Vesoljska vozila za planetarno znanost

Naslednji seznam vsebuje samo izbrana vozila uporabljena v planetarni znanosti. Vsekakor ni popoln (glej spodaj za več podrobnosti). Večino sledečega je prirejenega iz sci.space FAQ.

Pretekle odprave

Luna 2

trčenje na površino Lune leta 1959 (ZSSR)

Luna 3

prvi posnetki zadnje strani Lune leta 1959 (ZSSR)

Mariner 2

prva uspešna sonda, ki je opravila mimolet Venere decembra 1962 in vrnila informacije, ki so potrdile, da je Venera zelo vroča (430 stopinj C, danes vemo 480 C), pokrita z oblaki in atmosfero večinoma iz ogljikovega dioksida.

(več informacij od NASA Spacelink)

Mariner 3

izstreljen 5. novembra 1964; izgubljen zaradi neodstranitve zaščitnega pokrivala, ko je vozilo prišlo v medplanetarni prostor. Ker ni moglo zbirati sončne energije iz sončnih plošč, je sonda kmalu prenehala delovati, ko je zmanjkalo baterij in je zdaj v solarni orbiti. Mariner je bil namenjen na mimolet Marsa skupaj z Marinerjem 4.

Mariner 4

sestrska sonda Marinerja 3, dosegla je Mars leta 1965 in posnela prve bližinske posnetke marsovskega površja (skupaj 22 slik), ko je letela mimo planeta. Sonda je našla krateriziran svet z atmosfero, ki je precej bolj tanka, kot so prej mislili. Znanstveniki so iz tega sklenili, da je Mars v geološkem in biološkem smislu "mrtev" planet.

Mariner 9

Mariner 9, sestrska sonda Marinerja 8, ki je bil neuspešno izstreljen, je postalo prvo vozilo v orbiti okoli Marsa leta 1971. Vrnila je informacije o Rdečem planetu, ki jih ni še nobena druga sonda; odkrila je velikanske ognjenike, ogromen sistem kanjonov in dokaze, da je voda nekoč tekla po planetu. Sonda je posnela tudi prve podrobne posnetke obeh Marsovih malih lun, Fobosa in Deimosa.

Apollo

6 pristankov s človeško posadko na Luni in vračanje vzorcev v letih od 1969 do 1972. (sedma odprava Apollo 18 je bila odpovedana zaradi političnih razlogov)

(domača stran Apollo; odprave Apollo)

Luna 16

avtomatizirano vračanje vzorcev z Lune leta 1970 (ZSSR)

Pioneer 10 in Pioneer 11

Pioneer 10 je bilo prvo vesoljsko vozilo, ki je opravilo mimolet Jupitra leta 1973. Pioneer 11 mu je sledil leta 1974 in nato postal prva sonda, ki je proučevala Saturn leta 1979. Pioneerja sta bila načrtovana, da bi preizkusila, če lahko vesoljsko vozilo preživi prehod asteroidnega pasu in Jupitrovo magnetosfero. Z asteroidnim pasom ni bilo težav, toda ioni, ujeti v Jupitrovem magnetnem polju, bi ju skoraj uničila. Podatki z obeh Pioneerjev so bili bistveni za uspeh odprav Voyager.

RTG energetski sistem Pioneerja 11 je mrtev. Njegova zadnja zveza z Zemljo je bila novembra 1995. Pioneer 10 še deluje (komaj), toda zaradi majhnih sredstev v proračunu ga ne spremljajo več pogosto. Zadnji podatki so bili sprejeti 31. marca 1997. Oba sta namenjena v medzvezdni prostor, prvi vozili doslej.

Ker sta obe vesoljski vozili prvi, ki bosta zapustili naš sončni sistem, nosita oba grafično sporočilo v obliki 15 krat 23 cm velike, zlato anodirane ploščice, ki sta vtisnjeni v glavni okvir obeh vesoljskih vozil.

(domača stran projekta Pioneer in še več o Pioneerju 10 in Pioneerju 11 od NASA Spacelink; trenutni status od NASA Ames)

Mariner 10

uporabil je gravitacijsko pomoč Venere, da bi dosegel Merkur leta 1974. Sonda je posnela prve bližinske posnetke Venerine atmosfere v ultravijolični svetlobi in s tem razkrila prej nevidene podrobnosti v oblačnem pokrovu in dejstvo, da se ves oblačni sistem zavrti okoli planeta v štirih Zemljinih dneh. Mariner 10 je naredil tri mimolete Merkurja od 1974 do 1975, dokler mu ni zmanjkalo goriva za uravnavanje višine. Sonda je razkrila Merkur kot močno krateriziran svet z precej večjo maso, kot so sprva mislili. To sklepa na dejstvo, da ima Merkur železno jedro, ki obsega 75 odstotkov planeta.

