Pristop v samotno in skrito krnico, ki pada na sever s škrbine Turna pod Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m), je bila najina prva prepreka, ki sva jo prav nerodno rešila, saj se je travnata polička na levi strani pragu po zelo strmem cik-caku prav nemarno izkomplicirala, tako da sva se šele ob pomoči vrvi in ruševja potegnila čez vršni previs. Višje z markirane poti proti bivaku Stuparich je zagotovo lažji prehod, ki zna biti celo dobro uhojen, kajti višje v krnici in na travnatih Brdih sva tu in tam sledila potki!

Svet se kmalu postavi pokonci, a je plezanje po dnu krnice naravnost navzgor v smeri škrbine zaradi dobre skale in obilice prijemov izjemno prijetno (odseki do II; levo tik ob steni je lažje, a zagruščeno). V škrbini se kar nisva mogla načuditi previsni steni do vrha Turna pod Cijanerico in odličnim pregledom na številne naostrene Špike in Turne nad Špranjo. S škrbine sva v desno po lahkih in 'neskončnih' travah (Brda; po njih se imenujeta tako greben, kot sam vrh: Greben Brd, Vrh Brda) greben dosegla nekaj nad 2000 m v okviru Turna v Brdih, kjer je travnatih in nižje rušnatih grbin v spodnjem delu grebena malo morje.

Desna stran grebena je vse od Zajzere do Vrha Brd bolj ali manj navpično odrezana, tako da je bilo najino pohajkovanje uvodoma povsem lahko, a nadvse zračno in temu primerno razgledno. Višje se nad prvo izrazito škrbino teren ustrmi, a je prehodov obilo in sva za popestritev uporabljala tudi številne strahovito zračne police in poličke na desni strani, kjer so naju nezgrešljivo vodile stečine.

Za izrazitim stolpom (zadnjim še travnatim, 2329 m), ki sva ga obšla na levi strani, je šlo takoj zares. Najprej sva zlezla nekaj strmih travnato skalnatih prehodov (okoli II), v izogib trčenju s kozorogi sva vmes preplezala tudi krajši kaminček (III) tik ob grebenu, zatem pa sva pod naslednjim zelo ostrim stolpom dolgo časa iskala najboljšo izbiro nadaljevanja. Stečine in številne poličke so vse bolj izpostavljeno vodile daleč v levo, morda celo vse do Škrbine nad Plazom, kamor nama pa ni prav nič dišalo. Gibanje je tam zelo oteženo, trebuhi nad policami so kmalu postali preveč konkretni, zraka je bilo tudi preveč in za nameček nama je zbranost rušil kozorog, ki se je lahkotno sprehajal naokoli in naju obstreljeval s kamnitimi izstrelki. Dolga časa sva tipala v levem boku grebena, opustila police in poskusila navzgor na greben na dveh mestih, a sva vsakič obrnila.

Vrnila sva se nazaj, skoraj do grebenskega raza in po na videz najlažjem prehodu zastavila na vrh stolpa (III, mesto IV-). Nekaj časa naju je kozorog še obstreljeval, ko je pa uvidel, da sva na pravi poti, naju je zapustil in prhnil v pozdrav. Na vrhu ostrice nama je bilo nemudoma jasno, da sva pred ključnim mestom celotnega grebena. Raz nad ostro zasekano škrbino je deloval izjemno zahtevno (podrto, navpično), zato pa sva levo v žlebu, ki teče vzporedno z grebenom, na najino skrajno presenečenje ugledala jeklenico...

S stolpa sva se po vrvi mimo škrbine spustila do vznožja tega žlebička in naskočila zavarovan prehod: nekaj metrska in celo malce previsna poč. Nekaj časa sem cincal, se gvozdil v poči, si prav na vrhu na glavo sprožil veliko skalo, komaj zadržal in splezal nazaj. V drugo sem si še malo pretresen pomagal tudi z jeklenico in klini ter nad počjo uvidel, da je ključno mesto pravzaprav višje in začuda opremljeno le z enim klinom. Pod previsnim kotom levo po čudnem svetu (za stop je 'planinski' klin) in nekaj sumljivih/psihičnih potegov (klin) in že sem bil nazaj v lažjem delu žlebu. Marijana je za mano splezala kar po jeklenici navzgor, najdeni varovalni klin na ključnem mestu je pa na moj trd cmok v grlu kar z roko potegnila iz špranje...

Višje sva splezala še krajšo ter luštno trojko in že sva bila v lahkem vršnem grebenu, kjer sva do vrha le še divjala, saj naju je že nekaj časa strašila prihajajoča nevihta, ki se je razdivjala nekje na drugi strani. Na samem Vrhu Brd (2661 m) ob pogledu na bliske nisva prav veliko tehtala in sva nemudoma začela s sestopom na Pecol, kjer sva bila v slabi uri. Medtem se je nevihta oddaljila, midva sva se pa dolgo 'zabavala' z igrico štopanja in hoje, kjer nama je na koncu ustavil prijazen možak (zamejski Slovenec), ki naju je izven svoje poti dostavil čisto na izhodišče v Zajzeri. HVALA!

Greben Brd je prav lahkotno poskočna pravljica v sicer temačnem ambientu sten nad Zajzero in Špranjo, a prav lahka nikakor ni. Okolje je divje, razgledi fantastični, samota zagotovljena, le 'lokalci' znajo biti ob vdoru tudi presneto neprijazni...