28.12.2003: Na rebru Drmalke

Popoldne sva si na 'lepem' zamislila turo od Potočnika (Podljubelj) direktno na Drmalko, po grebenu na Čislovec in po markacijah preko Prevala nazaj na izhodišče. Tako sva bila precej pozno na izhodišču. In še rositi je pričelo.

Na zemljevidu Stola in Begunjščice je vrisana neoznačena potka, ki iz Potočnikovega grabna vodi k Drmalki. Midva sva zaradi pozne ure Drmalko naskočila direktno iz grabna navzgor. Gozdno pobočje je bilo spodaj tako strmo, da je komaj še dovoljevalo varno napredovanje (mokra, višje zmrznjena podlaga). Prehod čez spodnje pečine sva našla na desni, nad njimi nadaljevala v levo in višje stopila na omenjeno potko. Potka se je višje obrnila v desno, stran od gozdnega rebra/grebena, midva pa sva prav po njem nadaljevala na Drmalko, 1312m. Greben je bil kar presenetljivo oster ter mestoma zelo strm in vseskozi je po ali tik ob njem vodila slabše shojena potka (gozdarske markacije).

Po Drmalki se je greben kmalu omilil in počasi sva privalovila na Čislovec, 1411m, na glavnem grebenu Dobrča - Begunjščica. Tu bi glede na zemljevid morala stopiti na markirano pot, a nisva. Razgleda ni bilo, časa še manj, vmes je začelo tudi snežiti in nekoliko sumničavo sva še naprej sledila 'drvarjem' in šele na vmesnem sedlu stopila na markacije, ki se v nasprotju z zemljevidom umaknejo tudi manjši vzpetini pred Prevalom.

S Prevala naju je že lovila noč, tako da sva markacije kmalu zamenjala za udoben makedam, ki je bil 'zglihan na nulo' in naju je nekajkrat boleče zabrisal ob tla (živ led v dolžini nekaj sto metrov). Prekrasna tura, tudi v oblačnem in deževnem vremenu.

27.12.2003: Čez Tržišk Kvadu

S Kofc na Kofce goro, čez oba Kladiva v Škrbino in naprej čez Pungrat na Tegoško goro. Greben Košute je tudi pozimi čudovit in večinoma prav lahko prehoden, četudi je tu in tam močno razvlečen. Na grebenu naju je vseskozi silovito bičal veter, a sva vztrajala vse do Tegoške gore, saj pred tem zaradi spihanega južnega pobočja nikjer nisva uzrla zasneženega terena za 'turno ritanje'. 'Ta gvišne noge' pa tudi nisva zaman vlekla s seboj.

Z vrha Tegoške gore je navzdol proti Tegoški planini vodila ravnoprav zasnežena plitva grapca, ki nama je podarila prav uživaški spust po ta 'zadni'. S Tegoške planine do Kofc sva morala na koncu prečiti še cel kup enih planin. In za nameček je bilo še snega spodaj več kot zgoraj.

26.12.2003: (R)Ušje

Iz Trente sva po stari lovski potki pristopila na Ušje. Tokrat sva sklenila vseskozi slediti rdečim plastikam (lani jim nisva zaupala in sva se vzpenjala na desni - zelo strmo gozdno pobočje), a so precej pod Ušjem (tik za zavarovanim prehodom v levo, ven iz gozda) ugasnile.

V snegu je bila pot prav prijetna. Le po vršnem rušju navzgor je bilo nekoliko mokro. Navzdol je šlo prav fino.

25.12.2003: Draška vrhova

Z Velika Draškega smo (P+M&M) iz sedla med VDV in MDV po grebenu (spodaj na potki so bili mestoma zahrbtni zameti, in smo se umaknili na rez) nadaljevali še naprej na vrh Malega, ko mi je na lepem počila dereza (to so že moje DRUGE dereze od SALEWE, ki so mi šle v 'franže' - vsake so zdržale po eno sezono in pol).

V trgovini sem spet kar pravilno pričakoval tale standardni odgovor: 'V dveh letih, kar prodajamo ta model, se to še nikomur ni zgodilo!' Ni kaj, sem ekstra ustvarjen prav za uničevanje vsakršne (kvalitetne) gorniške opreme. Vedno in povsod sem po zagotovilu prodajalcev edini tak uporabnik, kaj ste drugi vsi tako strašno nežni? Dereze (Salewa, dvakrat), čevlji (La sportiva)(Merrell, te naj bi po 'strokovni' presoji uvoznika uničil kar na motorju? in to dva para zapored!), turni pancarji (Lowa Struktura je povsem razpadla v dveh mesecih), gamaše (dva modela; pri slovenskem, ki je povsem razpadel po dveh turah, sem bil obtožen, da gamaš ne znam uporabljati, da sem jih namestil od znotraj navzven, zamenjal levo in desno gamašo,...), nahrbtnik (Ferrino, material je takoj pokleknil), cepin (Camp), palice (Tehnomat, dvakrat se je nemudoma zlomila vidia konica), termovke (Ferrino, dvakrat)... Ta spisek seveda nikakor ne zajema opreme, ki je šla rakom žvižgat zaradi (dolgotrajne) uporabe/obrabe. Edina res neuničljiva stvar je CRAFT aktivno perilo, ta je pa zakon! Me je katera firma/znamka/trgovina gorniške opreme, ki je prepričana o svoji kvaliteti, pripravljena sponzorirati. V zameno za opremo ponujam temeljito testiranje v vseh pogojih in podrobno objavo rezultatov na spletni strani M&M! Ste pripravljeni na izziv? Prosim.

Najtežje grebensko mesto (tik pod vrhom MDV, v kopnem II) je bilo prav prijazno zalito, zato pa sem se lovil pri sestopu z MDV na Srenjski preval. V trdem/ledenem snegu pri strmini tudi malce nad 40° je sestopanje z eno derezo dolgotrajen 'užitek'. Zaradi teme, ki nas je ujela na Srenjskem prevalu, smo Viševnik obvozili na severni strani...

Proti pričakovanju zelo zanimiva in 'kar divja' tura v prekrasnem vremenu. Greben do MDV je pozimi lažji kot poleti.

24.12.2003: Storžič

Na JZ grebenu nama je veter za razvedrilo grozil, da naju bo odpihnil z gore in nama je tu in tam tudi nazorno pokazal, kako dobro naju zna pribiti ob tla.

21.12.2003: Bel in...

Do noči snega kaj prida še ni zapadlo (5cm) in še tega je odnašal veter.

20.12.2003: Kočna in Grintovec iz Dolcev

Po 'zmrznjenem' pastirskem prehodu sva s Suhadolnika prišla v Dolce in iz Zgornjih Dolcev po snegu dobesedno odpikala na Jezersko Kočno - prehodi so bili ustrezno zasneženi in sneg zelo trd/zmrznjen. Z grebena sva (po)skočila še na sosednji (severni) vršič z imenom Koles (2530m, letos poleti sva v dnevniku ime napačno prisodila še bolj severnemu grebenskemu vrhu).

Po sestopu z vrha sva iz Dolcev nadaljevala na vrh Grintovca, kjer pa je bil sneg le mestoma pomrznjen. Skok v ozkem in strmem žlebu, ki vodi na vrh, je bil sicer zasnežen, a zelo strm (skoraj navpičen, 10- m). Zadnje strme metre nad žlebom nama je olajšala jeklenica.

Za sestop sva poskusila z grapo, ki vodi direktno v Jame (smučarska ocena je IV). Ta prehod sva že večkrat gledala z grebena Dolgih sten in dobrih razmer tokrat nisva smela zamuditi. Grapa je bila res ustrezno zasnežena, strašno 'luštna', a kar strma.

'Res fajn je blo!'

19.12.2003: ...zelen Viševnik

Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.

14.12.2003: Mali Grintovec čez Licjanovec

Letos sva po grebenu čez Licjanovec že hodila. Mehka grebenska gozdna potka se nama je precej dopadla in sva jo v nedeljo ponovila. Na vrhu so naju namesto sonca pričakale meglice in sva jo z Bašeljskega prevala nemudoma ucvrla nazaj v Podstoržič. Na Jezerskem se nama je zatem režalo sonce...

13.12.2003: Prisank

Grapa, ki s konca dolge zagruščene prečnice pripelje na trenutno precej kopen Gladki rob, je bila sicer zasnežena (zimska bližnjica), a šele malo pod Prednjim oknom naju je pričakalo pravo zimsko vzdušje. Po trdi, lepo zaliti in kar strmi zimski varianti (od okna pozimi ne greš levo v kline in zajle!) sva odpikala na glavni greben, kjer sva v dobrih snežnih razmerah z užitkom in dolgimi razgledi premagovala nepretežke ovire. Prisank je pozimi presenetljivo osamljena gora, čeprav grebenski pristop z Vršiča ni pretežak, zato pa toliko lepši.

9.12.2003: Vrtača

Popoldne sva šibala gor po JV grebenu čez Malo glavo, s tem da sva se Suhemu ruševju povsem ognila. Pri odcepu sva nadaljevala kar naprej po markirani poti, dokler nisva prečila pečin spodnjega dela JV grebena, po tekočem grušču odvila navzgor in se višje po travah pridružila 'uradni' varianti s Suhega ruševja.

Odstopila sva po Osrednji grapi, ki vodi v Suho ruševje. Zgornji skok je primerno zalit, spodnji (težji, v kopnem II) pa ne, tako da dereze praskajo tudi po skali (en M je čez skok splezal na desni, drugi M na levi strani). V skoku sva tako dolgo kvačkala, da naju je spodaj že lovila noč, a ujela šele na Ljubelju.

7.12.2003: Obsijana Mojstrovka

Dopoldne se je sonce vrhovom še globoko skrivalo za oblaki. Popoldne je bila druga, lepša pesem, ki sva jo našla na Mali Mojstrovki. S soncem obsijana vršna pobočja Mojstrovke so povsem zasnežena in 'zratrakirana' do gladke kompaktne površine, ki omogoča fantastično smuko. Najina turna oprema je še zapečatena in sva čepe z vrha 'odsmučala' navzdol v/po dolinici med Malo in Veliko Mojstrovko.

5.-6.12.2003: Od Oltarja do Škrnatarice

V petek proti večeru sva iz Vrat odkurila navzgor proti Bivaku II, zaradi pozne ure sva lovila normalko in višje ob svetlobi polne lune obžalovala, da se nisva odločila za daljšo, a lepšo varianto čez Brinovo glavo.

Zjutraj se nama nikakor ni mudilo iz bivaka in še pod Šplevto sva z začudenjem opazila dva hudo zgodnja gornika, ki sta jo iz Vrat primahala čez Brinovo glavo. Ker sva imela isti cilj, sva se z veseljem poslužila njunih stopinj. Skok do Grla je bil že malce južen in le na pol zasnežen, tako da se praskanju po 'šodru' ni dalo umakniti, višje je bil pa sneg ravnopravšnji in za stopinjami sva ubrala zimsko različico vršnega vzpona, ki vse do grebena sledi grapi/žlebu, ki pada na Grlo. Takoj na drugi strani škrbine je sledil nekoliko zoprn (izpostavljen, strm in deloma leden) prehod na ozko, a lepo prehodno vršno grebensko rez Velikega Oltarja.

Sestopila sva nazaj do Šplevte in določila, da je do večera še daleč. Najina dobrotnika sta medtem 'utrjevala' gaz tudi na Dovški križ in sva jo mahnila še po teh stopinjah. Spodaj je bilo zaradi lege snega bolj malo, na vršnem grebenu pa naju je pričakalo v snegu nekoliko sitno in precej strmo mesto v sestopu (v kopnem je to mesto pristopa ocenjeno z I, vklesani stopi).

Na vrhu Dovškega križa sva ponovno lahko le ugotovila, da je noč še daleč na vzhodu in da nisva še prav nič gazila. Pozornost sva usmerila na greben do Škrnatarice, v mislih sva imela 'spodnjo' varianto prečenja grebena (v kopnem je ta varianta najbolj shojena in opremljena z možici, mesta do II. stopnje). Tik pod grebenom sva prečila do okna, kjer se je svet pošteno nagubal (zelo strmi snežni prehodi). Naslednji grebenski vrh sva prečila precej spodaj (mestoma sva praskala po pečevju, kar z derezami ni ravno najbolj prijetno opravilo) in na drugi strani strmo sestopila v izrazito škrbino pod najbolj markantnim grebenskim vrhom (2521m), ki sva ga obšla po globoko vrezani gredini. V nadaljevanju sva nekaj manjših grebenskih stolpov obšla spodaj po snegu, dokler se prečnica ni dokončno uprla (prestrm/preglobok skok v žleb). Nazaj navzdol nama zaradi strmine in težav prav tako ni dišalo, zato sva po skali po najlažjem prehodu odpraskala na greben (spodaj navpično, II-III), kjer naju je pričakalo še nekaj strmih, ozkih ter izpostavljenih mest in 'že' sva v škrbini pod Škrnatarico uzrla stopinje, ki so se spuščale v žleb. Midva sva imela sicer v planu sestop ob Peščenku, a stopinje, ki so vodile v Gulce, so bile tudi vabljive.

Za razmislek sva odplezala še nekaj 'kunštnih' metrov do vrha Škrnatarice, se vrnila v škrbino, spet pogledala na uro in jo nemudoma ucvrla navzdol po stopinjah. Žleb je bil tako imenitno zasnežen, da skoka v spodnjem delu sploh ni slutiti in sva ga gladko predirkala. Ni čudno, da so ga v nedeljo navdušenci posmučali. Ampak sneg se je nepreklicno končal že nekje na 2000m...

Čudovit dan in še lepša tura. Greben Dovški križ - Škrnatarica je v danih razmerah kar zahteven zalogaj in ga midva brez vrvi ne bi niti pogledala. Tudi brez zaščitne kreme v bodoče na 'sneženo' sonce ne greva več, tekočina v nahrbtniku nama pa v taki vročini 'itak' vedno ponikne.

30.11.2003: Viševnik

Včasih se ti res nikamor ne da. In za malo truda sva dobila nič sonca. Viševniku je proti večeru 'zmanjkalo' nekaj metrov višine, da bi videla modrino neba.

23.11.2003: Diverzija pod Virnikovim Grintovcem

Zemljevid sva žal pozabila doma in sva šla za nosom na Virnikov Grintovec. Cesta naju je z Jezerskega pripeljala do cerkve Svetega Ožbalta, kjer sva z zadovoljstvom našla smerno tablo za VG. Nekaj obledelih markacij in dolga cesta sta naju pripeljala na Murnovo planino, kjer se cesta konča, začetek markirane gozdne poti, pa je tebi nič meni nič presekal na novo pridobljen in 'ekstra nobel' lesen vikend z bazenom, ki je bil opremljen s slovensko in evropsko zastavo ter grožnjo s privatno lastnino in hudim psom.

Taki grožnji sva bila primorana verjeti in sva v nasprotju s smerno tablo (ki jo je 'nekdo' malce obrnil po svoje, da je kazala v najbolj gosto hosto) poiskala neko shojeno zadevo in se vzpenjala po njej. 200 metrov višje sva le stopila na markacije, ki sva jim brez problema sledila do vrha. V sestopu sva se trdno držala markacij (vmes je odcep, ki vodi naravnost na Jezersko - bolj priporočljiva in od zemljevidov 'požegnana' varianta), ki so se tik pred obsežno 'vikendico' končale z ogromnimi roza 'knafeljčevimi' markacijami, ki so kazale nekam v 'tri krasne' (vsekakor stran od privatne lastnine). To je bil pa že višek. Vikend torej stoji točno na markirani poti in vrla evropska gospoda si s tem očitno ni belila las. Za prestavitev potke in markacij pod ali nad razkošno vilo je očitno zmanjkalo denarja. To nas torej čaka pod novim evropskim gospodarjem.

Dež je počasi spral jezico, blato na kolovozu je očistilo čevlje. Hej, juhej!

22.11.2003: Venček okoli Krvavca

S Kriške planine na Planino Koren, po markirani poti prek Planine Košutne na Košutno, 1974m, naprej na Kompotelo, 1989m, Vrh Korena, 1999m, in po grebenu Ježa na Veliki Zvoh, 1971m. Sestopila sva mimo Doma na Krvavcu.

Prijetna in zelo razgledna tura z malo višinske razlike. Zapisati morava, da je pot od Planine Koren čez Planino Košutno na vrh Košutne markirana (zemljevidi trdijo drugače) in zavarovana!

20.11.2003: Begunjščica z juga

V nedeljo (dan po vožnji s Kuklo ekspres) leve noge nisem mogel pokrčiti niti malo, v sredo pa že do 90°. Tako sva v četrtek popoldne v soncu poskusila na Begunjščico z juga.

Z avtom sva se brez večjega problema pripeljala na Planino Planinica, 1137m, se prek Roblekovega doma vzpela na Begunjščico in sestopila čez Preval. A bi bilo bolje narediti krog v obratni smeri, saj je bil sestop na Preval za mojo bolečo in trdo stegensko mišico nekoliko prestrm.

15.11.2003: Goličica in Kukla ekspres

Ker normalko poznava, sva se odločila za (menda) lepšo varianto od Kugy-a. Smer začetka poti je potrebno pravilno določiti (shojenih potk v bližini je veliko), potem je pot lepo sledljiva skoraj do Kukle, kjer pot 'ponikne' (v pomoč nama je bil 'le' zemljevid Trente).

Tudi višje sva poskusila po alternativi. Pri velikem možicu nekoliko pred sedlom pod Debelo pečjo sva jo ubrala po slabše shojeni potki navzgor (normalka nadaljuje prečno proti sedlu), ki pa se je kmalu izgubila. Vzpenjala sva se po plitvi grapi, vmes sledila nekdanji lovski potki (skozi rušje je bil včasih izsekan prehod, lažje bi bilo kar po dnu grape navzgor) in na višini slabih 1800m dosegla prečno lovsko pot (ta pot vodi daleč v levo do izrazitega rušnatega pomola in še naprej proti grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Germlajtom). Nadaljevala sva po nakazani potki v desno in prek rušnatega roba dosegla normalko. Ta varianta ni preveč priporočljiva. Bolje bi bilo na prečni lovski poti zaviti levo in se na vrh Goličice povzpeti s SZ (tja z vrha vodijo rdeče packe), a sva se midva zaradi morebitnega ledu raje držala južne strani.

Z vrha Goličice naju je navzdol odpodila pozna ura in na Kukli sva se kljub približajoči temi odločila za smer pristopa (po normalki gre do ceste neprimerno hitreje, pred mrakom sva imela dobre pol ure 'prednosti'). Na vrhu zaradi slabše uhojenosti potke nisva uspela 'vdeti', tako da naju je teren pripeljal preveč desno v izredno strmo pobočje nad prepadnimi skoki. Prečila sva v levo in se še vedno v strmem gozdnem pobočju spuščala navzdol.

Na lepem je počilo in ogromna skala oblike kvadra tik na moji desni (pred tem sem se jo prijel za ravnotežje) se je začela premikati navzdol. Bil sem v nekakšni povsem plitvi in zelo strmi vboklini, na levi sem z očmi zaznal drevo, kamor bi se lahko ujel, a kaj ko se nisem mogel odriniti od skale, ki me nekako ni hotela spustiti (poskušal sem priti v levo, a me je vedno bolj vleklo pod skalo). Potem je šlo vse zelo ekspresno, takoj sva pridobila na hitrosti, skala me je potegnila nižje, mi zletela čez noge in spodnji del trupa (mogoče celo dvakrat: najprej me je povleklo dol, pod in nižje od skale - glava se je znašla na desni strani vpadnice, noge na levi - nato je skala od zgoraj zgrmela čez mene) ter pospešila navzdol. Ko me je skala 'povozila', me je obrnilo okoli. Po obratu sem se odrinil v levo, ravno še ujel drevo in se z rokami uspel zadržati za deblo (imel sem že precejšnjo hitrost). Skala je medtem z oglušujočim treskom grmela navzdol po strmini. Vse skupaj se je zgodilo v tako kratkem času, da imam danes v glavi vse premešano in je potek bolj posledica razumne analize dogodka. Nekako tako je vse skupaj videla tudi Marijana (ki je bila na srečo nad mano) in izjavila, da je vse skupaj izgledalo grozno.

Bolečina v nogah je bila strahotna (mišice so od udarca/šoka tako vibrirale, da to že ni bilo res) in potreboval sem nekaj minut, da sem za silo prišel k sebi. Zlomljeno ni bilo nič, zato sem takoj sklenil nadaljevati s spustom, še preden bi se mi mišice ohladile in bi naju zagrnila tema. Desna noga se je počasi uhodila, leva pa je ostala več ali manj negibna. Kar po riti sem se po listju nekako pridričal do potke, ki sva jo ujela nekje na dobrih 1000m (v bližini sta dva vikenda). Počasi sem v temi prišepal do Kugy-a (bolečina v levi stegenski mišici ni dovoljevala upogiba kolena) in vmes računal težo skale, ki je tudi po najbolj umirjenih ocenah presegala pol tone (dejanska teža je morala biti kar blizu ene tone). In nikakor mi ni šlo iz glave, kako je skala prišla na svoje mesto (ko je čudno že to, da je tam sploh stala). Možni odgovor bi bil, da se je ustavila v snegu (če ga je tam sploh kdaj dovolj, kajti to je južno pobočje na višini okoli 1100m).

Moja globoka zahvala gre drevesu za pomoč pri ustavljanju in skali, da me ni 'pribila' v tla.

13.11.2003: Storžič

Iz Bašlja, popoldanski trening. Navzgor sva občudovala ozaljšano drevje (ivje z južne strani), navzdol pa sva z zadovoljstvom pregledala/prehodila grapo, ki pada z vrha JZ grebena vse do gozdne ceste nad izhodiščem za Lovrenc. 'Samo' še na sneg počakava in šusss...

9.11.2003: Ogradi

S Planine Blato sva sledila stopinjam, ki so se usmerile proti Planini v Lazu. Pravzaprav sva imela spodaj povsem drugačne načrte, a sva Vogle v mislih že zamenjala za Ograde. In kot nalašč so tudi stopinje zavile naravnost k Ogradom (z juga). Sestopila sva na Lazoviški preval, lenobno prečrtala Debeli vrh s seznama nedeljskih želja in se še pred samim prevalom po riti spustila navzdol proti Lazu.

Sneg je bil v nedeljo za pravi zimski občutek kar preveč namočen, tudi v čevlje si je utrl dober prehod :(

8.11.2003: Viševnik s sneženjem

Na Rudnem polju naju je ob enih pozdravilo 10cm snega. Višje je bilo snega več; zgoraj sva gazila (do) 20cm pršiča. Uživala sva v samoti, v zimski atmosferi s sneženjem. Nikjer ni bilo žive duše. So čakale, da se meja sneženja dvigne in skupaj z nedeljskim soncem namoči pršič v vodno brozgo?

5.11.2003: Vrtača

Na vrh sva jo z Zelenice ubrala po lahkem brezpotnem JV grebenu, navzdol pa sva si ogledala ozko in plitvo južno grapo, po kateri sva se po snegu vozila s ta 'gvišno' nogo. In ta grapca je za smučanje (pre)cenjena celo s III-...

2.11.2003: Storžič

Za podaljšan vikend so nam obetali mokro vreme in res naju je v petek z vetrom vred pralo na Kriški gori, v soboto naju je pa z Jošta nad Kranjem skoraj dobesedno odplavilo. Na celotni potki je tako navzdol z nama tekel tudi simpatičen potoček (kakšen potoček neki, deroča mrcina...) in nama vodo neumorno zlival v čevlje. Drugič greva v naliv z gamašami.

V nedeljo je opoldne dež le izpraznil svoje mehove in sva skočila na Storžič. Po direktni in močno namočeni potki z juga.

26.10.2003: Okoli Belih peči

Trupejevo poldne. Tam še nisva lazila in sva šla pogledat za (čudovitimi) razgledi proti Julijcem. S Srednjega Vrha sva se vzpenjala skozi Železnico. Pri lovski koči je zemljevid ponujal dve varianti, midva sva pociljala nekam vmes in nekako direktno dosegla vrh Trupejevega poldneva. Od lovske koče je bilo shojeno vsevprek, najbrž pa je najlepša grebenska varianta.

Sestopila sva v sedlo pod Belimi pečmi, kjer naju je nepričakovana gaz premamila v levo. Ob strugi Žlebnice sva se spustila do še ene lovske koče, odkoder naju je cesta pripeljala do izhodišča.

25.10.2003: Viševnik

Z Rudnega polja po gazi na vrh odkoder sva po 'deviškem' grebenu zagazila proti Srenjskemu prevalu. Snega je na grebenu veliko (zameti) in se je mestoma udiral tudi čez rito. S prevala sva se spustila na Jezerca in prek Konjščice do izhodišča.

Viševnik je bil v soboto tudi presmučan ('A gre kej po kamnu?'. 'Neprestano.'). Tudi Veliki Draški vrh je imel obiskovalce.

19.10.2003: Z Velikega Draškega vrha po grebenu na Tosc

Z VD vrha je videti zadnji del grebena do Tosca izjemno zašiljen in strm, tako da naju je enkrat že preplašil (opisa v vodnikih ni) in sva takrat na Tosc splezala z Vrtačice (tik desno ob izrazitem žlebu, I-II). Tokrat sva morala skalo vsaj potipati in greben naju je sprejel brez večjih težav. Pred 'navpično' stopnjo naju je pričakala nažagana rez, kateri sva se umaknila tik pod grebenom na levi strani po mestoma zelo ozki in izpostavljeni polički (shojeno, II). Sam prag (ki z VD vrha najbolj straši) je bil potem prav lahak in prehodov je začuda kar mrgolelo (slaba II). Nadaljevanje, vršna rez do najvišje točke Tosca, je bilo sicer nekoliko razbito, a lahko (težave do slabe II). Nazaj do markacij sva sestopila po normalki (z možici dobro označena/shojena pot).

18.10.2003: Stol, tokrat čez Vorlce

Ponovila sva avgustovsko turo, le da sva sestopila po Dolgi riži (melišče je za sestop tako-tako). SV greben Stola (od Sedla Belščica do vrha) je plezalna smer II. stopnje in sva ga tokrat za pestrost poskusila brez vrvi. In glej ga zlomka, na tak način se vedno 'prikažejo' še lažji prehodi in tako sva tokrat na obeh najtežjih mestih, ki sva jih zadnjič ocenila z II-III, našla nekoliko lažja prehoda.

17.10.2003: Stol

Od Valvazorja. Večerna. Ta hitra.

14.10.2003: Storžič

Še ena brzinska iz Bašlja.

12.10.2003: Kamniški Dedec

Na Kamniškem Dedcu se prične in na Srebrnem sedlu konča čudovit greben Zeleniških špic. Večina prepleza le zgornje nadstropje grebena (od Staničevega vrha naprej), tako da nižji in rušnati del sameva. Tudi midva v rušnati smeri še nisva naredila koraka, a sva sklenila pogledati vsaj Kamniškega Dedca.

