Smučanje z Mangarta, Zimska smer

Grizem v strmino, ki se počasi postavlja. Oči mi zaliva pot, pred mano pa dva izstopa. Kateri je pravi? Odločim se za levega, naklon se močno poveča, sneg še ni odjenjal in brez cepina ne gre. Do vrha je dobrih deset metrov in ni mi do tega, da bi test ponavljal. Še zadnji meter do sedla, ura je točno deset in utrujen sem najmanj za dva. Na vrhu me takoj pozdravi sonce in v oči mi plane velika belina. Zimska pravljica me torej čaka še konec maja, veselje je takojšnje: snega je več kot dovolj, no saj letos ga je res veliko nametlo. Mežikajoče se razgledujem, naravnost pred mano je mogočna skalnata gmota Mangarta, levo je Rateški Mali Mangart, v sredini pa široka in povsem bela lisa, ki malo višje zavije v desno in se skrije za prednje obličje Mangarta. Preval na katerem stojim se imenuje Čez Jezik, turistično pa se piše Mangartsko sedlo.

Najlepši alpinistični smuk pri nas?

Na svetovnem spletu večkrat iščem informacije o turnih in alpinističnih možnosti smučanja v naših gorah. Tako sem zadel osebno stran Boruta Črnivca, enega vodilnih alpinističnih smučarjev pri nas. V dokumentu sem prebral, da poteka njegov najlepši alpinistični smuk z Mangarta na sedlo in naprej do Belopeških jezer. Malo sem pobrskal še v Alpinističnih razgledih in dobil podatek, da je smuk z Mangarta, Zimska smer, ocenjen s IV+. (Črnivec mi je kasneje pojasnil, da je prava ocena tega smuka V.) V Turnosmučarskem vodniku, Igor Jenčič, sva si prebrala opis turnega smuka z Mangartskega sedla do Belopeških jezer. Osnovne podatke sva torej imela, malo naju je skrbela le težavnost spusta in dejstvo, da na Mangartu še nisva bila.

Dober dan!

Dobro razpoložena sva se pripeljala do parkirišča pri zgornjem Belopeškem jezeru. Avto sva pustila nekaj metrov po cesti naprej in takoj začela z zamudno pripravo nahrbtnika. Pri tem opravilu naju je nekoliko zmotil avto, ki je bil tudi opremljen s potrebno turno opremo, no ne avto, temveč voznik v njem. Marijana je lepo in glasno pozdravila z Guten tag, klicaji pa so se takoj namnožili v moji glavi. Hiter pogled na tablico mi je izdal, da je voznik Avstrijec. ''Dober dan!'' je prišel odzdrav. Joj, če bi naju takrat Stanko Klinar videl, bi imela takoj daljšo pridigo o lepem slovenskem jeziku in potujčevanju nekdaj slovenske Koroške. Hladna prha v sončnem jutru je pa le zalegla, Marijana od takrat vsakega tujca v gorah pozdravlja slovensko.

Po stopinjah navzgor

V tem času se mi na Mangartskem sedlu pridruži tudi Marijana. Malo študirava zemljevid, malo počivava in še več gledava. Posebno tri gorniške pike, ki lezejo po snegu visoko navzgor proti Mangartu. Odkod neki so prilezli, po Plazju navdol namreč nisva videla svežih stopinj, res pa, da je bilo snežišče tam še precej trdo. Mogoče so se pa pripeljali po popravljeni mangartski cesti?

Čas neusmiljeno teče, tudi sonce je vedno bolj močno. Nekaj časa hodiva po cesti, potem pa v stopinje in za njimi navzgor po snežišču. V desno navzgor se pogled počasi odpira in naenkrat je pred nama precej strmo, zato pa povsem zalito snežišče, ki se razprostira zelo visoko proti vrhu. Za smučarja ni lepšega pogleda, modrujeva, in nadaljujeva po stopinjah navzgor. Tu se na lepem pojavijo nove stopinje, ene gredo naravnost navzgor, druge pa prečijo v desno. Kaj bi okolišila, kar naravnost jo šibava in prilezeva na nekoliko ledeno, kratko strmino s skalami. Spet bo bližnjica daljšnica in obratno, se hudujeva, sicer je pa v vsakem primeru čas za dereze. Skobacava se čez prag in ugotavljava, da bo desna varianta prišla prav pri smučanju, saj je tam snežni jezik širok in niti malo prekinjen.

