Grapa, ki pada z Nabojseve škrbine v Špranjo, je večkrat smučana in je tudi opisana v Candolinijevem TS vodničku, a je potrebno ujeti primerne razmere, ker je sam iztek le malokrat zasnežen - navadno tam curlja slap, pa tudi spodnji del grape je razbit. Tokrat je bilo v nasprotju z lani vse krasno poglihano, ledni slap pa na debelo zasnežen, tako da se je dalo kar na horuk priti v grapo (sicer obstaja tudi smotan obvoz na desni strani) in v lagodnem rezanju smučine smo počasi dosegli Nabojsevo škrbino.

Normalni zimski pristop (in smuk) z Velikega Nabojsa poteka v okviru marikrane poti, ki jo iz Žabniške krnice (na 'drugi' strani Nabojseve škrbine) po rampi ureže navzgor. Midva sva lansko sezono čisto po sreči našla pristop z Z strani škrbine, ki se nama je strašno dopadel, le še na razmere za celoten spust v Špranjo je bilo treba počakati, da se vse poklopi, in tokrat smo jih očitno ujeli za rep, ker bo trenutno deževje/sneženje verjetno odplaknilo vstopni skok. Nad škrbino smo jo urezali kar po stiku vesine s steno, kar je bilo za vzpenjanje najenostavneje, pa še najlepšo smer spusta smo lahko odlično naštudirali. Ob gaženju smo sicer kar malo jamrali, ker je bilo pršiča nepričakovano grozno veliko in se je odsekoma udiralo tudi do riti, a je bil sneg na srečo odlično 'zaliman', sicer bi gladko obrnili.

Začuda so bile razmere celo tako fenomenalne, da se je na koncu dalo odsmučati celo s samega vrha (gre za vršnih 10 m, kjer jeklenica po diagonali sledi polički proti križu), za kar ob prejšnjih obiskih ne bi dal 'petposto'. Res sem moral dvakrat zapeljati tudi čez skalni plošči, a je bila jeklenica pri roki. Po vršnem ojuženem snegu smo nato še malo pogarali, zatem pa nas je čudovito vozen pršič razvajal vse do škrbine in tudi ogledani prehodi nas niso izdali. Vesine in široke rampe med njimi so bile čudovito vozne ter ravno prav zračne in strme. Recimo dobra IV, 350 m, tam do okoli 45°. V grapi proti Špranji težav ni več, da bi bilo malo bolj pestro, je na vmesnem odseku, ki se najbolj globoko utesni med stene, zmanjkalo tudi pršiča (to nam nekako ni bilo najbolj jasno), sam iztek nam pa tudi ni povzročal posebnih težav, saj se je dalo po 'slapu' lepo oddrsati. Za konec smo v Špranji sledili špuri 'vsiljivca' (medtem ko smo bili na vrhu, se je 'pretihotapil' iz Žabniške krnice in odsmučal v Špranjo), ki nam je prav prijazno pokazala optimalno vrnitev v Zajzera. Navzgor grede smo namreč kar malo zabluzili...