Zelo gledljiv in lušten Milošev filmček (MTB Kamni) je vse od objave vabil v te konce in barvita jesen je pravcati čas za obisk. Marijana je iz vasi Dunja za markacijami (602) potegnila na Dunjski vrh (Jof di Dogna, 1961 m), s Pikico sva iz naselja Pietratagliata prek planine Poccet na kolesu brcala na Lanež (Clap del Jovel, 1846 m), skupaj naj bi se pa dobili na Lipniku (Monte Schenone, 1950 m), ki je nekje vmes, in se po potki (601) ter nižje gozdni cesti spustili v Dunjsko dolino. Tura je izpadla čudovito, prečudovito ;)

Iz doline Bele (500+ m) na planino Poccet (1350+ m) vodi asfaltirana cesta, midva sva pričela prav iz naselja (smerna tabla), kjer naju je do priključka na asfalt popeljal makedam. Asfaltna cesta se precej monotono vije po tokrat barvitem gozdu, ki je poskrbel za pestro podlago, dodatno je vzpon obogatil tunel z oknom in edino razgledno mesto, ki se je odprlo visoko zgoraj. Nikar pa ne poskušaj krajšati/obogatiti vzpona s kakšno divjo bližnjico/varianto, ker preverjeno nikjer ni bilo kruha. Nad planino naju je vodila vse lepše vozna gozdna cesta, ki je bila pod vrhom V Kapelu (Monte Piccolo, 1748 m) dodobra obložena z macesnovimi iglicami. Na prevalu sva morala od vsega lepega neobhodno in dolgo počiti, saj naju je pravljični ambient s prečudovitim pogledom na Montaž dodobra prikoval na mesto.

Po neoznačeni stezici, ki se odcepi točno na sedlu, sva malo gor - malo dol pribrcala do stika z markacijami (601, 1727 m), odkoder je bilo potrebno na greben, na škrbino Laneža (1800+ m), kolo odnesti/poriniti. Na grebenu sem se sam (jasno, peš) zapodil na Lipnik, Pikica pa je po kratkem sprehodu raje izbrala daljše martinčkanje. Po prijetni in razgledni potki, čez slikovito polico, na vrh, z njega po grebenu po neoznačeni potki, ki se mi je nekje na sredi do Dunjskega vrha izgubila v ruševju, odkoder sva se že slišala z Marijano, tako da sem kar po goščavi precej pretepen odtelovadil navzdol do markacij, ki potekajo 'globoko' pod grebenom.

Začetek spusta je bil zaradi razgledov in izpostavljene potke kar se le da slikovit, v tekoči vožnji naravnost psihadeličen. Nižje (dvakratni razcep poti 602/601, brez zemljevida je križ, naš je pri vzponu nekje v rušju Marijanci ušel) je potka žal bolj razbita, spust je manj/ne tekoč, dodatno je bilo potrebno mestoma peš, enkrat pa celo ob varovalih. Zatem je šlo spet tekoče, potka se kmalu prelevi v čudovito vozno širšo stezo, po kateri sva se (pre)hitro spustila do gozdne ceste (1350+ m), 'oddivjala' po njej do asfaltne ceste visoko nad Dunjo (838 m, zaselek Chiout), po kateri sva ob slikovitih razgledih na reko in na vmesni podrti del nekdanje ceste (most, oboki,...) v previdnem 'šusu' odpeljala navzdol.