Smuči

Spet malo gaziva, sneg je primerno mehak in varen za smučanje na večjih strminah. Kaže torej, da bodo razmere idealne. Nekje v desno opazim stopinje predhodnikov, pa gazim kar po svoje. Tako prijetno je v soncu hoditi po celem snegu, kaj zato, če je malo težje. Vseskozi opazujeva proti vrhu. Od tu pobočje ne izgleda več tako strmo, kot je izgledalo spodaj. Pike so sedaj že na vrhu snežišča pod vršnim pragom. Pogled zaplava v bližnji okolici in ob snežišču zagledava skrbno v sneg zapičene smuči. To dejstvo nama da misliti. Malo torej misliva, še več pa se vzpenjava in pri ozkem prehodu s spodnjega na zgornje snežišče opaziva še drug par smuči. Tu se pa svet že postavlja pokonci. V ozkem prehodu je že kar lepo strmo. Višje pa strmina izgleda še hujša. Malo se razgledava, z veseljem ugotoviva, da novih smuči ni na vidiku. Ena pika je potem alpinistična smučarka, zaključiva, in močno grabiva navzgor. Teren je precej strm, malce me skrbi za Marijano, pa nič ne reče.

Vzpenjava se v ostrih okljukih, tako kot so shojene stopinje. V glavi imam nekaj vprašajev: okljuki v taki strmini se mi ne zdijo smiselni, ampak, kdo pa sem, da bi komu solil pamet. Zdrami me Marijanino vprašanje, čemu se igram in gazim vodoravno levo in desno. Najbrž ni opazila, kdaj sem prigazil nazaj na stopinje. Zagazim torej naravnost navzgor in ji nazorno pokažem shojeno pot. Res gre sedaj precej lažje, tudi pogled tako ne uhaja vseskozi po strmini navzdol.

Sprejem

Strmina počasi popušča, pobočje se končuje in čez stranski grebenček se odpre pogled na lijakasto snežišče. Levo in navzgor je precej golo ostenje, v desno navzdol se strmo in vbočeno snežišče oži v lijak, za nama je snežišče, po katerem sva se povzpela, desno in nekoliko navzgor pa stopinje prečijo pod skalno stopnjo do grebena, nekakšne rame pod vrhom Mangarta. Pogled mi uide navzgor, kje je vrh? Nič pametnega ni videti. Malo levo od najvišje točke se blešči nekaj gladkega. ''Opast!'' se mi posveti. Ogromna opast, ki se boči nad skalno stopnjo. Nekaj časa opazujeva, a je stanje stabilno. Previdno do vpadnice, nato pa jo hitro ubereva po strmi prečnici v desno. Močno potegnem naprej in pogled mi vseskozi uhaja navzgor. Tik pod ramo se precej zadihan ustavim. Marijana precej zaostaja in je tik v vpadnici opasti. In točno zdaj se z močnim pokom odtrga del ogromne trde/ledene gmote in zgrmi po skalah navzdol proti snežišču. Nekaj tulim, Marijana najprej le gleda, nato pa steče po prečnici. Toda strmina je velika, sneg pa tu ni več tako optimalen. Zgornja plast je odtajana in pri obremenitvi takoj plazi. Marijano spodnese površinsko plazenje, cepin je že trdno v snegu, prav takrat pa jo dosežejo tudi odtrgani kosi opasti. Na srečo le manjši del, saj se je glavnini ognila za nekaj metrov. Spet tulim in sestopim nekaj metrov, a kaže, da ni nič hujšega, Marijana se že pobira in nadaljuje proti rami. Veliko strahu in le manjši udarci. Res ne vem, kdo od naju se je bolj ustrašil.

Z rame pogledam navzgor, kratka in ozka grapca. Marijana je še vedno v prečnici, nad mano pa zaslišim glasove. Dva Italijana se spuščata po grapi proti rami. Takoj, ko sta na rami, ju nekaj časa zaslišujem. Do vrha je še pet minut, mi zagotavljata. Smučati se ne bo dalo z vrha, komentirata, malo zmajujeta z glavo in gledata v kratek, zato pa zelo ozek prehod do vršnega dela. Snega na vrhu naj bi bilo dovolj. Opozorim ju na opast in že sestopata v prečnico. V prehodu zagledam še enega gornika. Tudi ta je brez smuči. Torej najine alpinistične pikice ni nikjer. Sva ene smuči spregledala?, mi misli preskakujejo v glavi. Zapletem se v pogovor. Tudi on je Italijan, zgodaj zjutraj so prek Plazja začeli z vzponom. Je precej nezanesljiv in počasen. V očeh mu berem vrtoglavico. Še njega opozorim na opast in preskusim prehod, ki pelje proti vrhu. Res je ozko, točno za širino smuči. Tedaj pa zaslišim nov pok in trušč. Od tam, kjer sem, se razen rame nič ne vidi. Ko se umiri, mi Marijana od spodaj kliče, da ni sile. Del opasti je zadel prvo dvojico sestopajočih, ki pa že nadaljujeta s sestopanjem. Odgovarjam ji, naj smuči pusti na rami pred grapo in pride za mano.

