Jugova grapa in poskus Kačjega jezika

Letos je snega hudo malo. Jugova grapa leži na severni strani in sonce pozimi tja ne pogleda, upava, da je v njej dovolj snega, saj s sabo tovoriva smuči. Spodnji del poti (cesta) do Za Aka je leden (sitno na kvadrat, saj te z vsemi močmi sili navzdol), na najbolj izpostavljenem delu (jeklenice) pa posebnih težav ni. Strnjen sneg se začne takoj v krnici Za Akom. Shojeno ni absolutno nič. Kako drugačen svet od obljudenega Tamarja in Jalovca. Kmalu se prične tudi kloža, in hoja postane naporna. Za začimbo skrbijo še številni zameti. Nič hudega, bova vsaj lahko smučala, se tolaživa.

Prehodi so zasneženi

Vstop v Jugovo grapo je snežen in dovolj širok, tudi višje v grapi je snega povsod dovolj. Vstop v ožji del grape (tu smer grape zavije malo v desno) zapira kratek kopen skok. Tik nad skokom po izpostavljeni prečki zavijeva levo (ne vem, kako bo tu s smučanjem) in nato brez težav navzgor. Tu naju čaka sreča, na desno se navzdol odpre povsem lahek in zasnežen prehod. Ob skoku bi morala po desni strani navzgor in šele povsem nad skokom v levo (od spodaj se tega prehoda ne vidi).

Jugova grapa ima dva izhoda na greben. 'Normalni? smučarski' (levi) izhod je bolj strm. Danes je ta izhod povsem kopen (5m absolutno navpičnega skoka) in neuporaben. Ne moreva verjeti, da je bilo tu lani toliko snega. Tudi pod skokom je namreč strmo in če tu ne bi že smučal, ne bi verjel, da je ta stvar lahko zalita.

Naravnost vodi 'normalni kopni' izhod grape, ki pa ima dovolj snega. Zmanjka ga šele 10m pod grebenom. Brez smuči splezava na greben: sonce, Dovški križ, Oltar, Škrlatica, Rokavi in gorniki v Rokavskem ozebniku (smuči ni videti). Sestop z grebena je pa siten...

Vrhnjih 50m smučanja je zelo zahtevnih (težavnost Jugove grape je IV-, v teh razmerah se zdi ta ocena prenizka). Strnjen/trd sneg, strmo, ozko in zgoraj posredi še grebenček (ravni del grebenčka je ožji od smuči), ki je nagnjen v desno (ob njem na levi strani jarek, na desni pa stena, ki mi jo je zagodla).

Padec

Zgornjih nekaj metrov je lepo zglajenih, potem se pa prismuča na omenjeni grebenček (ostanek lanskega snega, poleg je robna zev in vse skupaj prekrito z letošnjim snegom). Zavoji po nagnjenem in ozkem grebenčku so zahtevni (na moje razočaranje kažem nekaj nezanesljivosti v zavojih), pa še strnjen/trd sneg in lepa strmina. Vse skupaj je blizu meje mojega znanja. Seveda bi lahko na robnikih mirno oddrsal navzdol (precej lažje in bolj varno/zanesljivo). Ampak tu gre za smučanje in jaz poskušam smučati. Torej je potrebno delati zavoje.

Prekmalu sem pomislil, da je najtežji del za mano. Saj tako je bilo, najtežji del sem že odsmučal, ampak posledica te miselne napake je padec koncentracije. In pri enem od levih zavojev sem naredil prvo resno napako na strmih terenih. Z repi smuči sem ob obratu butnil ob steno. Pristanek je bil slab in zarobilo me je navzdol, reševal sem se v levo in kmalu se mi je uspelo ustaviti. Vendar je bil pritisk na spodnjo (desno) smučo prevelik, odpelo mi je okovje! Uspelo se mi je še enkrat obrniti, tako da je bila leva smuča spodnja. Najprej po boku in nato še malo po spodnji smuči sem drsel navzdol (v težjih situacijah v desni roki poleg palice držim tudi cepin). Malo s pomočjo cepina in več s pomočjo smučke sem se ustavil kakih 20m nižje. Strah je bil kmalu mimo, saj me je zadel nov udarec:

Desne smuče ni nikjer. Marijana je še nad višino začetka mojega padca. Pravi, da smuči tam ni in da je sploh ni videla (s pomočjo cepina je potem ta del po robnikih oddrsala navzdol). Ne morem verjeti. Vse navzgor pretaknem, nič. Potem sva pa le pogledala še malce nižje. Smuča se je ustavila ravno na majhni izravnavi pod levim izhodom Jugove grape (le nekaj metrov pod mano!). Še malo, in smuča bi se brez mene spustila navzdol.

Adrenalin je bil še močno prisoten, strah nekje v ozadju. Od vsega je bil pa najmočnejši občutek jeze. Bil sem hudo jezen, predvsem sam nase. Zagrabil sem smuči, izbrskal izvijač in močno privil okovje. ''Mene že ne bo nihče zajebaval,'' še najmanj pa ne jaz sam. Smuči, cepin, palice in jaz smo še enkrat priplezali na vrh. Po temeljiti koncentraciji sem v drugo nizal zavoje zanesljivo in brez napake. Prepotrebna samozavest se mi je vrnila.

