je to res, drugače bi se 'lomile kosti'. Svet okoli jezera je bil v soncu, nasprotno so se nad Krnom zbirale vedno temnejše meglice. Najini cilji so bili kot nalašč zbrani na sončnih vrhovih severno pod vladarjem (nama še neznani svet). Na Lemež, 2043m, sva prišla po 'desni' nemarkirani potki, ki proti vrhu izgine. Od tu sva šla malce po travah in čez grušč ter spet po travah do grebena (sedelce levo od Lemeža). Po JZ grebenu sva se prek Vogla, 1980m, spustila do sedla Čez potoče, 1848m. (Na grebenu je eno zelo sumljivo mesto, ki se bo enkrat podrlo. Tako kot odlom na sedelcu levo od Lemeža.) Grivo, 1999m, sva obšla po desni (cepin je priročen, saj je na S strani Krna še kar precej snega) in po 'grapi' (pot označuje star in ponošen okovan čevelj) navzgor. Na Skutnik, 2074m, sva prilezla s sedla med njim in Krnčico (težave I. stopnje). V vršni kupoli Skutnika sta vsekani dve votlini. V spodnji lahko občudujemo umetno okno. Nasploh je vsenaokoli polno ostankov medčloveških nesporazumov (rovi, granate, žice,...). S sedla med Krnčico in Skutnikom sva se spustila v smeri Lopatnika, 2012m. Navzgor do sedla in naprej na vrh gre brez težav (melišču sva se umaknila desno v trave). Na Krnčico, 2142m, sva poskusila po grebenu. Nobenih težav do vrha. Edina grebenska težavica naju je pričakala malce naprej po grebenu (umaknila sva se ji v levo, ni posebne sile) in nadaljevala naprej na Srednji vrh, 2134m. Navzdol s sedla (tam kjer gre greben dokončno navzgor proti Krnu) sva šla na približno malce vzhodno (večinoma navzdol) in je šlo do stika z markirano potjo večinoma po snegu. Okoli Krna je bilo vedno bolj temno (oblaki so naju ovili malo pred Krnčico), od jezera dol je bilo pa cel ljubi dan v soncu. 15.5.2002: Raduha Na Raduhi še nisva bila. Do izhodišča (Bukovnik) sva šla prek Jezerskega in Pavliča, nazaj sva se peljala v Solčavo in skozi Kamnik. Prek Avstrije je sicer kakšen km krajše, a zato vožnja vzame več časa. Do Koče na Grohatu in na sedlo Durce. Še nekaj časa sva sledila poti, potem sva jo po čistini med gostim rušjem mahnila na greben (greben sva dosegla pri veliki piramidi - možic). Proti Mali Raduhi (2029m) sva poskušala po grebenu in malce levo od njega po prehodih med rušjem, ampak je bilo rušje hudo trdovratno in se ni dalo prepričati, da se nama malce umakne. Na koncu se je izkazalo, da gre najlažje desno od grebena, kjer so pripravne poličke (drugače je na tej strani stena, ki pa ni ravno odsekana). Vrh Male Raduhe je kar težko določiti, saj so tam trije vrhovi skoraj enake višine. Prvi in tretji imata na vrhu nekakšen možic. Ampak najvišji je srednji (tako sva določila na oko), ki ni označen. Z Velike Raduhe (2062m) sva nadaljevala malo po grebenu in malo po potki do kote 2002 (tu se greben konča in markirana pot zavije levo in navzdol po pobočju). Skočila sva še na bližnjo koto 1975 (Mali Rt, spominska plošča). Do izhodišča sva se vrnila po zavarovani poti (na mestih je še zasnežena). Ne vem, zakaj nama je bil ta odsek precej nesimpatičen. Na Grohatu je pomlad še v polnem teku. 12.5.2002: Pod Tičarico in Brinova glava Opis brezpotne poti na Tičarico (pod Škrnatarico) je v Manj znanih poteh slovenskih gora. Brez večjih težav sva prišla na višino večje skalne glave (1850+ m). Tu v desno naju je pričakala izpostavljena široka gredina. Pogled nanjo nama je vzel sapo. Res je polica široka, vendar je nagnjena navzdol, potka ki gre po njej je ozka (in na najožjih delih je bilo še zapadno kamenje). Tudi nič pametnega ni za prijeti. Ni nama težko priznati, da so se nama ob prečenju tresla kolena. Na drugi strani (čez rob) je bil vrh Tičarice videti prav blizu. Žal je začelo deževati in midva nisva hotela sestopati po mokrih in strmih travah in sva takoj obrnila. Izpostavljeno gredino sva nazaj grede prehodila z lahkoto in brez težav. Prav neverjetno, kakšna je bila razlika v težavnosti. Ni nama jasno ali je nazaj res toliko lažje ali je vsa stvar v glavi. Dol grede sva pri križišču pred grapo Rdečega potoka obrnila navzgor in se kljub rosenju povzpela do izrednega razgledišča na vrhu Brinove glave (1571m). Na vrhu se je potem vreme odločilo in iz pršenja se je počasi razvil lep naliv. 11.5.2002: Zadnji Dolek in Križ Nameraval sem smučati z Dolkove špice v Zadnji Dolek (svet med Dolkovo špico in Škrlatico). Prišla sva v Zadnji Dolek (nekako do 2350+ m) in tu naju je ustavilo strmo pobočje zelo mokrega in globokega snega. Palica je šla z obročkom vred za slab meter v globino. Obrnila sva. Prismučal sem do prečne poti pod Dolkovo špico (J od Kuclja). Od bivaka sva skočila na Križ. Malce je začelo deževati, na grebenu se je pa ulilo. Pritrmarila sva do vrha. Smučati se lahko začne tik pod vršnimi skalami, neha se nekje na 1700m. Spotoma sem pobral palico (ki mi jo je kloža vzela pred dvema tednoma, nekje tam blizu se skriva še ena). Na strmem gozdnem delu (tik ob markirani poti) pod Dolkovo glavo sem gor grede opazil RedBullovo piksno (če bi imela krila, bi svinjala kje drugje). Za test sem jo iz navihanosti položil prav lepo na sredo potke. Tako je namreč nihče ne more zgrešiti, sem si mislil in sem se tudi pošteno zmotil. Nad rdečim bikom sva srečala 9 (devet) gornikov (gotovo jih je bilo še več, ampak midva sva imela daljši ovinek do Dolka) in v dolino sva se vračala zadnja. Piksna je počakala na naju. Pri bivaku sem ravno tako namočil lakmusov papir. Prazno rdeče-belo vrečko Metroja (najdeno v okolici) sem obtežil s kamnom slabih 10m SZ od bivaka. Pustim se presenetiti ;) 8.5.2002: Iskanje opreme pod Storžičem Dobila sva pismo (hvala), da imajo v Domu pod Storžičem najdene smuči. Res sva tam dobila Marijanine smuči (hvala GRS-jevcem, da so jih prinesli dol). Dodatno sva (prav nič nisva prosila) dobila še zvrhan koš upravičenih in neupravičenih očitkov oskrbnice, ki si je za konec pela hvalo, ker smuči ni vrgla proč?! Skočila sva na kopno melišče pod S steno Storžiča. Na melišču (pod skokom, ki pelje v Peto žrelo) sva našla cepin in odlomljen del čelade. Splezala sva čez skok, od tam navzgor pa je še vse pod snegom. Tu sva še pred steno ob rušju našla eno palico. Vstopila sva tudi v samo grapo, povzpel sem se do slabe polovice, a ni nobenega sluha o opremi (snega je precej in prav nič od opreme ni kukalo ven). Naprej nisem silil, ker se je bližala noč. 5.5.2002: Grintovec čez Dolge stene Od Suhadolnika do Malih vratc je šlo hitro, saj je snega manj kot nič. Na začetku Dolgih sten naju je objela megla, a si je kmalu premislila in spremljalo naju je sonce. Vrh Grintovca je bil vseskozi odet v večjo, sivo kapo. Pri vstopu v težji del sva se bolj držala grebena, zato sva imela opravka z dvojko (Dolge stene so plezalna smer I. težavnostne stopnje). Tik pred izstopom na Streho Grintovca sva morala malce več tudi gaziti. Na Streho sva se potegnila čez manjšo opast. Malo pod vrhom je začelo snežiti in na vrhu sva že imela snežni metež z močnim vetrom. V planu sva imela sestop v Dolce, a sva si glede na obupne razmere premislila. Še pred koncem Strehe je spet posijalo sonce. Tik pred nevihto sva sestopila k Suhadolniku. 2.5.2002: Ovčji vrh in na pobočjih Stola Z avtom v Medvedji dol (Avstrija). Parkirišče je na višini 1100+ m, zapornica nekaj višje. Pot proti Celovški koči je obupna (cesta) in na 1500m sva nad njo obupala in jo naravnost po travniku urezala navzgor. Brez problema sva prišla na Ovčji vrh (Kozjak, 2000+ m). Na vrhu je z nama pometal vihar in sva takoj obrnila. Pogled proti Stolu je bil vseskozi odličen. Severna pobočja Stola so vse kaj drugega kot njegovo južno in blago lice. Ogledala sva si, da se za nagrado vzpneva po grapi, ki pada s Celovške škrbine (Celovška špica - Jelenčki), dol potem po grapi, ki pada s Stolove škrbine (Krkotnik - Stol). Obe grapi sta bili lepo zasneženi. Blizu Vrat, 1712m, je Marijano premamila zasnežena grapa, ki pelje z juga direktno na Svačico. Po snegu je šlo b.p. (40- °), za razvedrilo je Marijana potegnila levo iz grape in po skalah na greben, a sva morala zabremzati in sestopiti nazaj v grapo (sitno). Do vrha Svačice je čakalo še nekaj lažjega in kratkega plezanja (I, morda kje tudi malce več). Dalje je šlo naporno do V kožnah in navzgor po vzhodnem snežišču do Stolove škrbine. Na škrbini so bili ostanki opasti, tako da je bil sestop v grapo na drugi strani kar strm. Dol je šlo po južnem snegu kar hitro. Sneg naju je vodil prav do markirane poti (1400+ m). 