Vrh

Grapa je visoka deset-dvajset metrov in vseskozi ozka. Na vrhu pa je na mojo žalost skalnat izstop. Splezam čezenj in že sem na vršni in položni ploščadi, ki je spet povsem zalita. Še nekaj deset metrov višine in že sem pri križu, ki je večinoma še pod snegom. S hrbta se znebim krame in pogled mi lahkotno zaplava naokoli. Zgoraj je vse snežno belo, kristalni Jalovec se blešči v soncu, ura je ravno dvanajst in sonce je na vrhuncu. Tudi sam sem imel povsem tak, neskromen občutek. Z višav me povleče Marijana, ki je medtem prilezla na vrh. Skupaj se razgledujeva in gasiva hudo žejo. Marijana se kmali začne spuščati, sam pa se posvetim opremi.

Sledijo priprave na smučanje. Preverim okovje in navijem vzmet. Palice je potrebno pričvrstiti, smučarske čevlje nekoliko zategniti, premakniti zaklopko na smučanje in že sem pripravljen. Najprej fizično, po miselni koncentraciji pa tudi psihično. Gremo.

Smučanje

Zavoji na vrhu so brez napora. Sneg se vdaja, belina v zraku se blešči v soncu, smuči pa režejo ovinke. Letim. Z mano leti tudi sneg, na površini plazi zmeraj bolj in že mi plava med koleni. Sneg me vedno bolj grabi in odnaša navzdol. Počasi in zanesljivo, z natančno uporabo moči, zavijem vstran od plazenja in se ustavim, ko sneg pod smučmi obmiruje. Snežni plaz pa se vali naprej, še malo se razvije in nato skoči čez skalni skok. Spodaj se zatem razvname peklenski trušč.

Bolj previdno prismučam do ozkega prehoda, tu moram sneti smuči. Nekaj metrov bo potrebno splezati. V ozki grapi sem spet na smučeh in bočno drsim proti rami. Že sem pri Marijani. Z rame smučava previdno. Zavoj, dva navzdol potem pa umik nekoliko v stran, da naju sneg, ki je na površju plazil, ne bi odnašal navzdol po strmem lijaku. Tu naju pričaka prečenje, nad katerim je grozeča opast. Vse je stabilno, tik pred koncem prečnice zagledava tudi zadnjega Italijana, ki zelo počasi sestopa. Kaže, da ima res vrtoglavico, ampak živci morajo biti pa jekleni, da takole počasi preči pod nepredvidljivo opastjo. Dobro pregledava teren, prečiva večji snežni jarek in se odločiva za neprekinjeno prečno smučanje do Italijana. Najprej brez problemov zasmuča Marijana. Malo počakam, potem pa tudi sam poženem. Že sva pri sestopajočemu, odgovarja, da bo zmogel, in smučava naprej.

Strmina narašča in bližava se ozkemu prehodu, ki z zgornjega pripelje na spodnje snežišče. Sneg je zmeraj boljši in počasi neha plaziti. Od ozkega prehoda navzdol se strmina precej položi, popolnoma preneha plaziti in smučarija proti mangartski cesti je eno samo opojno veselje, ki me prehitro zaziba v... ''Hop!'' preskočim jarek, ki se nenadoma pojavi pred smučmi.

V Plazju so snežne razmere prav tako odlične. Sneg je lepo zglajen in ravno prav odjenjan, da je smučarija prekrasna. Vmes trikrat snameva smuči in se ustaviva na zadnjem snežnem jeziku. Pred nama je še relaksacijski peš sestop do Belopeških jezer ter ponosen in hvaležen pogled nazaj na sneženi Mangart.

Smučanje z Mangarta, Zimska smer (27. 5. 2001)

• Belopeška jezera
• Čez Jezik
• Mangart
• Čez Jezik
• Belopeška jezera