| ||
|
31.12.2007: Gamsova mati in njen Turn Že nekaj časa imava ogledane južne grape v skupini Gamsove matere, kamor sva se na sonček zatekla pogret na mrzlega Silvestra dan. Na Viški planini je sicer vse skupaj izgledalo precej ubogo, a je vsaj najlažji od žlebov obetal, da bi naju lahko spustil skozi. In res naju je prijazno sprejel z dvema ravno zalitima ožina; v luštnem in prav lahkotnem žlebu sva tako uživala slabih 400 vm (do/okoli 45°, na razcepu v srednjem delu - desno). Pod škrbino sva najprej skočila levo na višjo 'mamo', zatem pa še na Turn, odkoder so prav divji pogledi na bližnjo Malo špico in Divjo kozo. Naslednjič, ne samo naslednjič...
30.12.2007: Velika planina (končno z dodatkom Dolskega grabna) Po zvoženi cesti na Malo planino in potem po odlično uhojeni poti z užitkom na Veliko planino. Tokrat smo na vsak način hoteli turo zaključiti s spustom po nam izmikajočem se Dolskem grabnu, ki naj bi ponujal zelo-zelo težak spust; vsaj taka fama se dela okoli njega. Začetek do Dola je lušten, do Konjščice je šlo po snegu fantastično, zatem smo pa v Dolskem grabnu našli pravi cukrček, le nekaj mest je morda bolj smotanih - en koreninast drop, par kamnitih ožin in še kakšna serpentina. Pravzaprav je težavnost spusta drugje: pokvarjen 'nastavek' zobnikov, odlomljen nosilec prestavne ročice in zlomljena napera...
29.12.2007: PPP, podaljšek do Baretke Toliko navdušenja sva sprožila s PPP, da smo morali še enkrat na obisk, čeprav je zaradi višje sile nekaj moštva ostalo v dolinah. Tokrat smo se nadejali celotne prečke, vse do Melone, kamor naj bi vodila markirana potka. Do nama že znanega križišča je šlo tokrat prav tako imenitno kot prvič, nadaljevanje pa kmalu spet jemlje sapo, saj se bolj uživati pač ne da. Zasilni izhod smo pustili na miru, zatem smo 'nekateri' hudo garali in brcali, drugi pa so se 'sprehodili' na Baretko, ki je po sili razmer postala naša končna postaja. V Melono namreč ni bilo potke, trasa je bila glede na zemljevid v naravi malo spremenjena, vrisana potka na drugi strani je pa kot kaže opuščena. Po iskanju smo našli začetek, ki pa ga kmalu odnese prva grapa, naprej pa pozna samo še bog ter tu in tam kak zablodeli gornik. Tako smo po zasilnem izhodu, ki se je spremenil v imenitni zaključek, končali na železni cesti, ter po daljšem bluzenju le našli zavetje Suknjiča.
27.12.2007: Mežakla - Jerebikovec Po zelo strmem klancu nad 'požgano' Radovno sva namesto najljubšega odseka našla podrtijo brez primere. 'Neštevna' izruvana drevesa ležijo vsevprek, tudi potko so korenine marsikje enostavno iztrgale, tako da je bilo prebijanje izjemno mukotrpno; 'bogsigavedi', kdaj bodo potko spravili v red. Zgoraj na cesti je bila vožnja zahvaljujoč zagnanim bencinskim 'športnikom' po utrjenih kolesnicah prav zabavna, končala se je pa le par minut pred odcepom, ki levo navzgor vodi na vrh Jerebikovca. Brez kolesnic seveda ni kolesarjenja in na turo sva se zagnala povsem na pamet, saj sva glede na vse videno letos pozimi ugotavljala, da se resnično povsod najde vsaj en 'športnik', ki z avtom razdeviči zasneženo cesto. Na Mežakli seveda tudi zapornica ni bila prav nobena ovira; tudi domačini očitno radi 'športajo'. Spust po markirani potki z vrha Jerebikovca v Mojstrano je bil strahovito dober, posebno zgoraj po snegu, kjer se je dalo odpeljati praktično vse. Vse?
26.12.2007: Velika Martuljška Ponca Po mrzlem uvodu nas je zgoraj grelo toplo sonce, zgazila nam je pa itak vse do vrha Pikica, ki je pač 'nikoli' ne zebe in je vedno uhajala naprej, ko smo si ostali nepretrgoma ogrevali premrle ude. Boštjan, Tomaž in Pikica so bili tokrat prvič na vrhu Martuljške Ponce, midva sva pa zgoraj že kar preveč domača in sva ugotavljala, da je povsem možno, da 'normalni žleb/kamin' sploh ni prav nič 'normalen'; namreč levo od tega žlebu je še en, ki je bil skoraj zalit, pa snega ni ravno v izobilju. Gor smo čez zadnji prag prišli po polički desno iz normalnega žlebu, navzdol je šla pa polovica po zraku, ostanek pa po 'levem žlebu'. Luštno je bilo...
25.12.2007: PPP, Prečenje pod Pečko 'Nejeverni' je dolgo razmišljal o tej prečki, nama jo je pa prijazni 'hudič' prišepnil kar na uho in sva le pogumno izkoristila milo zimo ter bila nagrajena s Prečenjem z veliko začetnico. Po uvodnem zasneženem vzponu sva sicer preklela gozdarje/planšarje/kmete, ker so v cesto uničili kilometer prečke, ki sva jo brezglavo iskala celo uro, zatem pa le sprejela dejstvo, da je cesta očitno nova in da je tudi najin spomin bolj slonovske sorte. O samem nepozabnem prečenju ne bi preveč pisala, zaključek nad Potočkom je bil pa spet razdejan in 100 vm potke je krvavo padlo za napredek, tudi brezpotno potko pod markirano so deloma zasuli s kamenjem. S takim načinom evropskega subvencioniranja cest po neokrnjeni gorski naravi (= razmetavanje z denarjem in naravo) se nam prav nič dobrega ne piše! Za zaključek sva se mimo narobe obrnjene Jame prav luštno zapeljala v Suknjič, ki sva ga v mrazu in vetru presneto dolgo časa pomerjala in končno le zavrgla v Žlebiček. Še kaj ni jasno? ;)
23.12.2007: Zimsko kolesarjenje nad Preddvorom: Štefanja, Krvavec, Jakob... Bluzenje nad domom, malo tu, malo tam, preko Možjance in Štefanje na Davovca, pa dol do gondole, malo šlepanja na smučišče, dol v Kokro in za zaključek še poleti preveč oblegani sveti Jakob, ki je pozimi pravi cukrček!
22.12.2007: Široka peč, poskus Letos nama Široka peč nekako ni bila usojena, tudi drugič se je izmaknila, le da naju za spremembo od poletja tokrat ni 'razbila'. Takoj z Dovškega križa naju je pričakal glede na kopne spomine presenetljivo čuden svet, kjer je bilo zaradi poprha takoj potrebno narediti dva kratka spusta po vrvi. Marijani zaradi poletnega 'gostoljubja' Široke peči ni bilo prav nič do plezanja, tako da je ostala zgoraj. Sam sem tudi pustil obe vrvi na grebenu in sem samo skočil pogledat, kako kaj kaže s pristopom. Navzdol do škrbine zatem večjih težav ni bilo, tudi po žlebu v Amfiteater sem bil hitro, prav tako po rampi navzgor, kjer pa me je na koncu pričakal prestop v kakšne 4 metre ozko zarezan žleb, ki je takoj za ovinkom izpostavljeno skočil navzdol v krnico. Malo sem pojamral, se glasno oštel, ker sem bil tako trapast, da sem vrv pustil zgoraj na grebenu, se malo poigral še s cvrni obešenimi okoli pasu, ki pa niso dali ustrezne dolžine, tako da sem 'na hitro' obrnil in zimski pristop na Široko peč pustil za kdaj drugič. 'Itak' bo v dvoje mnogo, mnogo lepše!
16.12.2007: Špik nad Špranjo, JV pristop Mraz in veter naju začuda nista nič motila, je pa tudi res, da sva se visoko zgoraj temu primerno tudi pošteno 'oblepila'. Pristop čez V 'steno' na vrh Špika nad Špranjo (2554 m) je v snegu prav luštna in začuda nič posebno zahtevna ideja, sposodila sva si jo pa kar pri 'nama doma'...
15.12.2007: Otliško okno, n-tič Otliško okno je pri nama očitno letošnji kolesarski hit, ampak resnično je večinoma kamniti spust izpod okna tak cukrček, da se ga kar ne naveličava. Pa tudi vzpon na Kovk je zelo lušten, da o grebenu niti ne izgubljava preveč črk - za zimski ambient je tokrat poskrbel sneg, ki je tako odlično grabil, in pa primorska burja, ki nam je grozila, da nas bo kar odpihnila v Ajdovščino. Pravzaprav je tako pihalo, da je Marijano na grebenu enkrat celo s kolesom vred odpihnilo preko ograje na drugo stran...
9.12.2007: Kolesarjenje ali smučanje z Velike planine Sobotna kolesarska smuka nama je bila tako všeč, da sva šla na Veliko planino iskat veliko kolesarske smuke in sva jo tudi našla. Še preveč snega je bilo, tako da avti množično niso uspeli preriti do Male planine in sva morala zadnjih nekaj metrov poriniti, ker po zamedenih kolesnicah se po strmini voziti pač ne da. Po tako globokem snegu gre še navzdol le, če je dovolj strmo, po uhojeni potki je šlo pa naravnost fantastično. Škoda, da je pod Pirčevim vrhom snega kar prehitro zmanjkalo, do Primoža je šlo tudi še odlično, povsem spodaj je pa nemarno spolzko in tudi pošteno usrani (množina zaradi koles ;) smo bili na koncu!
8.12.2007: Tromeja dnevna, Borovje nočna Boštjana nisva uspela prepričati za turo, tako da je zamudil sončno popoldne na Tromeji, a nama je namignil na lušten spust direktno navzdol. Zatem naju je povabil na nočno pod Borovjami, kjer ima kratko lokalno turco s prav luštnim spustom. Uživala sva obakrat.
2.12.2007: Nad Zelenico, Šija Kratka popoldanska, kjer mokrota sploh ni prav nič motila. Gor strmo na Zelenico, dol do Koče pri izviru Završnice, guranje na Šijo in še malo višje, zatem pa lušten (mestoma prekinjen) spust na Zelenico in naprej po graničarski potki do Ljubelja. 'Graničarska' pot je v zgornjem delu polna podrtega drevja in tudi pri prečenju grap jo mestoma malo zmanjka, spodaj je pa izjemno luštna. Sva jo staknila in naštudirala v zadnjem tednu, ko sva se dvakrat podila naokoli. Poleti bo pa najbolj luštna kombinacija z markirano potko. Hej, juhej! Posebna zahvala gre seveda prijaznemu Nejcu, ki mi je za čas popravila 'ubogega Genija' posodil svoje 'Specialno' kolo. Nejc, HVALA!
1.12.2007: Prisojnik Kratka, a sladka turca s čudoviti razgledi. Najprej smo bili trije, pa takoj zatem še trije, a sta dva prehitro odnehala in na koncu je na lepem uletel še Zlodejev Igor, s katerim smo družno 'preritali' južna pobočja Prisojnika. Klasična zimska tura nad Vršičem, ki začuda ne sliši na ime Mojstrovk... ;)
30.11.2007: Dobrča Večerna in po sili razmer bolj cestno-kolesarska tura. Ni kaj pisati, ampak fotka zarje je pa luštna, samo roka je bila spet nemirna in ima slika zanimiv 'fantomski odmev'... ;)
29.11.2007: Storžič Malo sva razmišljala, da bi zaključila s pisanjem dnevnika - vsaka stvar se enkrat izteče. Kot ste od poletja opazili že ničkolikokrat, se nama zadnje časa namreč kar premočno nabira prah. Se opravičujeva, a malo je krivo eno, še bolj pa drugo, da česa tretjega sploh ne omenjava... ;) Hitri popoldanski skokec na Storžič, južni krogec nad Bašljem, brezpotni JZ greben in sestop čez Kališče. Pa kaj za vraga, poleg nabiranja 'čudovitega muskelfibra', sva počela brez koles? Kolo je spet pokleknilo; letos že tretji okvir, ki je počil pod mojo 'tazadno'. Več reklame pa ne bi delal... :(
21.11.2007: Velika planina, NI Gor po cesti, zgornji del je bil po nama nepoznani 'bližnjici' presenetljivo lahak navkljub snegu, ki je bil od kolesnic krasno zbit. Zgoraj pa nočna megla, vrtenje po snegu v prazno, popolna dezorientacija, oskrbnica potegnjena iz postelje, čajčki z gratis banancami, pa spust po cesti (uradno 'kao' zaradi razmer, neuradno pa jasno zaradi 'izgubljenih' vodičev ;) nazaj na planino Kisovec in po potki prek Primoža v dolino. Prav luštno in tudi trinajstica nočnih lučk je bila srečna številka!
18.11.2007: Lubnik v sneženju Počakala sva na popoldansko sneženje in se zapodila na Lubnik. Gor grede je prav lepo grabilo in šele proti vrhu sva morala tudi malo poriniti. Pri spustu pa kolesa seveda ni bilo treba prav nikjer potisniti, je že tako preveč letelo in sva enkrat na prestrmem mestu tudi iztirila... ;)
17.11.2007: Potapljanje v globokem listju nad Čadrgom Matej se nama je dobesedno 'v naletu' (Rush ;) pridružil na verjetno letos še zadnji 'visokogorski' kolesarski avanturi, ki smo jo začinili z nama še neznanim spustom preko Čadrga, ki je strašno čudovit, pravi cukrček - z Marijano sva prav tako lušten vzpon po mulatjeri na planino Razor in prečnico do planine Kal spoznala že lani. Zaključek pod Čadrgom (nad njim tudi pelje označena potka) smo vdeli po mobilnem priporočilu. Sicer si nas vmes tudi malo zavedel, a smo turo vseeno uspeli končati še pred mrakom. Luka, hvala! Glavna ovira tokrat ni bil teren, ne navzgor ne navzdol, tudi mokro ni bilo, le listja je bilo tako ohogromno, da je bilo odsekoma navzgor nemogoče peljati, navzdol je pa po globokem listju kar luštno šlo, tu in tam smo se v preglobokem tudi potapljali, posebno pri prečenjih grap, kjer se v listju skrije marsikatera ovira, luknja ali pa potke preprosto zmanjka. Ne samo potke, tudi kolesarja preprosto zmanjka v listju... ;) Pod planino Kal smo ugledali manjši požar in smo ga po temeljitem odbdelovanju tudi uspeli pogasiti. Vmes smo modrovali, kako je lahko prišlo do samovžiga, ko je pa še med tednom pomalem rosilo, tako je ostala še 'čik' varianta, potem se je pa izkazalo, da na planino z motorjem! dostavljajo 'robo' in prav zaradi izpuhov se je listje tudi vžgalo. Brez komentarja. :(
16.11.2007: Čez Dobrčo na Ljubelj Že nekaj časa 'zacahnana' tura po grebenu z Dobrče na Prevalo: nekateri jo hvalijo, nekaterim se je pa zamerila, ker vključuje kar nekaj porivanja, posebno prečnica pod Čisovcem je kolesarsko težko prebavljiva, sicer je pa tura prav luštna, a morava prečnico poskusiti še podnevi, saj sva ponoči tam bolj malo peljala. Za Čisovec sva računala še na večerno svetlobo, a sva bila malček prepozna, na Bornovi sva ponoči že domača, cesta nazaj v Tržič pa ni ravno gorskokolesarska majka, gre pa hitro in predvsem je tekoče in v celoti vozna! ;)
13.11.2007: 'Polnočni' Osolnik Že na izhodišču sva bila pozna, zatem sva še pred začetkom pravega klanca 'pumpala' zadnji blažilec, pa zračnico, nato menjala zračnico, zraven nama je uspelo 'odnesti' zavorno ploščico, ki sva jo iskala celo večnost, zatem pa prav pametno le ugotovila, da je odneslo samo eno. Nato sva morala naštudirati, kako se ta vrag sploh nazaj vstavi, končno uspela, prišla z ogromno zamudo na vrh, se spustila po najini najljubši, za opis precej komplicirani varianti (v Pungert) in se čudno-prečudno izgubila nekje na kolovozu, ki se je končal sredi ničesar, čeprav se podnevi tam še nikoli nisva lovila, ker smer kar sama pripelje navzdol...
11.11.2007: Bluzenje nad obalo Miha je na Nanosu zacopral tako reklamo za Slavnik, da sva se 'nasilno' pridružila zloglasnemu kolesarskemu M-duetu, tako da smo bili kvartet Mjev. Maurov 'ultrapočasni' tempo se je seveda takoj na prvem klancu izkazal za lažnega, zatem smo pa cel ljubi dan gonili gori in doli po fantastično neomejenih kolovozih, ki jim resnično ni bilo ne konca ne kraja, da smo vmes 'le za trenutek' uživali na čarobnem slemenu Goliča. Pravzaprav se je ta trenutek zgoraj kar hudo zavlekel - tako zelo, da smo ravno še ujeli konec dneva. Drugič, ko vaju pocukava za rokav, gremo najprej gor in potem dol. In to bo vse, pika! ;)
10.11.2007: Nočni zaključek pod Begunjščico Po sili razmer pozna tura, tako da sva računala na nočni povratek po Bornovi prečki. Gor grede sva trčila na Mateja, ki se nama je pridružil pri divjem spustu s Prevale v Drago, kjer smo zaradi mokrote imeli še dodatne težave in je Marijana za hec spet 'tulila', da sem ne gre več, kar verjetno pomeni, da naslednjič odpelje vse. Vse? No, čisto vse gotovo ne, saj sta vmes dva zavarovana odseka (skobe, jeklenice), kjer se začuda po obeh da priti dol tudi na kolesu, čeprav izgleda za nas smrtnike POVSEM nemogoče in spodnja (neslikana) stopnja je še mnogo hujša. Pri povratku na Prevalo nas je ujel mrak, tako da je Matej oddivjal v Podljubelj po cesti, midva sva se pa še enkrat posladkala, posebno skozi tunelček, ki je ponoči tako strašno luštno vozen!
8.11.2007: Nočni zaključek pod Košuto V zadnji svetlobi sva zaključila s prečenjem košutinih planin, s Kofc sva navzdol ubrala varianto na Kal in potem čez Pirmance v Tržič. Sva se pa pri spustu prav trapasto izmaknila ostremu odseku čez Samuho in za kazen padla v smotano močvaro pri lovcih!
4.11.2007: (Pod)Nanos Navkljub 'lagani' turi na Nanos smo zastavili na dva spusta, a je bilo šraufanja (predvsem mojega kolesa) odločno preveč, tako da smo se odpeljali le preko luštnega Strmeca, hujšo Turo pa pustili za drugič. Sicer so se pa nekateri pravzaprav peljali dvakrat na Nanos, a je celo nuklearni 'kao goljufal'... ;)
3.11.2007: Črna prst Lani sva s Pikico nekem nejeverno opazovala zavito potko, ki se je s Črne prsti tako vabljivo spuščala v Bačo, medtem ko sva se midva mučila s kolesom na grebenu proti Rodici. Letos so nas sicer kolesarski uživači prehiteli, zato smo pa mi ujeli jesenske barve. Tura je resnično čudovita, še več... Klasični pristop na Možic, spust do smučišča Koble, po 'zloglasnih' klancih na vrh smučišča in nadaljevanje po potki na Črno prst, kjer je vključenega precej porivanja/nošnje. Spust prav z vrha in vse do Baške grape je lep, mestoma precej zahteven, uživanju kar ni kraja!
2.11.2007: Šebrelje in Jagršče nad Idrijco Nejc nas je prijazno popeljal v hribe nad Idrijco, kjer smo prav luštno brcali po 'neskončnih' prečenjih. Turo smo sami zastavili iz Reke in še dodatno spustili prvi odsek asfalta: za začetek smo peljali po zelo lepi prečnici vseskozi 'tik' nad žuborenjem, sledil je dolgočasen asfalt, potem pa gori, doli in predvsem naokoli čez Šebrelje in Jagršče, dokler se nismo za konec posladkali še s spustom do izhodišča. Ta 'narhujša' gurmana sva zaključila po grebenski potki in 'tveganje' se nama je več kot poplačalo - potka je strašno dopadljiva in je navkljub strmini praktično tudi v celoti vozna. Povsem vozna bo pa, ko jo bo Jure (avtor ture, hvala za opis!) očistil, kot je 'obljubil'... ;) Kako na 'zgornjem' Gorenjskem planirajo časovnico: oceni se čas ture, odšteje od mraka, doda še uro rezerve. Potem se zamudi uro že na izhodišču, po ležernem brcanju se kakšno urco pred Jagrščami ugotovi, da bo šlo na tesno, pritisne se na plin, malo pred mrakom se prišiba na Jagršče in...in se usede dol ter izprazni nahrbtnik vse do zadnje drobtine. Potem šele se gre iskat spust! ;)
28.-31.10.2007: Potepanja visoko nad Jadranom Vreme nam ravno ni bilo naklonjeno, tudi 'šraufali' smo nepretrgoma, uničili eno račno, odlomili menjalnik, na terenu pustili nekaj kože, sesuli čelado, začuda pa nam je počilo le nekaj zračnic. Prav na vsaki turi smo pa občudovali, kako lepo se Luka ob vsakem vremenu in po vsakem terenu pelje navzdol - to je enostavno treba videti. Sicer nas je zabaval, da je vse v kolesu, kar tudi ni tako daleč od resnice: letos poleti sva z Marijano vozila (bolje sestopala) z Radlovca in je padla kategorična trditev, da ona tam pač s kolesom ne gre nikoli več. Kako hitro je pojedla besedo - in ne samo to, razen nekaj dotikov je tokrat vse težave gladko odpeljala! Imaš močno srce, si ta 'hudega' in ta 'blagega' filmčka Pikičinega skoka (slika 36) že pogledal? Resnično ju ni vredno zamuditi! Da ne pozabim - zid je ostal povsem, poudarjam povsem nepoškodovan... ;)
21. in 27.10.2007: In še eno sončno okno med Nanosom in Čavnom (Rob nad Ajdovščino) Zadnjič smo pretaknili velik del grebena med Colom in Predmejo, zdaj pa smo prebrcali še manjkajoči del od Podrte gore do Otliškega okna. Čudovita tura, pravzaprav tako luštna, da sva jo čez teden ponovila, ko sva se ravno prevažala proti morju.
20.10.2007: Sončno okno na Blegošu Sonce nama je vseskozi prijazno mežikalo, tudi potka je bila čudovita, tako da sva se prav luštno imela. Kot zadnjič sva izbrala čudovito vozno 'mulatjero' nad Volaščico, ki pa ima žal manjši problemček, kjer markirana pot za lučaj po bližnjici zapusti stezo, ki je na tem odseku posledično zaraščena in zato neprimerna za vožnjo. Če bi jo kak 'domačin' prijazno očistil, bi bilo prav fino. Simon...? ;)
16.10.2007: Jesenska pravljica nad Belco Po hudo dolgočasnem in prašnem brcanju je na sedlu pod Tišlerico sledil preskok v neskončno uživanje po čudovitih potkah, ki jih jesen naredi še bolj pravljične. Vmes je bilo potrebno spet malo pobrcati navzgor po makadamu, tako da smo ujeli še luštno zavit spust nazaj v Belco, in če so se mi pomladi okljuki zdeli prav zaj..., so bili zdaj ravno pravšnji. ;)
13.-14.10.2007: 'Zverinice nad Rezijo' Končno sva se le spravila do 'pozabljene' Rezije, v soboto smo po Miloševih 'sledeh' lahkotno uživali skupaj s Pikico in Boštjanom, v nedeljo so se na grebenski avanturi pridružili še 'vodnik' Tomaž, ter Nejc in Matevž, tako da je bilo za dobro družbo več kot poskrbljeno. Prav gotovo se še vrneva med zverinice iz Rezije! Pozimi, če bo le podlaga za smuko ugodna - že nekaj časa na naju čakata tako Kanin kot Laška planja... 14.10.2007: Greben rezijanskega Skutnika Po dolini Rezije do zatrepa ter po (naporno) vozni mulatjeri visoko navzgor, skoraj tik do grebena smo pribrcali, malo je bilo pa le potrebno tudi poriniti. Zatem pa z bicikli gori-doli in malo naokoli po dooolgem grebenu vse do sedla Na nizkem ter po pestri potki v dolino. 13.10.2007: Tam v Hlabúje (sedlo Buja, krog pod Žrdom) Brcanje čez Pusti gozd ni bilo v jesenskih barvah prav nič pusto, nadaljevanje po potki je bilo z nekaj 'ročnimi posegi' pravljično, sam zaključek po nemarkirani, a fantastično vozni mulatjeri pa neprekosljiv. Vzpon smo zaključili na sedlu Buja pod Žrdom, zatem smo se spustili naravnost v dolino in to po čudoviti potki, kjer nam je dan prijetno popestril prav gotovo 'najbolj kleni Rezijanec'. Za zbirko pesmi je dobil Prešernovo nagrado, ravno je zaključil s pisanjem prvega romana v rezijanščini, trenutno pa pridno ureja večjezični slovar rezijanščine, ki ta hip šteje nekje 500 gesel, prišel pa je do sredine črke a... ;)
11.10.2007: Na Roblek! Druga nočna je bila prav tako uživaška, zgornji del je 'itak' v obe strani lušten, zato pa je blato pod Poljško planino odločno pregloboko in vedno več ga je, a je nadaljevanje spusta v Rodine odtehtalo dolgotrajno čiščenje.
8.10.2007: Pes & Pasja Ponovila sva 'pasjo' varianto Pasje ravni z grebenskim vzponom čez Valterski vrh in zatem po potki iz Sovpata na vrh ter čez Bukov vrh v dolino. Kratka in sladka.
7.10.2007: Naslada Lipnika Lani smo se preganjali okoli Dunje in neskončno uživali v pravljičnih razgledih, ki smo jih hoteli deliti še z drugimi. V žaru čimprejšnje predstave smo bili na prevalu Za Kuglom odločno prezgodnji, tako da se je platno odprlo šele zgoraj na grebenu. A je prišlo kot naročeno, tako smo po spustu ob stiku s cesto namesto dolgočasnega spusta v Dunjo odvili navzgor in preko Velike planine pribrcali nazaj na preval, uživali v neokrnjeni pravljici in se za dodatno nagrado v dolino spustili po potki, ki nas je privedla prav na izhodišče. Zgoraj je bilo malce premokro in pretežko, zatem pa prav luštno, na novo markirano, le očiščeno ni, tako da je prek poti precej podrtega. Se vidimo spet ob letu osorej!
3.10.2007: Hruški vrh ('nočna izmena') Nastavili so past in so naju s Pikico zvabili v nočno izmeno. Dovje - Rožca - Hruški vrh in v temi spust po markirani poti čez Starko. Zanimiva izkušnja in malce drugačen (na začetku čuden) pogled s kolesa. Zdaj so nam izdelali tri lučke, tako da vse kaže, da imamo novo zaposlitev... ;)
2.10.2007: Polhograjci Vzhodni krog, tretjič, tudi tokrat z obvozom vrha Grmade, novost je bil spust na Robež po potki, ki po vzponu preko Na vrheh samo preči Grmadin greben (lepši kot z roko usmerjen spust).
30.9.2007: Dvakrat na Rob (med Colom in Predmejo) Tura je bila več ali manj trasirana takoj po prvem obisku Robu in posledično najini takojšnji uročitvi. Za vse namige in podatke je krivec veliki kolesarski uživač Mauro, ki je razblinil tudi dvome o pravem spustu s Podrte gore. V mislih nas je očitno moral spremljati tudi pri spustu z Otliškega okna, ki je bil tokrat neprimerno bolj tekoč, in tudi pri sapo jemajočem vzponu na Kovk, kjer sem glede na 'Maurov slab dan' enkrat povsem neprostovoljno stopil s kolesa... ;) Iz Ajdovščine po asfaltu proti Colu, kjer smo po navodilih na 525 m (kanta za smeti! ;) odvili levo na luštno ogrevalno potko, katera nas je dostavila na greben, ki iz Cola vodi na Kovk (961 m, najvišja točka ture). Po markirani potki z izjemo ene same izravnave bolj (ali manj) strmo navzgor, kjer sem se nad travnikom-izravnavo že videl na vrhu, ko me je nesramno stresla ena od številnih mokrih korenin v strmem gozdnem 'šusu'. Očitno bo treba za 'PP' vzpon enkrat priti v suhem, kajti tale zverinica s skoraj 300 vm ni kar tako. Nadaljevanje po Robu se prav veliko od grebena ne odmika, tako je za razglede poskrbljeno, za nameček je skoraj vse vozno in je kolesarska idila popolna. S Podrte gore smo se po luštni markirani potki spustili v Ajdoviščino in smo bili kar presenečeni nad ne tako težkimi vložki. Sicer se je Pikica zgoraj na skalo tako pripravno naslonila prst, da jo je za daljši čas od bolečine oblila slabost, ki jo je začuda pozdravila polovica vrečke suhih marelic in je namesto čakanja zgoraj na Robu, kar privihrala za nami. Drugi krog smo potegnili po nama že znani smeri Ajdovščina - Resslova cesta - Rob - Otliško okno - Hubelj. Tokrat sva Otliško okno le videla tudi od zgoraj, polža nismo preveč vznemirjali, spust pa je bil za čudovit zaključek (ne)pričakovano, razen kratkega odbitega odseka v srednjem delu, tekoče vozen, ta hudih (resda mokrih) stopničk ob Hublju pa tudi tokrat nihče ni upal peljati. Še, mi bi še!
29.9.2007: Velika žehta na Mali planini Nič posebnega, sončno jutro, oblačno izhodišče, meglena planina, kapljanje, dež in oblačen zaključek. Obiskati smo hoteli Primoža, pa smo bili obsojeni na Krivico, pardon Krivčevo...
25.9.2007: Operacija Kriška gora Iz Tržiča in še pred Pristavo levo po markirani potki (Na treh mestih je bilo potrebno kolo prestaviti, v suhem je pot gotovo v celoti vozna!) v Gozd - zelo lep pristop. Po strmi vlaki in na križiščih v smeri Kriške gore (markacije gredo spodaj tudi čez travnik, kjer pa kmet obiska ne mara), na zadnjem razcepu (1000+ m, stik s potjo čez travnik) desno strmo navzgor, kjer se kmalu začne tlaka (Če si dovolj tišast in močan, boš imel do Koče na Kriški gori 200 vm nošnje, v nasprotnem pa precej več!). Pred kočo desno gor proti Tolstemu vrhu, kjer je vsaj do Vrat razen nekaj mest spet vse vozno. Spust do koče je lušten, tudi nadaljevanje po grebenu (markacije v smeri Tržiča) je zelo prijetno, dokler se na Veliki Mizici (976 m) svet strmo ne 'prelomi'. Potka se navzdol (300 vm) 'goljufa' po ostrih serpentinah, ki pa niso vse vozne, pravzaprav smo jih zvozili bolj malo, zato pa toliko več poskušali. Luštna turca.
22.-23.9.2007: Na Soški fronti 23.9.2007: Javoršček (Čez Utro) Čezsoča - po cestah in kolovozih na levem bregu Soče okoli Polovnika - Drežniške ravne - Zapleč - Zaprikraj - Predolina - po Poti miru na sedlo Čez Utro - skok na Javoršček - Golobar - Soča. Več o sami trasi glej MtbTure, nam spet ni bilo potrebno nič 'študirati', ker so nas okoli Polovnika zapeljali Aci, Boštjan in Nejc, tako da smo 'skrbeli' le za uživanje, kar je bilo na tej turi zelo naporno opravilo... ;) Prijetno obkoljevanje Polovnika ob spremljavi Soče poskrbi za temeljito ogrevanje, malce bolj dolgočasna je gozdna cesta do planine Zapleč, zato pa je ambient zgoraj izjemen. Preko planin in za novimi markacijami Poti miru, kjer nas je 'zabavalo' prečenje po mestoma podrti/odnešeni potki pod Kalom, in z malce guranja smo prisopihali na Utro, odkoder je pričakalo še precej več guranja na Javrošček, kamor pa sva skočila samo s Pikico, ki se ji brez kolesa ni dalo pokukat navzgor. Razgled z Javorščka in v njem je izreden, vožnja navzdol je manj tekoča, predvsem težko je slediti potki, zato pa je spust s sedla Čez Utro preko planine Golobar poskrbel za čudovit zaključek ture. Mojstri so seveda zvozili vse, nam pa je na nekaj serpentinah zmanjkalo poguma, posebno dve sta bili ostri - se vidimo spet! 22.9.2007: Visoč vrh (planina Sleme) Turo sta nam podarila Nejc in Boštjan, za vzpon sta izbrala čudovito in razgibano varianto po Z strani Mrzlega vrha (na V strani poteka dolgočasna 'cesta'), poležavali smo na razglednem Visoč vrhu, spust smo pa odslalomirali po grebenu v Tolmin: Gabrje, Skalca, Mrzli potok, Krn, Pretovč, Sleme, Visoč vrh, Sleme, Medrja, Pretovč, Školj, Vodel, Spotnica, Gabrje. Prav luštno je bilo! Mulatjera nad Gabrjem je prav prisrčna in kot nalašč za vožnjo navzgor, le sam prehod preko Mrzlega potoka smo ubrali po 'težji' (beri nemogoči) varianti, pa tudi tik zatem nad macesnovim gajem smo sumljivo štrikali po senožetih, ampak vodiče se brez besed uboga! Nad vasjo Krn smo na sedlo Pretovč pribrcali po Poti miru, ki postreže z nekaj (pre)težkimi izzivi, zaključek vzpona na planino Sleme je lahak, a razgleden, za (dobesedno) posladek smo skočili še na razgledni Visoč vrh, kamor se je dalo malo celo peljati, sicer pa nekaj potiskanja ne škodi. Po spustu z Visoč vrha smo po luštni travnati mulatjeri odpeljali na drugo stran grebena, se igrali 'preskoke' preko drsljive cevi, mimo planine Medrja še drugič pribrcali na Pretovč, odkoder smo spet prečili V pod grebenom Mrzlega vrha, na planini Školj smo se prekobalili preko grebena, poiskali prečnico z bodečo žico, takoj preverili, kakšen je padec preko nevarnega nebodigatreba (izgledalo je hudo, posledice pa zatem niti niso bile tako strašne ;) in že smo brcali na razglednem Vodelu. Po vratolomnem pogledu v Tolmin smo navzdol pikirali po strmih travah, se pregovarjali in pihali z biki, zatem pa bluzili po potkah, mulatjerah in kolovozih ter s pomočjo SOS le našli slapove Sopotnice in za nagrado poslušali, kako ropoče mlin, cin-cin!
21.9.2007: Dobrča Še en trening pred 'Soško fronto', vzpon je bil lušten, spust v Brezje še bolj, čeprav se nama mestoma še vedno večkrat zatakne ;)
20.9.2007: Zelenica Tudi Marijana je sedaj ponosni lastnik Genija in je morala takoj poskusiti, kako kaj 'pleza' na Zelenico. Letos so po cesti prevozili ogromno materiala za obnovo koče, tako da je podlaga v odličnem stanju in genij ji je praktično kar 'sam' skoraj vse zvozil. Navzdol sva za pokušino peljala po markirani poti, čisto vse ravno ni vozno, za naju še malo manj...
16.9.2007: S kolesom na Fužinarskih planinah Planšarski in v vsakem primeru dobitni poker se je glasil: Blato - Jezero - Dedno - Laz - Krstenica in za čudovit zaključek 'planinarjenja' še izjemen spust v Voje. Tura je na koncu izpadla še mnogo lepše, kot se je risala v naših pričakovanjih, le ta so bila pa zelo visoka! Zadnjič sva malce potarnala nad planinskim parkiriščem v Stari Fužini, tokrat se nam je prikazala sama Marija (beri nadzornik) in sem ga seveda takoj zaslišal: 'Če nastavim premalo, ali lahko ob vrnitvi plačam razliko ali me bo že čakala kazen?' '10 minut spregledam, potem je kazen.' 'Pri najboljši volji ne morem vedeti, kako dolgo bo trajalo, morda se kje zataknemo.' 'Peljite se z avtom na Blato.' 'To pa ne gre, kaj pa če bomo vedrili pred dežjem?' 'Danes ne bo dežja.' 'Vseeno se ture vnaprej časovno ne da točno določiti.' 'Do Blata je dve uri, do...' 'Kaj pa nepričakovani zapleti?' 'Nastavite do večera!' Ker je imel očitno močnejši (= bohinjski) sveder od mojega, sem moral opustiti povsem neplodno zaslišanje in smo, ker smo tudi mi 'gurenci', parkirno uro naravnali na dobrih 6 ur (1 ura = 1 eur, cel dan = 10 eur). Prav toliko časa smo z natančno tempiranim sončenjem na Krstenici tudi vandrali naokoli, kazen je sicer 40 eur. Od zapornice po 'traktorski cesti' do Dednega polja je odsekoma izjemno našponano, saj se sicer zelo luštne težave (V6, V7) skupaj s počitki izzivalno vrstijo ena za drugo in so začuda za močne noge in spretne roke tudi vse vozne, razen treh (vsaj zame) absolutno prezagruščenih, a na srečo kratkih odsekov (eno mesto na klancu nad leso, prvi klanec nad planino Pri jezeru in še eden malo pred Dednim poljem). Nadaljevali smo po presenetljivo čudovito vozni potki na planino V lazu, praktično je v celoti vozna (Jasno, kakor za koga, saj tehničnih težav ne manjka!), le tu in tam je potrebno kolo prestaviti, gurati pa ga je potrebno le tik za izjemno prečnico malo navzgor in še malo več navzdol. Tudi nadaljevanje, markirana pot na planino Krstenico, je podobno vozna, tu in tam je treba kolo le prestaviti, malo pod planino pa čaka točno 50 vm nošenja kolesa, na planino se pa spet pripelje. O spustu vse najlepše, pravzaprav je sedaj spust pravljični, saj so odstranili (bolje požagali) podrta drevesa, tudi potka ob Mostnici je za kolo kot ustvarjena. Tura, ki jo bomo z veseljem ponovili!
