Ponovila sva zelo lušten vzpon na Osolnik ter v smeri Tošča našla krasen izogib hudemu Anžiču. Po strmem travniku z vrha v smeri markacij za Soro (S6) na kolovoz, ki se nižje okrepi in pripelje na gozdno cesto. Za markacijami ob njej do razcepa (700 m), kjer sva odvila desno v Mavški graben (Ločnica). Nekakšna opuščena vlaka z mestoma drsljivo in zagruščeno podlago (odsek S5-S6) naju je vodila ob potoku, kjer sva kmalu za mostičkom na neoznačenem razcepu (400+ m) odvila strmo desno po slabo markirani potki, ki je za vožnjo kot ustvarjena. Za/skozi kmetijo Gašper sva na razcepu kolovozov odvila desno na travnik, kjer sva prav na slemenu našla nadaljevanje te luštne markirane poti, ki naju je pripeljala na Govejkarja, odkoder sva po makedamu pribrcala na sedlo Križišče (težave na potki od Mavškega grabna do Govejkarja so odsekoma V6).

Po markirani poti do doma na Govejku (koreninast odsek pred travnikom ni vozen) in nad njo po spet luštni, a naporni in v celoti vozni potki (V6) nazaj na greben na sedlo Na peskih. Tudi nadaljevanje po grebenu na Igale in Babnik je ravno še vozno (V6-V7), kratek spust do ceste je pa sploh zahteven in mestoma prav nemarno drsljiv (S6, S7?), tako da je bilo potrebno malček tudi peš.

Tu sva priključila opisani poti preko Tošča, Ožbolta in Andreja. Od sedla Jama do vrha Tošča je obljubljeno porivanje z malo vožnje, midva sva pa poskusila ravno obratno in mi je ob trmastem poskušanju za silo tudi uspelo. Vzpona je za 200 m in od tega sem porival le 40 m, a kaj ko vožnja ni bila tako tekoča, kot bi si želel, saj je bila ohogromnokrat prekinjena s padci in krajšim porivanjem kolesa. Nekaj odsekov je bilo sicer prav luštno voznih, veliko krajših pa le na polno moč ob bolj ali manj uspešnem lovljenju ravnotežja...

Z vrha naju je pričakal uživaški spust, kjer je Marijana na eni od dveh kratkih, a drsljivih šestic poletela s kolesom, pri čemer je bilo na srečo kolo pri doseganju čim daljšega padca mnogo bolj uspešno. Malce utrujena naju je proti Ožboltu za začetek pozdravil strm in kasneje zagruščen klanec, kmalu zatem pa je bilo do cerkve prav na 'frišno' asfaltirano, kar koles(arj)u ni prav nič po godu. Lep spust sva zastavila takoj za cerkvijo, a v napačni smeri, tako da sva po prečni potki v levo popravila do kmetije, kjer sva po kolovozu držala smer do 'glavnega' razcepa, kjer sva se spet lovila, saj so markacije tudi tam nadvse vzorno postavljene. Po vmesnih luštnih potkah ob prašnem kolovozu sva se pripeljala na Andreja in ponovila spust od zadnjič.

Luštna in razgibana tura s težjimi vzponi in lepimi spusti. Z iskanjem in uživanjem sva se prav počasi ukvarjala dobrih šest ur...