Povnova dolina

Načrt

2.6.2000 sva imela v načrtu smučanje po Povnovi dolini. Malo naju je skrbel vstop v Povnovo dolino, vendar je vodnik Strme smučine zelo kratek in preprost: ''Vstopimo desno od vpadnice grape in levo v grapo ter po njej na vrh''. Slišalo se je hudo enostavno. Stvar je bila pa taka, da lahkega vstopa takrat nisva našla. Poskušala sva v več smereh, pa se je povsod izkompliciralo, saj je plezanje s smučmi na nahrbtniku hudo zoprno.

Jeseni se je pri urejanju spiska dvatisočakov pojavilo tudi vprašanje, kje sploh je vrh Kokrske Kočne in koliko je visoka. Kočna naj bi bila ločena na jezerski in kokrski del prav s Povnovo dolino. Vremenska napoved za soboto ni bila ravno idealna, Jezersko je blizu in vsaj vhod v Povnovo bi pa že lahko našla. In sva šla.

Pot

Do melišča pod Povnovo dolino je speljana zelo lepo shojena potka (nemarkirana), ki naju je počasi spravila v primerno gorniško razpoloženje, ki je zamenjalo brezvoljno stanje duha. Navzgor proti Kočni je bilo sicer oblačno in precej temno, midva pa sva bila povsem zbujena in željna pustolovščin odkrivanja nama neznanega gorskega sveta.

Naravnost v Povnovo (v vpadnici) menda ne gre, zato sva se vzpenjala po melišču desno navzgor, dokler se kmalu v levo (desno od vpadnice Povnove) ni odprlo pečevje. Na desni strani pečevja sva se povzpela do neizrazitega žleba in po njem začela s plezanjem navzgor. Prav tu sva konec pomladi poskusila tudi s smučmi, pa ni šlo prav daleč. (To ni uraden vstop v Povnovo dolino, ki poteka še naprej desno po melišču in ko se le ta zoži, zavije po prečnici v levo.)

Tokrat je bilo malo mokro, zahtevnost in izpostavljenost sta se večali in vmes sva plezala težave do spodnje tretje stopnje. Na mestih je bilo krušljivo, gladke vmesne plošče pa sva obplezala po levi strani. Na vrhu pečevja (pod skalno stopnjo) sva naletela na lepo shojeno potko, ki je vodila v levo. Sledila sva ji in kmalu z nasmehom, ki sva ga radodarno ponujala svetu naokoli, prispela v željeno Povnovo dolino. Pogled navzgor je bila nagnjena, divja kamnita puščava, ki ji je vršni del zakrivala gosta oblačnost. Težji del je bil torej za nama (sama Povnova dolina je ocenjena z II/I). Če ne bi uspela prilesti na vrh Kočne, bi pač poiskala 'uradno' pot in tam sestopila iz Povnove, sva glasno razmišljala.

Pred nama je bilo nekaj grušča, potem pa skalna zapora, ki sva se ji umaknila v levo. Plezala sva težave do druge stopnje. Nič težjega ni bilo. Na vrhu se je odprla široka gruščnata grapa. Izbirala sva najino pot a je nikakor nisva našla. Sva bila preveč izbičrna, melišče pa se je vztrajno in povsod posipalo pod nama. Najprej sva vztrajala na levi strani, vendar se je izkazalo, da je stena na levi močno krušljiva, saj se je kamenje vseskozi usipalo navzdol. Naporno sva prečila v desno, po nekaj lažje hodljivem melišču sva se tu vzpenjala po najmanj utrudljivi smeri navzgor, ki pa je vztrajno zavijala v levo. Ko se je s stene na levi utrgal večji trušč (skale sva zaradi vse bolj goste megle videla šele, ko so se kotalile po grušču navzdol), sva dokončno in v trenutku obupala na tej strani in v šprintu prečila melišče na povsem desno stran, ki je obetala bolj trdno steno ob sebi. Šprint se je izkazal za zelo primerno sredstvo pri prečenje melišča.

Veter je pričel nabijati, megla naju je dokončno in povsem zagrnila, prav tako tudi mraz, takoj nato pa še topla obleka in nekaj malega pesimizma, kateremu so bile vzrok snežne krpe ob straneh grape, ki se je tu močno zožila, 2100 m. Zimske opreme nisva imela, zmrznjen sneg pa bi nama nadaljevanje povsem onemogočil. Ambient, ki se je v megli preteče zgrinjal nad nama, nama je izostril pozornost. V zahtevnih gorskih razmerah sva bila vedno manjša, dve neznatni pikici na gori. Zato pa sva bila še bolj izostrena, še bolj budna, še bolj živa.

