Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
27.5.2006: Slovenska in 'spust' čez Prag

Kako kopno je delovala stena, suha kot poper! Po drugi strani naju je bodril snežni jezik, ki se je globoko v Bistrico spuščal vse izpod stene. Spust čez Prag sva imela že dolgo v mislih, a sva ga vztrajno izbirčno odlagala, saj za naju kar ni bilo dovolj zalito in sva tako cincala v vseh teh letih, da sva na koncu zadela daleč najbolj neužitne razmere. Vse v slogu: "...prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišluje...".

Vstopni skok Slovenske je bil zalit skoraj do vrha, ravno za jutranjo telovadbo ga je bilo, nad njim pa malodane kopno do nad Belih plati. Za bolj pestro turo je Marijana nad Macesni naivno nasedla čudovito uhojeni potki v levo, jaz sem se ji pa dal zapeljati, čeprav sem 'točno' vedel, da je treba iti po prečnici desno navzdol, kot sem imel v spominu izpred treh let. Družno sva se izgubila v zelo čudnem svetu, kjer je bilo vse dodobra podrto in nasploh nič užitnega. Po uri sva se vrnila nazaj, kjer sva pri Macesnih uzrla zasledovalce, dva sta se zatem celo poskušala izgubiti prav tam, kjer sva grešila sama. 'Mesto zločina' je res kot nalašč, kar kliče po tem, da zgrešiš, saj je napačni krak čudovito uhojen. Nič čudnega, saj če bi vsi zgrešili, bi bila napačna potka dvakrat shojena, pravilna pa le enkrat. Resnici na ljubo ni čisto tako, a podlaga v levo je zemlja, v desno pa kamen...

Nad prijetnimi Belimi platmi sva si spet lahko nadela dereze in uživaško dosegla skok pod Bučerjevo steno, ki pa tudi ni bil do vrha zalit. Prestop krajne poči je bil sicer lahak, a je malo pa le motilo kakih 5 m zraka med nogami. Tudi siten žleb pod Škrbinico je bil kopen, višje je bilo potem končno za uživaški 'hej, juhej'. Po Slovenski grapi in Prevčevem izstopu smo družno kar poleteli čez Steno.

Pogled proti vrhu Triglava ni bil nič obetaven (kopen Mullerjev kamin), tudi dež se je najavljal in sva malo pod Kredarico obrnila in se navkljub slabim izgledom odločila za spust čez Prag. Kar tako, za hec! In ta pester hec je bil dooolg skoraj 3 ure, kolikor sva rabila do Aljaža. Prav vsi 'pragovi' so bili kopni, vmes sva se sicer smučala, a sva smuči petkrat pripenjala nazaj na nahrbtnik...