31.12.2004: Vrtaški vrh

Nad Mojstrano začuda(?) sploh ni bilo snega. Kljub temu sem po nezveznih belih krpicah na smučeh trmaril za 'pešakom' navzgor, dokler mnogo prepozno le nisem obupal. Za leso se je snežna slika končno povsem obrnila, saj je bilo z belino vse na debelo obloženo. 'Prave' smeri nisva poznala, tako da sva na vrhu dolge čistine, ki s planine pripelje na greben, uvidela da bo nadaljevanje pač gosto. Med smrekami sva po 'taborniških variantah' (izraz je izposojen pri strokovnjaku za hribovske otroke) izplavala na obsežno vršno ravan.

Najin jutranji cilj, Sleme, sva oklestila na Vrtaški vrh in odvihrala navzdol. Po čistinah je šlo prekrasno, v goščavi pa na nož. Tu in tam se nama sicer ni izšlo, a drevje ni stradalo, čeladi sta pa tudi ostali celi...

30.12.2004: Brda

Nad Blejsko kočo sva sledila samotni gazi (do koče je ponavadi že takoj po sneženju avtocesta) in nad strmo stopnjo ugledala najina dobrotnika, ki sta ciljala na Lipanska vrata. Da si ne bi delali gneče, sva nadaljevala v smeri Debele peči in se na Brda vzpela z vzhoda, ravno ko sta predhodnika odsmučala navzdol ;)

Pod Blejsko kočo je smučanje po potki/gazi nesmiselno, tako da sva jo urezala naravnost skozi goščavo. Mestoma je bilo precej gosto, terena nisva poznala, ena špura pa je bila urezana in te sva se na približno tudi oklenila...

29.12.2004: Trupejevo poldne - snežna pravljica

Lani pomladi sva na Trupeju že bila, a je bil sneg težak in je šlo navzdol le naravnost. Tokrat so bile razmere prvinsko zimske, saj naju je spremljala z globokim pršičem na debelo ogrnjena narava. Vzpenjanje in spuščanje sta bila en sam, nedeljen estetski užitek.

28.12.2004: V objemu pršiča nad Zelenico

Kolk zna bit zoprn! Pršiča na kile, a pod Zelenico nikamor ne gre, ker je strmina pač premajhna, drugod pa ni varno...

26.12.2004: Snežni metež na Viševniku

Na Rudnem polju nama je v vseprevzemajoči belini užgalo, da sva 'pozabila' smuči. Nič zato, peš je bilo v zameno še bolj utrudljivo in manj zabavno... ;)

25.12.2004: Krnička gora s severa

Opoldne smo (dodatek je bila Pikica) v Belski Kočni nad skupino Mrzle gore začudeno ugledali modrino neba, a nas je proti vrhu žal zagrnil oblak. Za zimski/oster dodatek je poskrbel močan veter, ki je sneg izstreljeval v oči in nam mimogrede daleč naokoli raztresel vsebino nahrbtnika, tako da smo del poti veselo ponavljali. Po snegu je pristop lepši in lažji, saj se izmaknemo 'zoprnemu' grušču.

21.12.2004: Vzhodni grapi Vrtače

Levo od Osrednje grape (ta iz zatrepa Suhega Ruševja vodi naravnost na vrh) je še ena grapa (kot smučarska smer nosi ime Leva grapa, IV). Večkrat sva jo že opazovala, tokrat sva jo nameravala pobliže spoznati. Iztek grape je precej položen, potem se takoj začnejo cepiti žlebovi na vse strani, tako da je grapa hudo razvejana in posledično nepregledna. Midva sva večinoma izbirala naravnost (desno) navzgor, tja kjer so bili prehodi pač zaliti. Proti grebenu se teren le nekoliko postrmi, izstopila sva na JV grebenu, ko se le ta položi (malo pod vrhom Vrtače). V Suho ruševje sva se spustila po Osrednji grapi.

19.12.2004: Čez Kotliče na Brano

V Žmavcarjih sva se razgledovala, kje sem se lani v megli potapljal v ruševju, ki brani pristop do gredine nad Kotliškim grabnom. Tokrat sva se po poti vzpela občutno višje, tako da sva ugledala čistino (čez prvi pas ruševja), ki je vodila do nekdanjega pastirskega stanu. Od ostankov sva po travah nadaljevala do drugega pasu ruševja, kjer sva se za robom brez večje ruševnate nevšečnosti spustila v grapo, ki vodi ob 'najnižji ostrogi' Turski gore. Iz grape sva prečila do iskane gredine in se po njej vzpela do njenega zaključka, kjer se odpre pogled/prehod proti Kotličem (škrbina med Tursko goro in Brano).

Nadaljevanje se je iz mehkobe zelenega ostro prelilo v trdo belino in zahtevalo kremplje na nogah in v rokah. Proti škrbini sva zastavila v smeri zadnje grape (ob steni Brane) in po njej odpikala na greben, kjer se je pričelo iskanje prehodov proti obsežni vesini severno pod Brano. Markacije si pomagajo s klini in jeklenicami, midva sva si s snežnimi jeziki. V grapi, ki pada z Z grebena Brane (Boštjanca?), sva spet ugledala varovala in ob njih (jeklenice so večinoma ravno gledale iz snega) izplezala do lažjega sveta, kjer se nama je odprl pogled na Kamniško sedlo. Po normalki sva nadaljevala na vrh Brane, sestopila sva prek Kamniškega sedla na Jermanco in po cesti v maršu do Konca. Čudovito!

18.12.2004: Vrtaško Sleme

Po lovski potki nad Velikim Črlovcem do prečne poti, po njej desno čez Mali Črlovec in kmalu zatem po gruščnatem jeziku v vpadnici Slemena navzgor do grebena. Zgoraj je noro pihalo, tako da sva vršnih nekaj metrov spustila, tudi mudilo se nama je (leden klanec nad Peričnikom nama je že spodaj 'ukradel' Kukovo špico, ki sva jo neprestano obiskovala le s pogledi)...

16.12.2004: Tolsta Košuta

Iz meglenega mesta sva skočila na megleni vrh (za dolgi dve uri sva bila prepozna). Da se je Košuta vsaj malo odkupila, naju je sprejela z orkanskim vetrom...

15.12.2004: Storžič

Vraga, nad Bašljem popravljajo cesto, že tako sva pozna, zavijeva nazaj in v Povlje in greeemo! V enem pekočem (težki zimski čevlji so odlične zavore ;) šusu na vrh in z njega (prek JZ grebena).

12.12.2004: Veliki Oltar

Iz Vrat čez Brinovo glavo do sedla nad Šplevto, kjer sva srečno polovila vse predhodnike in z užitkom zagazila v še nedotaknjeno belino Oltarja. Na vrhu grape nad Grlom sva poskusila tako levi kot desni prehod (manj plezalski je desni, zato pa snežen) na vršno rez razglednega orjaka. V dolino sva se po ta zadnji podričala mimo bivaka in malček obžalovala, da nisva izbrala kaj bolj odmaknjenega (osem gornikov na zimskem Oltarju - gneča).

11.12.2004: Rombon iz Kluž

Iz Kluž naju je skozi tunel vodila označena (sprehajalna) pot, ki sva jo na prvem levem okljuku zapustila in po neoznačeni potki (v spodnjem delu udobna mulatjera) prek 'zgodovinske' kote 1313 dosegla iztek Velikega Doliča. Po brezpotju sva v desno (proti škrbini nad Kucarjem) iskala prehode na Rombonov V/JV greben in zavila takoj v prvi žleb, ki se nama je odprl in ki nama je na 'navpičnem' travnatem izstopu nepričakovano pokazal ostre zobe. Naprej do grebena trave niso bile več tako neprijetno strme in vse bolj sva bila deležna nezastrtih razgledov (morda je pristop na greben nekoliko lažji prav s škrbine, zagotovo pa nekoliko višje iz Velikega Doliča).

Greben je v nadaljevanju lahko prehoden, škrbine niso globoko zasekane in le mestoma sva si pomagala z rokami. Ko sva se takole sprehajalno že videla na vršnem delu, sva obtičala nad navpično prelomljenim skladom. Nekaj časa sva mencala nad robom, potem sva šla gledat za kozorogom, ki je z najine grebenske grbe odskakljal na naslednji vrh in spet nazaj, in nižje res našla udobno gredino...

Na vrhu naju je pozdravil izjemen razgled na celotne Julijce, saj je Rombon ravno (najbolj?) prava špička blizu stičišča vzhodnega in zahodnega dela. Sestopila sva skozi Veliki Dolič (zgoraj cik-cak do škrbine nad Ubljekom, 1981m), pod koto 1313 sva izbrala odcep, ki vodi v dolino prek zgornje trdnjave Kluže. Zelo odmaknjeno, lepo!

9.12.2004: Veliki vrh (Košuta)

Zimski popoldnevi, ko so dnevi kratki, doline zamegljene, vrhovi pa se kopajo v soncu, so kot nalašč za hitre in barvite večerne obiske. V četrtek smo z Matizovca prek Kofc odbrzeli (sledil nama je bordarček) na Veliki vrh v Košuti. V enem samem dahu (ura in še nekaj minut) smo pritekli na vrh, pri čemer je Pikica začuda popustila šele nad jeklenicami.

Sestopili smo po edinem zveznem snežnem jeziku naravnost navzdol in pod višino Kofc nepričakovano stopili na neoznačeno pot, ki je (še) ni na zemljevidu...

7.12.2004: Večerna Begunjščica

Pod Zelenico sva 'padla' v globoke stopinje, ki so vodile v zatrep Plazu nad Zelenico in jim sledila še naprej v Grapo Y (poteka levo ob Osrednji grapi). Pod grebenom so stopinje vodile v levi izstop, si kmalu premislile in greben dosegle naravnost navzgor (vmes so 'preplezale' dva lahka skalna skokca). Na vrhu sva počakala še nekaj trenutkov do škrlatnih odtenkov, preden sva se spustila po Šentancu.

5.12.2004: Ciprnik

Megla in pršenje sta naju hitro odvrnila od Ponc in sva sprejela vabilo Ciprnika, ki sva ga že večkrat 'lovila'. Po nasvetu Miheliča od Doma v Planici po nemarkirani poti do stika z markacijami in za njimi na vrh. Lepo, da so bile od doma potegnjene stopinje, drugače bi se s potjo spodaj dolgo 'iskali'...

4.12.2004: Prestreljenik

Na hitro sva se odločila za smuči in opoldne sva 'že' raztegnila prvi smučarski korak z Nevejskega prevala. In če sva s Prestreljenika smučala pri 10cm snega, ni vrag, da ne bi tudi tokrat, ko ga je le bistveno več. In res je bilo s samega vrha smučljivo, le po ledenem nevejskem smučišču je šlo s topimi robniki bolj na Lolek in Bolek...

Do Prevale je bil vzpon ekspresen, višje naju je pa brez srenačev takoj zaustavila pretrda prečka, tako da sva smuči pospravila v nahrbtnik (po sili razmer je šlo vse v mojega, ker je bil drugi v te namene neuporaben). Trda/pomrznjena skorja je smučarja nosila, a 'težaka' ni hotela. Marijana je tako gazila naprej, kjer jo je skorja še zdržala, sem šel skoraj do kolen, kjer se je Marijani vdrlo, sem se v stopinji pogreznil proti riti...

Na vrhu sva končno stopila na sonce, ki je ves ljubi dan sijalo na okoliške vrhove Montaža in Viša. Razgledi so bili veličastni, v objektiv sva jih lovila z Olympusovo 5060wz, ki premore izjemen široki kot.

28.11.2004: Kjer nama je spet tišina šepetala (Germlajt z juga)

Letos sva več kot samo obsedena z 'Avčinovo' tišino sveta okoli Kanceljnov. Tam je tako lepo, da nama je težko pisati, in morda najlepše je na oblikovno najbolj zanimivem zelenem fotelju na samem vrhu Germlajta. A Germlajt se zna braniti njemu neljubih vsiljivcev, saj je z vseh strani težko pristopen. S severa je v najlažji smeri orientacijska zanka z mestom blizu trojke, z Goličice zahteva spuščanje po vrvi, prek Kanceljnov je neprimerno zahtevnejši, tudi z juga, ki je njegova najšibkejša točka, je pristop pravi labirint. In prav je tako!

Od Zlatoroga mimo ovčjih stanov in do konca les, kjer se začne mestoma izjemno težko sledljiva stara lovska pot, ki preči celotno pobočje Kanceljnov - vse do markacij pod Kriškimi podi (v obratni smeri, tako sva izkusila poleti, se pustijo prehodi lažje poloviti). Kmalu/tik po prečenju grape (Mali Prosek) se pot izgubi in nadaljevanja kljub daljšemu iskanju nisva opazila (povsod tam, kjer greš lahko tudi po svoje, pot po pravilu ponikne!). Usmerila sva se naravnost navzgor (v smeri škrbine desno od Debele peči) po vse bolj izrazitem robu (na levi se kmalu izoblikuje širša grapa) in sledila bolj ali manj vidnim stečinam, ki so se višje vse bolj krepile, dokler nisva z gotovostjo stala na lovski poti, ki začne prečiti daleč v desno. Kmalu za možicem (ena pot - en možic ;) pot prečka zagruščen jezik in ponikne. Nadaljevanja nisva pretirano iskala in kar na 'divje' prečila vse naprej do roba nad Velikim Prosekom, kjer sva si obetala razjasnitev položaja (prečenje grape Veliki Prosek je nasploh najtežje in orientacijsko najbolj zahtevno mesto celotne lovske poti). Po daljšem razgledu sva določila, da sva gotovo prenizko in višje res kmalu našla izgubljeno pot, ki vodi proti ozki polički visoko nad skrajno neprijazno zasekano grapo. Pri potrgani jeklenici (izpostavljena II) sva se varovala z vrvjo in končno stopila na travnata (južna) pobočja Germlajta, kjer sva doma računala, da se bo tura šele prav pričela...

Nadaljevanje po grapi naravnost navzgor kmalu preseka večji skok. Ura je bila že krepko pozna, tako da sva se oprijela najbližjega prehoda po travnatem robu na desni strani, ki se je izkazal za zelo varljivega (levo vodi ob skoku gredina, verjetno najboljša izbira; povsem na desni je bolj položen, a zaraščen greben). V spodnjem delu je bil 'najin' prehod presenetljivo strm, mestoma sva 'plezala skoraj' navpične trave, dokler se teren višje le ni malce omilil in združil s kosmatim grebenom. Levo od njega sva po travah in nagnjenih ploščah ob pol treh le pridrvela na vrh. Dnevu sva ukradla še nekaj, nama zelo dragocenih, trenutkov in odločila, da naju najkrajši sestop vodi prek Goličice, kjer sva že nižje s pričakovanjem uzrla kopno steno.

Z vrha sva po strmih travah ob skalni zavesi sestopila pod škrbino in levo po prehodu prilezla na raz. Takoj naju je pričakal najtežji del (slabih 30m), prek katerega sva se ob prečenju Kanceljnov spustila po vrvi. Zaradi bližajoče teme sva poskusila brez vrvi, a pod ključnim mestom (karseda dolg, zračen razkorak v levo čez navpično, gladko ploščo z bornimi oprimki; nekje dobra III) sva dala varnosti prednost in pri navezovanju spretno izgubila vponko, ki je nepovratno odcingljala navzdol. Višje so težave bolj zmerne in na vrhu Goličice sva imela pred mrakom še celo uro prednosti, tako da sva se na Kukli namesto cestarske bajte odločila za direktno 'Kuklo express', pri Kugy-ju ulovila nemarkirano pot in cestne muke oklestila na vsega tri kilometrski Cooperjev test.

27.11.2004: Stol po plazeh

Planica, Zabreška planina, Široki plaz, po njegovih (zgoraj kar strmih) travah na Čelo, Stol, sestop čez Mali Stol, Zabreški plaz, kjer sva spremljala razjasnitev, ki je prihrumela z zahoda. Vremenarji so žal malce pomešali (do/po)poldne in pri lovski opazovalnici v spodnjem delu Zabreškega plazu sva si ob preobilici najčistejše modrine zaželela, da bi se tura šele pričela...

In res! Po mestoma gostem sestopu naravnost skozi hosto (deloma podrto/izruvano drevje, najhuje so jo odnesle smreke pod Širokim plazom) sva na izhodišču nejeverno opazila, da v mreži na vrhu nahrbtnika manjka jopič... Po skoraj nemogočem lovljenju smeri sestopa sva slabih 500m višje tik pred nočjo le odkrila obešalnik, kjer se je velur tako imenitno zataknil.

22.11.2004: Lubnik

Še enkrat s kolesom na Lubnik, da sva posnela Lovrenško goro. 'Malce' tudi zato, da sva malega bordarčka peljala na res luštno turco. Potem nama je v 'zahvalo' (kar tako - tebi nič, meni nič) prevozil vse klance pod Lubnikom, vključno s tistim, ki se hvali, da premore mesto V7. Na grebenu, malce pod vrhom, smo obrnili, ker nismo dovolili, da bi nam vršno nošenje kolesa pokvarilo prijetne vtise.

Spust je še bolj sladek od vzpona, tokrat smo ujeli tudi 'Loško pot' pod Gabrovim. Za konec je tudi Pikica popustila in silovitega klanca pod Kobilo (resda za las) ni zmogla, tako da je bil red v hiši...

21.11.2004: Vrh Krnega dola

Monte Cregnedul, 2351m. Mihelič priporoča markirano pot z Nevejskega prevala do sedla Scalini, 2022m, (markacije prečijo še naprej proti koči Corsi, ki je glede na gaz tudi pozimi močno obiskana) in po brezpotju ob vzhodnem grebenu na vrh.

Midva na dolgovezni prečki nisva zdržala, tudi luštna grapca naju zvabila, tako da sva nekje na 1850m odvila naravnost navzgor. Grapa se je izkazala za presenetljivo strmo in se brez cepina in derez z nama sploh ni hotela pogovarjati. Na blagem južnem grebenu in višje derez nisva več potrebovala, vršno skalnato glavo sva pa naskočila kar naravnost. Pravzaprav so zgoraj tri špice in najvišja je prav zadnja, kjer se šele odpre nezastrt pogled na ožjo Viševo skupino.

Tuma za Vrh Krnega dola nasprotno navaja ime Špice v Planji (Punte Plagnis, 2411m, so glede na zemljevide in vodnike šele naslednji vrh) in omeni, da sta vrhova na italijanskem vojaškem zemljevidu zamenjana. Zmota se je žal ohranila in razširila - tako da zdaj je, kar je.

Na planino Krni dol sva sestopila v območju mulatjere (lahko) in naprej po gazi do izhodišča.

20.11.2004: Kočna čez Mala vratca

Letos poleti sva na Kočno pristopila po neobljudenih pobočjih naravnost z juga, bila presenečena nad skromnimi težavami in vzpon sklenila ponoviti v zimskih razmerah.

Smer vzpona do škrbine nad Malimi vratci sva v soboto zastavila drugače. Takoj pri Suhadolniku sva se usmerila navzgor (prva vlaka nad kmetijo) in po redkem, strmem gozdnem pobočju dosegla kolovoz, mu sledila do potoka in višje v levo poiskala slikovit prehod čez zaporo. Nad njo sva v lahkem svetu pociljala naravnost na škrbino.

Višje po manj izrazitem južnem grebenu na koto 2484m tudi v snegu ni bilo resnih težav (zemljevidi vztrajajo pri vrhu Na križu, Jezerjani pri Kokrski Kočni - kaj bo povedal nov vodnik Kamniško-Savinjskih Alp?), pogled na vršno zgradbo Kočne je pa vedno impresiven.

Sestopila sva po normalki do bivaka in naprej po lovskem prehodu naravnost v Suhi dol. Zadnjič nama je nagajala megla, tokrat z orientacijo ni bilo težav, le gornika, ki sva ju srečala nižje, sta omenjala jeklenico, ki je midva nisva našla. Kje (za vraga) je potem pravi lovski prehod?

Malo nad kolovozom sva nepričakovano stopila med številne podrte smreke. Na manjšem strnjenem področju je po grobi oceni ležalo blizu sto podrtih (izruvanih!) smrek. Kako rušilen zna biti lokalno omejen sunek vetra.

16.11.2004: Lubnik

Tura je opisana v vodniku Strme kolesnice, na Gorsko kolesarskih turah izboljšana z mikavnim spustom in v komentarju dodatno še z alternativnim (neasfaltnim) vzponom do Breznice pod Lubnikom.

V naseljih pri Škofji Loki sva se malce lovila, nad Zmincem je šlo nato zares. Po strmem makedamu sva pripeljala mimo izjemno slikovite lokacije cerkve Sv. Lovrenca (na ozkem grebenu, pod vrhom Lovrenške gore), višje prekmalu zavila na asfalt in po njem nadaljevala do sedla, 800m, kjer se glavne težave prično.

Prvi klanci služijo ogrevanju, potem se kratki odseki silovito poganjajo navzgor. Vožnja je toliko težja, ker je podlaga precej kamnita, a vendarle se da prav vse klance (razen enega kratkega, prekamnitega odseka) do zadnje izravnave pod grebenom zvoziti. Vmes sem na neprikrito presenečenje uspel zvoziti klanec težavnosti V7, ki se mi sploh ni zdel strašno hud (morda je Paternu pomešal :(.

Zadnjih 100m (ne veliko manj) do vrha je bila muka, saj se kolo poriva, resne vožnje je bolj za vzorec. Še spust po tem delu je bil tako tresoč, da so roke zapekle. Nižje sva odvila v smeri Malega Lubnika, 'zalutala' na številnih kolovozih pod Gabrovem in se na omenjeni izraziti serpentini za konec zaprašila v 'skrajno' strm klanec, ki se je izkazal z dobro podlago, tako da se je moral 'vdati'. Spust naprej do gradu je bil idiličen.

14.11.2004: Goličica

Pristop na vrh (od cestarske bajte) je bil proti pričakovanju presenetljivo lahko prehoden. Podrta prečka v spodnjem delu ni bila nič bolj sitna kot poleti, pot je bila kljub snegu (a ob pomoči dobrega poznavanja smeri) dovolj sledljiva, tako da smo se za kratko lovili le enkrat (malo pred sedlom pod Debelo pečjo), na vrhu snežena strmina za cepin ni bila prehuda/pretrda in tudi veter je besnel le na trenutke. Daljšega je imel na vrhu, tako da smo takoj dvignili sidro...

13.11.2004: Mala Pišnica

Od Jasne po lovski poti proti Vitrancu, a sva si še pod vrhom Velikega Vratnika premislila in sledila prečni potki v levo, ki nekje na dobrih 1400m preči pobočja nad Malo Pišnico. V začetku lagoden sprehod se je sčasoma vse bolj kompliciral, dokler nisva imela resnega opravka z vse bolj podrtimi mesti, kjer je voda odnesla marsikatero prečko čez vse bolj številne grape. Očitno pot že dolgo ni vzdrževana, saj so tudi varovala v sila slabem stanju (če sploh so). Za dodatno popestritev je vseskozi skrbelo listje (pod snegom), tako da sva neprestano 'počivala' na tleh.

Po dolgem času (s katerim sva bila hudo na tesnem) se je pot le obrnila navzdol proti strugi Male Pišnice, a je bila vse slabše sledljiva in sva v spodnjem delu do struge ubrala na divje. Po/ob strugi sva iskala pot, ki naj bi naju glede na zemljevid popeljala nazaj na izhodišče, in jo našla šele tik ob prvem jezu, kjer pot zavije levo in po izohipsi nadaljuje vse višje nad potokom. Na razcepu (nadaljevanje v isti smeri je zaradi uničene poti uradno zaprto - enaka tabla, ki naju je vseskozi po malem morila, stoji tudi na drugem koncu in sva jo 'občudovala' že pri vzponu) sva zavila desno navzdol in poskušala slediti poti, ki pa jo je v spodnjem delu odneslo, tako da sva šla do struge za nosom (pravzaprav sva sledila stečinam). V mraku sva se poigrala še s številnimi prečkanji potoka (ristanc po skalah) in 'razpoloženo' ugotavljala, da štiriurnega sprehoda po 'vodi' nista prestala ne gore-tex ne 3mm debelo usnje...

7.11.2004: Pobočja nad Veliko Pišn'co

Med tednom sva si v grapi (nad glavnimi težavami), malo pod škrbino Vrh nad Rudo - Frdamane police, 'zabeležila' lahek prehod na JZ greben Vrha nad Rudo. Po prehodu bi lahko sestopila, za vzpon sva imela ogledano gredino, ki s prečne PP vzporedno z grebenom Stržiča vodi navzgor.

V Kačjem grabnu sva sledila PP v levo do vpadnice Stržiča in iskala prehode v ruševju v desno navzgor. Pod ostenjem sva šele opazila, da je željena gredina od Stržiča ločena z globokim žlebom. Vrnitev nama ni dišala, saj naju je takoj zapeljala ozka in izpostavljena laštica. Bolj se je laštica bližala žlebu, bolj divja je postajala, in prav na koncu, ko sem se že videl v žlebu, se je trebuh tako močno izbočil, da sem odstopil (ni bilo možnega dobrega varovanja). Da bi se vrnila navzdol in direktno s PP vstopila v žleb, sva bila prelena, tako sva šla pogledat na levo stran grebena Stržiča, kjer sva se v nenadnem sneženju z vse bolj gosto meglo izgubljala na gredinah...

Nazaj proti Kačjemu grabnu se v megli začuda sploh nisva lovila, čeprav je en M glasno izražal 'nedvome' o najinem izgubljenem položaju. Ko sva se pretolkla do markacij, se je megla razkadila v visoko oblačnost, najina lenoba je pa ostala. Sprehodila sva se malce navzgor in poiskala PP, ki vodi proti Lipnemu grabnu (nad varovali, možic, potka je v začetku komaj sledljiva). Pri razgledni klopci sva s spustom nadaljevala po lovski potki, ki se vije desno ob Lipnem grabnu. Prav ta lovska pot simbolizira razvpite zložne okljuke jagrov, saj so tu tako izjemno položni, da lahko le ugibaš, ali sestopaš ali ne...

6.11.2004: Namočen Viševnik

Če med Zlato vodo in Plesiščem zaradi blata in mokre trave 'uživaško kar naprej počivaš' na tleh, si - 'usran' - kaj pa drugega. Namesto obljubljenega snega, je bil Viševnik v soboto zvečer moker. Ne na kvadrat, na kubik...

