Pred leti sva prečila Špike z Montaža in brez ustrezne opreme pri sestopu s Špika nad Tratico obtičala na gladko odrezanem pomolu nad Škrbino v Tratici (vmes je izzivalno strašil še vrtoglavi stolp, ki sva mu kasneje pri Tumi našla ime Turn v Tratici). Tokrat sva se namenila na drugi del prečenja Poliških špikov in Škrbino nad Tratico dosegla direktno s Pecola navzgor (označen prehod čez vznožni pas pečin je na levi strani).

Za začetek sva se kanila pobliže seznaniti s Turnom. Vznožne skale so bile lahke, višje naju je pričakalo izpostavljeno mesto na razu in nad njim še nekaj lažjih metrov do številnih stolpov 'spodnjega nadstropja'. Vršna stolpa (slabih 10m) sta delovala tako ošiljeno, gladko in nepristopno, da o najvišji točki niti nisva več razmišljala. Bolj iz radovednosti sva po polički v desno vse bolj izpostavljeno prečila na severno stran, od koder sta bila stolpa podobno zašiljena in zbrušena. A glej ga zlomka, s poličke sva lahko prestopila na gornjo laštico in po njej stolpa obvozila nazaj v levo. Še zelo izpostavljen prestop okoli roba in že sva se lahko potegnila na majhno ploščad vrh (resda le za drobec) najvišjega stolpa. Pristopne težave so bile za (slabo) trojko.

Sestopila sva nazaj na škrbino in se oprijela poti Ceria-Merlone, ki naju je vodila vse do Kregnedulske škrbine. Markacije se vsem vrhovom (izjema je Špik nad Nosom) umaknejo. Špik nad Špranjo, Špice v Planji in Vrh Krnega dola so s poti (na več mestih) prav lahko dostopni, na Nižnje vrhove pa je potrebno splezati. Pod Vrhom Krnega dola sva markacije zapustila in se v okviru mulatjere spustila na planino in po cesti ('giro del malga') pritekla nazaj na Pecol...

V sestopu s Špika nad Špranjo se je pred nama odprla fantastična kulisa Nižnjih vrhov in Špic v Planji. Nižnji vrhovi niso bili prav nič nizki, za najvišji stolp sva ugibala na zadnjega, najbolj mogočnega. V glavi sva imela kratek Miheličev nasvet (na vrh pristopimo z leve), vendar lahkega sveta ni bilo od nikoder. Po fantastični, pravilni polici v vzorni izpostavljenosti (povsem brez varoval, za vrtoglave gotovo ni; vrhunec poti C-M) sva 'špancirala' pod stolpom sem in tja, dokler nisva posumila, da le ta morda ni najvišja točka. Vrnila sva se nazaj in po 'normalnem' svetu res splezala na greben točno na 'pasjem gobcu'. Na desni sva prečila v škrbinico, za vznožnim podstavkom splezala nazaj na greben, po izpostavljeni laštici nadaljevala v desno do konca in po vse lažjem žlebu splezala na najvišji stolp, ki zares ni bil zadnji (težave dosegajo II(+); s poti se proti grebenu vzpnemo še preden le ta prestopi na spodnjo polico - žica). Špice v Planji imajo tudi lep pristop po grebenu: ko se mu pot po prečenju Nižnjih vrhov približa, hajd gori na 'sprehod' po zidu visoko nad nebom. Tu in tam se sicer za hip umaknemo, drugače večjih težav ni.