(več od JPL in še enkrat od JPL)

Venera 7

Prva sonda, ki je poslala podatke s kakega drugega planeta (Venere) leta 1970.

Venera 9

mehek pristanek na Veneri, slike s površja leta 1975 (ZSSR). To je bilo prvo vesoljsko vozilo, ki je pristalo na drugem planetu.

Pioneer Venus

1978; orbiter in štiri atmosferske sonde; naredil je prvi visokokvalitetni zemljevid (venerovid) površja Venere.

(več informacij od NASA Spacelink in od NSSDC; vodič od UCLA)

Viking 1

Viking 1 je bil izstreljen na Cape Canaveralu na Floridi 20. avgusta 1975 na raketi TITAN 3E-CENTAUR D1. Sonda je prišla v Marsovo  orbito 19. junija 1976, lander pa je pristal 20. julija 1976 na zahodnih pobočjih Chryse Planitie. Kmalu je pričel z programiranim iskanjem marsovskih mikroorganizmov (še vedno se nekateri prepirajo, če sta sondi našli življenje ali ne) in poslal nazaj neverjetne barvne panorame okolice. Nekaj so znanstveniki končno spoznali, namreč da je Marsovo nebo rožnato in ne temno modro, kot so mislili najprej (nebo je rožnato zaradi odboja sončne svetlobe rdečkastih prašnih delcev v tanki atmosferi). Lander je pristal na polju rdečega peska in balvanov, ki se je raztezalo dlje, kot je kamera lahko posnela.

Viking 2

Viking 2 je bil izstreljen 9. septembra 1976 in je prispel v Marsovo orbita 7. avgusta 1976. Lander je pristal 3. septembra 1976 v Utopii Planitii. Opravil je v bistvu iste naloge kot sestrska sonda, razen tega pa je še izmeril en potres.

Zadnji signal z Vikinga (Lander 1) je dosegel Zemljo 11. novembra 1982. Kontrolorji iz JPL-ja so neuspešno poizkušali vzpostaviti kontakt še šest mesecev in pol. Celotna odprava se je končala 21. maja 1983.

Še zanimivost: lander Vikinga 1 so posvetili v Thomas A. Mutch Memorial Station v spomin na kasnejšega voditelja ekipe za obdelavo slik z landerjev. The National Air and Space Museum v Washingtonu je zaupano varstvo značke Mutch Station, dokler je ne bo človeška ekspedicija pritrdila na lander.

(več informacij in spletna stran od JPL)

Voyager 1

Voyager 1 (slika na vrhu) je bil izstreljen 5. septembra 1977 in je letel mimo Jupitra 5. marca 1979 in mimo Saturna 13. novembra 1980. Voyager 2 je bil izstreljen 20. avgusta 1977 (pred Voyagerjem 1) in je letel mimo Jupitra 7. avgusta 1979, mimo Saturna 26. avgusta 1981, mimo Urana 24. januarja 1986 in mimo Neptuna 25. avgusta 1989. Voyager 2 je uporabil redko priložnost, ki se zgodi vsake 189 let, ko se planeti postavijo v primerno pozicijo za polet. Voyager 1 bi se lahko namenil proti Plutonu, toda JPL je upala na bližnje posnetke Titana

Z obema sondama je naše znanje o 4 velikih planetih, njihovih satelitih in prstanih postalo izjemno. Voyagerja sta odkrila zapleteno dinamiko atmosfere Jupitra, bliske in aurore. Odkril je tri nove satelite. Dve največji odkritji sta bili, da ima Jupiter prstan in da ima njegova luna Io aktivne žveplene vulkane, ki imajo velik vpliv na Jupitrovo atmosfero.