1.5.2002: Kredarica iz Krme Na Kredarici sem veselo gledal proti Triglavu, a je Marijana vztrajno mislila povsem drugače. Na koncu je prevagal 'ornk' veter, ki je vlekel čez vršni greben Triglava. Pomagal je tudi gornik, ki se je vzpenjal proti Triglavu: napredoval je silno počasi in sneg se je dobro plazil pod njim. In še neke govorice okoli koče se šle neovirano v Marijanina ušesa. Skale na te finte na pademo, na koncu seveda odločijo ta nežne... Smučanje je šlo zgoraj fino in sem zarezal kar nekaj lepih podpisov. A kmalu je povsem mokro in razrito smučišče 'švoh' medij. Pod Vrhom Snežne konte sem prečil desno in se spustil čez Kurico do Pastirske koče (edini zasnežen prehod). Smučanje je tu slabo. Da je bila čaša polna, sem nad Pastirsko kočo močno nalomil tudi desno smučko (malce zadaj za peto okovja). Taka smučka ne nudi absolutno nobene opore, ko te samo za malenkost vrže nazaj. Zato sem imel pa zabavo, več sem bil na riti kot na smučki. Smučanje s tako smučko je anti-telemark, saj gre noga pod kolenom naprej in ne nazaj... 30.4.2002: Stol Zvečer sva odrinila od Valvasorja (do sem z avtom). Ko pot privede v dolino Med Stoli, sva namesto gaženja po mokrem snegu izbrala zahodni greben. Melišče, ki čaka pred grebenom, je močno podrto in je pričakalo nekaj težkih besed in še več sopenja. Po grebenu je šlo do vrha lepo. 28.4.2002: Križ Novi sneg kljub pozni uri ni bil južen. Strnjena snežna odeja je od okoli 1600 m navzgor. Ambient v dolini, ki pada iz Stenarskih vratc, je povsem zimski (nekaj snega je sem tudi napihanega, zato se na mestih udira). V položni dolinici pod vršno steno Križa se je šele videlo (tu ni nič napihanega), koliko snega je v soboto res padlo: 15-20 cm. Problemi so se začeli, ko dolinica preči naprej proti robu Kriške stene, 2289 m. Gaženje po ravnem ni noben hec in sva poskusila kar direktno navzgor proti Bovškim vraticam. A sva po desetih metrih odnehala, saj je tu veter odložil ogromno snega (mehka kloža, udirati se je začelo do riti). Kmalu potem, ko sva obrnila in diagonalno sestopala teh nekaj metrov, se je pokazalo, da je tule prava mišnica. Utrgal se je kložast plaz (do ravnice - deset metrov), ki mi je ukradel smučarske palice. V primeru, da bi z Bovških vratic direktno navzdol kdo smučal, bi se sprožil zelo velik kložast plaz. Nevarnost kložastega plazu je na tem mestu trenutno ogromna!! Takrat sta proti nama smučala dva gornika. Usmerila sva ju stran od direktarice. Izvedela sva, da je na grebenu tak veter, da nista zlezla do vrha. Tako sva tudi midva obrnila in z Marijaninimi palicami sem odsmučal navzdol (Marijana še vedno ne smuča). Smuka je bila zelo v redu in vse na meni je bilo večji del bolj belo kot ne :) 26.4.2002: Povnova dolina (Kokrska Kočna) V petek bo lepo in plan je bil, da grem iz Suhadolnika po pastirski poti proti Kokrski Kočni. Potem s smučmi dol po Povnovi dolini (IV) in naprej na Jezersko. (Vzpon bo tako lažji in krajši. Dvakrat sva že s smučmi poskusila po Povnovi navzogr, a še notri nisva prišla.) Drejc je prijazno povedal, da je že splazilo in da je do pod Malega kupa v Povnovi vse zasneženo. (Hvala!) Sam sem začel od Suhadolnika. No skoraj, okoli mene je letal Suhadolnikov pes. Skupaj sva prišla do odcepa od markirane poti, kjer neoznačena pastirska pot (direktno na Dolce) zavije levo. Pes bi šel kar za mano. Odločno sem ga odgnal nazaj, a se je kmalu spet prikazal. Nobena finta (niti grožnje, niti kamen) ni pomagala. Ko je proti mojim pričakovanjem (in tudi potuhnjeno, naskrivaj in malce za mano), prišel čez strm in krušljiv prehod (najtežji del vzpona) na Spodnje Dolce sva skupaj nadaljevala. Tale pes mora biti prave gorske pasme. Malo pod Srednjimi Dolci se je začela strnjena snežna odeja. Sneg je bil že zjutraj ojužen. Iz Dolcev sem se na zgornje snežišče (nad bivakom) dvignil po prvem žlebu (eden pred markiranim prehodom), ki je lepo zasnežen. Tudi žleb, ki pripelje na greben med Križem in Kokrsko Kočno je zalit. (Z grebena bi se dalo brez večjih težav (mogoče do III-) smučati po smeri pristopa, to je bila med vzponom moja rezervna različica). Pes je vse zmogel brez težav (res pa, da se derez in cepina ne potrebuje). Ob pol enajstih sva bila na grebenu (malo nad škrbino - vstop v Povnovo dolino, 2441m). Jasno, da je pes moral nazaj dol (pa se ni dal odgnati). Upam, da me je na koncu le zastopil. Za mano vsekakor ni šel. Saj, najbrž bi šel, a ni upal. Začetni del (10+ m) je bil namreč hudo strm in je visel v levo stran. Ves ožji del je bil dobro zalit in lepo smučljiv (nobenih jarkov). V Povnovi se težave s snegom začnejo pod Malim kupom. Prehode sem iskal na desni strani in mi je šlo kar dobro, dokler nisem prišel do nekaj metrov kopnega prehoda. Strm ni bil (prej položen), zato pa siten v pancerjih (in nobenih pametnih oprimkov). Ko sem dol zmetal smuči in palice, sem se po žlebičku zbasal (prerital) navzdol (kar sitno je bilo). Malo nižje je še ena kopna zapora (lahka in le dober meter). Po gnilcu in mehki plazovini sem nato prismučal do konca doline. Sledila je naporna in dolga peš prečnica v levo (ven iz Povnove doline) ter spet na smučeh po snežišču (ogromna plazovina) do konca melišča (1200-1300m). Vseskozi je bilo nad mano modro nebo, iz smeri Kalškega Grebena pa so se bližali oblaki. Ujeli in s kapljicami pozdravili so me tik pred Jezerskim. 21.4.2002: Proti Kalu 'Full of hope and courage we set forth one misty morning.' No jutro ravno ni bilo, tudi kazalo je že, da se v gorah jasni. Torej sva upala, da bova prilezla na vrh Kala. Ker je Komna v megli zelo pripravna za skrivalnice, sva imela samozavest v nahrbtniku (beri kompas). Sneg na poti iz Savice se začne, ko se pot proti Domu na Komni položi (= konec okljukov). Od doma naprej sva gazila po mokrem snegu (20cm) do Planine Na kraju. Na križišču markiranih poti pri Koči pod Bogatinom nama je volja že precej pošla in sva ob preoblačenju iskala motive za nadaljevanje. Spodaj nama je še sijalo sonce, na Komni je bilo že vse oblačno, vlažno in kar mrzlo. Malce je začelo rositi in močneje pihati, kljub temu sem trmasto zagazil proti Poljanici, a se je po nekaj metrih močno ulilo (bolj dež kot sneg). Pravzaprav je nekdo nad nama izpraznil škaf. V isti sekundi sva obrnila in začela s sestopom. Ko sva že mislila, da bolj ne more liti, nama je nekdo od zgoraj učinkovito dokazal nasprotno. S čistilno akcijo sva začela takoj, ko sva prišla do strmine (na poti Komna - Savica). Hodila sva naravnost navzdol (uhojene bližnjice) in spotoma pobirala inventar, ki tja ne sodi. Ogromno praznih in polnih (žal le voda) plastenk, ostali ovitki pijač in nekaj malega embalaže za hrano. Do tal sva nabrala za ta veliko MASSovo vrečko smeti. V srednjem in spodnjem delu poti je bilo smeti zelo malo. Marijana je postavila (in do tal tudi uspešno obranila) hipotezo, da je bolj na vrhu strmine ravno pravšnji čas za malico in osvežilne pijače. Zato je tam tudi glavnina smeti. Nisem hotel zaostajati in v spodnjem delu sem postavil dodatek k teoriji, da bo spodaj spet nekaj smeti od naključnih 'turistov in obiskovalcev parkirišča pod Savico' (saj se itak pridejo le pripeljat do gostišča), ki jih po nesreči zanese malce navzgor. Res sva v zadnjem okljuku 'našla' ostanke od lizike (in za las potrdila dodatno podhipotezo). Skočila sva še pogledat slap. Poln je vode. 20.4.2002: Obir Z avtom sva se zapeljala prav do Eisenkappler Hutte, 1553m (ceste pozimi ne plužijo). Snega je na tej višini do vrha čevljev, markirana pot proti vrhu je zelo dobro shojena. En, dva, tri sva bila brez težav (lahko in položno) na vrhu Obirja (Ojstrc, 2139m), kjer je precej neokusno nastlano: dva križa (eden zelo velik), večja in glomazna ploščad in na njej (stara?) meteorološka postaja, dve spominski plošči, skrinja in vpisna knjiga,... No, saj če ne bi bilo nastlano, sploh ne bi vedela, da sva na vrhu. Megla je bila za rezat. 14.4.2002: Storžič Greva z juga: Mače pri Preddvoru. Snega na tej strani je zelo malo (v Julijcih ga je zapadlo veliko več). Začne se šele od Bašeljskega prevala navzgor. Še največ ga je prav na sami potki. Do vrha gre brez posebnih težav. 13.4.2002: Viševnik Tole je sneg! Ne ni, tole ni sneg, tole je voda! Je sneg! Ni sneg! Je sneg!... Približno tako je bilo stanje na terenu od Rudnega polja navzgor, torej namočeno na kubik. Proti vrhu je bilo nekoliko bolje. Snega je kar nekaj padlo, a občutek je, kot da hodiš po jezeru, ki ima na vrhu sneg. Tako, za okras. V takem se zelo obnesejo nepremočljivi čevlji. In res si vesel, da jih imaš. Midva nisva bila nič vesela, malo pred vrhom so spustili. Spodaj sem ugotavljal, da je v čevlju še več vode kot na tleh. Zato pa je bilo na nebu toliko več sonca. 