Nižje sta še dva zahtevnejša dela (vendar precej lažja od zgornjega). Strmo in strnjen sneg, vendar je dovolj široko. Nasploh so snežne razmere za smučanje v Jugovi grapi (razen težjega vrhnjega dela) dobre/primerne (povsem spodaj je tudi nekaj skorje). Iztek grape je ozek in kar strm, sneg je tu trši. Ni pretežko.

Proti Kačjemu jeziku

V načrtu imava še pogled v Kačji jezik. Prečiva pobočje in po zanimivi in ne pretežki bližnjici s smučmi prestopiva greben (ozek snežni prehod, prvenstvena?) in prismučava naravnost do strmine pod ostenjem Oltarja (prav tam, kjer se pot proti Mali Ponci močno dvigne, potem pa nad strmino sledi dolga prečnica pod ostenjem Velike Ponce). Nad to krajšo strmino zavijeva navzgor in diagonalno desno proti škrbini med Oltarjem in Ponco. Vedno bolj se udira, dokler sneg ne gre čez rit. Tu sva pa dobesedno v riti. Gazim, meljem in meljem, pa nikamor ne gre. Počutim se kot krt. Rijem levo in desno in iščem mesto, ki bi držalo mojo stopinjo (ali pa vsaj koleno). In ne odneham, počasi gre navzgor in vedno je enkrat konec zameta, tudi tokrat bo. Slabih 100 metrov višje se stanje popravlja, udira se le še pod koleni. Močno gazim, saj me priganja tudi tema. Marijana je pa že obupala, kljub narejeni gazi ne more slediti. Bi rekel, da jo je zmanjkalo. Uživa v zares zasluženem počitku (včasih me prešine, da pretiravam, ko jo takole preganjam po gorah). Jaz sem pretrmast, da bi odnehal.

Grizem naprej. Večkrat se pa moram za hip ustavljati, pulz je prevelik. Po res hudih naporih sem blizu vhoda v najbolj strm del Kačjega jezika (strmina od tu ne popušča vse do škrbine med Oltarjem in Ponco). Tam, kjer sva v ta strm del vstopila (in smučala) lansko leto, je kopno. Višje se pa ne vidi. Po snežnem jeziku, ki poteka desno od tega (menda je tam prava smer spusta skozi Kačji jezik), se po zmeraj bolj strmem snežišču vzpnem do stene. Pobočje (prečnica) v levo je skalnato, torej naprej ne bo šlo. Ura je tudi že štiri in bo potrebno navzdol. Pogled navzdol je hudo strm, še posebno zgornjih nekaj metrov. Na srečo tik pod steno ni trdo, tako da se varno vkopljem v sneg in pripravim za spust.

Za občutek strmine najprej en meter oddrsam, potem pa začnem z zavoji. Strmina kmalu popusti, nižje gre pa prav lepo. Tudi sneg je za smučanje primeren, skorjica je rahla. Izza ovinka pogledam navzdol proti Marijani, ki pa je ni nikjer. Torej nič počitka, smučam naprej in kmalu me čaka zelo lepa flanka 'pršiča'. Potem pa nula. Tam, kjer sem najbolj ril in se mučil navzgor, je bila smučarija glede na vložen trud hudo slaba. Nad kratko strmino, kjer sva začela vzpon proti Kačjemu jeziku, sem ujel Marijano.

Kloža

Razmere za smučanje so bile vedno slabše, snega je bilo sicer dovolj, zato pa je bila vedno bolj zoprna kloža, ali pa trd in razbit teren. Ali pa mešanica obojega. Nad Tremi macesni sva zavila čez grebenček in po ozki in strmi grapi prismučala na snežišče pod Tremi macesni. Kloža, trd/razbit sneg, kloža,... Malce nižje sva iz grape zavila ven (v levo) in med rušjem matrala noge s smučanjem po res zoprni kloži. Smučala sva tako, da sva spustila smuči, se malo ogibala rušju in iskala primeren kraj za padec. O kakem zavijanju ni bilo govora. Sva bila preveč zmatrana, da bi skakala po kloži. Ravno, ko je bilo najhujšega matra konec, je Marijana od vsega hudega sezula smuči in hotela kar peš. ''Se ne morem več pobrati, ko padem v sneg!''.

Komaj sem jo prepričal, da je najhujše za nama. Nazorno sem ji pokazal, da gre od tu naprej kar lepo šus naravnost, saj ni več strmine in rušja. Prismučala sva čisto do markirane poti, ki pelje v Martuljek. Ura je bila le nekaj minut pred pol šesto. Začela se je prava dirka s časom.

Po jeklenicah sva imela še za silo svetlo. Nižje pa je bilo že temno in posledica je bil manjši zdrs po ledu. V zadnji strmini pred Ingotom sva pravilno ujela pot, ki na lepem zavije ostro levo (če tega ovinka ne poznaš na pamet, si se ravnokar izgubil). Po cesti sva imela za konec še drsalnico, ki se ji ni dalo ogniti. Marijana je sicer poskušala po gostem in temi, jaz sem pa trmaril z rito po ledu. Ko si fizično povsem izčrpan, se je lažje sprijazniti z nekaj praskami, kot pa z matranjem. Po natanko enajstih urah sva deset do sedmih ornk izmučena prišla do avta. Najbolj so me bolele roke/rame. Da dol padeš.

Jugova grapa in poskus Kačjega jezika (2. 2. 2002)

• Gozd Martuljek
• Za Akom
• vrh Jugove grape
• Kačji jezik
• Za Akom
• Gozd Martuljek