15.9.2007: Okoli Kriške gore/Tolstega vrha Krogec okoli Kriške gore naju je že kar nekaj časa vabil na obisk, v soboto sva bila nerazpoložena in brez volje za daljše ture, pa nama je prišel kot naročen. Ogrevanje iz Tržiča do Doma pod Storžičem in že sva se zataknila na planini Jesenje, saj kolovoza/ceste do Male Poljane na zemljevidih še ni. Po cesti kar dolgo v desno, potem pa na razcepu levo navzgor do novega križišča, kjer sva zaradi bistroumnega smerokaza spet zaštrikala (desna cesta je prava), za konec je sledilo 120 vm kar pošteno težkega klanca (strm kolovoz, a brez tehničnih težav, V6-V7), ki je pripeljal na Malo Poljano. Meni je bil klanec prav pisan na kožo, Marijana pa še pogreša tako moč kot kondicijo, ki sta ji po 'polomu' nemarno ušli. Zaradi firbca sem pokukal še nadaljevanje na Veliko Poljano, ki pa je malce težjega kalibra, že sam začetek je zelo zabeljen (V7), po 'ravnici' pa sledi še izjemno težak zaključek, ki pa mi ga niti pod razno ni uspelo odpeljati, saj je bilo točno 6 m pod leso moje umetnosti konec, še tik pred tem pa me je za(je)bavala 'šikana' sedmice. Z Male Poljane po cesti v smeri Tolstega vrha, na koncu pa desno navzgor na vse bolj čudovito in razgledno potko, ki preči Štajnarco. Do odprtega sveta je praktično vse vozno, tu pa je potrebno večkrat tudi peš ali vsaj z eno nogo po bregu, ker bi bil padec na strmih travah lahko zelooo dooolg. Tudi po stiku s potjo, ki odsopiha navzgor na Tolsti vrh, ni vse (vsaj za naju) vozno in je potrebno še mestoma hoditi, nekaj luštnih detajlov je bilo pa ravno pravšnjih za jezdenje. Ko je zabava v gozdu postala brezskrbna, naju je prebudil grob kolovoz, ki naju je žal spremljal vse do Gozda, in ker sva tik pod Gozdom po neumnem zamočila (prehitro sva peljala in očitno spregledala razcep), sva v Golnik namesto singlce užila kolovoz, ki pa sva ga tu in tam le uspela zamenjati za potko...
Andreju...
9.9.2007: Smrekovec, prečenje ...zaprašili na luštno, odsekoma prav pravljično prečenje Smrekovca, ki pa je bil za komaj dobro zaceljeno nogo kar pretežak. V prvem delu so jo nervirale krave, ki so potko nemarno pretacale, zatem korenine, za Krnesom prestrmi odseki, potem težak spust s Komna na Hlipovec (začuda je razen dveh mest v celoti vozen, lani je bil bistveno bolj hud ;), zadnji del je bil pa ravno pravšnji, tudi spust, ki ni zahteven, mestoma pa prav lušten. Zdaj sva bila že četrtič na Smrekovcu, pa Marijana še ni ujela 'razmer', ali je poškodovana ali pa se sesuje moj bicikel, tako da pridemo še enkrat in potegnemo traso tudi čez Golte!
8.9.2007: Dekliči in Možici Marijanca je bila pripravljena za kakšen lušten kolesarski vzpon in Možic je prišel resnično kot naročen. Po isti potki se je spustila tudi navzdol, saj je bil običajni spust čez sedlo Vrh Bače za njeno nogo še prenevaren, za naju s Pikico je bil pa ravnoprav lušten, le tik pod bajto sva malce pojamrala, ampak tokrat je bil povsem nevozen le še en okljuk. Pravzaprav smo bili vsi tako zadovoljni z Marijanco, da so ji zrastli apetiti in smo se v nedeljo...
1.9.2007: Divja koza, S stena (še ena Krobath - Metzger) Še ena Tinetova lepotička, tokrat nad Žabniško krnico in spet z Matejem v vodstvu, Marijanca je medtem kolesarila, tokrat čez Višarje in se pritožila nad razdejanjem žičničarjev... Pod steno smo spet kar 'pritekli' in prvo, kar je Mateju v krnici padlo v oči, je bila markantna in divja V stena Viša ter njemu že na pogled čudovita linija diretissime naravnost po steni navzgor. Pogled v vodniček je razkril, kaj bi drugega, da sta tudi to lepotičko prva preplezala Krobath in Metzger, težavnost pa je vsem trem smerem zelo podobna in ni vrag, da jo bomo morali potipati. Naši sobotni je uradno ime: SZ stena (Krobath, Metzger, 1933; IV+, V, 700 m, do Božjih polic 550 m, 5-8 h). V primerjavi z 'misico' je bila tokratna smer občutno manj napeta v navpičnici, saj so steno prekinjale številne 'sprehajalne' poličke, skala je povsod, razen na vmesnem raziču, prav tako odlična, plezalni detajli so malček težji, časovno je nekoliko daljša, tudi orientacija je bolj zahtevna. Matej je komentiral, da je bolj alpska, nama s Pikico se je pa 'misica' malce bolj dopadla, v obeh smo pa od tal do vrha uživali, razen seveda v obeh kaminih, saj sva se s Pikico tudi tokrat zataknila, le da bistveno bolj kot zadnjič... Začetek je bil kmalu napet, saj je v dolgem spodnjem kaminu pričakalo eno bolj 'atletsko' mesto za 'nožno špago', zatem je Pikico po počitku na polici obstrelil razič, ki se mu je obranila z 'lopato', po fantastično izpostavljeni in strmi, v desno usmerjeni polički smo kar preveč uživali in pozabili odviti navzgor, tako da smo potegnili luštno variantico do izrazite škrbinice, kjer se je nad nami bočil prvi večji previs. A je pogled hudo varal, saj se je bilo po zajedi in višje čez previs prav luštno potegniti. Po naslednji sprehajalni polici v levo smo sicer takoj ugledali 'rumeno' poč, ki je najtežje mesto smeri, a začuda klinov dolgo ni hotelo biti na spregled, tako da smo že kukali okoli vogala. Po kar napeti poči z mestom petice smo se iz lopice odločili za malček težjo italijansko varianto (Giulie Verticali), kjer smo še enkrat potipali petico, zatem še eno luštno gredo, se v levo spet sprehodili po polici in že občudovali izstopni kamin/poč, ki vodi na Police bogov. Po malem je začelo bolj ali manj deževati, Matej je 'vriskal' v kaminu, hvalil 'Ameriko', midva sva se pa spodaj vse bolj zavedala, da sva ga hudo 'najebala', da je na skici tisti minus pri štirici očitno tiskarska napakica in da klini pod kaminom usmerijo levo, kamor verjetno pobegne marsikatera naveza. (Dodajam popravek iz Dejanove roke: ta 'pobeg' je vreden šestice! ;) Pozorno sva spremljala Matejeve lahkotne gibe, se odločno zaprašila proti kaminu, 'atletsko' splezala vanj, potem sem se pa skrajno neelegantno zataknil, kot sem bil dolg in širok, bolje zapisano, kot je bil nemogoče štorast moj nahrbtnik. Po dolgotrajnem manevru mi je le uspelo sneti 'omaro', ki sem jo s prusikom navezal na Pikičino vrv in še potem sem moral napeti vse sile, da sem se po cm dobesedno črvičil navzgor, zraven pa prusikaril nahrbtnik, dokler pet metrov višje na prvem stopu ni bilo konec največjih težav in sem zvedavo čakal na Pikico. Prav tako se je zataknila, a nahrbtnika ni dala dol, zatem je prvič obvisela na vrvi, na moje presenečenje je nato kar zaplezala desno ven iz kamina v povsem gladko steno, kjer je še enkrat obvisela na vrvi, tako da je na vrhu kamina Matej že prišel preverjat, kaj neki uganjava tam spodaj. V tretje je suvereno preplezala tisto nemogoče gladko steno, se po nekakšni le zarisani prečnici pretihotapila nazaj v kamin, potem pa do Polic bogov ni bilo več težav, še deževati je ponehalo in še več, ko smo prav luštno poplezavali lahkih vršnih 200 m, nas je spremljala čudovita mavrica, ki je najprej zasvetila nad Žabniško krnico, se potegnila v celotni lok, zatem pa dobesedno prelila v Mrzlo vodo. Nebeška predstava rezervirana le za bogove ter tu in tam tudi za nas gorske uživače. Še pridemo, še, prav gotovo nekoč tudi obkolimo Viš in njegove gamsje sosede, prav tam, kjer se sprehajajo (in bingljajo) bogovi...
26.8.2007: 'Miss Julijcev' Tineta Miheliča (Krniška špica: S raz, Krobath - Metzger) Tine Mihelič, eden največjih gorniških uživačev, je za najlepšo smer Julijcev okronal prav S raz Krniške špice (V-, 550 m), ki sta ga daljnega leta 1933 preplezala Krobath in Metzger. Lani sva ga z Manjco dolgo časa opazovala, ko sva plezala raz predvrha Krniške špice, a se ga niti v mislih nisva upala dotakniti, no malce sva ga lakomno le sanjala, morda pa bi nekoč vsaj poskusila, vsaj košček... Ravno sem Pikici razlagal o tej Tinetovi lepotički, ko je meni nič - tebi nič poklicala Mateja, ki je bil takoj za navpično 'dolomitsko' uživanje in naju je bil z veseljem pripravljen popeljati prek smeri (Matej, hvala!). Do vstopa smo v žaru boja za 'najboljše izhodišče' kar pritekli, zadnji nismo bili, prvi pa tudi ne, saj sta bili nad nami že dve navezi, in ker so bile tudi v sosednjih stenah slovenske naveze, se je v nedeljo vsesplošno 'poveljevalo' po slovensko. No, enkrat se je sicer srce parajoče zadrlo po italijansko, ko je raztežaj nad kaminom padel plezalec nad nami, a poškodba očitno ni bila tako huda in sta se po vrvi lahko sama spustila nazaj pod steno. S raz je spodaj podprt z malce bolj položnim podstavkom, ki se ga naskoči z leve in prav neverjetno je, kako se po uvodnem lahkem poplezavanju za robom okolje povsem spremeni: navpična stena, po kateri zračno vodi ozka polička in povabi v vrtoglavo plezanje, ki je potem kar trajalo in trajalo. Za začetek je telo ogrel previs slabe petice, takoj nad podstavkom pa dodobra pregrel kamin, ki je bil vsaj za naju s Pikico najbolj 'zajebano' mesto celotne smeri, pa je ocenjen samo s skromno štirico. Spolzko je bilo sicer le vznožje, zatem pa sva se kot črva plazila po primežu navzgor in se tudi krasno zataknila, očitno sva plezala preveč v notranjosti kamina. Višje se je prečilo desno na sam raz, kjer smo malo povijugali in že se je začel osrednji del raza, ki se 'povsem' navpično dviga navzgor, daleč nekam v modro nebo. Prav ta del se mi je neverjetno dopadel, kaj vsaj podobnega pač še nisem doživel. Skrajno izpostavljena rampa v desno do edinega stojišča s svedrovci, zatem pa celoten raztežaj vrtoglavo navzgor po čudovito 'nakodrani' steni, ki je bila polna odličnih, brezgrajno čvrstih oprimkov, ki tako krasno sedejo v roke. Plezanje so tu in tam prekinili ukradeni pogledi navzdol, ki so vseskozi razkrivali popolno vertikalo, a občutek nikoli ni bil nelagoden, prav nasprotno, saj sva bila vseskozi varovana od zgoraj, povrhu vsega pa malodane ni moč pasti, ker je vsenaokoli toliko za prijeti in stopiti, da si sam izbiraš, kjer točno boš plezal... Na vrhu Tinetovega najlepšega raztežaja je 'za kazen' sledil vsaj zame presneto smotan prestop levo čez robček ('uradno' le slaba štirica), kjer sem edinkrat v smeri pogrešal pravi oprimek, zatem pa je sledil še en nebeški raztežaj, ki ni prav nič zaostajal za 'najlepšim', pripeljal nas je točno na raz s sedečim štantom, nad katerim smo se prek previsa z ušesom potegnili do lažjega sveta. Preobuti in razvezani smo poplezavali do Kugyjeve police, nadaljevanje do vrha mi je bilo pa od lani že znano, saj sva se z Manjco v tem zgornjem delu že sladkala s cukerčkom, ki se po spustu v ostro zasekano škrbino, odpre proti vrhu. V Mrzle vode smo sestopili po opisani Kugyjevi polici, ki smo jo ujeli za Pinnacolom in ki brez dvoma ponuja najlažji pristop na Krniško špico. Prav gotovo pogledava pozimi, morda bi se dalo celo posmučati, če bo le vršni del zalit. Hej, juhej! Se vidimo spet in... in spet! ;)
25.8.2007: Severni raz Visoke Bele špice (Spigolo integrale) S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnike s sabo, zatem pa tega zloglasnega mesta med plezanjem sploh nisva opazila... Do stene sva poletela na hitro in začudeno ugotavljala, da je pričelo kapljati, dokler nama ni vžgalo, da v sopari le tako močno teče od naju. ('Koliko imaš pijače s sabo?' 'Dve plastenki.' In že jo je polovico na eks steklo po Pikičinem grlu! ;) Vznožni sprehod po rampi sva seveda takoj zaštrikala, ker sva splezala previsoko, kar sem opazil takoj na začetku naslednjega cuga, ko sem zlezel čez rob in se znašel pred gurtno za spust. Splezal sem nekaj zelo smotanih metrov navzdol do prave linije smeri, gor mimo štanta (izkazalo se je, da so prav vsi, razen enega pod škrbinico ob stolpu, opremljeni s svedrovci) in kar nadaljeval navzgor, saj se je vrv komaj dobro začela 'odvijati'. Plezal sem malo levo, malo desno in iskal Tinetov kamin s trojko, ki ga kar ni hotelo biti. Kamina prav gotovo ni bilo, sem pa zgoraj že slutil lažji svet (obljubljeno teraso pod najtežjim cugom). Preplezal sem še manjšo ploščo, nad njo v kratkem previsu našel tri kline in zraven malce bentil nad le Tinetovo trojko ter se spraševal, kaj za vraga bo potem zgoraj. Čez previsek sem zlezel na desni (odlično razčlenjeno), zaradi klinov se mi je vrv že močno lomila, da sem vpel le desnega, pa že tako sem jo moral tako močno vleči za sabo, da sem staknil prekrasen žulj. Zatem sem nadaljeval diagonalno levo gor po luštni stenci, ki me je res pripeljala na teraso, vrvi je bilo pa točno do svedrovcev. Lučaj nad mano je bila naveza, ki je ravno obdelovala težavno mesto, gotovo zloglasno plus štirico, zato sem Simona (Hvala za vsa pojasnila!) pozorno spremljal, medtem ko sem na vse pretege vlekel 'zlomljeno' vrv s Pikico in predrl žulj... Kratek sprehod do naslednjega štanta, potem pa diagonalno desno po izraziti rampi, ki me je pripeljala do Jerneja, ki je še vedno varoval Simona v ključnem delu. Ravno sem se pripravil na dolgo čakanje, ko smo razvozlali, da sploh ne plezamo iste smeri, da njuna težavna Mavrica smer Severni raz samo seka in da sva najtežje mesto raza že splezala??? Tako sva vlekla smer naprej desno navzgor do samega raza, kjer se je nad nama bočila čudna zajeda, desno pa luštna polička. Opisa smeri nisva več gledala, saj se itak nisva več našla v njem, tako da sva se sprehodila po uživaški polički (trebušasto in izpostavljeno, a odlični stopi in oprimki), kjer sva po manj strmi steni luštno prilezla pod izrazit žleb z zagozdami povsem na levi strani, ki z zasekano škrbinico loči manjši stolp od raza. Tu sva bila malo v dilemi: desno od raza je izgledalo kar napeto, nad škrbinico na levi je bilo pa tudi malo čudno, a ko sva priplezala nanjo, se je vse prav lepo odprlo. Gor in na desno stran raza ter po uživaški steni z bogatimi razčlembami slaba dva raztežaja navzgor. Pod lopico s spominsko ploščo sva seveda nadaljevala naravnost navzgor po težji variantici (štirica, zajeda brez klinov, en klin mi je ob poskusu zabitja odfrčal iz stene) in že sva bila na vrhu. Prav luštna, za naju ravno prav težka, uživaška lepotička, prideva tudi z Manjco. Za ponavljalce pa nasvet: plezaj za nosom in se ne obremenjuj preveč z opisom in skico smeri, saj bo raz kar sam poskrbel za najlažje prehode!
25.7.2007: Široka peč, nesreča Točno mesec dni od nesreče je ravno pravšnji čas za pričujoči zapis. Poškodba je skoraj zaceljena, noga počasi vse bolj obremenjena, glava po nesreči umirjena, želja po gorah pa tudi vse močnejša. Veliko se vas je z dobrimi željami in mislimi obrnilo na naju, nekateri osebno, nepričakovano veliko po pošti, še več gotovo v mislih: vsem iskrena hvala, brez vas zdravljenje ne bi potekalo tako hitro in brez zapletov. Navkljub zlomu (zdrobljena kost) sem po dveh tednih v želji čimprejšnje rehabilitacije plavala, po treh kolesarila, po mesecu dni pa že lahko vse hitreje hodim. Beri 'komaj opazno' šepam ;)... Opis in časi so podani bolj natančno, ker sta do naju prek nekaj odmevov prišli dve precej čudni zgodbi! Pristop do stene že poznava (na istem mestu je ključni del pristopa v krnico Za Široko pečjo - Amfiteater), tako da zaradi 'neumne' budilke hitiva po poti navzgor. V smer (Vzhodni steber Široke peči, IV) tako vstopiva šele ob pol enajstih. Vstopni del (dva dolga raztežaja) naj bi bil najtežji del smeri in res nama gre plezanje ter varovanje bolj počasi od rok in nog. Po slabih dveh urah sva čez in znajdeva se na večji zagruščeni terasi, po kateri bi začuda brez težav prišla levo v svet pod Amfiteatrom. Miheličev opis o tem ne izgublja besed, tudi nadaljevanje se vizualno nikakor ne sklada z opisom in skico. Nekaj časa tako bluziva sem in tja ter vse bolj glasno razmišljava, če ne bi odvila iz stene in kar naokoli po lahkem prilezla na vzhodni stolp ter se zapodila čez greben Široke peči... Zatem primerjava še vodniček Martuljek, kjer je opis zelo skop, a bolj uporaben in za nosom najdeva 'pravo' nadaljevanje smeri. Še malo cincava, ali naj sploh nadaljujeva, 'izračunava', da je časa še dovolj (do vrha stolpa je s terase še 300-350 m) ter plezava dalje. Stojim na varovališču vrh terase in spremljam Markovo plezanje. Dobrih 10 metrov nad mano je že, ravno 'obkoljuje' nek rob pod previsom, ko nenadoma zavpije: 'Pazi!', saj se mu izpod nog odkruši cel stop. S telesom se nagnem v zavetje proti steni, nekaj drobirja zleti preko mene, v istem hipu pa začutim hud udarec v levo nogo. Zatulim od bolečine, zraven še malo iz jeze najprej nase, ker sem 'pozabila' na varno pospraviti nogo, in na Marka, ker je tak 'štor'. V mislih si dopovedujem, da ni nič hujšega in da bom po šoku kmalu spet pri sebi, ob pogledu na nogo pa se mi upanje sesuje v prah. Na spodnjem delu meč, malce nad robom gojzarja, vame zija grda rana, ki pa vsaj ne krvavi premočno. Zdi se mi, da traja celo večnost, preden Marko pripleza nazaj na stojišče. Ob pregledu rane in ob popolni nezmožnosti obremenitve noge točno ob enih pokličeva na pomoč reševalce. Čez 40 minut že slišiva brnenje helikopterja, prav toliko časa mine, da sva na varnem v dolini. Reševalca (Klemen Gričar) spustijo na bližnjo ramo, odkoder dobesedno priteče do naju, po nekaj manevrih (mobilizacija in oskrba noge, krajši spust z vrvjo - bila sem preblizu stene - in poteg v helikopter) sem v zraku, zatem na omenjeni rami poberejo še Marka. V jeseniški bolnišnici navkljub najboljšim izgledom 'gospod Rentgen' na koncu sesuje upanje na 'le' zelo močan udarec (mečnica je šla na mestu udarca na pet kosov), rano mi očistijo, vstavijo kateter in zašijejo ter me opremijo z longeto (zaradi rane ne dobim gipsa). 'Obljubijo' mi šest tednov počitka in potolažijo, da zaradi poškodbe kasneje ne bom imela težav. Obenem mi razložijo, da sem v tej smoli imela tudi precej sreče, saj nisem imela poškodovanih kit in mišic, pa tudi kost je navkljub zlomu ohranila svojo dolžino, tako da operacija ni bila potrebna. Na koncu bi se rada še enkrat zahvalila vsem reševalcem GRS Kranjska Gora (posebna zahvala gre Klemenu Gričarju) in posadki helikopterja Slovenske vojske za hitro in varno posredovanje ('Zares ste od hudiča!' ;) ter osebju jeseniške bolnišnice za oskrbo. HVALA VSEM!
22.7.2007: Učka (Mošćenićka Draga - Medveja) Ko sva čudovito kolesarsko Učko površno spoznala, sva tudi povratek z morja zastavila prek Istre in se gore vsaj glede na podatke tokrat lotila bolj našpičeno. Ta, drugi vzpon nama je bil bolj všečen, saj ni prav nič nemarno razvlečen, zato pa odsekoma zelo divji in zanimiv, tudi spust v Medvejo je lepši, zgornji del je sicer mestoma (pre)težak, zatem pa čudovito tekoče vozen vse do morja, zadnji del je pa sploh lušten kamnit/stopničast cukrček, ki te s čudovitim pogledom na morje pripelje (pazi na potko, ki obvozi kamp na levi!) točno v zaliv - in s primernim zaletom po pomolu naravnost v modrino... Iz Mošćeničke Drage v Mošćenice, po betonu na Grabrovo, po makadamu do 'dvojnega/trikotnega' razcepa (500+ m), desno in ob trasi vodovoda do Male Učke (odseki V6, V7, kak meter peš ;), po cesti v smeri Vele Učke, a kmalu za vasjo (na najvišji točki) po zagruščenem kolovozu desno (neuradne markacije, V6, V7, malo gruščnatega porivanja), ki privede do steze, katera preči vršno Z pobočje Učke. Desno prijetno do Sedla, na drugi strani na makadam, levo na asfalt in na vrh. Spust po grebenu do Sedla (S6, malo peš ali S7) in levo dol vseskozi za markacijami skozi Lovransko Drago v Medvejo ('krajša' huda strmina za Vrati S7, v spodnjem delu lepi odseki S5, S6). Nad Grabrovim sva se na (dvojnem, trikotnem?) križišču enakovrednih makadamskih cest ustavila (ni na zemljevidu) in 'besno gruntala', kam zaviti, ko je mimo prineslo domačina, ki nama je pojasnil dilemo: desno ta huda in kratka, levo lahka in dolga. Po kratkem spustu sva nekam nejeverno uzrla prvega hudička, ki pa potem ni bil tako zelo strašno hud in se ga je dalo speljati. Višje, nad zajetjem se je pa odprl tako nemogoče zagruščen klanec, da sva ostala brez besed. Zagnal sem se v kamenje, a me je grušč kar nekajkrat stresel s sedla, pa se je vsakič dalo skočiti nazaj, višje pa dveh zdrsljivih mest vseeno nisem uspel zvoziti, saj klanec kar ni in ni hotel pošteno predahniti, za nameček je cesta, bolje rečeno vlaka, nad zajetjem povsem nevzdrževana. Nad Malo Učko sva 'takoj' zavila desno s ceste na kolovoz, ki pa ni povsem vozen, saj je 'pregloboko' zagruščen. Začetek se da goljufati po travi, zatem na razcepu desno po voznem travnatem kolovozu, ki v loku privede v gozd, kjer je za nekaj minut vožnje konec, zatem pa po odlični podlagi (na razcepu desno) na prečno markirano pot... Grebenski spust do Sedla nama je šel kar tekoče od koles, dokler nisva pogledala čez zadnjo prelomnico, kjer je bilo najine umetnosti konec. Zatem sva dojela, da sploh nisva na markaciji, ki se je vila cel lučaj pod grebenom, tako da sva malo pešačila. Nadaljevanje do Vrat ni bilo nič posebnega, takoj za njimi sva padla v napovedan strm gozd z drsljivo podlago, ki se nama ni prav nič prikupil. Nekaj mest sva šla po pameti peš, nekaj sva jih odpeljala, potem pa je na 'lahkem' detajlu Marijana na lepem poletela (preval s kolesom vred, ki je naredil še dodatni obrat) po pobočju navzdol. Tega strmega odseka na srečo ni prav veliko skupaj, zatem pa naju je pričakal izjemno lušten in tekoč spust vse do morja. Začetek je povsem lahak, nad Lovransko Drago je nekaj zanimivih kamnitih serpentin, pod njo vinogradi, zaključek pa božanski: ravno pravšnje skalnate težave, tako da sva se z užitkom spuščala proti modrini, kjer naju je na kamnitih 'stopnicah' dvakrat ustavilo 'uhajanje' duš iz zračnic... Zaključna misel z Jadrana: ko bi vedela, bi vsako leto tovorila kolesa, naslednjič bova seveda pametnejša. Pravzaprav sem bil - dva tedna po nesreči sva šla na rehabilitacijo. Medtem ko se je Marijana namakala v slanici, sem sam 'študiral' spust z Alana in četrtič sem bil na njem že povsem domač, tako da mi je v najhujšem delu le še nekaj kratkih odsekov delalo 'nepremostljive' preglavice. Večje težave sem imel z biciklom, saj mi je že prvič strgalo povsem novo verigo, zraven pa je odtrgalo še menjalnik, zračnice so seveda cepale ena za drugo ('najboljši' dosežek je bil tri zračnice v pol ure), tudi 'ohtar' zadnjega kolesa je bil po zadnji turi (brez ponovitve Učka - Medveja seveda ni šlo, res čudovit in tekoč spust, le zdrsljiva strmina za Vrati je še kar prehuda) tako nemogoč, da se kolo ni več obračalo. Trdaka sem imel tako poln kufer, da sem sedaj 'ponosni' lastnik Scottovega genija. Čisto za konec: Marijana je nad zadnjo fotko hudo negodovala, da je kič in nasploh odvečna, a se nisem dal. Za bodico, da bo prej poskočno na nogah, sem po novem dodal še sladkoben verz iz 'oddaljene' Abecedarije...
20.7.2007: Premužićeva staza, pravljično prečenje severnega in srednjega Velebita Velebit se razteza v dolžini 150 km, od tega je dobrih 50 km 'opremljenega' s Premužićevo stazo, ki se vije vse od Oltarov v severnem do Baških Oštarij v srednjem Velebitu, pri čemer sta oba konca dostopna z avtomobilom iz Senja oziroma Karlobaga, prav tako je dostopen tudi prelaz Veliki Alan, ki leži 'točno' na sredini. Ustrezna zemljevida založbe Smand za to področje sta številka 16a in 17, 1:30.000. Osrednji in najbolj atraktiven del Premužićeve staze poteka od Zavižanov do Alana, nasploh pa je vse od Oltarov do Alana pot brezgrajno vzdrževana, za kar je 'kriv' Nacionalni park Sjeverni Velebit, južneje potka žal propada in bi ji posebno na travnatih pobočjih še kako prav prišle pridne roke. Po možnosti prav take, ki so pot za čas turističnega oživljanja Velebita pred 70 in več leti gradile, za kar so bile za tisti čas zelo dobro plačane in so tudi opravile nenadkriljivo delo. Vse skupaj lahko prebereš tudi kot: če bi bil graditelj Ante Premužić 'današnji', bi bil zagotovo gorski kolesar! ;) Po dnevu intenzivnega namakanja v veliki slanici sva se dala prepeljati na Oltare, saj asfalt za kolo preverjeno ni dober, kjer sva s pomočjo zemljevida v zmešnjavi cestnih razcepov (cesto direktno na Zavižane verjetno asfaltirajo, tako da je obvoz nekam v tri krasne, točneje v Krasno ;) brez težav našla začetek Premužićeve staze. Že vnaprej sva sklenila, da se bova v polnosti držala potke, pa čeprav bi kolesi 'gurala' do onemoglosti, za kar se je takoj izkazalo, da resnično ne bo nikakršne potrebe, saj so že uvodni metri dokazali, da se okušan bonbonček z Alana v resnici nahaja na celotni dolžini poti. Nadaljevanje skoraj ne potrebuje besed, saj slike pokažejo vse, dodajava pa, da je do Alana potka skoraj v celoti vozna (skupaj od Oltarov 1200 vm, zaradi res tekoče vožnje sva uradni čas hoje navkljub neprestanemu firbcanju prepolovila), vzponi so zastavljeni kar se le da zložno in le nekajkrat (skoraj vsa ta mesta se nahajajo na vzponu od Oltarov do Zavižanov) je bilo potrebno za kratko poriniti, tudi en krajši spust ni bil vozen, ker so bile 'nepravilne' stopnice pod Crikveno za naju nemogoče strme, drugače pa je osrednji del steze uradno prepovedan sad, a tak cukerček, da bi ga človek lizal do onemoglosti. A po pameti in s spoštljivim odnosom do narave in ljudi - smo le na obisku in še to po milosti božji (beri Premužićevi)... Za Alanom (še pred tem je tudi Marijani uspelo strgati verigo ;), kmalu zatem ko se je pod nama neovirano razgrnil pogled na morje, se NP konča, žal se je to vse bolj poznalo tudi na potki, ki je bila vse manj tekoče vozna in je terjala veliko ročnih popravkov, posebno na številnih travnatih prečenjih. Če sva prvo polovico Premužićeve staze večinoma vozila v prijetni gozdni senci, so naju na odprtem pobočju ovire, vročina in neposredno sončno obsevanje navkljub 'zalivanju' kaj hitro posušili, in ko sva peljala še mimo dobesedno solzavega izvirčka, sva ob pogledu na uro ugotovila, da sva že 'padla' na hitrost pešca in da do večera Baške Oštarije zagotovo niso v najinem dosegu, tako da sva se odločila za rezervo v tem delu, spust preko planine Radlovca, ki se nahaja nekje na polovici drugega dela Premužićeve staze. Do planine (kakih 150 m pod stezo) naj bi vodile tri markirane poti, a prvi odcep sva zgrešila (en ušiv možic), drugi je bil komaj viden, vseeno sva se spustila dol po uničeni in slabo sledljivi potki, ki je prešla v brezpotje in šele tik nad Radlovcem sva spet padla na vozno in markirano potko, tako da za ponavljalce predlagava zadnji odcep (št. 50), še bolje pa seveda nadaljevanje Premužićeve steze, a z vsaj minimalno opremo za spanje in vodno rezervo, saj je izvirček nepredvidljiv. Že 'prijetno' dehidrirana naju je na planini ob firbcanju luštnega oltarja presenetil človeški glas, ki je vabil na bunar (= vodnjak), kjer sva si nemudoma napolnila vse zaloge. Po kratkem vzponu na sedlo naju je pričakal še divje kamniti spust do Jadranske magistrale, ki je bil bolj ali manj na, oziroma bolje čez mejo najine voznosti, pa sem kljub temu imel občutek, da sem veliko večino peljal na kolesu, začuda pa Marijani tokrat ni šlo tako dobro, čeprav me je tako na Učki kot Alanu, ki sta oba kamnita, 'razturala' - bo že držalo, da je vse v glavi. Zgoraj je bilo skalnato oziroma zdrsljivo gruščnato in odsekoma precej strmo, spodaj pa so čakali odseki, ki so bili glede na številno kamenje po drugi strani prepoložni za vožnjo s trdakom, skal pa vse do tal niti za hip ni zmanjkalo. Vseeno se ponovitve tega spusta sam že veselim, Marijano moram pa še navdušiti! ;)
18.7.2007: Alančić (1611 m), NP severni Velebit Pred leti sem nad Stinico v pripeki odtekel malodane maraton: po cesti do Alana in po potki navzdol v Zavratnico, kjer me je prav popolnoma nemogoča markirana pot fizično dotokla, dokončno me je sesul odsek ob morju nazaj do Stinice, saj sem se zatem pobiral vse do večera, da sem po sončarici in dehidraciji prišel k sebi. Seveda sem bil zelo skeptičen, ko je Manjca navijala za prav tako kolesarsko turo... Po cesti do PK Alan ni posebne umetnosti, saj je sedaj skoraj v celoti asfaltirana (pred leti le do meje NP Sjeverni Velebit), nad kočo sva resnično le za hec skočila pogledat še nekaj metrov višje po cesti, saj naju je z zemljevida vabila Premužićeva staza in sva nekako upala na potencialno kolesarsko stezo. S sedla sva se po 'žrebanju' zagnala v levo in glej ga zlomka, prava pravcata kolesarska potka. Kaj takega sploh ne pomniva, da sva kdaj peljala, steza se je tako umetelno in vseskozi počasi navzgor vila po razbitem svetu 'dolcev in puklov', da sva le ugibala, če sva sploh budna. Boljše trase si sploh ni moč predstavljati, vzpon je bil pa tako položno zastavljen, da sva na potki kar mimogrede nabrala 150 vm, ki so naju dostavili tik pod Alančića, do kamor pa markacije ne vodijo. Za slabše uhojeno potko sva odhlačala na vrh (50+ vm), odkoder sva imela približen razgled nad sicer povsem nepreglednim Velebitom, pogled na morje je bil pa nezastrt: Pag, Rab, Grgur, Goli otok, ostalega pa brez zemljevida niti nisva več razločila. Do koče sva se spustila nazaj po Premužiću, le tik zadnji del sva šla po markirani varianti direktno do koče, zatem sva pričakovala minsko polje do morja, a kako sva bila prijetno presenečena. Pot je bila čudovito vozna, v zgornjem delu so naju pozdravljali ravno pravšnji kamniti detajli, ki so se vrstili vse do Turskih vrat, kjer pa so se stvari vsaj za naju počasi zakomplicirale, a niti slučajno tako hudo, kot sva pričakovala. Naslednjih 250 vm do stika s cesto je bilo namreč le tako-tako voznih, precej dobro polovico sva sicer odpeljala, a je bilo netekoče, za kakega pravega kolesarja bi bilo pa skoraj vse vozno, nekaj min je pa le povsem nekolesarskih, vse po vrsti so pa kamnite. Po prečkanju 'velebitske' ceste je bil teren še vedno kamnit in precej zahteven, a vse bolj lepo vozen, le trnje naju je vse bolj na gosto praskalo. Po prečkanju Jadranske magistrale je bila vožnja še lažja, zato pa nama je skoraj sočasno spustila po ena 'duša'. Nižje sva na razcepu zavila proti Zavratnici (par 10 vm zaradi prestrmega grušča/peska peš) in se pripeljala točno v najglobljo točko čudovitega zaliva, pravzaprav je tako čutno lep, da je potrebno za vstop plačati ;) Po namakanju v slanici sva pod vse bolj neznosno žgočim soncem počasi odpedalirala v Jablanac in zatem vseskozi ob obali v Stinico, kjer sva vmes imela še eno menjanje duše, prav v Stinici pa še eno. Ko sva naredila statistiko, je bila samo ena zračnica prebodena le enkrat, rekorderka pa kar petkrat. Še malo statistike, Manjca ni bila nič posebno fuč, sam sem bil pa dehidrirana koma, tista slanica, ki sem jo na veliko goltal v Zavratnici, se mi je pa tako lepo napihnila, da sem na stranišču uprizoril pravcato klistiranje. Priporočam, odlično čiščenje! ;) Zanimiva tura, lahek vzpon, težak spust in to kamnit, takih prav veliko nisva vajena, zaključek v Zavratnici je seveda čaroben in brez tega bi potepanju kar nekaj manjkalo.