Ko sta obe sondi dosegli Saturn, sta odkrili preko 1000 kolobarjev in 7 satelitov, med drugim napovedane pastirske lune, ki stabilizirajo prstane. Vreme je umirjeno v primerjavi z Jupitrom: masivni vrtinci z majhnimi spremembami (33-letni cikel velike bele pege/pasu je znan). Titanova atmosfera je motna. Izgled Mimasa je bil impresiven: velik udarni krater mu je dal izgled Zvezde smrti. Veliko presenečenje je bil nenavaden izgled prstanov. Kite, pentlje in prečke so bile nepričakovane in težko razložljive.

Voyager 2

Voyager 2, zahvaljujoč požrtvovalnemu delu in programerskim naporom, je nadaljeval odpravo na Uran in Neptun. Uran je bil precej enoličen po izgledu. Ena nenavadnost je bila, da je njegova magnetna os zelo nagnjena na že tako nagnjeno os rotacije, zato ima Uran posebno magnetosfero. Na Arielu so našli ledene kanale in Miranda je nenavadna zbirka različnih terenov. Odkritih je bilo 10 novih satelitov.

V nasprotju z Uranom ima Neptun precej bolj aktivno vreme z številnimi značilnostimi oblakov. Loki prstanov so se izkazali kot svetli deli enega prstana. Odkrili so še dva druga prstana in 6 satelitov. Neptunova magnetna os je bila prav tako nagnjena. Triton je imel nenavaden izgled in gejzirje. (Kakšna je tekočina pri 38 K?)

Če se ne bo zgodilo kakšnih nepredvidenih okvar, bomo lahko vzdrževali zveze z obema voziloma vsaj do leta 2030. Oba Voyagerja imata obilo goriva hidrazina -- Voyager 1 bi naj imel dovolj pogonskega goriva do 2040 in Voyager 2 do 2034. Omejujoč faktor je RTG (radioizotopski termalni generator). Proizvodnja energije iz RTG-ja pada iz leta v leto. Do leta 2000 ne bo več dovolj energije za inštrument UVS (ultravijolični spektrometer). Leta 2010 ne bo več dovolj energije, da bi vse inštrumente za polja in delce (inštrumenti P&D) lahko napajali istočasno. Takrat bodo uvedli načrt delitve energije, kjer bodo nekateri P&D inštrumenti napajani in drugi ne. Vesoljsko vozilo bo potem tako zdržalo še 10 let, potem pa bo nivo energije verjetno premajhen, da bi vzdrževali vesoljsko vozilo.

(domača stran projekta Voyager od JPL; še ena dobra spletna stran pri NSSDC; dejstva in spletna stran na JPL; splošne informacije od NASA/ARC)

Vega

Mednarodni projekt VENUS-HALLEY, izstreljena leta 1984, nosila je Venerin orbiter in lander ter opravila mimolet Halleyevega kometa.

(Domača stran odprave Vega)

Fobos

Dve vesoljski vozili sta bili izstreljeni leta 1988 od ZSSR. Fobos 1 je odpovedal brez sledu. Le nekaj slik je posnela druga sonda, dokler ni še ta odpovedala.

(Domača stran odprave Fobos)

Giotto

Giotto je bil izstreljen z raketo Ariane-1 s strani agencije ESA 2. julija 1985 in se je približal na razdaljo 540 +/- 40 km jedru Halleyevega kometa 13. marca 1986. Giotto je nosil 10 inštrumentov, med drugim večbarvno kamero, in pošiljal podatke, dokler se ni skoraj najbolj približal jedru; takrat je bila zveza začasno prekinjena. Giotto je bil med mimoletom resno poškodovan zaradi prahu in delcev, ki so leteli z visoko hitrostjo in je bil nekoliko kasneje hiberniran.

Aprila 1990 so ga ponovno aktivirali. 3 inštrumenti so bili popolnoma uporabni, 4 so bili delno poškodovani toda uporabni, ostalo, med drugim kamere, pa je neuporabno. 2. julija 1990 je Giotto letel mimo Zemlje in nato je bil preusmerjen k kometu Grigg-Skjellerup, ki ga je dosegel 10. julija 1992.

(več informacij od NSSDC)

Clementine

skupna odprava Ballistic Missile Defense Organization (prej SDIO) in Nase, da bi v poletu testirali senzorje, ki jih je razvil Lawrence Livermore za BMDO. Vesoljsko vozilo, ki ga je zgradil Naval Research Lab, je bilo izstreljeno 25. januar 1994 v orbito 425 x 2950 km okoli Lune, da bi jo dva meseca kartografiralo. Inštrumenti na krovu so bili med drugim kamere za UV in srednjo IR svetlobo in lidar, ki bi lahko tudi izmeril altimetrične podatke za srednje širine na Luni. V zgodnjem maju bi morala Clementine iti proti asteroidu 1620 Geographos, toda napaka je to preprečila.