Neoznačena potka je vse do vrha Dedca zgledno shojena, le sam začetek v strugi Sedelščka je težje vdeti (usad, prodišče). Za pomoč nama je služil le zemljevid, skritega 'vboda' nisva našla in potko sva tako dosegla naravnost navzgor po pobočju nad strugo.

Jesen je ravno pravšnji čas za obisk. Spodaj je potka sila udobna, višje pa kar naravnost napade zelo strmo gozdnato pobočje. Dobri razgledi so mogoči šele z vrha, katerega skalnata kopa komajda pogleda nad gozdno mejo.

11.10.2003: Poldnik ali Kopa?

Poldnik ali Kopa je vprašanje na katerega iz Mangartske doline odgovarjava s Kopo, kamor naju je vabil napis Picco di Mezzodi in peljala pot 515. Spodaj se je pot mehko vila po prijetno raznobarvnem gozdu, kjer je bila hoja nadvse 'luštna'. Pod vrhom je gozd zamenjala skala in potrebno je bilo tudi malček poplezati. Varoval na poti ni prav nobenih in težave na enem (daljšem) mestu dosežejo I. stopnjo, kjer je dodatno težavico predstavljal sneg, ki se je pričel že presenetljivo nizko (1500m).

Tudi v Italiji niso imuni na 'črne' markacije. Ljubitelj barbik je odlično zadel roza odtenek in uradnim markacijam dodal še 'cortkane' puščice in pike.

2.10.2003: Storžič

Iz Bašlja. Trening.

28.9.2003: Po lovski poti na Kalško goro

Idejo sva pobrala pri Stritarju (KS Alpe) in jo glede na zemljevid Grintovcev malce 'popravila'. Od Žagane peči, mimo lovske koče na Kalce po opisu (ki bi mu dodala zelo strmo gozdno prečnico, zahtevno), tu pa sva se odločila za desno varianto (zemljevid), ki naju je pripeljala naravnost na Malo Kalško goro.

Potka je nadvse prijetna in se vije v lepem okolju. Dobro shojena in sledljiva je vse do vršnega travnatega pobočja (vmes je celo nekaj rdečih pik). Najlepši pogled se odpira na Brano in njeno razbrazdano zahodno pobočje.

27.9.2003: S Škrbine po severnem grebenu na Razor

Iskala sva Mali Razor in izbrala zanesljivo/nezgrešljivo grebensko varianto. Računala sva na težave II. stopnje, a sva se uštela za celo stopnjo. Greben je mestoma karseda zoprn (beri podrt), večinoma plezalski in nikakor ga noče biti konca. Vmesnih špičk in škrbinic se ne da prešteti, tudi za vrh Malega Razorja sva našla vsaj dva (najbolj) primerna kandidata...

Izhodišče nama je bila vršiška cesta (1089m), do Škrbine med Prisankom in Razorjem sva pristopila po neoznačeni (in zgoraj nesledljivi) potki. Začetek grebena naju je takoj dvakrat odbil (iz Škrbine navzgor je stena, naslednja šibka točka pa je krušljiv žleb), tako da sva prvi vršič obvozila na južni strani in greben dosegla po skrotju. Na levi strani grebena sva potem po lahkem svetu (nekje I-II) dosegla izrazit vrh, ki bi lahko bil Mali Razor (2175m, rapalski mejni kamen).

Grebensko nadaljevanje do zadnjega vrha, 2388m, pred Turnom pod Razorjem je bilo zelo zahtevno in blizu meja najinih sposobnosti. Rogljev, vrhov, stolpov in težav kar mrgoli, tako da je celotno smer nemogoče opisati. Nekaj plezalskih mest je tretje stopnje, konkretna mesta druge stopnje pa se vrstijo eno za drugim. Morebitnih sestopov z grebena nisva posebej iskala, a lahkih ni. Glavne smernice in težave pa lahko zapiševa:

Takoj za domnevnim Malim Razorjem sva dva preperela stolpa (na isti višini, pravzaprav je vse skupaj en sam razsežen vrh) obvozila na desni strani (zanimiv mostiček). Gredina, ki naju je pripeljala nazaj na greben je nekje med II-III, kratek sestop po ostrem razu v naslednjo škrbino pa je zelo krušljiv in izpostavljen, II-III.

Po lažjem delu sva trčila ob navpično steno visokega stolpa (ki je najin drugi morebitni kandidat za Mali Razor, 2235). Šibka točka se skriva na desni strani (do nje vodi kratek spust po zagruščenem žlebu): zelo strm kamin, visok 40m. V kamin je najlažje vstopiti z leve, višje je oprimkov in stopov sicer dovolj, sam kamin pa je precej zračen. V prijetnem plezanju, III, sva dosegla razbito grebensko rez. Zelo izpostavljen in gladek rogelj tik nad vrhom kamina sva obvozila po ozki laštici na levi strani (najbolj smotano mesto grebena: zagruščeno, izjemno krušljivo in izpostavljeno), III.

Zgledne težave so se vrstile še nekaj časa (zahtevna in razbita rez), dokler nisva prišla do vznožja naslednjega vršiča, v katerem naju je pričakal lep 'kaminček' (dvojna poklina), III.

Pred nama je bil še zadnji, na pogled zelo neprijazen vršič, a je imel (skrito) šibko točko. Začela sva naravnost navzgor do previsa, kjer se je v desno (nad izrazito skalo) odprla lahka zagruščena polička (malce siten prestop), II. Kmalu zatem sva stopila na vršno skrotje kote 2388m (zadnji in zelo izrazit vrh pred Turnom pod Razorjem, 2394m).

Do sem sva iz Škrbine potrebovala slabe štiri ure (za pičlih 400m). Možen sestop poteka po Grivi v desno (strma grapa, ki pada izpod TpR). Do teme so bile še slabe tri ure in sva sklenila potegniti na vrh Razorja (pametnega nadaljevanja se ne vidi: precej levo/spodaj je ena rdeča varianta, na desni vse zakriva TpR, v sredini pa je pretežko). Turn pod Razorjem (le koliko je zahtevna najlažja smer na vrh gladke igle?) sva obvozila na levi strani po zelo krušljivih poličkah, vzpon nazaj na greben je prav tako postregel s podrtim pečevjem, II-III. Na grebenu sva na desni strani le uzrla možno nadaljevanje. Izrazita razčlemba se je višje zarezala v plitek žleb/kamin, II-III, ki naju je dostavil do še enega kratkega kamina/gredine, nad katerim sva stopila na lahko skrotje. Za robom (na Kriški strani) nama je bil teren poznan: nad živim gruščem sva dosegla polico, prečila v levo in se po lahkem žlebu vzpela na vršni greben Razorja.

Izpod Turna sva bila na vrhu v dobri uri, tako da nama navzdol ni bilo potrebno pretirano hiteti. Precej nepričakovano divja tura. Zato pa toliko bolj zanimiva. Sam vršni del od Turna do Razorja je brezpotna alternativa markirani poti. Ampak krušljiva!

21.9.2003: Germlajt (zelen naslonjač na najbolj divjem trentskem grebenu)

Greben Kanceljnov (Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja) je opevan s takimi presežniki, da jih je težko le brati na papirju. Potrebno bo gor, in če se grebena nikakor ne upava lotiti (pravzaprav naju je Kanceljnov izjemno strah), ga bova pa obiskala (Goličica in Planja nikakor ne štejeta, na oba vodi potka in tam sva že bila). In le kje neki bi naju bil pripravljen sprejeti, če ne na najbolj udobnem naslonjaču celotnega grebena.

S Prisanka sva si že večkrat ogledovala morebitne prehode iz Mlinarice direktno na Germlajt. S škrbine med Germlajtom in Goličico pada pripravna grapa, ki se spodaj konča v skoku. Midva sva računala, da bova grapo dosegla nad skokom po morebitnem prehodu iz sosednjega Kozjega žleba. Pod škrbino (vrh grape se konča v krajši steni) sva imela ogledano gredino, ki naj bi naju pripeljala na sam vrh.

Z lovske potke sva odvila v Kozji žleb in res se je kmalu v desno odcepila manjša grapa. Po njej sva se vzpela do razcepa, kjer se je v levo odprla grapa, ki bi lahko bila najina iskana grapa. A ji žal nisva verjela in sva nadaljevala kar naprej do roba, kjer sva na drugi naju našla še eno grapo, v kateri pa so se skoki kar vrstili. V dilemi, katera grapa je prava, sva jo navzgor ubrala kar po razsežnem/rušnatem robu med njima. Precej višje, nad ruševjem, sva po skalnati gredini dosegla dobro razgledišče, kjer se je pokazalo, da bi bila leva grapa pravilna odločitev. Po sitni polički sva prečila čez rob (nikakor ni bilo jasno, kje bi sestopila v precej globoko zarezano grapo), kjer se je pred/pod nama nepričakovano odprl 'lahek' prehod.

V grapi sva trčila na dva praga, pri čemer je bil prvi kar zahteven in sva ga zmogla v kotu na desni strani (5-10m, na levi je precej težje in izpostavljeno). Na višini dobrih 1800m (prav na tej višini 'poteka' prečna potka/stečina, ki sva jo kanila uporabiti pri sestopu) sva zavila levo, ven iz grape in ciljala na ozek rob, ki bi naju pripeljal na vršno gredino. Do roba so vodile stečine (midva sva seveda 'vedela' bolje in imela kar pestro zabavo s strmimi travami in krušljivo pečino), višje pa se je rob povsem zašilil in je ponujal kratko plezanje prav po njem ali pa na desni, krušljivi strani. Odločila sva se za rob, ki je postregel s III. stopnjo (na vrhu je v ruševju gurtna za sestop), in že sva stala na vršni gredini.

Lahek sprehod po njej naju je pripeljal tik do najvišje točke Germlajta, katerega vrh je strašno zanimive oblike. Na desni strani ima padajočo skrotasto gredino, na levi padajoče in vse bolj strmo travnato pobočje. Na stičišču pa je postavljena povsem vodoravna in vse nižje odsekana kamnita zavesa. Ošiljena rez 'zavese' je krušljiva kar se le da in prav nobena skala ne vzbuja niti najmanjšega zaupanja. Malce sva ga poskusila, a so se skale takoj pričele valiti navzdol. Še sreča, da je bila najvišja točka Germlajta prav na začetku zavese :)

Na travnati preprogi sva nadvse veselo kradla čas in ugibala kako 'za vraga' prav po razu poteka normalni sestop z Goličice proti Germlajtu, kje bi se z Germlajta dalo priti na Goličico tudi na južni strani, kje točno je vrh Kanceljnov, kje je Prevčev stolp in kateri je Veliki stolp. Imena, zemljevidi in opisi namreč nikakor ne gredo skupaj. Takoj naslednji, najbolj odsekan in nabrušen stolp celotnega grebena je visok 2133m. Na zemljevidih je označen s Kanceljni, opisi (Avčin, Mihelič) pa govorijo o Velikem stolpu? Torej bi moral biti vrh Kanceljnov na koti 2213m, kjer pa zemljevidi zagotovo napak napišejo Prevčev stolp, ki je zadnji stolp v grebenu (Avčin) in je visok 2228m (od grebena Planje je ločen s hruškasto škrbino, ki se jo lepo vidi s Prisanka).

Sestop v grapo je bil lažji od pričakovanega, a zato nama je probleme povzročila gredina, ki iz grape tik pod steno preči južno pobočje Goličice. Iz grape je vodil kratek strm prag, začetek gredine (ozka laštica) pa je bil povsem krušljiv/razbit in z vsakim metrom bolj izpostavljen. Do lažjega dela me je po tehnično sicer ne tako strašno težki, a neverjetno 'smotani' polički, ločil še en prestop, a sem nad krušljivostjo obupal in sem hotel takoj doseči velik ruševnat grm. Splezal sem po navpični in še bolj krušljivi podrtiji navzgor (in z vsakim metrom obžaloval, da nisem ostal na gredini), dokler nisem dosegel ruševja, kjer se je končno dalo urediti varovanje. Višje je bila gredina udobna in vedno bolj shojena in se je na robu (izjemno lepo razgledišče) prelila v pravo lovsko potko, ki se je vila med (posekanim) ruševjem.

Pot naju je vodila prek še ene grape (prehod poteka nekaj deset metrov pod mestom, kjer pot doseže rob)(na levem bregu sta bila celo dva stara klina), kjer se je na drugi strani robu počasi izgubila. Zemljevidi so kazali prečne črtice do normalke nad Debelo pečjo ali pa daljši spust proti Kukli, ki naju je žal bolj pritegnil. Sestopala sva večinoma po rušju in zaman čakala, kdaj bova stopila na obljubljeno pot z zemljevida. Nižje (in veliko časa kasneje) je rušje le zamenjal smrekov gozd po katerem sva se 'pridričala' do normalke, ki sva jo dosegla tik pred Kuklo.

Lepo. Divje. Samotno.

19.-20.9.2003: Na Poliških Špikih

V petek s Pecola do bivaka Suringar, zjutraj po Findeneggovem ozebniku na Montaž (Špik nad Policami) in prečenje Poliških Špikov po zavarovanih poteh z dodatnimi (če se obiska ne bodo preveč branili) pristopi na vse Špike. Na turo naju je zvabil mamljiv Miheličev opis v planinskem vodniku JA.

Še v petek zvečer sva šla iz bivaka (izjemna lokacija: leži na robu, na ozki polički pod majhnim previsom) pokukat na izzivalen stolp severno pod Montažem (Špik nad Zadnjo polico, Torre Nord), tako da sva sestopila po Poti lovcev do žleba med stolpom in Montažem. Pri prvem težjem (moker in gladek) pragu sva brez vrvi raje obrnila in zjutraj na vrhu Findeneggovega ozebnika ugotovila, da tudi če bi prišla do škrbine (ki je v sestopu lažje dosegljiva z grebena), bi nama na vrh stolpa branil navpičen raz z gladko odsekano steno na obeh straneh.

Prečenje Poliških Špikov je opisal Mihelič, dodala bova nekaj brezpotnih dodatkov. Na Vrh Brda pelje shojena potka, grebensko nadaljevanje pa nama je preprečila strma grebenska raz, ki pada globoko v Škrbino nad Plazom. Špik nad Plazom sva dosegla po skrotju na južni strani, z vrha sva po grebenu poskusila proti vzhodnemu predvrhu (rama, Špik nad Cijanerco). Vmesno kratko, navpično stopnjo sva obšla lučaj nižje po mestoma zelo izpostavljeni polici na severni strani (nekoliko zapleten je bil sestop do police). Nadaljevanje je potekalo v izjemnem ambientu. Levo od vse ožje grebenske rezi je bilo vedno bolj prepadno. Globoko odrezane stene so jemale dih in najbolj noro vrtoglavo (da je niti nisva poskusila slikati, saj bi naju sirene globin lahko še zapeljale) se je stena spuščala prav s Špika nad Cijanerico. Sam pristop na ramo je branil ozek in previsen rogelj. Poskusila sva po obvozu na desni, prečila čez rob in na vrh zlezla z druge strani (precej sitno, eno mesto tik pod grebenom je bilo blizu III).

Grebensko nadaljevanje je bilo povsem nemogoče, saj je med Špikom nad Plazom in Špikom Hude police globoko zasekana Škrbina nad Cijanerico (Kugy jo razglaša za najimenitnejšo škrbino JA in jo primerja z udarcem meča). Midva sva sestopila do jeklenic, po katerih sva se spustila v škrbino (daleč najtežji del Poti Leva), kjer naju je presenetila visoka igla (10-20m visok, vitek in navpik odrezan stolp). S Špika Hude police sva po grebenu poskusila na Špik nad Studenci in Špik nad Tratico, ki ju Mihelič namenja le alpinistom.

Začetek je bil lahak, do vrha Špika nad Studenci naju je potem pričakala ozka rez, a nama večjih težav ni povzročala. Sestop z vrha po grebenu je bil kar zahteven, nadaljevanje pa nama je preprečila težava (ki se je ta hip ne morem spomniti, ugibal bi na gladek stolp v škrbini), ki sva jo obvozila lučaj pod grebenom na južni strani. Greben in po njem vrh Špika nad Tratico sva dosegla po zelo strmih travah (z vmesnimi kratkimi pragovi). Nadaljevala sva do rame, kjer naju je presenetil navpično odsekan raz in ker nisva imela dovolj vrvi (klin za spust, slabih 30m) sva se vrnila nazaj na vrh in sestopila naravnost navzdol do markacij (tik zahodno od vrha) po ne prestrmem travnatem prehodu. Tako sva našla normalni pristop na Špik nad Tratico, ki se giblje malce nad trentarsko I. stopnjo (po celotni širini strmo in travnato južno pobočje prekinjajo navpične pečine). Ni čudno, da ga Mihelič ne omenja, saj je od spodaj slika povsem nepregledna in se prehoda tam niti ne sluti. Sam greben od škrbine vrh Hude police prek Špika nad Studenci do Špika nad Tratico je težji in se giblje okoli trentarske II. stopnje, grebenski sestop v Škrbino nad Tratico pa je brez spuščanja po vrvi 'nemogoč'.

Špik nad Cijanerico, Špik nad Studenci in Špik nad Tratico so nama 'podarili' tako dolge in pestre sprejeme, da nadaljevanje ni bilo več smiselno, saj bi le še dirkala po markacijah in spustila vse brezpotne posladke (Špik nad Špranjo, Nižinji vrhovi, Špice v Planji in Vrh Krnega dola)...

14.9.2003: Prvenstvena!

V nedeljo je bilo na nebu prav prijetno sonce in neznosen Lanež na duši. Le kaj sem hotel, nedokončane smeri nikakor nisem mogel pustiti pri miru in sem šel po sobotnih stopinjah. Kolo, Mače, Kozjek, razgledišče in že sem bil pred morjem ruševja, nekje na višini 1550m.

Tokrat sem ubral povsem drugačno taktiko. Zaščitil sem se že na začetku, potem pa umirjeno (a nikakor ležerno) napredoval skozi goščavo in nisem si delal niti najmanjših utvar, tako da na nobenem vršiču nisem pričakoval, kako bom v daljavi 'že' ugledal vrh Malega Grintovca. Ubiral sem malček drugačno smer, kot jo je besneča furija v soboto, in na nekaj mestih sem se na levi strani grebena rušju po skrotju in pečevju celo uspel nekoliko izmakniti. Le tu in tam me je notranji mir zapustil, saj se napornemu prebijanju, vlačenju, udarcem in padanju le nisem mogel izogniti. Po dobri poldrugi uri sem le izplaval iz zelenega morja in stal na trdnem vrhu Malega Grintovca.

Mogoče je bila smer prvenstvena, mogoče tudi ne. Res težko si predstavljam norca, ki bi celoten greben prelezel po rušju, ko pa bi se na več mestih 'z lahkoto' pretolkel do markacij v dolini med Lanežem in Srednjim vrhom. Za ponavljalce priporočam dolge rokave, trpežne hlače, plezalne rokavice in čelado. Obilica dobre volje in potrpežljivosti je 'itak' predpogoj. Na grebenu te čaka dobrih 250m višine (vmesni številni spusti in vzponi niso všteti) in slabih 1500m dolžine gostega ruševja.

Nadaljeval sem na Storžič in sestopil mimo že zaprtega (?) doma na Kališču.

13.9.2003: Najbolj nemogoč pristop na Storžič

Storžič je res od vsepovsod prepreden s potkami, a se divjina še najde. Iz Mač naravnost na Kozjek, čez greben Laneža na Mali Grintovec in po markirani poti preko Bašeljskega vrha na Storžič.

Ob štirih popoldne (po mojih izračunih bi se moralo do teme/osmih ravno še iziti, če se le ne bi kje zataknil) sem odločno skočil na kolo in s Kranja odbrzel v Mače. Vreme je bilo naravnost idealno. Nikakor se ni moglo odločiti ali naj prične deževati ali naj samo piha. Tako sem vseskozi hvaležno sprejemal neodločne kaplje in opazoval grozečo kapo na vrhu Storžiča. S parkirišča nad Mačami sem se zagnano zapodil po gozdni cesti desno od markacij, našel vaško smučarsko žičnico in nadaljeval naravnost navzgor. Goščava s trnjem in praprotjo ni moje vneme in hitrosti niti za drobec omajala. Višje sem padel v za hojo prijetno redek smrekov gozd, ki sem ga grizel po mestoma precej strmih flankah. Vsaka orientacija je bila v gozdu onemogočena, sledil sem le neizrazitemu gozdnemu grebenu, ki se je izoblikoval šele malo pod vrhom Kozjeka, 1100m.

Na sedlu, za vrhom, sem našel celo shojeno pot, pa mi njena smer ni dišala in sem nadaljeval naravnost navzgor na greben, ki se je naenkrat spremenil v čudovito, ostro nagubano travnato reber. To razgledišče je zagotovo eden najlepših kotičkov pod Storžičem, če ni celo najlepši (navkljub temnemu, oblačnemu vremenu, kapljam in vetru ga niti slučajno nisem mogel prezreti). Pogled na Hudičev boršt je izjemen, povsem neprekosljiv. Storžič, Kališče, Lanež, vse je kot na dlani. Popravljam, zagotovo je bil najlepši kotiček, pa se je žal dopadel še nekaterim drugim 'planincem', da so ga sklenili 'olepšati' in so zgradili kočo, katere lastnik je 'ponosni' GRS (čemu neki?)(le kdo jim je tam postojanko odobril in kako da ni označena na zemljevidih). Le malček naprej sem trčil na markirano pot, ji nekaj kratkih minut sledil do prečne poti Jakob-Kališče in spet odvil na divje, naravnost navzgor.

Gozd se je počasi razredčil, sledilo je nekaj prijetnega grebenskega plezanja (trave, pečevje, eno mesto je pogledalo proti II) in že sem od zgoraj navzdol opazoval PD na Kališču, ura pa je kazala šele nekaj minut čez pol šesto. Do vrha Malega Grintovca me je ločilo le še 250m višine, tako sem sklenil, da je časa dovolj in da bom ritem malček omilil. In res, oba s tempom sva nemudoma padla v gosto ruševje, ki me je pričakalo v zasedi. Zagnano sem se pognal naprej v goščavo in upal, da me bo spustila skozi. Kmalu (čez pol ure) sem sprejel dejstvo, da se ruševje ne bo umaknilo, se ustrezno napravil za boj (dolgi rokavi, dolge hlače in rokavice) in Storžič prečrtal s sobotnega sporeda. Kaj Storžič, zelo počasi mi je postalo jasno, da je tudi Mali Grintovec v nevarnosti. A kaj bi to, prave bitke se bijejo brez upa zmage. Še z večjo vnemo sem se spustil v pretep, skakal med veje, se plazil pod njimi, se vlekel čez grmovja in se tu in tam silovito prebijal po redkih stečinah. Nobena goščava ni bila zame pregosta, noben grm previsok in prav vsaka veja me je 'nežno' pobožala po kakem bolečem delu telesa. Kaj mi mar za dežne kaplje, ki so se počasi okrepile, kaj mi mar za vse bolj silovit veter, kaj mi mar za bolečine, ki mi jih je zadalo ruševje. Naj se še bolj zgrne name, sem tulil; toliko bolje, še več bom dal od sebe. In sem gonil svojo 'pesem' skozi ruševje, a po dobri uri silovite bitke sem bil dvoboj zaradi teme primoran predati. Desno pod mano se je odprla čistina, ki je vodila do markacij pod Srednjim vrhom, in ura je odbila zadnji zvon pred sedmo. Do vrha me je ločil še ohoho dolg nasad ruševja (bil sem na višini 1750m in vrh Malega Grintovca še ni pogledal iz zelenega morja), do teme pa samo še dobra ura.

Stekel sem dol do markacij in se jih držal vse do Mač, zajahal kolo in ob osmih sem bil točno po planu doma. Res, da sem precej načrtovanega spustil, zato pa bil bogatejši za marsikatero darilo (beri boleče buške na obeh golenih). Kaj? Sprašuješ, kako to da je slika obsijana s soncem, ko pa sem imel temačno vreme? Ja, hmmmm, no, kako bi rekel, ja, o tem bom kaj več zapisal jutri...

7.9.2003: Planjavske zelenice

Po kaninski kraški puščavi sva si zaželela mehkobe Planjavskih zelenic, ki sva si jih že nekajkrat ogledovala z Zeleniških špic (s Staničevega vrha je prehod iz Repovega kota kot na dlani)(Zeleniške - zelenice, hmmm). Nad tolmuni naju je lovska pot v Repovem kotu skozi strm gozd pripeljala na razgledišče, kjer naju je lepo shojen odcep usmeril k Planjavskim zelenicam. Prehod, ki je sledil, je bil strašno pester: mestoma izpostavljen, ruševnat, zagruščen, laštast, čvrsto kamnit, strm, podrt, travnat in še kar je podobnega. Težave so bile zmerne in so le na mestu ali dveh pogledale čez prvo stopnjo. Po zanimivem prehodu je sledilo bolj enolično vzpenjanje naravnost navzgor po travah in višje vse bolj po skalah. Ciljala sva nekoliko v desno in prilezla naravnost na markirani vrh Planjave.

Sestopila sva po Zeleniških špicah, ki se nama navzdol bolj dopadejo. Vedno ubirava kake nove grebenske variante, tokrat pa sva šla strogo po 'normalki'. Ampak presneto, kako so bile špice v nedeljo sitne. Res, da so bile precej zagruščene/zarolane (deževje je opravilo svoje), a težavice nama je povzročala tudi Nebeška lojtra, kar se nama še ni zgodilo. Vedno sem jo podcenjeval s slabo II (najtežji del je navpičen, ozek kaminček), tokrat sem oceno krepko povišal. Tudi zajeda/poklina v Staničevem vrhu je bila v nedeljo težja. Bo že tako, da ti kak dan plezanje ne steče in nikar naju vedno držati za ocene...

5.-6.9.2003: Ta visoka Rosojanska pot

V petek zvečer z Nevejskega prevala na Preval Peravo in spanje v bivaku Marussich, v soboto Rosojanska do sedla Med Baban, 'raziskovalni' sprehod čez vršiče Kaninskih podov do Prevale in sestop. Izbrala sva hladno vreme, da naju kaninska puščava ne bi izsušila. Opcija je bila še dodatno spanje v Domu Petra Skalarja.

Pot do bivaka sva vlekla po smučišču, na vrhu ubrala bližnjico (nova botanična pot) do sedla in za pestrost skočila pogledat še na vrh Bele peči. Mulatjera naju je dostavila do bivaka Marussich, ki je kar najbolj 'fleten' italijanski bivak, kar sva jih preskusila. Jogiji so zakon, čistoča ustrezna, uporabna miza na sredi in odej na pretek. Bivak je čisto majhen in vse v njem je prav lično 'skup djano'. In seveda, bil je prazen in midva edina polha (rezijanskih ni bilo na vidiku), ki sva iskala zatočišče.