3.11.2004: Vajnež s kolesom

Sledila sva opisu ture Struška in Vajnež, ki naj bi naju (dobesedno) pripeljala zelo visoko, na samo Vajneževo sedlo. Z Jesenic po strmem asfaltu in višje po položnem makedamu do Pustega Rovta, kjer se izjemna (gorska) tura šele zares prične:

Po strmih klancih na Sedlo Kočna, 1469m, je še šlo (po 'etapah'), tik nad sedlom je bilo pa 'sedenja' (lenarjenja?) konec. Začetni del (do klopce na grebenu) je za vožnjo večinoma prestrm, prečenje pod Struško pa skoraj v celoti vozno. Lepši del naju je pričakal na Belski planini in naprej do sedla Medvedjak, 1698m, kjer je sledil naporen spopad z gruščem, ki ga je bilo potrebno prečiti v celoti (zatrep Ride) in je kolesu veliko bolj neprijazen kot gojzarjem. Ko je zmanjkalo grušča, sva za 'nagrado' kolesa lahko odnesla pod sedlo pri Kamnitniku, odkoder je šlo na sedežu, seveda s krajšimi prekinitvami in ročnimi posegi, vse do Vajneževega sedla, 1972m. Številne prekinitve in padanje s 'sedla' so bile tako utrudljive, da sva kolesa na vrh Vajneža, 2102m, (za vožnjo je vršni greben prestrm) prinesla le zaradi trme (vsega skupaj naj bi bilo do vrha Vajneža okoli 1800 metrov vzpona, od tega sva le okoli 250 metrov porivala/nosila).

Spustila sva se nazaj proti Kamnitniku in brez težav našla do skrite Hrašenske planine, kjer naju je do planine Stamare pričakal prvi težji del. Mesta S7, ostri okljuki na strmem pobočju, ki sva jih 'sramotno' razrešila tako, da sva na ovinkih sestopala s kolesa in ročno obračala (če ne gre s tehniko/pogumom, gre pač peš ;).

Po makedamu do naslednjega razcepa (Olipova planina), potem pa sva sledila opisu v Strmih kolesnicah, saj naju Jiržijeva daljša varianta po Gajškovi poti ni privlačila (opisani blatni, razsuti in globoko zarezani kolovozi), tudi noč se je bližala. Začetek je skupen, tako da se kolovozu nikakor nisva ognila (strmo, blatno, zarezano - tu in tam je šlo le peš), še več. V mraku sva spregledala odcep za Pristavo, nadaljevala po kolovozu, spregledala še odcep Gajška (tega strogo namerno, ujela naju je noč) in po dolgi borbi na obupnem kolovozu z olajšanjem padla (vmes nekajkrat tudi s kolesa) na asfalt, 750m...

2.11.2004: Špik po SZ grebenu (čez Frdamane police)

Po markacijah ob Kačjem grabnu do odcepa PP, levo po PP v graben, kjer se graben razcepi in navzgor po levem odcepu, ki vodi proti škrbini med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami. (Iz grape sva si imela namen ogledati morebitne prehode proti Vrhu nad Rudo, saj gre sestop z vrha v škrbino le po zraku, blizu 50m. Lani tako z vrha nisva našla pametnega nadaljevanja proti Frdamanim policam in sva se morala prebijati po grapi na drugi strani grebena, ki pa je bila za najin okus občutno preveč podrta.)

V spodnjem delu je grapa zagruščena in položna, v zgornjem se pa močno zoži v žleb, ki ga prekinjajo trije težji skoki. Prvega sva hitro zmogla z gvozdenjem (III), drugi se pa ni dal omehčati. Do polovice je kljub mokroti še šlo, višje je bilo še bolj mokro (vibram ni kaj prida zalegel), na levi ni bilo stopov, na desni pa le do polovice, s tem da so bili tudi oprimki majhni, skok pa celo previsen. Toliko sem se dvignil, da sem ošinil situacijo nad skokom, s težavo splezal navzdol (M je podržala štango) in se lotil kavbojskih veščin (nad skokom je pripravna skala). Po slabi uri prepričevanja in prerekanja z vrvjo, nama je le uspelo, da se je ovila okoli skale, potem pa sem se varovan od zgoraj s težavo pregoljufal čez. M je za mano poskusila po levi, kjer so se oprimki izkazali za zaupanja vredne, tako da je imela nekoliko lažje delo (kljub temu IV). Zadnji skok je širši, najlažji prehod pa na desni, a je precej krušljiv (III). Nad njim se je žleb spet razširil in naju brez večjih težav dostavil na škrbino.

Prav po grebenu sva lahkotno poplezavala (spodaj kratko, a podrto mesto dvojke) na vrh Frdamanih in naprej v škrbino pod Špikom. Do teme je bilo še uro in pol, meni se je pa še šibalo. Drugi M je sestopil po grušču in sam sem nadaljeval proti vršnemu SZ grebenu Špika. Za prvim škrbinskim stolpom je sledil naslednji, ki je bil pomaknjen nad steno in izven poti, potem se je greben ošilil v čudovito podrto grebensko rez, ki je samo čakala, da se zruši v globino (visela je v levo, visoko nad zrakom). Zaplezal sem se v tem divjem 'krušču', s težavo sestopil in nižje le odkril primeren obvoz tega skrajno podrtega stolpa (vstop III). Kot nalašč škrbinskih stolpov kar ni hotelo biti konec, a me niso več prevarali. Grebensko nadaljevanje do Špika je bilo začuda povsem lahko (I) in ob pol petih sem v vse bolj večernih razgledih dosegel vrh. Navzdol je šlo potem kot sam vrag in prav skupaj z nočjo sem pridivjal na cesto...

1.11.2004: Po cesti z Ljubelja na Zelenico, po brezpotju čez Vrtačo

Po JV grebenu čez Malo glavo na vrh, kjer oblaki sonca za las niso odstrli, čeprav se je sonce na moč trudilo. Navzdol lahkotno po mehkih (a kar strmih) travah tik levo od Južne grape, ki je v kopnem povsem neprimerna za sestop.

30.10.2004: Mulatjera visoko nad Baško grapo

Kar nekako (presneti vremenarji ;) nisva mogla verjeti v sončno soboto, ko naju je dokaj pozno le zapeljala tura na Možic in Danje na Jiržijevi gorsko kolesarski strani, kjer se nahaja cel kup odličnih idej.

S Petrovega Brda sva se spustila po od obilnega deževja zalitem makedamu proti kmetiji Huba, kjer sva kmalu zavila na odlično ohranjeno mulatjero, ki je bila za vožnjo s kolesom kot ustvarjena. Vožnja po njej je bila čisti užitek, kakšnega ležernega poganjanja pa nikakor ni dopuščala. Pravzaprav sta bila strmina in teren z višino vse bolj zahtevna, midva pa vse bolj utrujena. Za nameček sva morala še enkrat ponoviti daljši klanec tik pred zadnjo orientacijsko zanko v labirintu številnih odcepov, ker sva preveč dobesedno brala opis, saj se besedilo 'kmalu pripelješ do lovske koče' v naravi spremeni v daljši in naporen vzpon (slabih 150vm) do lovske koče. Na priloženem zemljevidu je omenjeni del tudi narobe vrisan in tako naju je črv dvoma za las prehitro preglodal (le nekaj metrov naprej bi se odprl pogled na kočo), da sva se vračala gledat, kje za vraga sva zgrešila...

Nadaljevanje mulatjere je še bolj mikavno, saj se nad gozdom odpirajo dolgi razgledi nad Baško grapo. Po naporni vožnji sva le pribrcala na greben, Lajnarjevo sedlo (1488m), kjer pa sva zaradi bližine noči le nemočno zaključila s turo. Na drugi (S) strani grebena sva nadaljevala proti Lajnarjevem vrhu in se po smučišču spustila na Soriško planino. Dolg in vse bolj temen spust po asfaltu (ki ga gorsko kolo naravnost sovraži) do izhodišča je bil tako neizogiben.

24.10.2004: Na Gamsovih rižah

Druga etapa poti Planica - Pokljuka (Severni pristopi, Mihelič). K opisu ni veliko dodati, morda to, da se nam je najtežji del (Tine zapiše, da ni mogoče namestiti varovanja) zdel kar lahak.

Začetek poti je lahko vdeti, potem so nas pa vodile markacije (žal je PP pack v lahkem svetu občutno preveč - ko gre zares, je k sreči rdečila manj) vse do grušča pod vrhom Kumljaha, kjer se Gamsove riže, in s tem glavne težave, pričnejo. Sestop in prečenje proti vrhu Na Lopi je bil verjetno še najbolj smotan del, saj je teren izpostavljen in krepko podrt.

V stalnem valovanju pod previsnimi stenami smo dosegli Malo Sleme, kjer nas je v slepo nadaljevanje zapeljala shojena polička. Začetek je nemarno izpostavljen in izjemno krušljiv prehod okoli roba, nižje smo pa trčili ob skrajno podrto laštico, kjer zares ni bilo moč varovati. Po dolgem igranju z nameščanjem vrvi smo obupali, se vrnili in res našli povsem lahak original. Tako smo se bližali najtežjemu mestu, kjer pa se polica kar ni in ni 'hotela' spremeniti v laštico. Izpostavljenost je sicer narasla na skrajno, ravna polica (skoraj pločnik) pa je zanesljivo vodila proti zatrepu pod Malo in Veliko Mojstrovko.

Pot PP na grušču zavije poševno navzdol, Gamsove riže se pa pod steno obrnejo visoko navzgor proti SZ grebenu MM. Iz 'firbca' smo šli za gamsi, da bi videli, zakaj sta se Uroš in Dušan (avtorja PP) odločila drugače. Na SZ greben (Tuma ga imenuje Sovatnice, sedlo med MM in Slemenom pa na zemljevidih nosi ime Slatnica - podobnost imen kar sama sprašuje, kdo se tu moti) smo stopili v škrbini pod izrazitim vršičem in ga tudi obiskali, 2116m. Tu se Gamsove riže nepreklicno končajo v prepadni steni, morda bi se iz škrbine dalo nadaljevati po strmem žlebu, a je bil globoko zasnežen.

S Sovatnic smo s pomočjo lažjega plezanja sestopili kar 'nagliho' po labirintu prehodov levo od grebena in PP dosegli na grušču v zatrepu, kjer smo jo tudi zapustili. Za konec je sledil še skrit vhod do laštice, ki nas je čez navpično steno varno pripeljala pod s soncem in jesenjo ožarjenim Slemenom. Zložno smo se s slastnim čutnim užitkom vzpenjali na vrh Slemenove špice, kjer smo počakali, da se je sonce potopilo za Kotovo špico...

23.10.2004: Pihavec s Planine Zajavor

V mislih sva imela prečenje Pihavca, z Luknje po stari lovski/pastirski potki na Kriške pode (111 izletov, Stritar). A se je na Planini Zajavor začelo sukati drugače, saj so se čez modrino neba iznenada zapodile številne meglice.

Prečna pot se s planine zažene visoko navzgor (potka, ko jo enkrat ujamemo, je težko sledljiva) in se šele na višini dobrih 1900m zasuče v levo. Midva sva bila takrat tako globoko v megli, da sva od prečenja odstopila, saj bi bilo iskanje prehodov povsem nemogoče. Da bi se vrnila, nama pa tudi ni dišalo. Tako sva se raje odločila, da vztrajava kar naprej, naravnost navzgor na vrh Pihavca, kjer nama je upanje obljubljalo nezastrto sonce.

Nadaljevanja ne moreva natančno opisati, saj sva ga bolj pretipala. Po lahkih travah sva kmalu trčila ob zelo strma pobočja in sva se jim le za kratko izmuznila v desno, kjer se je svet zaprl. Upe sva položila v polico, ki je čez 'položno steno' vodila v levo. In res, ni naju preslepila, saj naju je varno pripeljala do plitvega žlebu, po katerem sva izplezala iz megle in ujela nedopovedljivo lep razgled nad obširnim belim morjem.

Tu nekje je vrh Malega Pihavca, žal bolj natančnih podatkov ne premoreva. Žleb naju je pripeljal naravnost na izrazit grebenski vrh. Malce višje se 'najin' nažagan greben združi z desnim (ki je zaključen z dolgim pomolom) in skupaj se potem poženeta vse do vrha.

Vršni greben je lahak, razgledi pa za bogove in malo tudi za nas gornike. Z vrha Pihavca sva sestopila po brezpotju strmih trav naravnost na Luknjo, saj se je dala strmina v srednjem delu omiliti s številnimi vijugami. Kljub megli v spodnjem delu težav ni bilo, saj naju je teren kar sam pripeljal na markacije...

8.10.2004: Planine pod Stolom

Nebogljenega bordarčka pelješ pešačit (majčkeno je res celo tudi pobordal) v Suho Ruševje, potem pa hoče še kolesarit in ga nasploh ne spraviš stran od ta zadnjega kolesa. Hmm, saj drugače bi se še kje izgubil...

S parkirišča po cesti do odcepa dobrih 100m pod Valvasorjem, levo in navzgor na Potoško planino. Desno po cesti proti Valvasorju in levo za markacijami (Stol) do prvega hudega klanca (V7)(V za vzpon, S za spust), kjer sva treščila ob 'zid kamenja in korenin'. Pred padcem nazaj (s kolesom vred) zavrem in ročica mi odleti s krmila. Pa kva j'zdej to za enga vraga, a so kolesa tut sam za 'barbike'!

Ne samo gorniška oprema, tudi kolesarska je pri meni bolj kratke sape. Šele letos sem zapeljal 'dol s ceste' in rezultati so plodoviti: odtrgana plastika pri ročici sprednjega menjalnika, zlomljena omenjena ročka zadnje zavore, uničena veriga, venomer 'razštelana' menjalnika in napere, da o zračnicah (4 počene), odsevnikih ter lučeh sploh ne pišem preveč, ker so 'itak' potrošna roba. Pedala, zadnji menjalnik in sedež so pa za oko že prav neprijetno 'prebutani'.

Dosti pritožb, jih nikjer ne sprejemajo in če sva nameravala naprej, naju noč ne bo čakala! Po klančku sva pač porinila in se v dolgi, prijetno barvno-razgledni prečki luštno zapeljala skozi Žirovniško, Zabreško in Doslovško planino. Od Doslovške planine proti Tinčkovi koči je vodnik (Strme kolesnice) napovedal veliko izpostavljenost z mesti S6. A ni bilo tako hudo, le kak meter tu in tam sva sestopila peš (visoki koreninasti pragovi; z eno samo zavoro nisem niti poskusil peljati), izpostavljenost je pa bolj stvar navade. Od Tinčka po gladkem makedamu do izhodišča je šlo za konec kar prehitro...

5.10.2004: Vzhodna pobočja Dobrče

Avtor vodnika (spet Marko Paternu, Strme kolesnice) svetuje vzpon po vzhodnem pobočju do Koče na Dobrči in spust čez Bistriško planino (prav tako vzhodno pobočje). Do Brezij pri Tržiču po asfaltu in desno navzgor, kjer je podlaga kmalu prešla na makedam, do Bistriške planine. Kolovoz naprej je bil vedno bolj strm, na ostrem desnem ovinku (levo manj izrazit odcep za Breško goro) se je pa vlaka postavila krepko pokonci. Za 'pomoč' so skrbeli še grušč, ki ga je bilo odločno preveč, tako da sva dihala na škrge, cepala s kolesa ter lovila sapo. Strm klanec vse do Lešanske planine (na zemljevidu te vlake ni) ni preveč popuščal. Vsega skupaj je bilo 200m višine in je drugače povsem vozno (V6), le vprašanje je, če kdo to tudi neprekinjeno zvozi (za take klance bo potrebno kupiti SPD pedala).

Z Lešanske planine je šlo do Koče na Dobrči bolj naravnost, a so za pestrost vseskozi skrbele korenine. Spust nazaj do Lešanske planine je bil enak vzponu, v nadaljevanju sva sledila vrisani smeri na zemljevidu (opisa se ti včasih zaradi preštevilnih detajlov kar ne ljubi brati), ki je vodila po grebenu proti Breški gori. Začetek je bil strm, a lepo vozen, potem so naju presenetili okljuki, ki so bili prav vsi utrjeni z debli. Ni nama preostalo drugega, da sva prav v vsakem ovinku ročno obrnila kolesi. Nad Breško goro sva po zgoraj omenjenemu odcepu prikolesarila nazaj na smer vzpona. Branje opisa je potem razkrilo, da je smer spusta narobe vrisana in je enaka najinemu vzponu :(.

Na Bistriški planini sva lovila opisan odcep za 'gube' (S5 z mesti S6), a naju je še bolj hitro lovila noč (pri vzponu mi je razprlo/skrivilo člen na verigi, kar sem opazil šele po slabi uri 'mehaničarskega šraufanja' po kolesu in stvar proti pričakovanju razrešil z dobro merjenim udarcem kamenja), tako da sva se v mraku odločila za markacije, ki vodijo prek Planinice na Hudi grad. Luštno, a težje kot omenjenih S3-S4.

3.10.2004: Zanka okoli Begunjščice

Z Ljubelja nas (spet je bil to majhen, povsem nebogljen bordarček) je takoj začel utrujati strm travnat klanec pod žičnico, katerega se je dalo prevoziti v cik-caku (V6). Pri srednji postaji smo sledili cesti v desno, ki pa je glede na nekoliko gruščnato podlago prav nemogoče strma. Sicer je povsem vozna ('huda' V6), a po vsakem daljšem delu, ko se uspeš zadržati 'v sedlu', komaj čakaš, da te zabriše na tla, kjer te čaka prepotreben počitek. Na Vrtači, kjer se cesta konča, je bilo umetnosti konec in smo kolesa na Zelenico pač nesli.

Po smučišču zelo strmo navzgor (V5-V6) ter v lepem spustu do nekdanje Iskrške koče. Do (spet nekdanje) Tinčkove koče je sledil vedno bolj neprijeten, močno zagruščen kolovoz. Po makedamu do razcepa za Poljško planino (Tomčeva koča), po dolgi (za kolo močno izpostavljeni in manj vozni) prečki v levo in še dvesto metrov porivanja kolesa navzgor do zelo blatnega kolovoza (ob stiku v desno, markacije tam stavkajo), ki nas je popeljal na planino.

Nadaljevanje pa večinoma klasično (Strme kolesnice) in je bilo tu že opisano. Spust čez Kališča in mimo Sv. Petra naravnost v Begunje. V Drago, strmo navzgor na Planinico in še bolj strmo do Rože. Na Preval in v idiličnem spustu po izpostavljeni Bornovi poti nazaj na izhodišče.

Ljubelj - Zelenica - Tinčkova koča - Tomčeva koča (Poljška planina) - Kališča - Sv. Peter - Begunje - Draga - Planina Planinica - Preval - Bornova pot - Ljubelj. Vsega skupaj slabih 6 ur in 1700-1800m višinske razlike, od tega 300m porivanja (nošenja) kolesa. Naporno, mnogo bolj kot peš!

1.-2.10.2004: S Strme peči čez Zabuš po neprekosljivo odrezani grebenski rezi

V petek popoldne je na Pecolu za dobrodošlico sicer malček rosilo, ampak 'velikih duhov to menda ne moti'. V dveh urah zmerne hoje (na tabli so začuda omenjene štiri ure in pol?) sva bila pri bivaku, ki leži na samem vrhu Strme peči, 2379m. Videla nisva nič, ker so naju vztrajno spremljale 'volhke' megle, le na vršnem grebenu naju je dražilo vse bližje grmenje. Ravno sva se dodobra razkomodila, ko je z nočjo pridivjala nevihta. Vztrajno je grmelo in še bolj pridno lilo, ko pa se je ozračje ponoči umirilo, sva zunaj 'z navdušenjem občudovala' belino vse naokrog ležeče sodre.

Zjutraj se je ozračje še umilo in pričakala naju je široka modrina neba. Za 'lahko jutro' sva skočila na zahodno stran Strme peči, kjer naj bi gospodarila Jof di Goliz in Ciuc di Valisetta. Sodra na strmih travah in skalah ni bila nič kaj prijazna, ampak sonce jo je vztrajno mehčalo. Goliz sva našla v obliki manj izrazitega predvrha (zelo izpotegnjena rama, 2288m), Ciuc (čukla) pa naju je le izzivalno motril. Do njegovega vrha naju je ločil v izredno prepadne stolpe raztreskan greben, ki pada globoko v brezdanjo škrbino...

S Strme peči sva sestopala v škrbino Vandul (vmes je zanimiv vrh Viene, ki razpotegnjeno leži prečno na glavni vrh - glede na vire se še niso odločili, na katero koto bi posadili ime) in si skozi vse bolj številne meglice ogledovala možne prehode s škrbine na Zabuš, 2244m. Škrbina med Strmo pečjo in Zabušem, 1986m, je nasploh zelo imenitna, 'prvopristopnik' (Findenegg) je bil tako 'očaran' nad njenim divjim videzom, da jo je poimenoval kar Peklenska vrata.

V spodnjem delu nad škrbino naju je strm travnat teren povlekel povsem v levo (v megli sva bolj tipala za prehodom čez prvi večji skalnat prag), kjer sva splezala čez skok (dobra dve), nad njim pa naju je čakala neprijetno strmo nagnjena travnata polička, ki je vodila daleč v desno (verjetno je bolje že takoj spodaj pociljati v desno), kjer so bile travnate vesine in skalnati pragovi lažje prehodni.

Po 'sprehajalnem' grebenu sva nadaljevala čez Zabuš, Cortissone in Vrh Strmali (le tu sva morala malce tudi poplezati, mesta I-II), kjer sva v Škrbini Vrh Strmali zopet dosegla markacije. Vseskozi je bila glavna zvezda razgledov oster in prav nemogoče razžagan Greben mečev, ki se prepadno dviga med soteskama Clapadorie in Rio Saline. Tudi glavni greben (od škrbine Vandul do Škrbine Vrh Strmali) je na levo vseskozi prepadno odsekan, na desno pa se do Pecola polagoma spuščajo obširne travnate vesine. Najbolj divje odsekan je zahodni greben Klavnih nožev (številni, previsno padajoči razi/stebri), kjer je stena mestoma v enem kosu padla 400m globoko. Že samo pogled navzdol je tako divji, da te obide slabost, saj se oči vse do dna soteske Rio Saline prav nikjer ne ustavijo. In ker očesu sledijo misli, hitre misli pa bi utegnilo spremljati tudi meso, sva se zadovoljila le z bežnimi, ukradenimi pogledi...

30.9.2004: Poljška Planina (na južnih pobočjih Begunjščice)

V vse bolj jesenskem/barvnem ambientu sva si privoščila dve večerni in malce težji gorsko kolesarski turi. Po opisu v Strmih kolesnicah (Marko Paternu, tura 10) z Begunj po strmih klancih na Planino Planinico in levo do Tomčeve koče na Poljški planini.

Pri spustu s Tomčeve koče naju je tik nad Kališčam presenetil daljši, izjemno razbit in strm jarek (S6), ki me je odločno zabrisal s kolesa. Od cerkve Sv. Petra sva namesto nezanimivega kolovoza poskusila s spustom naravnost na jug (markirana pot). Strm travnik pod cerkvijo je bil zelo lušten za vožnjo (S5-S6), sledilo je nekaj ostrih okljukov s sitnimi koreninami (S6, kak meter tudi peš) do razcepa, kjer sva se odločila za desnega, ki se je po desetih metrih nošnje povsem 'unesel' in naju je v idilični vožnji po singlci (S5) pripeljal točno na parkirišče v Begunjah.

29.9.2004: Na Planini Korošice (pod Košutico)

Po zanimivem (vabljivem?) opisu na gorsko kolesarskem forumu po markiranem strmem kolovozu (cesti) na Planino Korošice in spust po neoznačeni lovski poti nazaj na ljubeljsko cesto.

Tako kot je opisano, sva vsaj polovico vzpona porivala kolo, saj je podlaga ali povsem nemogoča (grušč) ali pa je vse skupaj prestrmo za vožnjo. Vsekakor je bilo lovljenje ravnotežja na kolesu sila kratkočasno. Vožnja, tam kjer je bila sploh mogoča, pa zelo naporna.

S planine po markacijah v levo do odcepa za lovsko pot in po njej navzdol. V opisu je spust sicer ocenjen z S5 (mestoma S6), ampak kaj, ko si mesta S6 neprekinjeno sledijo eno za drugim. Zgoraj so naju ubijale preštevilne korenine, spodaj pa sva na zelo strmem pobočju prav na vsakem okljuku ročno obrnila kolo. Pretežko za naju, a se bova še vrnila (po možnosti z boljšo opremo)...

26.9.2004: Kamniti lovec

Zajzera, Prašnikovo sedlo, vrh. Pot vseskozi odkriva lepe razglede na Viševo in Montaževo skupino. Žal se je sčasoma pooblačilo, tako da je razgledovanje na samem vrhu odpadlo.

Tuma v Imenoslovju JA našteva številna imena v vencu Višarskih glav. Poleg glavnega vrha (Tuma za Kamnitega lovca navaja ime Pergamiten, spačenka od Pri Piramidi) naj bi še štiri glave (nad 2000m) bogatila imena: Beračnik (Z od vrha) ter Zapraške Veže glava, Višarske Veže glava in Za Klobukom glava (V od vrha).

Z vrha sva brez težav sestopila po omenjenih (manj izrazitih) glavah v vzhodnem grebenu in se z zadnje kote nad 2000m spustila na markacije, ki so naju pripeljale na Svete Višarje, kjer sva začudeno stopila celo na pravcato ulico s (standardno kičastim) bazarjem. Cerkev je všečna.

Po cesti sva odtekla proti Zajzeram, se je za robom naveličala in naravnost navzdol po hosti prilomastila na izhodišče. Na zemljevidu (AGO, 1:25000) je sicer vrisana nemarkirana pot, a jo je že davno prerasel 'gozd časa'.

25.9.2004: Na Bornovi poti

Letos sva se s kolesom spustila po luštni (beri izpostavljeni) Bornovi poti s Prevala na Ljubelj. Tokrat smo zastavili povsem drugače. Z Ljubelja smo se kot trop divjih volkov zapodili na Bornovo pot, šibali do tunela, čofotali po njegovih temačnih jezerih, preskočili melišče, divjali po mehkih iglicah, grizli po kar strmem kolovozu in se prijetno utrujeni zaustavili na Prevalu.

Čemu tak uvod? Se je zgodilo, da naju je po kolesarski turi po Bornovi poti oštel 'ljubitelj miru in užitka v hribih' in naju prepredalčkav v 'preganjalca' njemu enakih ljubiteljev. Stvar ima dolge korenine, temelji pa na dobri/slabi volji med kolesarji in planinci. Ker sva midva izkusila obe strani, bi zapisala, da sta ščepec kulture in dobre volje zadostna.

