Od križišča Borovlje/Sele Kot/Sele Fara (Zollhauser, 589 m) vseskozi po glavni gozdni cesti na sedlo Koce (Hansen Ruhe, 1360 m), desno po cesti na sedlo Poldne pod Črnim vrhom (Christinen-Hohe, 1534 m), desno po cesti do Čevhove planine, desno kar ostro čez planino po markirani potki do znamenja na vršni ravnici Javornika (1650- m). Najvišja točka leži desno (1690 m, za silo uhojena potka), s kolesom se da mimo jezerca in lovske koče zapeljati na bolj razgledni Z vrh (1657 m). Spustiš se po isti poti na planino in za markacijami (603) nadaljuješ na sedlo Vrata (1370 m). Po krajšem vzponu sledi bolj zahteven spust do začetka zelo dolge in izpostavljene prečnice prek odsekoma izjemno strmega gozdnega pobočja do JZ grebena Setič (Užnikov križ, 1300- m). Tu za markacijami prečkaš cesto, sledi 'prelet' čez številne korenine, zatem po cesti do sedla pred koto 1183 m, kjer markacije zavijejo desno dol na kolovoz/vlako, ti pa se okleneš uhojene steze, ki vodi preko tega vrha. Potka se nižje priključi na manjši kolovoz, a še preden padeš nanj poišči nadaljevanje levo, nižje pot spet pripelje na kolovoz, ki ga le prečiš, potka je zatem vse težje sledljiva, tako da se na naslednjem stiku okleneš kolovoza, ki te pripelje v Sele. Po glavni cesti desno skozi naselje in na razcepu desno na Staro cesto (markirano, 647), po njej vseskozi pozorno za markacijami, na 'zadnjem' razcepu gre cesta levo, markirana potka desno in te v luštnem spustu pripelje v Babučnikov graben. Po gozdni cesti levo na glavno cesto (661 m) in desno po njej do izhodišča.

Turo sem imel ogledano z Grlovca in je v sobotnem sumljivem vremenu prišla kot naročena. Po razgibani gozdni cesti mimo številnih lovskih opazovalnic do planine pod vrhom Javornika se je dalo presneto dobro divjati, tako da sem hudo dolgo čakal (bolje zapisano zmrzoval) na Marijano, ki je pristopila po markirani poti iz Sel. Njen vtis o vzponu je bil v celoti sicer slab, a je zatem na dolgo in široko razlagala o vmesni prečudoviti prečnici po celotnem JZ pobočju Setič, tako da sem rezervno različico (spust po markirani poti v Bajdiše) takoj zavrgel. Spust z Z vrha na planino je bil lušten, nadaljevanje pa vse manj, dokler vse bolj netekoče vožnje niso onemogočila podrta drevesa, spolzke veje in mokre skale, nižje pa še po poti speljana blatna in razrita vlaka (150- vm). Nadaljevanje na Vrata je bilo zatem prav sladko, prav tako pod njimi, a je bilo na nekaj mestih zame kar preostro.

Sledila je valovita (vseskozi malo gor, malo dol) prečnica prek resnično strmega gozdnega pobočja, tako da je bilo za popolno koncentracijo v hipu poskrbljeno. Potka je bila res čudovita, mestoma zelo izpostavljena, mestoma čisto ozka (gotovo dobro poznaš iz lastnih izkušenj, kaj se zgodi, ko pri poganjanju s pedalom zadeneš ob strm breg ;), mestoma zagruščena, mestoma zelo netekoča, mestoma z dodatkom neobhodnih jeklenic, večinoma pa mehka poezija iglic in listja, ki ji kar ni in ni bilo konca ;)

Po odseku nekaj bolj divjih korenin na 'drugi strani' me Marijanin obet vlake do Sel ni nič kaj mikal, tako da sem poskusil po dobro uhojeni neoznačeni potki čez koto 1183 m, kjer je sledil zahteven, a luštno vozen zaključek, ki ga je prekinilo le iskanje nadaljevanj, kjer je potka prišla v stik s kolovozom. V Selah sem nekaj motovilil prek 'nevarnih' dvorišč in glede na zemljevid nadaljeval po markirani Stari cesti, ki se je nižje za dober po-okus prelila v zaključno singlo visoko/zračno nad glavno cesto...