15.7.2007: Učka (1401 m) iz Lovrana Po sili razmer sva bila hudo pozna in za nameček je bilo parkiranje in obvezno kupovanje zemljevida v prenatrpanem Lovranu tudi prava umetnost. Z Učko sva se le bežno seznanila z interneta, zato je morala priskočiti tudi pomoč od zgoraj (Mauro, hvala!). Preden sva začela brcati, sva nahitro naštudirala še zemljevid in odrinila točno pol ure pred poldnevom morda letos celo najbolj vročega poletnega dne... Za vročinsko puhteč asfalt nisva preveč marala, čeprav je vsaj spodaj obvezen, tako da sva si zamislila dve varianti dostopa do makadamske 'kolesarske poti', ki se vije iz Tuliševice in prek Male in Vele Učke priključi vršnemu asfaltu. Na koncu je čisto tretja opcija izbrala naju, ko sva nad hudo strmim asfaltom nad Kožuli padla v gozd in kmalu zatem tudi na makadam, do kamor pa sva morala malo tudi poriniti. Zatem smo se igrali skrivalnice, nekaj metrov gor, nekaj metrov dol, sicer vsakič nekaj metrov manj dol kot gor, ampak tega se človek v vročini kmalu naveliča in še preden sva se, naju je nepričakovano dodobra izpilo 300 vm nepretrganega in kar zahtevnega vzpona, pa čeprav je večinoma potekal v senci. V Lovranu sva še modrovala, da tri ure do vrha nimava kaj početi in sva se za kazen že malce v vročinskem deliriju po treh urah šele hladila pri odprti pipci na Mali Učki, do vrha pa potem vsaj časovno res ni bilo več tako zelo daleč. Spustila sva se jasno nazaj v Lovran, zgoraj po večinoma prijetni markirani potki do sedla Poklon, kjer sva nekajkrat zapešačila in se glede na opis malce zamislila, kakšna pešadija naju potem čaka šele spodaj, kjer naj bi strašili kamniti bloki. Srednji del je bil zatem tekoč in lep, midva sva pa samo čakala na skalnate mine, ki so naju pozdravile dobrih 500 m nad morjem. Marijana se je z odsekanim ritmom spuščanja takoj uskladila, sam pa sem se moral najprej nekajkrat na trdo 'pogajati'. Vse do naselja (200 vm) so naju zatem razvajali ravno prav luštni izzivi, saj so bili kamniti bloki za naju kar v celoti vozni. No, če morda kakšne 'štenge' nisva zvozila, sva jo pa preletela po zraku, kajti nekaj sicer nedolžnih padcev je le bilo na sporedu. V naselju sva zatem trčila na čistokrvne stopnice, ki jim kar ni bilo kraja (300 vm), tako da sva morala večkrat predahniti, da nama roki od vseh udarcev nista odpadli. Lušten spust, zaključek je bilo pa kopanje v umazanem lovranskem morju, tako da sva še enkrat skočila v modrino pri Smokvicah, ki sicer še niso bile zrele ;)
14.7.2007: Presneto divje čez Gamsov rob (Mangart, Huda škrbina) Gamsov rob naju je resnično dolgo vabil, pravzaprav vse od takrat, ko sva si prebrala Avčinovo štorijo o bingljanju na vrvi. Opisa sva imela celo dva, italijanskega sicer nisva preveč zastopila, Miheličev je bil pa bolj vzpodbuden, a se je v zgornjem delu izkazal za precej netočnega, kar pa sploh ni bistveno, saj si smer verjetno vsak 'plezalski posebnež' izbere po svoje, glavnih prehodov pa praktično ni moč zgrešiti, ker so ponujeni na pladnju. Gamsov rob je stranski greben, ki se iz doline Mangartskih jezer pripne na glavni greben tik Z od Hude škrbine, ki Kortiniški Mali Mangart loči od Mangarta, in je gotovo najlažji ter najbolj naraven prehod preko stene. Visok je 900 m, težave do dobre štirice, prva sta ga preplezala Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj, Mihelič nama je namignil na 4-6 ur, Buscaini pa je napovedoval bolje, tako da je bil s 7 urami in pol za pičle pol ure hitrejši od naju... Turo sva komodno začela kar s kolesom (V vodničku je sicer omenjena zelo strma gozdna cesta, ki ne popušča, a niti slučajno ni tako huda!), ki sva ju skrila pod steno. Spodnjega dela sva se lotila po smeri, ki sva si jo ogledala od spodaj in naju je na greben pripeljala pri izrazitem viharniku. Zatem sva se na grebenu plezalsko opremila, skočila po polički čez prag in stikala za nosom za najboljšimi prehodi. Pod izrazito travnato glavo sva najprej hotela v levi bok, si zaradi plošče premislila in se je lotila naravnost navzgor, kjer pa ni nujno, da je bilo najlažje. Ko so trave postale precej neprijetne in mestoma navpične, me je ob iskanju možnih varovanj na lepem prešinilo, da sem kladivo pozabil spodaj pri viharnikih. Navzdol nama ni prav nič dišalo, tako da sva šla raje navzgor in po travah dobesedno splezala do pripravnega skalnatega kota, kjer sva uredila varovališče, saj so se nad nama bočile še hujše livade, ki so bile pa že grozno neprijetne. Konec vrvi (30 m) se je srečno iztekel ravno na edinem grmičku ruševja, zatem je sledilo malce lažjega sveta, potem pa še en psihološki travnati šus, kjer se nama je vrv iztekla ravno pri macesnu. Višje sva spet lažje dihala, čeprav lahkega dela nisva imela. Nad najbolj izrazito glavo sva že nestrpno čakala 'srečni Avčinov cug', potem pa naju je presenetil prelahak skalni raztežaj, čeprav bi glede na opis kar moral biti pravi in res sva kako uro višje, po še enem izjemno smotanem skrotastem odseku, le trčila ob presneto gladko ploščo. Seveda sem tudi plezalnike pozabil, te sicer že doma, tako da sem že samo ob pogledu na steno pošteno zaklel, ker je vse skupaj izgledalo težje od štirice... Plošča je bila obupno gladka, na desni je bil manjši kot, kjer se je dalo desni čevelj vsaj za silo gvozditi, levi pa je le nemočno zdrsaval. Na moč sem se zgoljufal navzgor, saj tudi oprimkov ni bilo ravno veliko, vmes je za kratko priskočila na pomoč drobna polička za levo nogo, poteg na ozko travnato poličko je bil tudi siten, pa tudi klin, ki je že tičal v špranji, ni ravno zbujal zaupanja (Marijana ga je kasneje potegnila ven kar z roko), zato pa mi je nižje krasno zagrabil metulj. Po previdnem 'sprehodu' sem trčil ob še eno ploščo, ki jo je bilo potrebno prečiti in ki sem jo na koncu zgoljufal na klinu, kateri je tičal v sredini in 'že' sem bil ven. Marijana za mano je imela kar veliko za opraviti, saj se ji dolgo ni uspelo pomakniti po plošči navzgor, moje zategovanje vrvi pa pri napredovanju ni prav nič pomagalo. S plezalniki nama tu gotovo ne bi bilo hudega, tako pa midva o tej 'štirici' nimava ravno skromnega mnenja. Ko sva tako mislila, da sva že izven težav, naju je višje presenetila še previsna zapora, ki sva jo prav tako zgoljufala. Tokrat s 'štuporamo', ki sem jo ponudil Marijani, zatem sem se pa sam pošteno namučil, da mi je ob minimalcih in s spodrsavanjem čevljev le uspelo priti čez ploščo. Lučaj višje sva bila že na glavnem grebenu, ki je bil severni steni primerno zračen, dodatno pa so se nama na drugi strani ponujali prekrasni pogledi. Po grebenu sva vse bolj prijetno še celo uro poplezavala do stika z markacijami, kjer sva zaradi pozne ure zavrnila obisk Mangarta in se raje odločila za ferato Via Italiano, da pogledava, kako že izgleda smiselna zavarovana plezalna pot, ko naju je Cjajnik tako močno pretresel. Pri bivaku se nama je že pošteno mudilo, tako da sva do koles kar močno vlekla, prehitela mrak in se spustila po markirani potki, ki je bila sprva fantastično valovita ('roller coaster'), zatem sva za 'kazen' sto metrov kolo prenašala ob strugi, zaključek je bil pa spet hiter... Vstop je na levi strani in po najlažjih prehodih desno na raz. Tik levo od raza po izpostavljeni travnati polički čez prag in višje izbiraje najlažje (najmanj kosmati so spodaj na levi strani) prehode do vznožja izrazite travnate glave. Naravnost navzgor čez precej neprijetno strme travne livade, višje po mešanem svetu malo desno in malo več na levi strani na najbolj izrazito glavo celotnega grebena (okoli 2115 m). Tu greben postane bolj izrazit, prehodi pa so dokaj očitni. Prvi pravi skalni raztežaj pričaka malce višje, ki ga preplezamo z leve proti desni. Višje pričaka še nekaj neprijetnega mešanega sveta, ki se ga lotimo na levi, zatem pa trčimo ob gladko strmo steno (edini možic na grebenu), ki jo prav tako preplezamo z leve na desno (ključno mesto smeri, vsaj IV+, dva klina). Strm svet se višje zoži v žleb in pripelje do previsne zapore, ki se jo obpleza levo (gladka plošča, IV+) ali morda celo bolj priporočljivo na desni, kmalu zatem pa že dosežemo glavni greben, dober lučaj Z nad Hudo škrbino. Po sprva kar ostrem, zatem pa vse bolj prijaznem grebenu priplezamo do stika z markirano potjo tik pred veliko zagruščeno teraso, kjer vodi italijanska pot na Mangart.
8.7.2007: Feratomanija Cjajnik Kam si odšel tudi ti, Cjajnik? Nisi šel prostovoljno, praviš! Tudi tebe so, ne? Drugi še pridejo na vrsto. Tako to gre! Žal... Cjajnik sva na srečo spoznala v njegovih še neupogljivih časih, ko ni kar vsakega akcije hrepenečega planinca spustil na svoje teme, temveč si moral nanj splezati, po normalki si se moral poskusiti v celo malce previsni poči štirice, tudi po najlažjem pristopu po S grebenu si se zgoraj moral potegniti čez previsno trojko v kaminu. Zdaj pa, zdaj pa pride gor vsaka 'gospodinja', ki jo adrenalina željni mož za sabo na vse pretege vlači na špagi. Se oproščava za primerjavo, niste vi krivi, lakomnost koče in težnja po dobičku nad neokrnjeno naravo je žal tudi pod Košuto naredila svoje. Presneti drekači! Lani so Cjajnik ovesili in ponižali z jeklenicami, težavnost ferate naj bi bila za naše pojme 'strašna', kar dejansko pomeni, da ji vse slovenske zavarovane poti ne sežejo do kolen, mangartski sta ji pa ravno dostojna vazala. Sicer sva vnaprej vedela, da nama tura ne bo prav nič všeč, ampak takega sranja in razočaranja si pa nisva predstavljala niti v najbolj črnem scenariju. To kar so zasrali na Cjajniku, je tipični primer, kako se poti ne nadeluje. Pot je v celoti posiljena, nobene naravne linije, povsod išče le navpično skalo, čeprav so tik (tudi le meter ali dva) levo ali desno udobne police in naravni prehodi. Ne, za naravne prehode se pa pot res ne zmeni, važno, da se vpenja jeklenice in vleče navzgor na živo in mrtvo. V gorah sva videla že veliko razdejanja, zadnje časa naju je 'aktivno' mučila cesta na Struško, ampak uničenje na Cjajniku pač močno prednjači! V primeru, da se kaj takega zgodi pri nas, greva z orodjem v gore in monstruma ročno odmontirava. Toliko pa goram že dolgujeva...
7.7.2007: (Bohinjski masakr)2 = okoli in čez Bohinjsko-Tolminske gore Z velikopotezno turo (višinomer je na koncu pokazal celo 3700 vm) sva ciljala na vrhunec najdaljših poletnih dni, ko je 16 urni dan dovolj dolg in sva imela na koncu pred mrakom res še uro rezerve. Bohinjsko-Tolminski krog je bil 'nekoč' objavljen v NonStop-u in se nama je kot smiselno zaokrožena tura strašno dopadel, v 'originalu' so jo sicer brcali dva dni in na veliko šimfali, nama pa bolj ležijo enodnevne, poskočne in prisrčne variacije. Ob petih zjutraj sva tako odrinila od Savice, in da bo dan še presneto dolg, me je takoj opozorila zadnjica, ki se je pekoče vnela že takoj na uvodnih skalah... Mulatjera od Savice na Komno in naprej na Bogatinsko sedlo je nekaj najlepšega, kar sva navzgor peljala s kolesom, saj tako luštnega klanca verjetno še nisva vozila. Ne le ambient, tudi sama pot je strašno uživaška in s svojimi težavami ravno prav izzivalna, da pa se bo izkazala kot skoraj v celoti vozna, si pa niti v sanjati nisva upala verjeti. Dejansko je porivanja resnično le mestoma za vzorec, ravno toliko, da strneš vtise in zajameš sapo za naslednji odsek. Še najdaljši nevozni del je bil tik pod Domom na Komni, kjer sva kolo dobrih 20 vm odnesla na hrbtu, nasploh je največ nevoznih mest nad Peklom in do Komne. Strmina niti ne predstavlja posebnega problema, saj so težave večinoma tehnične, gibljejo se pa okoli V6. Spust na Lepoč in naprej na Prehodce je bil zatem sicer skalnat, a prav prijetno počivalni, le nad Lepočem naju zagruščene serpentine niso gostoljubno 'sprejele'. Pravljična prečnica mimo planin do vznožja Rodice nama je bila pa kolesarsko že znana. Do Dobrenjščice je bonbonček, mimo lovske koče sva odpedalirala kolikor se je le dalo hitro in neopazno, sveže uplenjena, vzorno pritrjena divjačina na nahrbtniku je sicer pričala, da je adrenalin že potrošen, a pri lovcih se nikoli ne ve. :( Dobrenjščica - Razor sva tokrat vozila v obratni smeri, kot nama je bilo poznano, in to zadnje se nama je kar bolj dopadlo. Vzpon je sicer naporen, a ne pretežak, zatem pa se vse izpostavljene težave odpeljejo navzdol, za Kalom je pričakal lušten spust, zatem sva bila en-dva-tri na planini Razor, kjer sva bila še tako poskočna in 'frišna', da se nama je prav neumno zdelo, da bi tu prenočila, kar je sicer bila rezervna varianta. Baško prečko sva letos že peljala in ne boste verjeli, ampak na najbolj 'psihadeličnem' delu za Konjskim brdom se mi je uspelo prekucniti po pobočju navzdol. Tako kot večina nesreč se je zgodilo skrajno trapasto, ko sem ustavil kolo in pogledal nazaj, se mi je podrl stop desne noge in prav butalsko sem se prevalil čez pot, po pobočju navzdol in ustavil za dve ušivi ruši, spodaj je na srečo za rezervo čakal še mali macesenček, zatem pa le še zrak... Spust po mulatjeri z Rodice na Baško prečko nama je bil prav tako poznan, tako da sva upala na precej vožnje navzgor, pod Rodico sva prav tako mislila, da imava še nekaj moči na rezervi, a se je izkazalo za zmotno, saj naju je takoj zabilo v tla (silovito strm začetek, zatem tudi kamnito in vse bolj zagruščeno, skupaj 600+ vm). Marijana je še malo pobrcala, zatem pa naložila kolo na rame, sam sem pa čisto pretrmast, tako da sem šel preko 'zabitja' in sem gonil v nulo, kolikor se je le dalo, kar pa ni zneslo po več kot 10vm na interval, ki sem ga vsakič zaključil s 'silovitim' počivanjem. Po nekaj časa sem se nekako navadil tlake, tako da mi je v prvih 300 vm klanca uspelo zvoziti praktično vse. Zatem je bilo vse bolj gruščnato, 'kompromisov' s hojo vse več in zadnjih 100 vm do grebena sva družno odpešačila, zatem pa, ko sva se spravila k sebi, skočila še na vrh Rodice, saj bi nama brez vrha kar nekaj zmanjkalo. Spust sva od doma zastavila preko smučišča Vogel, če bi bila na Rodici le dovolj zgodnja, kar sva ŽAL tudi bila, saj je bil ta najin načrtovan 'lušten' spust bolj kot ne razočaranje, naslednjič bova odpeljala preko planine Suha, ki je ne samo hitrejša, temveč gotovo tudi kolesarsko bolj smiselna in tekoča izbira. Po grebenu preko sedlo Čez Suho sva morala tudi kar konkretno porivati, se bosti z rušjem in s kolesom na ramah 'plezati' navzdol, šele na smučišču je vožnja stekla, kjer sva navzdol kolesarila skupaj s tekočim gruščem in je bilo najbolje kar spustiti, kolo se je pa toliko pogrezalo, da je grušč kar sam skrbel za zaviranje. ;) Na spodnjem delu smučišča sva staknila markirano potko, ki je na zemljevidu tako lepo 'kolesarsko' vrisana, v resnici se pa na začetku gura, zatem se nosi nekaj časa navzdol, malo pelje, potem se spet nosi čez podrtje in ko je vožnja ravno stekla, sva treščila na nemarno vlako, ki naju je morila lep čas, vmes sva spet uživala na singli, zatem naju je spet tlačila vlaka, za konec pa še malo luštne potke in že sva bila v Bohinju. Namesto zaključka morda malce o moški naravi: zadnjica je bila spodaj tako pekoča, da se niti vsesti nisem več mogel in sem celoten vzpon do Savice kolesaril stoje. Sem zapisal celoten? Ne, dober km pred Savico naju je naravnost spektakularno in na polno prehitel naspidiran 'divjak' na treking-gorskem kolesu, moj lovski nagon me je nesramno prebudil, tako da sem se pognal v dir za šprinterjem, brez vsakršnih težav (???) sedel na sedež in mu vse do parkirišča glasno dihal za vrat... ;-)))
6.7.2007: Dobrča Ponovitev s spustom v Brezje. Posebno me je presenetila kar tekoča vožnja v ostrih 'ograjenih' serpentinah, kjer jih le par nisem uspel zvoziti, tudi v spodnjem, peščenem delu sva razen nekaj detajlov začuda uspela povsod voziti. Hja, morda bo pa naslednjič tudi nama šlo povsod ;)
5.7.2007: Na kraju 'zločina', Mala planina Ponovitev, tokrat z dodatkom nenadnega neurja, ki pa pri spustu ni pretirano oviral, saj bi bilo za naju v spodnjem delu nekaj peš detajlov tudi v suhem pretežkih. In še Manjčin komentar mesta, kjer si je lani zlomila roko: "Kakšno razočaranje, na tako bednem mestu!..."
1.7.2007: Z Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico (JV raz Jerebice) Greben Kucerjev od Male Jerebice na Jerebico se nama je dal dolgo prositi, tokrat sva ga namreč prepričevala že četrtič in ga končno tudi pregovorila. Pametnejši pač odneha... ;) Na Malo Jerebico sva poznala od lani, le da je bila 'pot' tokrat za spremembo polna klopov. Ključno mesto grebena preži tik (15 m) nad škrbino, kjer je z raza potrebno prestopiti v izrazit kamin. Z robu zelo izpostavljeno desno okoli vogala in po ozki 'polički' z gromozanskim gladkim trebuhom, ki ponuja le nekaj podprijemov, proti notranjosti, kjer je na koncu potreben v šiiiirok zračen razkorak, zatem pa po 'polžje' v kamin. Sliši se kar enostavno, a lani sva se z detajlom igrala par ur, pa ključnega giba kar nisva upala narediti. Tokrat sem nad trebuhom poskusil zabiti klin, in ko sem v prepad poslal tri luske, je en hudič le zagrabil. Z goljufijo (prusik v klin) sem se 'sprehodil' po polički, z desno le dosegel oprimek, spustil prusik, ga zamenjal za ušiv podprijem ter nogo počasi raztegnil na drugo steno kamina. Plezalniki so zagrabili in brez težav sem zgvozdil v notranjost zagruščenega kamina. A opravljenega je bilo šele polovico dela, saj Marijani varovanje z vrha ni ponujalo prav nič lažjega plezanja, pa tudi nihaj ob morebitnem padcu v gromozansko zagozdo ne bi bil prav nič zdrav. Dvakrat je poskusila, prvič jo je še pravi čas ustavila 'singerica', v drugo je prišla dlje, ko pa tresenja rok ni mogla več krotiti, je raztegnila noge skoraj v špago in...bila sva čez. Glede na vodniček bi moral biti raz četrte stopnje, a je bil tale 'zabaven' problemček gotovo bližje petici - vsaj midva se pod peto stopnjo sploh ne 'pogajava'. Nadaljevanje je bistveno lažje, saj težave le še nekajkrat sežejo nekje med III in IV: po kaminu navzgor in levo po skrotastem svetu v izrazito škrbinico (vmes težji prestop čez gladko ploščo, v škrbinici se odpre fantastičen pogled na J steno Jerebice), od tod navzgor po levi strani in po skalah, travah in rušju v cik-caku na prvo glavo Kucerjev (2045 m). Nadaljevanje preko druge, bolj izrazite glave in na vrh Jerebice je jasno razvidno, prehodi se lepo odpirajo (prav po grebenu ali tik desno ob njem) in 'plezanje' ni več posebno zahtevno. V skupnem strašno lep, a tudi precej divji in presenetljivo zelo travnat pristop na Jerebico. Impresivna J stena začara že spodaj pri dostopu, ko se vrat skoraj prelomi ob poskusu 'objema', pogled na steno s strani je pa sploh posebno doživetje. Morda pa kdaj potipava prav po J steni navzgor, kjer pa lahkega kruha za naju (še) ni... ;)
30.6.2007: Po grebenu Košute (Tolsta Košuta - Veliki vrh) Pred leti, še pred pisanjem dnevnika sva se prek grebena Košute že zapodila in zgoraj nama je bilo prav luštno, tako da sva večkrat razmišljala o ponovitvi. Resnično prijeten je potep po večinoma travnatem grebenu, tokrat smo vključili še Tolsto Košuto, zato pa smo goljufali z izhodiščem. 'Zaradi' snemanja smo malce preveč tekli in obremenjevali 'mišični skelet', tako da smo za kazen v sestopu bolj jamrali ;)
25.6.2007: Kolesarski Obir, drugič Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, koliko več in bolj tekoče smo peljali, nekaj serpentin nad Kapelsko kočo bo pa na našo vožnjo v sedlu še malce počakalo. Celo tistih zloglasnih 300 vm metrov proti koncu, kjer so noge že prazne, čaka pa te konkretna V6, ki ne kaže najmanjšega namena popuščanja, ni bilo tako hudih, pravzaprav se je dalo v celoti (s par počitki) peljati. Priznamo pa, da smo uporabili doping. Hrane sicer nikoli ne nosimo v gore, tudi 'powerbarov' ne, ampak Pikičini bonbončki dekstroze so tik pred napadom na ta klanec očitno naredili čudeže... ;) K lanskemu opisu morda še malo napotkov. Nekaj deset metrov preden se cesta na 1700 m izravna, se navzgor odcepi slabše vidni travnati 'kao' kolovoz (lovska potka). Držimo se leve poti, po kateri kmalu priguramo do markirane potke. In še glede markacij v drugem delu ture: makedami so markirani, tako da napačne odcepe 'kmalu' prepoznamo, na zloglasnem klancu je potrebno na križišču izbrati nadaljevanje levo navzgor, na prečnici do Šajde je en odcep od makedama slabše označen...
24.6.2007: S greben Mrzle gore ali s Pavličevega vrha prek Matkove kope na Mrzlo goro Pavličev vrh (1339 m) - Pavličeva stena (1653 m) - Lesnikovo sedlo (1527 m) - Jerebičje (1762 m) - Matkovo sedlo (1623 m) - Matkov Grintovec (1711 m) in Jerševec (1731 m) - Matkova kopa (1952 m) - Krničko sedlo (1798 m) - Krnička gora (2061 m) - Mrzla gora (2203 m) - Matkov kot. Krnička gora naju je zaradi odmaknjenosti že nekaj časa vabila na obisk, pravo idejo za turo nama je pa končno prišepnil Prletov vodnik po grebenih slovenskih gora. Na kratko še nekaj o tej novi knjigi, dobrih idej za ture je res veliko, opisi, pisanja in izvedba tur so tipično 'Prletovski', kar pomeni, da se na opise niti ne moremo zanesti, marsikje so celo divje netočni in tudi v čudni smeri, saj avtor preveč obožuje 'ritensko' premagovanje glavnih težav, zato pa dobimo v kompletu še kup dodatnih (= nepotrebnih ;) nasvetov in čudnih 'pravljic', resnično pa moti šlampasta in slaba tehnična izvedba knjige. Na zaraščeni potki z mejnega prehoda do Pavličeve stene je smiselno obleči dolge hlače, tudi takoj za vrhom je potrebno pazljivo izbrati nadaljevanje, saj te sicer greben premami na stranski krak, ki pa se oddolži s pravljičnim ambientom, kar so seveda naštudirali tudi lovci. Sestop s Pavličeve stene je nekaj časa celo markiran, zatem se je potrebno 'na pravem mestu' odcepiti desno in sestopiti na Lesnikovo sedlo. Ti dve zanki bi utegnili biti še najhujši orientacijski nadlogi celotnega grebena, zato le spremljaj, v kateri smeri se nahajajo grebenski vrhovi in pozorno zalezuj mejne kamne, ki so na gosto posejani. Na sedlu naju je 'razveselil' grozd nemarnih vlak, a naju je višje na grebenu v prijetnem ambientu kmalu 'ujela' čudovita potka s še lepšimi razgledi. Preko Jerebičja je šlo prav idilično, tudi na Matkov Grintovec sva pristopila uživaško, zatem pa je preko Matkove kope stezica počasi ugasnila, napadlo pa naju je ruševje, ki ga je tudi za vsega hudega vajenega kar malce preveč. Potka pravzaprav ni zares izginila, le odvila je daleč stran od grebena in to na Matkovi strani. Nadaljevala sva po manj uhojeni potki po grebenu, ki pa je kmalu ugasnila tik desno pod grebenom. Kopo sva tako naskočila kar direktno po rezi, kar je pomenilo najprej rušnat preboj na samo rez, potem pa pretepanje z grmovjem na 'mostičku', ki naju je dostavil do kratke stence, ki brani nadaljnji prehod. Po dobrem razgledu sva ugotovila, da bi morala vse skupaj obiti na desni strani do škrbine nad izrazitim zobom in šele potem levo gor na greben. Tako sva prehod na koncu 'mostička' poiskala levo od raza, kjer pa sva morala preplezati navpično ruševje, nadaljevanje do vrha je bilo zatem lahko. Tudi sestop (normalni pristop s Krničkega sedla) s Kope je bil malček tečen, deloma je bil sicer lepo uhojen, od daleč jasno razviden, poteka pa na desni (Z) strani grebena. V vršnem delu naju je pričakal kratek navpičen pragec v žlebu (dobra II), nižje pa zaplata ruševja nad meliščem, zatem pa še ena hujša do gredine, ki naju je preko še nekaj grmičkov privedla do sedla. Tu sva preko grebena prestopila na levo stran in večinoma po grušču dosegla škrbino pod Krničko goro, kjer naju je pričakal še lušten plezalni del, ki je tokrat le potekal strogo v skali in bil prav lahak, glede na malček hujši prvi vidni vtis (mesto II). Na grebenu preko Krničke gore se hodi po sami rezi, razgledi so čudoviti, nadaljevanje na Mrzlo goro sva pa že poznala: do škrbine in potem levo od razu po drobljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh. Sestopila sva v samotni Matkov kot, kjer sva kar spotoma 'nafehtala' prevoz do avta (Hvala! Nič se še niste oglasili, pošte in fotk nisva dobila.), občudovala Škaf ter vseskozi zabavljala čez nemogočo potko. Zelo lep greben, dolg samoten odklop s čudovitimi 'naslonjači', le ruševja preko Matkove kope je bilo za naju očitno preveč, poskusi se držati nasveta z 'zobatim' obvozom!
23.6.2007: Predmeja - Otlica (greben nad Ajdovščino) Greben nad Ajdovščino, med Predmejo in Colom, naj bi bil kolesarski posladek, če se ga seveda pravilno lotiš, v nasprotnem pa bi znala biti potka 'Po robu' prava nadloga. Ker sva imela komunikacijske težave z gospodom Ekselenco, smo se slišali šele pod Otlico, kjer nama je prijazno izdal, da sva nit vdela z napačnega konca. Sicer do 'tamarja' pod Otliškim majem ni bilo kakšne hude sile, le na Dolski maj sva morala pogurati... Po luštni in naporno vozni (tokrat je zaštrajkal 'tekoč' kamnit odsek) Resslovi cesti proti Predmeji ter še pred stikom z asfaltom desno in na travnik z angleško travco, kjer se greben prične. Na robu je odsekoma resnično pravljično, nama se tudi nikamor ni pretirano ljubilo, tako da sva raje poležavala na angleški travci, preverjala, če je bodeča žica prava, gledala za babami, stikala za polži, občudovala maje v juniju, plezala preko ograj in na špičaste vrhove ter neuspešno iskala okno. Kot naročen nama je prišel mobilno prišepnjen spust z Otliškega okna, ki naj bi bil prav lahak. Začuda je bil začetek nekam čudno kamnito zavit, tako da nama ni šlo prav tekoče in tudi ne povsod v sedlu, nižje so naju težave tudi vseskozi pozdravljale, tako da sva morala večkrat ustaviti, da sva si oddahnila od prestanega 'šoka', prek nekaj mest sva pa kolo raje prenesla, kot da bi se pobila na skalah. Ampak lušten pa je tale spust, tako lušten, da ga bova ponovila, tokrat po nasvetu z grebenom s Cola. Tudi zaključek spusta ob Hublju je zanimiv, nekaj mostiščkov, stopnic in za konec še 'mega rejv zabava'...
22.6.2007: Planina Krstenica Za začetek naju je navdušil bohinjski smisel za gorništvo, saj so tudi 'planinsko' parkirišče opremili s parkirno uro, kjer je treba ure zakupiti vnaprej (1 ura = 1 eur), prekoračitev časovnice pa se plača s kaznijo. Začuda je tudi 'vselej' prisotni možakar, ki pobira cestnino za planino Blato, iz čisto druge bohinjske 'firme', saj za parkirišče skrbijo spet tretji redarji. No, tako so vsem možnim planinskim strahovom na turi bohinjci ustvarjalno dodali še strah oziroma nervozo pred prekoračitvijo parkirne ure. "Koliko bo dolga tura? Kako naj vem, ene tri ure. Kaj pa nepogrešljivi zapleti? Ok, nastavi na štiri ure? Kaj pa, če se kolo pokvari? Hudiča, daj na polno (10 ur ali več = 10 eur), naj imajo za nov 'sveder'!" ;) Cesta na planino Blato je bila prav nevzpodbudno opremljena z lužami, klanec na Krstenico naj bi bil pa hudičevo težak in napovedan kot v celoti V7. Pogled na razbito in strmo vlako (Kolovoz je kar premočna beseda za odsekoma tako razrito pot - in to v osrednjem delu TNP?) s podlago iz zemlje nama je v hipu odpihnil kakršnekoli utvare o neprekinjeni/tekoči vožnji, saj v takem na polno sploh ne moreš pošteno pritisniti. Ali te zagrabi mokra/mehka zemlja ali pa ti na skali spodrsne blatna guma - v noben primeru ni 'rešitve'. A sem bil le toliko trmast in vztrajen, da sem vseeno poskušal povsod peljati, čeprav je šlo večkrat naprej le po nekaj metrov, pa mi na dveh najostrejših klancih tudi tega ni v celoti uspelo in je bilo potrebno tudi poriniti. Zverinico bova seveda z veseljem poskusila še kdaj, a v sušnem obdobju! Spust v Voje je hipoma odplaknil vse tegobe vzpona, še več, pravzaprav še veliko več, tako da niti podrta drevesa sploh niso zmotila in so bolj skrbela za umiritev po prestanih užitkih. V dolini sva nadaljevala ob ozkih in globokih koritah Mostnice, za srečen zaključek naju tudi oglobili niso... ;)
21.6.2007: Planine Košute z ostrim zaključkom Planine Košute sva s kolesi že prečila in tudi tokrat je šlo že spet bolj luštno kot prejšnjič. Oster klanec na Dolgo njivo se je navkljub blatu končno le poklopil v neprekinjeno vožnjo, tudi na sami prečnici je 'zdaj' le še tu in tam kakšno mesto, kjer je potrebno kolo ročno prestaviti, spust sva pa zastavila, kjer me je lani prehitelo silovito neurje in je pravi sladkorček ;) S Kala po markirani poti, ki gre preko Samuhe in se nadaljuje kar naprej v isti smeri čez Pirmance v Tržič. Prvi del je bolj lušten, a tudi težji ter bolj strm od drugega in sva morala nekajkrat za kratko peš, v spodnjem delu nama je pa vožnjo prekinil en sam (kratek) odsek. Prijetna popoldanska tura.
17.6.2007: 'Tour de' Begunjščica Traso povsem neasfaltnega 'gira' nam je tlakoval Nejc, mi smo jo seveda navdušeno in hvaležno posvojili. 'The' krog je bil čisto druga pesem kot kratek krogec izpred par tednov, na koncu je višinomer pokazal celo blizu 3k vm, tako da ni čudno, da smo dooolgo brcali. Pikici je bila tura sploh blazno všeč, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, dodatno je seveda neumorno stišala pokukat tudi na Robleka, ki sem ga lani tako hvalil, in tudi prečnice pod Pečmi ni hotela niti za ped zamuditi, za kolovoz je kar nisva uspela prepričati in smo se tako namučili še z iskanjem in brcanjem gori doli pod grebenom, za konec nama je vsilila še nekaj plezanja po grebenu. Trmasta je tale naša Pikica, nikoli ne obupa, vedno je polna vneme, nobena prepreka ni prevelika, nobena zaloga vode premajhna, nobeno za(je)bavanje ni preveč nesramno, le blata v očesu pa kar ne mara... ;) Završniško jezero - Valvasorjev dom - planine pod Stolom - Jagrske bajte - izvir Završnice - Zelenica - Ljubelj - Bornova - Preval - izvir Roža - Poljška planina - Roblekov dom - Poljška planina - Kališča - Sankaški dom - prečnica pod Pečmi - tunelček Lipje - Završniško jezero. Skoraj vse odseke ture smo že peljali, na Valvasorja je bil ogrevalni dolgčas, preko planin je bilo zelo luštno, nad Jagrskimi bajtami smo veselo švicali (Začetni grušč je bil tokrat z novimi plašči celo vozen, zato pa je zobe nepričakovano pokazal klanček na Smokuški planini, ki je bil začuda prav nemarno zagruščen in nas tokrat na kolesu ni hotel prenašati.), do Ljubelja je bilo bolj na 'rolling stones', Bornova je po pravilu v obe smeri cukerček, spusta z Rože je za makedam kar škoda, vzpon na Roblek je bil v mokrem ubijalski (Žal smo morali polovico prehoditi, saj je drselo kot za stavo - v suhem gre s trudom skoraj v celoti na kolesu.), zato pa je bilo navzdol grede čudovito. Večno blato pod Poljško planino se še ni uspelo posušiti, nižje so nas motila podrta drevesa, do Sankaške smo pribrcali čisto po grebenčku, nadaljevali v smeri za Rodine in se na vseh odcepih držali desno, saj smo hoteli ujeti prečnico pod Pečmi, ki jo je Nejc tako pohvalil. Ta del nam ni bil nič znan in smo potko že takoj na začetku, pri koritu, izgubili. Na drugi strani napajališča smo jo spet staknili in se je potem dolgo držali, ter le tu in tam za hip zapustili, a takoj spet našli. Problem je v številnih razcepih in vsaj enkrat je pravo nadaljevanje malce skrito. Po kar dolgem brcanju smo spet pripeljali na travnik, kjer se je vse cepilo. Izbrali smo nevtralno (vodoravno) nadaljevanje, pa smo se vseeno ušteli, saj smo prehitro pribrcali na greben Peči, nekje med Lipjem in Brinjevim vrhom. Malce smo pokukali po grebenu, pa ni bilo kruha, ker se s kolesom v rokah plezati pač ne da, tako da smo se z mesta, kjer smo pribrcali na greben, peš spustili za slab lučaj na drugo stran do luštno vozne prečne potke, ki povezuje vodni zbiralnik nad Mostami in akumulacijsko jezero Završnice. Levo smo se za hec (in fotke!) popeljali toliko, da smo prevozili tunelček, ki omogoča prehod preko (hmmm, skozi!) greben, da bi si pa točno ogledal, kje bi pot morali vdeti od spodaj, si pa kar nisem upal, saj je Pikica že hudo grdo gledala in sem raje obrnil. Še enkrat smo peljali skozi tunelček in po prečnici odkolesarili do izhodišča. Pestra, dolga - čudovita tura.
16.6.2007: Košutni Dedec in Medvedja jama (okoli Krvavca) Popoldne se je v nasprotju z napovedmi napravil tako čudovit dan, da bi bil smrtni greh, če bi ga zamudila. Pa ga nisva, tako da imava morda še kaj upanja in naju pekel ne bo hotel. Kriška planina - Fratina - Košutni Dedec - Medvedja jama - Mokrica - Kompotela - Vrh Korena - Jež - Zvoh - Krvavec - Kriška planina. Po markirani potki s Kriške do drugega razcepa (kmalu za sestopom z ostrega razglednega roba, prvega markiranega odcepa vrisanega na zemljevidu sicer nisva opazila), desno po markacijah dol v smeri Korošice, pod skalno ostrogo levo gor na neoznačeno potko in vseskozi po glavnih nadaljevanjih do Dedca. Naprej po čudoviti lovski prečni potki do Debelega hriba. Na prvem razcepu po glavnem nadaljevanju (navzdol), na drugem razcepu lučaj nižje pa levo po stranskem kraku, ki kmalu pripelje do zaprte Medvedje jame. Notri sva smuknila ob levem robu, kjer je za nas suhce ravno še dovolj prostora, tako da sva si napasla firbec in hipoma našla 'arheološke' ostanke civiliziranega človeka: piksna Heinekena in namalana reklama za Fruc? Ne Fruc, klinc te gleda! :( Še vedno lepo uhojena potka naju je privedla do planine Ovčarija in še naprej, preko enega zelo slikovitega prehoda, po travah navzgor, kjer se je lučaj pod grebenom dokončno porazgubila, tako da sva po svoje 'izskočila' tik pod vrhom Mokrice. Dan je bil še dovolj svetal in sva do izhodišča 'sestopila' preko markiranega grebena Ježa in krvavškega smučišča. Luštna tura z obilo 'brezpotja'! Za orientacijo in neoznačene potke glej zemljevid Grintovci 1:25k.