Bornova pot naju je poleti s kolesom tako lepo sprejela, da sva jo sklenila obiskati tudi peš. Ko smo se v soboto odločili za Begunjščico, smo za nameček poskusili ugotoviti, kako hitri smo lahko na Bornovi peš. Tako, iz čistega veselja, da bi videli, ali smo večja nevarnost 'ljubiteljem miru in užitka v hribih' na kolesu ali na nogah? Da pa preskus ne bi bil nepošten, smo štartali na Ljubelju, tako da smo tekli navzgor (približno 300m višinske razlike). Ura na Prevalu je pričakovano? razkrila, da je tek občutno hitrejši (3:2).

S Prevale po markirani potki na greben in po njem na vrh Begunjščice. Sestopili smo po Šentanskem plazu. Kopna sezona v gorah nam je že po treh mesecih mnogo prezgodaj pomahala v slovo. Na Begunjščici je padlo celo 20cm snega in se je Marijana pošteno nagazila...

19.9.2004: Čez Skutnike na greben Pelcev

V mislih sva imela iskanje prehoda s Pelcev v Klonice in pristop na Kucer v Klonicah, 2161m.

Zadnja Trenta, prečna pot proti Bavškemu Grintavcu, Vršac in po ostrem grebenu Skutnikov na Veliki Pelc. Ta izjemno slikovit pristop na greben Pelcev sva našla lani in se nama je tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Nekoliko naju je presenetil svež odlom na enem izmed rogljev v škrbini med Vršacem in Skutniki. Najtežje mesto grebena (ocenila sva ga s III+: kratek, a izjemno zračen raz) je bilo glede na vse, kar sva plezala letos, celo malce podcenjeno.

Z Velikega Pelca sva se spustila naravnost navzdol (na drugo stran) proti Klonicam in se kmalu znašla v labirintu nad prepadno stopnjo. Prehode navzdol sva lovila krepko v levo, a sva četrt pred peto zaključila, da se nama do teme zamudno iskanje (obetalo se je tudi spuščanje po zraku) ne bo izšlo (problematičen je tudi sam prestop iz Klonic proti markirani poti, ki vodi na Škrbino za Gradom).

Pohitela (kako znajo mišice peči ;) sva navzgor na Veliki Pelc in po grebenu dobesedno skočila čez Pinjo (staro ime za Pelc nad Klonicami) in pristala v Škrbini za Gradom. Pravzaprav sva bila tako hitro čez greben, da se nama kar naenkrat ni več mudilo in sva lagodno odtekla v dolino.

18.9.2004: Storžič

Zapeljala sva se v Povlje, da vidiva najvišje ležeči asfalt kranjske občine (to čudo so 'ustvarili' lani in ga 'reklamirali' v časopisih). Razočaranje (beri slab makedam) se je pričelo že na okoli 750m, končalo pa dobrih 100m višje. Čudno, prečudneje! Asfaltirana cesta na Jošt (nad Kranjem) seže na sam vrh, 850m...

Gor in višje po shojeni potki desno do stika z najinim najljubšim pristopom (z juga) na Storžič.

12.9.2004: Begunjščica (direktno z juga)

Popoldne se je vreme počasi pokvarilo in ob spremljavi redkih kapelj sva potegnila 'prvenstveno' naravnost na vrh. Na mestu, kjer se huda strmina ceste, ki od Planine Planinice vodi proti Prevalu, konča, vodi navzgor ozka struga. Po travah ob njej, v njej (izjemno prijetno poplezavanje po odlično trdni skali, kak pragec je bil celo za I) do razcepa in potem naravnost navzgor po travah na vrh (greben sva dosegla v popolni megli lučaj desno od vrha).

Po 'teku' navzgor je prijal tudi tek navzdol na Preval. Sva že kar pozabila, kako luštno je noreti po gorah. Dvanajst in večurne ture te povsem izžamejo, takale aerobna šibancija pa te prebudi...

10.-11.9.2004: Montaž iz Dunje

Opis pristopa iz Dunje je moč najti v Sidartinem vodniku (Mašera, ZJA), žal se opis preveč izgublja v številnih podrobnostih, ki so tudi mestoma netočne ali celo povsem napačne. Za nameček vodnik pri takorekoč edini orientacijski zanki pristopa odpove (ključni odcep proti zasilnemu bivaku Muschi je skrajno nerazviden, saj odlično shojena pot z možici kar naprej vztrajno preči nad sotesko Clapadorie)...

V petek ob treh popoldne z izhodišča. Do noči sva imela še dobre štiri ure in pol, vodnik pa do bivaka Suringar obljublja šest ur in pol. Torej bo za naju ravno prav svetlobe. Začetek odcepa poti Via Dogna je slabo označen, zato pa je sama pot na najino (in vodnikovo) presenečenje markirana (resda neuradno; rdeči krogci, puščice in možici). Prepustila sva se vodstvu, prečila prvo sotesko in že sva vstopila v najbolj divjo sotesko JA (Clapadorie, Mihelič). A glej ga šmenta, v samo sotesko nisva uspela pokukati, saj se z obeh bregov navzdol spuščajo gladko odrezane stene, pot pa se vije na obsežni gredini visoko nad njo. Prvi pelin je resda malce pogrenil, a so klavni noži (Curtissons) in greben mečev (Cresta delle Lancie) takoj poskrbeli za vse bolj divje razglede. Na lepem se je pot končala, iskala sva zgoraj, spodaj (ukradeni pogledi proti zatrepu Clapadorie), naprej in potem seveda daleč nazaj. Srečala sva kar nekaj možicev, a nobene rdeče packe. Končno sva le pustila potko na miru, enako opis in se zanesla na svoj nos. Edini možni prehod se je obetal v širokem mokrem žlebu in res sva tam našla zadnjo markacijo na gredini (glede na to, da so bile nižje številne puščice in da shojena potka in možici nadaljujejo s prečenjem, je posledično to glavna orientacijska zanka poti)(midva sva se 'izgubila' za celo uro). Višje, na vrhu žlebu, sva našla naslednjo markacijo in jim sledila do zasilnega bivaka (nasploh so markacije 'bistro' porazdeljene: spodaj jih mrgoli, višje, v težjem svetu, jih je vedno manj).

Neudoben bivak ni ravno vabil, a ura je bila že pol sedmih, do Suringarja pa po opisu še dve uri in pol. Vseeno nisva veliko okolišila in se zagnala v 300m visoko Sivo steno. Najprej naju je krepko namučil vstopni rogelj (preozko za nahrbtnik in plezalca skupaj), plezanje po steni pa mestoma občutno seže čez drugo stopnjo, res pa zaradi hitenja nisva iskala najlažjih prehodov (tu in tam sva naletela na rdeče packe). Sam izstop, 50m, je obetal težje plezanje, opis v vodniku s kaminom, zajedo, previsom in še čim je bil pa povsem 'zablojen'. Zato na tem mestu še najin nasvet: plezamo lučaj levo od stika Sive in Rdeče stene (začetek celo označuje markacija).

Na vrhu stene sva stopila na izjemno razgledno ploščad (verjetno je to slavni Belvedere in ne polička 50m nižje, kot piše v vodniku), kjer so se divji stolpi in previsne stene bočile vse okoli naju. Sam ambient in razgledi v svetlobi sončnega zahoda so bili neopisljivo čarobni. Hitela sva kar naprej navzgor, mimo skrivnostne Sfinge, kjer se je sonce naposled potopilo v črno morje. Petnajst do osmih sva dosegla bivak. Prav gotovo je pot iz Dunje najlepši in najbolj samoten pristop na Montaž.

V soboto sva na vrh Montaža zastavila čez izzivalni Severni stolp. Po Veliki polici nazaj do vznožja ozkega žlebu, ki pada med Severnim stolpom in Montažem (Rdeča škrbina, višina žlebu je dobrih 200m). Spodaj nama je nekaj težav povzročal sneg, v srednjem delu pa mokra skala, saj je ledenica vztrajno kapljala s snega pod škrbino. V žlebu se strmi pragovi vrstijo en za drugim, a so obvladljivi in kratki (morda en malček čez III). Ko se je žleb razširil in položil (sneg), sva zavila levo v vršno steno stolpa. Na teme sva mu zlezla desno ob severnem grebenu po izrazitem žlebu (težavam sva se vedno umikala na desni, mesto II-III). Z vrha sva sestopala po zagruščenem razu proti Rdeči škrbini, kjer so se lahki prehodi presenetljivo odpirali en za drugim. Slabih 10m nad škrbino se je za najlažji sestop čez odsekan prag izkazala laštica na desni strani (strm sestop do laštice je bil krušljiv, II-III). S škrbine sva plezala v desno (do II) in Montažev vršni greben dosegla prav na mestu, kjer ga na drugi strani doseže pot skozi Findeneggov ozebnik.

Z vrha sva sestopila skozi Findenegga, skočila pobožat Sfingo (brez klinov na sam vrh sicer ni šlo, ker zaradi izjemne krušljivosti ni možnosti dobrega naravnega varovanja), nadaljevala po (v spodnjem delu) izjemni ferrati Via Amalii in čez Krniško škrbino padla v Dunjo.

5.9.2004: Iz Suhega plazu na Spodnji Rokav

Smer Potočnik-Tominšek, III/I-II, 700m (Slovenske stene).

S parkirišča sva ciljala navzgor in zadela rob med krnico Pod Dolkom in Suhim plazom. Začetni del grebenčka je ravno toliko strm in drnast, da je nekoliko neprijeten (po opisu bi morala ciljati v krnico na levi). Višje sva se držala luštnega macesnovega grebena, dokler se pod steno ni zaključil. Tu sva spet 'padla v opisan dostop' in desno v gruščnat iztek zelo izrazite grape.

Sama smer je prijetna in ni preveč zahtevna, saj nimaš občutka, da si v steni (zračnih mest ni), ker se vseskozi giblješ v območju grape, ki prereže celotno steno. Do izstopnega kamina so težave kratke (do zelo dobre II), tudi orientacija ni preveč zahtevna, saj te teren lepo vodi navzgor po najlažjih prehodih (skica v opisu je malce varljiva).

V zgornjem delu smeri (do grede pod zadnjo zaporo) se pleza po sistemu žlebov. Poudarila bi, da gredo dosežemo povsem na desni (tja nas teren tudi usmeri) in nikakor ni smiselno prehitro navzgor (skica ni točna ;). Midva sva bila seveda preveč neučakana in nisva šla pogledat desno za rob. Pociljala sva kar v prvi užiten (od spodaj) prehod, ki je vodil na gredo. Nekje na sredi prehoda, kjer je bilo že hudo zabeljeno (drobljivo, blizu III), sva trčila ob trebušasto skalo. Na vrat na nos sva se navezala (v takem položaju je to zelo sitno in dolgo opravilo), zavarovala na pripravni zagozdi in po nikakršni kamenini (zlepljen pesek) z malo (beri skoraj nič) oprimki obplezala trebuh (blizu IV). Od zgoraj se je potem videlo, da bi na desni imela sprehod...

Na gredo sva stopila pod izstopnim kaminom, ki je zelo izrazit in prav nič hud (najtežje mesto smeri). Bolj težaven je le kratek zgornji del (slabih 10m), ki je nekako dvojen. Prvi del premagamo z gvozdenjem (noge, hrbet; nahrbtnik je zoprna nadloga)(III, morda III+), drugi del pa je v razkoraku 'lahak'. Nad kaminom sva stopila na normalko (opis), ki vodi iz krnice V kotlu...

Tik pod vrhom se je očistilo še nebo. Razgledi z vrha so bili karseda imenitni, poležavanje še bolj. Sestopanje je bilo pa zelo razvlečeno plačilo za vse luštne utrinke. Enega takega so nama pripravile (barvno izjemno zakamuflirane) snežne jerebice. Ponavadi so plašne (opaziš jih šele, ko vzletijo), tokrat...

4.9.2004: Prek Siljice na Rigljico

Najlažji pristop na Rušico/Rigljico, po S grebenu s Kurjega vrha, sva spoznala lani (Severni pristopi, kratko mesto III), tokrat sva po nasvetu plezalnega vodnička iz krnice Pod Srcem zavila v najlažjo smer, ki vodi čez južno steno (Martuljek, III/I). Zelo izrazita grapa prereže celotno južno (JV) steno Siljice in Rušice iz desne proti levi. Sam iztek leži v vpadnici Siljice (1900m) in v grapo se ne vstopi direktno, temveč z desne.

Pečevje na desni strani izteka kmalu postane precej neprijetno (strmo, podrto) in nepregledno (midva sva splezala čez smotano mesto slabe trojke). Po lažjem svetu na poličko, ki je vidna od spodaj (pod navpično steno) in kjer nas straši eno podrto mesto. Od blizu je stvar neprimerno bolj užitna, saj so oprimki, kjer je polička podrta, presenetljivo zanesljivi (II). Po polički naprej (malce ruševja) in v grapo je šlo potem brez težav.

Na mestu, kjer sva dosegla grapo, se je le ta cepila. Levi (glavni) krak je vodil k Rušici, naravnost navzgor pa proti Siljici. Midva sva si spodaj zamislila drugače kot vodniček, da bi najprej splezala na Siljico in potem po grebenu na Rigljico in naprej na Rušico (pravzaprav sva na SV raz Siljice splezala že pred poličko po zelo strmem travnatem žlebu, a od tam ni bilo vabljivega nadaljevanja). Grapa proti Siljici je kazala 'blago lice' s strmimi pragovi. Prvi prag sva napadla lepo direktno, a se je presenetljivo močno uprl (lažji obvoz se je ponujal na desni, a sva ga namenoma prezrla). Resda ni bilo izpostavljeno, a 10m nad tlemi te tako dejstvo ne tolaži prav dosti, pa še nazaj ni bilo več umika. Nekako sem se le zbasal čez gladek previs (dobra IV) in nad njim presenečeno vpel v klin z vponko (torej tu sestopajo). Glavno grapo proti Silijici sva kmalu zapustila (grušč nama ni ležal) in nadaljevala v desno po zelo strmem in plitvem žlebu, kjer se je obetala lepša plezarija. V kompaktni skali sva tekoče in res luštno poplezavala (II-III), dokler se nad naju ni poveznil nemaren trebuh. Na pripravni zagozdi sva si uredila varovanje in v levo, ob trebuhu, študirala šibko točko, ki je vodila v lažji svet. V drugem poskusu sem se oporno le spravil čez (dobra IV; zelo težko ocenjujeva te detajle, saj so za naju mejni - morava pokukat v dolgo Nemško, da vidiva, kaj je to uradna IV ;).

V lahkem svetu sva nadaljevala do večje gredine tik pod grebenom, ki naju je pripeljala nazaj v glavno grapo Siljice. Zadnjo zaporo v njej sva obvozila na levi in že sva stala na grebenu Siljice. Od jutra je bilo vreme oblačno, zdaj je začelo še deževati. Na hitro sva potegnila po kar lahkem grebenu (kakšno kratko mesto proti II) do vrha Rigljice, kjer pa je že pošteno lilo in s severa se je z gromi bližala tudi nevihta. Rušico sva seveda le ošinila z očmi in divje zgrmela po najlažji smeri navzdol (po grebenu do Kurjega vrha). Vmes sva se trikrat spustila po vrvi (15m; zadnji spust je bil dodatek, nekako sva uspela zgrešiti žleb, ki pripelje na spodnjo gredino - a glede na klin nisva bila edina).

Na omenjeni gredini, ki vodi v lahak svet, se je nebo na lepem očistilo sivine in pod prijetnim soncem sva nadaljevala do škrbine pod Kurjim vrhom, po grušču do PP, na večjem gruščnatem jeziku sva PP sicer zgrešila in se spuščala po enako lepo shojeni in mehki gozdni potki v smeri Martuljka, dokler...

...nisva stopila v pekel. Dobesedno. Povsem razrita, blatna gozdarska vlaka, kaj ena vlaka, cel sistem skrajno nemarnih, širokih in globokih ran, vse naokoli pa ena sama gozdna podrtija. Nisva mogla verjeti, nisva mogla govoriti. Ob takšnem šoku se še razjeziti nisva utegnila, le strmela sva naokoli, se čudila in stokala od groze. Da bi razdejanje posnela, ni bilo misliti, pravzaprav nisva mogla misliti, le suhe solze so polzele po licih. Vlaka naju je oddaljila od pekla, misli so bile kmalu spet svobodne in naj GROM POBERE LASTNIKA! Mreža obupno podrtih kolovozov in vlak se je vsem nam v posmeh nadaljevala še vse do markacij. To so torej tiste vlake, o katerih se je pisalo lani, in to je torej gozd v osrčju TNP, ki je bil vrnjen Cerkvi (Ljubljanska nadškofija). Morda bi bilo pa bolj prav napisati: ne grom, naj VRAG POBERE TAKEGA LASTNIKA :(

28.8.2004: Kjer nama je le tišina šepetala!

Trije tedni so minili, kar sva našla direkten prehod iz Mlinarice na Kanceljne in prek Prevčevega stolpa dosegla Planjo. Več časa res nisva mogla strpeti, pod mus sva morala pregledati še preostanek grebena Goličica - Planja (menda najtežjega in najlepšega pri nas). In če sva takrat splezala čez najtežje mesto, potem naju ostalo plezanje ni pretirano vznemirjalo (štirka v kaminu Velikega stolpa), zato pa so naju črvičile orientacijske zanke, trentarske težave strmih trav in izpostavljenih poličk ('kravanjevska polica trentarske šeste stopnje, tista, kjer potiskaš nahrbtnik in puško pred seboj, z nogami pa se opiraš ob zrak') ter vrag si ga vedi kako dolgi spusti po vrvi. Še enkrat sva prebrala ustrezna poglavja v Avčinovi knjigi (Kjer tišina šepeta; citati iz knjige so v narekovajih), Miheličev opis, Stritarjevo kratko poročilo (Andrej vedno zapiše celoten opis smeri v dveh, morda treh stavkih in na koncu se navadno izkaže za najbolj uporabnega, saj nič ne komplicira in se ne izgublja v neštetih detajlih) in še eno zasebno sporočilo, ki pa je bilo popolnoma brez repa in glave, nepregledno, nesledljivo ter tako strašljivo, da nama je kljub vsemu (ali prav zaradi tega?) hranilo trebušne črve. Tako, v jesenskem hladu ob pol sedmih zjutraj sva bila na izhodišču, čeprav bi takrat gladko menjala za toplo posteljo...

Cestarska bajta, Kukla, podor (večji, nekaj poti je odneslo), sedlo, 'sputnik' in odprl se nama je pogled na 'dolg greben divjega stolpovja, razžagan v globoko zasekanih, skrivnostnih škrbinah'. Na vrhu sva bila globoko zbujena in povsem pripravljena na vsakovrstne težave. Po vršni rezi Goličice sva pritelovadila do rame (zanimivi skalni bloki), kjer drnast greben strmo/odprto in v enem samem skoku pade v globoko škrbino pod Germlajtom, 1966m. Počasi sva prav po razu (Mihelič svetuje levo v žleb) sestopala (plezala?) navzdol, kajti 'strašanski bi bil padec', če bi zdrsnila. Zgoraj je bilo kar hudo strmo, potem se je strmina omilila, nad grebenskim rogljem nad škrbino pa sva se čez gladke plošče na pripravnem klinu spustila po vrvi (20+ m, III). Od roglja sva škrbino dosegla po travnatem obvozu na desni strani.

Na mehkih travah Germlajta sva se lahkotno dvignila na njegovo teme in iz čistega veselja skočila še na skalnato zaveso, najvišjo točko Germlajta. In 'na vrhu grebena, prav vrh značilnega pravokotnega stolpiča sva zazijala: v plitvi vdolbini je nekaj prsti, iz nje pa raste šop planik'. A lepoti se nisva dala opijaniti, niti si nisva upala, saj je ta stolpič tako nabrušen, da sva se lahko le na vse pretege držala za oprimke.

Z Germlajta sva iskala poličko markirano z gamsjimi bobki, ki naj bi vodila v najbolj zasekano škrbino, 'Veliki V', 1983m, pod Velikim stolpom. Naravnost proti škrbini seveda ni bilo kruha, saj je povsem odsekano. Sestopala sva po stranskem (južnem) travnatem grebenu in res se je kmalu v levo, proti škrbini, odprla na pogled izpostavljena, a udobna polička. Oprijela sva se 'gamsje steze in poslej teh gamsic nisva zapustila vse do kraja', nižje sva prečila podrto pečevje in nepričakovano poceni sva se znašla v lahkem svetu nad škrbino.

Zdaj naju je čakala glavna orientacijska zanka. Kako vdeti prehode mimo vrtoglavega Velikega stolpa, prvega vrha v masivu Kanceljnov (čezenj nikakor nisva mogla - več raztežajev močne petice)? S škrbine sva se po žlebu spustila do prve travnate poličke pod južno steno Kanceljnov (nižje je še ena, mnogo obsežnejša gredina). Iz žlebu sva prestopila na poličko, ki se je kmalu začela vse bolj izpostavljeno dvigovati, dokler se ni na lepem zaključila v gladkih ploščah. Nad nama se je dvigoval moker, odprt kamin, na desni pa navpična, travnata poklina. Vse zelo podobno kot v opisih, pa vendarle nikjer nobenega klina, nobenega možica (možicev nasploh, razen na vrhovih, ni bilo videti). Moker kamin sva takoj odpisala (najbrž to ni bil kamin v opisih, tam so zagotovo klini), poklino pustila kot možnost. Po vnovičnem pregledu terena sva zadovoljno zabrundala, saj se polička sploh ni zaključila, nikakor ne, le stopnica se je vsilila vmes. Po strmem žlebu sva splezala na kratko navzdol, kjer sva dosegla nadaljevanje poličke (tik nad spodnjo obsežno gredino z macesni). Polička se je takoj začela dvigovati in ožiti, tako da so bili vrtoglavi pogledi navzdol vse globlji. Nad vse ožjo laštico so se pričeli drenjati gladki skalnati trebuhi, tako da nama je počasi zmanjkovalo prostora in prav prešerno sva se razveselila nepričakovanega klina. Tu bova torej našla zloglasno 'kravanjevsko poličko' divjih lovcev in če kje, potem naju bo na njej čakala trentarska šestica. Nadaljevanje je bilo res precej bolj zahtevno, prvi trebuh nad poličko se je tako izbočil, da sem se že videl plaziti z nahrbtnikom pred sabo. A lepo počasi, poskusil sem po strmih travah, ki so se kot nalašč razrasle tik pod poličko. Lahkotno sem prečil tik pod poličko in se smejal (s trebuhom) trebuhu. Šale je bilo tedajci nepričakovano konec, nadaljevanje je izginilo, moral sem nazaj navzgor po povsem navpičnih travah (dva skrajno smotana potega) na poličko, še vedno pod trebuhom, pod mano pa toliko zraka, da bi lahko odjadral daleč, daleč stran. Na laštici sem imel še ravno toliko opravka s trebuhom, da sem razmišljal, če se le ne bi bilo bolj pametno že takoj splaziti pod njim. Travnata laštica me je peljala naprej, mimo še enega štrlečega, a kratkega trebuha, ki sem ga pregoljufal in se izbočil močno navzven, dokler nisem počasi svobodneje zadihal. Polička se je udobno zravnala, malček razširila in trebuhi so močno upadli. Za ovinkom sem na manjši razširitvi končno le našel pripraven rogelj za varovanje. V dnevniku se nama neprestano natipkujejo trentarske stopnje težavnosti, in če kje, na tej travnati laštici bi uporabila trentarsko štirico.

Za kratko sva nadaljevala do naslednjega robu, kjer se je travnata laštica zaključila. Morda se je za skalnatim robom spet odprla, a nisva niti poskusila splaziti se okoli roba, saj naju je silovit pogled na drugi strani prikoval na mesto. Za robom se je odprl gromozanski, divje raztreskan, preluknjan in zelo strm lijak. Vse kar je bilo zgoraj (vrh Kanceljnov, Prevčev stolp, 'Hruška'), vse je padalo v ta grozljiv žleb, kamor si nikakor nisva želela vstopiti. Vrnila sva se do najinega roglja in po presenetljivo lahkem drnastem svetu splezala navzgor (gamsice) do velike smreke, ki sva jo skrajno nejeverno opazovala. Bila sva nekje na višini 2000m (+- nekaj metrov), kjer še macesni ne rastejo več, vsaj tako veliki že ne, pa sva že marsikaj prehodila. Od smreke desno navzgor še kar naprej po gamsici, čez rob in po lažjih travah na škrbino za Velikim stolpom, 2093m. Bila sva zunaj, nad nama je čakalo še dolgo travnato sleme, ki vodi na vrh Kanceljnov, tam pa sva že domača. Tako sva lahko (povsem izven najine poti čez Kanceljne) razbremenjeno odkolovratila stikati naokoli, iskati za prehodi in se nasajati na roglje Velikega stolpa.

S te strani je na vrh Velikega stolpa presenetljivo lahko. Takoj nad škrbino levo po travnati gredi, gor na stranski greben in po njem čez stolpiče ('eden je v vrhu tako tanek, tako ves preluknjanj z okni, da se ga nisva upala niti dotakniti') na vrh. Nič več kot za II vse skupaj. Z vrha sva se po grebenu spuščala na drugo, zahodno stran, da bi pokukala v globoko zasekan 'Veliki V'. Po lahkem žlebu sva sestopila do manjše škrbine, nad katero se je strmo usločil našpičen stolp. Navzgor do okna (nad njim klin) in še nekaj metrov na sam vrhunec (nekje III-IV, 15m). Navzdol do okna, skozenj na drugo stran v naslednjo škrbinico in na naslednji stolp, odkoder sva končno vrtoglavo pokukala globoko navzdol v ostro zasekan 'Velik V'. Tu sva obrnila, 's stolpa, prevrtanega kot šivanka, sva se morala spustiti po vrvi', prestopila čez vrh Velikega stolpa in že sva bila spet na udobni, travnati škrbini.