Ta visoka Rosojanska pot naj bi bila označena in več ali manj nezavarovana gorniška pot. A se je kmalu šibila pod težo železja, in še dobro da se je, kajti drugače nikakor ne bi prišla na Vrh Krnice. Greben se je postavil povsem pokonci, obvozov ni bilo, klini, skobe in jeklenice pa so se dvignili naravnost v nebo (veliko je novega železja, še več ga čaka ob poti, da se ga navrta v skale). Kratka, a zračna ferata, zagotovo je to daleč najtežje mesto Rosojanske poti. V nadaljevanju so bila varovala skopa (beri tudi odvečna), saj je greben vse do sedla Med Baban prav lahak in v okviru I. težavnostne stopnje in le na nekaj kratkih mestih je nekoliko pogledal tudi proti II.

Od Kaninskega ledu je ostalo bore malo, našla sva 'nevrh' (rama) Pod Kaninom in od daleč zvedavo opazovala navpik odsekan Turn pod Črnim Voglom, ki ga ne priznava nobena planinska karta (Tuma, Imenoslovje JA). Poslikala sva ga od spredaj, od zgoraj in od zadaj, tako da imava sedaj dokaze, da obstaja. Da tam torej res nekaj je. Z vrha Črnega Vogla je turn povsem nepristopen (obtičala sva na višini turna, 30m nad navpično vsekano škrbino). Na škrbino drugače pelje lahek pristop po grušču z juga, na vrh turna pa bi se dalo zlesti po polici v desno čez rob in na drugi strani navzgor. A se nama grušča ni ljubilo mleti... Na PZS kartah je označen le soroden Turn pod Laško planjo, ki je neprimerno manj izrazit in prav nič mogočen, kar sva z Vrha Laške planje nemudoma preverila tudi od blizu.

Zagonetka, prava mala enigma naju je pričakala pri koncu grebena. Tu naj bi po vrsti stopila na vrhova Kamen, 2315m, in Vrh Žlebi, 2317m. Ampak midva sva prilezla le na eno samo grebensko glavo, ki je imela tri vrhove (midva pa le dve imeni, ki ju nikakor nisva znala prav pritisniti) in najvišji je bil prvi, na katerega so Italijani napisali M.Slebe, Kamna pa od nikoder. Doma (po dolgem premisleku, temeljitem pregledu TTN in s pomočjo navdiha) se je izkazalo, da je bila napaka (in na zemljevidih bo še kar dolgo prisotna) v višini, saj so izmerjeno koto mejnega kamna na rami (tretji, najnižji vrh) napak prenesli na Vrh Žlebi, ki je dejansko občutno višji (nekako 2335m). In Kamen?. To je le majhna grebenska grba tik severno pod Vrhom Žlebi, ki se jo gladko spregleda, saj je izbočena le za slabih 10m.

S sedla Med Baban sva najprej prepodila koze, skočila na Veliko Babo in začela z operacijo hudo nepreglednih Kaninskih podov. Po vrsti sva 'potacala' Veliki Babanski Skedenj (kako zna ta skedenj vleči za nos, dvakrat sva že zmotno mislila, da sva tik pod vrhom), Zelene čuklje, 2170m, (težko opazen, tako v naravi kot na zemljevidu, a več kot 50m dvignjen vrh, katerega ime sva poiskala pri Tumi), Kačarjevo glavo, Malo in Veliko Gnilo glavo (res sta povsem gnili, saj sta prevrtani z ogromnimi luknjami), Konjc (najtežje dostopen vrh te kraške puščave, slaba II), Vrh Osojnic in Glave nad Grabnom (po novem ga glede na videz upravičeno imenujejo Zelena glava, na zemljevidih je le bela lisa). Kako so se znali kljub mrzlemu vremenu Kaniniski podi le raztezati, šibala sva sem in tja, gor in nazaj, pa nič. Kljub vsemu trudu jih tudi za malo nisva uspela skrčiti. Vode seveda nisva odkrila nobene, tudi tista v nahrbtniku je žalostno presahnila. Da ne bi še midva, sva tekla do izhodišča in v avtu našla novo zalogo. In če še niste vedeli, Prestreljeniško okno je celo dvojno. Fajn je blo, sam dolgo!

4.9.2003: Prisank

Hitra večerna tura. Ob petih popoldne parkirnine ni. Po Kopiščarjevi gor, po Grebenski dol. Vmes sprehod čez obok Prednjega okna. Na vrhu nova vpisna knjiga.

30.8.2003: Na Storžič čez Licjanovec

Opis ture na Mali Grintovec čez Turne sva našla v vodniku Manj znane poti. Turo sva nekoliko predrugačila, saj nama hoja po cesti nikakor ne diši, tako sva za izhodišče izbrala parkirišče v Podstoržiču, 1000+ m.

Po gozdu, izjemno visokih travah in spet gozdu sva naravnost navzgor prilomastila do 'luštne' lovske potke na grebenu, ki se vije od Turnov do Malega Grintovca. Potka je bila vseskozi lepo 'hodljiva', le na dveh mestih sva jo urezala po svoje (prvič je potka sumljivo zavila premočno levo, drugič pa se je na lepem vdrla v trave) in kar prehitro sva se znašla na Malem Grintovcu. Na hitro sva se prek Bašeljskega vrha prestavila pod vršno glavo Storžiča, kjer sva ugibala vreme...

...kot to najbrž nadvse veselo uganjajo vremenarji ;). Plohe in nevihte naj bi se razvile proti večeru, naju pa so kaplje pozdravile že na izhodišču in se potem ob vsaki primerni priliki vrnile pogledat, kako napredujeva. Na Bašeljskem prevalu se je malce bolj usulo, a sva vseeno določila, da za eno 'šibancijo' na vrh bo pa vreme ja še zdržalo. In smo imeli dirko, midva sva letela, kolikor se je dalo, vreme je zbiralo črnino in kaplje. Tekma je bila izjemno napeta, izid negotov in vreme se je počasi zatekalo k vedno bolj nešportnim potezam. Najprej se je nekje na polovici ulilo kot iz škafa, višje se je nalivu pridružilo tudi grmenje, v samem šprintu pa se je nasprotnik poslužil še toče. Kar verjeti nisva mogla, da tako goljufivega tekmeca sodnik (beri Storžič) še ni izločil. Navkljub lednemu tepežu je zmagala gorenjska trma dveh politih in tepenih cuckov, ki sta z vrha še v isti sekundi obrnila navzdol. Toča je počasi pojenjala, grmenje se je utišalo in naliv je usahnil. Na Bašeljskem prevalu se je nad Storžičem povsem zjasnilo, prevladala je modrina neba in nad Podstoržičem se je razvila prečudovita mavrica. In sva odšla zakladu naproti.

24.8.2003: Via della Vita in greben Ponc

Ni blo glih cel dan cajta, tko da se nisva smela nker zataknt in sva šla na znana pota, hudo šibala gor in neumn gledala naukol v zatrep ta Malga Koritnškega Mangrta. Ne tko kmal nama je kapnl, da sva falila k dva kretena, sestopla vsaj 200m, na hitr stresla še enkrt tolk ta narslabše vole, in k sem bil po mnen vseh ta drugh od m&m jest ta narbol kriv (zato, k sm odzad sopihu in tovoru za oba in nč naprej gledu), sem bil pa za kazen še tepen (tlako sem delu tko, da nisem nč pil). Divjala sva gor do vstopa, preskočla pot živlena in že norela čez Ponce. Na ta sredn me je sonce čist zatolku in sem se komej še zvalu do jezer. Pet ur pa pol matra brez vode je na takmu soncu preveč.

Greben Ponc je trenutno tako lep, da bi bila prava gorniška katastrofa, če bi ga Italijani res na novo markirali in ojeklenili. Plezalne težave so majhne in nikjer ne pogledajo prav veliko čez prvo težavnostno stopnjo (če sploh kje). Težaven pa je sestop z Vevnice v škrbino, ki so ga Italijani na novo zavarovali s številnimi jeklenicami in klini (kljub železju je to daleč najtežji del prečenja). Omenjeni sestop poteka na levi strani, na slovenski strani je prehod v škrbino sicer občutno lažji, a ni zavarovan in ga je od zgoraj težje vdeti.

23.8.2003: Čez divje Zajmenove peči

Greben Zajmenovih peči do Velikega vrha v Košuti sva si že večkrat željno ogledovala. Od daleč (Ljubeljsko sedlo, Košutica) naju je pomalem strašila globoko zasekana škrbina, ki jo na obeh straneh brezgrajno stražita mogočna skalna stolpa, zahodni je visok 1862m in vzhodni 1885m. Od blizu sva letos (arhiv, 30.4.) spoznala direktni pristop na koto 1745m in grebenski sestop po vihravem Vrančku. V starem vodniku Karavanke sva našla še kratko in prav nič vzpodbudno Klinarjevo opombo (podrt pristop na škrbino naravnost z Matizovca in plezanje s škrbine na vzhodni stolp s težavami v območju IV. stopnje).

S kote 1745m sva polna pričakovanj zastavila proti oddaljenemu grebenskemu zobu, za katerim se je skrivala globoka škrbina. A naju je ruševje na hitro umirilo, postajalo vedno težje prehodno in naju na vrhuncu dobesedno in prav boleče zabilo v tla. Potolčena in potlačena sva pod zahodnim škrbinskim stolpom že nekoliko malodušna opazila potko, ki je na greben prisopihala z desne. V upanju na goljufijo (morda bi naju pot pripeljala v škrbino in bi se tako zoprnemu stolpu elegantno umaknila) sva se je oprijela, prečnica pa se je tebi nič, meni nič odsekano končala in tako sva z juga naravnost navzgor prek zelo strmih trav in razmajanih skal dosegla vrh stolpa (najbrže bi bilo po grebenu lažje in lepše).

Globok pogled v škrbino ni bil obetajoč, odsekanega stolpa na vzhodni strani pa sploh nisva upala dolgo gledati, ker je bil povsem odbijajoče sesut in bi se utegnil še podreti. Vrnila sva se malce nazaj po grebenu in se oprijela gredine na severni strani, ki naju je pripeljala tik nad škrbino, nekje na polovici višine stolpa, kjer sva presenečeno uzrla klina za spust in se spustila navzdol (slabih 20m, tik nad škrbino je stena previsna).

V škrbini sva bila v mišnici, nazaj nama nikakor ni dišalo, levo in desno ni prav nič kazalo na možen sestop, naprej pa nama je napredovanje branila navpična in podrta stena s sicer tremi 'šibkimi' mesti. Levo od grebena se je šopiril visok, rdeč in pri vrhu celo malce previsen kamin, na desni je bil podoben, a povsem kratek nestvor, kamor naju je najbolj vleklo, a se do tja nikakor ni dalo priti (prečenje rdečega, sitno podrtega pobočja). Tako sva poskusila točno s škrbine navzgor, kjer je žleb prešel v previsen kamin, ki se je višje zaključil s počjo. Na desnem robu kamina sem splezal navzgor do poči, kjer sem lahko le obrnil (povsem podrt prestop na vrhu kamina) in pod njo poskusil s poličko, ki je vodila v desno čez rob (izjemno podrto, a nekaj zdravih oprimkov in stopov se je le našlo) ter se na drugi strani prekopal navzgor. Marijana se je podrti laštici ognila in ob varovanju splezala kar naravnost navzgor. Težave so bile bližje trojki kot štirki (morda je imel Klinar v mislih drugačno varianto, tudi klinov nisva našla), vseeno pa izjemno resne, saj je tu podrtija edini zakon.

Na vrhu stolpa sva se že videla na Velikem vrhu, a naju je spet presenetilo ruševje, potem še ena zoprna/podrta prečnica na desni in 'že' se je pred nama dobrovoljno raztegnil udoben travnat hrbet. Z vrha sva sestopila na severni strani, tam je bilo do izhodišča še najkrajše.

Dolgo pričakovana tura. V dnevniku sem ob prvem obisku Zajmenovih peči zapisal (beri ugibal), da je to najlepši pristop na Veliki vrh. V soboto sva ga brez obotavljanja potisnila v predal 'prvič in nikoli več'. Greben je res povsem divji in pozabljen, a kaj, ko je kar preveč divji, predvsem pa preveč podrt in kosmat. Vseeno je bilo nadvse lepo in nama niti najmanj ni bilo žal.

22.8.2003: Tolsta Košuta - Košutnikov turn

Na brezpotnem delu grebena Košute sva že tako domača, da sva z veseljem pogostila 'meliščarja', 'kališčarja' in neustrašno 'feratarko'. Zelo razgledna grebenska smer s kratkimi plezalnimi mesti (do) druge stopnje je kot nalašč za uvod v brezpotna grebenska prečenja: v začetku je še povsem lahko, nadaljevanje pa je vedno bolj zahtevno. Če pa bi te greben le utegnil preveč strašiti...

17.8.2003: Po grebenu z Zagorelca proti Pelcem

Od sedla Čez Lužo do Škrbine za Gradom leži razpotegnjen in povsem samoten greben. Severni del (greben Pelcev) sva obiskala lani. Letos nama je bil najprej podarjen srednji del (od Skutnika prek Špičice do Nizkega vrha) in v nedeljo sva upala na prehode še v južnem delu (od Zagorelca prek Velikega Jelenka do Skutnika). Lahek pristop na Zagorelec poteka iz sedla Čez Lužo, midva sva izbrala nekaj bolj odmaknjenega, SV greben.

Iz Za Razorca sva krenila naravnost do travnatega grebena, ki pada z Zagorelca. Spodaj prehodov nisva preveč izbirala in sva takoj treščila v zelo strme trave (morala bi se držati bolj levo, kjer je izgledalo lahko), po katerih sva pristopila na grebenski hrbet. Greben se je zlagoma dvigal in nama ponujal vedno lepše in višje razglede. Pod vrhom sva preplezala 50m visok skalni prag (I-II, travnat obvoz je na levi) in kmalu nad njim stopila na glavni greben.

Z Zagorelca sva po travnatem grebenu sestopila v prvo škrbino, preplezala manjšo grebensko grbo (sestop II) in se znašla v najnižji škrbini pred Velikim Jelenkom. Takoj v nadaljevanju nama je greben postregel še s precej strmim travnatim razom, naprej do vrha pa nama je omogočil lep in zračen sprehod. Nadaljevanje proti Skutniku je obetalo 'čudovite' probleme, ki sva jih od daleč opazovala že z bavškega Pihavca. Strašila sta naju sestop z vmesnega mizastega vrha (2100m) in nadvse imenitna čukla Oltar, 2075m (Tuma ga omenja v imenoslovju JA). Oster, eleganten in 25m visok rogelj, ki zelo izpodjedeno pada proti Skutniku.

In naju je presenetil že takoj prvi spust z vrha. Kmalu sva zavila levo z grebena in po strmih travah (in nezanesljivih skalah, II) dosegla stečino na udobni travnati polici (že takoj z vrha bi morala sestopiti v smeri police), ki naju je pripeljala pod mizast vrh. Splezala sva na vrh, a od tam še nisva mogla pogledati čez rob, grebenskega nadaljevanja pa tudi ni bilo, zato sva se vrnila in ujela ozko travnato poličko na desni strani (II), ki naju je pripeljala na rob mize, s katerega je gladka raz povsem odsekano padala dobrih 10m navzdol. Na zagozdeni skali sva si uredila varovanje (našla sva tudi klin, a mu nisva zaupala) in se po vrvi spustila navzdol, do škrbine naju je ločila še sitna in izpostavljena travna polička na desni strani (II-III). Tako, povratka ni bilo več in morala sva naprej, ampak nadaljevanje nama je onemogočal Oltar.

Iz radovednosti sva splezala na vrh čukle (težavi sta krajša gladka plošča in takoj nad njo izjemno izpostavljen prestop čez rob, blizu III). Na vrhu ni bilo nobenih sledi, nobenega klina za spust, prav nič. V zameno pa vrtoglav pogled v škrbino na njegovi S strani. Splezala sva nazaj v J škrbino in za nadaljevanje določila obvoz na levi strani, kamor naju je vabila široka travnata gredina slabih 30m pod grebenom, a do nje prehoda ni bilo. Tako sva si na pripravni skali uredila varovanje in se po vrvi spustila čez preperel, previsen kamin z zagato do travnate poličke, ki naju je težavno (III, vse travnate težave so seveda mišljene po trentarsko in ne plezalno) pripeljala na gredino, po kateri sva lahkotno dosegla previsno vznožje Oltarja. Možno je, da se Oltar brez spusta po vrvi obvozi na vzhodni strani, a tam čakajo strme in izpostavljene travnate poličke.

Grebenski vzpon na Skutnik je bil presenetljivo lahak (le dva krajša strma dela) in že sva se znašla v znanem svetu. Po grebenu sva nadaljevala na Špičico (vselej je potrebno slediti travnatim prehodom tik levo pod grebenom), katere strm travnat sestop sva opravila s pomočjo vrvi. Prečila sva še Nizki vrh (menda je s škrbine med Špičico in Nizkim vrhom direkten prehod v Veliko planino) do škrbine pod Zadnjim Pelcem in sestopila z grebena. Pelce sva zaradi nekajkratnega opozorila raje spustila (grmenje, postopoma se je oblačilo), čeprav bi se ravno še izšlo...

Strašno lepo, celoten greben je neprecenljiv biser.

16.8.2003: Mali Prisank

Skrit, nedostopen, odmaknjen..., in nama vedno bolj zaželjen. Le vrh Hudičevega stebra se nam njegova glava razkrije iz bližine, povsod drugod se nam spretno izmakne. V severnem grebenu je nanj potrebno splezati po navpični steni, z vzhoda je povsem divje, pozimi nas v škrbino pod vrhom pripelje zahteven Hudičev žleb, s Prisanka navzdol je 'nemogoče' in tako ostane še alpinistov sestop, ki pripelje na Hudičev steber,

kamor naju je dostavila kombinacija Kopiščarjeve in Hanzove. Z vrha sva si ogledala troglavi vrh Malega Prisanka (levi in srednji sta dve kopasti glavi, najvišji je desni, ki je sestavljen iz navpičnih odsekanih stolpov). Proti Hudičevemu žlebu se je spuščala gruščnata in široka gredina (nadaljevanje gredine, po kateri Hanzova doseže Hudičev steber), ki naju je pripeljala za rob, odkoder sva lahko pokukala v vršni del Hudičevega žlebu. Gredina se je nagnila ven (zelo izpostavljeno), zožila na dobra 2m in grušč se je tako zbil/zlizal, da ni več omogočal zanesljive stopinje. Z varovanjem sva počasi le dosegla dno izjemno krušljivega/podrtega Hudičevega žlebu (trije raztežaji).

Na drugi strani žlebu se je gredina nadaljevala navzgor proti srednjemu vrhu, midva pa sva najprej poskusila v škrbino pod Prisankom (vrh Hudičevega žlebu), do katere je bilo precej krušljivo, a brez večjih težav. Na škrbini sva malce celo poskusila proti vrhu Malega Prisanka, kjer naju je precejšnja strmina odvrnila od resnega poskusa. Spustila sva se po žlebu navzdol in poskusila z gredino. V spodnjem delu je bila izjemno krušljiva (prav noben stop/oprimek ni bil povsem zanesljiv, na srečo tam še ni preveč izpostavljeno) in precej strma, potem pa se je udobno položila, mehko 'zagruščila' in naju nad žlebom varno pripeljala pod srednji vrh, do katerega večjih težav ni bilo več.

Po ozkem grebenu sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, nanj splezala z leve (II+) in uživala v divje raztreskanem svetu le malo stran od markacij. Globoko pod seboj sva opazovala škrbino, ki naju je ločila od Prisanka, in ji s pomočjo gravitacije določila višino (od škrbine do vrha je dobrih 70m, TTN je tu precej netočen in pravih podatkov o višini Malega Prisanka in škrbine sploh ne premore).

Pri vračanju k markacijam nama je izjemne težave povzročal le skrajno krušljiv zadnji del gredine, ki pripelje v žleb. Prečenje žlebu in gredina, ki vodi ven iz žlebu k Hanzovi, sta bila precej manj sitna kot v obratni smeri. S Hudičevega stebra do Malega Prisanka (po zraku je le slabih 300m) in nazaj sva potrebovala štiri ure. Celoten pristop je skrajno podrt in precej izpostavljen, tik pod vrhom nas čaka tudi malce prijetnega plezanja. V kopnem naju na obisk ne bo več, o tem sva si precej gotova, pozimi bova seveda poskusila s Hudičevim žlebom.

15.8.2003: Čez Vorlce na Stol

Iz Medvedjega dola na Sedlo Belščica in čez Orlice (Jelenčka, Celovška špica in Krkotnik) na Stol. Sestop po zavarovani poti čez Stolovo severno 'steno'. Stolov SV greben sva preplezala lani, vendar sva bila na Jelenčkih prisiljena v daljši umik. Tokrat je šlo z vrvjo prav po grebenu. Lepo.

V škrbini med Jelenčkoma so štirje stolpi, prva je potrebno preplezati prav po grebenu (izpostavljeno, II-III), zadnja pa lahko obvijemo na levi strani (plezanje čez stolpa: III). Midva sva 'morala' poskusiti prav po rezi in brez večjih problemov preplezala čez vse stolpe. Oba Jelenčka sta prav zanimiv par, vzhodni je kompaktno grajen iz gladkih velikih skalnih blokov/plošč, zahodni pa ves podrt in krušljiv.

Tudi greben med Celovško špico in Krkotnikom sva zastavila strogo grebensko, lani sva se stolpom umikala na levi strani (tja vodijo možici, lepši in nekoliko težji obvoz poteka na desni strani tik ob rezi). Na prva dva stolpa večjih težav ni bilo, sestop z drugega je šel po globoki razpoki na njegovi desni strani (raz je bila odsekana), tretjega sva spet prečila prav po razu (II-III), na četrtega je bil težak pristop (III), sestopa pa gladka in navpična raz ni dopustila ter sva ga bila prisiljena obviti na desni in pričakal naju je že peti stolp, katerega pristop je bil daleč najtežji (gladka skala brez oprimkov, edini opori sta robova stolpa), sestop pa prav enostaven. Na sam vrh Krkotnika (najvišji skalni blok, ki jih je tam okoli kar nekaj) sva splezala po gladkem licu (II-III)(lani sva se nanj vzpela po kaminu na levi strani, približno enako zahtevno).

Nadaljevanje do Stola s tehničnimi težavami ne postreže, a je zato krušljivo. SV greben Stola (od Sedla Belščica do vrha) je plezalna smer II. stopnje in le na nekaj mestih težave pogledajo malce višje (če se težavam umikamo, v nasprotnem je težjih mest veliko več).

Sestopiti sva nameravala po Stolovi 'ferati', ki se je zgoraj začela izjemno neobetavno. Jeklenic in varoval je bilo ogromno, težave pa prav nobene (razen krušljivosti ;). Sprijaznjena s stanjem sva tik nad meliščem presenečeno uzrla zrak med nogami. Sledila je zračna, kompaktna in nasploh prava (a žal kratka) ferata.

13.8.2003: Greben Rinka - Skuta

Naravnost iz Kamniške Bistrice proti Skuti peljeta dva brezpotna pristopa (Gamsov skret in Žmavčarji), ki ju ločuje Veliki greben, kamor sva bila namenjena (Raz Velikega grebena: II/I, 500m; prvi ga je prelezel Valentin Slatnar Bos). Po poti čez Gamsov skret sva se vzpela skoraj do zatrepa in po dolgi travnati gredini v desno dosegla raz (tik pred razom sva se morala skozi rušje pretolči čez precej siten/krušljiv prestop grape). Plezanje je bilo izjemno razgledno in ne pretežko. Težave so bile mestoma II. stopnje, le eno mesto je malček pogledalo višje, a je bilo zavarovano z lovskimi jeklenicami. V spodnjem delu sva imela še nekaj opravka z ruševjem (shojeno), vmesni kratki strmi stopnji sva se umaknila na desni, zgoraj pa naju je pričakala izjemno ostra rez, kateri se nisva veliko umikala. Greben se je zaključil s koto 2076m, od koder sva imela lahek sestop na Male Pode.

Nadaljevala sva na Malo in prav po grebenu prek Štajerske in Koroške stopila na Kranjsko Rinko (težavnejši je zadnji del sestopa s Križa v škrbino, II, zelo podrto).

Miheličev opis grebena do Skute (III/I-II) v Slovenskih stenah je izjemno vabljiv, tako da sva komaj čakala na Konja, ki je menda daleč najtežje mesto smeri (preberi tudi Jugov zapis). Menda? Že kmalu sva obtičala severno od grebena, kjer sva iskala umik od navpičnega raza (upoštevala sva nasvet o obvozih v opisu), ki je padal proti zelo 'dolgi' škrbini. Našla sva klin za spust (10-15 m) in se prek dveh zaporednih kaminov spustila do poličke (kamina sta gladko III. stopnje), ki naju je v levo popeljala v začetek škrbine. Ni vrag, da sva zgrešila, ampak tudi od spodaj nisva videla nobene očitne variante za II. Opis sva v nadaljevanju 'za kazen' pustila v žepu in se držala rezi grebena. Škrbina je polna rogljev, preperelih stolpičev in ozkih zasek. Večinoma sva uživaško plezala prav po rezi, le tu in tam sva se na levi strani kakšni podrtiji malček tudi umaknila, dokler nisva na drugem koncu škrbine trčila ob Konja. Ta gladek, monoliten stolp na obe strani odsekano pada v globino in je fantastično izpostavljen. Po razu sva se elegantno zavihtela v sedlo in odjahala naprej (če lahko uporabiva Miheličeve besede)(v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica je omenjena celo IV, a ni tako hudo, le glava mora ostati hladna). Kmalu nad škrbino sva se grebenski zapori umaknila v desno, do vrha pa potem plezala skoraj tik po grebenu. Vmes sva navihano splezala še skozi grebensko okno, katerega obok je visoko poveznjena skala, pogledala na sončno stran in kmalu stala pred 'večjo skladovnico kamenja' na vrhu Skute.

Sestopila sva skozi Gamsov skret, saj tega prehoda še nisva izkusila in ugotovila, da je zloglasna polička v najtežjem delu zavarovana (jeklenice, brez varoval bi bil sestop zelo otežen). A lovila sva se nad prehodom, ker je začetek poti zgoraj malce težje 'vdeti'.

10.8.2003: Po grebenu čez Široko peč

Široka peč naju je vabila v svoje izzivalne stolpe odkar hodiva po brezpotjih. Ampak želji nisva ne upala, ne smela ustreči. Letos sva se za obisk ustrezno opremila (vrv, plezalni pas, vponke) in kljub velikemu spoštovanju sprejela odločitev, da greva stolpe vsaj potipat. Tako sva pred slabim mesecem poskusila z Dovškega križa ter zanimive prehode čez in ob stolpih našla prav do najvišje točke Široke peči. V nedeljo sva se odločila za prečenje celotnega grebena Široke peči, od vzhodnega vrha do Dovškega križa. Strah nama je vlival predvsem sestop s petega stolpa, saj nama je opis prvopristopnikov (zlata naveza, Miha Potočnik: Srečanja v gorah) dal veliko misliti.