15.6.2007: Blegoš z dodatkom neprestanega pogrmevanja Za dobrodošlico je takoj v Hotavljah začelo pogrmevati, zatem je po uvodnih km pričelo še kapljati, ulilo se pa na srečo ni, pravzaprav se je po vsakem obroku kapljic prikazalo sonce, grmenje pa ni prenehalo. Je že tako, da imava tudi neumna meščana debel krompir ;) Na izhodišču naju je presenetil domačin, ki nama je namesto najine priljubljene variante preko Robidnice predlagal vzpon iz Volake, ki naj bi bil skoraj v celoti vozen. Po asfaltu v Volako, na vrhu naselja (600 m) za markacijami po luštni in v celoti vozni stezi ('kao' mulatjera) do nekje 800+ m, odkoder je do gozdne ceste sledilo 100 vm tako-tako voznega nadaljevanja (vsaj polovico porivanja). S ceste se je navzgor odpiralo več variant, markirana pot poteka po zelo razbiti stezi, kjer sva kmalu obrnila in poskusila ujeti kolovoz vrisan na zemljevidu. Po cesti nekaj 100 m, dokler se desno navzgor ni odcepila novejša gozdna cesta, po kateri (na vseh razcepih po glavnem nadaljevanju) sva pribrcala do Bivaka z 'dobrim pogledom', ki leži na robu pod Kovkom. Kolovoz naju je vodil še naprej na stranski grebenček S pod Kovkom, desno (malo navzdol) in po krajšem brcanju sva se znašla v znanem svetu, saj sva najino 'normalko' priključila tik pod strmim travnikom, ki privede na prečnico pod Špehovšami. Zelo lepa in nekaj lažja alternativa vzpona! Pri koči je bilo vreme spet na 'kapljevini' in grozeči črnini, tako da sva vrh raje hitro obkolila, ter navzdol peljala po čudoviti klasiki preko Prve ravni. Pod Likarjem sva v Čabrače pribrcala po varianti 'kučice od peska' ;)
10.6.2007: Jerman - Trupejevo poldne - Jepca - Belca Zjutraj sva bila kar nekam povožena in kolo takrat pride kot naročeno, saj so pri kolesarjenju mišice in sklepi bistveno manj obremenjeni. Žal sva se precej precenila pri izbiri vzpona, saj so bile skale ob potoku Jerman še spolzke, pa tudi najine mišice so se izkazale kot preveč izpraznjene za tako silovit klanec, ki se ga je treba lotiti spočit in sva pač cepala s sedla kot muhe, katere sva z enim zamahom pošiljala v večna lovišča prav tako kot pogumni krojaček, ki jih je pospravil po sedem na en mah... ;) Na tem klancu sva se lani že dvakrat kar uspešno trudila, tako da sva bila tokrat precej trmasta in sva že od Frtaleža poskusila peljati vse, Marijano je dokončno zabil klanec pod lovsko kočo, ki ga je iz trme odpeljala s krči, sam sem šel pa tudi velikokrat čez 'mejo', posebno na zaključku proti sedlu pod Trupejevim poldnevom. Čudovit odsek s sedla do Grajšiče in preko Črnega vrha do Sedliča sva skusila že lani, sam sem bil takrat sicer prikrajšan, ker mi je odpovedal gonilni mehanizem, zato pa je bilo tokrat izjemno sladko. Tudi spust v dolino sva namesto makedama lahko opravila, kot se šika, tako da sva s sedla kolesa nesla proti Jepci (70 vm), nadaljevala po kolovozu do glavne gozdne ceste, levo do odcepa markirane potke desno navzdol in po njej v Belco. Ta potka je prav neverjetna, saj se po odsekoma zelo strmem pobočju položno v serpentinah vije navzdol, tako da so glavne (te pa zelo hude) prepreke 'le' številni okljuki. Zabava je dolgo trajala, malo je bila tudi boleča, saj se padcem pri poskusih nekaterih resnično ostrih in ozkih ovinkov ni dalo ogniti. Marijana je v spodnjem delu malce popustila s pogumom, meni je šlo pa še kar solidno od kolesa, spodaj mi je po nesreči uspelo zvoziti celo nekaj takih serpentin, da sem bil prav prijetno presenečen. Bog si ga vedi, kako to vozite 'profesionalci' (Tomaž? ;). Hitri makedamski zaključek v dolino nama je zatem prišel kot naročen, saj se je nemudoma po stiku z asfaltom razbesnela strašno huda ura!
9.6.2007: Po grebenski rezi Loške stene (Vrh Krnice - Plešivec) Na grebenu Loške stene sva bila že nekajkrat na obisku, tako z bavške kot koritniške smeri in sva prehode ter prečenje okvirno po odsekih že spoznala, le del med Briceljkom in Morežem, kjer sva se takrat grebenski rezi izmaknila nekje 100 m nižje na balenski strani, nama je bil še neznanka, a sva imela strogo grebensko linijo tudi tam že ogledano, čeprav naju je že samo s pogledom močno plašila. Prav zaradi prehodov po/ob rezi Z žandarja Moreža sva izbrala prečenje z J na S, ker je iskanje prehodov navzgor pač lažje. Namesto normalnega pristopa iz Kluž sva tokrat zastavila po zelo samotnem brezpotju iz Bale skozi Veliko Rupo, ki ga še nisva poznala in sva ga nad krnico nameravala začiniti s prečenjem Kobile. V gorniški literaturi je o prečenju Loške stene marsikaj zapisanega, še najbolj obširen je Miheličev zapis v planinskem vodniku Julijske Alpe, kjer je predstavljena najlažja 'grebenska' smer od S na J, ki pa se daleč spodaj izmakne prečenju Bedinjega vrha in Moreža, ki sta brez dvoma najostrejša grebenska vrhova. Morda je bilo od vseh opisov še najbolj zanimivo branje Prletovega prečenja v dveh kosih, kjer sva se odlično zabavala z branjem zelo strašljivih 'pravljic', ki so naju po naporni turi zazibale v tako željeni spanec. Točnih podatkov o prečenju prav po grebenski rezi pa ni nikjer, razen navedb, da v tem primeru na omenjenih dveh ostricah čakajo plezalne težave tretje ter četrte stopnje in dodatno tudi spusti po vrvi. Tudi navedeni časi so naravnost 'gromozanski' in se pod najdaljši poletni dan sploh ne spuščajo... Tura ni bila planirana, pravzaprav je bila nadomestna, saj naju je pri začetku grizenja kolen nad Možnico na lepem prešinilo, da sva doma pozabila kladivi, brez klinov pa raz Jerebice ni v najini domeni, že tako sva lani tam z vso opremo obrnila. Prav dosti nisva cincala in sva se zapodila v Bavšico in poskusila z grebenom Loške stene v enem zamahu, kar je bila že dolgo najina želja, čeprav nama je ura kazala že pol deveto. Iz Bale sva na mestu, kjer markirana pot preči grušč (1000- m, možic, še pod pl. Bala), odvila naravnost navzgor, kjer naju je do zapore v okljukih vodila dobro uhojena potka, ki naju je povedla levo v obsežno krnico in se zatem vdrla v tla. Iz krnice sva se usmerila levo navzgor na veliko travnato gredino, ki preči pod steno in kjer sva potko spet ujela (požagano drevje, lovci?). Po daljšem prečenju se je potka pod prehodom v krnico Velike Rupe spet porazgubila, navzgor pa naju je povedel lahak travnat žleb. Namesto manj zanimivega nadaljevanja po krnici navzgor do sedla med Vrhom Krnice in Oblice (na oko lahko) so naju Kobilje glave kar same povlekle na njihov greben, ki sva ga po gamsjih prehodih naskočila že na travnatem 'repku'. Potem je šlo uživaško po grebenu vse do Vrha Krnice. Še najtežja je bila druga skalnata glava, kjer je težavnost najlažje smeri okoli II (tik levo ob razu). Zelo prijeten in še bolj samoten pristop. Z Vrha Krnice do Briceljka pri izbiri smeri ni posebne umetnosti (hmmm, nama je sicer uspelo zgrešiti najlažji in označen sestop z Oltarjev, tako da sva se malce naplezala), za najvišjim vrhom Loške stene se pa iskalna zabava prične in traja vse do škrbine za Bedinjim vrhom. Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu proti Morežu in tako kot pred leti obstala na mestu, kjer se teren nepregledno prelomi navzdol. Tokrat sva okoli roglja vrgla prusik in se spustila navzdol, zatem pa spodaj opazila gamsji prehod, ki prav iz škrbine do 'najinega' roglja poteka v cik-caku v levo. Seveda sem skočil nazaj gor in pobral prusik - nič posebnega, nekje (dobra) trentarska dve. Po prečenju škrbinske grbe naju je od blizu prav prijazno pozdravil zloglasni Morežev stražar, ki od daleč presneto straši, od spodaj pa je travnata polička na desni strani delovala prav domače, saj je bila uhojena celo gamsica. A kako sva bila presenečena, ko sva začela s travnatim 'plezanjem', saj se je polička vse bolj bočila nad praznino, uhojeni stopi so bili sicer zanesljivi, namesto oprimkov sva se morala pa sprijazniti tudi z manjšimi rušami. Na drugi strani se je svet prijazno nasmehnil, splezala sva po skalah navzgor na manjšo ostrico, kjer naju je pričakalo zelo zračno plezanje v ostro škrbino, kjer sva obstala pod navpično in precej gladko vršno steno žandarja. Pokukala sva levo, kjer se nama je spet nasmehnila polička, ki pa je bila resnično nebeško izpostavljena. Splezala sva par metrov navzdol do nje, obkolila žandarja in se na drugi strani brez težav povzpela na njegov vrh. Do vrha Moreža in naprej po grebenu na Mali Bedinji vrh je smer 'odprto' pregledna, po kar ostrem travnato-skalnatem grebenu v škrbino in na Veliki Bedinji vrh tudi ni nobenih zank, le zraka in strmih trav je na pretek, zato pa je sestop malce bolj zaguljen. Najbolje je za nosom, torej še pred 'zavrhom' (= predvrh za vrhom ;) iz škrbinice levo dol na izpostavljeno travnato poličko, ki privede do roba in od tam 'po pameti' navzdol do travnatega žlebu, ki vodi v škrbino. Naju je na robu, tako kot na Oltarjih, zavedla uhojena varianta, ki je spet vodila desno do klina za spust, tako da sva še enkrat malce več poplezala, a ni bilo sile. Na Bavh in naprej na Plešivec je svet spet povsem razviden in lahak, le povsem grebenski sestop (neobvezen, lučaj pod grebenom na balenski strani vodi udobna travnata gredina) z Bavha je presenetljivo oster, za kar poskrbijo odrezana koritniška stran in dva obla trebuščka. Na Plešivcu sva bila na koncu kar utrujena, tako da nama je počitek na prijaznem sončku strašno sedel in bi se do večera lahko še dolgo martinčkala, a kaj ko se nama potem ne bi več ljubilo navzdol! Z vremenom sva imela tokrat presneto srečo, tako da naju pozna ura na izhodišču ni 'izdala'. Za hiter grebenski tempo so skrbele predvsem občasne kapljice, grozeči oblaki in grmenje v daljavi, a se je nebo vsakič zjasnilo, na koncu se je napravil prav čudovit, jasen dan z obilico modrine. Da strneva, prečenje prav po grebenski rezi ni tako zelo zahtevno, kot pravi literatura, in se ga da opraviti povsem brez varovanja, kar pa velja le za zelo izkušenega gornika, ki je v trentarskem 'zraku' povsem domač. Midva se prav do centimetra grebenske rezi seveda nisva držala, več kot deset metrov se pa verjetno tudi nisva nikjer odmaknila. 'Pravih' plezalnih mest ni prav veliko in so povsod kratka ter se gibljejo okoli (skalne in trentarske) druge stopnje, nekaj mest malo vsaj zadiši tudi po trojki, slalomiranje na Morežov žandar bi pa zaradi zračnosti ocenila s trentarsko tri. Plezalno je še najtežji gladek trebušček pod Oblico, ki pa je čisto kratek in zavarovan z vrvjo, tako da sploh ne predstavlja problema. Večjo prepreko verjetno predstavlja fizična pripravljenost, saj nama je višinomer na potepanju nameril celih 2500 vm. V primeru prečenja po sami rezi je prav zaradi Morežovega žandarja bolj smiselna smer od J na S, čeprav se praktično vse ostale glavne težave v tem primeru plezajo navzdol. Tudi časovno greben ni tako zelo dolg, v zmernem, uživaškem tempu in brez daljših počitkov ter zatikanj pri iskanju prehodov se boš od Vrha Krnice do Plešivca sicer sladkal dolge ure, a so poletni dnevi še mnogo, mnogo daljši...
3.6.2007: Struška - Vajnež Vremenski obeti so bili precej slabi, tako da sva se na licu mesta odločila za turo, ki ponuja precej izhodov, po drugi strani pa tudi nekaj dodatkov. Vreme je na koncu sicer zdržalo, a sva se na meglenem Vajneževem sedlu žal 'morala' odločiti proti nadaljevanju do Stola, ker je bilo vse skupaj čisto preveč namočeno, tako da sva tudi spust v spodnjem delu 'skrizala' mimo Valvasorja in po slabo vzdrževani markirani potki v Koroško Belo, kjer mokrota ni več motila. Glede na turo izpred treh let bi zapisala, da sva bila tako na vzponih kot pri spustih (pričakovano) bistveno bolj suverena, posebno Marijane mokrota pri spustu do planine Stamare sploh ni pretirano motila in je le parkrat sestopila s kolesa, sam se pa lahko pohvalim s kolesarskim garanjem od Vajnežovega sedla do vrha, kjer sem sicer večkrat sestopil in ročno obrnil, 'shodil' pa le enkrat za 10 vm. V najini prvi gorskokolesarski sezoni naju je tura Struška - Vajnež pošteno zmahala, tokrat sva bila spodaj le prijetno utrujena. Hmmm, zdaj se pa že preveč hvaliva - bo potrebno končati... ;)
2.6.2007: Javornik... in tudi drugič brez Setič Bo že tako, da Setiče v povezavi z Javornikom ne morejo biti rezervna kolesarska tura in se jih bo potrebno lotiti v lepem vremenu. Lani so odpadle zaradi prepozne ure, letos zaradi dežja, ki se je uscalo ravno, ko sva začela s spustom z Javornika. Na čudoviti in dolgi prečnici sva imela še dobro gozdno kritje, pri križu naju je pa spet močilo, tako da sva nadaljevala s spustom v dolino ter raziskovanje cest in potk proti Setičam pustila za drugič. Sicer je pa že sama tura čez Javornik luštna zadevica...
1.6.2007: Krogec okoli Begunjščice Begunjščica ponuja kar pester izbor variant kolesarskega obkoljevanja, enega daljšega smo prebrcali pred leti, tokrat nam ob petih popoldne več od najkrajšega krogca niti ni rojilo po glavi, razen upanja, da se ja ne bi uscalo. Na koncu se je dan preoblekel v prav čudovit večer, zankica v 'nasprotni' smeri je bila pa tudi nadvse PP, prijetna in pestra... Ljubelj - Bornova pot - Preval - Poljška planina - Tinčkova koča - Zelenica - Ljubelj; 1150 m, 3 h. Po čudoviti Bornovi potki in mimo izvira Rože do planine Planinica je že klasika. S Poljške planine smo se zatem spustili po markirani poti v Završnico, ki je do kolesarsko kar izpostavljene prečke prav luštno vozna, samo prečenje pa je manj tekoče, saj je potrebno kolo večkrat prestaviti (skalni pragovi/robovi, podrto drevje, kratki/prestrmi odseki navzgor). Zatem smo se zagnali po cesti/kolovozu od Tinčkove koče proti Zelenici, kjer nas je že takoj nad kočo 'razbil peščeni grušč', ki se je v prazno mlel pod kolesi, da je bilo malček potrebno tudi poriniti, a le za kratko, saj nas je za ovinkom v nasprotju s pričakovanji navkreber 'peljal' v celoti vozen klanec in to vse do Zelenice. Do izvira Završnice je klanec izjemno naporen/zahteven, saj sta grušč in/ali strmina zelo vztrajna, tako da smo nekajkrat pač padli s sedla, sam zaključek do Zelenice je pa prav lahak. V celoti gledano je ta klanec po našem občutku malce lažji (ponuja več počitkov) od 'soseda' na drugi strani, po katerem smo se 'brzinsko' spustili na Ljubelj.
27.5.2007: Mokrenje Osolnika Malo je kapljalo, malo sijalo, še malo več kapljalo, ulilo se pa začuda ni, tako da sva dol grede lahko pretaknila kar precej potk. Z vrha sva se spustila v smeri Sore, kjer sva takoj po zelo strmi travnati vesini na razcepu sledila luštni neoznačeni potki levo navzdol. Po enem kar silovitem 'dropu' je potka kakih 150-200 m pod vrhom padla na gozdno cesto, kjer ni bilo več videti nadaljevanja. Malo sva pokukala desno (cesta) in levo mimo 'turističnega kozolca' (nevozna vlaka), zatem pa prečila po cesti vodoravno do grebena, kjer poteka markirana pot v Puštal. Na razcepu sva se spet odločila za luštno neoznačeno potko v Pungert, a sva tik nad dolino pri stiku z gozdno cesto odvila levo, pribrcala 100 m višje na greben pod vrhom Mrtanceve planine, kjer sva sledila markacijam v Hrastnico, ki so naju 'razveselile' z ogabno vlako. Začuda sva nekje spregledala markacije, ki vodijo v Puštal... :(
26.5.2007: Na kolesu, v skali, na snegu, v vodi,..., na Trentskem Pelcu Turo sva imela že dolgo v glavi, posebno ker sva enkrat celo pripešačila do Berebice, odkoder se nama nikamor več ni ljubilo in sva 'zagrozila' s kolesarsko vrnitvijo. Tudi zaradi vremena se je odločitev zdela idealna, saj bi jo v primeru napovedanih prezgodnjih neviht lahko poljubno skrajšali. Mulatjera do Starega utra je med kolesarji zaradi okolja in razgledov precej čislana, dodatno je obljubljen tudi zelo naporen klanec, 1000 vm, v celoti V5... V resnici je klanec čisto zmeren, saj težave le odsekoma dosegajo (slabo?) petico, tako da se večinoma prav lagodno brca navzgor. Vse se pa spremeni na zadnji serpentini, odkoder sledi dolga prečnica do Starega utra. Namesto nerazglednega gozda se svet čarobno odpre, mulatjera se kar drzno vkoplje v 'steno', tudi kolesarske težave se močno dvignejo, nevoznih je pa le par metrov, kjer se je mulatjera žal podrla. Ko smo kolesa previdno skrili v smrečje, smo lahkotno skočili še proti Trentskemu Pelcu. Sledljiva potka nas je najprej usmerila naravnost navzgor, zatem smo poiskali prečno nadaljevanje daleč v levo, odkoder nas je možic spet usmeril naravnost navzgor na melišče, ki se najvišje zajeda v JV steno (vstop označuje večji možic). Pod meliščem smo se zabavali na balvanih, na vrhu melišča pa na robni zevi, nadaljevanje po najlažjih prehodih (I, eno mesto I-II) je bilo lagodno, smer pa so nam kazali tako možici kot uhojenost. Namesto 'čudovitega' mrča v smeri Špičja, se je na drugi strani grebena proti Jalovcu videlo le malce več, tako da smo jo kmalu ubrali navzdol, povijugali po snegu, plezali po balvanih, noreli po mulatjeri v dolino in se osvežili v Soči, kjer nas je uspavalo močno sonce, tako da se nam navkljub dokaj kratki turi in še zgodnji uri ni nikamor več 'luštalo'...
20.5.2007: Čudovito 'divje', neskončne mulatjere nad Baško grapo V SK je glede na oceno in žar avtorjevega opisa jasno, da je dolga prečnica nad Baško grapo v vseh pogledih vrhunec vodnička. Že kar nekaj časa smo se odločali za turo, kombinirali bolj zanimiv vzpon ter spust od opisanega in na koncu se nam je (skoraj) vse skupaj lepo poklopilo v čudovito, a tudi naporno pustolovščino. Namesto dolgočasnega cestnega vzpona do pl. Razor smo si pri Tomažu izposodili samotno varianto preko pl. Temna brda, s Table smo pa izbrskali zanimiv spust iz Kala v Zarakovec. Nekaj zanimivih variant bo pa ostalo še za drugič in tretjič... ;) Ker smo pričeli v Grahovem, smo morali opis pri Podmelcu vdeti od zadaj, kar se nam je očitno povsem ponesrečilo. Klanec je bil betoniran (v opisu asfaltiran), a se nismo preveč vznemirjali, ker je na zemljevidih vrisana ena sama pot. Približno 150 vm višje je bilo betona konec, zatem smo prebrcali še kakšnih 100 vm kolovoza, dokler nismo prišli do križišča, ki ga ne bi 'smelo' biti. Razcep naravnost navzgor je vodil do jase z lovsko prežo, kjer je bilo poti konec, levi razcep je bil bolj obetaven, a se je zaključil s prestrmo potko, desni je pa hitro usahnil. Po pregledu vseh in posvetu z zemljevidom smo izbrali strmo levo nadaljevanje, višje po potki porinili do nove jase s prežo, kjer je bilo spet vsega konec. 'Zarinili' smo v gozd, se oklenili stečine, dooolgo lomastili po 'goščavi' in prečili daleč v levo, padli na obetavno potko, ki nas je privedla do še tretje jase z lovsko prežo, odkoder smo pa lahko odkolesarili in to točno do Borovnice, do kamor bi morali po kolovozu prispeti kakšno uro bolj zgodaj... (Preverjanje je pokazalo, da je bil vbod v Podmelcu kar pravi, le zgoraj na kolovozu smo nekje spregledali odcep v levo!) Nadaljevanje je zatem teklo kot namazano, saj težav s smerjo in orientacijo ni bilo več. Na koncu gozdne ceste nad Selam nas je pričakala odsekoma izpostavljena potka, tako da je bilo prečenje do odmaknjene pl. Temna brda zelo luštno, prav tako nadaljevanje do ceste, ki pa v bodoče ne bo več tako idilično, saj v duhu 'napredka' stezo žal širijo. Pl. Lom nas je presenetila z velikostjo in po glavni cesti smo ob spremljavi odličnih razgledov na skoraj celoten greben Peči (= Spodnje Bohinjske gore = Tolminske gore) po dobrih štirih urah končno pribrcali do 'začetka' Baške prečke. Kmalu nas je pozdravil kratek, izpostavljen spust do urejenega izvira, kjer smo napojili mehove, pribrcali do Ljubinskih sten, odkoder nam je vodniček napovedal pol ure guranja, a kako smo bili (bolje zapisano sem bil ;) presenečeni, ko je bilo nošenja in porivanja čisto malo, saj je bilo skoraj vse vozno, in če listnata podlaga mestoma ne bi bila tako globoka, bi bila vožnja še bolj tekoča. Vzponu je sledil spust, ki je bil do pl. V Prodih prav lahkoten, klanec za njo pa prav nasproten, naporen do zadnjega diha, in kar je sape še ostalo, jo je ukradel divji pogled na nadaljevanje, saj smo pribrcali do vrhunca prečenja: od Konjskega brda do Plohe. Takoj za robom pod Konjskim brdom se svet namreč odpre, tako da pogledi vseskozi uhajajo (= skačejo) daleč navzdol. Prav ta del sva z Marijano lani že prehodila in sva ob misli na kolesarjenje bolj kot ne le zmajevala z glavo. A kako sva se motila, na kolesu je pač le vse drugače in začetni del je bil navkljub veliki izpostavljenosti (razen nekaj vsaj za nas nevoznih mest) dovolj tekoče vozen in naravnost psihadelično uživaški. Vožnje je bilo konec šele na prestrmem klancu do tunelčka, tudi nadaljevanje preko zavarovanih podrtih odsekov je bilo nosaško, do sedla nad Ploho se je pa dalo odsekoma spet (naporno) peljati. Nadaljevanje 'mimo lovske klopce' je bilo zatem kar lepo tekoče, čeprav izpostavljenost vse do konca mulatjere ne usahne in mulatjere je dobesedno kar prehitro konec, saj so jo vrli gozdarji že pred časom 'modernizirali' v pravcato 'avtocesto', ki se sedaj vije vse do Sedla. Ta del nama je bil pa s Pikico poznan od lanskega spusta z Rodice, tako da smo monotonijo do pod Sedla hitro prebrcali, odkoder smo odvili s prečke in po strmem kolovozu pridrveli v Kal, kjer se je pričel še tretji del ture. Najprej za oznakami Maratona 4 občin od kapelce naravnost dol po pokošeni stezi sredi travnika, zatem pa gori-doli na Znojile in še bolj gor in samo gor, kjer smo ugotavljali, da znajo tekmovalce še pred vzponom na Porezen prav ljubko izmučiti. Prijetna steza, ki se je končno usmerila tudi navzdol, nas je pripeljala v Obloke, kjer smo nadaljevali v isti smeri skupaj z oznakami za Koritnico. Po vzponih in prečenju nekaj nevoznih strug, nas je začuda pričakala celo jeklenica, zatem pa prav lušten spust v dolino, čeprav je bil prvi del po listju presneto drsljiv.
19.5.2007: 'Pa po lojtrici gor, pa po lojtrici dol!' (Mala Lojtrica, Ive-Piemontese) Ena od treh najbolj zaželjenih plezalskih lepotičk nad Belo vodo, kot je Tine Mihelič imenoval dolino Belega potoka, je smer Ive-Piemontese v Mali Lojtrici (IV, 250 m) in za prvo kopno turo je smiselno izbrati tak kratek pristop in sestop, saj 'stresov' nevajene mišice že tako prehitro uniči 'muskelfiber', ki se je, tako kot vsak začetek sezone, 'izkazal' tudi tokrat. Pravzaprav sva imela po 'visenju v steni' v mislih še lep greben do Krniške špice, a sva bila pozno na izhodišču in plezala tako 'strahovito' počasi, da sva namesto grebenskega norenja pred temo izbrala umirjen sestop po normalni gredini, ki sva jo navkljub že poznani smeri kar dolgo lovila. Sama smer je res lepa, z naravnimi prehodi, ki te sami usmerjajo, stena premore odlično skalo, strmina pa vse do vrha prav nič ne popušča, tako da tako dolgega 'visenja' v steni še nisva skusila, saj je bil edini oddih le zračna sprehajalna polička točno na sredini. In prav tu se je nazorno pokazalo, kako resnično nisva 'prava' alpinista po duši. Smer je bila sicer prijetna, a niti približno ne deliva Tinetovega navdušenja nad uživaško vertikalo oziroma nebeško lojtro, ki nama prav veliko ne pomeni. Midva namreč naravnost obožujeva žagaste grebene, ki so le malo ali nič obiskani, kjer vseskozi iščeš 'skrite' prehode in ki plezalsko niso tako napeti od dna do vrha ter le tu in tam premorejo kako res 'divje' mesto - nič čudnega, da so nama pogledi vseskozi uhajali k malodane neponovljivemu vzhodnemu grebenu Visoke Bele špice. Smer ni plezalsko nič tako posebno zahtevna, težave se sicer vseskozi gibljejo v okviru prijetne/lahke štirice, mestoma je bila štirica sicer 'prava', v zgornjem zračnem kaminu, kjer je dvakrat presneto ozko in se nahrbtnik 'veselo' zatika, je bilo pa precej napeto in so bile težave na zgornjem robu dobre štirice, ki jo omenjajo ostali viri, le Tinetu je bilo pač vse tako lahko. Drugače je smer solidno opremljena, tako da sva predvsem pridno vpenjala (6 sistemov bi bilo ravno prav) in le enkrat zabila (na vrhu spodnjega kamina, en že zabit klin za stojišče se mi je zdel premalo), dvakrat ali trikrat uporabila metulja ter vrgla nekaj zank okoli rogljev in zagozd. Prvič sem uporabil tudi plezalnike, katerih edini pravi namen je bil, da mi je 'uničil' vse prste na nogah. Ko sem jih poskusil v trgovini, je bil občutek dokaj normalen, ko sem jih obul pod steno, sem zaradi bolečin komaj stopil na prste. Da ne pozabim, plezala sva štiri ure in pol...
13.5.2007: Dvojna zanka Matajurja Izbirali smo med luštnim Matajurjem in divjo prečko nad Baško grapo, pravzaprav smo se zvečer, tudi z zunanjo pomočjo, tako vneto prepričevali, kam bi šli, da je zjutraj prišla povsem nenadejana asistenca. Na koncu smo se le odločili za dvojnega Matajurja, saj bi bila za le en spust čisto predolga vožnja z avtom, za dva se pa že močno (pre/s)plača ;) Italijanski zemljevid Matajurja je superioren, dodatno smo malo plonkali pri Nejcu in potegnili lušten vzpon iz Sovodenj, po makedamu z betoniranimi odseki na Tarčmun, na Mašero in spet po makedamu preko Tamorške pl. na pl. Polog. Po markirani poti zatem (malo porivanja) do mulatjere Rommel, prečno preko pobočja, dokler se travnat kolovoz ne usmeri naravnost navzgor na greben, kjer nas je pričakalo 100 vm izredno strmega pobočja, kjer vožnja v celoti (dodajam pridevnik verjetno - previdnost nikoli ni odveč ;) ni možna, saj se parkrat že tako strm kolovoz še bolj ostro prelomi. Saj v bistvu sem ga zvozil, le da sem nekajkrat zaradi strmine ali razbitih ruš odletel s sedla in kolo prestavil kak meter višje... Navkljub nič kaj prijaznemu vremenu se nam domov še ni prav nič ljubilo. Krog z vrha mimo Liveka nam je prišepnil Tomaž in res se je potka v Čeplešišče izkazala za zelo luštno, kjer pa je bilo kolesa potrebno na dveh odsekih za kratko prenesti (zgoraj prekamnito, spodaj prestrmo). Drugi vzpon smo vlekli po asfaltu v Livek, do Avse in zatem po vse slabšem makedamu visoko navzgor, dokler nismo spet uživali na čudoviti mulatjeri, le da je dekletoma začelo počasi pobirati moči, sam sem se pa do zaključne strme travnate vesine ravno prav ogrel in sem se takoj zapodil navzgor in začuda mi je šlo celo bolje kot prvič. Ko sem ravno dihal na škrge, nam je sestopajoči namignil, da bi bilo lažje vzpon prebrcati mimo Doma na Matajure. In res smo spodaj na razcepu (na mestu, kjer mulatjera doseže kolovoz) razmišljali o tej varianti, pa nas nekako ni prepričala - za drugič. Neskončni spust po južnem slemenu Matajurja je bil kot zaslužen posladek po dooolgem in napornem obedu. Odlično ga je opisal že Milko, če na kratko ponovimo: "na sedlu desno dol, ni kaj falit!" No, nam je uspelo prav na koncu, kjer smo zaradi norenja, da bi nas ne prehitelo večerno zaprtje mejnega prehoda Livek, nekje povsem spodaj nevede 'odleteli' z markacij, po stiku z makedamom desno začudeno trčili na asfalt in v dolino padli na napačni strani hriba! Tako smo razvozlali vse skupaj šele med vožnjo domov, takrat smo pa le gledali kot teleta v nova vrata. Za nagrado smo tako dobili še krajši vzpon, da se nam jih je nabralo ravno za okroglih 3000 vm...
12.5.2007: Ta huda čez Nanos Ko spoznaš nekaj lepih kolesarskih tur, se je kar težko odpraviti v 'neznano', tako da sva že nekaj časa na kreativnem 'off'. Tokrat sva Pikici pokazala zanimiv Nanos, še bolj pa me je glodal klanec mimo Plazu, ki se mi je lani pri vzponu-pešačenju zdel povsem nemogoč za tekočo vožnjo. Prečnica pod Nanosom je bila še bolj luštna kot lani, vzpon mimo Plazu je pa resnično izziv za vsakega kolesarja, ki ljubi totalka zaj.... klance in tokrat se nam je neverjetno dopadel, saj bi šlo tudi bolj tekoče - strahovit izziv za prihodnjič. Od parkirišča nad Gradiščem do planote Nanosa je točno 430 m višine, spodnji del vzpona, do izravnave pod Plazom, je visok 230 m in za stopnjo težji od zgornjega. Začuda je prvih 100 vm klanca navkljub manjšim stopničkam in grušču šlo povsem tekoče, dokler nisem odletel na večji 'štengi', zatem sem do 'sredinske' izravnave naštel točno 18 padcev/sestopov, s tem da sem kolo večkrat moral za kratko tudi prestaviti preko smotanih mest, a je bilo vsega pešačenja gotovo manj kot 20 vm. Dekleti sta se v najtežjem delu tudi zagnano mučili, pri čemer je Pikica bolj vztrajno pritiskala na pedala, Manjca pa na sprožilec. Zgornja polovica vzpona se nama je pa že lani strašno dopadla, saj je v splošnem tekoče vozna, številni skalnati pragovi, ki se vrstijo en za drugim, so pa tako ljubko izzivalni, da je kaj. Tokrat so domine zelo lepo padale, večkrat smo jih sicer morali tudi ponavljali in le štiri zaporedne preostre stopnice nas na kolesu kar niso in niso hotele spustiti čezenj. V splošnem bi celoten klanec lahko ocenili z V7, in da bi ga kdo odpeljal v enem kosu, bi potreboval ogromno moči in kondicije ter odlično tehniko in opremo. Na planoti smo na kolesu 'aktivno počivali', saj nas je čakal še drugi del vzpona, ki po težavah le malo zaostaja. Od odcepa travnatega kolovoza, ki vodi mimo sv. Hieronima, do oddajnikov na vrhu je namreč namesto udobne ceste lahko tudi 350 vm izjemno zahtevnih klancev. Začetek je še prav lahkoten, zatem se kolovoz, ki je odsekoma le še potka, postavi pokonci in do višine cerkvice ne popušča, nadaljevanje je pa samo še težje. Malce višje je dvakrat zapored po 10 vm potrebno tudi poriniti, zatem je kolovoz do stika z makedamom pod Grmado spet vozen, a le pogojno, saj vožnja nikakor ni ne lahka in brez nekaj 'razjahanj' kolesa ne gre. Na makedamu nismo prav dolgo zdržali, saj so Pikico premamile naporne, a lepo vozne potke ('kolovoz'), ki so se prav po robu planote vile vse do vrha nad oddajnikom. Pri zanimivem in nikakor ne tako težkem spustu v Strane (SK pretiravajo, spust je v celoti vozen) se je začuda dalo odpeljati tudi po strmem travniku, kjer sva lani samo poskusila in na koncu 'shodila', nižje posebnih težav ni, razen precej podrtih dreves, ki ovirajo tekočo vožnjo, zato pa je bilo toliko več smeha, posebno na nevzdrževanem kolovozu v 'pragozdu' do Velikega Ubeljskega. Lepa in dolga tura (višinomer je začuda pokazala celih 2000 vm - res, da smo v žaru precej klančkov ponavljali, a toliko pa spet ne!), le sonca ni hotelo biti, saj se je velik oblak za cel dan 'usral' prav na Plešo...
10.5.2007: Osolnik - Pungert Kratka popoldanska na že 'omiljeni' Osolnik, za popestritev smo na vzponu zavili v Pentljo, ki smo jo navkljub mokri in spolzki podlagi zvozili, pri spustu smo se pa očitno nekje dali zapeljati zelo luštni potki, ki nas je popeljala na Pungert. Še odgovor na spodaj zastavljeno vprašanje: Pikica ni dovolj drobna, Marko pa je! ;)
9.5.2007: Pred dežjem, Petelinjek - Tromeja Ponovitev krajše ture, ki je lani tako zelo dopadla. Vzponi so odsekoma res hudi, tako da ocene v opisu niso bile prav nič pretirane, verjetno je tu in tam zahtevnost nekaterih mest celo podcenjena. Tokrat so nama z Manjco na odseku do Rimske ceste dvakrat nagajale podrte smreke, na strmem klancu tik nad njo pa drsljivo suho listje. Po malem je vso pot tudi kapljalo in to ob sončnih pomežikih, ki so milostno zdržali do zaključka, dobesedno hip zatem se je ulilo z neba ;)
6.5.2007: Bluuuzenje pod Mohorjem Po mokri soboti s kratko, a kolesarsko ostro Zelenico sva v slabem vremenskem obetu nedelje opoldne le dočakala sončno okno, ki sva ga temeljito izkoristila, saj je bilo začuda odprto vse do večera, ko naju je tik po spustu v dolino neusmiljeno 'prebičalo' in namočilo neurje s sodro. Tudi naliv sva 'temeljito izkoristila', saj nama je pri brcanju do doma očistil povsem usrana kolesa, pravzaprav je tako lilo, da se še tuširati ne bi bilo treba... Čeprav je Mohor povsem blizu Kranja in sva tam večkrat na obisku, njegovih S pobočij prav nič ne poznava, tako da sva s spletišča, ki se hvali z največjim številom GK tur, z zanimanjem pograbila opis 'ekstremnega' Mohorja. Opis vzpona je bil tako (ne)natančen, da sva uspela (jasno, zaradi nepopustljive trme) dolge ure bluziti naokoli. Pa bo treba še veliko več, kajti 'divjina' s potkami in kolovozi je tam presenetljivo obsežna... Po 'najinem' luštnem ogrevanju čez Šmarjetno sva na opis padla pri Pešenci, kjer je na koncu vasi več kot le ena omenjena singla. Navkljub levi, a očitno 'napačni' izbiri sva po potkah in kolovozih prištrikala do Nove vasi. Za naseljem opis pozabi vsaj dva razcepa, tako da sva se začuda znašla na vrhu Rovnika. Tudi po spustu na sedlo, sva odvila na 'napačnem' križišču, tako da sva gori in doli bluzila ter pretaknila mogoče vozne potke in seveda vse kolovoze in vlake, ki se znajo tudi končati sredi ničesar ali pa na lepem 'planejo' v dolino. Po petem vračanju z zablodelih variant sva srečno naletela na izkušeni domačinki-planinki, ki sta nama pokazali rešitev iz zagate. Še več, začuda sta nama na meter natančno napovedali, kje bova lahko peljala in kje ne, dokler se nekje višje nisva spet priključila 'ekstremnemu' opisu, ki pa ga nisva več sledila in sva po občutku izbirala na razcepih ter pribrcala točno na Bezovniški vrh, odkoder je do Mohorja le še streljaj.