Vendar so kontrolorji le dobili nadzor nad vozilom. Razmišlja se o nadaljni odpravi.

(za več informacij domača stran Clementine Mission od USGS in stran Clementine od NASA PDS ali Odprava Clementine od LPI.)

Mars Observer

Marsov orbiter je imel med drugim kamero z ločljivostjo 1,5 m/piksel. Izstreljen 25. 9. 1992 na raketi Titan III/TOS. Zveza je bila izgubljena 21. 8. 1993, ko se je pripravljal za vstop v Marsovo orbito. Vesoljsko vozilo je bilo odpisano (postmortem analiza). Mars Global Surveyor je nadomestna odprava, ki bi naj dosegla večino znanstvenih ciljev Mars Observerja in se je izkazala za zelo uspešno.

Magellan

Izstreljen maja 1989; Magellan je kartografiral 98% površja Venere pri ločljivosti 300 m/piksel (tudi boljši) in opravil obsežno merjenje gravitacijskega polja za 95% planeta. Magellan je nazadnje opravil 80-dnevni program zračnega zaviranja, da bi znižal in zaokrožil svojo orbito. Magellan je končal kartografiranje z radarjem in zbiranje gravitacijskih podatkov. Jeseni 1994, ravno preden bi prenehal delovati zaradi uničenosti sončnih celic, je bil namensko poslan v Venerino atmosfero, da bi še naprej preučeval tehnike zračnega zaviranja, kar bi lahko precej prihranilo gorivo na bodočih odpravah.

(več informacij, spletna stran in še domača stran od JPL; dejstva od NSSDC)

Mars 96

velik orbiter z nekaj landerji, originalno imenovan Mars 94. Izstrelitev 17. novembra 1996 ni uspela. (Originalni Mars 96 se je nekaj časa imenoval Mars 98, nato pa je bil odpovedan.) (več informacij od MSSS in od IKI - Rusija)

Mars Pathfinder

Mars Pathfinder (prej znan kot Mars Environmental Survey, ali MESUR, Pathfinder) je drugi od Nasinih poceni odprav Discovery. Odprava sestoji iz landerja in pa površinskega vozila, znanega kot Sojouner. Glavni cilj odprave je demostrirati izvedljivost poceni pristankov in raziskavo marsovskega površja. Ta cilj bo dosežen z testi komunikacij med vozilom in landerjem, landerjem in Zemljo ter testi kamer in senzorjev.

Znanstveni cilji vsebujejo preučevanja vstopa v atmosfero, bližnje in daljne snemanje površja, s skupnim ciljem oceniti Marsovo okolje za nadaljno raziskavo. Vesoljsko vozilo je vstopilo v Marsovo atmosfero brez poprejšnega kroženja okoli Marsa in bo pristalo na Marsu s pomočjo padal, raket in zračnih vreč, med padanjem pa je merilo atmosfero. Med pristankom je vesoljsko vozilo bilo zaprto s tremi trikotnimi sončnimi ploščami (cvetnimi listi), ki so se odprle po pristanku.

Mars Pathfinder je bil izstreljen 4. decembra 1996 in je uspešno pristal na Marsu 4. julija 1997. Zdaj ne deluje več.

(informacije in domača stran MPF od JPL; več informacij od NSSDC; slike in izjave za javnost od MSFC; Mars Watch, povezava amaterskih in profesionalnih Mars Observing Communities za opazovalno podporo odprave Mars Pathfinder)

Lunar Prospector

Lunar Prospector, prva odprava Nase na Luno po skoraj 30 letih, je bila izstreljena 6. januarja 1998. V leto in pol trajajoči odpravi je odkrila precej vodnega ledu v globokih kraterjih na severnem in južnem Luninem polu. Prav tako je raziskala sestavo elementov na Luninem površju, naredila gravimetrične karte ter podrobneje preučila izvor in notranjo strukturo Lune. Odprava se je končala 31. julija 1999 s padcem sonde v krater, v katerem naj bi bil vodni led, vendar nadaljne raziskave niso mogle odkriti kakršnekoli vodne pare, ki bi se naj dvignila nad mestom trčenja.