'Zaklete' stolpe šteje vsak po svoje in tega 'pravila' se bova držala tudi midva. Od vzhoda proti zahodu je od daleč (iz Za Aka) videti sedem izrazitih stolpov. Prvi štirje so špičasti, peti razpotegnjen, šesti in sedmi pa sta v eno gmoto združena najvišja stolpa, od katerih je sedmi le malček višji (vrh Široke peči). Tu se greben pod pravim kotom obrne proti jugu in do škrbine z Dovškim križem ponudi še pet stolpov. Prvi trije braniki so zelo našpičeni in izraziti, zadnja dva pred škrbino pa sta le ena daljša in ena krajša grebenska grba.

Iz Za Aka sva iskala pot v Amfiteater (Krnica za Široko pečjo, kakor nas zaman uči Tuma) in še pred zloglasnim pragom (III+, 15m) našla zoprno grapo, kjer sva morala najprej preplezati kratek, a težak in gladek kot med robom in velikim balvanom (bila sva izjemno presenečena in s težkim pujsom na hrbtu ga nisem zmogel), višje v grapi naju je čakala izpostavljena (krušljiva in mokra) gredina nad dnom grape (spodaj do gredine II, na gredini še težje) in tu sva zavila po gladkem pragu (I-II) levo, ven iz grape na ruševnat hrbet. V opisu (recimo Habjan, Manj znane poti) je omenjen le gladek prag, o spodnjih dveh težavah ni besede. Sam vzpon precej višje čez prag v Amfiteater je bil potem skoraj igrača: po gredini v levo do vdolbine, levo čez prvi kratek skok (II-III) in navzgor do prav tako kratkega, najtežjega mesta (III+, klini), ki je najlažje preplezljiv prav po zelo izpostavljenem robu in tehnično ni tako zahteven. Od vdolbine, kjer se začnejo težave, do varovališča nad pragom je raztežaj dolg ravno 30m.

Zgoraj v krnici je edina (a nikakor majhna) težava živ grušč, ki nama je izpil ogromno energije in še več dobre volje (vseskozi sva se držala desno in poskušala kar po skalah tik nad gruščem). Tako naju je 'zdelal', da sva pri vzponu na vzhodni stolp Široke peči nemarno zgrešila in na greben prilezla v ostro zasekano škrbino (dva kamina, zgornji je težji, s težavami nekje II-III). Po krušljivi in strmi steni sva splezala na desni stolp (II-III), kjer sva le nemočno ugotovila, da sva daleč od vzhodnega stolpa. Robantil sem čez vse pretege, ampak kaj sva hotela, sestopila sva nazaj po isti smeri proti Amfiteatru (z vrha v škrbino sva šla po vrvi, spodaj pa sva spregledala klin in sva morala oba kamina preplezati še navzdol) in prečila po skrotastem svetu daleč v levo in dosegla drugi stolp in se od tam spustila na najbolj vzhodni stolp Široke peči. Vmes me je Marijana nekajkrat mirila, da v besedah nisem šel čisto za Šraufom in lepo pomirjena s svetom ter z velikimi pričakovanji sva pričela z dolgo zaželjenim in težko prisluženim prečenjem. Pogled naprej proti vrhu Široke peči so omejevale številne grebenske 'motnje', proti Dovškemu križu pa je bil skoraj ves greben kot na dlani. Lepo, kaj sva še hotela; začela sva uživati in seveda malce strahoma čakala na težave.

Do vznožja četrtega stolpa ni bilo posebnih težav in sva se po krušljivi rezi skoraj sprehodila. Pristop na četrti stolp zelo dobro brani slabih 10m visoka, povsem navpična in krušljiva stena. V sredini je zabit klin (prav nad njim je plezanje najtežje), tako da sva lahko varno splezala na vrh nama že dobro poznanega stolpa, saj sva prav tu iz Amfiteatra izplezala na greben. Stena je bila precej zahtevna (vsaj III+) in oprimki tako-tako, če klina ne bi bilo, bi stolp gladko obvozila daleč spodaj.

Z vrha sva se še enkrat spustila po vrvi v škrbino (slabih 10m spusta, klin) in že tipala po petem stolpu, ki je tako obširen, da mu na njegovem razpotegnjenem hrbtu čepi še manjši 'predstolp'. Takoj iz škrbine naju je pričakala krajša težava, II-III, višje pa sva na predvrh zlezla po prehodu z desne, prav tako II-III (zlata naveza je ta predvrh obvozila po gladkih ploščah na levi in ga štela za peti stolp). Naprej do vrha stolpa je šlo lahko in že sva strahoma pogledovala v ostro zasekano škrbino pod nama. Škrbina je globoka dobrih 30m in na obeh straneh premore povsem gladko in navpično zasekano steno. Sestopila sva dobrih 10m po levem rebru in na pripravnem mestu našla klina za spust. Do grape, ki pada s škrbine v Amfiteater, sva se tako spustila po vrvi (20m), našla še eno varovališče za spust in se po povsem podrti grapi spustila še enkrat (20m) do začetka markantne rdeče poličke, ki se višje navpično dvigne in tako močno zaje v steno, da se zaključi s kaminom, nad katerim je poveznjena skala, ki tvori manjše okno (po tej polički je nadaljevanje na naslednji stolp našla zlata naveza).

Od daleč naju je polička hudo strašila (vse skupaj je videti kot navpična rdeča podrtija) in je bila izjemno 'sovražno' razpoložena, a od blizu se je spremenila v zmerno podrt in udoben prehod (II, najtežje mesto je takoj krušljiv prestop na začetku). Na vrh okna sva splezala z leve, prestopila po oboku in že sva bila v lažjem svetu šestega stolpa. Pod vrhom sva preplezala še dobrih 10m visoko navpično raz (II-III), sestopila v 'zadnjo' škrbino in se vzpela še na sedmi, najvišji stolp Široke peči.

Čas je bil za počitek in užitek, a sva se hudo uštela, kajti strele imajo povsem svoje načrte. Iz smeri Mojstrane je zamolklo grmelo in pričelo je rositi. Na hitro sva dvignila sidro in upala na vsaj približno suhe skale do Dovškega križa (do tja sva prehode na srečo poznala). Vmes je spet posijalo sonce (tako sva od zadaj skočila še na sladkorni stožec, tretji stolp od vrha Široke peči, kateremu vrhu se prehod po desni umakne in prav na njem ob prvem obisku nisva bila), pa spet začelo pršeti ter grmeti in se spet zjasnilo na Dovškem križu (to pestro vreme se je 'zgodilo' v pol ure). Razmišljala sva o najhitrejšem sestopu v Vrata, a se je vreme medtem uredilo in sva lahko poskusila s sestopom nazaj v Amfiteater.

Vrnila sva se v škrbino med Dovškim križem in Široko pečjo (Klinar, 100 slovenskih vrhov, omenja prehod s težavami II-III). Po zagruščeni in krušljivi gredini sva sestopila proti rdečemu žlebu, ki pada naravnost navzdol v Amfiteater, se spustila nekaj metrov po njem in zavila v desno ven po polici ter prijetno presenečena našla klin za spust (do sem zelo krušljivo, II). Spustila sva se na spodnjo gredino (20+ m)(vmes je levo-desno prehod med obema policama, ki je najbrž res v okviru težav, kot jih navaja Kilnar), po kateri je do grušča v krnici le še sprehod. Za konec ture je sledil še izjemno dolg in naporen (grušč je bil tudi navzdol prava mora) sestop do Za Aka (dva spusta po vrvi, eden čez prag in drugi nižje v grapi). Navzdol ob širokem zagozdenem balvanu, spodaj v grapi, sva dobesedno poletela, potem se nama je počasi odprlo in v drncu sva se spustila še iz Za Aka.

9.8.2003: Greben Pelcev povsem drugače

Pelci proti Zadnji Trenti mečejo dva stranska grebena, ki se zaključita z izrazitima travnatima glavama, Vršacem in Grivo. Med obema ostrogama leži velika krnica Srednjica. Sklenila sva, da si grebena tudi pobliže ogledava in poiščeva morebitne prehode. Greben proti Velikemu Pelcu je videti težji, zato sva po njem poskušala navzgor.

Z Rokavcev (do sem markirano) sva se po mestoma strmem travnatem hrbtu, ki se na vrhu izoblikuje v ostro travnato rez, vzpela na Vršac, 2112 (lahak pristop poteka tudi iz Srednjice naravnost na škrbino zahodno od vrha). Med Vršacem in Velikim Pelcem kraljuje oster in v številne ostroge razsekan greben Skutnikov (na pogled vse skupaj deluje precej nepristopno)(Tuma ta stranski greben imenuje Skutniki, ki ga nikakor ne smemo zamenjati s Skutnikom, 2172m, pri Špičici), ki se zaključi z zelo izrazitim vrhom, 2360m. S travnate glave sva v dolgem desnem loku nadaljevala po skalnati in krušljivi rezi (vmes sva preplezala in obvozila več ostrih rogljev, mestoma II) vse do vznožja grebenske stene Skutnikov. V desno sva nadaljevala do votline (spodaj lahko, zgoraj malce sitno, ker ni pravih oprimkov, II+), kjer naju je pričakal povsem navpičen in izpostavljen rob. Preplezala sva ga po razu (5m, III+) do nagnjenih gladkih plošč, nad katerimi se je bočil 'nepreplezljiv' raz. Od tu sem sprva delal varianto za 'ta pridne' (nadaljeval sem v levo, kjer sem v poči med ploščami opazil nepričakovan klin, splezal do njega in kmalu nad njim trčil v strme gladke plošče ter zelo težavno obračal nazaj), zatem pa sem le prečil še v desno (sitno) in pokukal čez odsekan rob (prav na robu je izrazita in odlomljena, a še 'živa' skala), kjer nama je gora poklonila povsem nepričakovan nasmešek (v mislih in besedah sva se že odločila za sestop): 'luštna' polička (I-II) nad povsem prepadno steno, ki pada naravnost navzdol v krnico Pod rokavci, naju je varno vodila v škrbino pod glavnim vrhom. Po skalah in travah sva brez večjih težav (takoj spodaj kratko mesto do II) splezala na najvišjo točko grebena Skutnikov, ki se nama je tako dopadel, da sva mu na vrhu zgradila ličnega možica.

Sestop v globoko škrbino, 2289m, sva zastavila po in ob levem rebru do travnate police, ki se začne na njegovi levi strani. Po polici sva prečila v desno nazaj čez rob in po malce podrti ter spuščajoči gredini dosegla škrbino (mestoma II). S škrbine (do sem vodi tudi lahek gruščnat žleb iz Srednjice)(pristop na Veliki Pelc sva si ogledala med sestopom, ker je od spodaj povsem nerazviden) sva se zapored prek dveh kratkih skalnih pragov med travami (II)(prvi v levo, drugi v desno) vzpela na zgornjo večjo travnato gredino, odkoder je do vrha kar lahko (travnat cik-cak). Izjemno lep pristop na Pelce, in če so Pelci samotni, potem so Skutniki še povsem divji. Edina težava je kratka III+, za alpiniste premalo, za brezpotnike preveč, zato pa ostajajo prvinski...

Po glavnem grebenu sva prečila do južnega vrha Zadnjega Pelca in začela s sestopom po stranskem grebenu, ki pada proti Grivi, 2132m. Prijetne težave povzročajo številni grebenski roglji, ki sva jih preplezala po rezi ali obvozila zdaj na eni, zdaj na drugi strani (mestoma II)(na obeh straneh se nižje ponujajo še lažji travnati obvozi). V škrbino pred Grivo sva sestopila po travah z desne, kjer sva trčila ob navpično steno, ki je branila pristop na vrh. Iz škrbine sva se po grapi spustila v desno in levo ven na poličko (zaprepadena sva gledala v zapuščene jeklenice in kline), ki naju je peljala v levo/navzdol do roba. Ob prvi priliki sva neučakano splezala v levo navzgor proti vrhu (II-III), lažji pristop poteka še naprej okoli roba in po travah navzgor.

Z vrha sta možna dva travnata sestopa. Lažji je najbrž po grebenu, midva pa sva ciljala naravnost navzdol v krnico Velika planina. Sestopala sva po neprestrmih travah (neizrazit žleb), ki so naju vodile nekoliko v desno od dna krnice, potem pa naju je dolga travnata gredina v levo pripeljala na prag, kjer se Velika planina prelomi proti Za Razorcem (trentarska I-II). Nadaljevala sva do Zapotoka (manjši problemček sva imela le pri iskanju gredine, ki vodi k planini, saj je gredina od zgoraj orientacijsko precej zahtevna) in navzdol v Zadnjo Trento.

7.8.2003: Po grebenski rezi čez Dovški križ

Že dolgo sva se hotela prepričati o grebenski povezavi Dovškega križa z Grlom. Ko se je na diskusiji PZS pojavila še polemika o grebenu Škrnatarica - Dovški križ, sva sklenila, da si pobliže ogledava strogo grebensko varianto od Škrnatarice prek Dovškega križa do Grla.

Pristopila sva po opisu Manj znanih poti (Habjan), z razliko da sva poskusila iz Tileševega rovta po nemarkirani poti, ki direktno navzgor pripelje na prečno lovsko pot (tako je vrisano na zemljevidu Triglav 1:25.000). Potke nisva našla, kar seveda še ne pomeni, da je tudi ni. Vseeno sva nadaljevala po strmem gozdu navzgor do prečne potke in v levo dosegla zgoraj omenjen pristop, ki sva mu sledila do Tičarice, 2075m. S Tičarice sva nadaljevala kar po grebenu, dokler nisva trčila v navpično steno Peščenka, se vzpenjala navzgor levo ob grebenu (shojeno) in nad steno prečila nazaj desno na greben in po njem na Škrnatarico.

S Škrnatarice sva do Dovškega križa zastavila prav po rezi (oziroma tik ob njej). Kmalu na začetku sva navzdol preplezala nekaj kratkih mest do II in nadaljevala po mestoma kar krušljivi rezi do najbolj izrazitega vmesnega vrha, 2521m. Sestop z naslednjega, nekoliko nižjega stolpa v globoko škrbino je pravzaprav edino mesto, kjer se je grebenu treba umakniti. Izbrala sva poličko na desni strani, ki se rezi umakne le za nekaj metrov (prav vse grebenske težave imajo 'lahke' obvoze na levi/južni strani, tako da si lahko sami izbiramo težavnost/'grebenskost' smeri). Z naslednjega stolpa sva sestopila v zanimivo škrbino, ki je pravzaprav obok večjega okna in prav tu naju je pričakalo edino težje grebensko mesto: krušljiv in izpostavljen vzpon na naslednji stolp je bil v spodnjem delu za II+. Do vrha težav, razen krušljivosti, ni bilo več.

Z Dovškega križa sva nadaljevala do mesta, kjer normalka zapusti greben in se spusti proti Šplevti. Greben naprej je bil zelo (na nekaterih delih izjemno) krušljiv in se je kmalu lepo nažagal in izpostavil, tako da sva se začela mestoma varovati z vrvjo. Nekaj sestopov v škrbine je bilo kar lepo izpostavljenih, a so težave vseskozi ostajale v mejah (zgornje) druge stopnje. Najnižja škrbina med Dovškim križem in Velikim Oltarjem je visoka 2390m (tam so se glavne težave zaključile), potem je sledil manjši vrh, 2428m, in zatem šele obsežno Grlo (nekje 2410+ m) pod vršnim delom Velikega Oltarja.

Vzpela sva se še nekaj metrov proti Oltarju in si pogledala začetek sestopa na martuljško stran (večji možic), ki je ocenjen z II. Ozka grapca/žleb je vodila navzdol proti zagruščeni terasi, od koder je možen sestop v Kotel pod Grlom. Zadovoljna z videnim sva soglasno zaključila turo, sestopila po normalki čez prag (I)(lažje, kot sva imela v spominu) in se podričala in kar dričala...

3.8.2003: Rigljica, Rušica in Vrh nad Rudo

V knjigi Severni pristopi (Tine Mihelič) je opisana tura na Rigljico in Rušico. Tam okoli je velika zmeda z imenovanjem vrhov in tu se bova držala jezika (večine?) alpinistov. Za pristop na Kurji vrh sva izbrala čudovito lovsko potko, ki spodaj teče ob Rogarjevem grabnu (shojena in označena - možici). Pred nama se je odprla 300m visoka stena Rigljice, 2074m, malce naprej pa je za njo skrita višja Rušica, 2096m (Rigljica/Rušica je ena gora, z dvema vrhovoma).

S Kurjega vrha na Rigljico sva se držala Miheličevega opisa smeri. Z razliko da sva špičast stolp pred vstopom v najtežji del smeri (III, izrazita poklina) obvila na desni, nad omenjeno trojko pa sva nadaljevala še kar naravnost navzgor po poklini (II-III) do grebena in šele potem navzdol prečila do opisanega pomola.

Z Rigljice sva se brez težav spustila nekaj deset metrov v škrbino in splezala na Rušico, mesta II-. Pred nama se je odprl pogled na Vrh nad Rudo, 2108m, a kaj ko naju je do tja ločila globoka škrbina, po Tumi imenovana V kotu, okoli 1950+ m. Nadaljevala sva po grebenu, ki se je proti koncu spremenil v zelo nabrušeno žago (nekaj težjih prestopov in en ali dva kratka obvoza) in končal s slabih 100m visoko, 'prepadno' steno nad škrbino. V smeri škrbine sva se spustila navzdol do ruševja, prečila v desno čez rob do poličke in po njej okoli rušnatega roba nazaj v levo in navzdol po navpičnem pečevju do primernega pomolčka (vse skupaj izjemno sitno, krušljivo in izpostavljeno, trentarska III. stopnja), kjer sva si čez previsen spodnji del uredila spust po vrvi (20- m), ki naju je dostavil na ozek skalen mostič. Škrbina V kotu je prav zanimiv pojav. Z obeh strani padata navzdol (Pod Srcem, Pišnica) večji grapi, na vrhu pa je 'nekdo' postavil zelo visok in odsekan zid (beri mostič). Po mostiču sva prišla nad najnižjo grebensko točko, ozek skalni obok nad škrbinskim oknom, kjer je sledil težji prestop škrbine. Najprej naju je čakal spust na obok (klin, II+) in na drugi strani navpična, a kratka stenca (III+), ki sva jo 'naskočila' naravnost navzgor do pokline in levo po njej v lahek svet nad škrbino.

Nadaljevala sva do vznožja stene Vrha nad Rudo (dvoglavi vrh, višji je desni), prestopila desno v žleb in po njem splezala navzgor na grušč in višje na trave, ki so naju pripeljale na greben med vrhovoma. V žlebu so trije kratki in težji skoki, ki jih lahko obplezamo (desno, levo) ali pa tudi ne; midva sva se jih lotila malo mešano (II+).

Na vrhu sva si bolje ogledala najino smer sestopa z Rušice in opazila lažjo varianto. Ta poteka z grebena (nekaj preden se greben prelomi navzdol v škrbino) na martuljški strani: po pečini navzdol do rušnate poličke in prečnica pod previsno steno na mostič. Ko sva si točno pogledala še skop (in seveda pomanjkljiv, pomankljiv!) opis v Našem alpinizmu (Pod Srcem, Siljica, Rigljca, Rušica in Frdamane police; to je bila tura Čopa in Jesihove) nama je bilo takoj jasno. Ampak tudi prepozno.

Z glavnega vrha sva skočila na levi vrh in razočarano gledala v previsno škrbino globoko pod najinimi nogami, 2055m, (med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami). Tu nama ni pomagal noben obvoz, potrebno je bilo naravnost navzdol. Malce sva še sestopala po strmi pečini in iskala mesto za spust po vrvi, a klina (oziroma ustreznega roglja) nisva našla. Do škrbine je bilo povsod dobrih 30m navpičnice in oborožena sva bila le z dvema 30m dolgima vrvema...

Malce je priganjala tudi ura in na hitro sva se pobrala nazaj navzdol po žlebu. V mislih sva imela grapo, ki pada s škrbine med Frdamanimi in Vrhom nad Rudo v krnico Pod Srcem (nižje se združi z grapo, ki pada s škrbine med Vrhom nad Rudo in Rušico). V istem, zgoraj omenjenem opisu v Našem alpinizmu je zapisano '...tu čez grušč in skrotje lahko na vrh Frdamanih...', kar je zvenelo zelo lahko in obetavno. Pod steno sva torej po grušču prečila v desno navzdol proti grapi, kjer je sledil zelo 'smotan' prestop v grapo (izjemno podrto, nekaj metrov nižje se je šopiril skok). A to je bilo le ogrevanje, kajti sama grapa je tako podrta, da je v kopnem nočeva nikoli več tipati. Kaj tako sitnega še nisva plezala, a povratka navzdol ni bilo več. Morala sva na škrbino. Sama grapa ima dva kraka, spodaj sva vstopila v desnega. Začetek je še za silo kulturen (majhni stopi in oprimki, sprani od peska in vode), nekaj pod sredino višine se je desni krak izjemno izkompliciral (kaj tako podrtega pa še nisem držal v rokah, vsak stop in oprimek je bil nezanesljiv in se je ob dotiku drobil; kot bi nekdo skupaj zbil in zlepil pesek). Skrajno sitno sem prečil v levo na rob (moral bi že nižje, a nazaj navzdol varno ni šlo več) in prestopil v sosednji krak grape, ki je bil enako podrt, a malce manj strm. Prečila sva čisto v levo in se ob robu pretihotapila na škrbino. Sonce naju je takoj obsijalo in 'hejjuhej' nama je zapelo spet prosto srce.

Na Frdamane police sva 'pritekla' brez težav (malce desno in potem levo in gor na zahodni, nižji vrh), kajti svet je lahak in možnih prehodov je veliko. S Frdamanih sva po normalki sestopila do markacij, hladne Pišn'ce (slap je voden ;), Erike, kjer sva poiskala direktno bližnjico skozi gozd na Žago, 956m, našla cesto, Rogarjev graben in še nekaj pijače v prtljažniku.

2.8.2003: SZ in S greben Kočne

Lani sva greben že plezala, a sva bila na Oltarjih, 2137m, pregnana z grebena (prepereli, ostri stolpi) ter sva tako pod grebenom lovila poličke, ki so naju pripeljale na vrh Na križu, 2484m. V soboto sva se vrnila z opremo in poskusila točno po grebenu. Smetana je bila tako sladka, da jo bova še okušala (po grebenu je veliko lepše in začuda tudi lažje)...

Kot lani sva začela na Velikem vrhu in se prek rušja (najbolje storimo, da se vseskozi držimo grebena) in lahkega grebena pretolkla do SZ stene. Do nje naju je ločil še težji prehod prek dvojnega ostrega stolpa (prvega obvijemo desno po travah, z leve splezamo na drugega in poiščemo sestop na desni strani grebena)(II+). Čez steno sva splezala po izrazitih poklinah/poličkah (I-II) in na kratki grebenski izravnavi (ob)plezala dva stolpa (prvega po travah na desni, z drugega sva sestopila po lahki polički prav tako na desni strani). Greben se potem za kratko dvigne do naslednje rame, Oltarji (možic), kjer so se pred nama odprli raztreskani in prepereli stolpi.

Prehod preko teh stolpov do naslednje stene je najbolj siten (ključen) del prečenja. Nekaj stolpov sva preplezala po grebenu, z najtežjega (prav ta naju je lani premočno prestrašil) sva sestopila po laštici tik pod vrhom na levi strani (II-III, zelo izpostavljeno), z zadnjega stolpa pa sva prav po grebenu splezala v škrbino.

Stena pred nama je kazala krušljivo lice, a je videz varal. Preplezala sva jo b.p. (I-II) in stopila na lahek/položen greben. Naslednji višji prag sva zastavila levo ob grebenu in dosegla škrbino pred zadnjo težavo. Kratko, a povsem navpično mesto sva preplezala v desno navzgor do manjše gredine (II-III, kompaktna skala), ki naju je v levo pripeljala nad vse težave. Nadaljevanje do vrha Na križu je bilo lahko (I).

Sestopiti sva nameravala po Povnovi, a to poleti očitno ni izvedljivo (gor sva enkrat v kopnem že prišla), saj je vrhnji žleb podrt kot za stavo. Eno uro sva se kot mački sukala okoli rdeče kaše, potem sva odnehala. In še dobro da sva, kajti sledili so Koles, Zeleni kup in lovski sestop z Vratc v krnico za Velikim kupom.

Koles je SV predvrh Jezerske Kočne (prav pod njim teče markiran prehod pod trebušastim skalnim previsom), ki je s potke prav lahko dostopen (po zagruščenem žlebu navzgor in desno po grebenu na vrh, I). Midva sva ga naskočila s škrbine kar po grebenu, kjer je precej težje (kratek sestop v vmesno škrbino pogleda proti III).

Nižje na Kremžarjevi poti naju je premamil razpoznaven Zeleni kup, 2065m, vrh v severnem grebenu Kočne. Takoj sva morala uslišati najine želje. Tam, kjer markacije dokončno zapustijo greben, naju je pričakal težaven svet pred prvo škrbino (prehod sva našla na desni strani: sistem rušnatih in travnatih poličk ter levo čez rob na greben). S plezanjem čez nekaj stolpov sva dosegla prvi travnat zeleni vrh (Zeleni kup je zelen od rušja). Naslednja dva težja preperela stolpa sva obvozila na desni ('cik-cak' spust in prečka pod pečevjem do žleba, ki vodi na najvišjo točko Zelenega kupa) in že sva stala na vrhu. Sestopala sva kar naprej po grebenu (lahko), dokler nisva stala nad navpičnim razom. Nekaj časa sva še sestopala po grebenu in potem po sistemu poličk zavila desno navzdol do markantnega macesna (precej sitno in težko, mestoma zagruščeno/krušljivo). Od macesna sva prečila v levo in čez rob ter se po kratkem žlebu/kaminu spustila v škrbino, kjer se greben izravna (to še niso Vratca, ki so bolj severno in so od tu lahko pristopna, če odmislimo ruševje ;). Prečenje Zelenega kupa nama je postreglo s težavami (zgornje) trentarske II. stopnje (mestoma zelo izpostavljeno in sitno).

Iskanja očitno še nisva imela dovolj in sva lovila še jagrov prehod v krnico za Velikim kupom. Potke sicer nisva našla (ta poteka nekje od Vratc navzdol, midva sva sestopala bolj južno) in sva se tako spuščala bolj 'nagliho' (smer sva zastavila nekoliko v desno navzdol in levo čez rob v krnico)(kratka mesta II. stopnje, sitna je bila le zadnja zagruščena polička, ki naju je v levo pripeljala v krnico - lahka prečka poteka slabih 100m nižje). S prehodom, ki pripelje iz krnice v Makeka, sva pa letos že domača...