2.5.2007: Smrekovško pogorje (Smrekovec - Kamen) Manjca je bila lani prikrajšana za luštno kolesarsko prečenje Smrekovškega pogorja in tudi tokrat ji je bil del od Kamna (Komna?) do Travnika odtegnjen, saj mi je v žaru poskusa vožnje prek 'strahovito' težkih klancev pod Kamnom pri polni obremenitvi počilo v menjalniku, kamor se je zapletla neverjetno žilava vejica. Niti po uri šraufanja kar verjeti nisva mogla, da lahko 'travna bilka' povzroči toliko škode: močno zvit nosilec menjalnika, povsem deformirano vodilo za verigo, uničen pritrditveni vijak menjalnika... Storiti se ni dalo prav nič, tako da sem vse našteto skupaj z verigo pritrdil na okvir, kar mi je omogočalo vsaj vožnjo navzdol, ki sva jo po sili razmer tako zastavila s Kamna po markirani potki v Ljubenske Rastke. Vršnih 300+ m spusta je bilo fantastičnih, zatem sva nadaljevala po kolovozih, vlakah in potkah (vmes tudi malo asfalta) ter malce nad dolino padla na gozdno cesto. Namesto zaključka: škode na kolesu je bilo začuda le za borih 10 evrov!
1.5.2007: Smučarski in kolesarski 'freeride' na Bovškem Mangart (zaključna?) Drage lekarniške maže niso Manjci prav nič zalegle, zato pa je čez noč 'zagrabila' krema (dobesedno) za krave. Zgleda, da veterinarji stvar bolje obvladajo, kajti hematom zjutraj ni bil več boleč in je 'ponosni' lastnici celo dovoljeval skoraj normalno hojo. Odločili smo se za kratko 'door-to-door' turo na Mangart, ki je postala tradicionalna M&M zaključna tura smučarske sezone. In pri zaključku bo, kot vse kaže, tudi ostalo :( Namerno smo bili bolj pozni, saj smo glede na napoved in nizke temperature pričakovali globoko pomrznjen sneg, kar se je izkazalo za utopijo, saj je bil Mangart celo noč pokrit s kapo. Kljub temu so bile razmere vse do prehoda okoli mejnega vogala odlične in šele višje se je pričelo grdo udirati. Zato pa je bilo snega več kot dovolj, saj je bil snežni jezik neprekinjen vse do vrha Mangarta, ki smo ga dosegli po Zimski varianti z vstopom po Italijanski poti. Nad popolnim belim morjem vse okoli nas se prav dolgo nismo zadržali. Začetek spusta ob grebenu je bil prav odličen, saj je bil sneg tam trd, a fino 'grifig', nižje se je pa hitro spremenil v beli gnoj, tako da smo opustili misel na dodatek...
Poligon pod Kaninom Lani smo ob obisku Kaninskih podov opazili informativno tablo za MTB progo, ki so jo uredili na (nekdanji) peš poti, katera se s ceste nad postajo B spušča v Plužno. Tako smo s seboj pripeljali tudi kolesa, da lepega dneva ne bi bilo prehitro konec. Po slabi uri pritiskanja na pedala smo prišli na 'start' proge, za katero se nam niti ni sanjalo, kaj lahko pričakujemo. Dodatno so se nam celoten vzpon po glavi motali trije 'vesoljsko' zaščiteni kolesarji s težkimi kravicami pod sabo, ki so ravno zaključili s spustom. Zgoraj na tabli so naštete modra (lahka), rdeča in črna (težka) varianta, ki je bila opremljena s številko 112, kar nam je le dalo misliti, kakšne težave lahko pričakujemo ;) Takoj na prvem razcepu smo navkljub 'obljubljeni' zadržanosti povsem pričakovano zavili za črnim in po luštnem mostičku zavrli pred čudno spako, ki smo jo spoznali za skakalnico. Nasploh je bilo nižje še nekaj črnih skakalnic, ki smo se jim lepo izognili, razen ene manjše, ki nas je spustila čezenj, ne da bi zatem morali zavrteti mobilca. Izkazalo se je, da je rdeča linija, ki smo se jo zatem ob manjšem firbcanju črnine dosledno držali, kar pravšnja za nas in glede na težavnostno lestvico bi ji ustrezala ocena S6 z mesti S7...
30.4.2007: bBBb (baron Born & Bornov baron) Po deževju na Ljubelju še ni bilo tako mokro, nekje na polovici proti Prevalu je bilo pa že namočeno, tako da je bilo na spolzkih koreninah in skalah kar preveč prekinitev. Po nadaljevanju čez izvir Rože sva na planini Planinica, kjer je bilo tudi namočeno, opustila misel na strmo stezo do Robleka, ki v takem navzgor ne bi bila nič kaj prida vozna. Tako sva obrnila ter se 'zagnala' nazaj v 'vsem' znan in v SK opevan klanec do Rože, ki se nama nič več ne zdi hud - pravzaprav je postal lahak. Tudi po Bornovi navzdol v mokrem posebnih težav ni, celo tunel je v tej smeri (celo brez lučke) kar tekoče vozen...
29.4.2007: Golica - Rožca, z dodatkom ključavnic To čudovito prečenje sva lani izvedla s Pikico, ki ji je tokrat Manjca 'ukradla reflekse' (Scott Reflex) in na vrhu kar težkega klanca do sedla Kočna (100m, V6/V5), potem ko ga je lahkotno in brez težav zvozila brez stopa, izjavila, da je s takim kolesom 'plezanje' šala mala. Nekako me je zatem 'nervirala' tudi pri spustih, s katerimi se je prav tako šalila, a se ji je kaj kmalu močno zataknilo, ko je po prijetnem prečenju Ptičjega vrha ugledala uvodni klanec, ki vodi do koče na Golici. "A se zezaš?" je nejeverno zrla v klanec, ki se s ceste ostro odcepi navzgor in v katerega sem se nemudoma silovito zagnal. Lani naju je s Pikico odbil, tokrat je bilo začuda dovolj trenja, da sem pribrcal čez. Nasploh je bila potka do 'živega peska' pod kočo razen treh mest, kjer sem ročno prestavil kolo, tokrat začuda v celoti tekoče vozna. Na tem odseku je bila tudi edina gneča, saj motoriziranim planincem nudi najkrajši dostop do koče. Nadaljevanje je bilo prav tako luštno kot lani, snega je bilo tudi le še za vzorec, le peščeni del spusta z Rožce je bil tokrat presuh, tako da sva se še peš v prahu lovila navzdol, a je takoj zatem sledil eden najbolj luštnih odsekov nasploh - prečnica nad cesto je naravnost uživaška ;)
28.4.2007: Čaven, Kraljevska tura Lani se nam je Čaven zelo dopadel, tako da smo z veseljem pograbili še Kraljevsko turo, ki jo je Tomaž letos dodal v svojo bogato zbirko. In nismo bili edini, saj so imeli tudi Štajerci in Korošci podobne želje... Resslova cesta je pravi cukrček, škoda le, da je tako slabo vzdrževana, proti vrhu celo drevesce raste prav na potki. Prva polovica vzpona je sicer malce lažja, a premore najzahtevnejši odsek, zgornji del pa ne popušča in ponuja le malo počitkov. Vzpon je v celoti (dokazano) prevozen, začuda tudi najtežji, strm in zelo kamnit odsek v spodnjem delu, le v enem kosu in brez stopa 'zbrcati' Ressla je pa praktično nemogoče, saj je kolesarskih min enostavno preveč, da vsaj ena ne bi 'upalila'. Po spustu skozi tunelčke smo se zapodili na težko pričakovano Srednječavensko pot, katero smo lani pri spustu v Lokavec le dobro potipali. Več kot 10 km dolga, zračna, odsekoma zelo izpostavljena, razgledna in (Juhuhu!) skoraj v celoti vozna potka, ki se vije pod Čavnom, nam je podarila za dve uri in pol kolesarske pustolovščine, pa nismo prav nič zabušavali, saj so nas vseskozi preganjale 'tehnične' kravce... Obilno plačilo za obilne užitke je prišlo zgoraj na nepreglednem Trnovskem gozdu, kjer smo se po dolg(očasn)em prašnem mučenju namesto pri koči pod Modrasovcem dolgih obrazov znašli pri koči pod Golaki. Za krivca smo najprej določili Tomaža, zatem se je izkazalo, da je Manjca brala le opis ture ("Na razcepih se držiš glavne ceste.") in smo tako zgrešili že pri gozdarski koči, kjer bi morali glede na opis poti desno. Očitno ženske berejo le zgodbe, moške pa zanimajo le tehnikalije. No, na koncu sem bil za krivca določen sam, ker nisem naštudiral poti in zemljevida ;) Slabo voljo sta počasi razkadila prah tako pri spustu v smeri Predmeje kot zatem pri vzponu na Modrasovec. Ravno pravi čas, saj smo se potem spet sladkali, najprej po potki do 'ta prave' koče, zatem pa levo po aritmičnih štengcah, na razcepu Lokavec/Stomaž desno ter vse bolj strmo in zavito navzdol v dolino. Ta del nam je bil strašno všeč, težave so za S6 z mesti S7, ravno na naši meji obvladljivega, tako da je bilo na sporedu tudi nekaj manjših padcev, tri čudna mesta smo pa raje prestopili. Za prečenjem Srednječavenske se je 'singla' počasi umirila in prav lahkotno ter strašno uživaško smo 'prinoreli' v Stomaž. Iz vasi smo se namesto asfalta takoj lotili iskanja potk v smeri Lokavca, se prehitro izgubili v opisu, nato pa s pomočjo domačinov našli osamljene kolovoze in potke, ki so nas 'ljubko' dostavili v Lokavec, od koder je do Ajdovščine le še kratek kolesarski 'brc'.
27.4.2007: Iz Krnice na Razor ali preko Slatnika na Koblo... Manjci se je hematom čez noč razbolel, a sva zjutraj vseeno poskusila z že dolgo zamišljeno smučarsko turo in morala zaradi bolečin in 'vlačenja' noge še pred Kočo v Krnici obračati. Po nadaljevanju spanca sva skočila na kolo, kjer z nogo ni imela težav. Takšen uvod zato, ker se dobrih misli nikakor ne braniva, hudobnih pa ne marava. In zato vse tiste, ki s 'težavo' berete najin dnevnik, naprošava, da se malo manj trudite... ;) Ponovila sva lansko turo preko Možica in Koble, le da sva tokrat namesto Možica pribrcala na Slatnik, kjer je bilo tik pod vrhom potrebno malo poriniti. Mulatjera je letos fantastično očiščena, tako da je bila vožnja po njej izjemno tekoča. Tudi 'zgornja', zračna prečnica, ki je nedvomno vrhunec vzpona, je bila razen enega ali dveh mest v celoti prevozna. Po spustu na in z Vrha Bače sva se zapodila v 'zloglasne' Kobline klance, ki mi jih je tokrat (tretji obisk) le uspelo zvoziti v enem kosu in brez stopa (200 m, V7, V6), priznam pa, da sem v prvem klancu najtežje mesto (zdrsljiv pesek) obvozil po travi, zato pa sem imel v tretjem in četrtem zaradi izmikanja snegu nekoliko več dela. Tudi nadaljevanje vzpona na Koblo je začuda (razen dveh strmih grebenskih odsekov) v celoti vozno, o spustu sva pa Kobli že lani pela hvalnice, tudi nadaljevanje po mulatjeri v vas Bačo je prijetno, predvsem pa hitro...
25.4.2007: Vzhodna pobočja Tošča in Grmade Kolesarsko bolj smiselna varianta 'pešačenja' preko Grmade: Trnovec - Majčove strmine - Tošč - Mali Tošč - Gonte - prečenje pod Grmado - Kregovnik - Belica - Robidovc - Na vrheh - Lipje - Gonte - Majčove strmine. Suša je očitno prizadela tudi kolesarje, saj na peščenih odsekih pod Grmado trenja za zaviranje prehitro zmanjka. Nekaj časa je šlo še na 'drznost', po prvem hujšem padcu sva pa pesek raje prehodila. Nasploh so bili spusti zaradi presuhe podlage manj luštni kot lani. Grmado sva tokrat obvozila spodaj (+), tudi navzdol sva se spustila po Majčevih strminah (+), le sladkati se še nisva mogla (-)... ;)
22.4.2007: Preko Valterskega vrha na Pasjo ravan Še en dan mučenja mi ni prav nič dišalo, pasja tura bo kar pravšnja, na kolesu palec ne igra vidne vloge in tudi ljubilo se nama ni nič prida. Dvakrat sva na Pasjo ravan že vozila, po Sovpatu gor, prek Bukovega vrha dol. Tokrat sva raziskovala gozdni greben vzporedno s Sovpatom navzgor na Valterski vrh. Spodaj sva ujela primeren travnati kolovoz, prestopila čez dve žici do gozda, kjer se navzgor pne precej strm kolovoz. Midva sva ga takoj zapustila naravnost/desno navzgor po še hujši potki, ki je bila bližnjica. Še višje sva prav tako odvila po še za stopnjo hujši singli levo na greben, po katerem sva potem pribrcala do slikovitega Filipa&Jakoba. Za ponavljalce, stvar je hudo strma in tudi polna kolesarskih min, tako da je potrebno kolo večkrat ročno prestaviti/poriniti - drugače pa je potka zelo luštna. Od cerkve sva se po gozdni cesti spustila navzdol do potoka Sovpat in nadaljevala po najini normalki.
21.4.2007: Mimo okna na Prestreljenik Marijana se je med tednom pri padcu nemarno nabodla na kolo, meni pa je na lepem odpovedal palec na nogi?! A srečnica se je sčasoma lepo ogrela, nesrečniku se je pa kmalu začelo svitati, da bo sobota 'dan dolgih nožev', saj je bila bolečina ob vsakem koraku bolj nevzdržna. Tako sva se z Nevejskega prevala prav počasi bližala vznožju Prestreljenika, kjer sva imela z vrha mimo Okna že par let ogledano možno varianto precej ostrega spusta. Pod oknom sva se bojno opremila in že začetek prečnice v levo je bil tako adrenalinski, da je celo palec za silo obmolknil. Prostora na kar dolgi prečnici ni veliko, zračnost je vse večja, strmina nekaj nad 50°, za dodatek pa obupna snežna podlaga. Trda/pomrznjena skorja, ki pa se je večinoma predirala, pod njim pa sneg, ki ni nič držal, tako da je bila vseskozi nevarnost, da bi ob globljem vdoru na taki strmini izgubila ravnotežje in bi se enostavno prekucnila navzdol, saj cepin verjetno sunka ne bi zadržal. Po polžje sva se le splazila do konca prečnice, kjer se je odprlo kakšno stopinjo manj strmo snežišče, po katerem je bil vzpon prav razbremenjujoč. Na vrhu naju je pričakala enako dolga, a bolj udobna in nekoliko lažja prečnica v desno, ki pripelje na Z greben Prestreljenika, a je bil začetni del prekinjen, tako da sva ga obvila naravnost navzgor po ozkem lednem jeziku (blizu 70°, 5m), po katerem sva prav luštno odpikala in po prečnici potegnila na vršni greben. Presenečenja ob pogledu na odtrgano plastiko dereze pa ne bi posebno razlagal, le to, da se mi je povsem enaka svinjarija zgodila že drugič, da o zlomljenih ta starih/prvih desetzobih niti ne pišem preveč. Vse pa imajo skupni imenovalec, Salewa. Stena ob oknu je v dobrih razmerah smučljiva, tudi v soboto bi verjetno šlo, potem ko bi odjenjalo, a kaj ko je bil na najino razočaranje greben proti vrhu zatem suh kot poper, pa ravno vršni del nama 'od doma' ni bil vprašljiv. Preplezala sva nekaj krajših pragov (II), z vrha še malce kukala in tipala prehode naravnost navzdol v smeri okna, a skoki niso bili zaliti, tako da sva po normalki odsmučala navzdol. Navkljub poldnevu je bila smuka odlična, snega na V pobočju presenetljivo 'ogromno', a sva bila žal čisto prehitro z vršne glave. Ob in po smučišču zatem ni bilo nič več posebno zabavno in še palec je pričel spet 'noreti'... :(
17.4.2007: Gori doli nad Škofjo Loko - krožna preko Tošča Luštno, večinoma grebensko prečenje Tošča sva z Marijano raziskala že lani in sva ga razkrila še Pikici. V primeru tekoče vožnje poldnevna tura, 1600+ vm, uživanja na pretek, garanja na večinoma strmih vzponih prav tako. Anžiču se na tej turi res krasno izogneš preko luštnega Mavškega grabna, smo pa tokrat s sedla pod Osolnikom (Križišče) namesto mimo Doma na Govejku kolesarili prav po grebenu preko Gontarske planine. Začetni silovit vzpon po singli je izjemno zabeljen, a razen dveh-treh prestopov 'pogojno' še vozen, zatem je sledilo luštno grebensko brcanje, le spust na sedlo (Na peskih) za nas praktično ni bil vozen. Pod sv. Ožboltom tokrat do kmetije nismo zgrešili, zato pa smo odkrivali toplo vodo nižje v gozdu, a je nismo našli... ;)
15.4.2007: Viševa SV deber, poskus Pred svitom v Zajzerah nisva imela najboljšega občutka, pa sva se odločila za SV deber Viša, kjer sva pozimi pred dvema letoma že pristopila na vrh in uživaško odsmučala po vesinah na J stran in skozi Mojzesa nazaj na izhodišče. Glede na fotke izpred tedna dni, bi morala biti 'Gola NE' krasno zalita, morda celo tako zelo, da bi se dalo smučati tudi preko ključnega mesta - skok nekje na sredini grape. Za presenečenje je nato poskrbel sneg, ki sploh ni kaj prida pomrznil, celo v grapi se je naredila le trda skorjica, ki je bila sicer nosilna za smuči, za pešca pa ne. Tudi skok nama je že iz Žabniške krnice kazal svojo črno steno, a sva vseeno malo še vedno računala na zalit prehod tik levo od skoka. Grapa je bila namreč bistveno lepše zalita kot pred leti, tako da sva vstopila (1750+ m) kar direktno po grapi, kjer bi bilo edino možno odsmučati iz stene (opuščena zavarovana pot Mali Viš naskoči z desne). Skok v spodnjem delu sva obvozila po strmi rampi desno proti Malemu Višu, odkoder se nama je lepo odprl zalit prehod nazaj v grapo, še več - nad nama so se nezgrešljivo risale precej sveže sledi smučanja, kar nama je dalo krila. Po grapi do razširitve nekje na polovici stene, levo na strmo vesino, kjer sva obvozila manjši skokec in zatem desno po rampi nazaj v grapo, ki naju je pričakala z za plezanje odličnim, trdim, celo ledenim snegom, ki naju je privedel do skoka (2200 m), kjer je bilo z upom na smučanje konec (nekaj metrov nižje sta glede na sledi najina predhodnika začela s spustom), saj se obetani prehod na levi ni izkazal z nič več kot zelo slabe pol metra širokim trakom, ki pa nama je ponujal vsaj lahak prehod preko skoka. Na trdem sva si hitro uredila sidrišče in že sem se zapodil v malodane navpični snežni trakec, a kako sem bil presenečen, ko so okli namesto ledu padli v prhek sneg, pod njim pa le obupno gladka skala. Razočarano sem obrnil, vrnila sva se lučaj nižje do prestopa na vesino, kjer sva imela ogledani dve varianti, a v obeh naju je po daljšem poskušanju ustavil presneti 'prhljaj', ki ni hotel nič držati, tudi skala je bila slabo razčlenjena. Za konec sva skočila v prehod, kjer sva nadaljevanje našla pred leti in bi morala biti hitro čezenj, a sva že spodaj goljufala po poprhancu, zgoraj pa tik pod ključnim mestom na zelo zračni, ozki in strmi rampi še enkrat obstala pred le poprhano skalo na preveč izpostavljeni in le nakazani polički, levo v sosednjem požlejenem kaminu pa se je ob poskusu goljufanja zmlelo čez glavo. Tu naju je dokončno zapustila še odločnost, tako da se je končalo s klasičnim iskanjem primernega izgovora za obračanje in sva ga v hipu tudi imenitno našla. Imela sva namreč ogledana še dva prehoda, od tega je eden vključeval celo dvometrski skokec navzdol v sosednji žlebiček, a naju je predramila pozna ura, saj na strmih in izpostavljenih J vesinah Viša z gnojem ne bi bilo nobene šale, dragoceni dobri dve uri sta nama pa že nenadejano spolzeli s prhkim snegom. Marijana je šla po grapi tudi navzdol peš, sam sem pa poskusil s smuko, a je bilo za tako razbito podlago še čisto pretrdo, tako da sem več ali manj, mestoma tudi s pomočjo cepina, le oddrajsal v krnico. No, vsaj nit v spodnjem delu sva vdela tam, kjer se res da smučati, le skok ali njegov obvoz morata biti nekako zalita, višje pa težav ni več. Nasprotno, zgoraj mora biti glede na teren smuka uživaška...
14.4.2007: Zračna privlačnost Kanjavca - Aerotik "Kaj tri ure sva hodila samo zato, da sva ugledala kopni skok!" sva nad Jezerom pod Vršacem glasno zajamrala ob pogledu na presneto kopen prehod, kjer se ločita smeri na Kanjavec in Poprovec (J rama Kanjavca). Smer s Poprovca sva že smučala, tako da sva imela oči le za bistveno zahtevnejši Kanjavčev Aerotik, ki je ocenjen s VI-, S6+, 500 m. Tako visoko uradno ocenjenih smeri še nisva vozila... Nad jezerom (2050 m) sva lahkotno potegnila naravnost navzgor do zapore (2250 m), kjer je razcep smeri. V levo sva se oklenila zalite rampe, ki naju je dostavila tik pod vrh skoka, kjer sva morala par metrov po nič kaj strmi skali, travi, snegu in celo nekaj kvazi ledu se je našlo. "To bi se pa dalo tudi s smučmi poštamfati!" sva presenečeno zaključila na veliki vesini nad skokom in nadaljevala proti ključnemu delu smeri, ki naj bi postregel z zelo strmim in zračnim prehodom diagonalno desno na vršne vesine. Prečnica/rampa je bila sicer strma, a tako zelo pa spet ne, saj 50° verjetno ni dosegla, zračna tudi ni bila tako astronomsko, za boljši občutek ima daleč spodaj celo prav lep iztek - kopanje v jezeru ;) Ob 10:00 je bil sneg na Z strani še pomrznjen, a je bila snežna odeja čudovito 'speglana' s površinskim dodatkom drobnih, primrznjenih 'bunkic', kar je pomenilo optimalno podlago za smučanje, saj v takem robniki odlično zagrabijo, sneg prijetno škripa in za povrhu se še kadi za smučmi. Manjca ni bila čisto prepričana, sam pa sem v enem samem uživaškem zamahu odsmučal navzdol po res čudoviti smeri, ki je premogla vse lastnosti 'prijaznih' petic in taka je tudi najina predlagana ocena, V. V primerjavi je recimo najina smer s Triglava v vseh ozirih bistveno zahtevnejša od Aerotika. Zamenjal sem orodje in odšibal teh 300 m še navzgor, kjer sem na vrhu Kanjavca z žarom ponujenega smučarskega užitka brez težav prepričal tudi nejevernico, tako da sva v drugo družno odsmučala navzdol po smeri. Vršni del skoka sva zatem res brez težav poštamfala, oddrsnila po vmesni zaplati, prestopila do rampe in odsmučala pod skok, kjer je sneg že odjenjal. Še nad jezerom sva odvila po kar strmo nagnjeni prečnici levo pod Poprovcem, pričakovala vijuganje po Dolini Triglavskih jezer, a sva se morala začuda skoraj povsod pridno porivati. Tudi za posebne estetske užitke bova morala smučanje Za jezeram ponoviti v globoki zimi, ko je vse še debelo pod snegom, po možnosti z malo puhca na trdi podlagi... ;) Takole sva pohajkovala: Blato - Pri Jezeru - Dedno polje - Za Kopico - Vrata - Z stena Kanjavca, Aerotik - Za jezeram - Štapce - Ovčarija - Dedno polje - Pri Jezeru - Blato. Enkrat je bilo pošteno špičasto, a niso bile vile, ostalo pa mehko zaobljeno, pa ni bila lopata ;)
12.4.2007: Na Zeleniški diagonali Begunjščice Po tednu dni sva še enkrat skočila v Direktno grapo, tokrat je bil popoldan sneg še preveč mehak in moker, za nameček ga je v grapi precej zmanjkalo, tako da se je spodnja ožina podrla in tudi rampa je bila v slabši 'formi'. Za vzpenjanje je bila grapa še vedno užitna, na snežišču sredi stene sva tokrat nadaljevala desno po Zeleniški diagonali, a sva se ji morala izmakniti spodaj s strmim sestopom v grapo, saj je bil ključni rob prečnice le z gnilcem za vzorec obložena gladka plošča. Do vrha sva nadaljevala po SZ grebenu. Zanimiv in lušten pristop! Odsmučala sva po Grapi Y, ki je bila ravno še vozna. Letos pri nama tako začuda Y krepko vodi pred Osrednjo in pri tem bo tudi ostalo ;)
9.4.2007: Z vrha Triglava na smučeh Vse od spusta s sedla Malega Triglava na Triglavski ledenik, ki za prehod iz SV stene izkoristi Mullerjev kamin, sva pogledovala Z/desno od vpadnice, kjer sva nekako slutila, da bi se dalo nit smučarsko vdeti prav do vrha Triglava, kar je gotovo sen vsakega smučarja pri nas, ki se z zračnim smučarskim užitkom spušča po strmih vesinah in grapah. Do sedaj sta bili prav z najvišje točke Triglava presmučani dve različni smeri: v okviru zavarovane poti na sedlo pred Malim Triglavom je bilo že večkrat smučano (nadaljevanje spusta je bilo zatem izvršeno ali po SV steni ali v okviru poti na Kredarico ali na Planiko) in še neponovljen spust v okviru zavarovane poti v smeri Triglavske škrbine in navzdol na Planiko. Naju varovala niso prav nič privlačila, saj nama smučanje 'mimo količkov in nad vrvjo' ni čisto nič dišalo in si smuke tam niti nisva znala predstavljati, tako odličnih zim, da bi bila varovala skrita pod snegom pa na Triglavu (še) ne poznava. V kopnem sva se na vrh že vzpela tako vzhodno kot zahodno od vršnega S grebena, ki se pne direktno nad Kugyjevo polico. Pristopa na greben nista težka, posebno V je lahak, saj le tu in tam potipa težave do II. stopnje, le sam vršni greben je za smuči čisto prezobat. Ideja je sčasoma utonila globoko na najin 'potencialni' spisek, dokler letos na začetku zime nisva potegnila preeečnice s sedla na S greben, kjer sva 'vriskajoč' našla smučarsko ustrezno prečnico preko grebena na Z stran in sistem prehodov, ki bi v primerni zasneženosti obetali spust čisto z vrha. Neodgovorjeno je ostalo še vprašanje možne zalitosti ožine, ki prekinja razsežno vesino v spodnjem delu spusta na V strani grebena, kar sva 'rešila' s potrpežljivim čakanjem na dovolj debelo snežno podlago. Začetek aprila je čas, ko je snežna odeja pri nas nad 2500 m najvišja, in več se nisva smela muditi, na koncu sva ravno še ujela zadnji smučarski vlak! "Zgodbe so važne", je zapisal že Šrauf in midva se tega poskušava dosledno držati. Avtocesto in lahkotno dostavo iz Krme na Kredarico sva gladko prečrtala, četudi bi se zaradi tega in morebitne nastale zamude vršnemu naskoku na glavo očaka morala odpovedati. Tudi udobnemu in najhitrejšemu spustu nazaj v Vrata po krnici Za Cmirom sva se izmaknila in sledila Karničarjevima 'fantoma', ki sta pred leti smučala čez Prag. Tako sva že lani povlekla izvidnico po Slovenski smeri navzgor in s smučmi čez Prag navzdol, a je bilo za prijetno turo čisto prepozno, snega pa komaj malo več kot za vzorec, pa še ta je bil gnil. Tudi pogled na glavo očaka nama je takrat razkrival kaj klavrno podobo. Avto je ob petih zjutraj obtičal v snegu pri Turkovem rovtu, zatem na smučeh lagodno v zatrep, po uživaško trdem snegu desno od spodnjega praga pod steno, po presneto predirajoči skorji naporno, daleč levo do vstopa Slovenske, kjer so naju razveselile stopinje, ki so iz Bistrice prišibale naravnost čez prag. Kako je bilo letos v Slovenski vse čudovito zalito, snežni trak se je vil od tal do vrha, zares prekinjen je bil le enkrat nad Macesni, vseeno je bilo potrebno nekajkrat zatakniti za skalo, saj sneg na dveh/treh strmih mestih ni bil ustrezno trd/pomrznjen. Vstopni skok je bil skoraj 'flat', prečnica proti Macesnom uživaška, še pred njimi so zamedene sledi odvile navzgor in le tam sva morala gaziti. Na razcepu sva zavila levo, kjer je bilo edino lepo zalito (prav takrat so mimo in po desnem kraku odvihrali turbo Italijani, ki jima prekurjena dizla niti s pogledi nista uspela slediti), a sva zato na robu morala skvačkati čez kopno skalo in še celotno prečnico desno sva morala vleči. Z malo pikanja sva bila pod Belimi platmi, ki so bile proti vsem pričakovanjem zalite, resda ta zalitost ni smučarska, ampak snežni trakec je bil neprekinjen. Enako uživaško sva čez Bučerja splezala na Škrbinico, Slovenska grapa in Prevčev izstop sta pa tako 'vedno' zalita. Ko bi bilo malo več snega, ko bi bil bolje predelan, ko bi odjenjal, če bi bila smer malo lažja, če bi bila midva malo boljša smučarja, bi se še spustila po Slovenski. Tako pa je vse ostalo le na če & ko, in to bo nikoli ;) Na vrhu Stene sva bila dovolj zgodnja, da sva stopila na še suh, 'neuničen pršič', predvsem naju je pa v čudovitem ambientu razveselila dovolj zalita glava Triglava, da naju je kar samo od sebe neslo navzgor. Ključna ožina ni delovala tako nemogoče ozko, tudi prečnica na greben je bila bela, le pripekajoče sonce naju je vse bolj priganjalo. Od spodaj sta možna celo dva vstopa, midva sva se lotila bližjega levega, tik desno od Mullerja in točno v vpadnici Triglava. Snežna podlaga je bila odlična, sva modrovala, osrednja vesina izjemno zračna in kar strma, tudi ožina je bila ravno dovolj široka in prečnica na S greben je bila še pod snegom, le zaradi V orientacije je bil sneg na njej že globoko namočen, občutek zračnosti zaradi dovolj 'manevrskega' prostora začuda ni tako prevzemajoč, izpostavljenost je pa popolna in v primeru padca bi znal slediti polet preko Stene, (dobesedno) 'več od tega' res ni moč doživeti! Na drugi strani naju je najprej pričakala prečnica navzdol, ki jo bova pri spustu že 'preštamfala', sva pribila, zatem sva se poslužila prehodov, ki sva jih že raziskala in so bili vsi po vrsti ravno zaliti, le grebenska stopnička tik pod vrhom je bila brez obvoza, a bova že kako in sva skočila na vrh, pravzaprav nad vrh, saj sva Aljaža ugledala navzdol ;) Ekspresno sva se pripravila za spust (12:30), izpostavljeno stopničko na vrhu sva odpeljala kar po eni nogi, sledila je čudovita smuka po pršiču, kjer sta bili le dve bolj strmi mesti še pomrznjeni, enkrat pa je pod smučmi tudi škrtalo. Prečnico navzgor (10- m) sva res uspela brez težav preštamfati, zatem sem po razmočenem snegu potegnil precej sitno nadaljevanje prečnice na drugo stran, kjer je spodnjo smučo spodnašal in grabil snežni gnoj, tako da sem se 'reševal' po zgornji smuči in kar med prečenjem otresal ta spodnjo. Prehod s prečnice na osrednjo vesino je bil celo malo leden in ravno še zalit, vesina je bila potem res zračna, a zelo uživaška, le skozi ožino sva se morala zbasati, kjer je šlo s krivinami malo tudi po skali. Sledilo je luštno nizanje strmih zavojev do spodnje prečnice (Marijani je nad ožino pri prehodu vpadnice 'uspelo' dvakrat malo zamočiti, tako se je pod njo odločila za bolj varno drsenje), ki sva jo potegnila v enem 'šusu' in že sva bila na sproščujoči flanki, ki se izteče na ledeniku. Neverjetno, sva zmajevala spodaj, koliko stvari se je moralo poklopiti in čisto zares nama je bilo dano presmučati vse z vrha Triglava. HVALA! In midva sva si lakomno zaželela še in še in... ;-) Sama smer ni tako ekstremno težka, strmina prek 50° verjetno nikjer ne seže, spust je sicer zelo izpostavljen, tudi orientacija je zahtevna. Dodaten problem predstavlja na Z obrnjen zgornji in na V spodnji del smeri, tako da je zgoraj lahko še globoko pomrznjeno, spodaj pa preveč namočeno. Glede na vse podatke o spustih s Triglava po tej smeri ni še nihče smučal, midva bi smer (konzervativno) ocenila s kompleksno oceno V+: Triglav, Ob severnem grebenu na ledenik, V+, 350 m. Na razsežnem, prvovrstnem in dovolj položnem 'smučišču' ledenika in naprej proti Pragu je bil sneg še vedno pravšnji za uživaško zavijanje. Spust čez Prag tehnično ni posebno težak (ocenjen je s III), bolj strmi so le prehodi čez številne pragove, zato pa je orientacija bolj zahtevna in sta poznavanje poti in/ali dobra slika zelo priporočljiva. Prvi prag obidemo na levi, drugega na desni, tretjega tik pod njim na levi, zatem povsem na desni sledi najhujši prag, ki je kar mala stenca opremljena s skobami, klini in jeklenicami in katero pozna pol Slovenije. Začuda je tokrat celo izgledalo, da bi bila ob bolj bogati snežni podlagi tudi ta, delno previsna stenca potencialno smučljiva, tako pa sva morala čeznjo sestopiti obešajoč se na varovala. Pod njo sva nadaljevala naravnost dol in pod pečinami še bolj desno čez naslednji prag, zatem pa še dooolga prečnica levo pod Steno (vmes za slab lučaj navzgor), s katero sva se izmaknila spodnjemu pragu. Opijanjena (beri zmahana) od vsega doživetega sva prav počasi in z užitkom porinila do izhodišča.
