Dolga Nemška (IV-/III, 1400m) je (presneto dolga) klasika in je kar najbolj direkten pristop na vrh Triglava. Že nekaj časa sva se odpravljala v Steno, prebrala nekaj popisov (najbolj naju je mamil prehod preko Luske), se oborožila s skico in opisom (Slovenske stene) ter ob sedmih zjutraj vstopila v skale.

Po skupnem raztežaju s Slovensko Nemška zavije daleč v desno na steber za Wagnerjevo grapo. Glede na bogato razčlenjenost ('povsod' se je ponujalo več prehodov) netežavnega terena sva nadaljevala po najbolj naravnih prehodih, opis (ta je tako bogat v podrobnostih, da se že takoj spodaj na stebru v njem nikakor nisva našla - vsakega metra se nama pa tudi ni ljubilo preverjati) sva le tu in tam potegnila na plano, da sva preverjala napredovanje in spremljala prihajajoče zanke.

Na vrhu 'drugega' pomola (glede na opis prvega sploh nisva našla) sva trčila ob gladek prag. Nekaj časa sva še iskala prehode na desni strani, potem pa zaključila, da sva očitno res že na drugem pomolu in sva se za prvo trojko navezala. Gladka skala z manjšimi oprimki/stopi naju je takoj postavila na realna tla (dva klina): ta trojka se nama je zdela kar ostra. Nasploh sta prva težja raztežaja (vstopni: II+, gladki: III) zgledno našponana in sva sklepala, da nama očitno ne bo prav nič podarjenega. A poglej si čudo, višje so bile težave povsem zmerne, tako da je bilo nadaljevanje prav lahkotno, tu in tam sva 'zgrešila' kako III(+), celo eno IV- sva nekje 'izgubila' in sva vse do Luske sočasno plezala na kratki vrvi. V Dolgi Nemški sva se hotela tudi prepričati, kaj je to 'uradna' spodnja četrta stopnja. Sedaj sva še bolj zbegana kot prej, saj midva nobenega mesta v smeri ne bi ocenila z več kot III+.

Do Nemškega turnca (lažja in krajša polovica) se več ali manj pleza za nosom, pravega 'stenskega' občutka ni, prehodi se naravno odpirajo, le pod rumeno zajedo sva se po nasvetu iz opisa usmerila desno vanjo (teren bolj povabi v levo, kjer je za + težje). Po lažjem svetu sva bila hitro na razcepu Zimmer-Jahn, kjer sva zaradi skice odločno preveč čarala s prestopom Nemške grape, ki bi bil 'za nosom' povsem enostaven.

Po Zlatorogovi polici sva se 'splazila' pod previsom Nemškega stebra in na drugi strani spet lahkotno plezala po občutku. Pri Oknu, ki se je odprl na levi strani stebra, naju je dokončno zagrnila tako gosta megla, da sva se bolj resno posvetila opisu, a kaj ko 'pomolčka', 'belega stolpa', 'prislonjene glavice' in ostalih opisanih oblik nikakor nisva našla. Zanesla sva se na nos, plezala po najlažjih prehodih navzgor in na neki polički v levo ugibala, kje sva. Sam sem navijal za tisto, ki v opisu pelje levo na raz stebra, Marijana je zagovarjala višjo, ki se izgubi v plateh in pripelje v svet pod Lusko. Polička se je res izgubila v plateh in višje sva kmalu tudi zaplezala v opisan zglajen žleb, a kaj ko je natančen pregled izdal, da je tik pod žlebom polička (nad zgoraj opisano), ki pa vse bolj izpostavljeno vodi prav na raz stebra! Splezala sva dol do te poličke in jo natanko preštudirala (levo proti razu sva celo našla klin z zanko). Raz je izgledal neprehoden, ampak lažji svet se je vseeno megleno slutil na levi strani (torej levo od zglajenega žlebu). Glede na opis tu nikakor nisva smela zgrešiti, saj petice nisva imela v načrtu. Vedela sva, da bova na desni našla Lusko, kajti stena prav tu nekje šele zares postane 'prava stena'. Začela sva se spet varovati in sva (kompromis med razom in zglajenim žlebom) splezala od klina gor, tu sva na razcepu skozi meglo na desni le zaslutila temno zarezo, sledila polički v desno in stala slabih deset metrov pod manjšo (5-10m) lusko (Luska z veliko začetnico bi morala imeti 60m, a opis tudi pravi, da je od spodaj neizrazita). Najprej sva potipala do 'luskice', splezala nazaj dol in po polički pretaknila še nadaljevanje v desno do robu, kjer se je odprl pogled na gladko steno, kjer nisva imela kaj iskati. A za izpostavljenim robom sva lahko pokukala navzgor, kjer se je pod 'luskico' odprl ozek preduh, ki bi po opisu moral pripadati Luski. Torej je bil zglajen žleb spodaj le pravi!

Splezala sva do vznožja Luske, se nekoliko nerodno in na moč potegnila vanjo (klin), pogledala v preduh med nogami in po robu splezala do razširitve. Tu se kamin med Lusko in steno razširi in močno poglobi, midva sva se zarila v varno notranjost in se splazila/prerinila čez dva manjša skoka na res izjemno teraso vrh Luske (navedena višina 60m je odločno pretirana - varovati sva začela na polički nekaj pod Lusko, tudi na vrhu je od 60m štrika še nekaj metrov ostalo). Na vrhu Luske naju je pričakala gladka in navpična stena, kjer je le drobna, bolj nakazana polička vodila čeznjo. Zračen razkorak/prestop na poličko in prečenje po njej (klini; nasploh je oprimkov dovolj, stopi so pa sploh odlični) je daleč najbolj luštno mesto smeri, pravi vrhunec! Žal je bilo poličke kar prehitro konec in po žlebu sva kmalu izplezala na Jugovo polico, kjer sva si obetala le še sprehod na Plemenice.

A glej ga zlomka, megla je bila še prav tako gosta kot spodaj in na prvi prekinitvi police sva izgubila nit. Ko sva lezla navzgor po vse težjem žlebu/kaminu, sva le še nemočno ugotovila, da prehoda čez rob desno na polico (ki se je megleno vila, kdo ve kje pod nama) sploh ni. V opisu je sicer omenjen direkten prehod z Jugove police na Kugyjevo polico, le da ta usmeri v levo, naju je pa teren usmerjal v desno. Stena se je počasi le položila, skala je postala vse bolj krušljiva in že (šest ur od vstopa) sva stala na (odlično markirani in zavarovani ?!) Kugyjevi polici (težave najinega izstopa so bile nekje v okviru največjih težav Nemške).

Običajno nadaljevanje Dolge Nemške na vrh Triglava poteka po levi strani (to sva že skusila, I-II), zato sva zavila desno do konca police in tam iskala nadaljevanje, kjer sva enkrat v požledi že obračala. Po grušču do stene in po tretjem žlebu navzgor, kjer sva po mokri/zglajeni skali skozi ozke kaminčke (mesta do III, dva klina) dosegla vršno grebensko rez, po kateri do vrha težav ni bilo več. Na vrhu nagrada ni izostala, saj naju je sonce skozi meglice toplo pozdravilo, nasploh se je popoldan preoblekel v prečudovit dan.

Dolga, lepa in pestra tura, prijetno in nepretežko plezanje. Le presneta megla naju je preveč morila...