30.7.2003: Greben martuljških Oltarjev

Iz Martuljka v Za Ak in v krnico Kotel pod Grlom. Na Prletov Oltarček, okoli 2440m, Mali Oltar in po grebenu na Veliki Oltar. Po glavnem martuljškem grebenu na Veliko Ponco, spust v Veliko Dnino, vzpon na Malo Ponco in sestop. To je bila najina teoretična tura (vse, razen sestopa z Velike in Male Ponce, bi bilo novo).

Dolg pristop sva začinila s smučarsko varianto po desni strani Treh macesnov (gledano od spodaj)(ne preveč strmo, a gladko pečevje, mestoma II). Čez prag in v Kotel pod Grlom naju je pripeljala shojena potka na desni strani. Malce višje sva imela zanimiv pogled na popolnoma nezgrešljiv in prevladujoč Oltarček (Monte Tamau), katerega prvopristopnik in krstni boter je bil Prle (glej knjigo Moje gore). Po travnatem hrbtu in levo po lahkem skrotju sva b.p. dosegla škrbino med Oltarčkom in Malim Oltarjem (I-II).

Na Oltarček je vodila izjemno zašiljena rez (s te strani je Oltarček hudo tenak). Prvih nekaj metrov je bilo lahkih, do vrha naju je potem čakal 30m dolg raztežaj izjemno izpostavljene trojke. Najtežji je začetek (Prle za to mesto omenja IV in najbolje storimo, če se ga lotimo točno po razu, saj je tam skala najbolj čvrsta - s skupno oceno bi se kar strinjala, a morda bi za vstopno mesto le zapisala malce manj, III+), a tudi višje težave do vrha nikakor ne pojenjajo. Na vrhu in tik pod njim sva našla dva klina, pri spustu nazaj v škrbino sva se seveda varovala z vrvjo. Na Oltarčku je bilo tako lepo, da se je ukraden trenutek divjine hipoma raztegnil v lepo uro.

Nikakor ni res, kar piše v martuljškem plezalnem vodničku za nadaljnjo smer po SV grebenu na Mali Oltar (na stebru, omenjena je dvojka, je popolnoma gladka skala skoraj brez razčlemb, ki se vleče do vrha - mogoče bi šlo po zajedi na desni strani). Tako sva nadaljevala, kjer so se odpirali najlažji/naravni prehodi. S škrbine sva prečila levo do žlebu (II-, krušljivo), ki naju je pripeljal na škrbino med Malim in Velikim Oltarjem (eno/dve kratki mesti II). Greben proti vrhu je tudi tu postregel s pregladko skalo, a sva na levi (zahodni) strani opazila obetavno poličko (začetek je nekaj metrov pod škrbino). Izpostavljena polička naju je udobno in varno popeljala počasi navzgor (eno mesto/prestop I-II), dokler se v desno na vrh Malega Oltarja ni odprl lahek žlebiček.

Vrnila sva se v škrbino in nadaljevala proti Velikemu Oltarju. Pred glavnim vrhom sta naju čakala še dve bolj izraziti glavi, večinoma sva plezala težave do II. stopnje, le na nekaj kratkih mestih je šlo proti III. Iz škrbine pod Malim Oltarjem se greben takoj močno dvigne in desno od grebena sva splezala na predvrh ter po krušljivi rezi dosegla prvi vmesni vrh, 2584m. Na vrhu naju je čakal klin za spust (10m)(spustu bi se lahko ognila, če bi vrh obvozila na levi/vzhodni strani - podrto). Spust nama je po najinem mnenju imenitno uspel, a se vrv s tem ni strinjala in je nikakor nisva uspela potegniti za sabo. Splezal sem nazaj (spodaj je mesto vsaj IV, obupno slabi (ne)oprimki), se še enkrat spustil in vrv se je tokrat milostno potegnila za nama. Po rezi (sem in tja je tako podrta, da sva se malce le umaknila - vse po desni) sva dosegla še drugi vmesni vrh, 2598m. Nepretežak sestop v škrbino sva poiskala na desni strani (na vrhu je sicer klin za spust). Tudi v zadnjem delu proti vrhu Velikega Oltarja sva se grebenskim težavam umikala na desni.

Sestop je poglavje zase, najhitrejši poteka iz Grla v kotel pod njim (II). Ker je bilo časa še dovolj, sva šla pogledat greben do Velike Ponce. Malce sva se vrnila po grebenu nazaj in potem sva se po glavnem martuljškem grebenu spustila proti škrbini med Poncami in Oltarji. Težave so bile presenetljivo skromne (I), a je za resnost skrbela precejšnja izpostavljenost in zagruščenost.

Škrbina je precej obsežna (beri: malih in podrtih škrbinic je za lep, rdeč šopek) in se jo preči skoraj vodoravno na levi strani (prehodi se lepo odpirajo - rdeče poličke). Začetek direktnega sestopa/prehoda iz škrbine v Veliko Dnino je 'oželezen' (tik naprej od najnižje škrbinske točke sva navzdol videla dva/tri kline), najtežji del grebenskega prečenja pa poteka prav od tam naprej. Barva kamenine je tako živordeča, da je triglavska roža samo bled spremljevalec (v primerjavi naju je vendarle malce zaneslo). Težave sicer le na nekaj mestih dosežejo (spodnjo) II. stopnjo, a izredna krušljivost nama je vseeno posrkala vso pozornost. Od zadnjega podrtega stolpa (tam rdečica zbledi) do vrha težav ni bilo več (I).

Z vrha sva poskušala v (za naju) novi smeri sestopa. V kamin pod vrhom sva se spustila z desne (na levi je 'Matjaževa polička')(obe varianti sta po težavnosti primerljivi), rdečemu žlebu, ki pripelje v Veliko Dnino, pa sva se povsem ognila. Lažji sestop poteka kar naprej/desno navzdol po melišču (shojeno) in levo čez rob, kjer sva po široki in udobni gredini dosegla melišča v Veliki Dnini.

Spustila sva se pod bivak I in se na drugi strani najnižje skalne ostroge po grušču naporno vzpela na škrbino med Malo in Veliko Ponco. V zadnjem delu pod škrbino naju je pričakal izjemno podrt svet. Prehodov nisva posebno iskala, zato sva tik pod grebenom naletela celo na kratko, a sitno trojko (najlažji prehodi so v literaturi ocenjeni do II). Sestop sva poznala, a je bil bolj podrt kot v spominu.

20.7.2003: Po grebenu Kopic na Dovški križ in naprej na Široko peč

Lani pred zimo sva obtičala na Kopicah in se vračala, tokrat sva se vrnila z vrvjo. Upala na prečenje Kopic, potem pa za nagrado našla do Široke peči, kamor v sanjah nisva upala. Le do škrbine med Dovškim križem in Široko pečjo sva sklenila poskusiti in potem se je kar odpiralo vse do vrha. Veličastno, ne najdeva ustreznega presežnika.

Najprej o imenih. Kopice so cel greben od travnate/macesnate Male kopice, 1904m, do Dovškega križa. V grebenu sta dve izraziti kopici. Imenovala jih bova Gornja, 2300m, in Spodnja, 2202m. Greben se zaključi s koto 2399m, ki ga bova pisala Vrh kopic, ki je zasekano prislonjena na vršno pobočje Dovškega križa.

Z Brinove glave sva po kar strmih travah 'prilezla' (malce levo od Male kopice) pod pečine Kopic. Labirint je od spodaj nepregleden, zato sva se povzpela desno do grebena. Greben do Spodnje kopice je absolutno pretežak, prehode sva b.p. našla na levi strani. Najprej navzgor v kratko grapo, nad njo v levo čez rob in spet gor po grapi, ki se zaključi s kratkim navpičnim kaminom (midva sva splezala desno od kamina, III, a prav gotovo je občutno lažji prehod na levi strani grape). Tu sva spet dosegla greben. Prehod sva našla v levo čez rob, lepo shojena potka/stečina, in po udobni polici pod previsno steno sva dosegla zagruščeno grapo, ki naju je pripeljala na travnat plato pod vrhom Spodnje kopice. Do vrha so naju ločile lahke trave in pečevje. Edina večja težava je bil zgoraj omenjen kamin (drugod največ do II-, raje manj). Z vrha je lahek sestop (I) do krnice Na brinju (najprej v škrbino pod Gornjo kopico in levo navzdol do lahkega skoka, pod njim desno po polici do lahkega sveta, krnico dosežemo naravnost navzdol).

S škrbine sva po skrotju nadaljevala na Gornjo kopico. Usmerila sva se v drugi kamin/žleb na levi in prilezla na zašiljen in raztreskan greben. Po njem na predvrh, kjer čaka malce siten prestop v škrbino in po melišču in lahkih pečinah sva pristopila na Gornjo kopico (težave do vršnega vzpona dosežejo II+).

Sestop je daleč najtežji del prečenja. Po zašiljeni rezi sestopimo do dveh stolpov (vrata), kjer šele vidimo v škrbino. Po gladkem kaminu/zajedi dosežemo izjemno krušljiv in izpostavljen skok. Navzdol brez vrvi ne bi bilo varno. Spustila sva se do laštice in prečila (sitno) levo nazaj na greben. Pri plezanju navzgor težave dosežejo III.

Nadaljevanje na Vrh kopic je bilo presenetljivo lahko. Vmesnim zaobljenim grebenskim skalam sva se umaknila malce v levo, kjer naju je travnat žlebu pripeljal nazaj na greben. Nekoliko težaven je potem sestop z vrha v škrbino (kjer se greben prisloni na vršno pobočje Dovškega križa). Razbita rez se konča z nekajmetrskim skokom, ki ga obplezamo po polici/laštici na levi (bolj pripravna je spodnja)(II+).

Z Dovškega križa sva skočila pogledat še malo proti Široki peči. Do škrbine težav ni, a sva kmalu zatem trčila ob navpičen in nabrušen stolp. Tipala sva na levi in res kmalu našla lahek obvoz (II)(nazaj grede se je izkazalo, da obvoz poteka prav iz škrbine v škrbino, midva sva se pri pristopu preveč umaknila).

Na drugi stolp sva splezala le gor (ostra rez), dol pa ni šlo. Edina varianta z vrha je strm raz, a je skala izjemno nezanesljiva (kot bi kdo zlepil pesek). Levo spodaj sva opazovala 'lahek' obvoz, ki se je (ko sva oba zlezla) izkazal za še težjega od grebena. Obvoz poteka kar nekaj nižje, vrnila sva se v škrbino in po zelo sitnem (rolerji, krušljivo) svetu dosegla vznožje navpičnega/previsnega kamina, ki je peljal na rob, tik pri škrbini s tretjim stolpom. Kamin sva obplezala po 'nikakvi' kamenini na levi. Pri povratku sva šla seveda po grebenu (majhni/nezanesljivi oprimki, III).

Tretji stolp je prav lahak, če imaš opis (Klinarjev je najbolj točen, vendar sem in tja le malce pretirava). Bila sva brez in sva stolp lepo naskočila, se spustila proti škrbini, a obstala 3-4 metre nad njo. Pomagala sva si z vrvjo. V obratni smeri sem sam splezal s škrbine na stolp po najlažji varianti tik levo od grebena (spodaj III+), Marijano pa poslal pogledat še bolj levo. Res je tam našla lahek obvoz (polička, II+), ki ga tako spektakularno opisuje Klinar, a sva to brala šele doma (začetek poličke z južne škrbine je 'neviden', označuje ga manjša škrbinica na desni, ki je videti kot velikanov možic).

S škrbine za zadnjim stolpom je do najvišje točke Široke peči le sprehod, ki ga na vrhu pospremi neprekosljiv občutek divjega. Na vrhu, sama (v vpisni knjigi je bilo letos vpisanih le osem pristopnikov), začudena. Lepo, lepo...

Sestop je najlažji po melišču pod Šplevto, a sva se vračala po krnici Na brinju. Zgodilo se nama je, da sva na nahrbtniku sušila majico. Na Spodnji kopici je še bila, ko sva pogledala na Zgornji je ni bilo več. Tako sva se s krnice vzpela na Zgornjo kopico (čez skrotje desno od vpadnice), prečila do Spodnje (navzdol je precej težje) in prav na Spodnji našla izgubljeno.

19.7.2003: Zeleniške špice

Po Repovem kotu na Srebrno sedlo in navzdol po Zeleniških na Staničev vrh in sestop v Repov kot. Nekako se nama greben bolj dopade navzdol. Tudi najbolj siten del grebena, sestop s Staničevega vrha, tako splezamo navzgor po zajedi, II+ (če sestopamo, gremo ponavadi po razu, kjer je tehnično lažje, a zato precej sitno).

18.7.2003: Krnička gora

Krnička gora iz Belske Kočne po opisu iz novega vodnička Kamniško-Savinjske Alpe (Stritar). Dejstvo je, da je opis nekoliko pomankljiv. Najtežji (orientacijsko, tehničnih težav namreč ni) del je najti vstop v krnico med Krničko in Mrzlo goro in prav ta del opisa v vodniku manjka! Vodnik le omeni siten prehod nad lovsko kočo...

Midva sva šla od lovske koče kar naprej po markacijah, dokler ni v levo skozi gosto poraščen svet odcepila slabše shojena pot. Peljala naju je levo in nato po krnici naravnost navzgor (seveda sva zgrešila, a šele precej višje ugotovila, da krnica vodi na škrbino med Mrzlo goro in Mrzlim vrhom). Sestopila sva dobrih 100m in v desno našla shojen skalnat prehod v pravo krnico (takoj spodaj nekaj metrov II-, potka se nadaljuje še kar naprej prečno po pobočju in najbrž pelje na Krničko sedlo).

Do vrha težav (razen melišča) ni. V sestopu sva iskala pravi (beri najlažji) prehod do lovske koče. Po krnici sva šla naravnost navzdol (pod najin prehod), dokler se pod stranskim grebenom ni v levo odprl travnat prehod med ruševjem (shojeno). Spustila sva se na melišče, pod njim v manjšo suho strugo in nižje na markirano pot, ki sva jo seveda dosegla pod lovsko kočo! In prehod ni prav nič siten, razen nekaj malega melišča (a zgoraj je melišča precej več).

Shojen odcep za Krničko goro torej iščemo že pod lovsko kočo, takoj ko pot spodaj preči pod pragom, ki pada s krnice (nekaj deset metrov pod lovsko kočo). Možno, da je odcep tudi pri lovski koči (višje je prepozno), a tam je precej kopriv...

16.7.2003: Skutnik in Špičica ter greben Pelcev

Obetalo se je tako vreme, da sva ga morala izkoristiti. In res sva cel ljubi dan uživala v oblakih in meglicah, ki so se vztrajno podile okoli naju. Razgledi so bili karseda kratki, a zato divji in nabrušeni. V takem se hitro zgreši nit, in midva sva že kmalu na začetku grdo gledala, videla pa razen strmih trav prav nič.

Za Razorcem sva iskala pravo dolino (v mislih sva imela direktni vzpon na Zagorelec in potem po grebenu na Pelce, če bi se seveda prehodi lepo odpirali) in v nekem zatrepu splezala malce na strme trave, da potipava teren, če ga že videti ne moreva. A hitro sva se zaplezala in navzdol po navpičnih travah zna biti hudič in z njim sva se mučila dobro uro.

Ravnoprav se je za kratek čas zjasnilo, da sva ugotovila, kako sva nespametno naskakovala greben nekje med Skutnikom in Špičico (navpične trave). Spremenila sva plan, spodaj obvozila steno in se vzpela na Skutnik po JV travnatem pobočju. Trave so mestoma zelo strme, a sva imela spet meglo, tako da nisva mogla pretirano iskati najlažjih prehodov (možno, da ima Tuma celo prav, ko piše, da so trave strme le do 40°; oborožena sva bila tudi s popravki Manj znanih poti slovenskih gora).

Z vrha do škrbine sva se težavam umikala tik levo od grebena (malce težje, a zato nisva imela opravka s strmimi in izpostavljenimi travami bolj levo od grebena). Navzgor proti Špičici se greben kmalu 'zapre' in malce siten prehod je skrit nekoliko na levi strani (širok kamin nad katerim so trave brez oprimka, II+, 3m).

Najtežji del je prav gotovo spust s Špičice (strme trave), kjer sva si pomagala s cepinom in krampeži. Sestop poteka v dvojnem cik-caku (60m dol nekoliko v desno od grebena, po travnati polički levo na greben in potem še 20m desno navzdol in nazaj na greben, ki ga dosežemo tik nad škrbino)(tri večje skale, ki gledajo iz trav, so opremljene s klini za spust). Precej problemov sva imela z meglo (prehodi so tako še bolj skriti), še nasloniti se nisva mogla nanjo, tako kot je to 'uspelo' Čopu.

V nadaljevanju sva prečila Nizki vrh (eno sitno mesto; ostra grebenska rez tik pod koto 2202m, II) in nadaljevala na Pelce. Tokrat (prvič sva bila na grebenu lani) sva za spremembo z južnega vrha Zadnjega Pelca na glavnega splezala kar po grebenu (iz škrbine, okenski obok, navzgor je gladka in izpostavljena skala z zelo majhnimi oprimki in stopi: IV, 5m). Megle in oblaki so naju na hitro spodili preko vseh Pelcev in dol v Zadnjo Trento.

13.7.2003: Po brezpotju čez Brano

V Žmavčarje, desno po Kotliškem grabnu do škrbine med Tursko goro in Brano ter po SZ grebenu na vrh. Sestop po Kaptanskem grebenu. To je bil moj (od dvojnega je v nedeljo ostal le enojni M) 'optimistični' načrt, ko se je zjutraj naredilo vreme, čeprav so vremenarji obljubljali samega 'hudiča'.

In začuda sem v Žmavčarjih ugotavljal, da utegnejo imeti celo prav, ko me je nad zavarovano stopnjo nepričakovano objela megla (tam nekje bi moral zaviti proti Kotličem, imel sem Stritarjev opis v novi izdaji Kamniško-Savinjske Alpe). Orientacija v megli je bila popolnoma nemogoča, saj se od Kotliškega grabna (da o Brani in Turski gori ne pišem) ni videlo nič, in ko sem divje lomastil v rušju, sem se od načrta že poslovil. Nepričakovano sem našel ostanke pastirskega stanu, a takoj zatem spet plaval v rušju. Dokončno sem izgubil ves duševni mir, a glej ga zlomka, v zameno sem po daljši borbi našel izsekano pot, ki me je pripeljala ven iz goščave.

Tipal sem po mestoma sledljivi poti/stečini naprej in vztrajno prečil vodoravno v desno (grapa, rob,...), dokler se mi ni zazdelo, da sem na opisani gredini nad grabnom (Stritaju priporočam podrobnejše opise za primer megle ;). Sledil sem ji navzgor do možica, ki sem ga našel na večji skali. Po opisu bi moral nekje prečiti proti grabnu (žleb), ampak vsi žlebovi okoli tega možica so bili preveč drobljivi in strmi. Po daljšem tipanju sem uvidel, da je očitno 'en bumbar' postavil možica na najbolj neumnem mestu. Višje sem na podobni skali našel še enega možica in se spet 'razgledoval' v mlečni belini (nasploh je bilo vseh možicev celo za prste ene roke). A prav takrat se je čudežno zjasnilo in desno nad mano sem gledal Kotliče. Na hitro sem prečil proti desni gredini (navzdol po žlebu ter vodoravno čez gladke plošče, pomagata dva klina) in ko sem jo dosegel, me je spet zagrnila megla, a do markacij ni bilo več težjih zank. Naj kdo reče, da me gore ne marajo. Hvala.

S škrbine sem se prehitro zakadil na SZ greben, saj me je kmalu pričakala odsekana, 10m visoka in povsem gladka stopnja. Obvil sem jo na levi in kmalu našel sistem poličk (presekane gladke plošče/skladi)(tu in tam je shojeno, en klin), ki so me v cik-caku pripeljale nazaj na greben (II) in po njem lažje na vrh. Na grebenu sem imel kar jasno vreme (na logarski strani precej svetlo, na kamniški oblačno), tako da sem jo hitro odkuril proti Kaptanu (na Kaptansko glavo po vzhodnem Kaptanskem grebenu sva prilezla lani, II), preden bi me spet ne zagrnila megla.

'So brž pridrvili se črni oblaki...' Od zgoraj je teren malce nepregleden, ko me je zavila megla toliko bolj. Po daljšem tavanju sem se znašel na izjemno krušljivem, ozkem in odsekanem grebenu ter desno od njega po podrti in ozki (izjemno živ grušč) grapi izplezal nazaj na greben na mojem domnevnem Kaptanu (vse skupaj precej težko/sitno), ki žal ni bil pravi. In prav takrat se je odprlo še nebo in zjokalo nad mojo najdbo. Resignirano sem pretipal nazaj skoraj na vrh Brane, kjer je prenehalo deževati in je posijalo tudi sonce (za ta zgrešen poskus sem pokuril malodane dve uri). Še enkrat sem moral poskusiti in res, kmalu sem stal na pravi Kaptanski glavi, do katere je, če sije sonce, prav lahko priti. Zdirjal sem po grebenu navzdol (beri počasi sem plezal po mokrih skalah in rušju ter se izmikal hoji po pregostih planikah) do markirane poti (vmes me je spet malo močilo in tudi megla se je vrnila) ter po njej priletel v Kamniško Bistrico. Tura je bila v megli strašno divja, tako da sem bil spodaj kar precej 'zmahan'. Bilo je lepo.

12.7.2003: Slovenska in po severnem grebenu na Triglav

Sklenila sva, da je počasi prišel čas za najin gorniški izpit. Prelezla in pretipala sva že 'vse živo' in končno sva začutila, da sva dovolj pripravljena, da se odzoveva klicu Stene. V Slovensko torej.

Oborožila sva se z Miheličevim (Slovenske stene) in Klinarjevim (100 slovenskih vrhov) opisom, dokupila še nekaj opreme in ob osmih sva bila pri vstopu. Sledilo je izjemno zanimivih 800m 'plezanja' v nadvse slikoviti okolici. Opisa smeri sta fantastična (dovolj natančna je že sama Miheličeva shema smeri), tako da nikjer nisva uspela niti za drobec zgrešiti. Če je kje Mihelič malce zašepal, je takoj priskočil Klinar in dvomov ni bilo več.

Težave v smeri so dovolj zmerne, da je vrv lahko ostala kar v nahrbtniku. Vsa štiri ključna mesta premorejo dobro skalo (kaj dobro, odlično - take nisva vajena), tako da težav ni bilo. Vstopni raztežaj ima le eno sitno mesto (prestop) na ozki laštici (II+), navpičnemu kaminu/kotu pod Bučarjevo steno so zrasli volovski oprimki (II+), v nasprotju z Miheličem sva ubogala Klinarjev nasvet in zlezla skozi Slovensko okno (pod oknom je III-, uradno III) ter izstopila po udobni Frelihovi prečnici (II, uradno II+).

Smer sva seveda 'morala' zaključiti s severnim triglavskim grebenom, čeprav ga Mihelič zaradi krušljivosti močno odsvetuje. Levo od začetka Kugyjeve police sva desno od ledenika (na žalost Triglavskega ledenika ni več, ostalo je le še nekaj zaplat snega)(pod ledenikom je večje območje prekrito s čudovitim julijskim makom) stopila na večjo gredino, ki je vodila v levo. Ko se je svet v desno navzgor odprl, sva gredino zapustila in malce pod grebenom stopila na široko polico, ki je vodoravno v desno vodila do grebena (tik pod grebenom sva splezala čez kratek skok in ga dosegla na rami, nad navpično steno, ki se dviga nad Kugyjevo polico). Težave do grebena so presenetljivo lahke (I-II) in tu in tam lahko sledimo 'shojeni potki'. Grebensko nadaljevanje do vrha ni prav nič težje, a v nasprotju z utečenimi markiranimi smermi strašno zanimivo. In tudi krušljivo ni pretirano. Na vrhu sva bila židane volje, k temu je prispeval tudi polepšan videz Aljaževega stolpa :)

9.7.2003: Po grebenu na Veliki kup

Pred kratkim (14.6.) sva po normalki 'našla' pristop na Veliki kup. Tura se nama je izjemno dopadla, a nekaj sva le pozabila tam zgoraj: direkten grebenski pristop na vrh. Tako smo (M&M in Andrej) popoldne šli poiskat zamujeno. Grebenski pristop je 'opisan' (beri omenjen) v plezalnem vodniku Jezersko (ocenjen je z II). Mi smo bili zelo 'razpoloženi' in smo na treh mestih trčili na težave (zgornje) tretje stopnje. A je bilo plezanje prijetno (raje beri napeto), saj so težave razmeroma kratke (sledijo si ena za drugo, vsega skupaj je le za daljši raztežaj). To so tudi edine težave v celotni smeri, saj drugje nikjer ne sežejo čez spodnjo drugo stopnjo.

In za ponavljalce morda še podrobneje o plezanju (od tam, kjer sva se zadnjič odvrnila od grebena: nekje na 1950+ m). Takoj je šlo zares, stena je višje mestoma navpična in nadaljevanje je precej nepregledno. Vstopni navpični skok je siten. Poskušali smo na treh mestih (manjši oprimek/rob je tu in tam mimogrede ostal v rokah) in na koncu splezali naravnost gor čez skalo s solidnimi oprimki. Višje smo se pod strmo steno (sicer z lepo poklino) raje odločili, da prečimo desno čez rob in potipamo tam. Takoj za robom (spust po kratkem kaminu) sem splezal čez navpičen skok (najtežje mesto) in v desno dosegel veliko nagnjeno ploščo. Čakajoča sem raje usmeril v kamin nekoliko desno, ki se je 'izkazal' z gladko steno. S plošče smo po večji poči izplezali v lahek svet pod ramo Velikega kupa.

Mimogrede, slap Čedca je že skoraj presahnil :(

6.7.2003: Neobičajen pristop na Stenar prek Stenarjeve planje

Nad Sovatno sva na višini 2100 prečila vzhodno do zelo izrazitega pomola, 2106m, kjer se je na drugi strani odprl strm travnat prehod do Stenarjeve planje. Odločila sva se za gamsji prehod tik pod steno. (Na Stenarjevo planjo je najbrž možen tudi direkten prehod s srednjega dela Sovatne, nekje na 1700+ m.) Za robom sva prečila melišče in se na JV Stenarjev greben vzpela nekje na višini 2100m (najlepši in najbližji, vis-a-vis, pogled na Triglavsko severno steno).

Grebensko plezanje (nikjer se ni potrebno umikati) vse do vrha Stenarja je nadvse prijetno in zračno (desna stran je 'navpično' odsekana). Težave niso pretirane (le tu in tam gre kakšno kratko mesto proti II) in tako lahko vseskozi uživamo v razgledih. Na grebenu je najin pogled pritegnil markanten klin desno/SV (2472m, po Tumi nosi ime Macesence) tik pod vrhom Stenarja. Do teme je bilo še nekaj časa in sva si stolp pobliže ogledala. Sestop s Stenarja v škrbino je zahteven le v spodnjem delu (kratko mesto II-III, drugače do II), pristop na vrh je na drugi strani povsem lahak.