8.4.2007: Wisiakova grapa Planjave: spanje, obračanje in spanje ;) Do stene, v popolni megli iskala vstop, našla v drugo, po tokrat žal 'nesmučarskem' vstopnem skoku z izbuljenimi očmi do delno previsne opasti pod razširitvijo grape, za vzpon premehko, obrat. Obetano vreme je bilo sicer slabo, a tako zanič pa spet ne! S svitom sva na izhodišču odspala celi dve uri, da je 'kratkotrajna ploha' prenehala, zatem je pri Pastircih spet pričelo deževati in višje prešlo v 'mokro' in močno sneženje, ki naju je tudi po obratu še vztrajno močilo, nižje je prešlo v dež, ki je šele na izhodišču počasi pojenjal. Super dan z obilo spanja, ki sva ga nadaljevala doma! ;)
7.4.2007: Ojstrica, Nemška grapa (& Rjavčki vrh, Grlo) Opis v strmih smučinah, kjer je omenjen 5metrski skok, nama je dal misliti, da je ocena IV- najmanj malo sumljiva. V spisku spustov je ocena popravljena na IV, Andrej je lani predlagal plus dodatka, vseeno naju je dodobra pretreslo, ko sva nad žlebom za lusko ugledala izjemno izpostavljeno prečnico proti amfiteatru in višje naj bi naju čakal še vsaj en strm prehod in za konec zloglasni skok... Smer vstopi v steno po ozkem, a smučarsko dovolj širokem žlebu za ogromno lusko, ki se tako lepo vidi že s Klemenče jame, tudi nadaljevanje do amfiteatra in vršni del Nemške grape sta od tam precej nazorna, le prečnica tik za lusko je zakrita in se odpre šele na vrhu vstopnega žlebu. Midva sva ob zračnem pogledu le zmajevala z glavo in previdno prek dveh izrazitih robov preplezala ozko in smučarsko res zelo zelo izpostavljeno prečnico do prijetno vkalupljene grapice, ki naju je prijazno privedla v razsežni amfiteater. Lažje nadaljevanje do Škarij od tam ponuja udoben Vzhodni žleb (to je bila najina rezerva za vršni del spusta), midva sva se 'raziskovalno' usmerila naravnost navzgor in iskala prehode Nemške, ki so se nama povsod tik pred nosom kot nalašč luštno odpirali. Ključni del je bila zračna in ozka prečnica, kjer je bila skala v sredini le prekrita s snegom, drugače je bilo do strme vršne pregrade vse krasno zalito in prav tam je smeri šele zmanjkalo niti, razen seveda, če bi omenjenih 5 m preplezala po skali, kamor je vodila preslabo zalita, strma in zračna gredina (verjetno desni izstop Nemške, tudi levi je imel skok). Za nosom sva raje spet radovedno pokukala desno čez rob in ugledala žleb, ki je vodil prav na škrbino. Prekopala sva opast, splezala nekaj metrov navzdol do žlebu in kmalu izstopila na škrbini, ki je vzhodna soseda izstopa Vzhodnega žlebu. Na že gnili drugi strani sva pri prečenju na smučeh izgubila za dober lučaj višine, se potem brez srenačev lovila na trdi, proti Z usmerjeni strmini, kjer sva čez rob dosegla smučino in gaz do vrha, ki je bil lepemu dnevu primerno obiskan. Smučati se je še dalo prav z vrha (III+), čeprav je šlo prav pri prehodu z vršne glave le s škrtanjem pod smučmi. Vzpon po globokem gnoju gor do 'najine' škrbine je bil zatem v pripeki kar muka, a sva bila zaradi razmer na drugi strani kmalu visoko v 'plusu'. Po pršiču sva povijugala do prestopa čez rob z opastjo, ki sva ga zaradi razmer lahko izvedla kar s smučmi v rokah, zatem naju je pršič udobno razvajal vse do amfiteatra, razen ključnega mesta, kjer je bilo potrebno na zračni prečki oddrsniti/skočiti čez skalo. Nasploh je bil celotni vršni del smeri nad amfiteatrom obložen še s pršičem, nižje pa je bila večinoma pomrznjena skorja, ki se je pri hoji predirala, pri smučanju pa le odsekoma, kar nama je močno zagrenilo izpostavljeno prečnico do luske. Do ključnih dveh robov je šlo brez težav, oba sicer kratka spusta z robov in ozka prečnica med njima sta bila pa precej adrenalinska, kjer je Marijana brez pomislekov segla za cepinom. Začuda je bil za konec zahteven tudi ozek žleb za lusko, ki je bil za smuko nekoliko pretrd, razbit, z dodatkom drče in še visel je v desno, tako da sva ga skoraj polovico previdno oddrajsala. Če povzameva, smer je visoka celih 500 m (velja tako za najino varianto Nemške kot za Vzhodni žleb, v vseh vodnikih je višina podcenjena), primerna ocena Nemške je kar V, mesti S6. In to velja za najino izstopno varianto, ki je zagotovo lažja od originala, saj čez 5metsko pregrado pač nisva skakala. Smer je prvi presmučal Zumba (Janko Oprešnik, psiho), kako jo je presmučal in zakaj jo je tako podcenil, je zanimivo vprašanje. Verjetno koga zanima tudi, kaj se zgodi, če odletiš s prečnice nad lusko - preberi si zgodbo s srečnim koncem. Po adrenalinski dozi sva počasi odhlačala na sedlo pri Rjavčkem vrhu, se potrudila prav na njegov vrh. (Vse za dobro fotografijo; za vas, bralci ;) Zaključni spust sva namreč zastavila skozi Grlo, kjer se nama je obetalo vijuganje čisto do podna. Smučanje skozi Grlo je bilo nekje že omenjeno, a zapisa sedaj ne najdeva nikjer. Sama smer smučarsko ni posebno težavna in se giblje na mejnem okviru turnega smučanja, a je glede na res ogromne ostanke plazovine v srednjem in spodnjem delu izjemno plazovita in tudi orientacija v spodnjem delu je zahtevna, kjer je potrebno ujeti dva prehoda čez prepadni steni. Z Mrzle gore sva imela Grlo kot na dlani, naštudirala dvojni S, a sva se pri prvem prehodu nad prepadi vseeno lovila. Za ponavljalce: po spustu s sedla smučaš na levi strani krnice, nad pragom v spodnjem delu zaviješ povsem na desno stran, kjer nadaljuješ do izravnave, odkoder zasmučaš povsem levo do stene in skozi ozko grapo (Grlo) na plaz pod steno. Kompleksna ocena III bi bila primerna, 800 m. Strašno lepa, izjemno pestra tura v 'divjem' ambientu. Obisk Rjavčkega vrha je zaradi razgleda zapoved!
5.4.2007: 'Naravnost' na vrh Begunjščice (Direktna grapa) V spisku spustov je zapisana Direktna grapa (V, mesta S6, 350 m) in sva šla popoldne malo potipat še neznani del S stene, desno od Osrednje grape. Na Plazu nad Zelenico naju je presenetil trd in pomrznjen sneg, čeprav je bila ura že tri popoldne in je sonce lepo pripekalo. Kot nalašč, sva zadovoljno brundala, desno za vogalom v levo poiskala presenetljivo širok iztek grape in hitro pikala po luštni grapi navzgor. Po vstopu se je grapa odprla, zatem skozi ožino, še eno 'odprtje', odkoder je na desni strani navzgor peljala za smučarsko petico hudo strma in ozka, v levo usmerjena rampa. Nadaljevanje je bilo udobno in že sva bila na velikem snežišču sredi stene, odkoder prehod čez vršno pregrado ni očiten. Radovednost naju je zapeljala povsem desno na rob snežišča, kjer sva ugledala izjemno izpostavljeno Zeleniško diagonalo (smučarska V+), prav tako se nama je odprl tudi pogled v možno nadaljevanje Direktne grape naravnost čez steno. Celo dve varianti sta se ponujali, najprej sva poskusila desno (nad škrbinico naju je pričakala premalo zalita stenca - verjetno originalna, v primerni zalitosti bolj smučarska varianta Direktne grape), se vrnila in preplezala ožje levo in bolj zalito nadaljevanje, ki naju je pripeljalo na obsežno vesino desno nad vršnim delom Osrednje grape. Navkljub zahtevnim razmeram spodaj me je premamila misel spusta po smeri navzdol. Zgoraj je bila podlaga sicer dovolj mehka ('kvazi pršič'), zgornjo ožino sem nameraval preskočiti, spodaj v pomrznjenem snegu bom pa že nekako oddrsal, sem se prepričal. Marijana mi je odločno ušla proti Grapi Y, sam pa sem užival na trši, a čudovito smučljivi vesini do izstopa Direktne. Počakal sem še toliko, da je zasmučala čez rob (spodaj je hvalila razmere), zatem pa sem 'pikiral' navzdol. Po ozkih prehodih sem oddrsal do skoka, ki ga navkljub odločnosti nisem šel preskočit, saj se mi je tik nad njim pod smučmi odluščila vršna plast, tako da sem se čez skok ob pomoči cepina zbasal na desni strani. Do snežišča je bilo zatem brez težav, po njem lagodno, tudi spodnja grapa je bila lepo smučljiva, dokler nisem prismučal do zračne rampe. Podlaga je bila še bolj zahtevna od pričakovanj, saj mi drsenje na robnikih kar ni hotelo nuditi primerne zanesljivosti, tudi ožina ni delovala pomirjujoče in še nekaj praskanja me je čakalo. Zelo zelo počasi, s cepinom v roki sem drsel navzdol, glede na podlago pod rampo nisem nič vijugal, tudi skozi ožino nižje sem se zbasal in šele pod njo, ko se grapa malo položi sem povijugal do izteka in skozenj. Sam spust resnično ni bil ničemur podoben, se vidimo kdaj drugič v lažjih in bolj prijazno smučljivih razmerah!
3.4.2007: Z Mrzle gore v Belsko Kočno Mrzle gore sva se lani iz Belske Kočne nespametno že poskušala lotiti iz smeri Krničke gore, kmalu zatem so izkušeni mački nazorno pokazali, kje ti gora ustreže - iz Globočice, s SZ (prvi in drugi spust)! Od zapornice je šlo začuda 'takoj' na smučeh, popoldanski gnoj naju je nesramno zaviral, a prav na izpostavljenem prehodu iz Belske Kočne, kjer v kopnem pomagajo jeklenice, naju je pa kot zanalašč pričakal pomrznjenec. Gnoju se je zatem pridružil še dež, tudi megla se je spustila, kar nama pa morale začuda ni podrlo. Tako sva bila zavzeta z umikanjem plazovini ter preganjanju skozi ruševje in smrečje, da sva šele visoko zgoraj v krnici, v samem zatrepu pod Mrzlim vrhom in Mrzlo goro zaznala, da se nad nama odpira vse večja modrina neba. Šele prav v zatrepu se v levo odpre široka grapa, ki omogoča prehod navzgor, a z manjšo lepotno napako - s skokom v zgornjem delu, kjer nama je obvoz nakazovala izpostavljena rampa na desni strani. Od blizu je bila sicer strma prečnica prav prijazno zalita, tudi priključek nazaj v grapo je bil le prestop preko robu. Po grapi sva nadaljevala do grebena, zadovoljno vrisknila ob ugotovitvi, da sva ravno na razcepu SZ in SV grebena (oboje lepo gorniško doživetje v kopnem), odkoder naju je čakal še krajši, a smučarsko prezobat vršni S greben. S spustom sva zastavila tik pod grebenom, ko nama je v oči padel sistem zasneženih vesin in prehodov naravnost navzdol, ki se je grebenu izmaknil in pristopni grapi pridružil malo nad skokom. To je torej varianta ponovitve, sva zadovoljno zažvižgala in se prepustila breztežnim čarom strmih smučarskih zavojev. Obvoz skoka v danih pogojih tudi ni bil posebno težak, gnoj v spodnjem delu grape je bil solidno smučljiv, gnilec v krnici pa izjemno lušten, tako da so se vijuge risale kar same od sebe... Spust z vrha je v dobrih razmerah zelo prijeten, bolje uživaški, a je v vršnem delu (nad skokom) smiselna le druga varianta, ki sva jo ubrala tudi sama. Prvi smučarji so smer ocenili s V, midva bi oceno za kak minus znižala, tudi zalito sva imela bolj, kot je bilo lani!
1.4.2007: Namesto obetanega puhca premoker pršič Namenila sva se lovit pršič, a naju je v Dolini podatek o slabega pol metra novega snega na Kredarici popeljal naprej, tudi megla naju je zvesto motrila od zgoraj in na koncu sva med vseprevzemajočim curljanjem nemočno obstala pri Gamsovi oštariji. Na hitro sva skočila na Monte Cocco, tudi na vrhu namesto puhca 'občudovala' moker pršič, smučarija sicer ni bila slaba, a to ni to... :(
31.3.2007: 'Izgubljeni' na megleni Brani Glede na napovedano meglo smo obisk zastavili na poznanemu območju, a smo se na koncu vseeno skoraj 'izgubili' ravno tam, kjer nikakor nismo računali na težave z orientacijo. Kot nalašč smo pozabili zemljevid, iz godlje nas je na koncu izvlekel višinomer in prehodi, ki so se pri spustu za nosom prijazno odpirali... S Kaptanskim grebenom tik levo ob Bosovi grapi sva hudo domača, Bosove pa še nisva pretipala. Polno zasnežena nas je pričakala zelo gostoljubno, a tako zelo, da bi jo tudi presmučali, pa žal ne. Po vstopnem delu še neizrazite grape nas je na razcepu (levi krak vodi na Kaptanski greben) pričakal spodnji, kopen skok, ki smo ga obvozili na levi. Srednji del grape je položen, z enim bolj strmim odsekom, ki pa je bil lepo zalit. Proti vrhu grape smo trčili do zgornjega skoka, ki je bil tudi kopen in smo ga prav tako obvozili na strmi levi strani. Za prijetno razvedrilo smo malce ledno poplezali, a je to žal tudi pomenilo, da s spustom po grapi ne bo nič. Prečnica in strm prehod nazaj v grapo sta nas dostavila tik pod škrbino Za Butaro, odkoder smo iskali čim bolj zalite prehode proti vrhu Brane. Strm spodnji del grebena nam je postregel s sitnim praskajočim mestom, zelo položni vršni del nas je pa dodobra namučil z gaženjem in s tako gosto meglo, da smo do križa komaj pritipali. Na hitro smo skočili še (dobesedno) potipat, kje se je potrebno z vršnega pobočja spustiti na S pobočje Boštjance (spust smo zastavili v okviru markirane poti na Kamniško sedlo, IV-) in se zadovoljni z 'najdbo' sproščeno predali meglenim čarom razgledne Brane. Zatem smo dolgih tričetrt ure spusta nemočno čarali, da nam je končno uspelo prismučati na Kamniško sedlo: prestop na S pobočje je bil celo lažji od pričakovanj (najtežje mesto spusta, odsek pod grebenom je bil precej strm), zatem je strmina popustila in po sistemu prehodov (vesine - plitki žlebovi - prečnice) smo vseskozi smučali s težnjo v desno, dokler se nismo znašli nad pečinami, ki jih ne bi smelo biti. Dodatno nam tudi sneg ni bil naklonjen, vršna plast je plazila, tako da smo smučali izmenično in previdno obremenjevali podlago. Levo od pečin nas je navzdol na vesino le spustil primeren žlebič, zatem se je počasi vse skupaj močno položilo in tudi kompas je pokazal, da utegnemo biti že na vstopnemu delu Šije Brane. Prestopili smo na J stran in ob pogledu na markacijo olajšano nadaljevali na Sedlo, do koče, Pastircev, Studenca in še malo potišali v gozdu, dokler nad Klinom nismo dokončno nasedli. Tura se nam je megli navkljub ali pa prav zaradi nje zelo dopadla, Pikica je blestela pred kamero ter tudi s podrto orientacijo, Marko se je nagazil in Marijana je na sprehod popeljala polno plastenko, ki je kar nismo imeli čas piti. Glede na pogled z Mrzle gore dodajava, da smo prestop z vrha na S pobočje vdeli prezgodaj in da smo se do sedla vseskozi držali mnogo previsoko. Težka je, ko se ti megla za(je)bava pred očmi... ;)
25.3.2007: Mrežce nad Lipanco Tudi najina klasična 'protiplazna' turca, ki začuda v nedeljo popoldne nad Lipanco v sveže zapadlem snegu še ni imela podpisa, a se vseeno nisva uspela prva podpisati. Lepe navade so tudi v gorah redke, saj sta počasneta za nama veselo uporabila najino smučino, taktično obrnila malo pod vrhom in tik pred nama namesto zahvale lakomno razdevičila pobočje. ;)
24.3.2007: Peca, Bistriška špica Peco sva 'odkrivala' lani in med drugim našla čarobno zimsko pravljico zamedenih smrek nad planino Luža. Za obisk v 'nevarnih' razmerah je Peca zelo primerna, pri razporeditvi turnih smukov bi Bistriški špici glede na nevarnost plazov na lestvici od 1 do 5 gladko dodelila 0 ;) Iz spodnje na zgornjo planino Luža sva sledila osamljeni smučini, ki je tokrat pobočje napadla še pred markiranim odcepom - najbolj eleganten dostop. Višje umetnosti ni, več ali manj naravnost navzgor skozi vse bolj prijetno redek gozd (do 1900 m), do drevesne meje (2000 m) in do grebena (2050+ m). Ker tura brez vrha ni prava tura, sva v desno po valovitem grebenu skočila še do obeh križev na najvišji točki Bistriške špice (2113 m). Megla, veter in sneženje so zatem poskrbeli, da sva se pri smučanju nazaj grede pri prečenju pod grebenom nemarno izgubila, kar sva ugotovila šele nekje pod vrhom Veške kope. Nekaj časa sva bluzila po grebenu, neuspešno iskala zapihane sledi in končno le prisopihala do smerne table ter s kompasom poskušala vdeti v smeri planine, kar pa nama ni najbolje uspelo. V neznanem terenu sva se odločila za prečenje desno in res našla izgubljene sledi, ki so bile na gozdni meji še povsem nedotaknjene...
18.3.2007: Z ostrimi robniki po Župančičevi in z mehkobo po Butinarjevi grapi Male Mojstrovke Manjci je 'tehnika' še vedno štrajkala, sam sem bil zjutraj tudi povsem sesut in sva hudo pozno pripeljala na Vršič - izhodišče za nas, največje lenuhe. Skočila sva v popolne stopničke Župančičeve smeri, ki je bila lepo zalita in kjer podlaga začuda ni niti najmanj popustila, tudi ob enajstih ne, ko sem začel s smučanjem. Z vrha Male Mojstrovke par deset metrov do izstopa, kjer sem v presneti megli z desne zasmučal čez 'opast', oddrsal za občutek, naredil par napetih zavojev in že sem bil v ključnem delu spusta. Najbolj strmemu delu smeri, ki je bil ozek le dober meter in pol, 'razrit' s stopinjami in pomrznjeno trd, sem se zgoraj še izmaknil po še bolj strmemu robu na desni strani, zatem prečil v ožino in se s pomočjo cepina neugledno zbasal skozenj. Nižje je šlo še vedno zračno, a zelo luštno do rampe, po njej uživaško do spodnje grape in po njej začuda brez težav do vznožja stene, saj je bila vmesna kratka ožina povsem tekoče 'oddrsljiva'. (Župančičeva smer, IV, zgoraj S5, 400 m) Za posladek sva se odločila še za nekaj bolj strmo Butinarjevo grapo, ki je bila tokrat za vzpon popolnoma zalita in prav tako opremljena s 'tekočimi stopnicami'. Kar nisva se mogla načuditi, kako 'položno' je izpadla v primerjavi z začetkom zime, ko sva se obema skokoma umaknila na strmi levi strani. Dodatno je snežna podlaga med vzponom lepo odjenjala in sem grapo poskusil tudi presmučati, čeprav zgornji skok za spust še ni bil dovolj zalit. Zgoraj je bilo vijuganje zelo prijetno, zatem je šlo malo po globokemu 'gnoju' in že sem bil nad skokom. Sprva sem ga nameraval preskočiti (2- m), a me je ženska 'sladko' prepričala, da bo lažje preko skal in trav na (od spodaj) levi strani. Žal sem se (kot je grda moška navada od Adama naprej ;) dal zapeljati in zatem hudo preklinjal, ko sem tako usrano in za nameček še povsem negotovo goljufal navzdol. Skok bi bil bistveno lažji in tudi bolj varen, podlaga spodaj je bila pa primerno mehka - ampak je že tako, da se je na strmini težko odlepiti od tal. Nižje je bilo smučanje tudi zelo luštno, čez ustrezno zalit spodnji skok je šlo brez težav, iztek pa zaradi razritosti pretiranih užitkov ni več dopuščal. (Butinarjeva grapa, IV+, mesto S5, 200 m)
17.3.2007: Iz Zajzer: čez Montaž na Pecol & preko Krniške glavice Po zavarovani poti italijanskih lovcev (via Amalia) sva z Montaža poleti že dvakrat sestopala, tako da nama ni šlo v betico, kako bi se tam doli smučalo, kar naj bi uspelo Mauru Rumezu. Ključni problem je spodnjih (približno) 150 m, kjer je pot čistokrvna ferrata in jeklenica tam ne presahne. Direktni vstop desno od varoval je pa tako 'čuden', da bi moralo biti snega v žlebu vsaj ohogromno! Smer sem šel tokrat pogledat sam, saj je imela Marijana zaradi preobremenjenosti 'tehnične' težave in se je zadovoljila s prečenjem (žal tokrat 'gnile') Krniške glavice ter opazovanjem drobne črne pike... ;) Iz pomrznjenih Zajzer za kratko v kopen gozd in zatem po lepo zaliti strugi/grapi (skok na vrhu ima strm in malce rušnat obvoz na desni strani) v obsežno Krnico pod Montažem, Krničnim turnom in Krniško glavico. Marijana je naporno odlomastila po globokem gnoju, sam pa sem se po široki in plitvi grapi povzpel do stene (1900- m). Direktni vstop jasno ni bil zalit, zato sem naskočil podstavek na levi in lučaj nad 'tlemi' po nekaj čudnih prestopih le trčil ob varovala. S pomočjo samovarovalnega kompleta sem obdelal 'vertikalo', a je bil občutek vseeno zelo napet. Za dodatek se mi je najprej malce premaknila ena, zatem še druga dereza (sprednje konice so komajda še gledale izpod čevlja) in šele nad zavarovanim delom, v krnici, sem jih končno uspel ponovno namestiti. Imel sem 'ta stare' dereze, saj 'ta nove' (oboje so Salewina jajca) na alpski pancar nikakor niso sedle. Že pri prejšnjih dveh turah so bili problemi (desna se mi je zlomila, a sem imel doma na srečo rezervo od Marijaninih 'ta starih', ki so se tudi že lomile...), zdaj je šlo pa vse skupaj počasi k vragu. Za psiho tak neljubi dogodek gotovo ni nič prijeten, posebno če se po konicah derez dolgo giblješ po prečnicah in so nedaleč pod tabo le prepadne stene in obilica zraka. Na rami visoko zgoraj so mi dereze dokončno 'razpadle' in z največjo potrpežljivostjo sem jih s trakovi končno tako čvrsto namestil, tako da jih je lahko le še nož spravil s čevlja. Do vrha se mi je ena sicer še za malenkost premaknila, a so zdržale ;) Nad zavarovanim delom mi je krnica ponudila lep in dolg predah, le prečnica, ki se levo izmakne vmesnemu pragu, je bila na enem precej sitnem mestu začuda kopna. Tudi v zgornjem delu se je rampa, ki vodi desno na Montaževo severno ramo (Pleče, Spalla Nord, 2458 m) čisto na vrhu lepo odkrila. Z izbiro smeri nasploh nisem imel posebnih težav, saj so se najlažji prehodi sami odpirali, občasno so mi smer potrjevale tudi markacije ali varovala, ki so na nekaj mestih gledale izpod snega. Po sitni prečnici do rame me je čakala še bolj sitna prečnica (Velika polica, ki obkroži celotno Montaževo Z stran) do vznožja žlebu med Severnim stolpom in Montažem, tu sem bil pa od letošnje zime že domač. Snežna podlaga je bila tudi zelo pestra, od ledu do čudne mokre pajčevine, ki me je morila na zelo strmi prečnici do Pleč (skoraj meter globok, povsem moker, prazen, nekakšen pajčevinast sneg, ki ni nudil nikakršne opore). Nasploh je bilo vse skupaj v povprečju presenetljivo mokro, tudi čisto na vrhu. Za nameček, se mi je še vreme skvarilo, tako da tura ni bila čisto nič prijetna - bo treba ponoviti v lepših razmerah! Proti vrhu se od tu odpirata dve varianti, desno do bivaka in po Findeneggu ali po žlebu mimo Severnega stolpa. Izbral sem mimo stolpa, saj je bil žleb na pogled bolj zalit kot zadnjič. Nad Rdečo škrbino je bilo žal slabše zasneženo, tudi namesto izstopnega žlebu na levi sem po še eni prečnici izstopil desno na ramo, odkoder z druge strani navzgor 'prisopiha' Findeneggov žleb. S seboj sem vseskozi tovoril tudi smuči, pred turo sem malce upal na spust po Amalii (zgoraj in spodaj tokrat nesmučljivo, tudi razmere prenevarne), spust po Findeneggu sem tudi moral prečrtati zaradi derez (sam žleb je bil verjetno dovolj zalit, le prečnica pod njim na Montaževo planoto je bila vsaj za stolpom gotovo kopna - derez pa še enkrat ne bi uspel natakniti), tako da mi je ostala le normalka. Precej izmučen sem se v mokrem snegu po lažjem vršnem grebenu le privlekel do najvišje točke in brez prestanka nadaljeval s sestopom po v danih (ne)razmerah še vedno zelo utrujajočem grebenu do Pipanove lojtre, pod železjem (2550 m) sem si končno pripel smuči in navkljub temu, da sem bil 'zbit kot pes', skoraj brez truda (Hej-juhej!) lagodno odsmučal na Pecol...
14.3.2007: Krog čez Skuto Vadine, po Stebru/Grapi na Skuto, po Streži na Male Pode, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - tako kot Rinke sva tudi tale lušten krogec pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavila 'gnojna' in zelo izpostavljena izstopna gredina lučaj pod vrhom stene. Izkazalo se je, da je nepretežaven prehod preko stene res mogoč in vsaj en klin zelo priporočljiv. V optimalnih razmerah bi se morda, ampak res samo morda, dalo celo z vrha Skute peljati nazaj po smeri. Steber/Grapa Skute je bila že presmučana (V, 500 m; ena varianta se drži območja Stebra, druga velikega snežišča), a nikoli z vrha Skute. Pravzaprav sva midva na muhi imela 'le' spust po Streži (Skuta, Po Streži na Male Pode, V+, mesta S6, 350 m), kjer sva 'pozimi' na vrh že pristopila. A z juga nama tokrat po kopnem ni dišalo, severna varianta in luštna pentlja sta naju neprimerno bolj pritegnila... Zjutraj je bilo pod Ledinami škripajoče trdo, tudi višje naju je Grapa v solidnih razmerah luštno vodila navzgor na ogromno snežišče pod vrhom stene, kjer sva srčno upala na milosten nasmešek. Polica v desno deluje zelo resno in še bolj izpostavljeno, za nameček je bil začetek le bolj poprhan in sva ji takoj pritisnila dva dobra klina. Višje je bila podlaga boljša, tudi možnosti naravnega varovanja so bile odlične, tako da sva brez težav potegnila dva polovična raztežaja, kjer se nama je za nekim robom lahek izstopni žleb prismejal skupaj s soncem. Le malo sva še potipala po skali in že sva bila prek stene, kmalu zatem pa tudi na vrhu Skute. Na hitro sem se zapodil po pobočju na drugo stran preveriti možnost za spust, a zaradi cokel prav daleč nisem prišel. Od zgoraj je izgledalo sprejemljivo zalito, smer sva v grobem poznala od peš, mokra vršna plast pa navkljub skoraj poldnevu tudi ob obremenitvi ni obetala nevarnosti pretirane splazitve. Smuka je vse skupaj le potrdila, navkljub nekaj ozkim prehodom in prebojem opasti je bil spust naravnost čudovit. Zgoraj je šlo zaradi razmer in izpostavljenosti bolj previdno, posebno prečnica na rob ter prehod za njim, po vstopni rampi sva za zračen zaključek po fantastični podlagi ob neopisljivih užitkih breztežnosti odvijugala pod steno. Še močno pod vtisom evforičnega spusta sva zatem pod Rinkami po neumnem prečila preveč visoko in se 'naštamfala', ko bi lahko do izstopa Turskega žlebu enostavno zapeljala v poševnem smuku. Po žlebu je šlo tudi prav luštno, navzgor do Savinjskega sedla po lepi smučini prav tako, spust z Jezerskega sedla do Žrela naju je pa glede na slabo izkušnjo od prejšnjič zelo prijetno presenetil. Zatem sva odplačala še zadnjo tlako (polovico tokrat smučarsko povsem neužitnega Žrela peš), na presenetljivo prav nič odjenjani podlagi po plazu prismučala na snežne jezike, ki sva se jih v Ravenski 'podKočni' še dolgo trmasto držala. Izjemno lepa tura - neponovljivo!
11.3.2007: Z mejo na Mangart V čudnih razmerah sva Slovensko grapo v Mangartu, ki se zaključi na vršnem severnem/mejnem grebenu na 2500+ m, že obiskala in takrat naju je na izstopu/rami v levo naravno zvleklo v zalit ožji žleb, ki teče tik ob grebenu, a se je zaključil s previsnim skokom na 2600- m. Nadaljevanje sva le z očmi pregledala desno za robom, sklepala na priključek na Zimsko smer in se zaradi pozne ure odločila za spust. Vseskozi naju je pa 'glodalo', koliko snega bi moralo biti, da bi bilo nadaljevanje do vrha Mangarta zalito. Spletno oglaševanje pršiča in dejstvo, da s Plazja do avta še nisva prismučala, naju je potegnilo v raziskovanje, koliko dotičnemu skoku manjka v slabi zimi? Veliko! Slovenska grapa se nama tokrat ni več zdela posebno strma, razmere za smučanje so bile sicer skoraj idealne, a sva spust zaradi namere po nadaljevanju do vrha zastavila na Italijansko pot. Manjca je kar preveč ugibala o morebitni pomrznjeni podlagi na izpostavljeni prečnici, tako da je smuči odložila pod grapo in lahkotno potegnila navzgor. Na vrhu grape naju je levo v nadaljevanju žlebu takoj presenetila uvodna stopnička, ki se ni dala kar tako ugnati. Sneg nad skokom je bil prhek, skok suh, tako da sem moral poskusiti čezenj z zatikanjem cepinov in derez. Brez nahrbtnika, z varovanjem in z nekaj 'zanimivimi prestopi' (takšno terminologijo rad uporablja Marko Prezelj, le da pri njemu ta besedna zveza pomeni M8, pri nama gre pa gotovo bolj v stilu M1+, če to sploh obstaja ;). Višje je bila še ena lahka stopnička, zatem pa previsni zaključek (manjka vsaj 3 m snega, sezona 2001 bi bila morda zadostna), ki sva ga ugnala po zelo zračni gredi desno čez rob in spustom v sosednji žleb. Nadaljevanje je bilo dovolj zalito, tako da sva 50 m višje že dosegla ramo, kjer sva se priključila na Zimsko smer. Na vrhu sva se odločila za sestop oziroma spust po Zimski smeri, kar je bila gotovo odlična izbira, saj so se razmere izkazale za zelo dobre. Vršni del do rame uživaški, dolga in izpostavljena prečnica dovolj zalita in z 'mehko povrhnjico', le njen zaključek, kjer sva se čez rob nezalitemu vstopnemu skoku izmaknila na Italijansko pot, je bil zaradi napihanega snega malce sumljiv. Zelo zračen prehod do jeklenic je bil zatem lušten, edina ožina pod jeklenico dovolj široka, zatem pa spet uživaško do izteka Slovenske grape, odkoder sva na Mangartsko sedlo družno lovila čim lepše smučljive flanke. Vršni del Plazja je bil zaradi skorje zatem sicer tečen, v srednjem delu sva na levi strani začuda našla še nezvožen pršič, ki naju je mehko razvajal skoraj do gozda. Nižje sva kar naprej po 'strugi' sledila smučinam, ki so se gozdu 'povsem' izmaknile. Dosedaj sploh nisva vedela, da se da s Plazja tako lepo prismučati v Mangartsko dolino - spodaj sva vedno imela kopno in markirana pot gre strogo po gozdu. Lepa, pestra tura!
10.3.2007: Smučarski šopek nad Pokljuko Po normalki živahno na Viševnik, spust na Srenjski preval, zagrizen skokec na in spust z Malega Draškega vrha na Jezerca ter malce manj poskočno na Veliki Draški vrh. Ta varianta vzpona (opcija je tudi lep spust z Viševnika po Široki/Osrednji grapi na izravnavo pod Jezerci) na VDv je resda daljša, a bistveno bolj smiselna in smučarska kot dolgovezna normalka prek Konjščice, ki je nekako ne prebavljava najbolje. Šopek sva začinila z nabiranjem nama še neznanega cvetja - nadaljevala sva z nič posebno težkim spustom v Vrtačico, odkoder sva se usmerila v zelo izrazito grapo, ki naravnost navzgor skoči na vršni plato Tosca. Z užitkom sva odpikala navzgor, skočila na vrh Tosca in odsmučala po smeri pristopa. Grapa je razen ožine v srednjem delu dovolj udobno široka za zavijanje, strmina nikjer ne popušča in doseže (do) 45°, zato pa naju je malce motila v večjem delu pomrznjena podlaga. Marijano je celo tako znervirala, da je malce nad ožino iz grape prečila levo, odkoder je po širokih vesinah odsmučala v Vrtačico; sam sem se medtem 'glih-za-glih' zbasal skozi ožino in odropotal po 'ledu' navzdol. Smer Grapa v vzhodnem pobočju Tosca je uradno (p)o(d)cenjena s III, več odzivov na prenizko oceno je že bilo, nekaj smučarjev in deskarjev je v grapi celo našlo 'izgubljeno rokavičko' (v bližini je smer Direktna rokavička, V). Zaradi bolj zahtevnih razmer oceno bolj težko pritisneva, a glede na podobne spuste v bližini bi bila IV- bolj smiselna. Z Vrtačice sva nadaljevala proti Studorskemu prevalu, bolj ali manj optimalno vdela nit in skočila še na Ablanco. Marijana je imela 'ledu' dovolj, sam sem se z vrha spustil po Gamsovi grapi, ki sva jo nekam 'švohotno' zasneženo spoznala lani v pristopu. Tokrat je bila lepo zalita in navkljub pomrznjeni podlagi prijetna za spust. S šopkom sva tako zaključila, nadaljevala na Konjščico in po 'nebodigatreba' vzponu nazaj na izhodišče na Pokljuki. Maratonček nad Rudnim poljem je bil zelo pester in prav prijeten. Motil naju je le sunkovit veter, ki je mestoma tako nemogoče nabijal snežne iglice, da je slišal tudi marsikatero gorko, po drugi strani nama je pa še kako prav prišlo, da nevarnega gnoja navkljub soncu nikjer ni bilo. Še tole, sesutega pancarja še nisem uspel popraviti (Kaj res nihče od vas nima odvečnega rezervnega dela? V ProMontani gre s popravili žal bolj počasi.) in sem iz naftalina potegnil ta stare dirkalne alpske. Očitno sta se nogi razvadili, tako da sta celotno turo neprestano godrnjali, odsekoma prav nevzdržno ;)
4.3.2007: Hudičev žleb + Huda polica = Hud(ičev)a tura ;) Pred turo se nama je po glavi podilo veliko 'čejev', ki so se na koncu vsi po vrsti optimalno razrešili, a sva do večera vseeno komajda zaključila s krogom. Poskus izpred tedna nama je precej pohitril dostop do samega Hudičevega žlebu, po drugi strani naju je takrat ocena lednega skoka hudo prevarala, na koncu se je prav ta edini 'ne-če' izkazal za edinega 'če'! Nov sneg in morebitni zameti nama niso delali preglavic, saj je bil Hudičev žleb splazen, enako Žleb Hude police (visok skoraj 800 m, najdaljši ozebnik JA, omogoča najlažji prehod s Poliških Špikov v Zajzera), ki je bil dodatno tudi že dodobra presmučan in smučine so nama ponudile odličen prehod v Spodnjo Špranjo, tudi popoldanska podlaga na sončni strani ni bila obupni gnoj, ampak luštni gnilec... Iz Zajzere kot zadnjič v grapo, ki naju je dostavila do škrbine Turna pod Cijanerico. Tokrat sva se v krnico namesto sitne in sumljive prečnice nad škrbino spustila z nje 50 m po žlebu na drugo stran in tam šele prečila v Cijanerico. Naprej do Hudičevega žlebu in v njem do skoka se nama je tokrat hudo dolgo vleklo, nasploh naju je v nedeljo vseskozi zabavala optična prevara bližine. Pod skokom sva se navezala in začudeno gledala v tri prusike, ki so viseli s stene desno ob skoku. Ob temeljitem in neprestanem tuširanju s pršičem sem se zagnal v ledno/snežni 'skokec', preplezal vstopni stopnici, zatem nekaj časa tudi v razkoraku in s pomočjo praskanja po gladki skali pretelovadil čez navpični odsek ledu ter se zataknil v začetku ključne in najvišje kaskade, ki je premogla le prhek sneg, naklonina pa je pogledala celo prek navpičnice. Gvozdenja v previsu z antenami na nahrbtniku nisem zmogel, saj me je kar odnašalo ven, zaradi tekočega snega vseokoli mene nisem videl skoraj nič, pri poskusu vpetja vrvi (tretje, zadnje vmesno varovanje: svedrovci + prusiki) se mi je še matica odkotalila v nepovrat, polovična vrv tudi ne bi bila dovolj dolga, tako da me je Marijana spustila nazaj pod skok. Hudiča! Klinar ima povsem prav, tale žleb je res od samega vraga. Sidrišče sva pomaknila nekoliko višje do lednega vijaka, kjer se je začel težji del, odvrgel sem nahrbtnik in se pošteno jezen in odločen zaprašil v skok. Do ključnega dela sem bil hitro, zatem sem ob 'nemogočem' tuširanju počasi 'goljufal' kvišku (Ob tako dobro urejenem varovanju je beseda prehuda, ampak prav tak in zelo intenziven je bil občutek!) in za silo gvozdil čez najprej previsni in zatem navpični sneg, na katerem okla niti enkrat nista resno zagrabila, za ravnotežje sem se z desno roko poslužil tudi prusika in s težavo dosegel izstopno stopničko, ki je bila 'hvalabogu' ledena. Kaj takega pozimi še nisem skusil, vse kar sva lednega plezala letos, je bila prava mala šala v primerjavi. Ampak varovanje je pa odlično, brez tega bi zagotovo obrnila! Nad skokom sem olajšano vpel svedrovec, vrv se je tudi skoraj iztekla (30 m), zatem me je čakalo težaško in zamudno delo vlečenja nerodnega nahrbtnika, Manjca je bila pa na koncu zelo spretno čez. Vsega skupaj sva v skoku uživala in zmrzovala skoraj dve uri, naslednjič se bova znala primerno obleči, saj pri takem tuširanju vse leti za vrat, v rokave,... Nad skokom sva napredovala na kratki vrvi in brez varovanja, kajti razen krajšega skokca in bistveno bolj strmega žlebu do Škrbine nad Plazom (2530 m) ni več težav. Na sončku nisva uspela prav nič polenariti, na hitro sva se preobula in po zmerno strmem in izpostavljenem žlebu/rampi odsmučala na Montaževo visoko planoto. Razmere so bile za spust kar ugodne, težave bi ocenila s III+, 300- m. Po prostranih pobočjih sva zatem odsmučala pod ostrogo Špika nad Plazom in prečila do vpadnice Škrbine nad Cijanerico, kjer se je pričel drugi del ture, midva sva bila pa že pošteno zmahana. S smučmi sva počasi (umetnost je nič misliti, le dovolj dolgo in vztrajno prestavljati noge ;) dosegla izravnavo pod škrbino (2150- m), odkoder sva imela ogledan pristop na Špik Hude police, ki kar sam vabi: široka rampa desno in prehod na drugi strani robu na vršno pobočje. Rampi sva se celo izmaknila desno in vdela direktno navzgor po ozkem, a zalitem žlebičku. Počasi, naporno, a brez posebnih težav sva iz prve zadela Škrbino nad Hudimi policami, na sam vrh Špika Hude police (2420 m), čeprav do njega ni niti 100 m, se nama pa ni več ljubilo. "Letos sva bila zgoraj že na obisku, pa tudi smučala sva že z vrha. Kdaj drugič," sva na povabilo utrujeno odmahnila z roko. Smučine v žlebu so naju razveselile, tudi izstop Žlebu Hude police tokrat ni bil tako strm, kot sva ga imela pri spustu pred leti, vseeno je naklon zgornjih 150 m spoštljivih 45°, nižje pa strmina močno popusti, izpostavljenosti ni; v nasprotju s podcenjeno III, bi ga midva ocenila s IV-. V zgornji polovici žlebu sva v kompaktnem snegu užila odlične razmere, prvi zavoj, drugi ("Hej, nekaj je narobe!"), pa tretji, četrti ("Res nekaj ne štima!"): preveril sem levi pancar in presenečen 'zapopadel', da je odneslo zatič iz mehanizma hoja/smučanje - smučal sem na 'walk'! Pri takem načinu noga nima potrebne opore, po drugi strani je to odličen trening in preskus, kakšno je tvoje 'smučarsko težišče', saj v primeru nevtralnega položaja na smučeh skorajda ni razlike. Pri težišču nazaj je v takem načinu nemogoče in na strmini tudi nevarno smučati, saj je padec vseskozi 'na dosegu'. Glede na to, da mi je zaradi malomarnosti na 'walk' uspelo presmučati celo Tumovo smer v Špičju, se nisem dal posebno motiti in sem vse skupaj vzel za trening težišča, ravnotežja in pozornosti, ki pa je nižje kar nekajkrat popustila. V spodnji polovici naju je vse bolj 'razveseljevala' že pomrznjena in od smučarjev razrita skorja, zato pa so se nama smučine povsem nepričakovano in več kot primerno odkupile pod žlebom. Problematičen je prehod čez prag v Spodnjo Špranjo; na desni strani (od zgoraj, do tja naju je ločilo kakih 100 m vzpona) vodita navzdol lahka 'kanjon' ali rampa, na levi pa markirana pot, ki ni smučljiva. No obstaja še ena: sledila sva smučinam daleč levo in vseskozi počasi navzdol, vse do vpadnice Špika Hude police, kjer sva prejšnji teden sčarala zasilen prehod. Smučine so nama razkrile kar lahak prehod na desni strani in v Spodnjo Špranjo naju je popeljala zvečer pošteno pomrznjena prečnica. Spodaj je za utrujene ude sledil še trd rodeo v Zajzera, po tekaški progi je šlo za zaključek povsem sproščeno in kar samo od sebe. Čudovito lepa in večinoma samotna pustolovščina! A tudi dolga in zelo naporna pentlja, prav kmalu se nisva spravila k sebi ;)
3.3.2007: Rateške Ponce iz Mangartske doline V celoti zamorjeno jutro naju je pod steno že pripravilo do obrata, a je kompromis ("Sam mau skočva pogledat do skoka, brez smuči!") začuda obrodil 'vzvišene' sadove. Bolj revna snežna podlaga se je vdirala navkljub temu, da je grapa obilno splazila (JZ grapa Visoke Ponce, ki pada s Forcella Ponza) - in po takem je smuka prava muka ;) Višje so se razmere popravile, skokiči so bili tudi ustrezno ledno-snežno zaliti, tako da sva bila ob neprijetnem tuširanju hitro čez. Nad skokom (1800 m) se grapa porazgubi na velikem snežišču med Visoko in Srednjo Ponco, kjer sva v labirintu prehodov v smeri Srednje Ponce z očmi iskala primerno, zvezno zalito smer. Usmerila sva se proti najbolj obetavnemu in izrazitemu kandidatu, katerega vstop je strma rampa v desno. Tudi vsi od spodaj skriti prehodi so se višje lepo odpirali, zaključni del je celo postregel z več izstopi na greben, midva sva se odločila za vabljivega desnega, ki je vodil nekam čez rob, kjer naju je tesno objela nama tako 'ljuba' megla in tudi veter pri silovitem trepljanju ni hotel prav nič zaostajati. Za robom sva pretipala naravnost navzgor na vršni plato široke Srednje Ponce - verjetno sva pristopila na glavni (2231 m), nemara celo na južni (2226 m) vrh, sva ugibala zgoraj. Od ideje prečenja do Visoke Ponce in nama od predlani poznanega sestopa sva se hitro poslovila in se za sledmi usmerila navzdol. V nasprotju s pričakovanji se na nobeni od 'stopnic' dol grede nisva uspela zatakniti, pravzaprav sva ugotavljala, da bi se celotno smer dalo lepo presmučati, če bi le bilo več snega, posebno skok v grapi (ali njegov obvoz, enega sva pretipala lani) zahteva bistveno debelejšo podlago. V območju najinega vzpona poteka smučarska smer Krpica (V+, 750 m), začuda sva se glede na opis verno držala tudi ledno-snežne Mesečeve smeri (IV/4, 700 m, 50-85°, UIAA 4), ki je v zgornjem delu očitno našla najtežje možne prehode ali pa ima odločno previsoko oceno, takole preko palca za (slabi) dve stopnji...
