Ko so FATovci zvečer objavili, da je bila ponovno presmučana najtežja smer pri nas (VII: res dolgo naju je matral 'firbec', kako v živo izgleda smučarska sedmica), nama je globoka želja samodejno odredila turo, da nemudoma izkoristiva sneg, ki je samo za enkratno uporabo, kot je po spustu zapisal Davo Karničar. V kopnem smer sicer poznava, a naju je v snegu zatem pričakala čisto druga zgodba. Lepša, a tudi bistveno bolj zahtevna...

V 'občudovanju' razdejanja plazov v zatrepu Ravenske Kočne sva ulovila sobotne sledi in se desno ob steni Dolgega hrbta po vse bolj strmi grapi Malo žrelo, ki pada izza križa na Beštrovi špici (spomin na nesrečni Okrešelj), vzpela na Ravni, kjer naju je le pričakal trd sneg. Tu sva za sledmi izpostavljeno prečila na Zgornje Ravni in vstopila v središče divjega zimskega ambienta.

Nemudoma sva vstopila v smer, ki je bila za naju čudovito markirana (Davu resnično najgloblja zahvala!) in z užitkom odpikala na prvi rob, kjer naju je pogled prikoval na mestu. Pred nama se je odprla dolga, skoraj vodoravna prečnica, ki je bila na pogled grozno strma in skrajno zračna. In v kopnem je tu čisto navaden sprehod! Preden sem uspel zbrati misli, je Marijana že prečila do ožjega dela in sem ji hočeš-nočeš pridno sledil. Takih prečnic čisto nič ne maram, gibanje ni naravno, vseskozi 'občuduješ' preveč zraka okoli sebe, za nameček je bilo vse skupaj zelo trdo. Zelo počasi sem prečil v desno, kjer pa začuda ni bilo oddiha, saj se je po kratki strmi vesini odprla še daljša prečnica v levo. Razdalja do Marijane se je le daljšala, ko sem korak za korakom počasi le 'priracal' do večje vesine v srednjem delu, kjer sneg ni bil več tako zelo trd. Nasploh strmina v smeri pod 50° ne pade nikjer, Davo je povprečno izmeril na 55°.

Na vrhu vesine so naju sledi vodile desno, kjer se je že pod steno videlo, da bo tam ključno smučarsko mesto (za naju na srečo le plezalno, saj si glede smučanja nisva delala nikakršnih utvar - v planu je bil spust skozi Dolce). Kar dolg (večinoma prečni) prehod ni bil nič kaj bogato obložen, pravzaprav je bil ozek ravno za smuči in nič več (na horizontali po širini, na vertikali po dolžini). Zraka je pa tam kolikor si ga le hočeš (beri nočeš). Z neprikritim občudovanjem sva spremljala drzno smučino, ki je vodila s kirurško natančnostjo. Na ključnem robu je bila skopana celo polička, kjer je Davo odrezal majhno 'opast'. Nekako takole je bilo tam brati sledi: ...bočno drsenje navzdol na veliki strmini in po ozkem prehodu, nekaj prestopov, par metrski spust!! na poličko pri skrajni izpostavljenosti, še en spust!! do naslednjega robu...

Po prehodu 'smo' nadaljevali levo navzgor na vršno vesino, kjer so sledi na lepem povedle prečno na rob, takoj nazaj in navzgor do stene, kjer so se risale sledi 'lahkotnih' zavojev. Pod spodmolom (pripravna luknja v snegu) je bilo sledi na lepem konec, prehoda v levo čez zadnji rob, ki pripelje v lahak svet pod Dolško škrbino pa ni bilo. Malo poprhano, malo požlejeno in 'astronomsko' izpostavljeno - nič užitnega!

'O ti hudiča, kva čva pa zdej!' Davo torej ni smučal z vrha, ampak 'le' izpod vršne stene. Torej je bil prehod lučaj nižje, kamor so vodile sledi, pravi, a očitno ni bil zalit. Nekaj časa sva cincala, dol po smeri si peš razen v nuji niti slučajno nisva želela, 'originalnega' prehoda nisva šla gledat, saj ga je že Davo odpisal, torej sva šla gor, kamor so se odpirali trije kaminčki in levi naju je sam povabil.

Vso (resnici na ljubo - zelo borno) opremo sem vrgel nase, se znebil nahrbtnika in naskočil najin 'kvazi' kaminček, ki se je od blizu izkazal za skoraj navpičnega, s krušljivo skalo, majavimi oprimki in kjer sta za nadlogo skrbela sneg in požled. Že sam vstop je bil zabeljen, s cepinom sem udrihal za zdravimi oprimki, se gvozdil in vlekel navzgor, ter se uspel na dveh rogljih tudi dobro zavarovati. Višje sem cincal z nadaljevanjem in se srečno odločil za zvestobo ravni liniji ter se čez in okoli smotane večje gladke skale počasi prigoljufal do snega, odkoder sem v levo prečil na rob in s 30 metrsko vrvjo ravno še dosegel ogromen rogelj, ki je bil tam kot ustvarjen za varovanje. Po daljšem času se je za mano vsa zmahana in otovorjena z 'antenskim' nahrbtnikom prikobacala Marijana. Splezal sem nazaj dol v votlino, pobral še svoj nahrbtnik s smučmi in se z 'zadnjimi' močmi ravno še zvlekel čez, saj je s tako okornim in težkim prašičem presneto težavno plezati. (Takih mešanih težav ne znava oceniti, podobna primerjava v kopnem bi gotovo dala štirico.)

Nekaj časa sva še lovila sapo, pospravila opremo in se sprehodila še teh nekaj 'tako otročje lahkih' metrov na Dolško škrbino, kjer naju je pozdravilo sonce in za nebodigatreba tudi oddaljeno grmenje, a je bil vrh Grintovca čisto preblizu. Običajna smer (tudi smučarska, IV) iz Dolcev na vrh se oklene strmega žlebu levo od vpadnice, ki privede točno na vršne jeklenice in ki so po najini izkušnji le malokrat ustrezno zalite (celo 'obilnega' leta 2001 sva morala pri spustu tam sestopiti peš). A sva nekoč 'raziskala' tudi manj znano alternativo, ki jo je (vsaj od zgoraj) težje vdeti in ki poteka desno od vpadnice vrha. Je nekoliko lažja (nekje med III in IV) in predvsem je hitreje ustrezno zalita. S škrbine sva tako potegnila desno navzgor na večjo vesino in navzgor na stranski rob, kjer sva prestopila desno v plitek žleb, ki naju je pripeljal na Streho nekaj 10 m pod vrhom.

Na hitro sva ob spremljavi mešanja sonca, oblakov in grmenja odmaglila po pristopni smeri v Zgornje Dolce, po vse bolj ubogih prehodih nadaljevala v Spodnje Dolce in z enim štrikanjem dosegla pastirski prehod, ki je bil kopen in sva morala peš. Kot vedno je bil prehod v Suhi dol tudi tokrat konstantno siten, pod njim sva za konec po plazovini lahkotno odsmučala v gozd, kjer sva še malo poflikala...

Nekatere fotke so slikane v 'nemogočih' položajih, tako da je možno, da katera tudi malce visi - in da je v resnici še bolj strmo ;)
Nepozabna zimska avantura! Vsem omenjenim: Hvala.