Na obsežnem snežišču pod severno steno Macesja je vse skupaj hudo nepregledno. Ker sva po nasvetu vodnička (55*K) Pichsov žleb iskala v ustju Cjajnikove grape (glej zadnjo sliko), sva se za kazen še dodatno nagazila po smotano predirajoči se skorji, ki je premogla nekaj nepričakovanih pasti (luknje) in v eno sva se tudi pustila 'dobrohotno' ujeti. Stanko Klinar v vodničku pri turi Pichsov žleb sicer zapiše nekaj netočnih/zavajajočih podatkov, a je nasploh tako 'fejst možak' ter o gorah pripoveduje tako hudomušno in iskrivo, da ga midva vedno prav z veseljem prebirava in mu vse zmote dobrohotno oprostiva...

V žleb sva se usmerila po stranskem (desnem) vstopu, ki naju je elegantno pripeljal nad 'nepreplezljiv' skok glavnega izstopa. Spodnji del žlebu je manj strm (40°, dva odseka 45°) in širši, zgoraj strmina pod 45° skoraj ne pade, kratko mesto seže proti 60°, ena stopnička je bila še kopna in tudi izstop na greben je bil le bolj poprhan. Žleb je visok slabih 400 m, je presneto eleganten, nudi nadvse uživaško in lahkotno plezanje ter za konec postreže s slikovitim izstopom ob ostri rezi Perilnika.

V levo sva se vzpela na vršno ramo Macesja (2124 m), katerega višina je na zemljevidih vnešena kot najvišja točka Macesja, ki je sicer visoko nekje 2130 m in leži dobrih 100 m bolj vzhodno. Spust v škrbino je bil previden, a hiter, zato pa se je mukotrpno vlačenje do Užnika (2081 m) vleklo in vleklo (Upravičeno se imenuje Lažnik, laže pa kar v obe smeri...).

Z Užnika sva se spuščala po grebenu, razgledovala na nepregledno S stran in iskala pripravno mesto (ki nama je izpuhtelo iz poletnega spomina), kjer bi se spustila v smeri Cjajnikove škrbine. Iz prve 'izrazite' škrbinice se je v desno odprl 'pripraven' žleb, po njem sva lahkotno skakala/smučala navzdol, dokler nisva na 'pripravnem' mestu odvila desno, kjer pa naju je na robu nezalit prehod v smeri Cjajnikove škrbine obrnil nazaj. Po žlebu sva se spuščala, dokler se v desno spet ni odprl prehod, kjer naju je pričakalo nekaj sitnih in strmih robov s kar preveč sumljivo snežno podlago, ki jih je bilo potrebno brezgrajno prečiti v vzorni izpostavljenosti. Na škrbini sva si dala duška, odvihrala po lepo smučljivi (široki) Cjajnikovi grapi na snežišče pod steno, kjer sva pod drevesno mejo z užitkom tlačila vršno plast pršiča, kar se za konec te res čudovite ture preprosto spodobi...

Spust po žlebu z Užnika do višine Cjajnikove škrbine ni posebno zahteven (40°, III+), sama prečka je zatem kar presneto ostra in je daleč najtežji del spusta (S5, v 'idealnih' razmerah je verjetno 'bistveno' manj zahtevna kot najina izkušnja), smuk po Cjajnikovi grapi je ocenjen s III+ (40°). Celotna smer je visoka 400 m in bi jo ocenila s skupno oceno IV-, mesto S5.