(Dobrodošli na Luno, domača stran Lunar Prospector); več od NSSDC

Mars Climate Orbiter

Program Mars Surveyor '98 je obsegal dve novi vozili, ki sta bili poslani na Mars. Sestavljali sta ju orbiter, ki je bil izstreljen 10. decembra 1998, ter lander, ki je bil izstreljen 3. januarja 1999. Odprava Mars '98 naj bi dodala k znanju, ki sta ju omogočila odpravi Global Surveyor in Mars Pathfinder. Glavna znanstvena naloga za odpravi 1998 Surveyor je bila "Hlapljive snovi in klimatska zgodovina."

Mars Climate Orbiter je bil izstreljen 10. decembra 1998. Glavna znanstvena naloga je bila "Hlapljive snovi in klimatska zgodovina." Orbiter je 23. septembra 1999 prispel do Marsa, vendar se je zaradi precej banalne napake, ko so inženirji med sestavljanjem sonde pomešali milje ter kilometre, spustil pregloboko v Marsovo ozračje, kjer je bil uničen ali pa toliko poškodovan, da ni več možna zveza z njim.

Mars Climate Orbiter naj bi sprva služil kot oddajnik za sestrsko sondo Mars Polar Lander ter dve mikrosondi. Zatem naj bi začel kartografirati Marsovo površje. Imel je več nalog, med drugim naj bi spremljal dnevne vremenske in atmosferske razmere, spremljal spremembe marsovskega površja zaradi vetra in drugih atmosferskih vplivov, določil temperaturne profile v atmosferi in spremljal vodno paro in prah v atmosferi.

(domača stran)

Mars Polar Lander

Mars Polar Lander je del projekta Mars Surveyor '98, ki je obsegal tudi sondo Mars Climate Orbiter. Lander naj bi pristal 3. decembra 1999 nekje v bližini južnega Marsovega pola. Vendar se od takrat ni več javil na Zemljo kljub mnogim poskusom. Odprava se zdaj smatra kot izgubljena, vzrok izgube pa bo najverjetneje ostal neznan za vedno. Tudi dve mikrosondi Deep Space 2 se nista oglasili. Vsekakor je popolna izguba programa Mars Surveyor hud udarec za NASO, posledice pa bo najverjetneje čutil celoten program raziskovanja Marsa.

Lander naj bi pristal blizu južne polarne kape in je bil opremljen s kamerami, robotsko roko in inštrumenti za merjenje sestave marsovske prsti. Na landerju sta prisotni tudi dve mikrosondi, ki bosta prodrli pod površino Marsa, da bi zaznali prisotnost ledu.

Znanstveni paket na landerju je vseboval integrirani tovor Mars Volatile and Climate Surveyor (MVACS), Mars Descent Imager (MARDI) (kamera) in atmosferski lidarni eksperiment od inštituta za vesoljsko znanost ruske vesoljske agencije. Integrirani tovor na landerju je vseboval površinsko stereo kamero, naslednico kamere Marsa Pathfinderja, meteorološki paket, inštrumentirano robotsko roko za zajemanje vzorcev prsti, ravnanje z njimi in kamero za pogled od blizu površja in podpovršja vzorcev, eksperiment za analizo termalnih in nastajajočih plinov za ugotovitev narave in obilnosti hlapljivih snovi v marsovski prsti.

Slike, ki naj bi bile posnete med pristajanjem landerja, bi omogočile geološki in fizikalni pregled površja, na katerem bi lander pristal. Atmosferski lidarni eksperiment pa naj bi ugotovil količino prahu v atmosferi nad pristajalnim mestom.

(domača stran)

NEAR Shoemaker

Odprava Near Earth Asteroid Rendezvous (Srečanje z asteroidom blizu Zemlje) je obljubljala odgovore na osnovna vprašanja o naravi objektov blizu Zemlje kot so asteroidi in kometi. Vozilo je s sabo nosilo različne instrumente, med drugim multispektralno kamero, magnetometer, laserski altimeter ter spektrometer za infrardečo svetlobo, gama in X-žarke.