7.4.2002: Jalovčev ozebnik Jalovčev ozebnik je bil proti pričakovanju zelo lepa pesem. Razmere za smučanje (malo pred tretjo popoldne: ko sem kasneje v izteku ozebnika pogledal navzgor, je bil po celotni dolžini v soncu) so odlične. Resda je trdo (malce bolj, kot se (ne) zdi med vzponom), v vstopu in izstopu celo malce ledeno, a je zato teren gladek in skoraj prav nič razbit. En sam užitek. (Pogoj za ta užitek so seveda ostri robniki in izkušnje.) Tudi nižje je smučanje zelo dobro. Ne morem se hvaliti, da sem prismučal v Tamar. Skoraj nemoteno (malce redkega drevja) se prismuča do tam, kjer pot zavije v redek gozd. Sledi kratka peš etapa do mesta, kjer pot zavije v 'pravi' gozd. Potem se da ob vmesnih hojah po travi in pesku prismučati skoraj do koče. Na vrhu Jalovčevega ozebnika sva si ogledovala tudi strmo pobočje Velikega Ozebnika (V). Precej kopno deluje. Do 'dolinice' proti vrhu sta dva 'možna' in ozka snežna prehoda, desni (ob skalah) je izgledal bolj obetavno. Moral sem pogledat. Ko sva prehod poskusila od blizu je bilo slabše: ozko, strmo (+grbina) in trdo. Obrnila sva, za nadomestek sem zavil v kratko in ozko grapco na desni strani pobočja (levo od rame). 6.4.2002: Proti Kanjavcu S planine Blato sva šla pogledat, kakšen je pristop na Kanjavec prek planine v Lazu. Novega snega je zapadlo 5+cm. Sneg s smrek se je lepo, vztrajno in z veseljem posipal za moj vrat. Ko sva prišla do Lazoviškega prevala (do sem se kar vleče in očistil sem malo morje smrek), sva zakoračila v oblake. Megla se je višje še stopnjevala. Pogled v dolino za Debelim vrhom je bil hudo kopen, torej bi bila edina varianta smučanja: s Kanjavca po Velski dolini in preko Bohinjskih vratc v Krmo (Marijana bi sestopila v smeri vzpona). Vreme se je še poslabšalo (sneženje), duh je bil sicer še voljan, telo pa... Obrnila sva na slabih 2100m, moje smuči so imele prav prijeten in dolg sprehod gor-dol. Lastnik sem bil povsem drugega mnenja. 1.4.2002: Čez Plazje na Mangart Do vrha Plazja nič posebnega. Proti Mangartu izgleda za silo sneženo, seveda se ne obotavljam, saj sem spodaj odločil, da grem na vrh s smučmi in dol po Italijanski (III+, še nisem smučal). Na višini Rateškega Malega Mangarta srečava tri gornike, ki se vračajo z vrha (gor in dol po Italijanski). Dobim hudo pesimistične izjave glede mojega smučanja. Spodaj sem razmišljal, da bi šel gor po Zimski smeri, a od blizu izgleda malo snega in še ledeno je vse skupaj. Tako bom šel kar lepo po Italijanski (Marijana me zaradi žuljev čaka na 2300- m). Prečnica je mestoma trda kot beton, na vzhodnem delu vršnega pobočja pa je že precej ojuženo. Vmes tudi zmanjka snega, tako da vijugam navzgor kot plot okoli pijanca in neuspešno iščem snežne prehode. Močno izmučen se privlečem do križa. Z vrha se poženem ob treh. Zgoraj je čisti gnilec. Kmalu snamem smuči in malce prečim kopno pobočje (edino snemanje smuči, precej precej krajše kot je izgledalo gor grede). Takoj na prvi snežni odeji skočim na smuči, srečno najdem (ozek) prehod na spodnje snežišče in začnem s prečenjem (najtežji del spusta, saj je precej izpostavljeno - letiš do dna). Vmes je tudi hudo trdo, a tega z britvicami (= robniki) ne občutim tako močno kot pri vzponu z derezami in cepinom (gor grede me je tu kar malce zvijalo). Še najbolj sitna je jeklenica, ki teče čez preozek in trd prehod. Malce štamfam (tudi po skali) in se izogibam jeklenici (ostri robniki primejo na trdem snegu, tudi na skali, na jeklenici pa absolutno ne in zdrsijo). Nekoliko nižje je še en tak prehod z jeklenico, a se mu izognem tako, da na koncu prečnice takoj zasmučam povsem v levo in po grapi do križišča (Italijanska, Slovenska). Nižje do Mangartske ceste je smuka odlična, še boljša kot to! Plazje je ob štirih zelo trdo. Robniki lepo pojejo. Nekje na polovici se šele omehča, prismučam do konca snežišča in prehitro pospravim smuči. Lahko bi nadaljeval še 100m (tam pot dokončno zavije v gozd). 31.3.2002: Mlinarica - Turn pod Razorjem Pot sva našla b.p., čeprav tu še nisva hodila in sva naštudirala le zemljevid. Izgledalo je zelo slabo za smučanje. Hudo visoko sva hodila, da sva prišla na sneg. Nad odcepom (Mlinarica, Jubilejna, Razor) sva skočila v dereze in cepin, saj se teren postrmi in potrdi (senca). Med vzponom sva ugibala (in najbrž uganila), kje poteka smučarska smer z Razorja proti Mlinarici (naj počaka na drugič). Prilezla sva pod markanten stolp (najbrž je ta na pogled težko pristopen vrh Turn pod Razorjem?). Nadaljevala sva levo od stolpa na greben (star mejni kamen iz leta 1920, I stoji za Italijo, za kaj stoji na drugi strani D?) in potem levo do neimenovanega vrha (2388m, podrt mejni kamen). Zadnjih 10+ m je bilo kopno. V grebenu, malo nad sedlom, je majhno okno, pravzaprav grebenski obok. S smučanjem sem začel ob treh (malo pod 2388m). Sneg je bil zgoraj nad grapo super (III-), v grapi nad Mlinarico še boljši. Le tam kjer ni bilo še nič sonca je bilo zelo trdo. Nižje v Mlinarici je bil sneg mestoma preveč ojužen. Kar dobro sem izbiral smer smučanja in nižje s pomočjo akrobacij med ozkimi prehodi poflikal do 1550. Ko sem se vzpenjal, nisem računal, da bom na smučeh prišel tako nizko. Peš sestop bi bil kratek 40min, a sva v gozdu falila nek odcep (v listju se ti to hitro primeri, še posebno, če že malce spiš). Po grapi, ki seka pot, sva se za kazen malce natelovadila in razgledala. 30.3.2002: Prestreljenik z Nevejskega sedla Letos sva že šla na Prestreljenik in ga tudi odsmučala z vrha, čeprav je bil podatek o snežni odeji na Kaninu 20cm. Tokrat je podatek: 50cm... S sedla sva štartala peš (ostali se večinoma dajo dvigniti), proti Prevali je bila tako že skoraj gneča. Malokrat so gorniki, ki jih srečujeva, na isti hitrosti kot midva, tokrat naju je proti Prevali zasledovala smučarka, proti Sedlu pod Prestreljenikom pa tekač na smučeh!? Ni mu spodrsavalo! Gaz na Prestreljenik je potekala tik ob grebenu, ki se vzpenja s Sedla. Srečala sva nekaj sestopajočih, ki so očitno imeli težave (mestoma je bilo trdo, da cepin ni šel kaj prida notri). Nek Avstrijec se je hudo lovil brez derez in cepina. Precej lažja je smer po nekakšni 'dolinici' na vzhodnem pobočju. Ne vem, zakaj ni bilo tam nič sestopajočega prometa. Smuči sem nataknil na vrhu in zapeljal navzdol. Takoj sem prečil proti 'dolinici' (SV), saj so bili po smeri pristopa kopni skoki. Malce siten (trdo in ozko) je bil prehod na prečko. Po 'dolinici' navzdol je šlo prelahko, tako da sem kmalu zavil desno, kjer se je obetalo nekaj večjih težav. Razbit teren (stopinje), trdo (senca) in ozko. Z ostrimi robniki je kar šlo. Nižje je dobra pomladna smuka. Po ravnem pred žičnicami sem pogrešal mažo, za dobro izravnavo sem si potem izprosil kratek 'lift s talarji'. 23.3.2002: Luknja Oblačno, hudo oblačno, temno in sivo. In še snega je malo, samo snežni jeziki. Tudi veter. Vse to bi šlo brez problema. Z veseljem in uživanjem celo. A je manjkala pot: Ni bilo pravega cilja. Ni bilo motiva in nič naju ni gnalo. Menda ti da ta rdeč bik krila, a ne vem, če ni to doping. Sovatna (Stenar) je že vsa uboga in ima precej kopnih prekinitev. Tudi snežni jezik je spodaj hudo ozek. Proti Pragu ni kaj prida. Sva mislila poskusiti. Zdaj ne bo nič iz tega. Še zadnji motiv nama je konta pod Gamsovcem in naprej proti Pihavcu, a naju smučar z obljubo trave v tej smeri potolče. Noben faktor ne pomaga, tako se še naprej s polžjo hitrostjo vlečeva proti Luknji. To je najin lakmus: če je hitrost polžja, potem se najino razpoloženje vleče celo pod prahom. Prav nobena stvar nama ne dvigne duha. Nasploh mi po Plazu manjka nekaj motiva, manjka mi poti. Manjka mi duha, ko so razmere obupne. Nimam več občutka, da bi lahko premikal gore. Točno vem, kaj bi naredil v nasprotnem. Na Luknji bi brez razmišljanja nadaljeval proti Gamsovcu/Pihavcu. Res, da je spodaj v tej smeri trava. Ampak za prvim vzponom najbrž čaka primeren snežni jezik. Tudi žleb iz konte proti Pihavcu je zagotovo snežen. Tako le obrneva. Smučanje ni nič posebnega. Premrzlo za veselec, se pa vidi, da je bil na obisku med tednom. Zgoraj je snega dovolj. Nižje moram izbirati prehode, še nižje uporabljam tudi nekaj akrobacije. Spodaj smučam na levi strani, na desni je pretrda plazovina, ustavim se na 1200- m. Naprej ne gre. V nedeljo sva na Vršiču opazovala gornike v Butinarjevi, potem sva šla do izhodišča za Mlinarico. Končala sva na Joštu nad Kranjem. Cel teden je bil sonce, za vikend pa... 17.3.2002: Begunjščica Z Ljubelja snežna odeja ne izgleda prav nič vzpodbudno. Višje ko sva se vzpenjala, boljše je bilo. Gor sva šla po precej obleganemu Šentanskemu plazu. M sem z vrha (-20m) smučal po Osrednji grapi, M je sestopila v smeri pristopa. Povsem zgoraj je bil sneg ob 13:00 gnil, a v ožjem delu grape je bilo še vedno trdo kot beton. Nižje in vse do smučišča je bil sneg za uživaško smučanje ravno pravšnji (veselec). Po smučišču je šlo z dobro izbiro prehodov med kopnimi deli (z eno nekajmetrsko nošnjo smuči) do sredine spodnjega smučišča. Prijetno sem bil presenečen nad dobrimi razmerami. 