Kakšen mir je v gorah pred sončnim zahodom! V zraku čutiš, da kraljuje tišina pred počitkom. Čeprav je bilo v nedeljo na Stenarju pestro, glede na vpisno knjigo, je bil zvečer zgoraj ujet 'trenutek večnosti'. Ob pol osmih sva se le morala posloviti in začela s sestopom (čez Stenarska vratca).

In še uganka. Kateri vrh je Turn pod Stenarjem, 2154m? Na JV grebenu na tej višini zelo izrazitega vrha/turna ni (glede na zemljevid bi moral biti prav tam). Malce višje je pod grebenom nekje na tej višini izrazita rama (vrh dolgega stebra). Je to odgovor, ve kdo kaj več?

5.7.2003: Prek Mojstrovk in Travnika na vrh Šit

Lepo grebensko potepanje s še lepšimi razgledi na okoliške velikane. Prečenje do vrha Šit sva prvič izskusila lani, v soboto sva imela v načrtu še nekaj nadaljnjega 'brskanja', a naju je dež žal prehitro pregnal stran. Greben je lepo prehoden: zelo zahtevno brezpotje z dvema/tremi kratkimi plezalnimi mesti do spodnje druge stopnje.

Ste se kdaj vprašali, kje je najvišja točka Mojstrovk? Velika Mojstrovka ima dva kotirana vrhova in zanimivo, da je najbolj obiskani vrh nižji, 2366m, višji je zahodni, 2372m (tam so še zadnje rdeče packe in peskovnik z možici :(. Pravzaprav veliko 'pristopnikov' ta vrh zamenja kar za Zadnjo Mojstrovko.

28.6.2003: Vrata - Sleme - Kukovi prodi - Vrh nad Mužici - Kukova špica - Vrata

Turo sva enkrat lani že začela, a se vreme ni strinjalo. Tudi tokrat je bila napoved slaba, najini obeti pa najboljši. Po lovski poti med Velikim in Malim Črlovcem sva dosegla prečno pot, ji sledila v desno preko Malega Črlovca, dokler se navzgor ni odprl travnat svet, ki je vodil desno od pečin pod vrhom. Prehodi med rušjem so se lepo odpirali in teren naju je pripeljal na greben nekaj metrov levo/zahodno od vrha Slemena. Pristop je brez posebnih težav, morda le tu in tam primemo za kakšno skalo.

Škrbina v Mužicih se imenuje najnižja točka med Slemenom in Kukovo špico, 1952m. Po Tumi so bili včasih v škrbini trije ogromni balvani in od tod ime (zdaj balvanov ni več, a v grebenu je toliko stolpov-mužicev, da ime še vedno drži, čeprav se je na zemljevidih izgubil). Nad njo se do Kukove špice pne močno nazobčan greben s predvrhom imenovanim Vrh nad Mužici, ki ima vsaj dva izrazita vršiča (najvišji je visok 2257m).

Spust do škrbine je lahak, nadaljevanje pa močno podrto. Orientacijska točka je zadnja škrbina, tik pod vznožjem Vrha nad Mužici. Opis (Slovenske stene) navaja globok obvoz po 'izredno razkrojenem skalovju' na desni strani in M je priporočila takoj sprejela. Pisec je moral trmariti prav po grebenu (zelo krušljiv in našpičen) in na najbolj preperelem vršiču sem odnehal (grebenski sestop je previsen, obvoz po desni nemarna grdoba: krušljiv, strm in brez zdravih oprimkov). Vračal sem se, delal desni obvoz in potem mi je bilo ob vzponu nazaj na greben žal, da nisem imel nekaj metrov vrvi na grebenu (nahrbtnik je bil takrat žal na napačnem M).

Sam vzpon k škrbini pod Vrhom nad Mužici je postregel s strašno krušljivim in strmim skrotjem (slaba II)(midva sva ciljala preveč levo, ker sva mislila, da bo tam lažje: morda je bolje direktno na škrbino). A najbrž je grebenska varianta najlepša, saj je večji problem le obvoz zgoraj opisanega vršiča.

Pod Vrhom nad Mužici sva vodoravno prečila na levi. Malce sitne prečnice (zagruščene in gladke, le zadnja je res grda) so naju pripeljale na Kukove prode. Po meleh sva se brez muke vzpenjala povsem ob steni in še preden sva obvozila Vrh nad Možici, sva se odločila za vrh in torej vzpon na greben. Pod grebenom je zanimiv sistem izrazitih ramp (prelomljeni skladi: pragovi so celo malce previsni in visoki dva metra, vmes so nagnjene in gladke plošče), ki sva jih preplezala naravnost navzgor (III).

Na škrbini je bilo hudo: med nama in Kukovo špico je strašil najvišji vršič Vrha nad Mužici. Greben je nekdo nemarno ošilil in razbil. Težave so se sicer izkazale za kratke, a so do tretje stopnje in izpostavljenost je, no do Belega potoka. Počasi sva zlezla na najvišjo točko vršiča in tu je bilo težav konec. Sestop v škrbino med Vrhom nad Mužici in Kukovo špico je lažji (na to škrbino se brez težav lahko vzpnemo s Kukovih prodov), nadaljevanje na vrh Kukove špice prav tako ne postreže s pretiranim plezanjem (do II, malce krušljivo)(tik pod vrhom se je potrebno umakniti v desno). Sestopila sva seveda po normalki in vmes sva na vse pretege hvalila vreme, da nama kljub celodnevni črnini vsenaokoli ni poslalo niti ene kaplje, kaj šele groma.

Tako lahkotno vseskozi udriham čez razkrojene skale, a spremeniti ne morem prav nobene. Pa, saj jih niti ne bi hotel! Take kot so, so mi najbolj pri srcu. Naj mi gore nikar ne zamerijo veselja, če kakšen droben kamen (v žaru hrepenenja po čem tršem pod nogami in rokami) zalučam ob skalo.

25.6.2003: Po grebenu čez Rjavec na Triglavsko škrbino

Namenila sva se na Rjavca, 2568m, in turo sva zastavila, da z markirane poti, okoli 2250m, po južnem grebenu splezava na Rjavec in, če bo šlo, po grebenu doseževa Triglavsko škrbino, 2659m. Celoten JV greben Triglava se imenuje Noga (Tuma).

Začetek grebena je lahek (I, sem in tja tudi kakšna kratka II), a potem sva s plezanjem preveč silila prav po izpostavljenem razu (kmalu naju je pričakal krušljiv rob in prestop čez malce previsno skalo je pogledal celo čez III). Lahek obvoz tega krušljivega, izpostavljenega in našpičenega grebenskega vrha/rame poteka po skrotju na levi strani. Višje do vrh Rjavca težav ni več.

Lahek sestop z vrha (normalni pristop na Rjavec) do obsežnih melišč proti zahodu (skrotje, največ I) je možen tako z vrha kot s prve škrbine severno od Rjavca. Sestopiti se da tudi desno v Triglavski kot.

Midva sva nadaljevala naprej po grebenu čez neizrazit vmesni vrh, obsežno škrbino in trčila v strmo steno. Po ogledu sva sklenila, da bo najlažje po kaminu levo od grebena. V spodnjem delu je kamin previsen, a je pripravna gredina prav z grebena vodila v sredino kamina. Ozka polička/laštica je bila z vsakim metrom težja in bolj izpostavljena, a najbolj siten je bil prav prestop v kamin, ki se je na tem mestu sicer udobno razširil. Težave na polički dosežejo tretjo stopnjo, zato si nazaj nikakor nisem želel. Nad mano bi moral biti kamin lažji, a temu žal ni bilo tako. Kamin se je zaključil z zagato (= zgoraj previsen in z zagozdeno skalo). Po centimetrih sem se dvigal do zagozde in se končno z rokami potegnil čez njo (to mesto bi ocenil s IV, a izkušenj s takimi težavami nimam). Marijana se je raje vrnila nazaj v škrbino in sestopila proti zahodu, sam pa sem nadaljeval navzgor na grebenski vrh, 2651m, in upal na lažji svet do Triglavske škrbine.

S tega vrha sta se pred mano odprla še dva vmesna vršiča in pogled ni obetal prav nič dobrega. Grebenska rez je precej zašiljena, mestoma gladka in razbita. Previdno sem pritelovadil do vznožja zadnjega vršiča in se nanj vzpel naravnost navzgor (mesto III, izpostavljeno). Nadaljevanje in sestop v Triglavsko škrbino je bilo potem sicer precej podrto, a prav lahko (do II).

Že pred tem sva se 'na daljavo' odločila za sestop (oblaki so medtem že dvakrat začeli groziti). 'Spotoma' sva prečila še Šmarjetno glavo, a vreme se kar ni moglo odločiti. Trikrat je začelo deževati in vmes je celo posijalo prijetno sonce. Morda je šele v Krmi z bližnjim bliskom in mogočnim gromom sprejelo odločitev.

24.6.2003: Storžič

Popoldanski trening na Storžič, tokrat z juga (JZ greben). Vključeni so bili še bliski in grmenje, ki so naju 'od daleč' spremljali z vrha, ujeli pa v gozdu nad Lovrencem. Odmevalo je kot za stavo.

22.6.2003: Greben bavškega Pihavca

Iz Bavšice sva se po 'bavško markirani' poti skozi Dolič vzpenjala na sedlo Vrh Osojnika. Rosa in večerno deževje je namočilo trave in zelo hitro premočilo tudi najine čevlje (gore-tex je pokleknil). Pot je namreč obupno zaraščena in, kar je še neznansko huje, preraščajo jo obsežni nasadi 'gorskih in divjih' kopriv. Daleč najgrše in najgosteje je nad lovsko kočo. Kratke hlače so sicer res zračne, ampak prav take imajo koprive najraje. S takim užitkom so naju ožgale, da sva se že prav strašno veselila, kakšno zanimivo predstavo sva si prislužila s to pekočo vstopnino.

In res, ravno sva se odpravljala spoznavat z najbolj 'tanko in ostro' goro pri nas, ko je izza ovinka prineslo Petra (Soški AO, v kratkem gre na odpravo 'Back to USSR'). Namenil se je prečiti Pihavca in sva se malce pozanimala o grebenskih težavah. Ko sva se pri omembi 25metrskega absajla že poslovila od prečenja, nama je v najino presenečenje in neznansko veselje ponudil pomoč.

Ampak Peter je (hiter) kozorog in midva sva kot dva negodna kozlička le počasi capljala za njim. Po grebenu oziroma tik pod njim smo večinoma sledili stečini, in Peter je seveda izbiral tam, kjer izbirajo gamsi. Sem in tja so bile strme trave za naju le preveč izpostavljene ter brez ustreznih oprimkov (na obeh straneh gore je odsekano), tako da sva kakšno stečino raje zamenjala za lažjo in skalnato grebensko rez. Tako smo čez nekaj manj izrazitih vršičev (Oplačnica) dosegli vrh Velikega Pihavca. Težavnost je merljiva le trentsko (nekje II-III), a to je bilo le ogrevanje.

Sledil je najtežji del, sestop v škrbino med Velikim in Malim Pihavcem. Začetek je 'lahak', potem pa preseneti strma travnata/skalnata grebenska raz. Problem je bil v skalah, ki so hudo nezanesljive (če greš z rokami po razu, imaš slabe stope, če greš dober meter nižje, imaš slabe oprimke). V času, ko sva zmogla to krušljivo mesto (trentska III), je Peter pripravil vse za spust v škrbino. Moj prvi absajl je bil hudičevo fajn in bi ga kar ponovil. Spust je bil res dolg nekje 25m: zgoraj je raz precej navpičen (skale/trave), nekaj zadnjih metrov (5m) je celo malce previsnih (gladka skala), izpostavljenost pa je absolutna. Za mano je v škrbino priletela še Marijana.

Nadaljevala sva naprej (zoprn obvoz na desni strani vmesnega škrbinskega vrha), a naju je Peter še pred vrhom Malega Pihavca ujel. Nasploh od škrbinskega vrha naprej večjih težav ni več in že smo bili na Obljaku (vmes nas je čakal en strm travnat obvoz levo od grebena). S sedla Vrh Osojnika do Obljaka smo plezali dve uri in nama sta minili prehitro (spust po vrvi je terjal precej tega časa).

Za sestop je Peter izbral levo varianto v korita Bukovnice (Tine Mihelič v planinskem vodniku JA omenja vzpon na Obljak direktno iz Mladinskega centra po gozdnem in višje po travnatem hrbtu). Po travah (in malce po rušju) smo sestopali še nekaj časa po grebenu (mestoma strmo) in potem iskali prehode v levo (več strmih travnatih prečk). Nižje smo se spustili v strm gozd, prečili grapo in se spustili v korita nekje na višini 1300- m (sestop je potekal v smeri lovske koče na planini Bukovnik). Sto metrov nižje smo stopili na markacije.

Prečenje Pihavca je strašno lepa (in seveda še bolj resna), prava trentska tura. Za težave so dodatno poskrbele mokre trave, pri sestopu z Obljaka smo tako večkrat imeli občutek, da smo v (zelo strmem) močvirju. K pestrosti so prispevale še meglice (te so poskrbele, da izpostavljenost ni bila vidna prav do tal ;) in sonce. In seveda Peter. O njem vse najboljše.

Peter, ne moreva ti dovolj izkazati hvaležnosti. Srečno in se že veseliva, ko se spet vidimo v gorah.

21.6.2003: Na grebenu Loške stene

Iz Kluž na Vrh Krnice, po grebenu do zloglasnega mesta (sestop z Oblice) in naprej vsaj do Briceljka. Drugi del grebena naju ni 'skrbel' (od Plešivca do Moreža sva prehodila lani), vse ostalo nama je bila še uganka.

Opis vzpona ni potreben, saj samo sledimo markacijam, bi bila cinična, a skoraj resnična izjava. Markacije so sicer redke, a na nepravih krajih :) Dobro je vzpon na Vrh Krnice opisal Mihelič v vodniku JA. Malce naju je presenetil začetek (lovsko pot takoj preseka nova vlaka), razcep pri 1250m ima dve nadaljevanji (grebensko, ali bolje shojeno 50 metrov levo in nato navzgor), pod grebenskim robom nas na 1600-m v desno strmo travnato prečnico usmeri jeklenica (prečnica je dolga in ne smemo takoj gor, 3 jeklenice), z Male krnice navzgor čez prag med Vrhom Male krnice in Kobiljimi glavami nas povede gruščnata grapa na desni strani (grapa je markirana). Največja težava je drugje: klopi. Neprestano sva jih obirala večji del vzpona. V Klužah je klopov očitno več kot mravelj :(

Z Vrha Krnice po grebenu do Oblice ni nobenih težav (vršni del vzpona na Oblico zastavimo z leve strani po lahkem žlebu, I). Od tu naprej sva z malce nelagodnosti čakala na 10m visoko odsekano stopnjo. Greben proti škrbini je bil že precej našpičen. Za začetek sva navzdol preplezala dve kratki dvojki (eno po grebenu in drugo tik desno ob njem), dokler nisva dosegla klina, v katerem je bila kratka vrv z vozli (3m). Pod nama naj bi se šopirila 10m navpična, odsekana in gladka štirka nad tisočmetrskim prepadom. Naj bi se, ampak pod nama je bila 'le' trimetrska gladka skala. Izpostavljenost je bila 'le' zmerna, sam sestop s pomočjo vpete vrvi pa b.p. (tudi brez pomoči vrvi bi šlo).

Malce presenečena nad najinim prevelikim strahospoštovanjem (vsi zapisi o tem delu so bili 'strašljivi', le Miheličev je ustrezen) sva mimogrede stopila na Oltarje. Sestop z Oltarjem v škrbino je lahek (slaba II), ampak kaj, ko se je spet našla 'dobra duša', ki je prav vsako skalo označila z nemarno packo. Kmalu sva bila na Briceljku, ura pa še zelo zgodnja (nekaj minut čez poldne). Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu (normalka gre v desno) proti škrbini z Morežom. Svet se zakomplicira šele tik 10m nad škrbino (zelo izpostavljeno, trentska III), zato sva po travah raje prečila desno do spodnjega 'normalnega' prehoda v krnico Za Briceljkom.

Iz škrbine sva si ogledovala pristop na Morež (iz škrbine navzgor izgleda sila težko), ko so se meglice, ki so se cel dan podile naokoli, tako zgostile, da je bilo hitro vse črno. Črnina je tako grozila, da sva sklenila malce počakati, kaj bo storilo vreme. Spustila sva se nižje in vzpela na Stador (po travah sva obvozila spodnji del z leve strani). Na vrhu sva se načakala, tako da sva se dodobra podhladila (vsenaokoli je bilo še vedno vse zabutano), nagledala megle in oblakov in ob treh obupala in začela s sestopom. Pot do lovske koče je precej zaraščena, tako da se ji mestoma s težavo sledi. Pod planino Balo se je letos našel junak, ki je ocenil, da je markirana pot premalo označena in se je izživljal in prav vsako skalo premazal z neko nemarno barvo. Nekateri zares mislijo, kakšno uslugo delajo, ko smetijo po gorah. Govno naj smeti doma, kamor tudi sodi.

Grebensko prečenje Loške stene je fantastično lepa tura, po najini oceni plezalna smer II. stopnje in najtežji del je prečenje Bedinjega vrha in Moreža. Drugi del grebena od Briceljka do Vrh Krnice je občutno lažji.

17.6.2003: Storžič

Popoldanska dirka skozi Žrelo na vrh Storžiča. M je dobila nekaj prednosti pred štartom, a se je izkazalo, da sem bil preskop in jo prehitel malce pred vrhom.

15.6.2003: Po brezkončnem grebenu na Vrtačo

Z Ljubelja sva se po cesti vzpela na stari mejni prelaz Ljubelj, 1369m. V mislih sva imela prečenje Ljubeljščice (tega dela še nisva poznala), Na Možeh in naprej po grebenu do Palca.

S prelaza prav po grebenu Ljubeljščice vodi presenetljivo dobro shojena neoznačena potka. Edina težava na grebenu je zadnji visok stolp, 1669m, ki sva ga prečila skoraj po grebenu (II), potka ga najbrž obvozi na levi/desni strani (bila sva premalo pozorna, drugače bi ji sledila). Z malce lomastenja sva dosegla sedlo Čez Pod (na nekaterih zemljevidih je s tem imenom opremljen najbolj južni vrh, 1705m).

Vrh Na Možeh nama zmerom postreže s kakšnim nepričakovanim nasmeškom (tokrat sva bila gosta že v tretje). Tako sva v nedeljo prečila tretjega Moža prav po grebenu (presenetljivo lahko, do II) in na drugem Možu sva 'našla' lahek pristop na zahodni vrh, ki ga Klinar v vodniku Karavanke omenja kot samostojen in zelo težko pristopen.

Greben se naprej do Palca še precej dolgo vleče in lepo vreme je počasi vzbudilo še željo po SV grebenu Vrtače. Marijana se je na hitro zadovoljila z Zelenjakom in sam sem z užitkom preplezal nekoliko krušljivo 'steno' do vrha Vrtače (težave II-III), s katero sva že malodane 'stara znanca'.

14.6.2003: Veliki kup v severnem ostenju Kočne

Krnica za Velikim kupom in Povnova dolina sta osrednji grapi na severu Kočne. Celotno območje nad Makekovo Kočno je brezpotni in divji rezervat Grintovcev. Edine markacije peljejo proti slapu Čedca (130m, najvišji slap pri nas) in te so naju v petek zvečer po nalivu peljale navzgor. Nevihta se je žal še enkrat pripodila, tako da je bila izvidnica izgubljena nekje v ruševju, še preden sva našla lovsko potko (imela sva podatek, da iz Makekove Kočne po desni strani slapu in navzgor na Vratca nad Češko kočo vodi lovska pot). Bivakirala sva seveda doma in v soboto naju je čakala fantastična tura z vsemi mogočimi iskanji, preobrati in nasmeški: po lovski potki nad slap in potem po brezpotju na vrh Velikega kupa in nazaj. Zelo divje in strašno lepo.

Pod slapom Čedca sva iskala prehod, ki bi naju pripeljal nad slap. Za začetek sva najprej pogledala v levo (ni posebnega kruha, za lovski prehod pretežko) in nato v desno stopila na obetavno potko, ki naju je pripeljala v ruševje in višje na precej ostri vrh desno od slapu. Samo kaj, ko je bil desno od naju še en manjši slap in nadaljevanje ni obetalo veliko. Zato sva se malce vrnila, prečila grapo (ta grapa se odcepi v desno pred slapom Čedca) in na gozdnem robu na desni strani (od spodaj) stopila na pravo lovsko pot.

Potka je zelo prijetna in po macesnovem prehodu naju je pripeljala v grapo nad desnim slapom. Vmes ima pot celo dve varianti (obe sva poskusila, na manjšem melišču je razcep - možic), ko se združita, preči skoraj vodoravno do grape (mestoma izpostavljene in zagruščene police). Grapo sva prečila, se na drugi strani po podrtem grušču vzpela v macesnov gaj in višje stopila v obsežno krnico nad slapom, kjer potka ugasne.

Nad desnim zavojem krnice se nama je na višini 1800m razkril še en večji prag s slapom. Preko pragu nisva resno poskusila, zato sva splezala v desno navzgor proti grebenu Velikega kupa. Po navpičnem žlebu/kaminu (pod grebenskim skalnim pomolom) in nad njim v levo po strmih travah in majavih skalah. Na povsem nezanesljivih skalah sem obupal in začel s sestopom, a nisem upal prestopiti na travni stop in potem izpostavljeno na vrh žlebu. Po dolgem zbiranju misli sva z Marijano raje splezala navzgor na melišče. Sestopila bova že kako, magari kje drugje.

Višje sva po grebenu nadaljevala navzgor, dokler se le ta ni postavil precej pokonci. Nadaljevanje navzgor, še manj pa levo/desno, ni bilo vidno in sva se odločila za krajši sestop in iskanje drugega prehoda. In res, pod to pokončno steno sva po melišču prečila v smeri krnice za Velikim kupom in jo b.p. dosegla tik nad zgoraj omenjenim pragom s slapom. Nadaljevala sva po melišču navzgor in na primernem mestu splezala v desno in greben Velikega kupa dosegla točno na rami, ki je na večini zemljevidov kotirana kot glavni vrh, 2120m. Po grebenski rezi sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu Velikega kupa. Do škrbine je bilo mestoma zelo ostro (vmesne vzpetine je najlažje preplezati po grebenu), vzpon na glavni vrh postreže s težavami druge stopnje (po levi strani grebena do preperelega stolpa, ki ga obplezamo po desni in na vrh). Glavni vrh označuje večji možic in je visok nekako 2200+ m (na državnih kartah je označena kota 2192m).

Sestopala sva naprej po grebenu proti škrbini med Kupom in Kočno, 2178m. Nekaj časa so bile težave zmerne, toda nižje je čakala dobrih 10m visoka in izpostavljena nagnjena plošča z majhnimi zarezami, ki so ravno še dovolj široke. Čez manjši vrh in naprej do škrbine, kjer je velikan odložil ogromno skalno kocko, težav ni bilo več.

Za sestop sva seveda uporabila smer pristopa. Zoprnemu prehodu na levi strani (gledano od zgoraj) pragu sva se zares uspela izmakniti, tako da sva desno od njega poiskala lažjega (poteka na sami desni strani melišča, zgoraj je opravka s travno poličko, spodaj pa preplezamo lažji prag; slaba dvojka).

12.6.2003: Grintovec

'Ta hitra' popoldanska/večerna tura s Suhadolnika na Grintovec in nazaj.

8.6.2003: Prečenje Prisankove Goličice

Lani sva našla lahek prehod na Goličico, potem sva si v alpinističnem vodničku Vršič prebrala opis normalnega pristopa na Goličico in sva sklenila, da ponoviva najin vzpon in po normalki sestopiva (čez Malo Goličico in Prednjo glavo in po meleh v Suho Pišnico).

Pri vzponu ni kaj dodati, ker sva ga že opisala. Sestop je povsem druga, daljša, orientacijsko zahtevnejša in bolj izpostavljena pesem. Smer je v vodničku povsem na kratko (po najini presoji tudi zelo dvoumno/napačno) opisana in ocenjena z mestoma I-II, kar je glede plezalnih težav res. Ampak lepo po vrsti.

Z vrha Goličice sva sestopala naravnost v smeri Male Goličice, 1957m. Mestoma sva sledila nekakšni izhojeni potki, a večinoma sva iskala/našla lahke prehode (vrh v škrbini je najlažje prečiti po grebenu). Na vrhu MG sva po nasvetu vodnička (omenja dve varianti) poskusila najprej po grebenu. Ta greben se je po daljšem poskusu izkazal za zgrešenega, saj je vzporedno z Grapo med Goličicama padal v Suho Pišnico. Nato sva poskusila direktno proti vmesnemu vrhu med MG in Prednjo glavo (vrh je rama, 1839m). Prehodi so se lepo odpirali (orientacijska točka je vmesen izrazit stolp, ki ga obidemo po levi strani) in še pred škrbinico sva stopila na shojeno potko (možici), ki naju je pripeljala pred koto 1839.

Potka je nato vodila proti Prednji glavi, 1684m. A takoj, ko je teren postal zahtevnejši, so potka in možici izginili (50-100m nad škrbino pred Prednjo glavo). Nekaj časa sva po strmem skrotju sestopala v smeri grebenčka (ki ni vodil proti škrbini, ampak se je odsekano končal nad meliščem) in potem po poličkah prečila v desno (svet je zelo grd, saj se na poličkah valjajo rolerji, k resnosti močno prispeva izpostavljenost) dokler nisva bila tik nad škrbino, ki sva jo dosegla z desne po lahkem žlebu. S škrbine sva po meleh (na desni strani ogromne skale je sestop bolj udoben, na levi je vse podrto in zdrajsano) sestopila v Suho Pišnico in tam ujela markacije do avta.

Plezalne težave pri 'normalki' so lahke in v okviru I-II, res siten/grd je le svet tik nad Prednjo glavo. Orientacija je kar zahtevna, posebno v sestopu (in najin sestop ni potekal tako gladko, kot si si lahko ravnokar prebral). Smer najinega pristopa je bila v nasprotju precej manj resna (večje izpostavljenosti ni), čeprav so plezalne težave mestoma dvojka (enkrat sežejo tudi malce čez).

6.-7.6.2003: Rombon - et al.

Z Nevejskega prevala sva šla prespat v speleološki bivak Modonutti Savoia (tik nad sedlom Vrh Laških brežičev). Kričeča rdeča konzerva je od daleč nezgrešljiva in od blizu razkrije 12 ležišč. V bližini je poskrbljeno tudi za odpadke s priročnim smetiščem v votlini...