1.3.2007: Y Begunjščice (bis) Dekleti sta na vsak način hoteli v Y in to 'ta desnega', pa smo popoldne skočili na obisk. Pršiča zaradi previsokih temperatur ni bilo več, tudi sam vršni del spusta je bil bolj ubog kot v torek in še 'megleni piš' nas je moril. Za silo se je vseeno dalo 'zbasati' do mesta, kjer smer z robu zavije v grapo, tam so nas že pričakale zelo solidne razmere, spodaj na plazu pa ni bilo nič posebnega...
27.2.2007: Neusmiljeno uničevanje pršiča na Begunjščici Navkljub le popoldanskemu skoku sva bila odločena, da do večera posmučava čim več pršiča. Na Šentancu sva skočila v stopničke in v zgornji polovici odvila iz stopinj desno v Vzhodno grapo (IV-, 300 m), po kateri sva se v megli že vzpenjala. V popolni vidljivosti je začuda smer težje izbrati, saj tako spodaj kot zgoraj ponuja (vsaj) dve varianti, nekakšen X. Zagnala sva se v pregledni desni vstop in od križišča nadaljevala vsak s svojim izstopom na greben. Mestoma so naju sicer presenetili in zelo upočasnili globoki zameti, a sva razmere ocenila za še dovolj varne. Potrudila sva se še na predvrh Begunjščice (2043 m, nad Grapo Y) in zgornji del Vzhodne grape odsmučala vsak po svoje, spodnjega pa po 'nepristopni' varianti ter dodajava, da je smer malček precenjena, v najlažji izbiri smeri zagotovo! Pod steno so bile smučarske razmere vse bolj uživaške, globok pršič v Šentancu naju je zatem mehko razvajal vse do smučišča. Še enkrat sva se zagnala po stopinjah navzgor, tokrat sva jim sledila do grebena, Marijana je nadaljevala proti vrhu Begunjščice, sam sem se tudi drugič ustavil na predvrhu in upal na zaliti desni krak Grape Y - levega sva namreč že parkrat odpeljala, v desnem sva bila enkrat in še to le peš. Po izpostavljenem robu so se mi dovolj zasneženi prehodi lepo odprli, enkrat je bilo sicer potrebno tudi skočiti, z robu v grapo je šlo uživaško, po sami grapi pa fenomenalno. V spodnji polovici ima grapa ožino, ki se je dala v 'super pršiču' odpeljati tekoče in brez zmanjševanja hitrosti, noro! Na plazu pod steno Marijana žal ni delila mojih superlativov, saj je imela v Centralni od preštevilnega obiska nov sneg razrit v ogromne kupe. Na širokem plazu sva našla še dovolj nedotaknjenega belega prahu in sva 'juhuhu' odvihrala v dolino.
25.2.2007: Begunjska Vrtača, Meglena smer V popolni megli smo upali na nasmeške v levem delu stene Begunjske Vrtače in ciljali nekam v Ostržkovo ali Jančevo smer. Smeri sta bili že 'presmučani' (slednja sicer bolj zbasana ob vrvi - ob skromni snežni podlagi v smeri namreč preži kopen kamin s slabo petico), tako da posebnih težav pri plezanju nismo pričakovali. Na Spodnjem plazu nas je obvila gosta megla, počasi smo prečili desno in čudežno zadeli neko zelo pripravno in izrazito vstopno grapo. Na slepo smo se zagnali noter, zatem nas je teren navkljub nični vidljivosti čudovito brezgrajno vodil in usmerjal vse do vrha. Smer se vseskozi giblje po bolj ozkih, plitvih in ne posebno dolgih žlebičih, ki jih kot ogrlico navezujejo prečnice, pri čemer je bila pravilna odločitev povsod v desno. V spodnji polovici smeri smo naleteli na skok, ki na pogled sicer ni obetal posebnih težav, a se je izkazal za zelo tečnega. Kot prvi sem moral odvreči nahrbtnik z antenami, zatem sem se počasi le pregoljufal čez (slabih 10 m); v trdem snegu ali ledu sploh ne bi bilo težav, tako pa prhek sneg oklu ni ponujal nobene pametne opore. Za sabo sem bolj ali manj povlekel še štiri nebogljene vreče... Kolk bosta dekleti hudi! ;) Na polovici stene smo v nekem temačnem kotlu (po prečnici desno/navzdol) naleteli na zapihane stopinje in tudi višje so nam 'tupatam' potrjevale pravo izbiro. Greben smo dosegli na vršni 'žagici', levo od vrha. Pogled v vodniček je razkril, da smo vdeli Jančevo smer, 600 m. 24.2.2007: Hudičev žleb Zahodnih Julijcev, poskus Z Nabojsa je najlepši in zelo vabljiv pogled v žleb, ki v Cijanerico pada s Škrbine nad Plazom (2530 m); ozka, 650 m visoka in temačna grapa - Hudičev žleb Zahodnih Julijskih Alp (škrbina med Špikom nad Plazom in Vrhom Brd, prva ostra zareza levo od Montaža). S turo sva odlašala že nekaj časa, saj so naju ob bolj ali manj skromni snežni podlagi zadnjih let obljubljene petice v kopni skali preveč strašile. Od letos imava nekaj izkušenj v ledu, tako da sva računala na 'ledni preboj', v optimalnih razmerah naj bi bil žleb celo smučljiv! Uvodni problem je že dostop v Cijanerico, saj po žlebu, ki navzgor vodi iz Špranje, ni kruha, a se da skoku izmakniti na poraščeni levi strani. Midva sva imela od poletja na voljo še en luštni 'leteči štart', ki sva ga zastavila po grapi, tik desno/severno ob izrazitem Turnu pod Cijanerico, prehod s škrbine v Cijanerico (možnih je več prečnic) sva si pa ogledala letos pri 'preboju' preko Tratice. Na vse sva računala, le vreme se v soboto ni hotelo držati načrta, tako da sva imela pravi obisk prestavljen in več kot teden ne bova (in tudi nisva!) strpela... ;) Iz Zajzer do markiranega razcepa pod Špranjo, desno do vpadnice grape, ki pada med Turnom pod Cijanerico in grebenom Brd ter po plaznem stožcu do vstopa. Sprejela naju je zelo luštna in presenetljivo lahka, 450 m visoka grapa, z enim samim, kratkim in nezahtevnim lednim skokcem. S škrbine sva prečnico v Cijanerico ob popolni nepreglednosti poskušala vdeti na 'šesti čut', kar nama je bolj ali manj lepo uspelo lučaj nad škrbino, kjer je bilo glede na strmino in izpostavljenost kar preveč nepredelanega snega. V Cijanerici naju je sprejela megla in zatem še bolj temačen Hudičev žleb. Temperature so bile precej višje kot napovedane, sneg je bil tako že dopoldne moker, pomalem je tudi rosilo in šele pod Hudičevim žlebom je pričelo nalahno snežiti. Hitro in brez težav sva se vzpenjala po grapi, kjer se glede na vse bolj pogoste snežne zavese pršnih plazičev kar nisva mogla odločiti o nadaljevanju ali obratu. Dilemo je razrešil ledni skok v zgornji polovici grape in na vrat na nos sva jo popihala navzdol, saj take težave za naju pomenijo ogromno izgubo časa, morebitnega pršnega plazu in poleta iz grape si pa niti slučajno nisva želela - enkrat je bilo več kot dovolj! Na hitro sva se preobula in odsmučala ven iz plaznice v Cijanerico, kjer sva sklenila poiskati čimbolj direkten prehod v Špranjo, a je bil tudi tokrat težak svet od zgoraj tako nepregleden, da sva se reševala po zamudni in izpostavljeni gredini daleč v desno do vpadnice pod Špikom Hude police (med V in SV stranskim grebenom), kjer sva nižje s pomočjo ruševja na levi strani le staknila zasilen prehod v Špranjo. Od spodaj sva si zatem lahko ogledala tudi direktni prehod iz Cijanerice, tik levo od globokega žrela, potencialno smučarsko užitno...
23.2.2007: Preko Visokega Kanina Nihajka na Neveji je ob osmih že obratovala (tekma v smuku), nama se ni dalo šibati navzgor (od devete naprej je po smučišču prepovedano hoditi) in sva se nekam zmahana prvič v 'karieri' turnega smučanja odločila za udobno goljufijo. Za začetek sva imela probleme s krvavškim/ljubeljskim sindromom, saj nama neprijazni žičničarji niso hoteli 'zrihtati' karte (lajna: blagajna se odpre ob devetih), tako da sva šele po vseh možnih 'tišastih vižah' in prijazni gospe le uspela predčasno kupiti vozovnici, zatem sva se drenjala v nihajki in nerazpoložena le prispela na zgornjo postajo - gneče in vsega tega 'šmorna' v gorah ne prebavljava. 'Nikoli' več! Višje naju je kmalu preplavila tišina, ob uživanju v 'kristalnem' vremenu nad meglenim morjem sva se po desni varianti ob/pred Sella Bila Pec bližala Sella Ursic in ob strmih vložkih ugotavljala, da je ta smer bolj primerna za spust. Še pred sedlom (pod čuklo) sva odvila desno na Kaninski led in prek nepreglednega terena dolgo vijugala do vznožja severne stene Visokega Kanina. Iz izkušnje lahko zapiševa, da je varianta preko sedla udobnejša, saj sva enkrat zimski vzpon tam čez že vlekla (zaključek v okviru zavarovane poti Julija). Tokrat sva imela na muhi Findeneggov žleb, ki pripelje na Kaninsko škrbino in je v tem delu najbolj naraven prehod na greben, a zahteva kar nekaj snega, da je ustrezno zalit. Žleb je bil na pogled morda ravno za silo zalit in res naju je le s težavo spustil preko. Potegnila sva tri polovične raztežaje, od katerih je prvi zahteval zelo nežno plezanje po revno zalitih lednih in snežnih prehodih, ki so se odpirali levo in desno, drugi je bil lažji, tretji je spet premogel zelo delikaten prehod, kjer se je prvi 'breztežno' pregoljufal čez. Sam žleb je sicer visok le nekje dobrih 50 m, navpičnice ne premore, v povprečju ima naklon nekje 50°-60°, podaril nama je pa celi dve uri plezanja - toliko kot celotna Teranova smer! Po vršnem grebenu sva bila hitro na Visokem Kaninu in si vmes ogledala dve možnosti spusta. Z vrha poteka v okviru (južne) poti na Kaninske pode zahtevna smučarska petica in vršni del sva najprej skočila raziskat peš. V poštev sta prišli celo obe opciji zgornjega dela, saj sta bila tako zavarovana gredina, ki pripelje v žleb med VK in vmesnim vršičem do Malega Kanina, kot tudi sam žleb v celoti zalita. Zaradi globokega gnilca na gredini sva tako z vrha najprej izbrala smučanje po grebenu v škrbino, zatem sva se po ozkem žlebu spuščala navzdol, dokler nisva naletela na mesto 'živega ledu'. Nadaljevanje je bilo tudi ozko, spodnja gredina, ki pripelje na pode pa ni bila prav bogato obložena. Zaključila sva, da neugledno in ozko drsenje nima smisla in sva se povzpela nazaj na škrbino, ter zastavila s spustom z Malega Kanina po V grebenu, kjer naj bi bile težave le za tri in tudi s Kaninske škrbine nama je zaradi udobno širokega terena takoj padel v oči, le prehoda za robom se ni videlo. 'Štamfanje' s škrbine na vmesni vršič je bilo presneto zračno, spust v naslednjo škrbino lahak in tudi vzpenjanje na Mali Kanin je bilo 'prijetno'. Zatem sem odsmučal na levo stran grebena in iskal 'manjkajoči' prehod, ki pa ga od zgoraj zaradi nepreglednosti nisem uspel vdeti, tako sva vsak na svoji strani J grebena Malega Kanina na 'slepo' nadaljevala v smeri rame Pod Kaninom. Tu nekje sva oba prestopila na Z stran, kjer sva tik ob grebenu ulovila zalit prehod, nižje naju je greben spet popeljal na V stran, kjer sva imela na voljo dve varianti. Najbolj naravno je izgledalo smučanje kar naprej pod grebenom do škrbine Čez dol in v loku pod Črnim voglom v Zadnji dol, a naju je zaradi pozne ure premamila zelo široka, a nepregledna rampa, ki bi naju lahko dostavila v sam zatrep Zadnjega dola, odkoder ni daleč na 'zgornji plato' Kaninskih podov. Razvejana in od zgoraj nepregledna rampa je bila vse bolj strma in izpostavljena, tudi podlaga (pomrznjena skorja, ki se vdre ali pa tudi ne) je bila hudo tečna, a so se prehodi neverjetno luštno odpirali pod nama in pogled čez zadnji rob je le razodel, da bova prišla 'dol'. Spust sva ocenila z: Visoki Kanin, J greben, IV-, 400 m. Nemudoma sva 'odmaglila' preko podov navzgor v smeri Škrbine v Pečeh, ki med Visokim Kaninom in Hudim Vršičem ponuja najlažji in najhitrejši prehod na severno stran. A kako so se nama podi razvlekli (ime Dolgi prodi je povsem na mestu ;), za nameček je na grebenu zmešnjava škrbin in vršičev, tako da nama je poznavanje terena ravno še omogočilo točen vbod. Vršni del žlebu, ki pada s škrbine na S, ni bil zalit (dobrih 45°, ozko - glede na izkušnje je zelo redko dovolj zalit za smuko, trikrat sva bila v njem, le enkrat sva se tudi s smučmi zbasala skozenj), tako da sva ga obdelala peš, spodaj sva ob pastelnih večernih barvah za kratko užila fantastično smuko, zatem po predirajoči skorji ustaljenega turnega smuka izpod Sella Ursic odvijugala na sveže steptano smučišče, kjer sva v mraku odsmučala v dolino. Neveja, Kaninski led, Findeneggov žleb, Visoki Kanin, spust po J grebenu v Zadnji dol, Kaninski podi, Škrbina v Pečeh, Prevalska ravan, Neveja. 'Ja, prov fajn je blo!'
22.2.2007: SZ greben Jalovca "Sam na Jalovc skočva!" sva se navkljub mokri napovedi prepričala v kratko turco in pri tem ob tako čudovitem jutru na izhodišču v Planici nikakor ni moglo ostati. SZ greben Jalovca se nama je v letošnji zimi ter polno zaliti Jalovčevi glavi že nekajkrat podil v mislih in vse večja želja naju je navkljub dejstvu, da s seboj zaradi 'napačno ugibajočih vremenkotov' nisva imela 'nobene' opreme, pod ozebnikom usmerila desno na ramo nad Kotovim sedlom. Povsem na desni strani stene je navzgor povabil zalit žleb in naju prav lahkotno dostavil na kar oster greben. Sestopila sva par deset metrov na drugo stran ter ulovila zelo strmo rampo, ki je navzgor vodila vzporedno z grebenom in zahodne strani grebena sva se zatem držala vse do vrha Jalovca. Na vrhu rampe naju je pričakalo edino kopno mesto, po izpostavljeni polički sva prečila desno do kamina, kjer naju je na veliko vesino popeljala jeklenica. Prečenje pod Malim Jalovcem je postreglo z dolgo in večinoma trdo prečnico ter dvema prestopoma žlebu, pri čemer je bil zelo strm sestop v drugi, najbolj izrazit žleb kar siten, saj nama je pod mokro vršno plastjo snega nagajal led, zato pa so nama na pomoč tik nad žlebom spet priskočile jeklenice. Prehodi iz žlebu so bili zatem še bolj strmi, vršne vesine Jalovca pa prav prijeten zaključek izjemno čudovitega pristopa. Eden lepših zimskih pristopov na julijske odličnike! Navkljub pozni uri je bila želja prvič smučati z vrha Jalovca premočna in sem se odločil za spust, Marijana pa na slepo ni hotela odsmučati in je takoj nadaljevala s sestopom po normalki. Težjih smeri namreč ni pametno smučati, ne da bi se pred tem po njih povzpeli in preverili tako razmere kot smer spusta. A Jalovec poznam skoraj 'na pamet', moker led pod gnilcem me pa tudi ni motil, saj robniki po takem odlično zagrabijo, 'le' plazečemu gnilcu se je potrebno taktično izmikati. Z vrha sem odsmučal po desni strani, v škrbinici prečil čez greben in se držal velike vesine 'daleč' pod grebenom, ki me je ob previdnem obremenjevanju gnilca pripeljala do vstopa v ključni del spusta: zelo izpostavljen prehod in prečnica visoko nad Loškim žlebom. Začuda mi ta del ni delal posebnih težav, saj se je dalo med skalami prav elegantno odvijugati do prečnice, po njej sem pa navkljub 'žrelu globoko pod nogami' lahkotno lovil breztežne zavoje. V celoti se je dalo smer zelo tekoče odsmučati in sem vse ključne prehode ob skromni zalitosti kar srečno vdel, saj sem le trikrat (po)drsal po skali. Še več, izkazalo se je celo, da je imela Marijana mnogo več težav peš, kot če bi se odločila za spust na smučeh, saj so gnilec, cokle in led za peš sestop 'smrtonosna' kombinacija. Zatem sva družno odvijugala po lepo smučljivem, zbitem ozebniku, tudi pod njim je šlo odsekoma solidno, nižje je vse bolj morila predirajoča se skorja, ki je dovoljevala le zelo prefinjeno obremenjevanje, na ravnini in po gozdu je zatem lepo letelo, tudi cesta v Planico je šla hitro. Z nasmehom je bila zaključena še ena luštna tura in bogu nepričakovano 'ukraden' nad meglenim morjem čudovito sončen dan. Hvala in seveda bi še! ;)
21.2.2007: Utapljanje v Teranu Glede na avtocesto, ki vodi do, v in iz Terana sva upravičeno pričakovala luštno ledno smer in jo tudi dobila: Teranova smer, III, 3, M, 50°-80°. Med vikendom so se notri podile cele horde plezalcev, vključno s številnimi tečajniki, tudi v torek sva občudovala kačo plazečih se pijancev in sva se ji odločila pridružiti. Z avtom do spodnje postaje gondole, kratek dostop, razmeroma lahka ledna smer, urejena sidrišča, kratek sestop in vse našteto dodobra uhojeno. To je glavna atrakcija - moto alpinistov je seveda UDOBNO! ;) Namesto napovedanega jasnega vremena sva na izhodišču vedrila v avtu, se navkljub kapljanju le odločila za turo in kot naročena dosegla vstop, ko je prva naveza ravno izginila preko lednega traku. Prva dva snežna raztežaja sta lahka in sva jih na špagi obdelala sočasno. Zatem sta sledila dva ledna raztežaja, od katerih je bil prvi zaradi navpičnega mesta za naju kar težak, drugi pa nadvse lušten. Najtežje mesto je sicer v vodnikih ocenjeno z 80° ali 85° (3 m), nama se je pa dozdevalo, da naju je zaradi številnih ostrih udrihanj (ena Pikica je to glasno priznala ;) tisto mesto kar lepo pričakalo v vertikali. Pod njim sem zavrtal ledni vijak in bil prepričan, da se bom na en-dva-tri potegnil čezenj. A me je presenetilo malo manevrskega prostora, od udarcev precej načet led, za nameček se je pri obremenitvi cepina odlomil 'velik' ledni kos, me zadel v glavo, prebil ustnico in sem skoraj izgubil ravnotežje. Zgrabil me je sveti bes in sem mlatil po ledu, dokler okla nista vzorno tičala v zmrznjeni vodi. Marijana je komentirala, da je dol letelo kot za stavo - na srečo sta oba sidrišča pod lednima raztežajema varno skrita v kotu pod previsom. Nad lednim delom je sledila zmerno strma in udobna snežna grapa, ki naju je pripeljala do ogromnega kotla/zatrepa, odkoder je v levo že vodila izstopna polica. Prečnica je sicer izpostavljena, a v danih razmerah ni bila nič posebno zahtevnega, prav na koncu, nekaj cm pod robom stene sta naju presenetila celo dva svedrovca. Nasploh so vsa ključna sidrišča lepo urejena, midva sva za vmesno varovanje dvakrat privila ledni vijak, eno sidrišče (nad lednim delom) sva si pa uredila v snegu, varovala sva se tri raztežaje. Orientacija v smeri je tudi povsem enostavna, naravnost navzgor. Sestop je bil zelo udoben, po bob stezi do Žrela je šlo večinoma noro hitro po riti, skozenj tudi brez derez ni bilo sile, pod njim sva se po udobni gazi večinoma lahkotno dričala. Navkljub manj ali bolj močnemu kapljanju z neba, namočenem snegu in turobnem vremenu sva celo turo močno uživala.
20.2.2007: Krog čez Rinke Vadine, Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - takšen lušten krogec sva pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavil silovit veter, zaradi katerega sva na vrat na nos pobegnila iz S stene Koroške Rinke. Veter naju je dobil v kremplje na koncu prve prečnice in je bil tako nenaden ter silovit, da nama je od mraza in snežnega piša postalo neznosno slabo ter sva se le mukoma popokala nazaj na varno. V čudovitem torkovem vremenu je bilo tokratno potepanje eno samo uživanje brez meja! Razen smuke z Jezerskega sedla v dolino, tam nama je snežna podlaga le izstavila dnevni račun - skorja, neužitno Žrelo, plazovina, ruševje... ;) Davo je s Koroške Rinke v okviru zavarovane poti na Vadine že smučal (VI, 350 m), za naju je bila kot ulita za vzpon in le v izjemnih razmerah in polni zalitosti bi se je morda kdaj lotila tudi na smučeh. Do vršne glave si sledijo tri dolge in vse bolj izpostavljene prečnice, sam zelo strm zaključek je bil pa spihan in prav ta del je gotovo ključni del spusta. V sledenju logičnih prehodov preko stene sva izjemno uživala, tako da naju je vršnih nekaj deset metrov praskanja po skali in vlečenja za jeklenice kar grobo prebudilo iz pravljice. Z vrha sva odsmučala do kotanje pod Kranjsko Rinko, ji skočila na vrh in jo posmučala po edinem zalitem prehodu, povsem na desni strani (gledano od spodaj), kjer je začetni del kar izpostavljen, težak pa ni in tudi sneg je bil čudovit 'škripec'. Po osončenih/odjenjanih vesinah sva odvihrala v škrbino pod Tursko goro, kjer naju je pričakal še Turski žleb z odlično zbito podlago, le na koncu naju je utrudila skorja. Ob čudovitih razgledih vzpon do Savinjskega sedla ni bil predolg, tudi smučina do Jezerskega sedla je bila potegnjena, zatem sva pa žal naporno uničevala še nedotaknjeno skorjo do Žrela, se zbasala skozenj (pravzaprav se je dalo ožini in stopinjam izmakniti na desni strani, ob jeklenicah), se mučila na plazovini in za konec bentila pri preganjanju preko ruševja.
18.2.2007: Vrh Brda (2661 m) + mesarski dodatek Spust z vrha Montaževega soseda imava že nekaj časa na tarči, tokrat sva glede na razmere v soseščini upala na polno zasneženost, a je pogled pod Pipanovo lestvijo odseval precej razočarana obraza. Za spremembo sva tokrat namesto najlažjega dostopa do velikega snežišča pod Pipanovo lestvijo preko nekaj kopnih, a 'lahkih' skokov sledila osamljeni sledi na levi strani. Plitva grapa, ki sem pada z Vrh Brda, ima zgoraj skok, ki je verjetno le redkokdaj zalit - obvoz tik levo okoli skoka je bil ravno za silo zalit, s tem da je zgornja gredina, ki spet pripelje nazaj v grapo zaradi ožine, nagnjenosti in izpostavljenosti kar resen detajl. Midva sva upala na obširne vesine levo od grape, ki nudijo najlažji in tudi najbolj smiseln spust, a jim je manjkala zelo konkretna porcija snega. Marijana je tako spet izpustila zgornji del, sam pa sem ga začuda brez večjih težav odsmučal, saj gredina ni bila tako huda, kot je kazalo gor grede. Tudi nižje sta dve možnosti, lažja je prečenje do vznožja lojtre, težja in bolj smiselna pa po vesinah naravnost navzdol na snežišče. Zatem sledi še prehod v grapo/rampo, ki s Škrbine nad Plazom pada na Visoko Montaževo planoto, kjer posebnih težav sicer ni, zaradi izpostavljenosti so pa priporočljive dobre razmere. Ocena težavnosti spusta v najlažji varianti bi bila lahko vsaj IV (400 m), vrisana smer pa premore kak plus več. Pod steno sva prečno oddivjala po razmočenem gnilcu in ciljala na Klavne nože (Curtissons), ki sva si jih privoščila za dodatek, predvsem pa za vrtoglave poglede na drugo stran grebena. Vrh premore dva povsem nasprotujoča si obraza - južne blage strmali v kontrastu s previsnimi razi severne strani. Poleti sva odkrila tako 'čudovito' razgledno mesto, kjer se varno zlekneš in vrtoglavo pokukaš na severno stran - tako vrtoglavo in prepadno, da nama je v hipu postalo slabo ;) Vršna glava je bila zelo slabo zalita, tako da sva navzdol grede večkrat nasedla, zatem pa ubrala desno varianto, kjer sva imela ogromno prostora za uničevanje brezmejne skorje, pravzaprav je bilo ravno obratno. Ob prebijanju sva bila fizično uničena midva - dobesedno!
17.2.2007: Hudi vršič (2344 m) in Lopa (2406 m) V glavnem grebenu Kaninskih gora nad Nevejskim prevalom je stranski/severni greben Hudega vršiča med najbolj izrazitimi in naju je z druge strani na obisk povabil s svojo zalitostjo. Pogled v bogat seznam spustov Maura Rumeza nama je razkril 45-60°... Vzpon sva zastavila po mulatjeri (oznaka 636) direktno na pode (Pala Celar), kjer naju je že čakala osamljena smučina. Zelo lep in samoten pristop, neprimerno bolj privlačen od smučišča ali goljufije z nihajko. Na podih sva odvila po svoje, v labirintu povsod izbrala gornjo varianto in presenetljivo elegantno dosegla vznožje na desni strani podstavka (2100- m). Vstopila sva v najbolj izrazit žleb, kjer direktni prehod ni bil zalit in sva spodnji hrbet dosegla po izpostavljeni prečnici v levo. Nad podstavkom vodita proti vrhu dva izrazita grebena, med njima naju je navzgor vodila plitva grapa, ki jo v gornjem delu prereže skok, ki tudi ni bil zalit. Levo in desno od grape je bilo nepregledno, tako da je Marijana naskočila in se zataknila v za 'antene' preozkem kaminu na desni strani skoka, medtem sem sam odpikal naravnost navzgor, kjer so bile snežne krpljice čudovito trde. Grapa je na greben izstopila tik Z od vrha - zelo lep pristop. Če bi bila skok in iztek zalita, bi imela prav luštno smučarijo po smeri navzdol! Z vrha sva po lahkem svetu odsmučala na našo stran, dolgo prečila pod steno in upala na užiten pogled v prehod na škrbino med Lopo in Konjskimi policami. Premalo natančen pogled v zemljevid naju je na koncu kar prehitro zapeljal navzgor, saj sva po kar ostrem prehodu splezala na škrbino prezgodaj, med Konjskimi policami in Grdim vršičem. Skok sredi prehoda naju je dodobra namučil, na koncu sva ga le zgoljufala na desni strani. Ključnega prestopa direktno navzgor namreč nisem upal narediti, ker sem se bal, da mi bo dereza na gladkem stopu zdrsnila. Marijana je kot druga seveda poskusila naravnost in dereza je zdrsnila! Zanimivo, da je na italijanskem zemljevidu s prav te škrbina na jug označen turni smuk!? Po prečenju Konjskih polic sva se zapodila na vzhodni greben Lope, kjer poteka normalni pristop. Spodnji del je lažji (dva zanimiva prehoda), srednji se strmo in izpostavljeno zažene/oži navzgor (ključni je 10- m visok, ozek, strm in zelo izpostavljen prehod na skrajno desni strani, kjer naju je pričakala ledena podlaga), nad njim pričaka še ozek greben do vrha (obe steni padata strmo navzdol) in ob pogledu na ostro rez je Marijana odpisala smučanje z vrha. Mene izpostavljenost ni dovolj prestrašila, tako da sem se zagnano lotil spusta. Vršni lok je odlično služil za ogrevanje, rez sem večinoma presmučal z vsako smučo na svoji strani in naredil nekaj zračnih zavojev. Uvod v srednji del je postregel z najbolj uživaškima in zračnima zavojema, sledila je prečnica na rob, kjer me je podlaga glede na pristop kar presenetila. Napihanec se je namreč odluščil pod smučmi in robniki so praskali po pomrznjeni podlagi. V najožjem (dobra dolžina smuči) in najstrmejšem delu napihanca ni bilo, podlaga je bila pa naravnost odurna - 'en čuden poledenel beton', na katerem so robniki ravno dovolj grabili, da je bilo bočno drsenje še kontrolirano. Zdrs na tem mestu verjetno pomeni polet preko severne stene. Na koncu sem spet dosegel 'luščljivi napihanec' in po ozki prečki odvil na varno. Tako psihičnega detajla mislim, da še nisem smučal. Nižje sva vse bolj uživaško dosegla škrbino, zasmučala na severno stran, kjer sva pod steno Lope prečila do škrbine z Vršiči na zahodni strani. Za zaključek sva skočila na razgledni, izraziti in presenetljivo ostri Prevalski Kuntar, zatem pa v poslavljajočem dnevu prek podov za vijugami ulovila pristopno smučino in po njej, v gozdu preko okljukov prav 'divje', padla na izhodišče. Zelo pestra in navdušujoča tura, ko bo še Hudi vršič zalit, bova spet gosta ;) O morebitnih spustih z Lope nimava podatkov, smučanje je verjetno možno le v 'trdi' zimi, takrat pa je ključno mesto zaradi lege bolj ali manj pomrznjeno - zato previdno. Ocenil bi (najmanj) z: Lopa, Vzhodni greben, 150 m, V+, prehod 50°, zelo izpostavljeno.
14.2.2007: Palec usmerjen navzdol :( Popoldne sva se lahkomiselno zapičila v SV steno Palca, točneje v Vzhodni žleb (Klinar ga imenuje Pomladni cvet, opis je v 55krat Karavanke), kjer poteka smučarska smer Grapa, IV. Opis izhodišča (932 m) in dostop do stene je v vodniku natančen do metra (medtem so gozdno cesto 'povišali'), zatem (v grapo se vstopi z leve, kar je zelo širok pojem) je stvar odprta iznajdljivosti posameznika in midva nisva blestela - razen v iskanju nemogočih težav... Spodaj sva se s kratkimi in sitnimi prehodi preko strmih mest in ruševja še prav veselo zabavala in navdušeno slikala, sam dooolg vstop v grapo nama je pa izbil nasmeh in v vse večji naveličanosti strmega terena, presnetega ruševja in padcev v pršič najhujših 'taborniških' variant sploh nisva več slikala. Tokrat bi verjetno lahko vstopila direktno v grapo, a sva se držala nasveta, naslednja možnost se je odprla na prvi izravnavi, a naju pogled v grapo ni prepričal, če sva sploh na pravi poti - grapa je bila slabo zasnežena, tudi nadaljevanja se ni točno videlo. In sva se še malo držala Klinarjevega nasveta, ter s smučmi lomastila v pošastno smotanem terenu levo od grape. 150 m višje, po uri hude borbe za duševni mir sva se na 1450 m končno prebila v grapo. Po že splazeni grapi sva navzgor gonila na vse žive in mrtve, saj nama je konec dneva že dihal za ovratnik. 100 m nad razcepom (levo odcepi Osrednja grapa) nama je še prav dobro kazalo, zatem pa naju je pričakal nesplazeni vršni del, kjer nama gaženje do kolen ni šlo več prav hitro. Ko sva se pod naslednjo 'ožino' v napihanem snegu udrla do pasu in čez ter je šla palica brez problema v celoti v sneg, sva ustavila konje. Snežna odeja je sicer delovala stabilno, tudi preskus je bil zadovoljiv, a naju v nadaljevanje (vsaj 'pokuk' nad ožino) ni prepričala - tako je namesto naju odločila kar pozna ura in sva obrnila. Do obrata (1750-1800 m) v grapi nisva našla nobenega strmega ali težjega dela (hodila sva brez derez in cepina), tako da so očitno vse težave zbrane višje, a preko ožine žal nisva videla. Smuka navzdol po grapi je bila še kar, mestoma so motile le poprhane skale, v strmi goščavi naju je mehko vodil pršič, spodaj je šlo med drevjem tudi še dovolj gladko, le zadnji kolovoz je bil tako revno zasnežen, da je bilo treba tacati tudi po kopnem. Se vidimo drugič!