Dvesto metrov višje je bila situacija enaka, le da je bila pred nama skalna zapora. Na tej višini Povnova dolina nekje preide v ozek žleb, ki 150 metrov višje pripelje na greben. Kje točno preide v ta žleb, nisva videla. Nož za rezanje megle sva žal spet pustila doma. Prav na isti višini je tudi odcep Palavičinija, ki naj bi bil precej težji žleb, pripelje pa na greben tik ob Jezerski Kočni. Iskala sva torej v desni strani zatrepa.

Levo od večje skalne prepreke je bil zasnežen žleb. Sneg v njem je bil precej trd, midva pa premehka v kolenih. Zato sva poskusila na desni strani prepreke. Čez ne pretežek prag (II+), ki pa je bil krušljiv, sva dosegla vzporeden žleb, kjer se je dalo napredovati navzgor (plezala sva nekoliko nad dnom žleba, saj je bil v njem zelo trd sneg). Plezanje je zaradi vse večje krušljivosti in izpostavljenosti (zmrznjen sneg na dnu žleba ni vzbujal pretiranega zaupanja) kmalu postalo precej sitno (II-III). Ko je postalo nadaljevanje pretežko, sva iz žleba izplezala ven (hudo krušljivo) in splezala navzdol v pravi, Povnov žleb, ki je bil na tej višini že kopen. Pesimizem je v pričakovanju grebena dokončno izpuhtel, saj kdo bi pa hotel sestopati po tako podrti smeri. Do grebena razen prav nemarno krušljive skale težav ni bilo več.

Na grebenu naju je pričakalo toplo sonce in modro nebo na drugi strani obzorja in ob prekrasnem in dolgem razgledu sva sestopala vse do izhodišča. Tako je bilo najino notranje razpoloženje: sonce in zadovoljstvo. Kaj nama mar, če je bilo takrat naravi ljubše vetrovno in megleno vreme. Vsak pač po svoje.

Torej: v vetru in megli sva na grebenu zavila desno, na SZ greben Kočne. Orientacija nama ni delala problema, saj po grebenu pa ja ne moreš zgrešiti. Hodila sva v tej smeri, dokler nisva prišla na nek vrh, kjer naju je pozdravila polomljena vpisna skrinjica brez pokrova. Glede na zemljevid bi to moral biti vrh Na Križu, 2484m. Pogledala sva v vpisno knjigo, ki je bila vsaj iz leta 1984, in v njej našla tudi odtis žiga: Kokrska Kočna, 2484m. Torej so temu vrhu včasih rekli Kokrska Kočna. To bi se tudi ujemalo z definicijo ločitve Kočen s Povnovo dolino.

Zapisov obiskovalcev v knjigi je bilo hudo malo. Veliko jih je pristopilo po SZ grebenu z Velikega vrha. Tu naju je pa hudo zaskominalo. Poklicala sva na 'informacije' in izvedela, da ima greben majhno težavo, ki je tretje stopnje. Potrebovala naj bi tudi lepše vreme (težka orientacija) in malo več časa. V trenutkih odločanja je vetru, ki je pihal nekje od jugozahoda, v zraku zmanjkalo vlage in prikazal se je večji kos modrine neba. Z ihtavo vnemo je veter zakrpal luknjo in spet sva bila zagrnjena z megleno belino. Se pa vidimo drugič, sva se poslovila od SZ grebena.

Vračala sva se proti škrbini, kjer sva prilezla na greben. Videlo se še vedno ni kaj prida in ker sva se hvalila, da po grebenu ne moreva zgrešiti, sva zgrešila in nevede sestopala ob južnem grebenu. Do vrha Kočne naj bi se večino časa vzpenjala in ne sestopala, nama je takoj prodrlo v zavest. Obrnila sva nazaj in kmalu prišla do križišča grebenov (ne, nisva ga spregledala, v megli se ga sploh ni videlo). Po pravem kraku sva takoj prilezla do izstopa Povnove doline, potem pa sva že zagledala zavarovano pot, ki naju je pripeljala na vrh 'trenutno uradne in markirane' Kokrske Kočne.

Šibala sva naprej ...JezerskoKočno...Kremžarjevi...Češko...Makekovo...opsa, malo moram prevrteti trak nazaj...odcep za Jezersko.

Po zgornji poti na Jezersko sva tik pred Visokim vrhom (ki ni Veliki vrh) poiskala gozdarsko cesto (neoznačena pot), ki naj bi naju pripeljala naravnost v Makekovo Kočno. Cesta naju ni ubogala in je kmalu začela dokončno zavijati v desno na Jezersko, zato sva jo zapustila in jo po strmem smrekovem gozdu ubrala naravnost navzdol. Po mehki preprogi sva sestopila v Makeka, tu sva poiskala markirano pot k slapu Čedca in še malo naprej našla cesto, ki pelje proti Velikemu vrhu. Tu naju je vdano čakal avto.

Povnova dolina (20.10.2001)

• Parkirišče v Makekovi Kočni
• Povnova dolina
• Greben Kočne
• Na Križu
• Kokrska Kočna
• Jezerska Kočna
• Češka koča
• Parkirišče