Smetišča v gorah

Gore - balzam za oko in dušo, sinonim za mir, tišino in neokrnjeno naravo. Ali res?

Mangart

Poletje. Z Markom se odpraviva na Mangart, da bi se naužila vsega zgoraj naštetega.

Prisopihava na vrh. Zapodim se k vpisni skrinjici. Namesto knjige iz nje privlečem kup papirovja, ovitkov in podobne šare. Čisto na dnu se skriva vpisna knjiga. Kam z vso to navlako? Odločiva se, da bova žrtvovala vrečo, v katei sva imela obleko, in smeti odnesla navzdol.

Sedaj sva že toliko pri močeh, da nama pogled seže malo dlje. Izpod kamnov pri križu kukajo papirčki in embalaže vseh mogočih barv, katerih so se osvajalci Mangarta tako 'domiselno' znebili (Cesta pripelje zelo visoko...). Tudi tole gre z nama v dolino, se odločiva. Vreča se že polni.

''Greva pogledat, kje sva pozimi smučala!'' S pričakovanjem greva nekoliko navzdol (na severno stran Mangarta - slovenska pripelje na Mangart od zahoda in italijanska od vzhoda; zimska smer je v sredi) in kar ne moreva verjeti svojim očem. Konzerva pri konzervi, vseh mogočih oblik, nekatere med njimi izgledajo že zelo stare, tudi nekaj novejših unionov in lašk... ''Kaj, tudi svinje hodijo v hribe?'' se čudiva. Ne preostane nama drugega, kot da mobilizirava še drugo vrečo, ki jo imava s seboj. Torej cune iz vrečk direktno v ruzak in smeti v vrečke. Kmalu sta obe vreči polni, a počistila sva komaj slabo polovico smetišča (najbrž ne, saj je tu še kar nekaj snega, tako da ne veva, kako je tu z vrhom in ledeno goro).

Marko zato v vpisni knjigi zaprosi gornike, naj odnesejo kakšno smet v dolino. Polni vreči si Marko naveže na nahrbtnik in počasi odcingljava navzdol.

Osamljen primer?

Seveda ne! Smeti se vidijo vsepovsod, kjer sežejo markirane potke. Pri vzponu se ne dava motiti, zato pa v sestopu večkrat kako reč, ki ne 'paše' v naravo, pospraviva v nahrbtnik. Češko pivo (seveda prazne pločevinke) na vrhu Grintovca, na pol polni kozarec kislih kumaric (mislim, da znamke Eta) v Bambergovi sva pustila za gurmane, Fruc: naju je gledal na Plazju (lepo, da označujemo nekdaj slovensko zemljo), ovitki bonbončkov in malo kasneje embalaža manjše bombonjere v Kriški steni (otroci v gorah; kaj starši mežijo na obe očesi?), uničen dežnik na Hribaricah lastnik dobi v koči na Doliču... Spisek je dolg, spomin namenjen lepotam smeti pa kratek.

Priznava, nisva popolna nedolžneža. Zato bova kamen vrgla tudi v naju: Pozimi nama je v viharju na rami nad Kotovim sedlom po strmem pobočju odneslo polno plastenko pijače (kljub iskanju je nismo našli). Prav tako sva pozimi v močnem vetru izgubila dve vrečki, ki sta odjadrali neznano kam. Joj, tako sva šimfala, a najin spisek kar raste: nekje v gorah sva izgubila tudi sončna očala. Upam, da se s tem spisek tudi konča. Žal ne: v Sovatni sva izgubila nov film za fotoaparat. Je sploh dovolj pepela, da se ustrezno posujeva?

Trudiva se, da se odkupiva. Odkupi se tudi ti!

Triglav

Večje smetišče sva čisto slučajno odkrila pri koči pri Triglavskih jezerih (v nasvetejšem kotičku TNP!?). Zraven zimske koče stoji tabla z napisom voda in s puščico, ki te usmeri nekam v goščavo. Če povzamem na kratko, vode nisva našla, smeti pa precej. Konec leta 1998 je bilo tam pravo smetišče, koča je bila seveda zaprta in snega še ne dovolj, da bi prekril to sramoto. Ko oskrbnik kočo prek zime zapre, bi absolutno moral poskrbeti za odpadke, ki jih turisti (bog ne daj, da bi jim rekli gorniki) pustijo okoli koče. Saj ravno od takih turistov imajo koče precej prometa. Leto kasneje sva bila spet tam in sva seveda morala pogledati, kako se stvari razvijajo. Smeti je bilo še zmeraj precej, nekoliko so le počistili. Naj jih zato pohvalimo? Ne! Počistijo naj vse, vključno s kramo, ki je niso razmetali turisti.

Nesporni zmagovalec v tekmi za najvišje ležeče slovensko smetišče je seveda Triglav. Lovoriko so mu pripeli nevedni planinci, ki Aljažev stolp pogosto zamenjujejo z oglasno tablo, še večkrat kar s kanto za odpadke (podobnost je res osupljiva?), ki je včasih bolj drugič manj polna.

Ima kdo slabo vest? Z Marijano sva na vrhu Triglava. Nisva sama, kakih 10-20 nas je. Vreme je lepo, ljudje se fotografirajo, vneto razpravljajo, občudujejo naravo, razgled... in uživajo. Tudi midva. Ogledujeva si severno stran, greben do Kugyjeve, izginjajoči ledenik... Za konec še pogled po tleh: tamle je konzerva in tamle embalaža - torej malo (na S strani Aljaževega stolpa). Vzamem vrečko in poberem smeti. Potem greva z Marijano naokoli do vrat v Aljažev stolp. Pogled noter na smeti: ''Ni jih veliko!'' sva prijetno presenečena. Marijana odpre vrečko, jaz se nagnem v stolp in začnem z nabiranjem smeti. Komaj dobro začnem, že se zavem neprijetnega občutka. Pogledam globlje vase in začutim slabo vest okoli sebe: Jaz imam slabo vest, ker pobiram smeti! Občutek je tak, kot bi bil kakšen umazan smetar, ki naskrivaj pobira smeti, da ne bi bil preveč opazen pri tej sramoti. Saj varovanje narave ni sramota, ampak prav tako se počutim. Kot da so me zalotili pri nepristojnem dejanju. Halo? Odločno spremenim pristop: Sem ponosen smetar. Gora prosi in jaz se ji rad odzovem...

Neokrnjena brezpotja

Gorskih smetišč je torej kar nekaj. Zadnje čase jih ne vidiva več toliko. Ne, niso jih počistili, le midva sva se preusmerila bolj na brezpotja. Manj ljudi, manj smeti - seveda ne. Manj ljudi in zato pravi gorniki in seveda nič smeti! Da bi tako ostalo. Ne damo brezpotij!