13.2.2007: 'Nepršič' Begunjščice Sneženju navadno sledi pršič, tokrat nama ga je prav nesramno uničil veter in to očitno že med ali takoj po sneženju, saj popoldne o puhcu ni bilo več sledi. Prav veliko časa tokrat nisva imela, za nameček sva na plazu naporno vlekla novo špuro, čeprav je ena dopoldanska že bila, a jo je povsem zamedlo. V grapi je sledilo še odsekoma težaško gaženje, tako da sva se v čim hitrejšem pehanju navzgor precej nagarala. Navzdol po grapi tudi ni šlo lahkotno, a je nagrada sledila na plazu, kjer se je navkljub 'kložici' odlično norelo. Na koncu se nama je izšlo kot ponavadi - na minute...
11.2.2007: Špik nad Plazom (2606 m, Modeon del Montasio, J pobočje) Ugodne razmere za spust z vrha je presneto težko ujeti, ali je (običajno) premalo snega ali pa (po sneženju) nevarnost plazov. Po slabo zasneženem pobočju sva na vrh že stopila, tako da sva vedela, kakšna strmina naju čaka zgoraj, le vstop sva tokrat zastavila po svoje, saj se nama je že nekajkrat izzivalno nastavljal, pa tudi južna ostroga je bila preveč kopna za direktni naskok (1900- m). Običajni vstop (smer je opisana v Candolinijevem TS! vodničku) sicer poteka z desne, z izravnave pod Škrbino nad Cijanerico (2200- m), a je ta vbod smučarsko najmanj zanimiv. Brezmejna modrina neba je z juga kaj kmalu začela 'črneti' in še preden sva se zavedla, je bilo vsenaokoli turobno sivo. Kar prav, sva zadovoljno odobravala sončni ščit, ki naj bi nama namesto razmočene podlage omogočil varno smuko. Počasi sva se dostavila do zahodnega roba ostroge in se zapodila v najino varianto (2100- m), ki od spodaj ni bila nič več posebno strma. Nalet je v hipu popustil, saj sem moko, ki jo je napihalo v spodnji del, mlel do pasu in čezenj. Ožina nad mano je bila pomirjujoče blizu, zgoraj pa sem slutil normalne razmere, tako da sem nadaljeval s težaškim 'rovarjenjem' in močno upehan le dosegel trša tla pod nogami. Vse do hrbta sva zatem gazila skoraj idealno podlago ('mehko na trdem'), kjer naju je pa počasi zagrnila gosta megla. Tu nama je poznavanje smeri še kako prav prišlo (zgoraj se cepi, leva in bolj strma vodi na vrh, desna po plitvem žlebu na ramo), čeprav je bilo tokrat ob zadovoljivo debeli snežni podlagi vse malček drugače in neizrazite grape, ki nama je bila takrat vodilo, nekako sploh ni hotelo biti... Megla je postala tako gosta, da sva navzgor bolj tipala kot videla in sva si narisala celo nekaj smernih puščic, pa tudi nekaj min (skale pod poprhom) sva si označila. Vršni del je bil ravno na najbolj strmem odseku spihan in relativno trd, a sva si toplote sonca želela zaman. Sicer je bilo do grebena ob dobri liniji dovolj zalito, izstopna ožina tudi ni bila preozka, le stopnička na sam greben je bila kopna. Po njem sva nadaljevala še nekaj metrov levo in se utaborila tik pod najvišjo točko, ki zaradi preostre rezi ni smučljiva, 'skočljiva' pa je! ;) Ravno sva z grebena oddrsala do in preko stopničke, ko je prineslo še enega smučarja, ki ga je za nama potegnilo izpod Škrbine nad Cijanerico. Po ožini sva zasmučala v najbolj strm del, kjer sva nekaj časa lovila mehki napihanec na desni, zatem sva zasmučala v najtežji del, ki pa v spustu sploh ni bil tako siten, kot so ga videle 'pristopne oči'. Pravzaprav je bil prav uživaško izzivalen. Strmina je počasi popuščala, skalnim minam sva se izognila, smerne puščice sva tudi našla, zatem sva bila že pod objemom megle. Po položnejšem hrbtu sva nadaljevala desno za gazjo in po mehkem odsmučala še (glede na razmere) najbolj uživaški odsek letošnje zime, ki se je končal na brezmejni in trdi kloži Montaževe visoke planote. Smer v spodnjem delu z nobene strani ni posebno zahtevna (do 40°), nekje na 2400 m se naklon postavi proti 45°, v zadnjih 100 m pa doseže tudi 50°. Za smer je značilna relativno odprta smuka in bi se ji 'prilegla' vsaj močna štirica ali tudi več.
10.2.2007: Špik nad Špranjo (2554 m, Modeon del Buinz, V stena) Ideja se nama je ob pogledu na vabljivo vstopno rampo utrnila pri prečenju Poliških Špikov. Pozimi mora biti lepo zasnežena, sva upala, nadaljevanje čez rob se nama pa takrat ni hotelo razkriti. Lani sva ga pozimi sicer z druge strani Neveje le ugledala, a več od prečnice in ne dovolj zalitih vršnih žlebov nisva videla. Ni čudno, da sva se v 'steno' zapodila polno 'bojno' opremljena, saj sva dejansko upala le na užitne prehode do vrha, spust pa sva zastavila na drugo stran, ki sva jo s smučmi že spoznala... S škrbine Forca de la Val (Škrbina v Krni dol, 2352 m) poteka na planino Krni dol in naprej na Nevejski preval zelo priljubljen in temu primerno obiskan turni smuk. Dobrih 100 m pod škrbino sva odvila levo na široko rampo, ki se višje močno zoži, ustrmi in naju je privedla na škrbinico v južnem grebenu (2450- m) tik nad izrazitim stolpom. Pogled preko robu je povsem nepričakovano razodel lepo zalito in kar nekam 'položno' vršno pobočje, ki se je zgoraj izgubljalo v megli. Prečila sva do izrazite grape, ki se je višje plitvo cepila, a naju je v megli glavno nadaljevanje na slepo in brez težav dostavilo točno na sam vrh Špika nad Špranjo. Kar verjeti nisva mogla, kakšno nagrado sva si 'prigarala' in z neprikritim navdušenjem nad dobrimi razmerami sva se lotila priprav na smučarski posladek. Nad nama se je v oblakih počasi pričelo trgati, tako da sva ob vse večji jasnini in z vse bolj bogatimi razgledi uživaško odsmučala navzdol. Posebno težkih smučarskih prehodov v smeri ni, od spodaj pripelje kar sama na vrh, le rampi se je potrebno zapeljati in poškiliti preko robu - tako da sklepava, da so tu gotovo že smučali, le nama dostopna literatura o tem molči. Smer bi sicer ocenila z: Špik nad Špranjo, Na vzhod, 300 m, IV-, prehodi do 45°. Po razmisleku bi bila III+ morda bolj ustrezna ocena? Snežne razmere so se takoj po prehodu z rampe pokvarile, tako da sva do drevesne meje bolj in manj estetsko lomila različno trdo kložo, proti planini je šlo zatem luštno, po cesti pa prav 'divje'. Lepa in zanimiva, lahkotno uživaška tura!
8.2.2007: Trupejevo poldne Spodaj je s snegom zelo slabo kazalo, meja sneženja je bila nad 1000 m, višje je bilo pa pršiča manj od želja, tako da pričakovane snežne pravljice v Železnici tokrat ni bilo. Vseeno je bila tura kot nalašč za bordarčka, ki niti ne loči polen od smuči! Neustrašen pa je... ;)
4.2.2007: Koštrunove špice, 2502 m - Blodnjak mimo Beljaškega stolpa Pri preganjanju preko beljaških ostric je ob pogledu na rampo, kjer poteka normalni pristop na Beljaški stolp, padla ideja o možni smučarski smeri prek južne 'stene' Koštrunovih špic. In po obilnem sneženju so se razmere iz postelje zdele naravnost idealne... Navkljub morebitni zlati rezervi (spust z vrha na škrbino Prednje ali Zadnje Špranje), sem na Viški planini razočarano ugledal presneto kopno gmoto Koštrunovih špic. Zatem sem le še upal vsaj na za silo zasnežen pristop, a se je nepričakovano zasukalo drugače. Nad Kapno steno (1950 m; 100 m nad široko polico, kjer poteka markirana pot do Corsija) se v desno odpre rampa, ki vodi točno v smeri škrbine Beljaškega stolpa. Ubral sem levo varianto skozi udoben žleb in pod škrbino začel verjeti, da bi se morda pa dalo tudi odsmučati. Tu me je čakala glavna težava, kako potegniti dovolj zasneženo nit skozi 200 m visok in od spodaj povsem nepregleden blodnjak žlebičev in povezovalnih prečnic med njimi. Glede na višinomer sem z vbadanjem igle ter skakanjem gori in doli naklepal še dodatnih 200 vm - ravno sem mislil, da imam smer v žepu, ko se mi je na zadnji pregradi vse skupaj podrlo. Poskusil sem z dolgo prečnico levo, ki se je izkazala za slepo, zatem sem po skalah in travah splezal na vršne vesine in od zgoraj določil žlebiček, po katerem mi je kazalo 'le' nekaj metrov peš sestopa. V primeru dobre zasneženosti bi bilo smučarskih variant skozi blodnjak več, verjetno najbolj ugodna bi bila povsem desna. Vršne vesine so bile tudi ravno za silo zalite, le prestop preko travnatega robu do vpadnice predvrha je bil povsem spihan. Z vrha se ne da smučati, kar sva ugotovila že lani ob spustu na Mojzesa, tokrat sem imel vsaj dovolj časa, da sem si obisk vrha lahko tudi privoščil. S predvrha (2480 m) sem po vesinah kar uspešno lovil snežne jezike, nasedel na travnatem robu ter navkljub številnim sledem kozorogov celo iz prve ujel moj vbod. Po trdem in ozkem žlebičku sem previdno oddrsal do skoka, kjer pa navzdol ni šlo kar na horuk. Smuči sem moral pospraviti na nahrbtnik, pogrešal sem dereze, a sem se počasi le pregoljufal teh par metrov navzdol. Hop na smuči, levo po naslednjem žlebičku do udobnega žlebu, ki me je v previdnem (snežna podlaga je bila zelo raznolika, od pomrznjenih plošč do kvazi pršiča) zavijanju dostavil do stolpa, kjer sem v desno po rampi vse bolj sproščeno odvijugal (dvakrat-trikrat za kratko preko spihanih trav) na 'varno'. S skupno oceno težav (Koštrunove špice, Južna stena, IV, 500 m) navkljub slabšim razmeram verjetno prav veliko nisem zgrešil. Tam nekje pač ;) V že osenčeni široki dolinici, ki pada izpod Škrbine Prednje Špranje, me je namesto sproščenega užitka do Viške planine pretresla groba, skorjasta in razrita podlaga. V gozdu nad planino sem ulovil še malo pršiča, cesta je bila pa tokrat uživaška: zgornji/strm del je bil trd, da se ga je ravno dalo ugnati z grobim vijuganjem, spodnji/položni del prijetno odjenjan in je šlo hej-juhej!
27.1.2007: 'Palma de Cocco' Za nedotaknjen pršič sva bila v 'grozljivem' turnosmučarskem navalu vsaj dan prepozna, a nič ne de. Za vršni (najboljši) del se vedno najde dovolj prostora za podpis, spodaj sva ga pa poiskala v gozdu na desni strani, kjer pa žal nisva vztrajala vse do konca. Tokrat nama Kok (Monte Cocco) ni ponudil nič posebnega - glede na izkušnje bi ga morala posmučati v petek, a sva pozabila dokumente... :( 26.1.2007: Tromeja - Petelinjek Za hec sva popoldne skočila gledat, kakšna je kaj smuka tam okoli. Gor sva zastavila po 'obmejni' cesti (PZS, Turni smuki), ki sva jo spodaj skrajšala čez senožeti, zatem sva se je pa žal držala vse do grebena. Nad 1100 m se je začela muka, saj je gaženje ravne gozdne ceste presneto dolgočasno opravilo in ga kar ni hotelo biti konec. Zgoraj sva po neumnem še naravnost navzgor prečila čez greben na smučišče in za kazen potlačila še vmesno 'sidrno' grbo, na vrhu Petelinjeka sva bila tako že precej pozna. Spust sva zastavila čez Lomiče, kjer smo se lani tako uživaško preganjali s kolesom. Po J grebenu razen krajšega odseka v globoookem snegu ni šlo nikamor, vmesni vzpon nama je bil odveč, cesta zatem pa še hujša. Noč se je kar prehitro bližala, sprehajati se nama ni več dalo in sva s ceste (pod Kališjem, malo za križiščem) odsmučala desno dol skozi hosto naravnost v smeri Rateč. Z goščavo se začuda niti nisva pretepala, saj so se nama 'čistine' lepo odpirale, le spodaj na senožetih (Ravne) so naju v mraku strašile bodeče žice, ugriznila ni pa nobena. Globoko mehak spust sploh ni bil tako napačen, kot je kazalo spočetka!
21.1.2007: Vajnež, ta direktna in ta dolga S parkirišča Medvedjega dola (1140 m) sva razočarano zrla v več ali manj kopna severna pobočja Stola, posebno pogled na steno ob Osrednji grapi, kjer sva imela od zadnjič ogledano luštno smer, nama ni čisto nič ugajal. Tako sva dremavo obležala v avtu, dokler naju ni povleklo naravnost navzgor na Vajnež, kamor je tik desno nad parkiriščem proti grebenu vodilo dolgo melišče. Desni krak je obetal zasnežen izstop na greben in sva poskusila. Za začetek sva 'premagala' 300 m ne tako neprijetnega grušča in nadaljevala naslednjih 300 m s pikanjem po prijetno trdem snegu. Na lepem se je skorja začela bolj ali manj grdo predirati, za nameček se je meglicam tudi uspelo pretolči čez greben Belščice, čeprav se je dolgo in glede na okolico tudi zelo uspešno upiral. Tik pod vršnimi razcepi naju je zagrnila gosta megla, tako da edine orientacijske zanke nisva mogla z gotovostjo rešiti. Na višini 1900- m sva dosegla glavni razcep (Širše/pravo nadaljevanje je desno navzgor!) in se oprijela taktike 'labirinta' ter nadaljevala naravnost navzgor do stene. Neuspešno sva tipala za prehodi (na 2000- m naju je ustavila poprhana plošča na izpostavljeni gredi), se vrnila pod steno in staknila gamsji prehod, ki naju je preko vmesnega žlebu pripeljal v pravo grapo. Grapa je izstopila direktno na glavni greben (2050- m), po katerem sva bila ob neprijetni vetrni in vlažni spremljavi hitro na vrhu. Smer je kot ustvarjena za smučarski spust z Vajneža s težavnostjo nekje na zgornji lestvici turnega smučanja - kot alternativa bolj poznane Dolge riže, tudi sneg se dalj časa obdrži. Dolge riže prav tako nisva poznala in bi tudi bilo bolje, da bi s seznanjanjem še malo počakala. Sestop je bil kar dolga muka: zgoraj sva praskala po strmem grušču, nižje sva tolkla po predirajoči skorji, spodaj po goščavi in spet grušču, za koncu pa še po odsekoma idealno ledeni cesti. Saj, po ledu je šlo prav zabavno, za zelo priporočljivo tehniko se je izkazal 'ples', stabilnost štirih nog je večja in tudi ravnotežje je lažje loviti...
20.1.2007: Med Šplevto in Pihavcem: Bogovska grapa 'Kekčev kompanjon' nama je namignil na potrjeno dobre razmere v Bogovski grapi med Šplevto in Pihavcem, a naju 600 m dolga ledna smer ni nič potegnila. Dodatno naju je vzpodbudil z natančnimi podatki (samo dva ledna skokca: 70°, 20 m in do 90°, 6 m) in sva bila takoj 'pečena' ter sva že dirkala po dva ledna vijaka. Svet okoli Pihavca in Šplevte namreč kar dobro poznava, tako da sva imela na rezervi tudi nekaj zanimivih alternativ (beri pobegov). V Zadnjici je bilo parkirišče sumljivo polno avtomobilov in res je bil pri klopci (1550 m) večji zbor, kjer sva skoraj prejela svoji vstopni številki. Gneča nama niti malo ni dišala, še manj pa votlo donenje, ki je prihajalo iz grape. Skočila sva pogledat vstop in nejeverno uzrla ubogi sloj ledu nad žuborečim potočkom. Dejstvo, da so nekateri ravnokar zlezli čez, naju ni prav nič prepričalo v vstop, še nekaj jih je poleg naju mencalo v izteku, nekaj se jih je na vrvi divje preganjalo preko navpičnega ruševja na desni, vsaj eden se je čez goščavo zbasal na levi, kar nekaj jih je pa enostavno obrnilo. S škrbine med Šplevto in Pihavcem Bogovska grapa pada v smeri JZ v razsežno Osojno krnico na Z strani Pihavca, kjer se smer obrne v SZ in se po ozkem žlebu skokoma izteče pod steno. Preko Osojne krnice poteka stara lovska pot, ki preči obsežno gmoto Pihavca od Luknje do Kriških podov, tako da je iz krnice 'tik' pod steno Šplevte možen lahak prehod do sveta pod Kriškimi podi in prav tja sva se nemudoma usmerila. Ni tako čudno, da sva edina poskusila tam, saj plezalci večinoma občudujejo le vertikalo, za 'šoder' pa ne marajo preveč in tako takih prehodov niti ne poznajo. Levo od 'stene' sva za kratko nadaljevala navzgor v smeri Kriških podov in še pred prehodom v desno nepričakovano ugledala razgiban in dovolj debel ledni smrkelj, ki bi naju tudi pripeljal v krnico in sva ga sklenila poskusiti. Na pogled je deloval zaupanja vreden, morda celo malček težji od vstopnega ter prijazno valovit z vmesnimi strmimi (eno je bilo navpično) in položnimi mesti. Ravno prav za uvod in pripravo pred zgornjo svečo, sva pribila, kajti od spodaj se nama je zdel prav prijazen in kratek. Tako sva en ledni vijak za poskus navrtala že spodaj, drugega sem navrtal pod navpičnim mestom, višje me je pa kar malce stisnilo, saj se je nad mano namesto izstopa odprla od spodaj nevidna dimenzija in ledu kar ni hotelo biti konec, pa tudi položiti se ni imel namena. Sicer sem imel v 'strmem' ledu zelo dober občutek, saj je vse držalo kot pribito, tako led kot moje ostrice. Nadaljeval sem nekaj detajlov višje in v skalno razpoko zabil en klin, še višje vrgel zanko okoli pripravne 'svečke', še malo popikal in sem bil čez. Lednega skoka je bilo točno za 30 m vrvi, pričakovala sva pa vsaj polovico manj. Ker premoreva le dve ledni orodji, sva si jih (zamuuudno) izmenjala po vrvi, zatem je navzgor odpikala še Marijana - toliko časa sva čarala v najinem smrklju, da sva zgoraj v krnici ugledala le še dva 'božja romarja', za nama pa ni bilo nikjer nikogar več. Kot naročeno! Proti vrhu krnice naju je grapa popeljala levo in na lepem sva stala pod ledno svečo ter si z zanimanjem ravno še ogledala plezanje zadnjega. To bova pa že zmogla, sva zabrundala, in že sem se zapodil v spodnji del ledišča. Pod navpično svečo sem še veselo komentiral in zavrtal, zatem sem utihnil, kajti prestop v vertikalo mi je ukradel vso pozornost, tudi občutek, da visim le na cepinih, je bil povsem nov in mi ni preveč ugajal. Prav tako sem spoznal dva načina napredovanja, lahkega (cepin le zatikaš za sledi predhodnikov) in težjega (zavihtiš ga po svoje, po možnosti tolikokrat, da si povsem zadovoljen z globino udarca in trdoto prijema). Lažji način me zaradi zgoraj opisanega neprijetnega občutka visenja v cepinih ni prepričal in sem mlatil po ledu toliko časa, da sem si bil povsem gotov. Nič čudnega, da sem poln adrenalina pozabil zavrtati še en vijak, po drugi strani je bil čisto zadnji poteg čez slap neproblematičen in za dodatno varovanje niti ni bilo potrebe. Na vrhu so bile roke za tako kratko svečo nekam presneto utrujene, Marijana je za mano uporabila prvo tehniko in je orodje elegantno le bolj zatikala v luknje. V povprečju je Bogovska grapa zelo položna in razen obeh lednih delov nikjer ne doseže 45°. V lepem vremenu in pravih zimskih razmerah mora biti pa strašno luštna, žal je imela grapa v soboto presneto otoplitev za in oblake nad sabo. Na škrbini sva tako opustila misel na Pihavec, saj se nama v takem ni ljubilo, in sva raje skočila na Šplevto, kjer pozimi še nisva bila. Namesto grebena sva skočila nazaj v grapo in uporabila leve izstopne sledi ter višje po svoje lovila zasnežne prehode na vrh, a nama ni povsem uspelo, saj sva mestoma prav tako praskala. Sestop mimo zamrznjenega spodnjega kriškega očesca je ponudil prijetno lahkoten zaključek. Zanimiva izkušnja! Z Luciferji se sicer ne misliva bosti, kakemu lednemu skoku se pa odsedaj tudi ne bova dala kar tako prestrašiti ;)
14.1.2007: Prisank, Kopiščarjeva Kot nalašč je lenuhoma spet priskočil na pomoč Vršič, kjer naju je namesto mravljišča Mojstrovke pritegnila Kopiščarjeva na Prisank. Vstopno preganjanje po klinih je bilo kopno, zatem je šlo v utrjeni gazi prav lahkotno, izven sledi se je pa pod predirajočo skorjo mlelo tudi do rite. Do izpostavljene prečnice, ki vodi do 'zloglasnega' kamina, je bilo sledi vse manj, na njej so naju pa kot nalašč pričakale daleč najboljše razmere celotne smeri. Z užitkom sva odpikala pod kamin in se za številne kline potegnila čezenj. Višje so bile sledi povsem zamedene, nekaj časa sva z mukotrpnim mletjem moke še sledila originalni smeri, zatem sva levo čez rob prečila v solidno utrjeno grapo, ki pada izpod okna in zgoraj poskočila skozi šivankino modrino. Kopiščarjeva se nama kot zimska smer ni prav nič posebno dopadla, zimska Hanzova je bila za naju bistveno lepša in bolj zahtevna - prava pustolovščina. Sam sem bil še povsem sesut od sobote (močno dehidriran) in sem s težavo zmogel po grebenu na vrh Prisojnika, sestop v utrujajočih snežnih razmerah prek južnega pobočja mi je bil pa tako odvečen, da sem praktično vse do prečnice odrital po zadnji plati. Na Vršiču sem bil kot sesuta vreča, Marijani se pa vse skupaj ni prav nič poznalo...
13.1.2007: Pustolovščina nad Tratico: iz Špranje med najbolj nepristopnima stolpoma Julijskih Alp na Špik Hude police Torre Lazzara (2263 m, Turn nad Oltarjem?, Turn v Tratici?, Turn nad Cijanerico?) in Torre Mazzeni (2212 m, Turn nad Nosom) sta gotovo najbolj nepristopna vrha Julijskih Alp. Za nameček sta oba stolpa mestoma presneto krušljiva ter odlično skrita pod mogočnim grebenom Poliških Špikov. Tudi s slovenskimi imeni je križ, saj jih Tuma ne določi natančno in tudi ne vedno enako. Lazzara je sploh doživel en sam obisk (Comici, V), Mazzeni (Darko Majcen) pa premore celo dve smeri, od katerih je prva/težja jasno Comicijeva (V). Midva vrhov nikakor nisva imela v planu (poleti bova najela kakega psihota - Maja?), pač pa žleb Canalone de lis Sieris (v najinem prevodu Žleb nad Tratico), ki je pozabljena stara smer in naj bi naju z odličnimi pogledi levo in desno na oba stolpa pripeljala na Škrbino nad Tratico v glavnem grebenu. Težav Buscaini ne omenja, pač pa 'molto' izpostavljeno prečnico s škrbine Lazzara na glavni greben. Dostop iz Zajzere v Tratico (po Buscainiju izravnava pod bivakom Mazzeni, Tuma ime prilepi polici v steni pod Špikom nad Tratico/Cime Gabon) je kot vedno presneto razvlečen. Desno navzgor se odpre pogled v nama dobro poznan žleb Hude police, kjer sva računala na sestop, levo navzgor se je pa najin žleb le slutil, prav tako oba stolpa. Vzpenjala sva se povsem levo po plitvi grapci, kjer je bilo vsaj za silo utrjeno in tik pod steno prečila desno v glavno grapo, ki priteče iz stene. Razmere za vzpenjanje so bile prav lagodne, kmalu naju je pričakal trojni razcep, kjer sva nadaljevala naravnost in ob silovitem pogledu levo na Mazzenija ponižno obstala. Takšne divje zverine ne vidiš ravno pogosto, in ker so se nama ostri stolpi Lazzare odpirali že nižje pod grapo, sva v pričakovanju čakala na še eno 'neukročeno trmoglavko'. Žleb se je pestro vil navzgor in se na koncu zožil in ustrmil ter naju dostavil na škrbino tik ob Lazzari, ki od tam sploh ni deloval nič posebno divjega, skorajda bi si z vso bojno opremo upala potipati njegov raz. Žleb se na škrbini ne zaključi povsem, saj se po prečnici desno nadaljuje navzgor na glavni greben, kjer pa je zijal tako ogromen previs s 'črno luknjo', da sva se raje lotila iskanja v vodničku omenjene prečnice levo, ki pa je nisva uspela ugledati. Višje za robom se je nekaj slutilo, tako da sva 'splezala' kar presneto strm zasnežen raztežaj višje, kjer se je v levo odprl nemogoč, previsen kamin. Ko sva se obrnila, sva prav butasto ugledala silovit prizor stolpa Lazzare - kako naju je pogled s škrbine zgoljufal, zverina nama je tako le pokazala pravi obraz. V škrbini sva se še enkrat poglobila v opis in nekako razvozlala, da je vstop v prečnico 50 m pod škrbino. S škrbine sva se vzpela čisto do raza stolpa in v smeri Špika nad Nosom res ugledala izpostavljen sistem ('krpe', police, skoki), ki bi naju lahko povedel na Škrbino nad Tratico. Sestopila sva nazaj (točno 40 m), kjer se je odprl edini užiten prehod iz žlebu. Uvodni prehod okoli robu je bil še kar lahak in naju je dostavil do nekakšnega kotla, kjer sva presenečeno uzrla sledi rogatih in kosmatih alpinistov, ki so iz njega vodili navzgor po presneto ozki in izpostavljeni polički za rob. Kje pridejo pa dol v žleb, žal nisva uganila. Najprej sva poskusila po kaminčku, odnehala, zatem sva se le prepustila vodstu bobkov, po polički obkolila na rob in po njem zelo strmo in zračno dosegla naslednji kotel. Sledilo je lažje prečenje po udobni polici okoli naslednjega robu, kjer naju je pričakal še zadnji prehod. Sprva sva se lotila previsnega kaminčka, spet odnehala in stopila naokoli za bobki, kjer pa je bil sistem poličk prav tako prekinjen s kratkim skokom, ki ni bil plezalsko nič posebnega, zato pa toliko bolj smotan (krušljiv, izpostavljen - vsekakor trojke nisva nikjer plezala). Čakala naju je še daleč najtežja, ozka in dolga polička v levo, kjer bi si človek pri taki izpostavljenosti želel boljših (trših) snežnih razmer. Za zadnjim robom sva ugledala težko pričakovan zalit žlebiček in 'že' sva bila na grebenu Poliških Špikov, resda z dve do triurno zamudo, ki sva jo pridelala na ne samo 'molto' ampak 'silovito' izpostavljeni prečnici. Celoten prehod iz žlebu do Škrbine nad Tratico sva po malem računala na sestop na Pecol in na taxi, ki sva ga morda imela na rezervi. Kasneje se je izkazalo, da naju je prevoz res 'čakal', a je (na srečo) zatajila mobilna tehnologija, tako da sva se držala plana in sva že vlekla dolgo prečnico na južni strani, ki naju je pod njegovimi podložniki točno v uri pripeljala do in zatem na vrh Špika Hude Police. Nočnega sestopa sva se ob pogledu na stopinje v žlebu Hude police razveselila in res je bil vršni del najdaljšega ozebnika JA ravno za silo zalit, tako da sva le na dveh-treh mestih popraskala po skali. Nižje težav v žlebu ni bilo, posebno če se po rampi izmakneš spodnjemu delu, kar so storile tudi stopinje, ki sva jih pod žlebom nekje po pomoti zamenjala za živalske. Na pamet sva prečila desno, spet padla na 'pravo' sled in hip zatem na 'avtocesto' Zajzera - bivak, kjer sva se umaknila celo devetim nasproti hitečim lučkam. Lučk je bilo nasploh ogromno, saj je bilo nebo povsem umito, tako da se je tišina noči svetlobno neonesnažene Špranje ob prijetnem škripanju snega iskrila z milijardami zvezd. Zelo prijetna in umirjena vrnitev s čudovito pestre ture. Midva bi še! ;)
7.1.2007: Vrh Brda - Špik nad Plazom, poskus Mikala naju je Škrbina nad Plazom, pogled v Hudičev žleb in pristop po/ob grebenu na Špik nad Plazom (2606 m), ki naj bi bil po starem dobrem Buscainiju II. stopnje. Grapa, ki s škrbine pada čez južna pobočja, je prav tista, kjer poteka normalni pristop na Montaž, kateri na dobri polovici pri izrazitem oltarju/obelisku odvije levo na snežišče pod lojtro. Pri oltarčku se nama je zdelo, da sva mnogo prezgodnja, tako da sva odvila proti lojtri in na prvem pripravnem mestu skočila desno navzgor na obisk k Vrhu Brda (2661 m). Vstopni skokec je bil ravno zalit, višje je bilo še eno bolj strmo mesto, ki naju je privedlo v plitvo grapo, ki pada točno z vrha. Grapa je le zmerno strma, zato pa proti vrhu premore skok, prek katerega se je dalo prav luštno pikati in gvozditi - no, toliko se mi je že zdel težak, da sem Manjci dol zagnal vrv. Navzdol grede naju je pa skok (pre)močno zamudil, saj sva poskusila obvoz na desni, ki je bil zaradi izpostavljenosti in enega praskajočega mesta psihološko celo težji. Spodnjemu skoku sva se ognila po gredini, ki naju je pripeljala tik pod lojtro. Ko bo dovolj snega, bo tole zelo luštna smučarska smer. Nazaj v grapo in po njej na Škrbino nad Plazom, kjer sva po krajšem tipanju levo in desno spoznala, da naju je vodniček z dvojko grdo potegnil. Čas naju je že lepo priganjal, Manjca je navijala za povratek, a sem sam že snel dereze in se zapodil v greben. Vstopni skok (na levi) je bil presneto močna trojka, višje me je pa prav na razu prestrašil čuden nestvor. Drobljiva skala, navpično, le nakazana poč in konec. Možnosti naravnega varovanja ni bilo, imela sva pa le dva klina in mnogo premalo časa - obrnila sva in sproščeno užila sončni zahod.
6.1.2007: Grape Male Mojstrovke - bis Še enkrat sva se poslužila komodne MM, saj ti po celonočnem 'lumpanju' in tipanju postelje ob uri, ki je običajno primerna za vstajanje, kaj drugega niti ne preostane. Tokrat sva se zapičila v (Sestopno? Centralno?) smer med Pripravniško in Župančičevo (Najin stari vodniček Vršič ima v tem delu praznino.), ki sva jo že nekajkrat gledala, pa naju je spodaj vedno motil skok. Pod steno sva le za malo zamudila stampedo neznanskega števila tečajnih črnih pik, ki so navzgor odropotali po vseh treh smereh, tako da sva se sprijaznila z gnečo, a vsaj z orientacijo in gaženjem nisva imela težav. In presenečenje, skoku se 'Srednja' smer izmakne desno in skoči levo v skrito in atraktivno ožino. Višje smer lovi prehode/prečnice levo/desno, le zadnji prehod čez rob, ki pripelje v vršno grapo, je bil zaradi praskanja malček siten. V grapi so naju pozdravile še ene sledi, ki so prisopihale z leve in morda sta v tem delu celo dve smeri (Sestopna in Centralna?). Kdo bi vedel! Saj res, prosiva lepo, kdo nama zna razjasniti meglo? Na grebenu sva takoj odvila desno in po vršnem delu Župančičeve sestopila do gredine, prečila levo čez rob in še naprej čez naslednji rob na večje snežišče, ki vodi do S(V) vršnega grebena, kjer poteka vršni del Hanzove smeri. Tik levo od nje sta dva primerna žleba, desnega sva že poznala, tako da sva zgrabila ta levega. Vstop je bil prava mala akrobacija, saj se je tako mlelo, da sva se v razkoraku ravno še potegnila notri. Tudi višje sta bila dva prehoda zaradi le poprhanosti kar sitna, žleb je bil pa drugače ob 'Škrlatičinih škrlatnih' odtenkih naravnost čudovit. Tudi slovo dneva na vrhu je bilo čarobno. Na koncu bi prilimala še manjšo reklamo za Uroša, kjer se vam ponujajo zelo ugodni nakupi alpinistične krame. Petzlov Aztar zagrabi kot sam hudič, morda si bova omislila še dva ;)
1.1.2007: Grape Male Mojstrovke Mala Mojstrovka je tako strašno primerna za vse 'ta lene' mojstre, da sva se je v obupnem vremenu na novega leta dan z veseljem poslužila tudi najhujša lenuha. Oster veter je vlekel kot za stavo, v popolni megli se ni videlo čisto nič, za nameček je sem in tja tudi ledene kapljice brilo naokoli, za konec naju je premočilo še rosenje. Luštna turca! ;) Do vstopa Butinarjeve (Smeri še nisva zlezla, sva pa enkrat zaradi 'nerazmer' že obračala.) sva srečno pritipala, kjer sva se prepustila vodstvu stopinj, ki so se cepile in obakrat sva se držala uhojene avtoceste, ki se je umaknila (obema?) skokoma. Drugi umik je potekal po strmem in presneto slabo zalitem prehodu, kjer cepini niso imeli kaj prida dela in se je nasploh precej praskalo. Marijanini roki še nisem prav zaupal, zato sem jo na primernem mestu (ruševje) sklenil varovati. A glej ga zlomka, vrvi nisem uspel vreči navzdol, saj jo je veter po vsakem poskusu frcnil nazaj, nekajkrat jo je celo tako lepo zagrabil, da se je v vsej svoji dolžini raztegnila nad mano. Nemarneža sem ukrotil šele s 'sidrnim manevrom' - na konec vrvi sem privezal cepin in vse skupaj zagnal navzdol, sidro se je v prvem poskusu metanja v popolno belino ustavilo tik nad Marijano. Coool! ;) Višje težav ni bilo, zato pa naju je veter na Grebencu tako sunkovito pozdravil, da sva prav olajšano skočila v Pripravniško pogledat 'zloglasni' skok, s katerim letos straši obiskovalce. Prav na koncu ozkega žlebu naju je skokec (2+ m) poskušal prestrašiti, a se mu z vrvjo nisva dala. Ponovila sva manever iz Marte, ki pa ni bil potreben, saj se je izkazalo, da je levi okel cepina tik nad skokom zagrabil kot hudič. Za manjše zna biti tako obešanje težavica, sam pa sem s stopalom segel ravno do 'tal' in imel še nekaj mm rezerve, da sem lahko iztaknil cepin, ki bi ga vseeno moral zapičiti malce nižje. V izteku Pripravniške sva navzgor odvihrala po Župančičevi, kjer naju je na vrhu presenetil orkan, ki nama pokončne hoje sploh ni dopustil, tako da sva se na vrh in čezenj raje splazila. Poskusila sva po eni od grapc ob Hanzovi, kjer naju je v megli prestrašil skok, zatem sva poskusila prav po Hanzovi, kjer pa je bilo na izpostavljenem robu ob hudičevih sunkih vetra prenevarno. Še enkrat sva se splazila čez vrh, skočila v Župančičevo, sestopila do gredine, prečila za stopinjami levo čez rob in po nama neznani Smeri ob rebru brez težav sestopila v smeri Šitne glave.
|