Do markacij (sedlo med grebenom Rombona in Črnelsko špico) sva se prebila po brezpotju in sva precej udrihala nad zavajajočim nasvetom na strani dveh nadebudnih planincev m&m. Torej, pri opisih brezpotij nama nikakor ni za verjeti, saj sva lani zapisala, da se je potrebno držati tik pod steno Špičke. Praskala sva torej pod steno in prečila zelo zoprn in izpostavljen svet (sitne grape, zlizana melišča, rolerji na gladkih skalah...), dokler nisva obupala. Zoprnijo sva za kazen prečila še nazaj in se spustila navzdol pod spodnje skalne ostroge in grape. Od tu sva z lahkoto dosegla škrbino desno od Vrh Klinkonovega žleba (velik in zelo izrazit stolp, 1978m), našla neoznačeno potko, splezala navzgor čez lahek prag in v levo dosegla markacije. Tako, pravi nasvet bi torej moral biti, da se držimo spodaj! No, saj isto smer sva pravzaprav ubrala lani v sestopu, samo se nama je zdelo, da bi bilo lahko še bolj udobno (prav pod steno nas usmeri tudi vodnik Manj znane poti slovenskih gora, ampak iz nadaljnjega opisa sledi, da svojega nasveta prav nič ne upošteva in gre lepo po spodnji varianti...).

Kdo bi si po vsem tem mislil, da je bil to najlepši del poti, kajti ostanek izleta je bil razvlečen in se je vil gor in dol po brezkrvnih markacijah. Povratek po markacijah z Rombona po kraški puščavi do Prevale je v vročini sploh dolga muka posebne vrste. Najbrž je povsem drugačen brezpotni pristop na Rombon iz Kluž in skozi Veliki Dolič.

Zanimiva in težja naloga je določanje grebenskih vrhov. Greben do Rombona je presenetljivo lahko prehoden (v Možnico pada strma stena)(markacije gredo desno pod grebenom in večkrat pridejo pogledat navzgor prav na greben). Vrh Ribežnov je nezgrešljiv, potem se pa začne uganka. Prišna glava, Malo in Veliko Ušje in za konec še Vrh Police. Misliva, da sva pravilno določila vse te precej neizrazite grebenske vrhove. Od Malega Ušja naprej sva se 'povsem' držala grebena.

Nazaj sva se torej vračala po dolgih in žejnih markacijah proti Prevali in za razvedrilo sva skočila na vrhova Pri Banderi in Jelenk (ostanki zanimivih 'umetnih poličk' iz vojnega časa). Z vrha Pri Banderi je bil najlepši pogled na greben Lopa - Črnelske špice. Pod Prevalo do smučišča je šlo za nagrado zelo lepo in hitro po snegu.

31.5.2003: Veliki in Mali Peski

Iz Lepene do Krnskega jezera, po markirani poti na Veliki Šmohor, po brezpotju čez Mali Šmohor na Velike peske, naprej na Male peske, spust k Jezeru v Lužnici, čez Srednji vrh na Prag in po grebenu na Vrh nad Peski. V načrtu sta bila vsaj še Batognica in Krn, a je zatajilo vreme.

Že ob pol desetih je bil pogled s planine Duplje na okoliške vrhove poln temnih oblakov. Na V.Šmohorju je razgled res odličen, žal sva opazovala vse več oblakov in vse manj vrhov, nadaljevanje prek M.Šmohorja na Velike peske je lahko (kota 2110m, ogromen kup peska), tu pa naju je zagrnila megla. Megla se je sicer kmalu poslovila, a sonce je le še tu in tam prebijalo oblake.

Z Velikih peskov sva sestopila pogledat proti Malim peskom in našla precej zašiljeno peščeno sipino. Vrh Malih peskov je kota 2063m, spodaj sva vzpon zastavila na levi strani grebena in vrh dosegla prav po grebenu (močno krušljivo in kar strmo, tudi greben naprej, JV, od najvišje točke je še nekaj metrov precej ošiljen in podrt, vsaj I). Po grebenu sva nadaljevala do škrbine med Malimi peski in Škofičem.

Sestopila sva proti jezeru in se na drugi strani povzpela na Mali vrh, prečila Srednji vrh, 2032m, in dosegla sedlo med Batognico in Vrhom nad Peski (nezahtevno brezpotje). Ob prvih resnejših kapljah sva se po grebenu vzpela na Vrh nad Peski (krušljivo, I), kjer naju je kmalu začel strašiti bog groma. Dež naju je nato pral od vrha do tal, naprej po cesti je močil le še avto ;)

30.5.2003: Storžič

V petek popoldne na Storžiču začuda ni bilo neviht. Mir sva nekoliko skalila le m&m s treningom vzdržljivosti (mimo Lovrenca in po JZ grebenu).

25.5.2003: Vzhodni greben Begunjščice

Vzhodni brezpotni pristop sva užila že pozimi (1.1.) in sva ga morala ponoviti še v kopnem. Tik pod vrhom plazu, ki pada proti Ljubelju, sva tokrat (na vsak način sva se 'morala' umakniti pregostemu rušju na začetni polovici grebena) zavila v desno in po precej podrtem svetu nadaljevala navzgor (plezanje I. stopnje). Na greben sva splezala nad plantažo najgostejšega rušja, ampak rušje se je nadaljevalo še kar naprej, tako da sva večinoma hodila po podrtem skrotju desno od grebena, le na nekaj mestih sva morala zagaziti v rušje, ali vmes med vejami iskati prehode/stečine.

Težko preplezljiv stolp sva tudi tokrat obvila po levi strani (shojena pot med rušjem)(nazaj navzgor na greben sva brez posebnih težav prilezla po strmem in ozkem žlebu). Višje je še malo ruševja, ki sva se mu umaknila na desni (nekaj sva ga bila vsekakor deležna), potem pa sva hodila po travnatem grebenu do Begunjske Vrtače in naprej na vrh Begunjščice. Sestopila sva po najlažjem in najhitrejšem sestopu (Šentanski plaz).

24.5.2003: Grebensko prečenje Krofičke in Ut

Na Krofički še nisva bila, pogledala sva Stritarjev opis brezpotnega pristopa (111...) in Rutarjev prispevek ter Stritarjev popravek na diskusiji PZS. Najina 'teoretična' tura je nadalje vsebovala prečenje grebena Ut do Movznika in sestop po markacijah. Na brezpotjih se včasih seveda zaplete in tako se je tudi v soboto, za nagrado sva potem 'odkrila' strašno zanimivo potko, ki naju je prek izjemnih prehodov pripeljala do markacij tik severno od Ut. Poglejmo, kod sva hodila:

Odcep proti ostenju Krofičke je označen z možicem in lepo shojen. Tudi lovska varovala so zgledna in do Zadnjega travnika težav ni. Nadaljevala sva desno navzgor do grape, ki pada z izrazite škrbine južno od vrha. Od tu naprej sva namesto iskanja prehodov med rušjem (tako svetuje Stritar) izbrala precej strmo skrotje, ki je vodilo naravnost proti vrhu. Posebnih težav ni bilo (sem in tja je malce lahkega plezanja, I), na greben sva stopila tik levo/južno od vrha Krofičke.

Po grebenu do glavnega vrha Ut, 2029m, večjih težav ni (le tik pred vrhom čaka nekaj lažjega plezanja po skalah, I). Skoraj povsod se da slediti shojeni potki, večinoma se hodi po grebenu ali tik pod njim, le rušju se včasih umakne malce nižje. Podobno je nadaljevanje do kote 1994m. Greben tu ostro zavije levo in pod nami zazija precej globoko sedlo, 1929m.

Po rušju sva se spustila do sedla (precej pretepena sva spodaj opazila, da je šla potka po travah levo ob rušju ;) in nadaljevala po grebenu do konca, 1894m, kjer je v zasedi pričakal odsekan skok, ki naju je ločil od zelenih trav slabih 50m nižje. Od zgoraj je položaj zelo siten in nepregleden. Našla sva obetavno polico, ki se je proti travam spuščala na levi strani grebena. Zgornji del police je bil precej zagruščen in izpostavljen, tako sva se na polico raje spustila po navpičnem kaminčku (III, 5m). Tu se polica obrne navzdol in po še nekaj lažjih metrih se je izpostavljenost spet povečala in polica nekoliko izkomplicirala, tako da sva raje obrnila. In še dobro, da sva, kajti čakal naju je vrhunec dneva.

Vrnila sva se do prej opisanega in najbolj izrazitega sedla, 1929m, in po grušču sestopila dobrih sto metrov vzhodno (seveda sva imela vmes dvakrat ruševnato varianto za ta 'pridne'), dokler nisva padla na shojeno potko, ki je vodila levo pod steno (dobrih 30m visoka in 100m široka previsna stena, pod njo je razpadajoča večja 'pasja uta'). Pot je vodila vzporedno z grebenom pod vršnimi pečinami. Prehodi, ki jih pot ubira v tej 'trentski' divjini nad Robanovim kotom so izjemno lepi (naravnost čudoviti ni niti malo premočna beseda). Potka se tu in tam malce porazgubi, a le za nekaj metrov (midva sva dvakrat izgubila nit, saj sva prehode iskala prenizko, kjer je veliko težje ter se skoki in prepadne pečine proti Robanovemu kotu kar vrstijo), vsepovsod jo je potrebno iskati skoraj tik pod pečinami grebena Ut. Potka je zelo zahtevno brezpotje z mesti I. stopnje in neprestano valovi malo gor in malo dol. Opozorila bi na nekaj detajlov:

Pot kmalu zavije v strm gozd in pripelje na trave, kjer se potka vzpne na zgornji prehod (midva sva šla proti lažjemu spodnjemu, ki se je izkazal za vabo). Vmesno izrazito škrbinico potka preči nekaj metrov nad njo (prav tako sva zgrešila, saj naju je zavedel lažji spodnji prehod v škrbino, odkoder ne gre več naprej), prestopi čez rob in se spusti v lahek svet pod glavno orientacijsko točko (škrbina tik vzhodno od zadnjega vrha v grebenu Ut). Potka se vzpne na škrbino, preči naprej levo čez rob in na travah severno pod grebenom Ut se priključi markirani poti s Strelovca.

S trav sva se iz radovednosti vzpela nazaj proti grebenu Ut, da bi si pogledala 'nepreplezljiv' skok še s tega kota. Najina polica ima spodaj navpičen kratek skok in bi torej kar šlo (recimo slaba III), tudi direktno po razu bi se s slabo III najbrž izšlo.

18.5.2003: Storžič

Ko si obtolčen in te bolijo ramena, je najbolje hoditi lahkih nog. Tako sva brez nahrbtnika na Storžič dobesedno poletela. Iz Bašlja na JZ greben. Največ, kar Storžič ponuja z juga, in to ni malo...

16.-17.5.2003: Bivak I v Veliki Dnini

Kdo si ne bi želel prespati v orlovem gnezdu, v najbolj divjem bivaku pri nas. Midva sva sklenila, da je čas za prvi obisk, in z močno obteženima nahrbtnikoma (smuči, spalka, jedača, pijača, oprema...) sva ob devetih zvečer malce nejeverno gledala v za lučaj oddaljen bivak. Potke do bivaka namreč ni, edini pristop je plezalni. Za dober uvod sva proti konzervi dvakrat narobe zastavila (v temi je vse bolj zamotano, s kredenco na hrbtu dvakrat bolj) in v tretje sva le zadela pravo poličko ter dosegla navpičen kamin (II, 5m), ki naju je dostavil na varno.

Bivak je bil tako simpatičen in udoben, da sva jutro krepko zamudila. Za začetek sva iz zatrepa Velike Dnine po zasneženi normalki pristopila na Veliko Martuljško Ponco. S Ponce sva nameravala po grebenu proti Velikemu Oltarju, a se nama je še pred najnižjo točko škrbine (po desni strani je potrebno obviti pod odsekanimi grebenskimi stolpi) po robu postavila izredna krušljivost. S turnimi čevlji nisva silila v 'rdeč peskovnik' in sva ga prihranila za poletje.

Vrnila sva se na vršno pobočje Ponce in sestopila do smuči. Smučarija je bila povprečna, ker je bil 'gnoj' ob dveh bolj primeren za njivo in ne za smuči ;) Peš sestop čez pragove nama je tudi pokazal zobe; sesul se mi je stop, nato je počilo preslabotno rušje in že sem zletel tri metre nižje v Marijano (natančen zadetek s konico palice v ramo) in polet malce obtolčen dokončal še tri metre nižje s slabim doskokom v telemark. A se je vse skupaj še zelo dobro končalo, saj mi je grozilo nadaljnjih pet metrov luft sestopa. Do avta se je potem vleklo kot čreva.

Še gnojnico morava izliti: kdo je popil pločevinko nemškega piva in se jo tako domiselno znebil ter 'označil' orientacijsko zanko na prehodu med Gruntovnico in Veliko Dnino. Naj govno smeti doma, gore in brezpotja pa pusti pri miru.

11.5.2003: Vrtača po SV in JV grebenu

Oboje sva že 'splezala' in sva šla še enkrat malce potipat, saj vremenarji veliko lepega žal niso obetali. Po mejnem grebenu iz Suhega ruševja na Vrtačo je plezanje dobre dvojke. Več ali manj sva se držala smeri od lani, tako da presenečenj ni bilo.

Sestop po brezpotju čez Malo glavo (JV greben) je prav lahak (shojena potka). Midva sva poskusila po grebenu navzdol sestopiti prav do markirane potke Vrtača - Zelenica, a sva 50m nad njo (navpične pečine) izgubila štreno (do sem sva se rušju lepo umikala). Po mestoma zelo gosti vegetaciji sva prečila v levo skozi, pod, v in končno čez rušje padla na pot.

4.5.2003: Špik

Za presenečenje je v nedeljo poskrbel mraz: sneg je bil zjutraj zmrznjen (kot beton) in tako sva z derezami po normalki odpikala proti vrhu. Zaradi gnilca iz prejšnjih dni sva postavila najin vstajalni rekord in bila ob 8:30 že na vrhu. Mnogo prezgodaj. Ob enajstih je sneg za milimeter popustil in neučakano sva se pognala navzdol (optimalno bi bilo za spust potrebno počakati do dvanajstih). Zgoraj je bilo tako povsem trdo in malo nad 2000m sva užila smučarski veselec, ki bi se lahko končal šele na 1600m...

A sva midva za vsako silo hotela pogledati v sam Kačji graben, po naporni borbi z rušjem sva razočarano gledala v kopen graben (1700m, malo sva celo poskusila s sestopom, a sva kmalu obračala, saj si skokci sledijo en za drugim) in se spet posvetila neljubemu in pregostemu rušju. Vročino in kar predolg sestop sva pregnala s hladno Pišn'co.

3.5.2003: Pod Kriško steno

Tu še nisva smučala (kar nekako naju turni smuk iz zatrepa Krnice s svojo nezahtevnostjo ni uspel prepričati) in sva za hec poskusila. Zelo prostrano snežišče, škoda ker ni bilo več snega. Potrebno bo poskusiti v pršiču ;)

2.5.2003: Mlinarica - Turn pod Razorjem

Pomladna klasika. Pogled s ceste ni prav nič prepričljiv, a je zato smuka presenetljivo dobra in dolga. Oboje je, podobno je bilo lani, za to turo kar zakon.

V škrbini pri Turnu, 2348m, sva bila že ob devetih, a je bilo vse južno. Vzpela sva se še na vrh levo od Turna pod Razorjem. Kratek vršni del do žlebu, ki pada izpod Turna, je bil smučarski posladek, potem je za kontro sledilo 100m obupnega nepredelanega gnoja (navzgor je šlo čez pas v sneg), dokler se snežišče ni razcepilo v dva jezika. Navzgor sva šla po slabo predelanem levem (gledano od zgoraj), zato sva s smučanjem poskusila po desnem (ki je soncu bolj izpostavljen) in ta je naravnost navdušil, tako da sva se ga oklenila, dokler se jezik nekaj pod nama ni končal v rušju.

Kratka peš prečnica v levi jezik (spodaj je bil tudi ta jezik že lepo predelan) in sledila je smuka do nekako 1500 m (do podrte lovske bajte je bilo dobrih 10 minut peš sestopa).

1.5.2003: Čez Sleme na Ablanco in naprej na Draška vrhova

Sleme je južni greben Ablance in sila redko dočaka obisk. Midva sva v goste stopila s parkirišča (izhodišče za Planino Konjščico) pri potoku Ribnica. Po gozdu sva se vzpela na Glavo in naprej po grebenu na Mesnovo glavo. Greben se tu prelomi pod pravim kotom in stala sva na Slemenu. Do Ablance je čakal kar dolg grebenski sprehod z vmesnimi plantažami rušja in nekaj lažjimi pečinami. Tu in tam sva sledila potki, ki se v drugem delu okrepi in med rušjem doseže vršno skalnato glavo Ablance. Plezalske težave malce silijo čez enko, tik pod vrhom čaka tudi izpostavljena zagruščena polička.

Sonce je prijazno gledalo navzdol in tudi Draška vrhova sta bila vabljiva in že sva bila na Velikem Draškem vrhu. S sedla med obema Draškima sva se prav po grebenu povzpela še na Malega (tik pod vrhom je potrebno malce poplezati, med ena in dve)(markirana pot preči južno pod grebenom). S Srenjskega prevala sva sestopila mimo Konjščice.

30.4.2003: Zajmenove peči - Vranček

Zajmenove peči so JZ greben Velikega vrha (Košuta). Na koto 1745m naj bi peljala neoznačena pot. Nadaljevanje po grebenu do Velikega vrha je plezalna smer (najbrž najlepši pristop na VV). Gorniško zelo pozabljen svet.

Z zaselka Lajb sva nad travnikom dosegla dolinico S nad Rjavko in višje sledila glavnemu kolovozu, dokler naju ni pripeljal na greben (nad Rjavko, 1050+ m). Tu sva kolovoz zapustila in nadaljevala po gozdnem grebenu (nakazana potka). Nekje na 1200m je greben spet presekal kolovoz (vse manj izrazit greben se počasi obrne proti S). Nadaljevala sva naravnost navzgor (potka je vse manj sledljiva, celo en možic se je našel ;). Malo pod grebenom se gozd umakne in po zmerno strmih travah sva prilezla točno na koto 1745. Zelo lep pristop.

Navzdol sva si želela po Vrančku. To je strm in visok plaz, ki pada z zahodnega roba Zajmenovih peči. Vedno nam pritegne pogled, ko se peljemo na Ljubelj.

Do škrbine tik pred zadnjim grebenskim vrhom (1611m) je bil sestop precej kosmat, drugih težav ni bilo. S škrbine se navzdol odpre izjemno podrt in precej zavit žleb/plaznica. Po njem sva dosegla vrh širšega plazu, ki pada naravnost proti cesti. Omenjeni žleb je visok dobrih 150m, v zgornji polovici se cepi in nižje spet združi. Midva sva najprej izbrala desni krak, a sva se zaradi pregladke podrtije vračala in sestopila po levem (vmes čaka kratek navpičen pragec, ki sva ga premagala s skokom v sneg - zagozdena ogromna skala). Bolj krušljivo podrtijo je težko najti; samo za ljubitelje. Po glavnem/širokem plazu sva bila za konec deležna še skoraj 600m solidnega grušča.

26.4.2003: S Tolste Košute na Košutnikov turn

Na tem grebenu sva že za silo domača in sva na Tolsto za popestritev poskusila zlesti z desne (brezpotje se vršnim pečinam umakne na levi strani). In res, dolgčas nama ni bilo več. Začetek (prečnica v desno) je bil neobetavno krušljiv, vedno bolj strm in podrt vršni žleb je občutek stopnjeval, zaključil pa ga je navpičen in ogabno krušljiv kamin (slaba III), ki je imel na srečo nad njim večjo in čvrsto skalo.

Sam greben od Tolste do Turna s takimi detajli seveda ne postreže, saj se dvignejo 'le' do druge stopnje. Midva sva od zime še malo rjasta in so bile težave ravno pravšnje. Pri sestopu sva se oprijela markacij, ki po naravnih prehodih prečijo pod grebenom (in nad številnimi skoki) do Zgornje Dolge njive.

Na grebenu naju je precej nerviral močan veter, ki naju je hotel prevrniti čez rob. Tudi sestop s Košutnikovega turna je bil zabeljen z mokrimi in poležanimi travami (vmes prežijo še snežni/vodni odstavki).

25.4.2003: Storžič

Zadnjič se nama je Storžič po JZ grebenu/slemenu tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Tokrat sva ob stiku s prečno potjo na višini 1400m nadaljevala naravnost navzgor proti grebenu (za silo shojena potka), kar je tudi običajna smer, a zna biti v mokrih travah zelo neprijazna.

Zagotovo je to najina najljubša pot na Storžič. Lepo ohranjena, malo obiskana in seveda, nobene planinske gostilne ni v bližini ;)

Kar malo naju zvija, ko jo takole reklamirava.

21.4.2003: Brezpotja na Storžiču (JZ greben in Bašeljska grapa)

Popoldne se je jel delat dan in sva ga v zadnjem trenutku poskušala tudi midva ujeti. Ob petih sva bila tako na parkirišču nad Bašljem...

Mimo Lovrenca sva se po markacijah vzpela do prečne poti na 1400m. Zemljevid je pokazal eno, a odcep v levo se mu ni hotel prilegati. Midva sva mu vseeno sledila do pogleda na Javornik, potem sva nadaljevala po brezpotnem JZ grebenu (vsekakor je boljša varianta, da pri stiku s prečno potjo nadaljujemo naravnost navzgor proti grebenu). Spodaj je bilo precej goščave in sva se ji umaknila na pobočja na desni strani, višje naju je do vrha spremljala lepo uhojena potka.

Pri vzponu je začel naletavati dež, višje ga je zamenjalo babje pšeno in trave na JZ grebenu so postale precej mokre. Tako sva za sestop raje določila Kališče, a sva si na Bašeljskem sedlu po navdihu premislila in navzdol nadaljevala kar po Bašeljski grapi, po kateri teče potok Belica. Zgoraj je bilo malo gosto, potem je sledil lažji kanjoning: gaženje po potoku in snegu, namakanje v slapičih, spuščanje po vejah in končno sva padla na potko, ki naju je tik pred temo pripeljala na izhodišče. Povsem drugače sva tokrat doživela Storžič. Zelo zanimivo.

20.4.2003: Žleb iz Podna

Iz Podna sva nameravala v Žleb in po njem do škrbine med Palcem in Zelenjakom (Žleb, 1916m). Tiha želja je bila nadaljevanje po Osrednji grapi na Vrtačo.

Shojeno in presmučano ni bilo. Vzpon je bil 'en gnil matr' po južnem snegu. Škrbine nisva dosegla, ker sva z vzponom zaključila 100m nižje. Teren je bil vse strmejši in je zato na vsake toliko spontano plazilo snežne kepe. Tudi s sten je občasno kaj padlo dol. Spust ni bil čisto nič boljši od vzpona (če ti smučko zagrabi v gnoj, jo kar nekaj časa iščeš pod površjem). S plužnimi zavoji je za silo šlo. Ni bilo 'glih majka'.

13.4.2003: Bašeljski vrh

Sama. Marko še štrajka za pečjo. Do Kališča za začetek mrcvarim blato (mestoma do gležnjev), višje mi drsalnica riba nos. Do Bašeljskega prevala je bolje: moker sneg se udira čez kolena in za stopinjami predhodnika dosežem Bašeljski vrh. Na Storžiču so grmeli plazovi.

30.3.2003: X

V nedeljo sva lenarila na odličnem razgledniku. Kateri vrh? Potrudi se, ugani in napiši. Malo verjetno, da boš vedel, ali pač ;)

29.3.2003: Na Stol s severa

Iz Medvedjega dola po Janeževem žlebu skoraj direktno na Stol je bil najin cilj. Janežev žleb pada s Stolove škrbine, 2070m, (vzhodno sta Krkotnik s Celovško špico, zahodno je Stol) in ga ne smemo zamenjati z Martinim žlebom vzhodno od njega, ki je bolj strm. (Martin žleb je viden z Mačenske planine, Janežev žleb iz Medvedjega dola in obratno ne velja, ker se skrivata za robom. Na vrhu Martinega žleba se lahko spustimo na vrh Janeževega žleba.).

Na Stolovo škrbino se nisva povzpela, ampak sva nadaljevala desno navzgor po ozkem žlebu (slabih 40°), ki pripelje na glavni greben na višini 2150+ m. Do vrha sva se vzpela po 'ubogem' snežnem jeziku tik levo od grebena. Sneg je bil v soboto obupne sorte. Otoplitev je opravila svoje in namesto betona naju je pričakal drek. Na vrhu je bil sneg še izjemno neugoden, saj so smuči, in sneg z njimi, kar po svoje drsele navzdol. Spodaj sva se mučila po gnoju in nato še v gozdu, da sva končno lahko užila dober rally po zasneženi cesti.

V dobrih razmerah zna biti ta smučarska tura odlična; tudi pozno v pomlad. Ocena težavnosti turnega smuka: bolj zahtevno (II+).

23.3.2003: Z Jezerske Kočne v Dolce

Ciljala sva na smučanje s Kočne v Zgornje Dolce (IV-, še nisva imela te sreče) in navzdol po sistemu Dolcev vse do Spodnjih Dolcev (do pastirskega prehoda v Suhi Dol).

Pastirski prehod naju je gor grede pošteno namlatil in namučil. Spodnji strmi del je postregel s premalo zmrznjenega snega, da bi pomagal cepin, srednji gruščnat del je bil še bolj podrt kot ponavadi in zgoraj v gozdni prečnici v Spodnje Dolce sva imela ravno na najbolj sitnem delu probleme s smučmi in vejami. Zato je bil toliko lepši pogled na snežna jezika, ki sta se od zgoraj iztegovala prav do prehoda.

Do Zgornjih Dolcev se je kar vleklo, tako da je za pestrost morala poskrbeti čelada, ki se je namesto na glavo odkotalila navzdol (nepričakovan trening je bil popolnoma nehvaležno sprejet). Sneg od Zgornjih Dolcev proti vrhu je bil presenetljivo trd, mestoma celo leden. Sonce ga začuda sploh ni načelo (VSV pobočje). Od spodaj smer ni preveč pregledna, a je bil tako spodnji kot zgornji snežni prehod 'ta pravi', da ni bilo treba preveč iskati (pravzaprav se ne da zgrešiti). Greben sva dosegla tik desno od vrha. Še dve kratki izpostavljeni prečki in čakalo naju je vetrovno sončenje na vrhu.

Smučanje se je izkazalo za lažjega od pričakovanj ob vzponu. Res je bilo trdo, a strmina ni pretirana in tudi robniki so odlično prijeli. Po Dolcih je bilo odjenjano in je letelo, da je bilo veselje. Pod 1800m naju je čakala krajša nošnja, potem sva za silo posmučala do pastirskega prehoda. 'Ta hudič' naju je tudi navzdol moril, še bolj kot navzgor. Pravzaprav se nama je tako uprl, da ga nekaj časa nočeva videti od blizu...