Na desni strani in višje prav po širokem travnatem slemenu na Kanceljne, 2213m, v škrbino pod Prevčev stolp, ponovitev zračne telovadbe in spust v mračno 'Hruško'. Do večera je bilo še daleč, Planjo od 'Hruške' sva že spoznala, zato sva iz škrbine poskusila sestopiti v Kotel, od koder sva ob prejšnjem obisku dosegla Kanceljne. Zgoraj je bilo lahko, a tako podrto, da je vse letelo navzdol. Nižje sta žleb prekinila dva kratka skoka, prvega se je dalo preplezati (III, na klinu bi se lahko tudi spustila), drugi je bil pa izpodjeden (možen obvoz na desni, III) in nad njim je prav tako čepel klin (pod skokom je žleb povsem rdeč, gladek, zapovrhu pa še grdo namočen, saj je voda kar povzela navzdol). Spustila sva se ne samo čez prag, ampak kar naprej, vse dokler nama ni na grušču pod rdečino zmanjkalo vrvi. Po Kotlu navzdol (za spremembo sva šla pogledat, če je lahek prehod zares tudi mimo okna), desno na travnat rob (stečine, shojeno) in po njem globoko navzdol, mimo okna (potka mestoma vodi skozi gosto ruševje), levo na gredino in po njej na lovsko potko nad Mlinarico. Sledila je še bližnjica naravnost v Mlinarico, ki se je, tako kot vedno, izkazala za časovno najdaljšo pot med dvema točkama...

Za obiskovalce grebena (pri/s)poročava: dva kratka spusta po vrvi (Goličica, Prevčev stolp) in štiri raztežaje z varovanjem (pod Germlajtom, na laštici pod Velikim stolpom in dva v Prevčevemu stolpu). Več, če je potrebno, manj, če je glava čista. Klini niso potrebni, če seveda ne zgrešimo najlažje smeri, kar pa se lahko hitro primeri.

Gromozansko čustveno izživeta tura, ki sem jo tako željeno čakal res dolgo časa in me je na koncu temeljito izpraznila.

10.8.2004: Z Macesnovca po SV grebenu na Rjavino

Na Rjavino je po SV grebenu prvi priplezal (kdo bi drug) Albin Roessel, po celotnem grebenu z Macesnovca pa Klement Jug. Nad Luknjo se je Jug bolj držal grebena, Roessel pa se je največjim težavam umaknil na južni strani (Naš alpinizem). Poznala sva pot PP iz Kota (prek Luknje peči) v Krmo in celoten greben naju je že takrat močno mikal...

Iz Kota do 'vedno delujočega vodnega izvira' (Pri studencu) in kmalu (nad ruševjem!) levo po odlično shojeni potki, ki naju je pripeljala na greben JZ pod vrhom Macesnovca, 1926m (z manjšim nelagodjem sva si ogledovala navpičen raz v spodnjem/srednjem delu Dimnikov, obvoza ni bilo videti). Po skoku na vrh Macesnovca (izjemni macesnovi gaji, lepših macesnov na svetu ni ;) sva na levi strani grebena iskala prehode do škrbine pod Dimniki, 1773m. Teren (goščava) naju je usmeril levo, stran od škrbine, in po kar sitnih prehodih (krušljivo, strmo pečevje z vegetacijo) sva splezala na greben nekje 50m nad škrbino. Na desni strani sva nadaljevala do višjega pragu, ki sva ga pretentala po zelo izpostavljeni travnati polički na levi strani (najbolj smotano mesto). Po strmem rušju in lahkem žlebu sva spet stala na grebenu tik pod od daleč grozečim razom, ki se je od blizu povsem omilil in na desni strani ponudil čisto 'lahak' prehod. Višje težav do Dimnikov nisva več srečala. Vse skupaj od škrbine precej trentarsko, do III.

Z vrha se težavni rezi v škrbini med Dimniki in Luknjo pečjo umaknemo na levi, lahki travnati strani. Naju so že ob prvem obisku zamikali ostri stolpi nad oknom in z vrvjo se jim tokrat nisva prav nič pustila strašiti. Roglje sva naskočila naravnost in se prav po vrsti nasajala na ostrice. Stolpiči in rogljiči so hudo našpičeni in še bolj podrti, najbolj siten je bil celo malček previsen sestop z neke krušljive cigare (dobra III), ki pa je drugemu eMu dovolila lažji obvoz na levi. Drugače plezanje na rezi seže do III.

Prek Luknje peči sva ponovila vajo od predlani in iz Luknje po grebenu sledila poti PP, dokler ta pod previsi ne začne prečiti daleč v levo (proti Temenu). Tu naju je žal dokončno zagrnila megla, tako da sva se raje odločila za zahtevnejši greben, kot da bi iskala lažje prehode pod njim. Nekaj metrov še po PP v levo in po lahki gredini nazaj na greben, na desno stran ter strmo navzgor na greben in višje po ali desno ob njem navzgor, kjer naju je na manjšem stolpu nepričakovano zaustavila najbolj ostro zasekana škrbina celotnega grebena. Obvoza ni bilo nobenega, no skoraj nobenega. Pozorno sva si ogledala zelo izpostavljeno laštico na desni strani, ki pa je bila s strmim žlebom, ki pada s škrbine, za nekaj metrov 'grobo' prekinjena in nama ni ponujala prav nobenega vabila (celo grozila nama je). Pogledala sva v opis (Naš alpinizem), ki je povsem nesledljiv, in sklepala, da jo je Jug ubral prav po omenjeni laštici. Malce sva jo še 'študirala', potem sva šla 'po pameti' prav po grebenu. Našla sva klin, se spustila nekaj metrov v škrbino (dalo bi se splezati, III), prečila do pokline med škrbinsko skalo in steno (dva klina), po poklini navpično na raz, par metrov navzgor, zelo težak prestop v desno (krušljivo) na manjši rob in še 'podrt' poteg navzgor proti grebenu, kjer je bilo težav konec (10m, nekje IV-).

Do vrha sva potem prečila dva velika grebenska stolpa (oba okoli 30m spusta, najbolj izrazita stolpa med Luknjo in Rjavino): s prvega sestopila po grebenu, na drugi stolp iz škrbine zastavila z leve, z drugega prav tako sestopila po grebenu in s škrbine prečila v levo in strmo navzgor (slaba III) ter po lahkem grebenu na vrh Rjavine (v škrbino med prvim in drugim stolpom pripelje lažja, Roesslova varianta)...

8.8.2004: Po brezpotju čez Dobrčo

Parkirišče pod Tominčevim slapom, naravnost navzgor po strmem gozdnem pobočju na Medvedjek, po grebenu (shojeno, gozdarske oznake) na Črni vrh in naprej proti Dobrči. Višje nas je presenetilo ruševje (in dež za dodatek), tako da smo se umaknili grebenu in se vseskozi vzpenjali tik pod njim (stečine). Na 'zrak' smo stopili na SV vrhu Dobrče, 1635m (Šentanski vrh), ki je meter višji od markiranega.

S sedelca med vrhovoma po gozdu proti SZ na markirano pot Dobrča - Begunjščica in do sedla Vrh Luž, kjer smo iskali neoznačeno pot vrisano na zemljevidu, ki naj bi nas pripeljala na izhodišče. Zgoraj smo sledili zelo slabi 'potki' in nepričakovano padli na 'skrajno smotan' kolovoz in nižje po makedamu dosegli vikende, kjer so nas napačno usmerili proti Tominčevemu slapu ;( Sledili smo cesti daleč v levo, se je naveličali in se po prijetnem gozdu spustili 'nagliho' navzdol, padli na potko in cesto dosegli malo pod izhodiščem. Potrudili smo se še nekaj minut do slikovitega Tominčevega slapu (18m).

7.8.2004: Iz Mlinarice na Kanceljne (in 'po nesreči' čez Prevčev stolp)

Na Kanceljne je težko priti, a prav tja si želiva. Za celotno grebensko prečenje od Goličice do Planje še nisva pripravljena (menda najtežji/najslikovitejši greben Julijcev), tako sva poskusila s pristopom na Kanceljne s severa (opisov seveda ni nobenih?).

Greben ni samo težko prehoden in zamotan. Enako zapleteno je tudi poimenovanje grebenskih vrhov. Na zemljevidih je vse, vsaj kar se Kanceljnov tiče, zamešano. Kanceljni so s škrbino 'Veliki V', 1983m, na zahodu ločeni od Germlajta in s škrbino imenovano 'Hruška', okoli 2150-2200m, na vzhodu ločeni od Planje. Glede na različne vire (Avčin, Mihelič, Prle, Tuma) in najin pregled nad grebenom z 'vseh koncev in krajev' sva si sestavila svoj, upava da točen, mozaik. Zadnji in najvišji stolp v Kanceljnih se po Avčinu imenuje Prevčev stolp, 2228m (in ne kota 2213m na zemljevidih). Kota 2213m pred Prevčevim stolpom so tako Kanceljni (vrh dolgega travnatega slemena, na zemljevidih so Kanceljni na koti 2133m) in najbolj nabrušen stolp celotnega grebena (tega se pri prečenju obvozi na jugu), 2133m, je Veliki stolp (Avčin). Velika krnica S pod Kanceljni in Z pod Planjo se po Tumi imenuje Kotel(?). Prav tja sva položila najine upe. In če najdeva prehode do Kotla, potem bova že nekako prilezla na Hruško ali pa kar na Kanceljne.

Iz Mlinarice sva se usmerila v iztek Rjavega žlebu (pada s Sedla Planja) in tik pod steno stopila na lovsko potko, ki preči pod Kanceljni in Goličico. Potki sva po dolgi, udobni gredini sledila mimo ogromnega previsa, dokler se ni kmalu za njim v levo navzgor odprl lahek žleb/gredina. Tu sva pot zapustila in po vzpenjajoči gredini daleč v levo dosegla položnejši svet. Nad nama se je odprlo velikansko okno in sva seveda šla pokukat, kam neki gleda. Začudena sva vstopila v ogromno votlino (ni ravno Prisojnikovih dimenzij, a ne manjka mnogo ;), na njenem zgornjem koncu sta se bočila še dva slikovita oboka. Po desnem oknu sva izplezala ven iz votline (zelo gladka II-III, zgoraj svedrovec) in nadaljevala v isti smeri (možen obvoz po poraščenem grebenčku levo od okna, ki višje pripelje v Kotel), dokler nisva sklenila, da je potrebno pogledati, kaj se 'dogaja' nad pečinami na desni strani. Po prehodu sva izplezala v desno in se znašla v spodnjem delu krnice ter se po njej vzpela v Kotel pod Kanceljni.

Levo navzgor so se bočile gladke, povsem nepristopne skalne prevese Planje, ki jih je od Prevčevega stolpa ločila na pogled odurno rdeča škrbina. Na Prevčevemu stolpu je vztrajno pelo kladivo in dolgo časa je hrumelo, da je bila pesem uslišana ter so bili trije vztrajni snubci spuščeni čez njegov navpičen Z raz. Opise te plezarije sva brala pri Avčinu (solidna V), Prletu (V) in Miheliču (V-). Kratko težavno mesto, a vendarle nama nedostopno. V tem času sva se iz Kotla po žlebu vzpela na škrbino (II) med Kanceljni ter njegovim S predvrhom, 2147m. Za imeniten razgled nad celotnim grebenom sva splezala na teme predvrha (III), a nama meglice niso bile preveč prijazne. Kladivo je počasi potihnilo, vrnila sva se v škrbino in prav po grebenu (izrazita poklina do vrha) splezala na Kanceljne (II). Iz najbolj izrazite lope na tem kratkem grebenčku je možen tudi pristop po laštici v levo (prav tako II), ki izpostavljeno vodi na glavni greben.

Na Kanceljnih kar nisva mogla verjeti, da sva se takole lahkotno pregoljufala na vrh. Sestopi so v knjigah omenjeni kot težki in orientacijsko zapleteni, zdaj sva vedela drugače. Po grebenu sva šla pogledat proti Prevčevemu stolpu, da vidiva, kaj je to petica. V škrbini sva se morala navezati, da sva 'prejahala' oster mostiček in na kratko splezala do police, kjer se težka plezarija prične (rdečkast podmol). Povsod navzgor so prehod na Prevčev stolp branile navpične/previsne stene, desno navzdol je bilo pa tako izpostavljeno (odrezano), da so nama meglice uslužno zakrivale zračne razglede. Naravnost navzgor, tik desno od raza, je do divje laštice, ki pelje v levo na raz, vodila previsna poklina/poč (klini), levo od pokline je prav tako čepel klin (naravnost na laštico). Po polici sva pogledala še na izjemno zračno desno stran nad 'nemarno prevesno globino', kjer sva za robom kmalu naletela na dva klina (se stegnila navzgor in višje videla še dva). Tu se nama je zdelo mnogo bolj obetavno, morda bi celo zmogla, a kaj ko s sabo nisva imela prav nobenega opisa ;(. Bi, ne bi? Vrtela sva se sem in tja, skočila nazaj v škrbino, da si ogledava nadaljevanje, a nama jih je megla branila. Za silo se je sicer slutilo, da je zgoraj lažje in to je pretehtalo. Greva!

S stojišča navzgor do klina in težko do naslednjega klina, kjer je bilo vpenjaje vrvi prava umetnost (navpično in celo malček previsno, za levo roko ni pravega oprimka, poč teče v desno, tako da telo suče ven in navzdol, v desno na zrak, na svobodo?)(le kako so zabili klin?). Sledil je najtežji prestop/poteg v desno. Dvakrat sem preveč cincal in se s krči v rokah vrnil dol na stojišče. V tretje sem poskusil s tekočim plezanjem (a mi je uspel le zelo grob, skrajno štorast približek), se potegnil v desno čez in kmalu višje vpel vrv v sumljiv klin. Nad njim sem zlezel na laštico, kjer je bilo glavnih težav konec (vsega skupaj slabih 10m, težavnost?). Po laštici zelo izpostavljeno nekaj metrov v desno in navzgor do položnega sveta (nekje III-IV). Do vrha naju je ločilo le še nekaj 'lahkega šodra' (do III). Da bi s Kanceljnov splezala na Prevca si doma nisva mogla niti misliti, in če dva taka nealpinistična abrveznika (šodrovca po domače, pa še brez kladiva in klinov) prosto splezata čez, potem to ne more biti petica. Ali pač, ve kdo bolje?

Na vrhu sva si dala duška in zasluženo uživala v dolgem počitku. Žal so vetrovi v meglicah le tu in tam ustvarili razgledna okna. A kaj zato, midva sva bila v nama tako željenih nebesih, tam 'kjer le tišina šepeta'. Z vrha sva sestopala po sitnem, strmem drnastem svetu, ki se v Hruško lomi v previsnih pečinah. Po vrvi (klin, 10m, dobra III) sva priletela v škrbino in si njene prevesne stene dodobra nagledala. V desno sva lahkotno izplezala na Planjino streho ter po grebenu in poličkah na levi in desni dosegla Z vrh Planje, kjer naju je grmenje vzpodbodlo naprej na markirano Planjo in v teku na izhodišče. Dež nama je prijazno prizanesel.

'Kok je lepo gor'! Zdaj naju čaka cel greben od Goličice. Morda pa ne še celoten, mogoče še kakšen skrit kotiček prej. Tako bo dalj časa trajalo ;)

6.8.2004: Kočna čez Mala vratca

Od Suhadolnika v Suhi dol, po prvem izrazitem kolovozu v levo in do konca. Po komaj sledljivi potki prečno naprej v isti smeri, čez Skedoven potok in vse do JZ gozdnega grebena Malih vratc. Po rebru navzgor (večinoma sledljiva potka) na vrh. Pot je zelo lepo prehodna (macesnov gozd sega visoko ;), šele malo pod vrhom nas ošvrkne ruševje (10m borbe, potem še malce več nizkega ruševja prav po grebenu; lahko se mu tudi umaknemo na levi strani grebena) in na koncu preplezamo še nekaj lahkih pečin in strmih trav.

Sestopila sva po razu v škrbino (kamin, neizpostavljena II) in nadaljevala tik desno od grebena (lahko), ki naju je pripeljal na vrh Na križu (nekdanja Kokrska Kočna), 2484m. Sestopila sva do bivaka in poskusila ujeti lovsko pot, ki pripelje od Suhega dola.

V megli se prav dosti ne vidi, pa še pot je bila presenetljivo slabo sledljiva (potko sva imela le vrisano na fotki ;( in ni čudno, da sva se kmalu znašla nad prepadnimi skoki. Tipala sva navzdol in po daljšem 'bluzenju' le našla gamsico, ki naju je dostavila pod prag. Nižje sva se spuščala v desno navzdol in ulovila manjšo grapo ter v njej našla veliko rdečo packo (lovska pot?). Shojen obvoz mimo skoka v grapi in levo navzdol na 'jutranji' kolovoz.

Samotna in presenetljivo lahka tura (od daleč južno pobočje Kočne ne kaže tako milega lica). Luštno.

3.8.2004: (Manj/Ne)znana vrhova pod Jalovcem

Lopa in Nad steno. Pod Jalovcem. Ne poznaš?. Nikar ju ne išči na zemljevidu. Za prvega sva ime pobrala pri alpinistih, za drugega pri Tumi.

Nad steno, 2186m, je izrazita glava v JV grebenu Jalovca. Nad mestom, kjer je razcep Bavški Grintavec, Špiček, Trenta, Vršič, sva poiskala čistino med ruševjem in po kratkem gruščnatem žlebu stopila na greben. Prečila sva do dvignjenega sklada (nekakšen žleb z gamsjimi lopami) in se ob njem povzpela na položnejši vršni del (I-II). Vrh je od nadaljevanja JV grebena strmo in zelo podrto ločen z globoko škrbino (50+ m). Sestopila sva nazaj in pod skladom prečila v levo do škrbine (možic) in se po zagruščeni grapi spustila na melišča pod Jalovško škrbino (tik nad 'tlemi' nekaj metrov II-III)(bližnjica z Jalovške škrbine proti Špičku).

Lopa, 2267m, je zelo izrazit (posebno iz Tamarja) vrh med Jalovško škrbino in Šitami. Po mestoma izredno živem grušču sva se vzpela na škrbino med Lopo in Šitami, 2200- m. Nadaljevanje je izgledalo kar sitno, zato sva se spustila nazaj nekaj 10m, ven iz žlebu in po lahki gredini prečila do roba, se splazila okoli robu in še naprej čez 'potoček' grušča v lahak svet. Po njem na greben in desno na najvišjo točko (I). Z vrha sva užila bližnji pogled na jalovčevo kegljišče, na drugi strani se je vzpenjal navpičen zid do Mojstrovk. Bližajoča nevihta naju je žal prehitro pregnala navzdol.

Se je kdo vprašal, zakaj so na označenih potkah markacije ena za drugo, v neposredni bližini odcepov pa ni nobene, kaj šele da bi bili odcepi označeni. Problem naju je zabaval nad in pod lovsko kočo, kjer so na kupu štiri taka križišča ;)

1.8.2004: Z Jermance naravnost proti Brani

Sprejela sva Stritarjevo 'povabilo' direktnega, južnega pristopa na Brano (ZZZ! brezpotje, uradno I-II). Stanje po desetih letih ni bistveno drugačno; le prečna pot v Konec ni več tako dobro shojena, odcep navzgor dobrih 10m kasneje je še vedno skoraj neopazen in belih trakcev ni več. Vsaj midva jih nisva videla (višje je nekaj prijaznih možicev), zato pa veliko požganih dreves in ruševja ('lepi trakci lepo gorijo', lanski požar).

Nad lovskim štantom se travnato/gozdnato pobočje izjemno postrmi, tako da sva z rokami veliko grebla po požganih tleh. Proti vrhu najstrmejšega dela naju je ujela popoldanska nevihta, midva pa navzdol nisva več mogla (brez vrvi ;(. Počakala sva, da se je ozračje umirilo/zjasnilo, močno potegnila proti Kaptanski glavi, 1943m, in kljub temu, da je bilo ruševje (p)ožgano, je bilo prebijanje skozenj še bolj 'nataknjena muka'.

Pod vrhom sva zavila levo v slikovito škrbino Butara (Ali si dec ali pa butara!; preberi, kaj ima Malešič povedati o gorskih imenih v kamniškem koncu), se na drugi strani spustila v Bobnarjev plaz in po njem vzpela na škrbino Za Butaro med Brano in Kaptansko glavo. Mehke zelenice Za Blekom so žal odpadle, saj so naju na lepem zagrnili črni oblaki. Odneslo naju je na Kaptansko glavo in po vzhodnem grebenu (uradno precenjen s III/II; kljub temu da sva bila že trikrat na grebenu, naju je v vršnem delu spodnesla orientacija) sva v eni uri prinorela na izhodišče. Dež in veter sta naju vseskozi dodobra mikastila, na srečo je zagrmelo šele na Jermanci.

Kljub temu da je lovski pristop na Brano ocenjen z manjšo težavnostjo kot vzhodni greben, je vendarle občutno bolj zahteven.

31.7.2004: Rokavski greben

Odkar sva prvič vstopila v ostrorobi svet Rokavov naju je zamikal nama takrat nedosegljiv, kot žaga narezan greben. Opis grebena sva poiskala v Slovenskih stenah, a prav najtežjemu delu od Visokega Rokava do Škrlatice je v vodniku odmerjenega najmanj prostora. Svet naj bi bil tako zgoščeno nazobčan in zamotan, da se vseh prehodov niti ne da opisati. Najboljši nasvet je menda dober nos. Obljubljene so težave do III. stopnje, ampak vsi vemo, kako je z obljubami v resnici...

Vrata, Brinova glava, Oltar in še nekaj grebenskih rogljev do strmo spuščajočega raza, ki sva jih brez težav pre(pod)kobalila. Levo navzdol po žlebu do izrazitejše gredine, ki je vodila točno v škrbino pod masivom Visokega Rokava. V škrbino, malce navzgor in po zagruščeni polici (prav vse police so zagruščene in bolj ali manj podrte) daleč v desno čez več sitnih (jasno da podrtih) žlebov proti kaminu, ki naj bi naju b.p. (II-III) dostavil na lažji greben proti vrhu VR. Kamin sva določila, ampak pred nama se je odprl lahak prehod na greben in sva ga šla malce? pogledat. Zadnji metri do grebena so bili III (tu sva se navezala na vrv), za kazen sva morala še sestopiti v zarezano škrbino (da nisva edina neučakana, je pričal klin za spust), kamor bi naju pripeljal pravi kamin. Do vrha VR je šlo potem po grebenu.

Končno se je divja tura lahko pričela. Pred nama so se izzivalno bočili trije veliki stolpi (2631m, 2651m, 2647m) pred vršno zgradbo Škrlatice, našpičenih rogljev je bilo pa kot ježevih bodic. 'Zapodila' sva se navzdol po grebenu do prve vmesne škrbinice (prezirljivo ošinila klin za spust po razu; bližnjica), se spustila desno navzdol po 'lahkem' žlebu (lahkih stvari na grebenu v resnici ni, ampak nekatere so pa le lažje), dokler se v levo ni izoblikovala polička, ki naju je dostavila tik nad cigare, ki so kar najbolj čudne skalnate spake (najnižja škrbina med VR in Š). Tik pod Financarji sva prečila po polički na levi strani (nad Kotlom), potem pa nisva strpela spodaj, prerinila sva se navzgor na zrak in se lepo nasadila na roglju nad cigarami. Spustila sva se v desno (nad Veliko Dnino) do poličke, spet prečila in spet skočila navzgor pogledat, kje se nahajava, in se nasadila na naslednji rogelj (zanka za spust; nisva edina 'slalomista' ;). Dol z grebena na drugo stran do poličke, tokrat malce več po njej, pa sva spet samo malce potipala po kaminu navzgor in se še enkrat nasadila na špičast rogelj. Zdaj sva imela vrtoglavega slaloma za nekaj časa zadosti in sva prav po grebenu čez roglje pritelovadila na prvi večji grebenski stolp (če se držiš poličke pod cigarami dovolj dolgo časa in navzgor splezaš po ravno pravšnjem kaminu, dosežeš greben na vrhu stolpa).

Sestop do naslednje škrbine sta ovirala dva velika roglja. Prvega sva obvozila na levi, drugega pa sva zastavila po desni, kjer sva malo pod grebenom zagledala zelo obetavno poličko (še en slalom bova že zvozila ;). Polička je bila v začetku udobna in vzorno vodoravna, potem se je nemarno zagruščila, še bolj grdo nagnila v desno nad vrtoglavo previsno steno (oko se je ustavilo na snežišču v Veliki Dnini), oprimki so se spremenili v podrt zmazek in za nameček se je vse skupaj vedno bolj strmo spuščalo proti škrbini. Vmes sva 'ponucala' pripraven rogelj za varovanje in počasi sva zlezla v škrbino, odkoder naju polička ni več mogla zares strašiti (vse police na grebenu so dar, brez njih prečenja pač ne bi bilo; nad prepadi, pod previsi, čez stebre in žlebove, nikjer se niso slepo končale). Na drugi, največji grebenski stolp sva splezala kar mimogrede, tudi spust v naslednjo škrbino je bil lahak (oboje na levi strani).

Zdaj naju je pričakal najbolj nabrušen stolp celotnega grebena. Na desni gladka stena, na levi se tudi ni hotelo prav nič odpreti, pravzaprav tudi pogledati nisva mogla. Bo šlo pa po razu, če so vse poličke zatajile! Po strmi, a lepo razčlenjeni steni je bilo plezanje izjemno prijetno, tik pod vrhom sva prečila čez rob do kamina, ki je edini ponujal prehod na vrh. Kamin je bil odprt, globoko zračen in za začimbo tudi malček previsen. V razkoraku nad zrakom sem tipal nad previsom, a začuda nisem dosegel nobenega pametnega oprimka ('šafle'), od obljube ('težave ne pogledajo čez III') tako ni ostalo nič, le trenje je pomagalo do grebena (kamin je visok 8m, s težavnostjo vsaj? IV, tik pod previsom je zabit klin). Do vrha stolpa so naju ločili le še skrajno podrti, a povsem lahki metri. Na vrh in kratko naprej po grebenu v prvo škrbinico.

V opisu nama SS tu 'določi' najtežji sestop na grebenu (kamin, III), a sva kamin brez večjih težav preplezala (klini za spust) in nikakor ni bil za celo III, kaj šele najtežji. Nižje sva se spuščala po izjemno smotani, zagruščeni strmini in po polički prečila v škrbino pod Škrlatico. Ne, ne še čisto! Dobrih 10m nad škrbino se je stena na najino presenečenje nenadoma prepadno zaključila, kar SS previdno zamolči?, tako da sva le morala na 'absajl' (povsod sva se mu izmaknila, tu pač ni šlo)(klini za spust).

Na Škrlatico sva plezala spet po svoje (za nosom!), a naju je teren povedel v desno nazaj na raz in višje do vrha ogromne luske, ki je z mostičkom naslonjena na Škrlatico. Po (zopet) izjemni polički daleč v levo pod previsi do lahkega sveta pod križem in po grušču do njega. Greben VR-Š je bil po najini uri kar trikrat daljši od VO-VR, nič čudnega, saj je najlažjo smer težko vdeti. Pravzaprav najlažje smeri ni priporočljivo vdeti, tako se veliko več vidi. Samo časa imaš malo! Nepozaben greben in nikakor ni tako zahteven, kot se nama je ravnokar zatipkalo. Takoj bi ga šla še enkrat plezat, a sva bila naslednji dan preveč utrujena (popraskana!) in sva se šla raje nasajat na mehke zelenice.