16.3.2002: Velika in Mala Mojstrovka Gaz po plazu tokrat ni bila bob steza. Zdaj si neupravičeno domišljam, da je moje jamranje iz prejšnjega tedna zaleglo. Smučar od m&m sem šel na Veliko, simulantka me je pa spremljala s ta Male. Z vrha sem smučal direktno proti Mali Mojstrovki. Tisti, ki stvari poznate od blizu: prejšnji teden sem z vrha začel po grebenu v smeri Male Mojstrovke in sem moral zaradi skal pri vrhu malo 'štamfati', tokrat sem sledil dvema predhodnikoma direktno navzdol po pobočju. Snega je v tej varianti (20 višinskih metrov nižje se pridruži osnovni/prejšnji smeri) dovolj, vendar je za razred bolj izpostavljeno in strmo! Malo Mojstrovko je od prejšnjega vikenda hudo pobralo. Smučati se da le po dolinici med Mojstrovkoma. Pešačenju po kopnem grebenu sem se izognil tako, da sem zasmučal v Pripravniško grapo (III+). Nekaj smučin je že bilo potegnjenih. Podpisal sem se še sam. V sami grapi trenutno čakajo trije ozki prehodi, drugače se da prav lepo zavijati. Zgornji prehod se da bočno oddrsati, srednjega in kratkega 'poštamfati' malo po skalah, za ta spodnjega pa rabimo krajše smuči ali desko. Širina spodnjega prehoda (ki pripelje na snežišče pod grapo) je bila precej krajša od mojih dolgih smuči (205 cm). 13.3.2002: Stol Cesta do Valvasorja je kopna. Petnajst čez štiri sva 'že' odrinila navzgor. Z vrha sva sestopala ob sončnem zahodu in bila pri avtu tik pred temo. V dolinici med Stoloma je še sneg (nekaj 'špur' smučarjev), naprej sva sestopala po snežnem jeziku (desno od markacij) in se nekoliko nižje priključila markirani poti. 10.3.2002: Velika Mojstrovka Rana ura je zlata ura. Kje pa! Tudi pri 'pomladnem' smučanju to včasih ne velja. Zjutraj so boljše razmere za smučanje, a zato včasih kar neznosna gneča. V nedeljo sva šla na Mojstrovko. Jaz sem vzel tudi smuči. Snega je bilo veliko. Sem bil kar močno presenečen, nisem ga pričakoval toliko. Malo pred 13:00 sva štartala z Vršiča (spet ta zadna). Ta glavna eskadrila se je ravno vrnila s smučanja. Sneg je bil od tal do vrha ojužen (pravzaprav je bil gnilec), le v senci je bil trd. Zanimivo je dejstvo (za vzpenjajočega hudo sitno in naporno), da sestopajoči gorniki tako radi rijejo po mukotrpno narejeni gazi. Še več, v nedeljo so se točno v gazi spuščali po riti in jo uničili do gladke bob steze (vse to je veljalo za večji del plazu vse do Grebenca). Malo pred sedlom med Mojstrovkama, 2300 m, sva se odločila za Veliko Mojstrovko. Gaz je bila potegnjena, nekaj jih je tudi smučalo v smeri pristopa: z vrha Velike Mojstrovke proti sedlu (III). Točno to stvar sem tudi sam ponovil. Povsem pod vrhom sem le malce poštamfal (premalo snega) in potem je bilo super: sonce tu snega še ni načelo. Nižje sem izbiral gnilec (sončno pobočje), saj je v senci (povsem v dolinici med Mojstrovkama) kraljevala kloža. Smučarija je bila v redu, saj smuči niso skoraj nič potonile. Nekoliko je treba paziti na skale, ki le malce kukajo iz snega (ni jih veliko, nekaj pa), saj ti v nasprotnem grozi padec. Plaz je bil že v senci in sneg je pomrznil in držal smučarja (15:00). Tudi tu me je čakala dobra smuka povsem do ceste (potrebno je smučati s čim krajšimi zavoji, drugače te sledi gornikov/smučarjev preveč premečejo). 9.3.2002: Viševnik Včeraj je test 'Marijaninega kraka' pokazal, da bo vendarle za začetek treba na ta kratko turo. Viševnik se je spet ponujal sam od sebe. Že tretji teden zapored. Upam, da se me ne bo naveličal. Z Rudnega polja sva začela od 14-tih in je bilo še vedno vse črno ljudi - veliko jih je sestopalo, gor sva šla pa ta zadna. Tudi nekaj smučarjev je dilcalo, a so imeli kar premalo snega. Na vrhu sva bila ravno za koncert večglasnega petja, ki tja res ni sodilo (še posluha jim je zmanjkalo po napornem vzponu). Ravno zaradi tega ne marava gneče, če bi vedela, bi štartala še kasneje. Veliko gornikov in še več ne-gornikov je bilo v soboto na Viševniku. Že gor grede sva med žičnico in Zlatimi vodami povsem ob gazi opazila dve veliki, pisani polivinilasti vreči. Ko sva se vračala, sta bili še vedno tam, pa je kar nekaj ljudi sestopilo med tem časom. Vsaki gori vedno vrneva uslugo: pri sestopu jo očistiva. Zahvala pač. 8.3.2002: Kriška gora Danes proti večeru sva malce testirala Marijanino nogo. Ni prišla povsem do vrha, je zmanjkovalo dneva. 3.3.2002: Viševnik Spodnji del Viševnika je bolj čofta, saj je dopoldne padal dež. Popoldne je vse od Rudnega polja navzgor močno snežilo. Sprva tudi z grmenjem (malokrat grmi pozimi in med sneženjem). V povsem drugačen gvant se je Viševnik odel to nedeljo. Vseeno je bilo prijetno. Na vrhu sem še v isti sekundi pristopa obrnil navzdol. 24.2.2002: Viševnik Viševnik je lep. Posebno pozimi, ko si nadane deviški bel gvant. Zato je tako množično obiskan. Spet sem šel sam. Marijana je čakala spodaj. 'Prešvical' in nadihal sem se, da je bilo veselje. Kako lepo je na čisti beli gori, s soncem v očeh na zadihanem obrazu. Z užitkom sem pritekel navzdol. Srečen. 23.2.2002: Kriška gora Kratka in zelo prijetna stvarca med Kranjem in Tržičem. Vsako leto večkrat skočiva na Kriško goro, pravzaprav do Koče na Kriški gori, 1471m. Izhodišče nama je parkirišče, 800- m (z avtom se da pripeljati do vasi Gozd, ki je še sto metrov višje, od koder poteka druga markirana pot). Od parkirišča se precej 'naravnost vije' zelo strma gozdna pot, zato nama je tudi všeč: strašno hitro premagaš teh 700 metrov višine. Na Kriški gori večkrat preverjava svojo kondicijsko pripravljenost. Prav pripravna je v ta namen... V soboto sem šel sam, Marijana ima bolečo nogo. Cel teden sem počival, nisem mignil z mezincem. Za znoret. Toliko sem navajen migati, da sem moral nekam šibat. Bolelo me ni nič, le nekaj problemov z ravnotežjem. Kot da nimam povsem 100% nadzora nad gibanjem. Precej sem teral navzgor in previdno pritekel navzdol. Na in ob poti je precej snega. Bilo je sončno, povsem sem se predihal. Strašno prijetno. 16.2.2002: Storžič (Peto žrelo) - Klinični center Moči narave so naju povsem nebogljena zagnale na tanko črto med smrtjo in življenjem. Na koncu črte so se odločile za življenje. Dano nama je bilo, da sva plaz preživela. In to kakšen plaz... Zjutraj je snežilo. Malo sva cincala, kam bi šla. Lavinska napoved je za K-S Alpe razglasila I. stopnjo (najmanjšo) nevarnosti plazov. Le, če bi zapadlo 20cm in več novega snega, bi se dvignila za eno stopnjo. V Julijcih je bila razglašena II. stopnja (v primeru 20cm torej III.). Odločila sva se za krajšo varianto v K-S Alpe, Storžič iz tržiške smeri. Namenila sva se smučat Peto žrelo. Parkirišče pod zapornico je bilo skoraj prazno. Snega na cesti dovolj za smučanje (prijetno sankanje?). In vse skupaj je bilo shojeno, na melišču/snežišču pod S steno Storžiča sva zavila proti Petemu žrelu. Tu so šle stopinje le navzdol (sestopi alpinistov) in sva morala gaziti. Skok (tokrat okoli 5m) z melišča v smeri Petega žrela sva obplezala po rušju na desni strani. Po Petem žrelu navzgor sva gazila bp. Novega snega je bilo manj kot 10cm. Kmalu nad vrhom Petega žrela (prečnica v desno) naju je pričakal hud in zoprn veter. Tu se mi je povsem na lepem zlomila leva dereza!? (To JE antireklama za Salewa.) Brez težav (le veter) sva prilezla na vrh Storžiča, kjer na drugi strani tudi ni bilo zavetrja. Nekaj minut? čez 14:00 sva na smučeh odpeljala navzdol (štartala sva kakih 20+ m pod vrhom). Dobre pol ure pred nama sta v isti smeri začela peš sestopati dva alpinista, ki sta bila v teh razmerah precej hitrejša, saj je bila smučarija zelo otežena in počasna. Zgoraj je snega malo in še ta je za smučanje zelo zoprn (kloža pod novim snegom, ozek snežni jezik). Tik pred vstopom v Peto žrelo je novi sneg malce splazil pod nogami. Tudi v samem žrelu je vsake toliko časa malo plazilo pod smučmi. Ni bilo sile. Nekje pod polovico (spodnja tretjina žleba) je proti nama plazila gmota novega snega (najbrž sva novi sneg sprožila s smučanjem in se je potem počasi privalil za nama). Marijano je plaz že odnašal, a sem jo s smučmi zaobjel in s svojo težo oba prismučal proti bregu. Vseeno me je plaz ujel, obrnil in odnesel navzdol (smuči so ob obratu odpele, +). Takoj nato še Marijano. Plaz je bil kar počasen (le novi sneg!?). Počasnost je seveda relativen pojem, izgledalo je, kot da se prepuščaš toku reke. Skrbel me je takoj prvi zavoj žrela (stena ob straneh, oster ovinek): da ne bi treščil v skale. Za rešitev je poskrbel kar plaz, saj si v njem kar 'varen' pred udarci ob breg (si v sredi plazu, 'varnostno' obdan s snegom, in kot bob šibaš po ovinkih žrela). Brez težav sem kontroliral svoj položaj v plazu. Vedno sem bil povsem na površju in počasi sem se premikal nazaj v plazu (proti vrhu). V tem je (po prvem ovinku) mimo mene prineslo Marijano (Marijana je rekla, da je sneg dobila tudi v usta, saj jo je v plazu močneje premetavalo). Potem sem se ustavil, Marijana je s plazom šla še čez en ovinek, potem pa se je plaz dokončno ustavil. Bila sva v vidnem stiku, kakih 20m sem bil nad njo. Večjega šoka ni bilo. Oba sva bila povsem cela. Ostala sva brez smuči in oba brez leve palice. Tu sva naredila največjo možno kozlarijo. Marijana je svoje smuči videla nekaj pod sabo v plazovini in jaz sem se odločil, da pogledam malce višje za svojimi?! Vzpenjal sem se, malce sondiral s preostalo palico, potem pa so mi ušesa potegnila glavo navzgor (kakšni 2-3 minute po koncu plazu). Nad mano je bobnelo, sneg je zelo visoko pršil nad žrelom in videl sem, kako se z veliko hitrostjo približuje nov, tokrat povsem 'strgan z verige' plaz. Tulil sem Marijani, da je plaz in naj se umakne, sam sem šibal (nekaj korakov) k robu žrela in po bregu (še kar položno) iz žrela ven. Žal sem bil na napačni strani ovinka: na zunanji. Upal sem že, da me ne bo zajelo, a so me lovke še zgrabile (le malo je manjkalo: 2-3m), obrnile navzdol in potem z neznansko hitrostjo (še precej precej večjo hitrostjo, kot je malce pred tem izgledalo) zagnale po žrelu navzdol... Nekaj me je zaustavljalo od bujenja in spravljalo nazaj k spanju. Z veliko količino volje sem se prisilil, da sem odprl oči. Kot bi se neznansko težko zbujal. (Marijana je kasneje povedala, da se je zbudila, ko sem jo klical, naj pride gor k meni.) Ko sem se s težavo končno prebudil in usedel, sem tik pod sabo zagledal Marijano. Okolje je bilo čudno, kot bi se prebudil na snežnem pobočju. Naj sem še tako poskušal razmišljati, vse je bilo narobe. ''Storžič,'' sem vzkliknil. ''Šla sva proti Storžiču!'' (Marijana se je spominjala stvari za mano). To izjavo sva prebavila, le zatakniti je nisva imela kam. Možgani so bili prazni. Bila sva še daleč pod Storžičem, torej imava še dolgo pot do vrha. Točno v vpadnici Kramarjeve sva bila, na melišču/snežišču pod S steno Storžiča. Le kaj počneva, da sediva v snegu? ''Saj sva že smučala!'' sem presenečeno izustil podobo v moji glavi. Še malo kasneje sem se spomnil prvega plazu. Ampak vrstnega reda pa nisem znal postaviti, niti ali je to še v prihodnosti ali se je že zgodilo. Potem je prišel spomin na strašanski plaz, ki naju je zajel za prvim. (Marijana je rekla, da sem kar naprej ponavljal svoje izjave o prvem plazu, in o rokavici, pa... Ne vem, jaz se tega ne spomnim. Torej sem se vsakič 'na novo' spomnil poteka in stanja dogodkov.) ''Živa sva, preživela sva. Se spomniš plazu. Tvoja čelada je vsa razsuta...'' Obe čeladi sta bili fuč. Počeni in razcefrani. Okoli mene je bilo polno krvi, otipal sem jo na obrazu in ušesu. Ostala sva še brez preostalih palic, manjkal je en cepin in oba sva bila brez rokavic. ''Ampak kako sva prišla sem, plaz naju je zajel v Petem žrelu''. Gledal sem okoli sebe in nisem mogel verjeti. Plaz naju je šibal po žrelu navzdol in potem po manjšem snežišču pod žrelom in neizraziti grapi v levo in čez skok na veliko snežišče pod steno. In po snežišču še precej navzdol. Takorekoč izpljunil naju je sem. Ura je bila skoraj štiri. Kje je manjkajoči čas, sva toliko časa ležala nezavestna. Bila sva brez rokavic, a me ni nič zeblo v roke. Torej ni bilo dolgo?, saj so mi po bujenju kmalu začeli zmrzovati prsti. Imela sva strašansko naklonjenost življenja. Lahko sva stala, nič naju ni močno bolelo, lahko sva hodila, lahko sva razmišljala... Plaz naju je povsem nemočna nosil vsaj 200 višinskih! metrov navzdol. Najprej po ozkem (z ovinki) žrelu, potem pod žrelom zadel prehod na melišče pod S steno Storžiča in 'nepoškodovana' naju je tam odložil. Nisva bila zakopana pod snegom, drugače bi bila druga pesem. Ker sva lahko hodila in se nasploh še kar počutila, sva začela sestopati. Uro in pol sva potrebovala do avta. Joj, kako dolga pot je bila. Morala bi klicati GRS, a se nisva mogla odločiti, vedno bereva poročila, kako so s helikopterjem odpeljali planinca, ki je omagal, pa drugega, ki si je malce zvil gleženj in tretjega... Nekateri si zaželijo helikoptersko vožnjo, drugi preveč potrpimo. Je že tako. Vožnja domov, prevez do dežurnega in nato v Klinični center. Šivanje ušesa (Marko), vratna opornica (Marijana), močno razboleli udarci, kot bi naju nekdo močno pretepel, in nekaj dni na Travmatološki (oba). Majhna cena za novo življenje. Hvala! Doslej sem prebral že več navodil, kako ravnati v plazu. Plavanje: to sem poskušal v prvem plazu, dalo se je kontrolirati položaj telesa. Vendar ni ravno plavanje. Navodila so tudi, stran s smučmi (te ti v vsakem primeru odpne, tisti z varnostnimi jermenčki, jih morate obvezno odpeti) in stran z nahrbtnikom. A z nahrbtnikom je drugače, nama je ublažil vse udarce v hrbet (nahrbtnika sta strgana in obtolčena), mogoče nama je prav nahrbtnik tudi (poleg čelade) rešil življenje. Sicer pa v tako hitrem in velikem plazu ne moreš prav nič storiti, ker ti takoj vzame zavest. Lahko le upaš. Zakaj se je tak plaz sprožil, mi je uganka. S sten se je najbrž posipal novi sneg, ga je toliko padlo s sten (morda je bil na stenah še od prejšnjič in se je sprijel, potem pa popustil) in potem v žleb, kjer se je sprožil (in potem v žlebu krepil) plaz. Mogoče je še kdo nad nama neprevidno sestopal in sprožil plazenje, ki se je v žrelu močno okrepilo? Kdor bo v prihodnje kaj hodil v Petem žrelu, naj nama prosim sporoči, kakšna je situacija glede opreme, ki sva jo pustila v plazu. Prosim! 10.2.2002: Begunjščica (Osrednja grapa) Ob pol dvanajstih sva štartala z Ljubelja. Pozno? Ne, ravno prav! Zjasnilo se je. Nov sneg je padal nad 1500m (nižje ga je padlo malo, a zato več dežja, ki je skoraj pobral povsem spodnji del smučišča). Usmerila sva se v Osrednjo grapo (III+). Melišče pod grapo je povsem zasneženo (do 30cm novega), a žal skoraj brez podlage. V sami grapi podlaga sicer je, še več. Na mestih se udira čez rito, tako da se je potrebno vzpenjati tudi s pomočjo kolen. Kje je tudi to onemogočeno, tam sva skoraj rila. Iz grape sva izstopila po desni varianti, ki pripelje tik pod vrh (le tu je moč smučati, drugje so kopni deli/skoki). Povsem na vrhu je nesmučljivo. Smučanje je naporno (zato pa varno) - težji in predirajoč sneg. Na mestih je zelo ozko (en prehod je bil celo nekaj ožji od mojih smuči (2m)). Na meji med meliščem in grapo so razmere precej boljše, in tu je bilo smučanje pravi užitek (teren se razširi in večja hitrost omogoča lažje premagovanje upora snega). Žal sva kmalu zasmučala na kamenje pod snegom. Navzdol do smučišča je bilo eno samo uničevanje mase, saj je tako rekoč vseskozi škrtalo. Po smučišču je šlo brez problemov do avta. 9.2.2002: V Povnovo dolino (in nekdo bolj uspešno v najin avto) Naprej od parkirišča pred propadajočim smučiščem na Jezerskem avto ni hotel vleči, ledeno. Glede na zapis na g...l o praznih denarnicah s prejšnjega tedna (spomnil sem se, da je bil en zapis o vlomu v Ravenski Kočni) sem vztrajal, da Marijana izprazne denarnico. Že doma sem pripravil 'antivirusni memo', a situacije nisem resno jemal in sem ga pustil doma. Povnova je izgledala zasnežena, zgornji del še posebno. ''Hajdi,'' in sva začela. Vse je zasneženo, ne ravno za smučat, a je sneženo. Sneg na melišču pod Povnovo je pomrznjen, na strmini kložast (tu bi se za silo dalo tudi smučati). Po sneženju se je čez melišče sprožil tudi večji plaz (tam, kjer se melišče zoži in cepi v dva kraka. Iskala sva normalni vstop v Povnovo dolino. (Težji vstop sva obdelala že jeseni in za smuči v nahrbtniku ni najbolj primeren.) Po melišču sva šla do ožjega dela, nato v levi krak in pred skalno zaporo strmo levo navzgor. Nato po prečnici v levo. Samo ni šlo tako enostavno. Kloža je bila ravnoprav sitno trda, sneg se je močno vdiral in malo pod prečnico je bilo v pogostih zametih na kile snega. Ril sem čez rito. Prečnico sva prerila, kje tudi prešpikala (trdo, pomrznjeno) ali pa zlezla čez rušje. Po slabih