Z Ljubelja nas (spet je bil to majhen, povsem nebogljen bordarček) je takoj začel utrujati strm travnat klanec pod žičnico, katerega se je dalo prevoziti v cik-caku (V6). Pri srednji postaji smo sledili cesti v desno, ki pa je glede na nekoliko gruščnato podlago prav nemogoče strma. Sicer je povsem vozna ('huda' V6), a po vsakem daljšem delu, ko se uspeš zadržati 'v sedlu', komaj čakaš, da te zabriše na tla, kjer te čaka prepotreben počitek. Na Vrtači, kjer se cesta konča, je bilo umetnosti konec in smo kolesa na Zelenico pač nesli.

Po smučišču zelo strmo navzgor (V5-V6) ter v lepem spustu do nekdanje Iskrške koče. Do (spet nekdanje) Tinčkove koče je sledil vedno bolj neprijeten, močno zagruščen kolovoz. Po makedamu do razcepa za Poljško planino (Tomčeva koča), po dolgi (za kolo močno izpostavljeni in manj vozni) prečki v levo in še dvesto metrov porivanja kolesa navzgor do zelo blatnega kolovoza (ob stiku v desno, markacije tam stavkajo), ki nas je popeljal na planino.

Nadaljevanje pa večinoma klasično (Strme kolesnice) in je bilo tu že opisano. Spust čez Kališča in mimo Sv. Petra naravnost v Begunje. V Drago, strmo navzgor na Planinico in še bolj strmo do Rože. Na Preval in v idiličnem spustu po izpostavljeni Bornovi poti nazaj na izhodišče.

Ljubelj - Zelenica - Tinčkova koča - Tomčeva koča (Poljška planina) - Kališča - Sv. Peter - Begunje - Draga - Planina Planinica - Preval - Bornova pot - Ljubelj. Vsega skupaj slabih 6 ur in 1700-1800m višinske razlike, od tega 300m porivanja (nošenja) kolesa. Naporno, mnogo bolj kot peš!