28.7.2004: Po Lovski smeri čez Loško steno

V novi izdaji Slovenske stene je opisana Lovska smer (II-III, 1000m). Mihelič smer primerja s Slovensko v Steni, a z opozorilom, da je mnogo, mnogo zahtevnejša. Smer je strašno lepa (divja, če hočeš), popolnoma samotna, orientacijsko zahtevna, veličastno izpostavljena ter tu in tam skrajno smotana. Skratka, tako kot avtor navaja: tura nama je bila napisana na kožo. Opis smeri v SS je le v grobem skiciran, a še kot tak se je izkazal za precej netočnega. Povsem zgrešiti se pa Lovske le ne da, samo občutno težje utegne biti. Ko se boš odločil za turo, boš imel spodaj nekaj dodatnih nasvetov.

Prav po grebenčku, levo ob grapi Dolgi plazi, se vije sledljiva potka!, ki te pripelje v veliko krnico in višje v njej levo proti žlebu, ki pada z Velikega turna (prvi grebenski vrh na levi, v škrbini je lepo vidno dvojno okno). Na drugi strani sledi malček siten prestop čez (ne v) grapo, na levi rebri (Mesni) spet ujameš potko, kjer se višje zares zbašeš čez eno živo mejo (kratek navpičen/previsen prag z gostim ruševjem)! Prehod čez 'lepe čvrste plošče' je najbolje poiskati v desno proti vpadnici krnice in ni pametno plezati preveč levo, čeprav se prav tam zdi najlažje (midva sva sledila terenu, ki vodi nekoliko v levo, potem pa plezala vedno bolj strme/izpostavljene plošče z obilico trav - svet se nikakor ni hotel položiti - dokler nisva nekoliko zmahana prilezla do sprejemljive travnate poličke, po kateri sva se spustila/prečila v krnico v vznožju Plati; na fotki vidiš, kakšen pogled na prehod sva ujela s krnice). Na grebenu, desno od krnice, višje prekoračiš veliko razpoko/škrbino in kratko stenco nad njo, potem se moraš usmeriti nekoliko bolj desno od grebena, kjer v zelo strmem trentarskem svetu v loku dosežeš v SS opisano vrtoglavo polico (midva sva plezala na desni tik ob grebenu - skica celo usmeri na levo, kjer pa je svet 'povsem nemogoč' - in se znašla v zelo strmih travah/ploščah; prečka v desno je bila izjemno sitna, navzgor previsne pečine, dol za živo glavo ne, tako da sva prečila levo, se skrajno smotano spustila čez rob na drugo stran in navzgor splezala po strmi, gladki ter zelo izpostavljeni plošči; nekakšen odprt kamin, vse skupaj okoli IV, tu sva bila zmahana na kvadrat). Na neprekosljivi polici (možic) te pričaka celo potka!, opis nadaljevanja v SS je napačen/zamešan (pisan po dolgem? spominu), a je lahak izstop iz stene težko zgrešiti. Po polici se dobesedno nad zrakom sprehodiš v levo, dokler se v desno navzgor ne odpre lahek svet in višje po strmi gredini dosežeš še eno podobno poličko (možic), ki pa je ožja. Spet prečiš v levo, dokler se za robom kvišku ne požene netežaven izstop: 'travnat', zaprt kaminček/žleb (le čisto zgoraj je potrebno poplezati), ki te pripelje na glavni greben Loške stene.

Po dobrih šestih urah sva dosegla greben med Oltarji in Briceljkom, a je bil dan še vedno mlad. Poskusila sva s pristopom na Morež z JZ (v vodnikih je omenjen le normalni pristop z V, ostalo je menda vse težka plezarija). Morež je nasploh najbolj divji, raztreskan in mogočen vrh Loške stene. 100m pod škrbino sva po izpostavljeni travnati polički prečila pod (previsnimi) pečinami do večje travnate vesine (izpostavljeno) in po njej v desno navzgor dosegla vrh, trentarska II. Z Moreža sva sestopila po grebenu (SV) prek Malega Moreža (do sem II) v Konjsko škrbino. Na MM sva se za dalj časa 'zabivakirala' in tuhtala, kako bi skočila (dobesedno) še na bližnji Votli vrh.

Do škrbine naju je ločilo dobrih 30m zraka. Vrtela sva se okoli, nad previsi izpostavljeno tipala tu in tam, dokler nisva desno od vpadnice, točno v smeri proti škrbini, našla obetavno, spuščajočo in na dveh mestih pretrgano laštico, ki sva jo s pomočjo varovanja od zgoraj z velikim veseljem tudi 'ponucala' (III) ter na licu mesta ugotovila, da je Votli vrh dobesedno votel, tudi večje okno mu kuka pod temenom. Pogled nazaj na Morež je bila čudovita nagrada.

Zdaj naju je pa že lovila noč, tako da sva tudi midva morala loviti pripravno bližnjico (poskusila sva s prečenjem tik pod vrhovi/stenami) do sedla Čez Brežice. Nekako se nama ni(je?) izšlo, malce bolj sva zato pritisnila po markacijah do Koritnice in se do teme sprehodila do izhodišča. Lepo, lepše, Loška stena ;)

26.7.2004: Planine Košute

V Medvodje in po makedamu do parkirišča pod Dolgo njivo. Po bolj razritem in strmem kolovozu s slabo podlago sva z vmesnimi padci (in presenetljivo malo potiskanja kolesa) pritišala na Planino Spodnja Dolga njiva. Sledila je izjemno luštna vožnja po mehki preprogi iglic, ki jo je le tu in tam prekinilo gruščnato mesto, previsoka korenina ali prestrm pragec. Zadnji klanec pred Tegoško planino je bil za naju povsem nevozen, a je bil zato spust na Pungrat lep. Po cesti do Planine Šije, spust po kolovozu do Ilovice in naprej na Kofce, kjer sva malček čarala s spustom do ceste, ki vodi v Jelendol. Zgoraj sva ujela razrit kolovoz, a kmalu stopila s kolesa in se po potki na kratko spustila do širšega kolovoza, ki naju je pripeljal na cesto na sedlu pod Robičem in po njej v Jelendol. Izjemno luštno!

25.7.2004: Najnar štant

'Nekoč', ko sva se preganjala le po markacijah, sva se na Korošici odločila, da sestopiva direktno v dolino. Na zemljevidu je bila ena črna črtkana črta (neoznačena potka), spodaj celo dve. Hiter sestop po 'bližnjici' je potem trajal (skupaj z vsemi zgrešeni odcepi, goščavo, prepadnimi skoki v divji grapi, navpičnim gozdom z 'ostrim' lubjem, izpostavljenimi/podrtimi pečinami,..., do odrešilnih klinov v gladkem Skoku) polne štiri ure, čisto do noči. Še enkrat sva kasneje poskusila od spodaj, a sva šla vse do Petkovih njiv povsem drugje, tako da naju je vedno zanimalo, kje gredo 'uradna brezpotja'?

Do slapu Orličje in levo po ZELO strmem (shojeno!) gozdnem prehodu tik ob slapu do Kamendola (uradno gre desno). Tu spet po potki in čez strugo do Skoka v Železnem grabnu. En del 'odprave' čez Skok (gladko, naježeno s klini), drugi levo naokoli in čez po kratkem strmem gozdnem prehodu. Višje iskanje sestopne smeri v desno, čez Najnar štant (zelo težko opazen odcep). Nadaljevanje po vedno bolj shojeni potki do votline (navzgor čez pragec, to je pravi odcep iz Železnega grabna, nazaj navzdol čez pragec) in kmalu do razcepa. Po zgornjem kraku na imenitno razgledno poličko, po njej prekmalu na travno ramo, čez rob in navzdol proti markirani poti s Presedljaja (odcep je nad mestom, kjer markirana pot zavije čez manjše rebro: številni balvani).

24.7.2004: Brezpotja pod Rokavi

Vreme ni glih zgledov, da bo dolg zdržov, tko da sva šla z Vrat mal gor pod špice na špancir. Ta pru sva hotla v krnico Pod Dolkom, sam je v gozd težka orientacija, tko da sva kr naravnost gor prtišala pod ene pečine. Mal sva še tišala čez strme frate v levo, da pogledava, ke sva. Sam se ni nč vidl, tko da sva prec hudo v levo prečla do ta velke grape, globok zasute s snegom.

Malce sva se še igrala po snegu navzgor do skokov in glede na vse, kar sva videla, sva sklepala, da sva najbrž v zatrepu krnice Pod Dolkom in da grapa pada iz krnice V Kotlu. Spustila sva se do izteka grape, prečila nazaj proti vzhodu ter odločila, da prek vmesnega grebenčka doseževa Suhi plaz. Ampak ta grebenček se je le odmikal od naju, tudi trave so bile vedno bolj strme, številni vmesni robovi pa zgledno izpostavljeni. Kmalu je začelo še deževati, bliskalo se je pa na srečo le v najinih glavah. Ne, spodaj nisva bila Pod Dolkom ampak v Suhem plazu in v grapi pod steno Spodnjega Rokava, torej se vzpenjava na JV greben Spodnjega Rokava, nekam v smeri Kališča, 1901m.

Nazaj nama po mokrih travah in precej zapleteni 'vijugi' (spodaj je potrebno vdeti edino pametno gredino v Suhi plaz) ni dišalo, tako da sva čakala na kak užiten sestop s Kališča v smeri melišč pod Šplevto (Na pragu). In res, prav na glavnem grebenskem robu (Kališče) se je v goščavi prikazala zgledno shojena potka, ki naju je b.p. dostavila pod pečine. Še prečka čez goščavo do vznožja 'Materhorna' in že sva se dričala...

21.7.2004: SZ greben Planjave

Imela sva opis smeri (Plezalni vodnik, Kamniška Bistrica), a je bil povsem nepotreben (da ne zapišem nepregleden). Stolpov in rogljev je namreč ogromno, številni prehodi pa se lepo odpirajo zdaj na eni, zdaj na drugi strani, večinoma pa se pleza prav po grebenu. Smer je ocenjena z II, 400m, posamezna mesta pa sežejo proti III (najtežje/izpostavljeno mesto pričaka kmalu po vstopu: žlambor na levi strani grebena, klini). Skala je večinoma dobra, izpostavljenost pa zmerna. Lušten grebenček.

Z Vilic (sedlo med glavnima vrhovoma) sva sestopila naravnost na Planjavske zelenice in s sedla Na Movzini ujela potko, ki se spušča po/ob grapi Za Vratam (izsekani prehodi v ruševju; na desni strani grape). Pri lovskem stojišču nama je potka ušla v desno čez Macesnovec proti Pastirjem, glede na opis (Plezalni vodnik, Repov kot) pa bi se moral en krak še naprej spuščati v Repov kot. Midva sva jo tako ubrala kar naravnost po suhi strugi navzdol, kjer naju je nižje presenetil navpičen skok. Klin za spust in 'načeto' rušje v desno sta nama pokazala, da nisva bila edina, ki sva izgubila nit. Odločila sva se za rušje (smotano!) in desno na robu stopila na 'avtocesto', ki naju je dostavila v Repov kot.

19.7.2004: 'Kjer tišina šepeta'

V Avčinovi knjigi je največ presežnikov namenjenih prav svetu Kanceljnov. Lovci so tod potegnili številne divje potke in midva sva se zagnala na stezico, ki na južni strani preči vsa pobočja od Planje do Goličice.

Prvi del poti od lovske koče (s poti na Kriške pode) do prehoda čez grapi, ki padata s škrbin med Kanceljni, Velikim stolpom in Germlajtom (grapi se tu združita) je lepo pregleden in sledljiv (tu in tam kak siten prestop, kakšna potrgana in še več uporabnih jeklenic). Na drugi strani grape sva se vzpenjala po široki, strmi in krušljivi gredini, ki vodi v smeri proti Čelu, 1741m, in skoraj spregledala odcep poti v levo, ki naju je pripeljal na prvo od dveh razglednih ram (čudovito luštni in na obeh se pot temeljito udre v tla...).

Prečila sva travnata pobočja v smeri vratolomne grape (Veliki Presek), ki pada s škrbine med Germlajtom in Goličico. Sledil je IZJEMNO slikovit prehod čez svet, kjer za to ne bi stavila niti 'beliča'. Na lepo travnato polico nad globoko prepadnimi pečinami naju je srečno usmerila jeklenica. Po polici sva stopila na široke trate pod Germlajtom (pot tu ponikne) in z zanimanjem (pravzaprav z nelagodnostjo) opazovala grapo, ki se je pod nama lomila v previsnih pečinah. Na drugi strani je kraljevala navpična stena, primerna macesnova gredina pa je bila žal pod njo in do nje je bilo veliko zraka. Ni nama preostalo drugega, kot da sva nad skokom prečila proti ostenju Goličice in čakala nasmeške. In res, na drugi strani naju je spet pozdravila jeklenica, v 'navpični steni' pa se je 'čudežno' izoblikovala ozka laštica. Prehod preko laštice je daleč najtežji del poti, ključna jeklenica na najbolj izpostavljenem/podrtem delu pa žal neuporabna. Na srečo sta klina zanesljiva, tako da se je dalo z vrvjo odlično varovati. Polička naju je pripeljala na drugo razgledno ramo in čez rob sva že lahko kukala v Trento. Potki sva sledila v desno vedno bolj navzdol (vmes se še malček zažene desno v pečine), dokler nisva prečila grape med Debelo pečjo in Goličico. Tu sva pot za kratko izgubila in sva jo kar po grapi urezala navzdol, nižje prečila levo na rob, spet ujela potko, ki pa naju je kmalu vodila v desno čez grapo in takoj zatem čez potoček (Mali Presek) in daleč v desno do 'tropov ovac'. Po potki sva se spuščala skozi številne lese in v dolino sestopila tik ob odcepu ceste, ki vodi v Zadnjico.

Vse bolj pozabljena lovska potka je neopisljivo lepa, s številnimi skritimi biseri. Eden od njih je hudo samoten vrh Glave pod Planjo, 2006m, ki je z ostro in hudo tanko žago pripet na široko streho Planje. Midva sva ta biser iskala z lovske potke. Na 'primernem' mestu sva odvila navzgor po grapi, ki pada (JZ) izza Glave pod Planjo. Tu in tam sva malce poplezala, premerila kako strmo travo in gladko skalo ter iskala prehode levo in desno. Vršnih 100m 'stene' do škrbine pod vrhom sva zastavila tik levo od vpadnice (levo od manj izrazitega robu, desno od lope), višje prestopila čez rob in nadaljevala naravnost na škrbino (trentarska tretja stopnja) odkoder je bilo desno do vrha še nekaj lažjih metrov. Razgled z vrha je DIVJI!, pod nama je bilo z vseh strani 'ohogromno' zraka, na drugi strani pa navpično odrezana, široka stena, ki pada s Planjine strehe (Ogledalo).

Se vprašam, odkod nam tolikšna naklonjenost? Smo je vredni? Prosim, še! ;)

17.7.2004: Z Vratc po S grebenu na Rateške Ponce

V začetnem delu markirane poti v Tamar sva lovila neoznačeno potko, ki vodi proti Vratcam (zemljevid KG)(škrbina med Visoko in Malo Ponco). V zmešnjavi kolovozov sva usekala naravnost in se na gruščnatem/rušnatem jeziku na desni strani spotaknila ob rdeče krogce PP. Z veseljem sva jim sledila (prehod preko krušljivih pečin je zavarovan) do Ovčje strani, 1760m, in odvila po slabše uhojeni potki desno na Vratca, 1844m.

Spodnji grebenski stolpi proti Visoki Ponci so naju od daleč sicer strašili, a sva 'morala' poskusiti prav z Vratc (na greben je možen lahak pristop na široki, dvoglavi četrti stolp). Stena se s škrbine takoj postavi pokonci, skala je slaba, težave pa resne. Plezala sva ob razu na desni strani (mimo okna) in na greben stopila tik pod vrhom prvega stolpa, katerega vrh (1960m) je skrajno ostra grebenska rez. Nabadala sva se čez spodsekane/zašiljene roglje in 'lahak' (raje preberi siten) sestop v škrbino našla po laštici na desni strani.

Plezanje na prvi stolp je konstantna in izpostavljena trojka, mestoma tudi več. Najtežje mesto je krušljiv in strm/previsen vstop (z malo oprimki, a še ti niso bili vsi zdravi) v ozek kamin malo pod vrhom. Po prvih raztežajih sva samo še čakala, kje bova s prvega stolpa lahko ušla navzdol, saj je drugi stolp od spodaj grozil še veliko hujše...

A se je zasukalo (dobesedno) drugače. Drugi stolp namreč sploh ni grebenski in nadaljevanje vse do najvišje točke Ponc je bilo nadvse prijetno poplezavanje z nekaj zelo zračnimi in strmimi mesti (lepo plezanje, do III).

Po grebenu sva prečila proti navpični steni zgornjih stolpov (zadnji stolpič, 2098m, je spet malce bolj nabrušen in tik pod temenom mu čepita dva macesna). Na zgornje (na videz nepristopne) stolpe sva splezala z desne. S škrbine po travnati polički do uravnave pod večjo lopo/votlino in desno navzgor na stranski greben in po razu na glavni greben (2224m). V začetku je rez še lepo zašiljena, do vrha Visoke Ponce pa se greben povsem umiri.

16.7.2004: SZ greben Kočne

SZ greben je izredno razgledna in luštna tura. Eden lepših grebenov v K-S Alpah.

Tokrat sva imela v načrtu, da se čim več goščave na grebenu od Velikega vrha 'zamudi'. Spodnji del enak pristopu v Povnovo, po grušču navzgor (malček v desno) do vznožja grebenske 'stene' in z desne proti levi po kar lahkih prehodih na greben (levo od Lipove peči). Pristop je sicer močno podrt in spodaj nad najožjim delom melišča precej zlizan/gladek, se pa grebenskemu rušju močno izmaknemo.

14.7.2004: Kramarica

Kramarjeva smer (IV, I-III, 600m) se pa že spodobi, če je Storžič hišna gora. Težave naju kljub štirki niso skrbele, saj je prav vstopni raztežaj najtežje mesto. In če prideva čez, sva že na vrhu...

Prišla, splezala in se vprašala: ali je Kramarica precenjena ali imava midva napačno težavnostno lestvico? Vstopni raztežaj je za štiri izredno lahak in še izpostavljen ni (midva podobna mesta oceniva s III). Do bivaka sva se več ali manj držala opisa (Slovenske stene), višje sva pa očitno plezala po svoje. Strmega vstopnega kamina (III) nad bivakom nisva našla, zapori sva se kot v opisu umaknila v desno, potem sva pa kar nadaljevala po travah in skalah prijetno navzgor in greben dosegla dva/tri kuclje zahodno od vrha.

Lepa, nepretežka smer. Kot nalašč za nas 'šodrovce'!

11.7.2004: Večerni Viševnik

'Po dežju posije sonce'. Tudi v nedeljo je ;)

10.7.2004: Stol čez Orličje

Orličje (Orgelše) je brezpotni JV greben Stola. Še preden nemarkirana pot v Zagonu preči čez potok, sva odvila levo in na 'divje' (situacija je od spodaj povsem nepregledna) iskala pristop na greben. Vse bolj 'navpično' pobočje naju je kmalu dostavilo na izjemno ostro in strmo gozdno rebro. Nadaljevala sva po njem, dokler se grebenček na lepem ni zaključil in po travni gredini v desno sva pristopila na široko razvejano Orličje (mimogrede sva odkrila Scabioso Stola ;).

Greben Orličja je mešanica trav/skal in je izjemno lepo prehoden (spominja na JV greben Vrtače), pravega plezanja tu ni. Zgoraj se greben zoži (rama, 2139m) in se prav na vrhu Meli zlije z vršnim pobočjem Stola.

Sestopila sva po široki, zagruščeni grapi, ki se ob Orličju spušča direktno proti Tinčkovi koči (JV od Malega Stola). Zgoraj je sestop malce motilo 'grobo' melišče (Prešernovo kočo so obnovili po vojni, ostanki prejšnje se najdejo prav tu ;( , spodaj pa goščava (najprej sva se ji umaknila v levo in potem v desno).

Zelo prijeten in samoten pristop na Stol. Poskusi!

8.7.2004: Severni raz Velikega kupa

Pristop na Veliki kup sva našla lani. Svet je tu izjemno pester in lep, tokrat sva si pogledala še spodnji (lažji) del grebena. Iz krnice do izrazite rame je greben bolj trentarske narave (težave proti III). Obvoz na levi naju je priključil na že znano nadaljevanje, ki pa je bilo bolj podrto kot v spominu (težave na razu silijo krepko čez III).

7.7.2004: Vrtača iz Suhega ruševja

Pristop na Vrtačo po kar težkem (močno podrt, II-III) SV razu in sestop po brezpotnem JV grebenu čez Malo glavo. S sabo smo imeli 'čisto majhnega, nebogljenega bordarčka', in da se nam ne bi kam odpeljal, smo ga prav luštno navezali na štrik...

4.7.2004: Z Velikega Špičja po grebenu na Plaski Vogel

Komarča je varna, Dvojno jezero spet enojno, pot globoko pod vodo, nad kočo ni več divjega smetišča in pot na Veliko Špičje je še daljša kot v spominu. Lepo. Greben Veliko Špičje - Plaski Vogel sva imela že nekaj časa 'na spisku'. Od daleč je videti nekaj (4) navpičnih zarez: 'Ladja' lepo prisekana na obeh straneh in po en spodsekan in drugi navpično odrezan pomol.

Z vrha do kote 2331m, kjer se v levo odcepi stranski greben Brd, težav ni. Zob v najgloblji škrbini sva obvila na levi in prek vmesnega vrha dosegla Ladjo. Na krmo se ni dalo kar naravnost, a sva lep prehod našla na levi (precej sitna 'trentarska' polička pripelje do lažjega sveta), sestop s premca v levo zamaknjeno/zarezano škrbino je bil pa presenetljivo 'lahak' (žleb pripelje do zelo izpostavljene poličke, ki preči v levo čez rob - shojeno!). Nadaljevala sva mimo večjega okna, splezala čez stenco in ko sva se že videla na Vrhu Labrja, 2326m, sva obtičala na močno spodsekanem pomolu (3m dolg in 5m globok skok bi bil ravno pravšnji ;). Obvoz sva iskala na levi strani in 10m pod vrhom našla pripraven žleb, po katerem sva se na vrvi spustila v zasekano grapo, ki pada s škrbine. Greben od Vrha Labrja se je proti Plaskemu Voglu precej umiril, tako da sva le še ugibala, kakšno presenečenja nama bo pripravila zadnja zareza. Zaustavil naju je 20m visok pomol, jasno da brez kratkega obvoza in tudi brez pripravnega roglja za spust 'po zraku'. Tako sva opravila daljši obvoz (malce sva se vrnila in poiskala začetek izpostavljene/strme travnate gredine, ki naju je pripeljala do vznožja pečin in se nato po grapi vzpela navzgor na škrbino) in še nekaj kratkih metrov naprej na vrh Plaskega Vogla.

Na grebenu Plazjanskih lop se nama prav nikamor ni mudilo, ves čas sva se prav uživaško razgledovala levo in desno, kukala tu in tam, se vrtela okoli okna... Na vrhu nama je tako presenečen pogled na uro dopovedal, da je do trde teme le štiri ure. Najkrajši se nama je zdel sestop prek Komne, kombinacija rušja in škrapelj naravnost v smeri Velikih Vrat naju je pa vzpodbodla, da sva se odločila za malček daljšo varianto s prečenjem Vršaca in Čela.

S Škrbine po shojeni in lahki polički na desni strani grebena na Vršac (nič težje od normalke z Malih Vrat, vodniki o tem pristopu modro molčijo), sestop na Mala Vrata in po desni strani grebena na Čelo. Sestopila sva po dolinici desno od Glave za bajto, kjer sva se po snegu podričala skoraj do potke pod Velikimi Vrati in tekla in tekla, malce hodila ter še kar naprej tekla, ('Hudiča, kje je ta Komna!') še več hodila navzgor, potem se je pa vleklo kot težke meglice in ko sva se že videla pri koči, se je Komna še enkrat raztegnila. Prav do teme je trajalo, da sva se v Savici lahko osvežila. Trinajst ur je dolga ;)

3.7.2004: Bavški Grintavec po južnem grebenu

Nad Lemovjem, na višini 1200m, kjer pot prične prečiti v levo proti planini Nad Sočo, sva se odpovedala 'dolgočasju' in sva nadaljevala naravnost navzgor po strmih travah v smeri iz doline zelo izrazite Kravje glave, 1820m (začetek južnega grebena Bavškega Grintavca). Nekaj časa sva se vzpenjala levo od žlebu, ki pada z omenjenega vrha, ga prečila in z vzponom nadaljevala na desni po prehodih navzgor. Izredno strmo mesto pod vrhom sva naskočila čisto na levi, kjer sva plezala malodane navpične trave, ki so naju pripeljale na travnat greben med Kravjo glavo in Kolom, 1924m. Zelo zahteven, zato pa čudovit pristop na greben (res zoprn je zadnji daljši 'navpičen' travnat prehod, strmo je bilo pa povsod, navzdol za živo glavo ne bi šla ;).

Po grebenu sva se vzpela čez travnat Kol, 'zamenjala' podlago za skalo in po grebenu prečila čez Male, 2026m, in Velike, 2166m, Muzce in nadaljevala do vršne rame (Škodela, 2331m), kjer se priključi greben, ki pada proti Trentskemu Pelcu. Sam greben je lahak, plezalne težave se začnejo šele nad Muzci in ne pogledajo čez I. stopnjo. Zelo razgleden pristop.

Sestopila sva po JZ grebenu čez Mali Grintavec, Vrh Brda in imela v načrtu še nadaljevanje do vrha Pri banderi, 1974m, a naju je zaustavil trebuh. Resda ne skalnat, a v moji notranjosti je bil prav tak trd občutek. Že v pristopu me je precej mučil, tako sem si z vrha vzel tri dolge počitke in še sem komajda prilezel na Vrh Brda. Res za 'crknt', ampak dokler se lahko plazim, se bom tudi plazil in nikakor ne bom klical reševalcev. Po travnatem pobočju sva tako sestopala naravnost proti planini, nepričakovano zabredla v goščavo in še bolj 'nepričakovano' se je zmehčal tudi trebušček...