treh! urah mučenja sva bila skoraj v Povnovi. Pred nama je bila še trda in izpostavljena prečka. Na kratko: ni bilo volje, ni se nama dalo nikamor več. Snega je bilo veliko, veliko zametov, veliko ostankov sproženih plazov (po/med sneženjem), trde/pomrznjene in izpostavljene prečke. Midva še v Povnovo nisva vstopila, kje šele je vrh... Vsak ima kdaj črn dan. Najin se je kar nadaljeval. Pregledala sva še snežni prerez (nov sneg, kloža, stiropor, kložica, stiropor, tla) in dokončno obrnila nazaj. (Kam neki je izginila moja trma?) Dol na snežišče sva šla po drugi varianti (še lažja kot pri vzponu, a zato hudo naporna - zameti in kloža), tako da sva sestopala po desnem kraku Y-a. Lahko bi tudi kaj posmučala, a ni bilo volje. Po petih urah sprehajanja smuči sva bila pri avtu (nekateri ljudje sprehajajo pse in midva nisva ljubitelja psov; torej!). ''Daj poglej, če so ti vlomili v avto!'' sem zafrkantsko drezal. Marijana je hotela spraviti denar (ki ga je imela s sabo) nazaj v nahrbtnik-torbo, ki je ostal v avtu. Ni mogla povsem odpreti zadrge. Ker je to posel za moške, sem se lotil odpiranja zadrge. Zelo čudno je bilo zapeto, kot bi se komu mudilo. ''Hej, kdo je pa tole zapenjal, da ni bil vlomilec,'' sem še malo podrezal. ''Ni bil, bom pogledala v denarnico'' in vzame denarnico iz torbe. ''Res so vlomili, vzeli so mi tri jurje. Drobiž so pustili.'' Ne morem verjeti. Res so vlomili, a se nič ne pozna. In jaz sem mislil, da se to nama pa ja ne more zgoditi. ''Ja, kaj nisi denarja vzela s sabo? Saj sem vztrajal.'' ''Kobilico sem, ostalo sem pustila. Drek.'' Po temeljitem pregledu sva ugotovila, da je še nekaj stvari premaknjenih. Manjkal je samo denar. Hvala Jezerskemu za gostoljubje. Glede na zapise na g...l nisva edina, ki so mu na Jezerskem vlomili in pobrali gotovino. Vse skupaj sva prijavila na policijski postaji v Kranju. Prav prijazno so nama na najino presenečenje pokazali sledi nasilja na vratih (pod kljuko, pod plastičnim delom). Z navadnim izvijačem so nama vlomili?! Torej vsak mulc, ki ima pet minut časa, lahko vlomi v avto s centralnim zaklepanjem, če ima izvijač. In to je šok!!! Kaj bomo storili? Že slišim komentarje: ''Ne puščajta denarja v avtu!'' A kaj to pomaga, v avto bodo vlomili tako ali tako. Vlomilec vnaprej ne ve, če je v avtu denar! Pač, probal bo. In avto bo vlomljen. 8.2.2002: Jalovčev ozebnik Nov sneg na trdo podlago. Ni boljšega. In edina res zanesljiva varianta letos je, kaj pa drugega, Jalovčev ozebnik. Upala sva, da ne bo preveč gneče in dočakala popolno presenečenje. Ko so snežne razmere v ozebniku najboljše, sva večinoma kar sama. Tudi danes je bilo tako... Pred nama je (slabe pol ure) s Planice štartal le en! smučar (bila sva kar pozna). Potem nas je šlo v kratkem času še pet. V gozdu je bilo novega snega malo, a takoj iz gozda ven je bila druga pesem. Pričelo se je močno udirati (večkrat popusti spodnja plast snega). Spodaj je bil sneg še malo moker in višje zmeraj boljši. Zgazil (vse peš, ne na smučeh) sem takorekoč od gozda do vrha Jalovčevega ozebnika. Novega snega je bilo 30-40cm. V ozebniku okoli 30cm. Vrh ozebnika je bil spihan (20m) in trd. Višje se je spet 'lepo' udiralo. Danes trud in gaženje ni bilo vprašljivo, vse bo bogato poplačano pri spustu. Za nama v ozebnik ni bilo nobenega smučarja, odnehali so v izteku ozebnika?! In vse sem jim tako lepo zgazil (do ozebnika in v ozebniku). Ni mi jasno, kako lahko odnehaš pred prvinskim užitkom? Rekel si, da boš obrnil, če se bo udiralo do ramen. Pa saj si imel stopinje! Smučarija v ozebniku je bila tako navdušujoča (deviški sneg, globok pršič, potoneš v ovinek, se dvigneš, lebdiš v snegu/zraku, in spet potoneš v ovinek), da sva stvar morala ponoviti. Kje sva si zaslužila tako naklonjenost. Sedaj si neskromno domišljam, da naju ima Jalovec rad. ''Jalovec, zelo drag si nama! Od prvega stika.'' Malo pod ozebnikom je večja skupina smučarjev zavila proti Kotovemu sedlu. Midva pa še enkrat navzgor. Kako lahko je vzepnjanje po narejenih stopinjah. Prijetno in nato užitek. Smučanje. V drugo je bilo še bolje. V ozebniku se je vzpenjala skupina treh gornikov/nesmučarjev in pa, še nekdo bo užival, končno tudi smučar. Smučarija pod ozebnikom je bila povprečna. Malce skorjice, bolj moker/težek sneg in spet v redu sneg in nato je začelo hreščati pod smučmi, saj se pobeljenih skal ne vidi. V gozdu je šlo fino, po tekaški stezi solidno. Dobro je imeti mažo, tudi na vrhu. 3.2.2002: Jalovčev ozebnik Vse teče. Tudi gorniško dojemanje dolžine ture. Dve sezoni nazaj je bila smučarska tura skozi Jalovčev ozebnik 'ta dolga'. V nedeljo sva šla torej na krajšo turo v kuloar, saj sva vso energijo pustila v Martuljku. Na relaksacijo (po shojeni poti) v Jalovčev ozebnik! Prvo presenečenje je bila posuta cesta (sankači pa v jok). V Tamarju sva kmalu videla razlog: tekaška tekma. Na parkirišču v Tamarju je bilo na kile kombijev, torej so morali posuti, saj po ledeni cesti v Tamar ne gre. Ne vem sicer, čemu je v Planici zapora in prepoved vožnje. Za nas ta trapaste smučarje, da pešačimo v Tamar. Vse do izteka ozebnika je pot dobro shojena. Hitro in brez posebnega truda do sem. V ozebniku gre neprimerno težje, stopinje smučarji sproti zasujejo. In smučarjev je bilo ogromno, a še več je bilo tokrat nesmučarjev. Smučarija skozi ozebnik je zelo zelo dobra. Na mestih je malce bolj trdo (vrh - najožji del ozebnika), drugače pa prijetna smuka po kar mehkem/sipkem snegu (zasute stopinje so seveda nizka cena za primeren 'smučarski' sneg). V iztek ozebnika sva smučala po ožji varianti (dobre razmere), pod ozebnikom je smučišče postajalo vedno bolj trdo (zelo trd sneg, a ni ledeno). Snega je dovolj, skale so vse vidne in novih prask na masi ni bilo. Po gozdu gre lepo, še lepše po tekaški progi v Planico (v primerjavi s cesto gre tekaška proga precej manj gor-dol). 2.2.2002: Jugova grapa in poskus Kačjega jezika iz življenja gornika.smučarske ture & zimski vzponi
27.1.2002: Begunjščica Pod sedežnicama je dovolj snega za smučanje, po plazovih proti Begunjščici pač ne. Smuči sva na srečo pozabila doma. Gor sva šla po Osrednji grapi. V sami grapi je napihan sneg, tako da se ponekod udira čez rit. Izhod Osrednje grape na greben Begunjščice ponuja več variant. Po treh izhodih sva že smučala in jih poznava. Megla je bila ravno prav gosta za poskuse v orientaciji (videlo se je nekaj dlje od nosa). Poskusila sva po še enem morebitnem izhodu na greben. Že malo nad sredino grape sva zavila po snežišču, ki se odcepi v desno. Nekaj časa je šlo in potem skalna pregrada. Še nekaj časa sva poskušala s prečenjem v desno (tam je bila megla nekoliko bolj svetla), dokler ni bilo vse okoli naju skala. Vrnila sva se v grapo in po desnem izhodu sva prilezla točno na vrh Begunjščice. Sestopila sva po Šentanskem plazu. Snega je tam še manj, tam kjer pa je, je bila kloža. Od vremenske napovedi se le ni vse uresničilo. Dežja ni bilo! Samo megla, oblačnost, veter, vlaga in otoplitev. Le kaj si gornik lahko želi še lepšega? Na kile snega! 26.1.2002: Prestreljenik z Nevejskega sedla Vsi dilcajo z Jalovčevga ozebnka. Bo treba kam drgam. Nekaj se ga je spet natrosl, na Kanin 10cm na 10cm podlage. (Kdaj ga j' blo tam gor tko mal?) Na severn stran Kanina (rif. Gilberti, smučišče) ga je pa 45cm. Greva na Prestreljenik. Ker je snega na 'nevejsk' stran Kanina več, bova s sabo vzela dilce. Mogoče b' šlo z dilcam od Prevale, po smučišč na Nevejsk sedu pa za gvišn. Spodaj je še nekaj turnih (+), smučišče tud obratuje (+). Smuči pritrogava na zgornjo postajo nihalke, v smeri Prevale kar dobr zgleda. Torej tovorva naprej, precej pred nama so trije turni. Snega do Prevale je kar dost, le čist pr sedlu bo mogoče nazaj grede mal škrtal. Na sedlu ni nobenga, turni pred nama so šli kar naprej. Prav, greva še midva. Tu je snežna podlaga že mal tanša. Sto metrov nad sedlom so tud turni obupal in zaključl z vzponom. No, saj vreme je res neprijazn, spodi je še mal snežinkal, zdaj je vlaga in megla. Ampak saj se bo zjasnil, vremenarji večkrat ktero uganejo. Trmarva z dilcam naprej prot Škrbin pod Prestreljenikam. Kje se udre čez rit, kje pa prec pod snegom kamne. Ravno sva pod Prestreljeniškimi Vršiči. Dan bo še dolg, greva jih mal pogledat od bliz, in brez ruzaka jo s cepinom mahneva gor. Prva prečka je hudo sitna, poj b.p. Z vrha gledava turne, ki vijugajo prot smučišču. Dobr jim gre. Pogled prot Prestreljeniku je bol kamnit, v neizrazit 'dolinci' na vzhodnem pobočju Prestreljenika pa je mal snega! (Kje šiba markirana pot, samo ugibava, še nisva bla gor.) Tukej sem odločen, da bom nesu smuči na vrh (sem pač trma). Da se navadjo strmine. Smuči, ne jaz. Bodo še nucale prvajen pogled v globino. Tud sonce se sramežljiv razkazuje, res se kmal zjasni. Začetek vzpona na Prestreljenik. Odspod na širokmu pobočju je sneg vse lepo pobelu (tud nekaj kamna, ki ga ne b' smu), višje so skale. Morda je kak snežn prehod. Tam k' je sneg, ga je večinoma kar dost, sam en del je brez podlage (10- cm frišnga na kamne). Malce vijugava (kamr gre sneg, tja greva midva) in se vzpenjava. Slabo kaže za smučat. Prehodi so slabi (kamniti in ozki). Nč ne pomaga stokat, zdaj greva smuči nest gor. Sva na greben, še kakšnh 20m višine po absolutno nesmučljivmu grebenu v levo. Dilce seveda nesem na vrh! Na vrhu je ohhhh in sploh: 'U, kok je fajn!'