22.3.2003: Smučanje s Špika

Iztekajo se zadnji dnevi za smučanje prisojnih pobočij. In Špika letos res nisva hotela zamuditi, v tem sva bila doslej še preveč uspešna ;)

Špik na južno stran ponuja tri zanimive spuste. Skozi Kačji graben je najlažji (III-, v okviru letne poti: dejansko se prav po grabnu nič ne smuča, ampak ob njem - ali kdo ve, kakšni skoki čakajo prav v Kačjem grabnu in ali je sploh kdaj smučljiv?), težja sta smuka z Lipnice (Špikov predvrh, 2418m): Lipni graben (IV+) in Labirint (IV+, z vrha v grapo, ki pada s Špikove škrbine v Krnico). Pri zadnjih dveh je vprašljiva zalitost, s Špika se po normalki ravno še da smučati prav z vrha.

Ob dvanajstih sva bila še v Veliki Pišnici in iskala začetek markacij. A začuda sploh nisva bila tako pozna, sneg je bil spodaj še nedotaknjen, višje tudi ni bil pregloboko odjenjan, izjema je bilo le kratko vršno Špikovo pobočje, ki se sonči točno proti jugu. Z vrha sva tako užila malo gnilca, takoj zatem skorjico, potem je sledila odlična smuka do goščave (precej nižje od melišč). Skozenj sva našla nekaj dobrih in več obupnih prehodov, izvajala akrobacije na glavo čez rušje in smrečje, dokler se ni dalo nadaljevati levo od poti po redkem gozdu. Sneg nama je odpiral smučine vse do 1300m. Nižje, kot sva upala pri vzponu; hvala.

16.3.2003: Na Mojstrovko po Župančičevi

V Župančičevi smeri še nisva imela uspeha in sva poskusila (dve leti nazaj naju je pod grebenom zaustavila orjaška opast). 'Uradno' ima smer na najstrmejšem (vršnem) delu 50-55° (po moji oceni 45-50°), za smučanje nosi oceno IV, zgoraj S5. Zelo lep pristop na Mojstrovko, trenutno so tudi razmere odlične, midva sva bila navdušena.

Strm prehod (grapa) na gredino, nad odcepom za Pripravniško grapo, je bil odličen. Ravno prav trd, da sta cepina lepo prijela. Po široki in 'položni' gredini b.p., potem je sledilo manjše presenečenje. Strm ozebnik (tako v uradnem opisu, pravzaprav je plitka grapa), ki prav z vrha gredine vodi na vršni greben Male Mojstrovke, je bil precej kopen (pred dvema letoma je bilo vse popolnoma zalito). Do vrha se je sicer šopiril neprekinjen snežni jezik, a je bil hudo pijan. Sledi so bile večinoma 'trezne' in so vodile kar direktno navzgor, čez dva kratka skokca. Tudi midva sva sledila. Prestop čez manjšo opast na greben ni bil problematičen.

Seveda sem s sabo tovoril smuči, a se nisem odločil za spust. Drugič, ko bo več snega (za silo bi se sicer dalo smučati, a je mestoma precej trdo in razbito od številnih stopinj, spodaj čaka še ozek/leden prehod). Z Male sva nadaljevala na Veliko Mojstrovko in se po normalki spustila na Vršič.

15.3.2003: Prisank, Z vrha mimo Prednjega okna

Prisank je najina gora, ali sva morda midva njegova? In je vseh vrst, od markiranih, najtežjih zavarovanih in do povsem samotnih brezpotnih predelov, kot je mogočni severni greben. Poti v njegovo zakladnico vodijo skozi skriti Hudičev žleb, odmaknjeni Mali Prisank, pod ali nad visokimi oboki Prednjega in Zadnjega okna in se končajo s hvalnico na Zvonikih, ki mu tik pod vrhom molče odzvanjata.

Plan je bil že davno postavljen, smučanje po grebenski poti mimo Prednjega okna. Idealne razmere sva nesrečno zamudila za dva tedna. Vseeno sem vzel smuči, Marijana pač ne. Vzpon na Gladki rob je bil snežen, višje naju je pričakalo kopno pobočje vse do okna. Malce sva lovila snežne jezike diagonalno v desno, upe mi je visoko dvignila šele obetavno zasnežena grapa (žal nisva imela pregleda v spodnji del grape), ki pada s Prednjega okna. Po grapi sva mimo okna splezala na glavni greben in po njem brez težav dosegla vrh Prisanka. Prav po grebenu se seveda ne da smučati, zato sem pri vzponu venomer opazoval levo in desno pod grebenom in mirne duše priznam, da so me strme in izpostavljene prečnice stiskale v želodcu.

Vršna glava je bila lepo smučljiva, potem je bilo s pravim smučanjem (beri vijuganjem) konec. Sledila je prečnica za prečnico, ena bolj sitna od druge. V prvem delu sem prečnice vlekel na južni strani, ko se je pobočje izkompliciralo, sem prestopil čez greben in prečnice vlekel na severni strani. Najtežja, najtrša in najbolj izpostavljena je bila prav zadnja. Na severni strani je bil sneg zelo trd, na južni odjenjan, tako da sem imel zaradi tega na mestih z malo snega probleme z gladkimi ploščami tik pod njim. Vmes sem enkrat pojahal prav po grebenu, ukradel nekaj lepih zavojev, 'užival' v vzpenjanju (trije kratki 'poštamfani' vzponi, potem še zadnji in najvišji, 10+ m, ki se je na grebenu končal s sitnim prestopom čez opast)(greben valovi gor in dol, pravzaprav sem pričakoval več vzpenjanja), enkrat sem malce 'poštamfal' tudi navzdol po skalah in klinih, a smuči nisem hotel sneti ;)

Z mesta, kjer sva pri vzponu dosegla glavni greben (tu je bilo glavnih smučarskih težav konec), me je navzdol čakala še uživaška in sproščujoča strma flanka, potem sem zasmučal kar naravnost navzdol po grapi (nižje v grapi je zahrbtno pričakal za smuči preozek prehod - 10m peš sestopa), pod grapo izbiral snežne jezike, ki so vodili v desno in po najbolj obetavnem dosegel prečno markirano pot. Nekaj vodoravnih minut je šlo potem s smučmi na ramah, a z Gladkega roba se je dalo spet smučati in to vse do Vršiča, če spregledam kratek vzpon na Sovno glavo.

Spust na smučeh se je razvlekel na polni dve uri. Težave na glavnem grebenu so dolge 200 višinskih metrov in bi jih skupno ocenil vsaj s IV+ (najbrž kar s V-), z mesti S5+ (težko je oceniti, ker nisem imel dobrih razmer). S spustom sem bil tako prezadovoljen, da je bila Marijana čisto majhna, ko me je morala prenašati vso dolgo vožnjo domov ;)

23.2.2003: Kukova špica

PDMatica je za soboto napovedala organizirano turo na Kukovo špico in logično, da sva si za jasno nedeljo določila najbolj vzhodnega martuljškega velikana. Izšlo se je tako, da v soboto ni bilo junaka, v nedeljo pa tri skupine. Ker nisva ravno ljubitelja zgodnjega vstajanja, nisva bila deležna gaženja (hvala), na vrhu Kukove špice smo prišli skupaj.

Razgledi so bili zgoraj tako bogati, da je šele mrzel veter prinesel misel o sestopu. Lani pozimi sva Kukovo špico povezala s Škrnatarico, tokrat žlebu, ki omogoča najlažji prehod navzgor, nisva upala zgaziti. V zameno sva se zadovoljila s spodnjim delom grebena Čez Gulce - Škrnatarica od koder je zelo bližnji pogled na raztreskane stolpe Široke peči. Grebensko nadaljevanje na vrh Škrnatarice je bilo za naju prestrmo (vmes je čakal tudi skalni skok).

22.2.2003: Mala Mojstrovka

Nisva nameravala na Mojstrovko (med tednom se je smučarju utrgal plaz pod Šitno glavo), v mislih sva imela, da bi pogledala razmere na grebenski poti na Prisank. Nad Vršičem je bilo zabutano, plaz presenetljivo kamnit, navzdol sta prismučala dva, gor se je pa ravno odpravljala skupina (alpinistični tečaj). Tako sva se le sprehodila proti Sovni glavi (gaz naprej proti Prisanku ni bila potegnjena), potem sva štartala na Mojstrovko. Na 2000m sva pogledala čez oblake in stopila v gorska nebesa.

Prav tako, kot so bili vreme in zasneženi vrhovi opojni, je bila smučarija slaba. Kloža.

21.2.2003: Begunjščica

V petek opoldne je bilo tako jasno, da sva pod nujo šla posmučat pršič na Begunjščici, ki sva ga v četrtek opazovala le od daleč. Vreme se je na Ljubelju že ob enih začelo uspešno kvariti in sva vzpon izkoristila za hitrostni trening. Prva hitra etapa do Zelenice, potem expresna po Osrednji grapi na vrh Begunjščice. Ampak oblakov nisva uspela prehiteti...

V pršič sva zasmučala v spodnjem delu grape, po Plazu nad Zelenico sva sama lahko izbirala njegovo globino. Škoda, ker je bilo že preveč zoranega ;)

20.2.2003: Na Možeh - Palec

Najina najljubša tura letos, v snegu je bila grebenska 'plezarija' fantastična. Vrhovi Na Možeh nama od prvega meglenega obiska lani jeseni niso dali miru, morala sva jih pogledati tudi v lepem vremenu in tega je bilo v četrtek v izobilju. Greben sva dosegla ob vlečnici, potem se je pred nama razgrnilo 7 ur počasnega grebenskega potepanja in 'prvenstvenega' gazenja. Malce je bilo tudi borbe z ruševjem, a večinoma sva ga uporabljala kot pomoč pri napredovanju (v snegu se nama je udiralo tudi čez pas).

Dodobra sva si ogledala vse tri glavne čuklje grebenskega vrha Na Možeh. Na prvega Moža sva prilezla po grebenu oziroma tik desno ob njem (ozek začetek, ruševnat in strm konec), vrh sva prečila in sestopila po ozkem žlebu, ki pada desno od grebena. Na drugega Moža (katerega vrh je najožji, najdaljši, najvišji in najbolj raztreskan) sva se s pomočjo rušja povzpela po strmem snegu levo od grebena in sestopila direktno na jug (naprej po grebenu je našpičeno do zadnje špičke, ki potem odsekano pade v škrbino). Pod grebenom sva prečila do grape in se vzpela navzgor do sedla med drugim in tretjim Možem. Ta tretji nama je delal preglavice. Po grebenu ga nisva dosegla (odnehala sva na polovici, tako krušljivo, da noben oprimek ni trden), zato sva prečila pod njim na južni strani in ga naskočila z druge strani grebena. Le nekaj metrov (recimo štiri) pod vrhom se je izkompliciralo (grebenski rob skale gladek, na desno odsekano, na levo gladko in brez oprimkov), kljub temu sva poskusila in skoraj dosegla vrh. Zmanjkalo je pol metra višine in dva metra dolžine ;)

Zanimivo, da sva zelo podobno vrh Na Možeh prečila tudi prvič v megli. Nadaljevanje proti Palcu sva tokrat vzela strogo po grebenu (zadnjič sva šla kar po za silo shojeni potki, ki se je težavam umikala na levi strani). Nekaj mest je bilo bolj sitnih (precej ozkih grebenskih jahalnih mest - včasih še za 'rito preozkih', vsaj dva malce bolj tečna sestopa in dva strma pristopa) ampak greben je najlepša in v snegu najbolj varna varianta. Lepo in zelo dolgo se je še vleklo do Palca.

S Palca sva sestopila v Suho Ruševje po smeri normalnega pristopa. Do Zelenice nama je nagajala še krvavo trda kloža, ampak kaj bi to. Lepota grebena je odtehtala še marsikaj drugega, recimo dve močno obtolčeni koleni...

16.2.2003: Viševnik

Točno leto dni je minilo, kar naju je iz Petega žrela izstrelil plaz. V gorah je tudi tokrat snežilo, na Viševniku je snežilo s soncem...

15.2.2003: Tolsti vrh

Uživala in martinčkala sva se na grebenu od Kriške gore do Tolstega vrha. Z vrha nas čaka bližnji pogled na Storžičev zahodni greben, desno od grebena se vidi Zahodna grapa, kjer poteka lep turni smuk (z vrha Storžiča do Planine Javornik, v dobrih snežnih razmerah se pripelje vse do Povlj).

2.2.2003: Jalovčev ozebnik

Mraz nama je do kože dostavil šele strupen veter, ki je kraljeval pod ozebnikom (in nama uspešno zametal stopinje predhodnikov), a se je V kuloarju lepo pomiril. Nad ozebnikom sva že ob pol dvanajstih zasluženo uživala v sončnem brezvetrju. Pogled nama je uhajal k Jalovcu (v soboto je bil zagotovo obiskan), a se nama je žal mudilo v dolino (zgodba je imela kajpak za naju precej neumen konec in na take 'dolinske' dogovore v bodoče ne pristajam več).

Smučarija je bila vredna svojega imena. Ponavadi je najboljši sneg prav v ozebniku, tokrat je bilo spodaj celo bolje...

1.2.2003: Ipsilon Begunjščice

Za ogrevanje sva presmučala Osrednjo grapo (na vrhu Begunjščice je bila kar gneča), ki je bila v soboto zelo dobro smučljiva (in shojena). Takoj, ko sva prismučala na vrh plazu (ta plaz pada direktno na Zelenico: je ime morda Plaz nad Zelenico?), sva potipala snežno odejo v izteku Grape Y in se odločila za vzpon. Za samo ime smeri se ponujata dve hipotezi, po prvi grapa skupaj z Osrednjo in plazom pod njima tvori črko Y, po drugi Y prihaja iz razcepa grape, ki ima dva izstopa na greben in tako sama tvori črko Y. Smučarska ocena: IV-, zgoraj S5.

Do zatrepa grape, 1950m, sva poznala iz prejšnjega tedna, tu sva se odločala med levim in desnim izstopom grape na glavni greben Begunjščice. Levi od spodaj ni dobro pregleden in desni naju je z zasneženostjo takoj prepričal. Na vrhu izstopa sva dosegla stranski prečni greben (od tu sva imela zelo natančen pregled v levi izstop grape) in po njem sva brez večjih težav (cepin, dereze, skale, izpostavljeno...) dosegla glavni greben, kota 2035m. Za smučanje po smeri pristopa se nisva odločila, ker bi morala stranski greben sestopiti peš. Tako sva odsmučala na drugo stran grebenskega 'kuclja'.

Z vrha levega izstopa je stvar precej nepregledna. Dvakrat sem se spustil vrhnjih 10m in se ustavil nad premalo zasneženim prehodom v grapo (kratek, a zahteven prehod). Na koncu sva se le odločila za spust. Marijana je šla vrhnji del po pameti peš, sam sem prehod v grapo zmogel s komplicirano akrobacijo čez nekaj skal (robniki na srečo v skalo zagrabijo). Zgoraj je bilo za smučanje (beri drsenje) zelo ozko, nižje je grapa širša, vmes čakata dva ožja prehoda.

Po plazu je šlo smučanje kar dobro, z Zelenice sva za nagrado skočila še na vrh Triangla, poslikala Begunjščico, užila še malo sončnega pršiča, malo celca na zgornjem smučišču (precej zvoženo), se po sveže steptanem spodnjem smučišču prismučala do avta in živela srečno... (no, to je že druga zgodba ;)

26.1.2003: Proti Kredarici

Cesta v Krmo je bila snežena, bankine visoke in snežno nežne, na drugi strani volana pa Mahura Mazda. Do Zasipske planine in nekaj višje ni bilo težav, v klanec je pa Marijana privila plin in z avtom tako uspešno vozila rally, da je bilo veselja konec šele pri zapornici.

Vzpon je bil v jasnem vremenu in povsem zasneženem ambientu nadvse prijeten, proti vrhu je sicer vedno bolj grozil veter (katerega sunki so bili zgoraj tako močni, da so naju prestavljali), zaustavila naju je pa prečka čez sumljivo pobočje, ki vodi k Vrhu Snežne konte (pravzaprav je ta del vedno najbolj izpostavljen, 2300m). V petek in soboto so se smučarji in bordarji pretolkli do Kredarice, koliko jih je prišlo v nedeljo, ne veva. Pred nama so zaradi vetra obrnili vsaj štirje, skupaj z nama pa še dva.

Navzdol bi moralo iti kot pesem, a nama je skoraj vse pokvarila kloža. Vseeno je bila tura lepa. Z avtom v Radovno je bilo pa seveda zakon.

25.1.2003: Suho Ruševje in Begunjščica

Od Zelenice proti Suhemu Ruševju je lahko tako duhamorno, da te nagrada (beri pogled na kopno nadaljevanje) povsem dotolče. Naju je zlomilo nad prelomnico nekje na višini 1750m. Nadaljevanje do Žleba (sedlo med Palcem in Zelenjakom) je bilo povsem spihano, le tu in tam je bil kakšen ozek snežni jezik. Smučanje do Zelenice je bilo za povrh še hujše od vzpona.

Pri zgornji postaji žičnice sva popolnoma nepričakovano trčila na stopinje, ki so vodile navzgor po plazu nad Zelenico. Kljub pozni uri nisva veliko razmišljala in sva šla malce pogledat za stopinjami. Plaz je bil presmučan, prav tako Osrednja grapa, glavna gaz pa je še bolj nepričakovano vodila naravnost navzgor v sredino zatrepa. Grapa Y (za smučanje je ocenjena s IV-): nisva je še potipala. Sprejela sva darilo in nadaljevala v njenem labirintu. V spodnjem delu se je grapa razcepila in sva zgrešila prav tako kot predhodnik. Nadaljevanje je malce zakrito in tik desno od navpičnice. Nadaljeval sem sam in višje me je čakal ozek prehod, kmalu nad njim gredina nad skokom, potem pa se je grapa močno razširila. Povzpel sem se do skalne zapore in deset do petih s težkim srcem končal z 'izvidnico' (1950m). Stopinje so malce nižje zavile v levo, kjer pa ni bilo videti dovolj zasneženega izhoda na glavni greben Begunjščice (2000m).

Smučanje po grapi ni bilo nič posebnega, zato pa sva na plazu užila odlično smuko z okusom pršiča. Zgornje smučišče je bilo tudi zelo dobro, spodaj pa sveže 'ratrakirano'. Noč naju ni prav nič motila.

19.1.2003: Begunjščica

Na S stran Begunjščica meče štiri velike plazove. Prvi plaz, ki se izteče pri hotelu, sva od blizu spoznala pred kratkim (navzgor na V greben in po njem na vrh Begunjščice). Drugi ('Levi plaz') pade na smučišče na sredini spodnje sedežnice. Šentanski plaz in Osrednja grapa sta pa klasika. V nedeljo je bila najina želja Levi plaz (brez smuči), ki ima zagotovo povsem lahek prehod na greben, saj sem tam enkrat že sestopal (ampak ta prehod je od zgoraj in spodaj slabo razviden, ker kandidatov mrgoli). Dve leti nazaj sva poskusila od spodaj, pa sva pod grebenom zgrešila prehod in sva morala mestoma plezati krušljivo dvojko.

S smučišča (ki je obratovalo - samo spodnja vlečnica) navzgor po Levem plazu je bilo naporno (spodaj drseč grušč pod snegom, višje je šlo pa še kar). Nadaljevala sva proti desni (vmes sta dva, slepa?, odcepa v levo), dokler se plaz nad drugim odcepom ne zoži. Višje (že blizu grebena) je spet razcep in tam sva nameravala v levega. Začela sva s prečenjem v levo, pa je bila snežna odeja tako sumljiva (precej zoprni zvoki so prihajali od spodaj, pod zgornjo skorjo je še ena trda ledena plast, ki mestoma ni držala), da sva nekje na 1750m raje odnehala.

Dan je bil šele pri drugi uri, tako da sva po sestopu na smučišče zavila navzgor in greben Begunjščice dosegla po vzornih 'stopnicah' Šentanskega plazu. Z vrha sva odstopila na Zelenico po Osrednji grapi.

18.1.2003: Storžič (gor, dol in mal naukol)

Na Kališč mi j' postal jasn, da bo treba dol smučat k'm drgam in sem 'taxi' naroču za Povle. Sicer sem z vrh Storžiča tud poskusu na jug, pa sem koj obupou. Nasledn poskus je bil v Pet žrel. Na vrh je blo zlo slab zalit, tko da sem plesal balet. Tud prot preč'nc, k' pele na vrh Petga žrela, je blo zarad skal mal ozko, spodnesla me j' pa psiha (po plazu je stvar mal drgač). Skorja me j' dobr znervirala, tko da sem šu nazaj gor.

Z vrha sem za konc zasmuču v Zahodno grapo. Na vrh je blo k'r fajn (trdo), le sem pa tja zoprna kloža. Nižje pa za en drek, tko da sem pred Planino Javornik že ornk jamrou. Vseen sem prsmuču do bajte in čaku...

Mal pred treto j' s Povl k bajt prtekla še Marijana (jo ni za pustit same, k' vleče en mal čudne ovinke čez ta Velko Polano). Skup sva šibala na vrh Storžiča (smučke sem kr lepo pr bajt pozabu, gor p'r križ sem bil pa v soboto že ta domač), nazaj dol, pobasala smuči in glih z nočjo prdrsala v Povle.

5.1.2003: Viševnik

Počakala sva na drugo polovico dneva, tako da sva užila vzpenjanje po novozapadlem snegu (višje ga je bilo do 20cm). Pod pršičem je bilo pa lep del poti precej ledeno, tako da je bilo proti vrhu brez derez že kar sitno. Navzdol sva se ledu umaknila in vrhnji del sestopila po grapci direktno navzdol...

4.1.2003: Grintovec (čez Dolge stene in v Dolce)

V zimskih razmerah je vzpon čez Dolge stene (JV greben) na vrh Grintovca lepa tura. Še posebno v lepem vremenu, ko se po normalki zaradi gneče hodi drug drugemu po nogah. In v soboto je bilo zelo lepo vreme...

Greben Dolgih sten je bil lepo zasnežen, gaz je bila potegnjena (trije gorniki so se prav takrat vzpenjali tudi po JV steni Grintovca), tako da nama je preostalo uživanje. Greben sva že prehodila v kopnih in pomladnih razmerah, tokrat sva šla prvič v povsem zimskem ambientu. In morebiti je v snegu še najlažje. Greben je zahteven le v zadnjem delu (od vznožja kratke JV stene navzgor). Na začetku 'težjega' dela se smer grebenu po pameti umakne malce v levo.

Z vrha sva nameravala sestopiti po novi (za naju) varianti direktno v Dolce. Enkrat sva v Dolce namreč že smučala. (Prvih 50+ višinskih metrov gre smučarska smer v okviru markirane poti (na S), potem pa zavije levo v žleb, ki pripelje na široko snežišče, ki pada v Zgornje Dolce. Smučarska smer ima oceno IV. težavnostne stopnje.) Tokrat sva se držala desnega robu Strehe in sestopala po labirintu širokega stranskega grebena (od zgoraj je zelo nepregledno), ki pada točno v smeri Kočne. Prav na mestu, kjer se greben obrne v desno in zašili v rezilo, sva našla prehod v desno (2m, malce bolj sitno: premalo zalit skokec) v grapco in po njej b.p. dosegla snežišče nad Zgornjimi Dolci. Grintovcu je šla zahvala za lep prehod; bila sva strašno vesela in zadovoljna. Malce sva razmišljala še o Kočni, pa je bil sneg zaradi sonca že preveč ojužen in sva nadaljevala s sestopom do Spodnjih Dolcev in se potem po starem pastirskem prehodu spustila direktno v Suhi dol.

2.1.2003: Mala Mojstrovka

Veter je na Vršiču že močno pihal in megle so vrhove neusmiljeno zavijale v temo. Spet sva bila zelo pozna (beri zadnja), zato pa zelo hitra, saj je bil sneg za vzpon zelo primeren (gaz je bila trda bob steza, tako da je šlo najlepše in najlažje z derezami), precej pa je nagajal veter. Na vrhu je tako pihalo, da je bil možen celo 'direktni sestop po zraku'. Za sestop sva se primerno zavila, tako da je bil le nos izpostavljen divjanju vetra. 'Ornk' zimska tura, zasluga za lepoto je šla vetru. Za nama se je vzpenjala še ena izgubljena duša in uživala zaslužene trenutke.

1.1.2003: Begunjščica po vzhodnem grebenu

Brezpotni vzhodni greben Begunjščice je pozabljen od gornikov. Veliko k temu prispevajo utečene poti, še več pa obilica ruševja. Turo sva zastavila kot 'krajši sprehod', ki se je zavlekel v dolgo in zanimivo grebensko pretepanje. Z meglenega Ljubelja sva po plazu, ki pada točno proti hotelu, naporno premlela grušč, ki se je ob vsakem koraku podiral. Proti vrhu plazu sva dosegla povsem jasno nebo in kmalu zatem tudi stranski greben, kjer se je izkazalo, da z Ljubelja navzgor vodita celo dva široka gruščnata jezika in da sva midva izbrala tanjšega/desnega.

Tu sva padla med ruševje in smrečevje (boljša varianta bi bila, da bi nadaljevala po grušču/grapi in na greben zlezla po nekoliko bolj strmem desnem izhodu). Po krajši borbi sva zlezla na večjo grebensko skalo. Kar je najprej izgledalo za še eno kratko igranje z rušjem, je kmalu postala resna bitka za obstanek duševnega miru. Namočeno rušje (taleč sneg oz. ivje in sneg, odvisno od sonca in sence) je postalo gostejše in ga ni in ni hotelo biti konec. Premočena sva bila kot ribi, zeblo naju je pa kot psa. Ko sva končno izplavala na površje in dosegla trdna tla, se je pred nama raztegnil hudo dolg greben. Rušje naju je še vedno spremljalo, vendar je bilo bolj pritlikavo (beri pod snegom) in redkejše.

'Kmalu' sva trčila v večjo in ostro grebensko čukljo, ki sva jo obvozila po levi strani. Na drugi strani sva se po zelo strmi in plitvi grapci povzpela nazaj na greben. Grapca je bila tako strma in podrta, da je brez pomoči rušja ne bi zmogla. Po dolgem grebenskem gazenju (vmes sva ujela pogled na večji trop gamsov) sva stala na Begunjski Vrtači, 1997m, in občudovala barvit sončni zahod. Vrh Begunjščice je izgledal že prav blizu, ampak bližina se je spet izkazala za hudo relativen pojem. Z vrha Begunjščice sva sestopila po Šentanskem plazu, kjer naju je čakalo ravno prav pršiča (do 10cm) na trdi podlagi. Takega peš sestopa že dolga nisva užila, po podplatih (čepe) je drvelo, da je bilo veselje. Ko je postalo prehitro, je zaviral cepin, potem pa spet hej-juhej...

Izjemno divja tura. Prelepa, a naporna in mokra. Morda bi veljalo počakati na še malo snega v spodnjem delu.

arhiv