1.7.2004: Bornova pot na Begunjščici

Kolesarjenje 'od Jošta do Jelovice' ni ravno gorniško doživetje, povsem nasprotno pa velja za (med mtbjevci) zelo opevano/obiskano pot tržiških baronov. Tura naj bi bila kar zahtevna: tako vzpon do Rožce, še bolj pa izpostavljen spust po Bornovi poti. Ni, da ne bi zgrabila!

Iz Tržiča v Begunje, Draga, planina Planinica, izvir Rože, Preval, Bornova pot, Ljubelj in nazaj v Tržič. Vzpon iz Drage do Planinice je bil kljub mokri podlagi lahak, nadaljevanje do Rože pa je bolj zahtevno, saj konkretna strmina vse do najvišje točke nikakor ne popusti. Tik pod Prevalom sva v levo ujela nemarkirano pot, ki se je kmalu spremenila v izjemno 'singlco', ki v blagem spustu preči vzhodno pobočje Begunjščice. Pot je za kolo kar zračna: izpostavljeno preči gozdove, pečine (daljša mesta zavarovana z jeklenicami), sitno melišče, skoči čez nekaj kratkih mostičkov in se za vrhunec zapelje skozi dolg predor z razglednim oknom.

Tura je povsem upravičeno na visokem glasu. Vzpon do Rožce je prav simpatičen in sem ga brez težav zvozil. Spust po Bornovi pa je čisti posladek in je kljub izpostavljenosti povsod lepo vozen, le tu in tam sem moral kolo dvigniti čez večje skale/korenine in ga potisniti čez začetek melišča in še kakšno krajše mesto... Manjši M je sicer malce jamral, a v drugo zagotovo nikjer ne stopi s kolesa ;)

27.6.2004: Kalški Greben po zahodnem grebenu

Ko turo priporoči 'avtoriteta brezpotij', je potrebno zgrabiti in sva šla po Habjanovih sledeh na Kalški greben po zahodnem grebenu. Opisu ni veliko dodati, bo pa vsak ponavljalec zagotovo ubiral svoje variante, predvsem v spodnjem delu pristopa.

Midva sva od lovske koče sledila vlaki, dokler se ni povsem približala Z grebenu (1300-1400m)(v Neškarjevem plazu tako nisva bila, prav tako nisva opazila gozdne preže). Na prijetnem in lepo prehodnem gozdnem rebru (prav po njem teče sledljiva potka) sva se vzpela do prvih pečin, pod katerimi je potka prečila v levo do razglednega pomolčka. Potka je še kar naprej prečila (vodoravno, celo malček navzdol) in midva sva ji po sobotni izkušnji vdano sledila, dokler zares ni bilo več upa, da bo zavila navzgor. Po stečinah sva se po zelo strmem pobočju vzpela visoko na greben, kjer se je že začela ruševnata simfonija v zelenem. Višje zaporo v grebenu res lahko obidemo po gostem in neprestrmem rušju naokoli na desni strani (midva sva plezala mix skal in višje izjemno strmega in precej trhlega rušja ob žlebu), v vsakem primeru pa dosežemo prostrana ruševnata pobočja, ki se jih je najbolje lotiti prav po grebenskem robu ali tik levo ob njem. Po dolgi in naporni molži sva se le izkobacala na trdna tla ne preveč izrazitega grebena, kjer sva vse do vrha 'poplezavala' po samem robu. Prijeten zaključek brezpotnega pristopa, težave pa ne pogledajo prav veliko čez I. stopnjo. Zanimiv, raznovrsten pristop.

26.6.2004: Na samotnih južnih pobočjih Kepe

Kmalu nad tunelom na cesti v dolino Belce sva se po opuščenem kolovozu spustila v široko/zaprodeno strugo Belce, ki sva jo premostila po deblu, katerega sva (en, dva, tri) vrgla čez potok in na desni tik nad jezom ulovila pot, ki naju je pripeljala na planino Belca. Višje sva se vzpenjala po izjemno prijetnem gozdnem grebenu, kjer je tu in tam moč slediti slabo vidni potki. Kmalu nad grebensko izravnavo (gozdna meja, 1500+ m) se je pot na lepem 'okrepila' in začela prečiti daleč v desno, stran od grebena. Po kratkem času sva obupala nad smerjo in se po gamsici vzpela navzgor, nazaj na JZ greben. Na grebenu sva se kar konkretno pretepala z ruševjem, pregovarjala s krušljivimi pečinami in bila za konec zaustavljena na podrtem zadnjem zobu pred vršnim pobočjem. Obvoz sva 'odkrila' nižje, na mestoma sledljivi potki na severni strani, se vzpela nazaj na greben tik nad zobom in presenečeno stopila na z motorko izsekano potko, ki se je vila med ruševjem (prav gotovo je žaga skozi goščavo priropotala s prečne potke, ki ji žal nisva zaupala). Potki sva sledila skozi rušje in višje (le komu je bilo treba razlivati še rdečilo) na vrh Kepe.

Z Gubnega sva kar po grebenu hotela uloviti brezpotni sestop čez Kurjeke in potko ujela šele precej globoko pod grebenom, kateremu se povsem umakne (Kurjeki so pač kosmati ;). Tudi ta potka je izsekana, tako da ji večji del ni bilo pretežko slediti, in pripelje na grebensko koto 1666m. Po slabše sledljivi gozdni potki sva se spustila na sedlo Šija in v desno ulovila nevzdrževano lovsko pot, ki se vije visoko nad potokom Jerca, katerega strugo doseže nekaj nad izlivom v Belco. Ta del poti naju je najbolj navdušil: izjemno pestro, slikovito, pozabljeno... Na začetku je celo nekaj zarjavelih varoval, ki pa na ključnem mestu poniknejo. Prehod čez povsem podrt usek sva tako poiskala malce nižje, potem pa sva potki sledila čez številne manjše struge potočkov, ki so globoko zarezane v pobočja. Pod jaso s podrto kočo sva se spustila v široko zaprodeno strugo, ki je bila zelo prijetno prehodna, dokler si niso pričeli slediti slapiči in se je soteska povsem zožila. Po strmem travnatem bregu sva se vzpela/prečila desno navzgor in ulovila pot pri grobu, tik nad strugo Belce, kjer sva zjutraj pričela z iskanjem.

Za boljšo predstavo brezpotij na južnih pobočjih Kepe je najboljše pokukati na turistični zemljevid Kranjske gore 1:30000. Potok Belca, planina Belca, JZ greben, Kepa, Gubno, Kurjeki, sedlo Šija, potok Jerca, potok Belca. Zelo luštna in pestra tura. Ves čas se gibljemo na brezpotjih (izjema je markirana pot na glavnem grebenu od Kepe do Gubnega), če sledimo potki pod JZ grebenom se tudi borbi z ruševjem povsem(?) umaknemo. Lepo, poskusi!

19.6.2004: Mangart uber alles

Za 'spremembo' jutranje deževje in spet nadaljevanje vožnje proti Mangartu, ki nudi edino slovensko poletnosmučarsko door-to-door varianto. Tokrat se je z avtom dalo pripeljati do zametanega vhoda najvišjega tunela (okoli 1850 m).

Na snežišču stisnjenem med Mangartom in Rateškim MM sva pod kopnim vstopom v Zimsko smer odvila na Italijansko pot in se nad jeklenicami (Italijanska pot nadaljuje v levo, kjer po dolgi in izpostavljeni prečki obvije vršni del Mangarta) v desno navzgor čez manjši rob priključila Zimski smeri, po kateri sva pristopila na vrh (uporabna varianta, kjer se umaknemo morebtnemu kopnemu/ledenemu vstopu).

Na vrhu naju je presenetilo, da je v treh tednih zmanjkalo le meter snega. Tako sva se še toliko lažje odločila za spust po Italijanski poti (III+, 500m, izpostavljeno), ki je v vršnem delu sicer močno izpostavljena sončnim žarkom (predvsem med tednom, ko naju ni na obisku ;)

Vijuganje po gnilcu je bilo karseda imenitno, le za večjo pozornost je tu in tam vršna plast izpod smuči močno splazila in odbučala v globino. Smuči sva le za kratko snela kmalu pod vrhom (prestop čez kopen rob), na koncu dolge izpostavljene prečnice je bilo potrebno nekaj metrov 'poštamfati' tudi navzgor, jeklenicam sva se pa ravno še ognila po ozkem snežnem pasu na levi. Pod Zimsko sva morala prečiti še čez globoko/široko drčo in že sva po veselcu odvijugala v konto pod sedlom in naprej, z manjšo prekinitvijo, vse do ceste pred tunelom.

13.6.2004: Nad Vadinami

Dež je začel padati v soboto zvečer in v nedeljo zvečer ob pol osmih na severni strani Grintovcev zagotovo še ni ponehal...

Popoldne sva skočila na eno krajšo/bližnjo turo in v dežju sva ob pol štirih še upala, da enkrat proti večeru mora pa vendar nehati. A naju je deževje vztrajno spremljalo po Slovenski na Vadine, navzgor pod steno, kjer se je iz babjega pšena razvilo sneženje, na dolgi prečki do Ledenika pod Skuto in vse do zatrepa pod stenami Rink, 2100 m. Nov sneg se je na tleh začel bahati že malo nad Kranjsko kočo, na ledeniku ga je bilo nekaj cm, višje v zatrepu je bilo pa spodobnih 20cm (resda malce mokrega) pršiča in še vedno je snežilo. Junijski pršič sicer ni zimski, a je šlo vseeno lepo, na ledeniku je vajeti spet prevzel dež, v mokrem globokem rušju za kočo sva nemočno padala in premočena ugotavljala, da bi morala smučati po smeri pristopa, v 'smotanem' Žrelu sva ob nalivu po sveži rdeči podrtiji sestopila peš in spodaj na melišču smučarijo predčasno zaključila, kjer se sneg z drobirjem spremeni v zoprno plazovino, kakopak z drobirjem. V kratkem peš sestopu naju pa dež ni mogel več dodatno namočiti.

'Prijeten' zaključek dolge smučarske sezone ;)

12.6.2004: Slovenska grapa v Mangartu

Pred šesto uro zjutraj sva na deževnem Nevejskem prevalu utonila v osvežilen spanec, dokler naju ni sredi dopoldneva priklical Mangart. Razpoloženje nama je dvignila cesta, ki naju je pripeljala skoraj 1800m visoko (zadnja serpentina pod najvišjim tunelom), tako da do snega ni bilo prav daleč.

V megli sva nad Rateškim Malim Mangartom vdela v Slovensko grapo (IV+, 200m), ki niti ni klasična grapa in je bolj spominjala na 'za dva do tri ratrake' široko, enakomerno strmo in ravno pisto, ki se zaključi na rami v S(V) mejnem vršnem grebenu Mangarta (2481m ?). Grapa je bila odlično zalita, brez izrazite drče, naklonina pa nikjer ni padla pod 45° (45-50°). Na rami se je navzgor (levo pod grebenom) odprl ozek žleb, ki je bil mestoma še malenkost bolj strm. Radovednost naju je povlekla naprej, skozi dve trenutno nesmučljivi ožini do slabih 2600m, kjer je žleb zaprl nekajmetrski, malček previsni skok. Na desni sva po izpostavljeni polički izplezala ven iz žlebu, se razgledala naokoli in se zaradi pozne ure v prid smučanju po Slovenski grapi odločila za sestop (nadaljevanje proti vrhu je od tu možno tako po sosednjem žlebu na desni kot navzgor malce po skalah in nazaj v žleb nad skokom - v obeh primerih se višje takoj priključimo Zimski smeri, kjer ta doseže ramo tik pod vrhom).

Snežne razmere v žlebu so bile že tako slabe, da sva se pošteno hudovala nad radovednostjo, ki naju je vlekla navzgor in nama kradla čas. Prvi previdni smučarski zavoji po precej strmi Slovenski grapi so prestali test plazenja gnilca (v takem je nizanje zavojev bolj varno/zanesljivo od drsenja, ki je pravzaprav nevarno/nemogoče početje, saj gnilec na veliki strmini ne nudi enakomerne opore in repki nekontrolirano zdrsnejo navzdol...), nižje so bile razmere samo vse boljše, tako da sva grapo z vedno večjim užitkom tekoče odsmučala.

Spodaj sva na vse širšem snežišču po odlično smučljivem gnilcu odvihrala navzdol v konto pod Mangartskim sedlom, prestopila desno v plitvo grapo, ki pada točno k tunelu, a sva bila v spodnjem koncu žal za teden/dva prepozna (manjši slap). Ja prov fajn je blo spet!

6.6.2004: Huda polica

Iz Zajzere do Žlebu Hude police (najdaljši ozebnik Julijskih Alp, 800 m, slabih 40°), po njem na glavni greben in desno na vrh Špika Hude police, 2420m. Na turi sva pozimi že bila, a brez smuči (kopni skoki). Tokrat je bil žleb odlično zasnežen, tako da so bili skoki v zgornjem delu lepo zaliti, strmina naju je pa presenetila. Glede na razpoložljive podatke o smeri (III) in najine izkušnje sva pričakovala nekaj čisto drugega, kar sva potem dobila...

Strmina v žlebu počasi narašča, zgornjih 100m je enakomerno strmih polnih 45°, sam izstop pa vsaj 50°. Smer je glede zahtevnosti občutno težja od vseh smeri z oceno III+, zato ji veliko bolje pristoji ocena IV- (pogosto smučana Osrednja grapa v Vrtači, IV-, je precej manj zahtevna).

Odsmučala sva z vrha Špika nad Hudo polico (ravno še zalito), kjer je plazilo kot za stavo, tako da sva 'skomponirala' precej plazov. Vršni metri žlebu so bili najbolj zahtevni, saj preglobok gnilec v strmini enostavno ne ponuja nobene prave opore. Nižje sva kar tekoče odsmučala skupaj s plazečim se gnilcem, ki se je cedil po številnih manjših drčah pod smučmi. Povsem v spodnjem delu je bilo pa toliko kamenja, da je o smuki težko kaj zapisati. Na potki tik nad slapovi je bilo snežne odeje konec in 'le' še dobra ura sestopa do izhodišča.

Tik pod vrhom se mi je zlomila palica (presneti Tehnomat). Spet. Letos že tretja (popravljam, ČETRTA). In s polovičko je smučanje na strmini pravi užitek. A le za poznavalce ;)

5.6.2004: Na drugi strani Jalovca

Nekajkrat sva že razmišljala o Loškem žlebu, ki se s škrbine med Jalovcem in Velikim Ozebnikom spušča JZ na Dolge prode. Tokrat nikakor ni bil v najinem cilju, a nama je jutranji dež v Gornjesavski dolini volan kar sam usmeril v Tamar.

Na vrhu Jalovčevega ozebnika je bilo ob osmih zjutraj povsem gnilo. Vseeno sva nadaljevala navzgor na Veliki Ozebnik in se z vrha tudi spustila na smučeh (V, izpostavljeno), čeprav so bile razmere povsem nemogoče. V tako gnilih razmerah je bilo vsako drsenje nemogoče, skakanje v zavoje močno oteženo in negotovo, vsakršna prečka pa izjemno zoprna (plazenje gnilca te meče iz ravnotežja in te grabi navzdol).

Nekako sva se pretolkla navzdol na Jezerca (na prečki s pomočjo cepina) in zasmučala v Loški žleb, ki premore celo dva izstopa na greben. Že v predhodnem pregledu sva se odločila za stranskega (od zgoraj gledano levi), ki je lepše smučljiv (vesina) in bolj strm (45°). Normalni izstop se je po drugi strani 'bahal' z globljo drčo in slabo zalitim prehodom. Do glavnega žlebu je bila smučarija presenetljivo prav luštna, v žlebu do Dolgih prodov pa prav tako solidna. Na prodih sva zasmučala v desno, skočila navzgor na razgledni 'kucelj' Vrh prodov, 2051m, in pokukala navzdol v Koritnico, kjer bi po normalni logiki moralo biti najino izhodišče. Sam žleb je soroden Jalovčevemu ozebniku, le da je še globlje vsekan, ožji in bolj strm. Visok je dobrih 300m, pri čemer je težji del izstop (100m, desnemu/stranskemu bi prisodila oceno IV-).

Pomatrala sva se navzgor na Jezerca in po 'kuloarju' švignila nazaj v civilizacijo.

30.5.2004: Pravljični Mangart

Tri leta sva sanjala, kako bova ponovno gosta v Zimski smeri Mangarta, a nekako ni bilo pravih razmer. V s snegom še bolj obilni pomladi se nama je Mangart z Belopeških jezer (27.5.2001) tako strašno dopadel, da je želja venomer tlela. Pravzaprav naju je Mangart takrat tako navdušil, da sva smer ponovila že čez tri tedne...

Nad Mangartskim sedlom naju je kmalu zmotila globoko predirajoča skorja, a ko je šlo zares, je še prehitro postalo preveč trdo. Že vstopni prehod s spodnjega na zgornje, strmo snežišče nama je postregel z obilico ledu. Prehod je strm nad 50° in v najožjem delu širok ravno za smuči. Na sprednjih zobeh derez in na oklih cepinov sva zlezla čez in bolj malo gledala nazaj v vedno globlji iztek. Nad prehodom sva po bolj 'smučarskih snežnih razmerah' nadaljevala navzgor do roba, kjer se v desno odpre strma in lijakasta vesina, ki jo je potrebno prečiti v desno do Mangartovega SZ grebena. Sneg se je v lijaku prav nalašč strdil v beton, tako da pogledi navzdol v 'goltanec' niso bili preveč prijetni. Proti koncu prečke sva stopila na sonce in v mehak, moker sneg (tak ob smučanju tako 'lepo' plazi), ki naju je povedel do rame. Tokrat sva šla pogledat na drugo stran, kjer sva našla 'pravi' smučarski prehod na vršno kupolo (pravzaprav sta celo dva; levi malce ozek in lahak, desni udoben, a bolj strm in izpostavljen).

Na vrhu sva bila ob 9:15 in po razmisleku sva se odločila, da ne bova čakala, da sneg odjenja (če sploh bi: v lijaku da, v spodnjem prehodu pa zagotovo ne), saj bo vesina z rame že tako preveč plazila. V pol ure sva se poslovila z vrha in...

Povsem zgornji del do rame je bil ravnopravšnji uvod v najhujše težave. Izpostavljen, trd (a ne beton) in strm (do 45°). Začetek prečnice nama ni povzročal večjih težav, dokler nisva prismučala do trdega in najglobljega mesta lijaka. Ostri robniki so omogočili 'tekoče' zavijanje (pogledi v 'goltanec' so ga močno upočasnili), dokler nisva lahko na primernem mestu prečila čez rob. Sledila je lažja vesina (manj strma, izbirala sva lahko med tršo in mehko podlago), po kateri sva privijugala do strmega zaključnega prehoda. Marijana je imela ledu 'poln kufer' in se je preobula v dereze, sam pa sem hotel s smučmi vsaj poskusiti.

Na vrhu prehoda sem precej minut motovilil sem in tja, gledal navzdol v iztek, izbiral smer med skalo in ledom (ki je seveda nikakor ni hotelo biti) ter se končno odločil, da bo potrebno spustiti. Za boljše občutje sem v roko poleg palice prijel še cepin in počasi drsel (prestopal čez skale in ledene plošče) po robnikih navzdol. Spodaj sem bil kar precej izžet in sem tako 'varovanje' s cepinom poslal k vragu. Na mestih, ki imajo iztek, je tako početje neumno. Cepin ti le kvari ravnotežje in zbranost, v primeru zdrsa so pa edino robniki zanesljivo sredstvo za ustavljanje.

Nižje sva se držala 'poglihane' leve strani, malček razmišljala in povijugala po spodnjem delu Slovenske grape (IV+, 200m)(odvrnili so naju trdi sneženi izstrelki), nadaljevala na sedlo in se po neumnosti (premagala naju je radovednost) odločila za vzhodni krak Plazja, ki je bil za prijetno smuko čisto pretrd in pregrob. Spodaj po srencu je šlo potem lahkotno prav do gozda.

Lepo! Lepo, da ni za pisati. Upava, da naju letos še enkrat povabi.

29.5.2004: Prek Šitne glave na Mojstrovko

Po spletu dogodkov sva bila hudo pozna in sva od zadaj skočila na Malo Mojstrovko. Z Vršiča do Nad Šitom glave, mimo alternativnega priključka Župančičevi (Smer ob rebru, preveč napihanega petkovega snega v izteku), do stika s Hanzovo potjo in mimo Pozabljene(?) smeri (premalo zalit skok) do severnega grebena/vršne stene. Hanzova čez vršno steno nadaljuje po/ob grebenu, tik levo ob Hanzovi pa steno presekata dva ozka žlebova. Midva sva izbrala levega, v sredini žlebu praskala po skali/ledu in nekaj metrov nad izstopom stopila na vrh Male Mojstrovke. Nad žlebom sva navzdol potipala še v desni žleb (lažji, pod vrhom preozek prehod za smučanje) in kratko vesino/rob kjer poteka Hanzova pot, ki je edina omogočala neprekinjeno smučanje.

Z vrha je Marijana odsmučala v desni žleb (gledano od spodaj, nekaj metrov peš), sam pa sem se lotil Hanzove (izpostavljen prehod po robu in kar strma vesina ob grebenu), kjer je bil sneg precej zoprn (robniki so čudno grabili, a slabo prijeli). Smučarske težave so bile okoli IV. Previdno sva nadaljevala do Šitne glave (pod smučmi je plazilo), kjer sva ujela lepo smučljiv gnilec, ki sva se ga z izjemo preveč zavitega/rušnatega peš prestopa (sistem snežnih jezikov je potrebno pregledati že od spodaj ;), držala vse do Vršiča.

27.5.2004: Dolkova špica

Na Dolkovo špico sva s smučmi že poskusila, a so naju predlani zaustavile nevarne snežne razmere. Letos sva si jo od daleč z veseljem ogledovala (za prvomajske je bila odlično zalita), v četrtek sva pa za en sam pogled morala počakati vse do štirke...

Zasneženo snežišče/prečka pod JV grebenom Dolkove špice je delovalo nadvse obetavno. Vseskozi sva se držala pod steno, dooolgo časa prebijala skorjo, prečila čez rob in vršni greben dosegla nekoliko nad Rdečo škrbino. Na grebenu naju je za razvedrilo zmotil kopen del (najožje mesto na grebenu), tako da sva s pomočjo taktike dvojnega pristopa (fajn da sva dva ;) pod grebenom uspešno našla alternativo, ki nama je omogočila neprekinjen spust čisto z vrha (kratek in ozek 'žlebiček').

Zgoraj je bila smuka odlična (ob 9:45 je trda skorja lepo držala), potem je na prečnici vse skupaj na lepem popustilo (navkljub 0°C in senci, ob 9:00 bi bilo še lepo smučljivo), tako da sva se bolj na 'grobo' pretolkla proti bivaku, kjer novega snega zmanjka. Po odličnem gnilcu je šlo nižje spet imenitno, dokler ni snega pri prečki nad skokom dokončno zmanjkalo.

Težavnost spusta je za III (izpostavljeno) in je najbrž vsako leto presmučan. Spust z Dolkove špice je v okviru podobne težavnosti možen z grebena tudi direktno navzdol v Vrtačo, a je letos že prepozno (od zgoraj so bili prehodi videti premalo zasneženi). Zanimiva bi bila tudi varianta preko Rdeče škrbine v Zadnji Dolek.

23.5.2004: Pod Razorjem

Bela in mrzla pomlad se letos v gorah kar noče in noče umakniti zeleni. Baje naj bi do zjutraj zapadlo tudi 40cm snega in sva se odločila za samotno turnosmučarsko Mlinarico. V primeru, da bi vremenarji ('spet' ;) zgrešili, bi z Mlinarice poskusila na Razor.

Nad gozdom sva stopila še na 'ta star' sneg, višje se je višina novozapadlega snega hitro dvigala, v žlebu nad izvirom Mlinarice do vrha pancarjev (nekaj mehkih plazovin novega snega), tik pod Turnom sva se pa dobesedno prerila navzgor do grebena (na lepem je 'gladina' narasla skoraj do riti). V bližini odcepa za Razor (pravzaprav je poleg markiranega višje še en prehod čez rob) sva celo poskusila proti steni, a je bilo ob njej po celotni višini napihanega toliko snega, da ne bi bilo varno (mehka kloža). Tako si naju, Razor, letos odbil že drugič. Ampak midva sva tudi vztrajna in upava na kak nasmešek.

Po grebenu sva zgazila še levo na neimenovan (a od daleč izrazit) sosednji vrh Turna pod Razorjem, 2388m, 'odštamfala' prav s temena, se pod Turnom prepustila objemu pršiča, nižje poskušala na različne načine ugnati bolj ali manj predirajočo kložo, tu in tam ujela niz lepih zavojev, se spodaj povsod uspela izmakniti trdim plazovinam in končala na skoraj prav nič odjenjanem srencu med/nad bučnimi potočki.

16.5.2004: Prisojnikova zanka

Takoj na prvi zaplati snega na vršiški cesti (nad Mihovim domom) sva prav zadovoljno brcnila v trd sneg. Na Vršiču je bilo začuda slabše, dolga in gnila prečnica proti Gladkemu robu nama je pa izpila prav vso voljo do nadaljevanja. Le trmi se imava zahvaliti, da sva nadaljevala do grape, ki (globoko predirajoča skorja) naju je pripeljala na kopen Gladki rob, kjer sva začudeno opazovala oblačno nebo, veter in nekaj vmes med deževjem in sneženjem. V nama tako domačem ambientu pa ni bilo več govora o izobešanju bele zastave!

Navzgor ob Gladkem robu, po dolgi ušivi prečnici (skorja, ki se predre do kolen v moker sneg) do grape, ki pada izpod okna, v presenetljivo, za cepin in dereze, trdi grapi na glavni greben Prisojnika in po njem na vrh (greben je krasno zalit). Na vrhu se je sneženje (babje pšeno) še okrepilo, megla zgostila in dve komaj vidni mali piki na mogočnem Prisojniku sta na pamet odsmučali po južnih pobočjih v okviru markirane poti proti Vršiču (Z vrha na jug, IV, prehod S5, 600m).