. Sestopva teh 20m nazaj po grebenu (mejni kamen 13/9). Tuki sploh ne razmišljava kaj dost, skočva v smučarsko opremo in bo kar bo! In je šlo, neverjetn. Smučala sva po golem pobočju, in to zares smučala. Skoki v ovinke, tekoče smučanje po deviškem snegu. Večinoma. Užitek, smuči primejo, ravno prav strmo, sneg je fajn (ja res je fajn!). Nekajkrat je sicer škrtnlo. Ampak le dvakrat morva za dobr meter višine navzdol poštamfat (sam dvakrat!, le tam je blo preveč kamnit za smučat), drugač vse smučava. Res sva mela srečo s prehodi, vse, kar sva izbrala, je blo optimaln. Spodaj (že bliz višine žičnce) je enkrat močno zaškrtal pod nogam (to j' tistih 10- cm frišnga na kamne). Ni sile, nižje gre spet kar v redu. Naprej prot Preval je večinoma kar v redu, le tu in tam vidš skalo pod snegom in greš bolj počas, po možnost jo počas 'prehodš'. To se je ponavljal do Prevale in še nekaj metrov pod sedlom. (Sem in tja je tud mal klože.) Potem pa užitek do smučišča, nč škrtanja, celc in juhej! Po smučišču je sneg že ves zdrajsan, nč posebej fino ni. Res super, da sva zadela tole terno. Jaz sem upal na smučanje s Prevale, a dobila sva kar smučanje s Prestreljenika (Vzhodn pobočje: III+, mesta S4, 200m). Če to ni fajn! Na dilcah posebne škode ni, mal mase je šlo. Pa kaj. 20.1.2002: Mahavšček Zjutraj se komaj sestaviva skupaj. O kakšnem smučanju ni govora. Izbereva Bogatin in Mahavšček, tam še nisva hodila. Tura bo lepa, dan še bolj. Počasna hoja na začetku (sva nekoliko trda) in potem vzpenjanje lahkotno steče. Lep občutek, ko zaznaš, da se utrujeno telo na napor odzove z ugodjem. Vzpon na Komno je v snežnem okolju na moč prijeten (poleti zna biti dolgočasna mora), ovinek mimo Doma na Komni je pa najin standard (o tem morda kdaj drugič). Pogled na spodnje Bohinjske gore je čudovit. Le razdalje se zdijo ogromne (nepremagljive). Pot do Vratc je dolga, kar predolga za naju, zato jo še precej pred Vratci kar naravnost ubereva proti Bogatinu. Končno malo akcije. Najprej naporna hoja po kloži, direktno navzgor po SV pobočju Bogatina je šlo precej lepše. Dva prehoda sta malce bolj sitna, na mestih je strmo, tudi sam izhod na greben. Vrh Bogatina sva zgrešila za vsega deset metrov. Po grebenu je še krajši (čeprav izgleda drugače) in lažji sprehod na vrh Mahavščka. Sestop po snegu (markirana pot je zelo dobro uhojena) je lahkoten in hiter. Spodaj sva bila prijetno utrujena. 19.1.2002: Jalovec in smučanje skozi Jalovčev ozebnik Bo treba končn enkrat letos sprobat smučarsko opremo in stestirat smučarske noge in znanje. Vsi mal bol na strmino usekani turni smučarji šibajo v ozebnik. Greva midva še enkrat na Jalovc, tokrat z dilcam! Dan se je začel slabo. Slabo, da malokrat tako. En par smuči nisva imela nastavljenih, dereze sva imela na vlagi in so nekaj rjavele, takoj v Tamarju sva preveč gledala v tla in (tudi to se zgodi) zavila na napačni odcep (ki je seveda dobro označen in tu res ne moreš zgrešiti, razen če si taka 'makina' kot midva). Ko sva registrirala, da je smer dokončno zavožena, sem trmoglavo rinil s smučmi prečno skozi gozd in vsa snežena, mokra in še slabše volje sva prilezla na pravo pot. Pod ozebnikom sem se preobuval v dereze in cepin in se mi je 'ven potegnila' podloga od podrokavice in potem v furiji še podloga rokavice. Mrzlo pa za znoret. Kmalu sem ugotovil, da vlaga ni načela samo kovine od derez, temveč je poskrbela, da so bili vsi jermeni ledeni. Tukaj so se najbrž nad mano že zbirali temni oblaki. Klel, očital in udrihal sem vsepočez, roke so mi pa vedno bolj zmrzovale. Za silo sem spravil skupaj rokavice, a potem zmrznjenih rok nisem mogel potisniti noter. Tukaj sem ponoru. Po točno pol ure (Marijana je bila že visoko v ozebniku) ukvarjanja z derezami in rokavicami (roke so bile še vedno zmrznjene) sem jezno pograbil cepin. Moral sem se znebiti temnih oblakov okoli moje glave. Gremo do fula, da prediham vse zle misli. Gas do daske, nič razmišljanja in samo šibaj. Točno sem se držal načrta: dihal sem več kot na škrge, noge sem premikal z največjo možno frekvenco (in ta je bila velika), na utrujenost se nisem oziral (še bolj sem pospešil), to da manjka kisika sem opazil malce pod vrhom ozebnika, kjer sem ujel Marijano. Noge so pekle, utrujen sem bil za mehko postlano posteljo, ampak še vedno sem teral. Le nekajkrat (trikrat?) sem se za hipec ustavil in nadihal, drugače se nisem nič šparal. Na vrhu (manjša grebenska izravnava - tam je navadno začetek spusta skozi ozebnik) sem bil ozdravljen. Res, da sem bil na smrt zmatran in da so mišice lepo pekle. Ampak bil sem sijajne volje in dan je bil naj. Vse je bilo prav in jaz v sredi v tem novem popolnem dnevu. Na smučeh sem malo oddrsal navzdol. Za pokušino. Potem nekaj počasnih ovinkov. Filing je bil v redu. Sneg tudi. Ozebnik sem nato odsmučal v agresivnih, hitrih in odločnih zavojih, a zato z veliko prekinitvami. Mišice še niso vajene smučarskih gibov in so pekle. Tudi Marijani je prvo letošnje smučanje lepo teklo. Sneg v ozebniku je dober za smučanje (a ni idealen), tudi deviški sneg se je ob levem 'bregu' še našel. Vhod v ozebnik je nekoliko trd/zdrajsan, nižje je sneg bolj mehak in lahek za smučanje. Tik pred iztekom ozebnika je čisto malo tudi zaškrtalo (skale), sam iztek (lijak pod ozebnikom) je bil pa božanski (desna stran je bila še deviška!). Zgoraj na vrhu (še pred smučanjem) sva bila v dilemi: dvakrat smučanje po ozebniku ali pristop na Jalovec. Dilemo sva na koncu rešila tako, da sva se še enkrat pomatrala skozi ozebnik in nadaljevala na vrh Jalovca. Pristop na vrh je bil malce težji kot prejšnji teden. Drugo smučanje skozi ozebnik je bilo prav tako uživaško kot prvo (morda je bil le vrh/ožina ozebnika za spoznanje bolj zdrsan). V iztek sva tokrat smučala po ožji varianti (levo od velike skalne gmote v spodnjem delu ozebnika, gledano od spodaj). Sneg je bil v tej varianti še deviški, problemov ni, le dva ozka prehoda (širine je za dobro dolžino smuči) mimo ostankov lanskega snega. Lijakasto snežišče pod ozebnikom je bilo za smučanje odlično. Tudi nižje je sneg dober (bolj po desni strani), a je tu in tam malce klože. Nižje nekoliko škrta pod smučmi (a ni sile) in več snega je tudi tu na bolj desni strani (precej predelov je za smuko fantastičnih). Po gozdu gre rally brez problema, tudi po cesti do avta je šlo lepo. Z gora se večkrat vračava kot zadnja. Tudi tokrat (poleg je bil še en vnet smučar Jalovčevega ozebnika). Najlepše je zvečer, ko se dan počasi poslavlja. 13.1.2002: Prisank 'Čez dan se bo pooblačilo in začelo bo snežinkati.' In sva začela na Vršiču s krajšo turo na Prisank. Nebo je bilo žal že oblačno, tudi snežinkati je pričelo. Vseeno sva ugotavljala, da je vreme kar prijetno. Navzgor sva šla po grebenski poti, ki se je 'markiranemu' ovinku v spodnjem delu vzpona izognila skozi plitvo in kar strmo grapo. Na vrhu te grape se pride na greben (pogled vzame sapo) in na markacije. Navzgor do Prednjega okna težav ni. Nad oknom se gaz po bolj strmem snežišču v desno umakne klinom. Višje, razen precej spolzkih skal (spihano), težav ni. Vreme gre seveda po svoje, tako da se je proti vrhu krmežljavo kazalo sonce. In na vrhu se je zjasnilo. Povsem jasen dan. Hvala! V tem letu so na vrhu trije zapisi, dva sta šla gor pred nama prav danes. V knjigi sta zapisala 'južni sestop' in tudi midva sva se odločila za to varianto. Hja, če te markirane poti ne poznaš na pamet, lahko v snegu fališ. In predhodnika sta falila odcep, ki še pred 'Jubilejno' škrbino zavije desno. Sestopala sta naravnost navzdol (ob Zvonikih), kjer ju je čakal navpičen skok. Nenamerno sva ju malce zasula s snegom in potem v odkup s stopinjami kazala pot. Prav po markirani poti ne gre, prvemu težkemu delu (kjer ni dovolj klinov, a je močno izpostavljeno) sva se nekaj višje ognila po ozki grapci naravnost na snežišče. Do tal gre potem prav prijetno. 