Avtor SK je očitno tako nesrečno vdel smer prečenja, da je turo namenil le zagrizenim gorskim kolesarjem, ki "so vajeni vsega hudega". Boštjan nam je ob priliki namignil obratno smer (porivanja/nošnje je v tem primeru vsega skupaj za pičle pol ure), vključil Hruški vrh in prečudovit spust, tako da s Pikico lahko mirne duše zapiševa, da je tura namenjena samo tistim, ki so vajeni vsega lepega in še tega strogo v izobilju... ;)

Javorniški Rovt - Pusti rovt - sedlo Kočna - sedlo Suha - koča na Golici - Jekljevo sedlo - sedlo Rožca - Hruški vrh - planina Dovška Rožca - Dovje. Do sedla Kočna sva s Pikico že poznala, zatem sva se pa le še sladkala z nama povsem neznanim (bolje: neznansko lepim) prečenjem do Dovške Rožce, kamor se je z Dovjega zagnala Marijana (Dovška Baba - Hruški vrh), skupaj smo pa prišli nad sedlom Rožca. Prečenje Ptičjega vrha je bilo hitro, zatem sva se po potki zagnala proti koči, kjer pa so nama posamezna mesta dala vetra, tako da sva tu in tam malček porinila. Do koče je bila po občutku precej dolga vožnja, a nama je zemljevid v nasprotju razkril, da sva komaj dobro pričela s prečenjem Golice. Za kočo se potka po malem spušča, 'vzpončkov' je malo, tako da je vožnja ob prijetno slikovitem ambientu luštno tekoča, a mestoma zelo izpostavljena in je terjala popolno pozornost, ki je enkrat za hip popustila in sem se ob udarcu s pedalom v breg hipoma znašel par metrov pod potko, a na srečo na le zmerno strmih travah.

Po takem užitku sva kmalu nad Jekljevim sedlom lahkotno ponesla kolesa po razritem/peščenem grabnu navzgor, kjer je pot na najino presenečenje kmalu postala spet vozna. Za robom naju je pričakal spust do sedla Rožca, ki pa je bil zaradi 'kravjega posega' bolj poskočen, kot je kazalo od daleč, tudi veje ruševja so naju tu in tam poskušale grobo spraviti s kolesa, a sva tudi midva za take hece, tako da je bilo smeha dovolj. Proti Hruškemu vrhu se trave kmalu postavijo precej pokonci, dodatno zelo motijo kravje vdrtine, pa je tudi moja zagnanost kmalu popustila in sva kolesa porinila, dokler ni pot pod vrhom odvila levo, počasi postala tekoče in ob vse širših razgledih čudovito vozna. Ob ograji se je dalo na sam vrh v cik-caku tudi pribrcati, če odmislim ročno obračanje.

Spust na planino je bil malo gor, več dol, še enkrat so naju 'pretepli' grmiči ruševja, zatem naju je s planine v dolino popeljala morda kar najbolj čudovita in pestra potka, kar sva jih vozila (zadnja je vedno najslajša ;). Čez senožeti je bilo slikovito, zatem je sledil strm iglični odsek, pa 'skrajno težaven' peščen vložek (tu sva šla malce tudi peš, kajti pesek nama ni nudil dovolj opore - po padcu je tudi pogum usahnil), za cestnim odsekom sva lovila ravnotežje na presneto lepi ter uživaško vozni prečnici, pa malo preskokov prek cest in kolovozov, po senožetih in v gozd, kjer sva v globokem in barvitem listju malodane utonila. Skratka čudovito, bo treba ponoviti, Marijanco se že zasrbeli prsti... ;)