O kakšni posebni orientaciji ni bilo govora, sva pa potek markirane poti dobro poznala (še v dobri vidljivosti je poznavanje poti v zgornjem delu predpogoj). Vršne vesine proti škrbini pod Zvoniki so bile navdušujoče (trde, 'zratrakirane'), prav tako strme prečnice v desno navzdol proti grapi, ki v smeri JZ prereže skoraj celotno južno pobočje. Prestop na vesino nad izstopom grape je bil zabeljen z robom in manjšo opastjo, v grapi pa so naju kmalu pozdravili ostanki plazovin, ki so smuko močno ovirali. Nekje v sredini se grapa prelomi v desno (ena grapa se konča, druga prične) in po vedno bolj predirajočem se snegu sva dosegla spodnji rob vršnih pečin, zasmučala desno ven iz grape in na večinoma kopni prečni potki snela smuči. Z Gladkega robu je šlo po gnilcu in dežju še do Sovne glave in potem spet po cesti od Poštarja. 'Krasn je blo!'

15.5.2004: Kanjavec et consortes

Ob spremenljivem vremenu/napovedi sva izbrala cilj, ki nama je v primeru trdega/pomrznjenega snega ponujal zanimiv alpinistični spust, v nasprotnem bi se pa turnosmučarsko potepala med modrim nebom in belimi planinami.

Nad parkiriščem pri Planini Blato je bil zjutraj sneg na najino veselje solidno trd. Prek Planine v Lazu in Doline za Debelim vrhom sva se vzpela na zahodni vrh Kanjavca in zvedavo kukala čez vršni JZ greben. Po grebenu sva (11:00) odsmučala proti Poprovcu in se v desno, čez greben, začela spuščati proti Jezeru pod Vršacem (Zahodna stena, IV-, 500m). Smer je bila od zgoraj presenetljivo dobro razvidna in nama tudi od blizu ni postregla z nepričakovanimi skoki, le sneg se je kmalu spremenil v beton (pod robniki se je dobesedno 'iskrilo'). Po strmem prehodu (v tako trdem snegu je 45° in več kar lepo zabeljenih) sva dosegla široko in izpostavljeno rampo, ki naju je prek ostankov trdih plazovin/drč pripeljala na snežišče nad jezerom. Sneg na tej strani Kanjavca ni niti najmanj odjenjal, a bi tudi v trdem smuči tekoče zarezovale poezijo, pa so naju 'nagajivo' pretresale številne trde kepe v plazovinah.

Z jezera sva se vzpenjala proti Vratom (Zelnarica - Vogel), ko naju je zaustavila trda prečnica. Smuči se nama ni ljubilo sneti in sva odvila levo proti Hribaricam in se še pred platojem vzpela na greben Vršakov po izraziti in strmi severni grapi, ki nama je že od daleč pridišala pod nos. Sneg je bil v grapi in na vrhu srednjega Vršaka že hudo gnil, tako da se nama s spustom do izhodišča ni več mudilo. Odsmučala sva po grapi (dobra III) nazaj in pod Vršaki prečila (sneg je bil na rampi še vedno trd, vseskozi v senci) do vznožja Zadnjega Vogla, na katerega sva na smučeh (in malce tudi peš) prilezla kar po grebenu. Smuka do planin je kmalu postala ena sama dolga ravna črta (pravzaprav dve), saj sneg in strmina nista več omogočala pretiranega vijuganja. Povsem spodaj sva po deloma kopni cesti morala malce tudi peš, da se nisva samo kopala po gnilcu ;)

9.5.2004: Belina Planjavskih zelenic

Še V Klinu sva 'oštro' izbirala med zanesljivo Brano in Planjavskimi zelenicami. Zmagala je odmaknjenost in že sva v Repovem kotu nič kaj vesela občudovala kopna pobočja, prehod na Planjavske zelenice je bil tudi še bolj kopen kot zasnežen (v takem kar lepo siten), zgoraj pa naju je pričakala bela opojnost. Ko naju je takoj popolnoma zagrnila še megla in spremljala vztrajna/močna snežna ploha, o zimskem ambientu ni bilo več dvoma!

Povsem na slepo sva tipala nekam navzgor, se poskušala držati desne strani, a sva zgoraj vseeno zadela v strme in zaledenele prehode med pečinami, ki so naju izvrgli nekje na glavnem grebenu. V levo se je greben kmalu našpičil, zato sva poskusila še desno in se kmalu znašla na markiranem vrhu Planjave, 2392m (zanimivo, da je višji vrh nemarkiran, 2394m). Na Zelenicah sva vseskozi upala, da se bo megla dvignila in da bi poskusila s težjim spustom čez Sukalnik na Kamniško sedlo, a sta se nama proti vrhu pridružila le vse močnejši veter in mraz.

Tako sva odsmučala po edini možni varianti (smer pristopa, vršni del sva smučala bolj levo), in še ta je bila v popolni megli naravnost nemogoča (povsod belina, oko se prav nikjer ni moglo ustaviti). Pravzaprav v taki megli na nepoznanem terenu še nisva smučala. Pod smučmi je bil pa pršič in midva sva ga teptala s plužnimi zavoji! V srednjem delu sva v desno ujela stopinje in jim sledila do prehoda. Zgornji del prehoda sva še malce posmučala, čez poprhane strme trave, ruševje in pečine je šlo pa le peš. Nižje v Repovem kotu sva še enkrat snela smuči (mimo slapu), potem pa je bilo smučarske zabave kmalu konec in šele prvič letos sva morala smuči nositi do avta ;)

Planjavske zelenice so turnosmučarski teren (naklonina je dobrih 30°) in tudi prehod v Repov kot bi bil ob dobri zasneženosti (alpinistično) smučljiv (najbrž okoli IV).

8.5.2004: Kladivo Košute

Majska smuka vse do izhodišča, in to na južnih pobočjih Košute, je bilo zadnja leta le malokrat videno čudo. Popoldne sva upala na razjasnitev in avto po novozapadlem snegu pririnila do odcepa tik pod Planino Pungrat. Ob sneženju in vse bolj gosti megli sva s planin poskušala vdeti na Kladivo, 2094m, na greben pa sva pritipala točno na Malem Kladivu, 2036m.

Ob sneženju, vetru in megli sva glavni vrh prepustila naravi in počasi odsmučala navzdol. Nižje sva se vse bolj izvijala megli in nad planinami ujela sonce. Smučarija sploh ni bila slaba, spodaj pa prav luštna.

2.5.2004: Obrat pod Razorjem

Iz Vrat sva se namenila na Razor (Z vrha na Kriške pode, IV, 600m), a naju je že na izhodišču kljub jasnemu jutru presenetil mehak sneg. Potegnila sva proti Križu (Bovška Vratca, do vršnega grebena gnilo, na vrhu je pihalo kot za stavo, meglice so kmalu zagrnile vrhove) in odsmučala proti Zgornjemu Kriškemu jezeru. Sneg je bil na tej strmi flanki navdušujoč, povsem trd (držala sva se pod grebenom na desni, vsaj močna III), a že prečka pod Kriškim robom je bila tako gnila, da naju je neusmiljeno postavila na realna tla, ki se nikakor niso hotela učvrstiti.

Na Razor sva se goljufala po bližnjici mimo Kriškega roba in Šplevte (smučarska smer poteka v okviru markirane poti) in zgazila vse večjo gnilobo proti vršni steni, 2500 m. Do gredine, ki pelje levo v žleb, se je vse skupaj še poslabšalo (strmo, gniloba močno čez kolena in to take zoprne sorte, da te nekam prime) ter doseglo mejo nevarnosti, preko katere nikakor nisva bila pripravljena iti (še posebno, ker sva poznala teren nad žlebom).

Na hitro sva ušla navzdol in proti Sovatni prečila nad Srednjim Kriškim jezerom, kjer se je počasi razjasnilo. V Sovatni je bilo seveda gnilo, ampak 'lepo/utrjeno' gnilo! In ker je tam strmina blage sorte, je bila smučarija odlična, pod Luknjo tudi dobra, v Bistrici sva pa že morala iskati snežne jezike proti Aljažu. En M je na smučeh brez snemanja 'pritišal' vse do avta.

1.5.2004: Tolsta Košuta, zvečer

Da ne bi bil dan dobesedno zamočen, sva šla popoldne pogledat sneg na Košuti, ki se je na www reklamiral komaj teden dni nazaj ("snega je čez glavo"). Pripeljala sva se do parkirišča in kmalu nad njim stopila na smuči. Sneg je bil tudi popoldne presenetljivo kompakten, le na vršnem pobočju Tolste Košute je malce bolj zgnil.

Ob šestih zvečer sva se poslovila z megleno/sončnega vrha, čisto na vrhu je ob smučanju še plazilo, nižje sva pa vse do Dolgih njiv le še uživala. V Njivah sva smučala večinoma na levi strani struge, občudovala vse bolj popolno modrino na grebenu in smuči snela točno 4min nad avtom. Ampak sneg bo kmalu povsod pobralo, saj je tudi na vrhu potrebno ujeti pravšnji snežni jezik.

29.4.2004: Z Bovškega Gamsovca na Luknjo

Še enkrat sva se namenila na JV vesine Pihavca, a je bilo v Vratih ob svitanju vse gnilo in na vrhovih vse zabutano. Stanje se je višje za nameček še slabšalo; bolj gnilo, na Luknji je potegnil JVnik in Pihavec se je 'nesramno' zavil v meglo. Dolgo sva cincala, bi ali ne bi, gledala vedno bolj navzdol na prehod do vesin in se prav počasi privlekla do konte pod Bovškim Gamsovcem, kjer se je sneg le nekoliko popravil (sicer se je prediral, ni bil pa več gnil/moker).

Pozabila sva na Pihavec in se ogledovala za prehodi proti Gamsovcu (Z vrha na Luknjo, IV+, 200m). Iz zatrepa (pod škrbino med Pihavcem in Gamsovcem) sva se usmerila desno navzgor po snežišču do izpostavljene in strme prečke, ki omogoča pristop na krajšo vesino pod JV vršnim grebenom. Prehod sva določila za 'užiten', nadaljevala do grebena (stik z markirano potjo) in po njem višje trčila ob grebenske pregrade (orientacijo nama je sproti podirala megla), ki sva jo obšla po strmi/izpostavljeni prečki na desni in se po strmem (zaradi premalo snega mestoma ozkem) prehodu povzpela naravnost navzgor nazaj na greben, ki sva ga dosegla tik pod vrhom.

Z vrha sva takoj odsmučala, malce 'popravila' zgornjo smer pristopa (vršnih 50m je obrnjenih proti V in je vršna plast zoprno plazila)(v takem znajo biti dodatno zelo zoprna mesta z malo snega, saj s smučmi lahko nasedeš na skalo), prismučala na greben in se do prehoda v konto spustila po vesini, ki je premogla odlične razmere. Tudi prehod/prečka se je za konec izkazala celo za nekoliko manj sitno, kot sva jo določila ob pristopu (presmučala sva jo tik pod steno). Smučanje s konte do Luknje in še vse naprej do Aljaža je bilo navkljub vse bolj gnilem snegu ob primerni hitrosti izjemno 'fajn'.

28.4.2004: JV vesine Rjavine

Fantastično nemogoče je dejstvo, da nad Krmo obstaja pravljičen turni smuk, ki le tu in tam dočaka svojega princa. Nedotaknjene, odprte in široke JV vesine Rjavine nudijo vse, kar si smučar želi in še veliko več. Le smučino je potrebno usmeriti povsem stran od utečenih poti in se pregristi čez vstop (izpostavljen prestop izpod vršne zgradbe Rjavine na Teme). Same vesine po težavnosti ne pogledajo čez okvire turnega smučanja (pobočja so nagnjena za 30° in le v spodnjem delu pogledajo čez 35°), prehod pod Temenom (ko je zasnežen) pa je nekje S5.

V spominu sva imela, da so bile JV vesine Rjavine že presmučane. Poznala sva (ZZ) brezpoten pristop čez Teme na Rjavino in sva ga šla posmučat. Za dobro jutro naju je zmotila zlomljena palica le dve minuti od avta (letos 'šele' druga), a se po 'kratkem' bentenju človek počasi navadi (žival pa crkne, bi rekel Šrauf ;). Nad Travno dolino sva se usmerila na Pungrt in pod 'stenami' prečila proti Temenu. Izpostavljena polička je bila žal že delno kopna (5m), na vesinah pa naju je do vrha pospremil odjenjajoči se srenec.

Ob desetih sva po veselcu odbrzela navzdol, kopno polico je en M za hec kar 'posmučal' (z ostrimi robniki si po mixu trdega snega, trave in skal 'na varnem'), utrudljivi prečki čez Pungrt je sledil še odličen spust do skoka v Muravi(?), kjer sva dosegla 'turistični' del nad Krmo in zanimivo divjo ježo po 'vsmučani' dolgi prečki pod Draškim robom.

27.4.2004: Vršna zanka Martuljške Ponce

Pomladi je prehod iz Krnice/Gruntovnice v Veliko Dnino običajno kopen, letos temu še ni tako in sva sneg hitela izkoristiti. V Veliki Dnini sva se takoj za robom stranskega, JZ grebena VMPonce usmerila strmo navzgor na snežišča pod vršno pregrado. Na snežišču nad Dnino sva se prav 'pametno' odločila za normalen pristop v kopnem (kamin), namesto da bi upoštevala 'stare mačke' (iz spodnjega konca snežišča direktno navzgor po grapi na JZ greben in po njem na vrh)(to je najbrž tudi običajen zimski pristop). Seveda sva visoko zgoraj nemočno obtičala v kaminu, ki niti slučajno ni bil smučljiv (manjka vsaj meter snega). Za nov poskus je bilo žal že mnogo prepozno, tako sva se zadovoljila še s poskusom po najvišjem, 'Stritarjevem', kaminu, ki pa naju je pripeljal le na stranski greben visoko nad zatrepom Velike Dnine.

Vršno smučišče bi bilo prav prijetno, če ne bi sneg že preveč plazil. Strm prehod v Veliko Dnino je bil še za silo zalit in trd, v krnici je bil pa sneg točno opoldne ravno prav odjenjan in sledila je poezija do Gruntovnice (prehod po grapi je kar strm in zanimiv), po strugi pa gnilec ni več dopuščal nekih posebnih užitkov.

25.4.2004: V snežnem metežu čez Pihavec

Računala sva na pomrznjen sneg na severni strani, a da bova tudi na J vesinah Pihavca doživela pravi zimski dan pač ne. Sneg je zgoraj tudi čez dan ostal trd 'beton' (vršno plast se je večinoma dalo prebiti le z močnimi udarci). Za nameček je Pihavec še upravičil svoje ime in ves nov sneg močno gonil naokoli (več ali manj naju je zgoraj spremljala snežna ploha).

Nad Luknjo sva nad prvim skokom ugledala precej uboge snežne jezike v spodnjem delu smučarske smeri po J vesinah Pihavca (Z vrha na Luknjo, IV+, 600m), tako da sva raje nadaljevala do velike konte pod Dovškim Gamsovcem (v spominu sva imela, da je tam v kopnem prehod navzgor, Mihelič) in nejeverno zrla levo navzgor. Kakšnega zagotovo smučarskega prehoda ni bilo videti, tako sva se odločila še za najbolj zalit žleb, ki je postregel z zelo strmim iztekom, sitno drčo, pol metra širokim prehodom (20m) in še bolj strmim, dolgim in močno izpostavljenim izstopom in nadaljevanjem v levo pod vršnim ostenjem Vrha nad Kamnom. Povsem jasno nama je bilo, da v tem pretrdem prehodu niti brez smuči zagotovo ne greva/upava dol. Torej sva morala navzgor.

Na škrbini Čez Kamen (tam gre markirana pot s Pihavca na Kriške pode, več kot le navpične jeklenice)(v spominu sva imela tudi besede: Z vrha Pihavca na Kriške pode, III+) sva veselo ugledala zasnežen in neprestrm prehod na drugi strani, ki sva ga takoj določila za smer spusta. S škrbine sva potem zastavila na vrh Pihavca, ker III+ pa niti v trdem ne more biti pretežko. Dvakrat sva poskusila s škrbine, a se je vedno premočno izkompliciralo (kakšna III neki, sva bentila, še IV se skrije). Od Pihavca sva se že poslovila, potem pa le poskusila tudi navzdol okoli vogla. S škrbine sva se spustila (J) 50m navzdol, prečila v desno in se po vesinah vzpela na vrh orkanskega Pihavca.

Vršni del za smučanje (en M je smuči 'pozabil' na škrbini) kljub trdemu (mestoma ledenemu) snegu ni bil prezahteven, naprej do Luknje je bilo pa v danih razmerah prenevarno (v drugo greva po Pihavčevih vesinah tudi navzgor, ker so prehodi od zgoraj nepregledni - v slabi vidljivosti toliko bolj). S škrbine sva po strmem žlebu tako odsmučala na Kriške pode, prečila pod stenami, se ogibala nevarnih napihanih mest mehke klože in za konec 'odštamfala' na Dovška vrata ter se po Sovatni spustila na položna snežišča pod Luknjo.

Letos tam spodaj pod Steno kar nekaj manjka. Prav nobena plazovina ne moti smučanja!

24.4.2004: Labirint nad Špikovo škrbino

Z Lipnice (Špikov predvrh, 2418m) se v Krnico spuščata dve zanimivi smučarski smeri (obe sva že malček tudi od blizu potipala). Jutranji pogled (6:00) na nič kaj užiten (kopen) Lipni graben naju je usmeril v Gruntovnico, moralo nama je pa premočil vse bolj konkreten dež. V zatrepu sva levo navzgor po vedno bolj ozkem žlebu nadaljevala proti Špikovi škrbini (sam žleb je ocenjen s III), a še pod škrbino zavila levo v Labirint (IV+, mesta S5, 400m) v JV steni Lipnice. Vmes se je celo za hip zjasnilo, a nama je obilna snežno/dežna ploha spet temeljito pronicala pod kožo.

Labirint povsem zasluži svoje ime, saj je sistem grap, žlebičev in kratkih vesin povsem nepregleden. V spodnjem delu sva kar uspešno vijugala, visoko zgoraj na vesini nama je pa razvejano križišče (nekako pet možnih nadaljevanj) naprtilo ohogromno dodatnega napornega gaženja po gnilcu. Trikrat sva poskusila in se vsakič potolčena vrnila (raztreskan/nazobčan JV greben)(skalna zapora 10 metrov pod grebenom - škrbina med Lipnico in Špikom)(zaradi verjetne splazitve preveč nevarna, izpostavljena prečka). Večja zaloga trme je še enkrat poskusila, tokrat naravnost navzgor čez ožji prehod, ki naju je višje na najino veliko veselje dostavil do vesine, od koder naju je srednji od treh kratkih prehodov pripeljal na vršno kupolo (12:00).

Še tik pod vrhom sva razmišljala o pobegu z vrha po Špikovi normalki, a nama Labirint nikakor ni dal miru. Z vrha sva do prve vesine 'odsmučala' po lepše zalitem levem žlebu (o kakem pravem smučanju po tako utrudljivem in razbitem gnilcu - plazovina, drče - ni bilo dosti videnega: večinoma sva kar drsela, ali pa vozila od enega do drugega brega), prehod do druge vesine je bil dovolj širok, vmes sva splazila na tone površinskega gnilca, ki nama je skoraj odpihnil ves sneg z ozkega, za silo zalitega skalnega prehoda, ki naju je dostavil do spodnje vesine, od koder sva 'kmalu' dosegla razcep pod Špikovo škrbino. Pod škrbino je bilo smučanje v grapi še dodatno začinjeno s tršo in povsem razbito plazovino. Po strugi Gruntovnice sva v dežju za prijeten zaključek ture prešerno odvihrala po nadvse fletno smučljivi podlagi, v kateri prežijo manjša - hop, hop! - presenečenja.

Noro zamotana, dolga, divja, zoprna, utrudljiva, mokra,... tura. Super!

18.4.2004: Dež pod Kriško steno

V soboto naju je sonce skozi gosto meglo tako nemarno ožgalo (?!), da sva v nedeljo dopoldne čakala na slabše vreme in kratko turo ter oboje našla pod Kriško steno. V Krnici se je sicer sramežljivo obrisovalo sonce, potem pa sva le dočakala osvežilni dež, ki je padal še v zatrepu (V kotu, 2000m). Smučarija v gnilcu in dežju je bila... No, bila je ;)

17.4.2004: Na Begunjščici gori, doli, naokoli

Na Šentanskem plazu naju je zalezla Maja v pričakovanju nečesa zanimivega. In res, v megli sem nas v vršnem delu plazu nemarno izgubil in tako smo veselo snemali smuči pod strmo in plitvo grapo, ki se je cepila nekam navzgor. V belem labirintu smo počasi pretipali prehod na glavni greben Begunjščice (spisek je doma pokazal na Vzhodno grapo, IV-), ki smo ga dosegli le malo pod vrhom (v bližini izstopa Grape Y).

Z vrha smo (tako za hec, iz čistega veselja) zagnano poskusili s spustom po dolgem vzhodnem grebenu Begunjščice, čeprav so nam mlečne panorame močno ovirale orientacijo. Ob nemarni splazitvi na prvi res strmi prečnici (še pred Begunjsko Vrtačo), pa smo se na 'hitro' pobrali nazaj na vrh in odsmučali po dolgem Smokuškem plazu, ki nam je poklonil zelo dobro smuko. Na Ljubelj smo se vrnili po ovinku na Plazu nad Zelenico.

12.4.2004: Izgubljena v Bohinjskih gorah

V Bohinjskih gorah še nisva smučala, za spoznavanje sva se namenila na Vrh nad Škrbino, in to po turnosmučarsko (brez mehanske goljufije, ki je v tem koncu nadvse običajna).

Po Žagarjevem grabnu je šlo presenetljivo hitro, gozd pod Planino Kal je bil tudi dovolj redek, desno nad planino nama je pa ogromna konta kmalu vzela vso voljo do prečenja. Po obetavnem prehodu sva zato takoj odvila navzgor proti glavnemu grebenu, nekaj časa še poskušala držati smer v desno proti vpadnici Meje, 1996m, a nama teren tega nikakor ni hotel olajšati. Povsem nepričakovano sva na lepem stopila na glavni greben, ki je bil za Spodnje Bohinjske gore kar lepo nabrušen, nekje okoli Rušnatega vrha, 1915m.

Na drugi strani/po grebenu sva se precej naporno zvlekla na večji vrh (Meja, 1996m) in določila, da imava energije tudi še za naslednjega, Vrh nad Škrbino, 2054m. Po dodatni uri garanja v težkem snegu in borbi s silovitim vetrom sva bila le na vrhu. Spotoma sva določila smer spusta: dobrih 10m vzhodno pod vrhom se je na bohinjsko stran odprl kar strm prehod (edino mesto brez opasti), čez katerega je veter norel kot zmešan. Pri vzponu naju je zabrisal v tla, dol grede naju pa nikakor ni hotel spustiti čez greben. Po čudnih akrobacijah s smučmi na nogah (obračanje na hrbtu s prevalom, klečanje z glavo pri tleh, poganjanje s palicami po strmem začetku...) sva nekako le uspela 'skočiti' čez rob.

Vršni žleb je bil trd/zbit in ravno prav strm (težave so za dobro III, 200m), nižje sva potem prečila v desno, dokler nisva dosegla široke grape, ki pada proti zgoraj omenjeni konti. Snežne razmere so bile 'za en drek' (skorja), vidljivost pa še precej slabša (razpršena svetloba). Pri planini se je skorja le ojužila, teren pa takoj toliko položil, da je šlo še po špuri komaj naprej. Po Žagarju sva prismučala do dna, a so spodaj že manjša kopna mesta.

Doma sva potem nekoliko razočarano spoznala, da je glede na zemljevid pobočje SV pod Vrhom nad Škrbino strma stena (po kateri se verjetno ne da s smučmi). Tako da najbrž nisva bila na njegovem vrhu, pač pa le na Meji. Dasiravno sva bila zgoraj tako prepričana, da sva na Vrhu nad Škrbino, da se niti nisva razgledala naprej po oddaljenih vrhovih v grebenu...

11.4.2004: Spet na Stolu

Malce sva bila utrujena in sva šla počit na stol. Na najvišjega v Sloveniji sva se povzpela iz samega dna, iz Podna (Bodental)(Turnosmučarski vodnik, Mišo Jenčič). Do Sedla Vrtača in naprej v krnici V Kožnah je cel dan plazilo s sten (tako z leve, kot z desne)(že zjutraj je bilo ogromno splazenega od prejšnjih dni).

Na vrhu je bil sneg presenetljivo povsem predelan, tako da je bila smuka vse do dna krnice V Kožnah izjemna. Nižje, na avstrijski strani je bil sneg do tal južen. O kakšnem veselcu spodaj žal ni bilo sluha.

10.4.2004: Na tone pršiča nad Pokljuko

Na Viševnik sva prišla posmučat ogromno novega snega, ki je zapadel med tednom (zgoraj je bilo 60cm malce težjega pršiča). Spodaj je smučino nekdo že vlekel, Francoz jo je potegnil na teme predvrha, midva pa preostanek do vrha. In ni vrag, da je bila špura na treh mestih povsem iz linije. Pri drugem vzponu na vrh (varni treningi smučanja po tako globokem pršiču so nadvse dragoceni ;) sva linijo zoptimizirala. Navzdol je šlo drugič kot sam vrag.

4.4.2004: Stolova severna stena

Zjutraj je bilo zaradi jasne in dovolj mrzle noči v Medvedjem dolu vse lepo pomrznjeno. Na še nedotaknjenem plazu pod S steno Stola sva potegnila smučino v klin, ki sta ga omejevali večji plazovini na obeh straneh. Snežne razmere so naju vseskozi prepričevale, da je tokrat pravšnji čas za grapo, ki malce levo od vpadnice vrha skoraj navpično prereže steno (Severna stena, IV, mesta S5, 400m). V izteku in spodnjem delu grape sva še malce kolebala (povsem trdo/skoraj ledeno in midva po čudni logiki udobja ravno tokrat brez derez), potem pa so naju močno vzpodbodli kamniti izstrelki, ki so pričeli frčati po žlebu. Prestavila sva na večjo moč in krajše intervale izbirala tako, da sva bila pred bolečimi udarci čim bolj zaščitena. Snežna podlaga se je sicer kmalu ravno prav omilila, a kaj ko sva se morala gibati po robu, kjer se je mestoma kar težko gazilo. V vršnem delu žlebu sva se skoku umaknila na levi in že tako ožja prečnica nazaj v desno nama je postregla še s sitno drčo, ki pa na srečo ni bila globoka. Nad skokom je kanonada potihnila (sonce je z vrha očitno že sprožilo vse primrznjene kamenčke, pa tudi meglice so Stol dodobra zagrnile) in kmalu nad njim sva po strmem izstopu izplezala na položni, vršni stolov greben, nekje 10m pod (in nekaj več vodoravnih metrov pred) vrhom.