12.1.2002: Jalovec in Veliki Ozebnik Kar nekaj zapisov je bilo o dobrih smučarskih razmerah v Jalovčevem ozebniku. Smučat še ne greva, čakava na sneg! Zato naju pa mika zimski vzpon na Jalovec in ogled vrhnjega dela Loškega žlebu. Za danes je napovedan lep dan... Avto sva pustila v Planici in dobro razpoložena prišibala v Tamar. Od tu sva po dobro shojeni potki močno grizla strmino in skozi Jalovčev ozebnik sva imela 'ornk' dirko (na škrge). Na vrhu naju je toplo pozdravilo sonce in prečudovit dan. Majčkeno naju je le grizla misel na številne smučarje, ki se bodo navzdol spustili s smučmi. Razmere so proti pričakovanju res dobre (najbrž takih drugje ni): prismučati se da prav do avta! Ko sva se nadihala, sva počasi in v vse daljšem razgledu nadaljevala proti vrhu Jalovca. Pot je dobro shojena (prav tam, kjer poteka markirana pot) in ni tako zelo zahtevna. Tudi na mestu, kjer je izpostavljenost največja (nad Loškim žlebom), večjih težav ni. Po sestopu z vrha Jalovca sva zavila v Loški žleb. Najini podatki pišejo, da še ni bil presmučan. Morda čaka prav naju? Vrhnjih 50m ni pretirano strmih, nižje je potem kopen in navpičen skok (5-10 m), ki bi bil ob večji količini snega lahko zalit. Čez skok se nisva mogla spustiti (brez vrvi ne gre), nižje skokov ni bilo videti. Dan je bil še visok in lep in sva zagazila še proti Velikemu Ozebniku. Tam, kjer se teren postavi pokonci, snega ni prav veliko. Po ozkem zasneženem jeziku sva prečila v levo (izpostavljenost je veliiika) in potem navzgor, kjer je kaj snega. Preplezala sva nekaj krajših kopnih delov, vse skupaj je bilo kar sitno. Na vrhu sva bila sredi divjine - Veliki Ozebnik to zimo najbrž še ni videl obiska. Sestop je bil prek kopnih delov še precej bolj siten kot vzpon. Sneg je trd (tu cepin dobro zagrabi) ali prhek (če je snega dovolj gre, drugje pa...). Vzpon na Veliki Ozebnik je v teh razmerah precej težji od Jalovca. Z Jezerc sva se dvignila nazaj na vrh smučarskega štarta, kjer je na zasluženo nagrado čakalo še precej smučarjev. V peš sestopu sva šibala do Tamarja, kjer nama je oskrbnik na račun koče postregel z dobrim čajem. Hvala! V takem zimskem dnevu naporov ni zaznati, je toliko lepega v zraku. V 'razvrednoteni' Planici so imeli rally... Vsak po svoje. 6.1.2002: Mala Koroška Baba Izpraznjena in utrujena. Pozno sva se pripeljala na Jezersko in šele na kraju samem (pri odcepu za Jenkovo planino, na poti do tovorne žičnice) sva se odločila za Malo Babo. Avto sva pustila pri jezeru, saj je cesta naprej povsem ledena. Ob poti so jekleni dokazi, da se da pripeljati prav do omenjenega odcepa. Do Jenkove planine je markirana pot zelo 'drsna' (a ni ledena), proti Babi sledi ni bilo. Iskala sva nekaj lažjega in zdaj že naporno gaziva po predirajoči se kloži. Malo po poti in malo po svoje sva iskala najmanj naporno smer, ki je nisva našla. Zgornjo polovico poti sva se držala markacij, in ta pot je v kombinaciji klože in zametov doooolga. Na visoki greben (od tu naprej je greben vodoraven) sva izplezala pri mejnem kamnu 23/1. Od Jenkove planine sva se do sem vlekla celi dve uri. Le sončno zimsko vreme nama je navzgor nosilo duha, kateremu je telo moralo slediti. Na vrhu je bilo tudi telo zbujeno. Kje sploh je vrh Male Babe? Na TTN 1:10.000 je na točki mejnega kamna 23/1. To sploh ni vrh, ampak le rama (pravzaprav je vrh rame še dobrih 10m naprej po grebenu proti Veliki Babi in nekaj metrov višje). Midva sva nadaljevala po grebenu, jezdila sva do mejnega kamna 22/277 (2057 m), ki je najbolj izstopajoč izrastek v grebenu do Velike Babe, in še nekaj naprej od škrbine, ki ga loči od Velike Babe. Mikalo naju je še prečenje prek Velike Babe (ki je bila že povsem na dosegu) in na Vadine, a sva se vrnila 'na ziher'. 5.1.2002: Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m) Huda polica (Canalone Huda Paliza) ima sloves najdaljšega snežnega ozebnika Julijskih Alp (800- m)(Tine Mihelič, Julijske Alpe). Po tem ozebniku poteka tudi alpinistični smuk (III, prehodi S4). Gorniška vaba je dobila ugriz in tako sva se v mrzlem jutru znašla v zatrepu Zajzere (uro in pol vožnje iz Kranja). Pot 616 se dolgo časa vije skoraj ravninsko in v slabi uri sva se vzpela za komaj 250 m. Tu se pot začne dvigati, hkrati pa pot preseka tudi široko in ledeno slapišče. Nekaj časa je po 'čistokrvnem' ledu z derezami in cepinom še šlo, ko pa se je pred nama pojavil 'nagnjen' slap je bilo umetnosti (beri korajže) konec. Nisva ledno usmerjena (in opremljena), malo nazaj, nato čez najbolj položen in ozek del slapu in po rušju navzgor. Led nama višje ni več križal poti, zato pa se nama je nekaj višje nenadoma odprl vratolomen pogled na celo serijo visokih in mogočnih lednih slapov. Ozebnika se s poti ne vidi, a s pomočjo zemljevida sva hitro določila odcep od markacij. Dostop do izteka 'snežnega kuloarja' je od tu netežaven. Ozebnik je bil dobro zasnežen, le nekaj skokov je kopnih. Že kmalu po vstopu sva naletela na prvi primer, Marijano sem porinil čez skok, sebe pač nisem mogel. Ko sem oddal nahrbtnik, sem se šele s pomočjo 'dry toolinga' povlekel čez. Višje je bilo do vršnega dela vse lepo zasneženo. Še preveč, ko sva se brezskrbno (a zato naporno) vzpenjala po trdi kloži (ki se je približno polovico časa predirala), je na lepem močno usekalo. En dva tri sva bila ob robu ozebnika in od njega se nisva več ločila, čeprav je bilo napredovanje tu bolj utrudljivo (zaradi strmine bi bil kložast plaz...). Tik pod izhodom ozebnika na greben (Škrbina nad Hudimi policami, 2330 m) so zapored trije kopni skoki. Prvi je siten (bolj malo za držat), drugi malo manj (položen), zadnji pa zoprn do obisti. Vse kar primeš, tudi obdržiš. Uspešno sva sesula, kar se je na hitro sesuti dalo, in zmatrana obsijala sonce na drugi strani pregrade (ali je bilo morda obratno, sem bil tako utrujen, da nisem točno zaznal). Do vrha Špika Hude police naju je ločilo še 10 min počasne in lahke grebenske hoje. Razgled z vrha je Viševa in Montaževa skupina od blizu ter Kaninska od daleč. Proti Montažu se v greben zarezuje 'najimenitnejša grebenska škrbina Julijskih Alp' (Julius Kugy). V sestopu sva podrla še malo opornega zidu ozebnika, čez spodnji skok sva kar skočila, lednemu slapu na markacijah sva se v celoti ognila (po krajšem orientacijskem problemu) po strmem rušju in pri avtu prehitela bližajočo se temo. 2.1.2002: Peto žrelo - Storžič Malce sva utrujena in kakšna krajša tura bo ravno prav. Na cesti do Doma pod Storžičem je zapora: ledena sankaška proga. Do koče je slabe pol ure. Sledila sva gazi, ki je vodila v Kramarjevo. Midva sva nadaljevala po melišču navzgor. Ozek prehod/skok pod Petim žrelom je kopen, obplezala sva ga po desni strani (rušje). Ravno sva vstopala v Peto žrelo, ko je Iztok (se ve, da je Tomazin, smo pri Tržiču) že sestopal. V žrelu je snega zelo veliko, napredovanje pa brez težav. Prečka iz žrela v desno je že bolj kopna, tudi naprej do vrha je sneg spihan. Težav ni. V samem Petem žrelu bi se dalo smučati. Snega je dovolj, le kvaliteta je slabša: kloža. Iztek je za smučanje preozek, izhod na vrh Storžiča pa kopen. 1.1.2002: Iz Podna prek Palca na Vrtačo V Avstrijo, v dolino Poden in do Podnarja. Do tu sva našla b.p., naprej je cestna zapora. Ogledat si greva grapo (smučarska smer), ki pripelje do škrbine med Palcem in Zelenjakom (Osrednja grapa, III+). Nato bova splezala po Osrednji grapi (IV-, S4+) na Vrtačo, ta del dobro poznava. Do vstopa v Osrednjo grapo sva prišla b.p. (Tu je na desni strani vhod v 'Grapo' (IV, S5), ki je povsem kopen). Tudi v grapi je vzpenjanje prijetno (ravno prav sneženo za brez smuči), izhod na škrbino je kopen. Od tu naprej lahko berejo le Gorniki(!), saj sva s prestopom meje najbrž... (sicer se vsebina table ne vidi, je 'ofrajhana' s snegom). Na desni strani pelje neprekinjen snežni jezik v Osrednjo grapo v Vrtači, drugje je vse spihano. Grapa je še kar snežena, skok v zgornjem delu grape je kopen, vendar ni pretežak/leden. Na vrhu Vrtače naju je pozdravil pravljični ambient. Neopisljivo, slab ponaredek je: veter je s snegom zametal/okrasil skale in sonce jim je dalo življenje. Takega počitka v taki sredini in na toplem soncu ne odtehta noben luksuz. V gorah je prelepo, pozimi še bolj. Po Z grebenu (ko sva za hip počila v snegu, naju je obkrožila jata rumenih kljunčkov in s črnimi telesi prekrila belino snega) in nato pod njim sva sestopila proti Svačici, tik nad sedlom sva našla lepo grapco in se po njej spustila na pobočja nad Podnom. |