Z vrha sva malce še vzpodbujala meglice in takoj odsmučala proti grapi. Izstopni metri so bili za smučanje kar lepo strmi, z drčo na prečnici sva opravila presenetljivo lahko (beri grobo, sva jo kar 'preratrakirala') nižje se je strmina žlebu kmalu umirila in tudi v spodnjem delu so robniki po trdem snegu 'z lahkoto' prijeli.

Na plazu pod steno so bile snežne razmere na trikotniku med plazovinama naravnost fantastične. Sonce je prijazno grelo v hrbet, napetost je popustila in mnogo prehitro sva prinorela do gozda. Ena lepših, če ne celo najlepša tura to zimo. To je to!

3.4.2004: Veliki Draški vrh

V mislih sva imela za posladek še Ablanco in Tosc, a je bilo v soboto za take hece daleč prenevarno. Kanonada plazov na strmih prisojnih pobočjih se je pričela že kmalu po deseti uri dopoldne, tudi poskus smučanja na kratki in strmi flanki je splazil in se razširil čez vso mero.

Smučanje po ojuženemu in še nezvoženemu delu vršne piramide je bilo prav prijetno. Z Jezerc sva se vzpela na Srenjski preval in še na S strani Viševnika ujela nekaj dobrih zavojev. Lepa tura in prekrasno vreme. Vremenarji so imeli žal oblačno in deževno ;)

2.4.2004: Dva zgubljena lenuha na Begunjski Vrtači

Popoldne sva šla z Ljubelja iskat Lenuhovo smer (IV+, mesta S5, 300m) v Begunjski Vrtači (na www jo je med tednom priporočal Andrej). Spodaj sva našla le ogromno ostankov plazov, ki so zorali S pobočja Begunjščice, in gosto meglo, ki naju je nesramno zagrnila ob najinem vdoru na Šentanski plaz. Nekaj časa sva še motovilila na levi strani plazovine in iskala stopinje, ki naj bi vodile v Lenuha, nato sva obupala in nadaljevala po Šentanskem plazu in kmalu na levi vstopila v široko grapo. V 'nič posebno strmem' žlebu, ki se proti vrhu močno zoži, sva kmalu ujela zabrisane sledi smučarja in jim z veseljem sledila v grapinih številnih meglenih razcepih. Na greben sva izstopila v škrbini tik levo vrha Begunjske Vrtače. Smučanje po pristopni grapi je bilo naporno oranje, in kar prav da sva zgrešila Lenuha, saj je na res strmih pobočjih pri smučanju preveč plazilo.

Spisek alpinističnih spustov nama je kasneje nakazal, da sva presmučala Zahodno grapo v Begunjski Vrtači (III+, zgoraj S4, 300m).

28.3.2004: Stol, Čez Zabreški plaz

Še letos sva morala 'pod mus' posmučati Zabreški plaz, ki premore sloves enega lepših turnih smukov pri nas (III-, 800m)(do sedaj sva ga le 'turno preritala'). Spodaj sva krenila po potki za Štremfljevo skupinico (normalka prek Valvasorja), tako da bi se izognila gaženju po Zabreškem plazu, a sva se očitno izgubila še pred Valvasorjem in dosegla cesto tik nad Planico. Z goljufijo tako nisva uspela in sva šla pač pošteno plačati vstopnico za spust.

Do 1600m (nad mestom, kjer se Zabreški plaz razcepi) sva vztrajala na smučeh, višje je sledil 'en dolg matr' gaženja po vse bolj južnem snegu do Prešerna (le kako se uspe Čelu tako raztegniti, ko pa je že tako staro). Na vrhu Malega Stola sva si še izmučena priznala, da so 'veterani' res od sile, saj so se že sončili na Stolu. Že res, da so imeli lažje delo, ampak...

Ob enih sva na vrhu tehtala, če je Zabreški plaz sploh še dovolj varen za spust. Čelo je bilo bolj spihano, vršni del plazu nekoliko sumljiv, večina pa ga je bila ves dan 'lepo na varnem' v meglicah. Za test sva se s Stola v dolinico Med Stoli spustila po najbolj strmi varianti. Za smučmi je plazilo v mejah še sprejemljivega (Zabreški plaz je manj strm) in to je odločilo, da sva težko prigarano vstopnico tudi unovčila.

Zgornji del plazu sva še previdno odtipala, potem pa sva zagnano uničevala nedotaknjen (resda tudi nekoliko moker) pršič. Hej-juhej, se vidimo spet ob letu osorej!

27.3.2004: Y v Begunjščici

Mesnerjev Andrej je med tednom oglaševal pršič na Šentanskem plazu in sva ga šla pogledat. Našla sva oba. Pršič na plazu in Andreja na grebenu Begunjščice (res jih ni nikoli preveč).

Navzgor so prilezli po Grapi Y in se s smučmi tudi spustili po njej. Z veseljem sva jim sledila. Na Plazu nad Zelenico sva norela po pršiču in za dodatek po Šentanskem plazu še enkrat odšibala navzgor, tokrat na vrh Begunjske Vrtače. 'Koj blo fajn'! Lepo ;)

21.3.2004: Vrtača iz Podna

Enkrat sva v gnilobi po Žlebu s smučmi že poskušala na istoimensko škrbino med Palcem in Zelenjakom (1916m), a sva morala obupati. Tokrat sva bila v Podnu (Bodental) dovolj bojno nastrojena, da nama gnoj ni preprečil užitka pri vzpenjanju :)

V škrbini sva začudeno stopila na kamenje in šele, ko se je megla malce umaknila, sva nižje uzrla tudi sneg. V mlečni belini sva uspešno pretipala naprej do stopinj pod Osrednjo grapo, ki naju je po presenetljivo trdem snegu dostavila na vrh Vrtače.

Na Vrtači sva se prav prijetno navijugala, tudi v Žlebu je bilo zgoraj kar solidno (težavnost smučanja po Žlebu je z izjemo vršnih metrov v okviru bolj zahtevnega turnega smuka), nižje sva se pa v gnilcu reševala z dolgimi (plužnimi) zavoji. Ko je 'strmina' popustila, sva poskušala tudi hitreje in bolj naravnost, a se je po vratolomnih saltah iz cementa izjemno težko pobrati. Tudi smuči se znajo lepo zalepiti pod gladino.

20.3.2004: Na megleni strani Jalovca

Sneg je bil gnil že zjutraj, na Jalovcu so se pa vlačile sive megle. Zanimivo je tako postalo šele v ozebniku, kjer so trije Avstrijci pri vzpenjanju na smučeh poskušali dokazati, da je kuloar turnosmučarsko položen in bi jim to tudi skoraj uspelo, če jih proti vrhu ne bi zaustavili zbiti ostanki plazovine.

Na sedlu nad ozebnikom so meglice vztrajno zakrivale Jalovec. Ko je za nameček s smeri vrha še trikrat zapored priropotalo kamenje, sva raje odbrzela navzdol za 'norimi' Avstrijci, ki so medtem odbordali (iz smuči so si sestavili deske) v temo.

14.3.2004: Spomladansko oranje na Malem Draškem vrhu

Nameravala sva sicer na Velikega, a se nama v oblačnem vremenu nikakor ni dalo. Tako sva na hitro skočila na vrh Viševnika, izmerila vidljivost v megli na le nekaj kratkih metrov in ob zahodnem grebenu bolj pretipala kot presmučala na Srenjski preval. Megla je bila tako gosta, da sva najin položaj v 'mleku' lahko samo ugibala.

Sneg je bil moker in dovolj predelan, tako da sem sam (ta drugi M je medtem malce oddremal) s prevala zastavil na vrh Malega Draškega. Kljub precejšnjemu trudu, ki sem ga vložil v gaženje do vrha, sem bil navzdol poplačan le s kidanjem gnoja (hočem pisati snega, pa se mi noče stipkati). Na ravnici, severno pod Viševnikom, sva se v mleku še malce pomatrala po vodi, nižje pa je bila smuka vredna svojega imena. Spodaj v gozdu sva po dolgi desni prečnici dosegla tekaško progo, ki naju je pripeljela na smučišče.

Zanimivo, da sta tako Z greben Viševnika kot pobočje Malega kljub obilici snega bolj za silo zalita.

13.3.2004: Z otroki na Trupejevo poldne

Tik pod jaso, na slabi polovici vzpona, sva ujela Urško, ki nama je z veseljem prepustila lomastenje po še nedotaknjeni belini. Pri lovski koči v Železnici sva pod njenim strokovnim nadzorom (Urška Stritar, Z otroki v gore) zavila v levo in po 'taborniških variantah' dosegla mejni greben, ki je bil za vzpenjanje s smučmi kot naročen. Hvala.

Smučanje do sedla z Belimi pečmi (Stanko Klinar piše, da je ime Lepi vrh napačno) in pod njim je bilo še prijetno, nižje pa nama je premajhna strmina onemogočala vse variante, razen smuke po 'špuri'. Za nameček nama je južen sneg prelomil tudi smučarsko palico.

7.3.2004: Puhec na Viševniku

Začuda v nedeljo zvečer nisva bila zadnja obiskovalca Viševnika in do šestih je na njegovih pobočjih zapadlo 10cm 'čistega' puhca, ki smo ga z užitkom posmučali.

Na vrhu je smučanje popestrila tema in megla. Povsem zgoraj se navzdol prav nič ni videlo podlage in se je smučalo kar na pamet v prazno snežno belino. Nižje je šlo fantastično, zalito pa je bilo povsod. Tako sem s Plesišča usekal direktno varianto po redkem gozdu (spodnji del je kar lepo strm) in na normalko prismučal šele tik nad žičnico. Še... ;)

6.3.2004: Zal(it)a Begunjščica

Popoldne sva po Osrednji grapi skočila na Begunjščico. Grapa je tako lepo zalita, da omogoča številne variante spusta (malokrat je tako pobeljena). Pri smučanju sva tako povsem zgoraj in v srednjem delu grape izbrala (na desni strani 'normalke') dva malce bolj strma odseka. Sneg je bil za smučanje skoraj idealen, pod grapo pa je odločala sreča pri izogibanju skorje.

28. in 29.2.2004: Turna sprehoda pod Stolom

M se je končno le znebila antibiotikov in sva se sklenila malce razmigat na ogromni pošiljki novega snega. V soboto sva na smučeh preorala od MHE Žingarica do Tinčkove koče, za nadaljevanje proti Iskrški koči (spet bom 'okregan' od PD Žirovnica - v drugo napišem prav, če mi med zimskim vikendom omogočijo gratis spanje ;) in Zelenici je pa nizka akumulacija energije v M žal presahnila. Navzdol je šlo po 'špuri' prav fino.

V nedeljo sva po cesti 'prismučala' do Valvasorja. Od Planice naprej je gaz presenetljivo ugasnila, tako da sva se še enkrat 'naorala'. Ja, kr luštn je blo!

15.2.2004: Storžičeva petka

Prezebanje na Cojzu mi je prineslo prehlad in sem ga sklenil odpraviti z znojenjem na Strožičevi brzinski turi. Ob desetih sem pri sankaški zapornici stopil na smuči, na vrhu sem pa ravno ujel opoldansko zvonjenje. Cesta do Doma pod Storžičem je bila ledena, vmes je bilo tako-tako, Peto žrelo je bilo povsem zalito in ravno prav trdo, motnja pa so bili številni izstrelki sestopajočih 'Kramarjev'. In vsak Kranjec je seveda sestopal in ril po svoje, na smučarje se 'alpinistični frajerji' nimajo časa ozirati. Tako da sem 'počasnete' dol grede zasul s številnimi hitrimi rafali in smo si bili bot ;)

Smučanje z vrha je bilo prav luštno, sneg primerno trd, le številne stopinje so tu in tam iz mene potegnile (pre)več moči. Pod steno je bil sneg večinoma skorjast (držal sem se snežišča v levo, vse do vpadnice markiranega Žrela), po ledeni cesti sem pa vadil pluženje.

13.-14.2.2004: Prezebajoč na Grintovcu

V petek proti večeru sem nad Suhadolnikom gazil nov sneg (tudi dobrih 15cm), tipal za zamedenimi stopinjami in ravno pred nočjo še zmogel gozdno Taško. Tokrat mi je pokazala svoje ostre zobe, tako da sem se ubranil šele s cepinom. Višje je bil nočni sprehod do Kokrškega sedla prav prijeten, a namesto globokega spanca v zimski sobi me je vso dolgo noč mučil leden drget (uporabil sem poletno 'one kilo bag', pet odej...).

Zjutraj sem se izjemno počasi le sestavil skupaj in potegnil gaz skozi Jame do kratke JV stene Grintovca. 'Stenco' skoraj po sredi preseka ozka in zavita grapa, ki se zgoraj pahljačasto razcepi (izstopna delta). Spodaj je bilo v grapi precej napihanega pršiča (tudi 30cm in več), zgoraj pa sem 'odpikal' po trdem snegu. Na vrhu sem uporabil desni izstop, ki se tik pod Streho priključi JV grebenu. Naklonina grape se na najbolj strmih delih suka okoli 45°.

Po 'sončnem ogrevanju' na vrhu sem šel takoj užit dvodnevno nagrado. Odsmučal sem nazaj po pristopni grapi v Jame (uradno: Jugovzhodna stena na Jamo, IV-). Zgoraj po trdem snegu je šlo prav prijetno, nižje pa sem moral nov sneg 'na silo orati'. V Jamah je bila zatem smuka naravnost čudovita.

V koči sem pobral vso spalno kramo in hrano ter nahitro odkuril navzdol (še ene noči pač nisem hotel prezebati). Zgoraj sem odsmučal levo v plitvo grapo (markacije gredo desno), nižje pa sem namesto Taške poskusil 'sosednje' markacije. Smuči se mi ni dalo sneti in sem nekaj metrov tu in tam 'poštamfal' kar po skalah, tik nad snežiščem (poleti melišče) pa sem smuči le moral sneti (za kakih 20m je zmanjkalo snega in moje trme). Spodaj se je dalo potem začuda prismučati prav do kmetije.

8.2.2004: Na megleni/sončni Vrtači

Malo po deveti sem vstopil v Suho ruševje, ko se je sonce počasi začelo skrivati za meglicami. Zatem se je v krnici tako zmeglilo, da nisem videl kaj prida dlje od svojega nosu (ki je sicer precej velik :). Pred mano ni bilo nikogar, stare sledi pa je ponoči prekrilo nekaj cm novega snega. Ko je potegnil še močan snežni piš, sem lahko užival v popolni dezorientaciji pozabljen nekje pod vznožjem Vrtače. Samotno. Lepo!

Nekako sem le 'točno' vdel strmo snežišče pod Osrednjo grapo (vzhodni žleb) in zgazil na vrh, kjer sta me pozdravila sonce in veter, ki je meglice neusmiljeno preganjal prek grebenov. Zjasnilo se je in naredil se je prečudovit dan. Za ogrevanje sem po Osrednji grapi odsmučal v Suho ruševje (IV-, odlične snežne razmere, tudi skok je ravno zalit) in nemudoma odvihral nazaj na vrh, kjer se je spet začelo megliti. Nahitro sem skočil na smuči in se začel spuščati po zahodnem grebenu proti zahodni grapi.

Na vrhu je greben kar močno zguban in strmo 'prisekan', potem pa do razcepa grebena (SZ/Grad in JZ/markacije) težav ni več. Z razcepa pada proti Stolu (V kožnah) zahodna grapa, ki je zgoraj ozka in strma, spodaj pa se močno razširi in položi. Spust po zahodnem grebenu z zahodno grapo je ocenjen s IV.

Grapa je bila dobro zasnežena in zares strma le povsem zgoraj. Nižje sem zavil levo (ven iz grape) na JZ greben, kjer na greben z druge strani 'pritečejo' markacije. Še enkrat sem bil globoko izgubljen v megli (za dodatno 'pomoč' k orientaciji so poskrbeli številni obrati pri zapletenem ulovu gsm signala) in 'na približno' začel s poševnim spustom po vrtačinem južnem pobočju. Dokler nisem presekal smučin pod južno grapo, sem se le nemočno čudil, kam neki so me založili. Iz megle sta se materializirali še dve izgubljeni podobi (namenjeni sta bili na Stol!), sam pa sem brezskrbno sledil smučini vse do Iskrške koče.

7.2.2004: Ledenik pod Skuto

Zasneženi Grintovci nad Ravensko Kočno kažejo v zimskih dneh resno lice. Zastor je hladen, samoten in povsem v senci. Nad Jezerskim se je sicer še šopirilo sonce, a so ga grebeni kmalu zastrli in postala sva le še dve čisto majhni piki na mogočnem belem platnu.

Na Vadine sva se vzpela po 'neznani' in malo/ne obiskani grapi, ki vodi direktno na Ledenik pod Skuto (levo od lovske poti, desno od s stopinjami obleganega Ledinskega? slapu). Sama grapa ni pretirano strma (dobrih 40°) ima pa dva krajša skoka, ki še nista zalita.

Višje sva nadaljevala po ledeniku navzgor in še pred vrhom zavila levo na obsežno snežišče pod Rinkami. Z vzponom sva zaključila ob štirih, povsem na desni strani zatrepa na višini 2100- m. V dolino sva odsmučala mimo Kranjske koče in skozi Žrelo (III+, lepo zalito, glavna težava je 'vbod' od zgoraj), a je bila smučarija proti predvidevanju bolj slaba.

6.2.2004: Begunjščica

Popoldne sva po Osrednji grapi 'šibala' na Begunjščico. Snežne razmere so bile tako prepričljive, da nama je Smokuški plaz odpihnilo iz misli. Smučarija po Osrednji grapi je bila dobra, nižje na Plazu nad Zelenico pa še boljša (pri smučanju sva se držala leve strani).

1.2.2004: Po grebenu čez Vrtačo

Nisva še imela določenega cilja v glavi, ko naju je pri Tinčkovi koči zapeljala smučina proti Stolu. V Kožnah sva ugotovila, da naju Stol po normalni turni smeri pravzaprav ne mika, za Zabreški plaz je bil pa sneg že prejužen. Tako sva od Stola odvila na zahodno pobočje Vrtače in po zahodni grapi dosegla vrtačin zahodni greben (grapa je zalita, z vrha je ocena spusta IV). Po grebenski žagi sva privalovila na vrh in izbirala med spustom po Osrednji (vzhodni) grapi in JV grebenu (oboje IV-).

Kljub slabšim razmeram na južnem pobočju (moker sneg) je prevagal ženski firbec, ki je pred tremi tedni ostal praznih nog. Nadaljevanje po cesti do Tinčkove koče (in še nižje) je šlo pa ekspresno.

31.1.2004: Južno pobočje Storžiča

Pa sva le učakala razmere, ki so nama omogočale smučanje z vrha po JZ grebenu. Da bi si prihranila gaženje, sva nad izhodiščem (Bašelj) odvila proti Kališču, po normalki dosegla vrh in izgubila vsaj uro časa (direktna je bila začuda shojena).

Tista zapravljena ura nama je sicer vsiljevala vse bolj južen sneg, a je bila smuka vseeno čudovita. Z vrha sva zasmučala do začetka JZ grebena in potem nadaljevala na njegovi južni strani in nižje zavila naravnost navzdol po široki grapi, ki se do prečne poti Kališče - Javornik spušča vzporedno z brezpotnim pristopom. Od prečne potke je sicer možno nadaljevati kar naravnost navzdol po grapi (grapa se zoži) vse do kolovoza, a sva napak predvidela, da bo smuka boljša v okviru markacij...

Smer je zelo lepo smučljiva, a skrajno malo smučana (je že kdaj bila?). Težavnost je nekje na meji, kjer turno smučanje prehaja v alpinistično.

24.1.2004: Viševnik

Po virozi. Nič posebnega. Skupaj z malim, nebogljenim bordarčkom sva 'odmaglila' z vrha in prebila nekaj/precej skorje, ki se nama ni mogla resneje zoperstaviti.

11.1.2004: Spust po JV grebenu Vrtače

Z Begunjščice in Zelenice sva že nemalokrat opazovala JV Vrtačin greben, smučarske prehode pod njim in njihovo zalitost. Tokrat prilike res nikakor ni bilo zamuditi. Iz obleganega Suhega ruševja sva na prvem primernem mestu (začetek krnice, normalni pristop na greben se odcepi kasneje) odvila levo na Vrtačin greben, kmalu pospravila smuči in zagazila v deviško belino.

Za začetek sva smer takoj nemarno falila kot dva zelenca, čeprav sva tam v kopnem 'stalna' gosta, in obračala z nabrušenih špic (zaradi mestoma napihanih flank sva se skušala preveč držati grebena). Tudi višje sem raje zaupal težje prehodnemu grebenu, kot globokemu snegu (Marijana je nekoliko pod Malo glavo, 2031m, zaradi bolečin/pancarja obrnila). Nekako 100m pod vrhom sem ujel nepričakovano gaz (Leva grapa, ki vodi iz Suhega ruševja), ki mi je močno olajšala napredovanje. Na predvrhu sem še opazil, kako so trije deskarji zasmučali v Južno grapo (III-) in me dokončno prepričali, da se moram pri spustu držati južnega pobočja (Suho ruševje je bilo mnogo preveč spihano in povsem neužitno, južna pobočja pa vsa povsem zalita). Na vrhu sem nekaj časa še cincal in odločal med Južno grapo in JV grebenom (IV-, S4+), razmišljal o strmem, premalo zalitem in za smuči mestoma kar preozkem prehodu, ki me je pripeljal na vršno rez (najtežje 'smučarsko' mesto). Potem sem se le pognal navzdol po grebenu in upal, da najdem še kak bolj zalit prehod...

...po zahtevnem, več ali manj vodoravnem vršnem delu sem desno od pristopne smeri res ujel lepo zalit 'smučarski' prehod. A je bila ura že pozna (pol dveh) in razmehčana vršna plast snega mi na sredi prehoda zaradi strmine ni dajala nobene pametne opore. Nekako sem le izvedel siten obrat in prehod zvozil na desni strani, nižje pa so težave kar kmalu popustile. Nadaljeval sem po grapi naravnost navzdol, na primernem mestu zapeljal čez rob v levo in zasmučal v široko grapo, ki tako mamljivo vabi z Begunjščice. Sneg je bil skoraj odličen (vršna mokra skorjica) in povsem nedotaknjen, smuka pa ob primerni hitrosti prava uživancija. Zgoraj se je zaradi strmine razmočena plast snega še nekoliko plazila za mano, spodaj pa mi užitka, razen utrujenosti, nič ni moglo zmotiti.

10.1.2004: Debela peč

Povsem zgrešen cilj, prav škoda je bilo lepega vremena. Sprehod do grebena je bil zaradi sonca še prijeten, močan vršni snežni piš 'osvežujoč', smučarija pa slaba in čimprej za v pozabo. V načrtu sva imela sicer prečenje vse do Viševnika, a je bil globok sneg odločno proti in nama je zaradi nepoznavanja okolja (rila sva po strmem gozdnem pobočju) že pod Lipanskim vrhom zmanjkalo časa.

6.1.2004: Na JZ grebenu Storžiča

Tebi nič, meni nič so mi v ProMontani zamenjali dereze. Super. In sem moral takoj poskusiti 'ta nove'.

Popoldan sva skočila pogledat, kako dostopen je zasneženi Storžič (južna pobočja so iz doline izgledala povsem zalita). Sneg se sicer prične že na izhodišču (2cm), a šele nad prečno potko, na višini 1500m, se nama je občutneje vdrlo. Nekako sva preorala skozi strm in redek smrekov gozd (udiralo se je do riti) in višje po neizrazitem in spihanem slemenu dosegla JZ greben, 1800m.

Na grebenu naju je pričakal 'star' pršič (do kolena) in za gaženje do vrha bi nama krepko zmanjkalo dneva. Malce sva še potipala teren direktno navzdol po široki travnati grapi (kloža) in se raje vrnila po smeri pristopa.

4.1.2004: Iz Suhega ruševja na Palec

Suho ruševje je bilo v nedeljo proti pričakovanju (objava na gore-ljudje, Simon) grdo spihano, mestoma tudi do golega, tako da je bila pri spustu potrebna dobra navigacija, pa je vseeno tudi zaškrtalo pod smučmi.

Tudi vršno pobočje Palca je bilo z Žlebu precej spihano in ni predstavljalo prevelikih težav (gor v okviru grebena, dol po normalki). Da bi bilo kaj dobrega od smuke, smo (dodatek je bil čisto majhen, nebogljen bordarček) se z Žlebu po lepi flanki vzpeli še do vstopa v Vrtačino Osrednjo grapo, ki je bila sicer presmučana. Na vrh Vrtače nam žal ni več dovoljevala pozna ura, ki je prehitro tekla že pri vzponu po za pešce smrtonosni prečki z Zelenice do Suhega ruševja. In ni, da bi govoril še o grdi razvadi bordarjev, ki pri spustu iščejo najgloblje snežne luknje, kamor se neprestano prevračajo in v njih počivajo do onemoglosti :)

3.1.2004: Presmučan in ...

Takega obleganja Viševnik že dolgo ni pričakal. Zvečer je bil presmučan po dolgem in počez. Malček sva s trikratnim vzponom na vrh pripomogla tudi midva.

Zadnji spust sva zastavila desno od Plesišča po gozdnih pobočjih nad Konjščico (spotoma sva občudovala najino drčo novoletnega tobogana). Povlekla sva dolgo prečnico in na zadnjem robu ravno še ujela pot, ki se spušča na smučišča Rudnega polja.

1.1.2004: ... preplavan Viševnik

Na pobočjih Viševnika je zapadlo več kot meter snega in pogledat sva šla to čudo božje. Gaz je bila potegnjena do Plesišča (1800+) in sva jo z veseljem uporabila, saj izven gazi brez opreme (smuči ali krplje, midva sva bila 'peš') ne gre nikamor drugam kot naravnost v tla.

S Plesišča sva se spustila navzdol do Konjščice. V začetnem, strmem delu je šel tobogan prav imenitno. Najbolj se je izkazala tehnika spusta po trebuhu s plavalnimi udarci kravla in metuljčka. O kaki hoji/skakanju ni bilo govora, ker se je pod nogami vse mlelo (udirala sva se tudi čez glavo). Nižje je teren vse bolj položen in se nama je kmalu ustavilo. Nazaj nikakor ni šlo, navzdol pa le z veliko muko (plazenje, veslanje...), saj nama je sneg nudil le malce več upora kot zrak. 'Že' po dveh urah in pol neprestane borbe sva dosegla Konjščico (400m nižje od Plesišča), kjer pa začuda gazi še ni bilo...

arhiv