Izstreljen je bil 17. februarja 1996 na raketi Delta 2; vesoljsko vozilo NEAR bi moralo priti v orbito okoli asteroida 433 Eros decembra 1998. Vendar zaradi napake na raketnem motorju se ni mogel dovolj upočasniti, zato je odletel naprej v vesolje. Vendar ni izgubljen. Februarja 2000 se je spet približal Erosu in 14. februarja 2000 vstopil v njegovo orbito. Skalnato telo je raziskoval eno leto. Sprva se je njegova orbita okoli asteroida počasi spuščala do polmera 35 km, nato pa se je spet dvignila na 500 km, kjer so opravili temeljito kartografiranje Erosa. Proti koncu leta 2000 je bila orbita večkrat zelo znižana, tudi samo na 3 kilometre višine.

12. februarja 2001 je NEAR Shoemaker mehko pristal na Erosu, čeprav ni bil za to zgrajen. To je prvo vesoljsko vozilo, ki je pristalo na kakem malem telesu. Pred pristankom je poslalo najbolj podrobne slike asteroida. Po pristanku pa je še preiskovalo sestavo tal z spektrometrom X-žarkov. Odprava je bila uradno zaključena 28. februarja 2001.

Eros je eden največjih in najbolj opazovanih asteroidov, katerih orbite sekajo Zemljino. Ti asteroidi so precej povezani z bolj številnim "glavnim pasom", ki krožijo okoli Sonca v velikem, krofu podobnem prstanu med Marsom in Jupitrom.

(Domača stran NEAR; več informacij od NSSDC; več od John Hopkins University; več od JPL)

Trenutne odprave

Voyagerja 1 in 2

Še vedno delujeta po več kot 15 letih v vesolju in potujeta ven iz Sončnega sistema. Oba Voyagerja naj bi delovala vsaj do 2015, ko bosta njegova radioizotopna termalna generatorja (RTG), ki ju oskrbujeta z energijo, nehala delovati. Njuni tirnici ne dajeta nikakršnega dokaza o kakšnem možnem planetu za Plutonom. Njuno naslednjo veliko znanstveno odkritje naj bi bil položaj heliopavze. Nizkofrekvenčni radijski izvori, ki sta jih odkrila Voyagerja, so verjetno v heliopavzi.

Oba Voyagerja uporabljata ultravijolični spektrometer za zaznavo heliosfere in preučevanjem prihajajočega sončevega vetra. Detektorji kozmičnih žarkov so zaznali energijo medzvezdnih kozmičnih žarkov v zunanji heliosferi.

Voyager 1 je prehitel vesoljsko vozilo Pioneer 10 in je zdaj najbolj oddaljen človeški predmet v vesolju.

(več informacij od JPL)

Galileo

Jupiterjev orbiter in atmosferska sonda, zdaj v Jupitrovi orbiti. Opravil bo obsežne raziskave Galilejevih lun, spustil pa je sondo v Jupitrovo atmosfero, da bi dobili prve neposredne dokaze o notranjosti plinastega planeta.

Galileo je že poslal slike prvih dveh obiskanih asteroidov, 951 Gaspre in 243 Ide, medtem ko je potoval k Jupitru. Prav tako je posnel slike trčenja kometa SL9 na Jupiter iz njegove enkratne perspektive.

Napori, da bi le odprli zataknjeno visokozmogljivo anteno, so bili zaman. S svojo nizkozmogljivo anteno prenaša Galileo podatke s hitrostjo okoli 10 bitov na sekundo. JPL je razvil nadomestni plan z uporabo izboljšav na Deep Space Networku in stiskanje podatkov (za slike podobno JPEG, stiskanje brez izgub za podatke iz drugih instrumentov) na vesoljski ladji. To bi moralo omogočiti Galileu, da bi dosegel okoli 70% prvotnih znanstvenih ciljev z svojo precej počasnejšo nizkozmogljivo antena. Najbolj bo trpelo dolgoročno opazovanje vremena na Jupitru.

(več podatkov o potovanju)

Celotna odprava se kljub nedelovanju glavne antene šteje za velik uspeh, saj je sonda pridobila mnogo novih ter izredno zanimivih podatkov ter precej izrednih posnetkov.

Podaljšana misija Galileja je bila odobrena in sicer dvakrat. V letih 1998 in 1999 je pod odpravo Galileo Europa Mission raziskoval predvsem Evropo ter Io. Dobljeni so bili novi dokazi o oceanu tekoče vode pod površjem Evrope ter ozredne slike vulkanskih izbruhov na Ii.

Leta 2000 pa bo potekala odprava Galileo Millenium Mission. Predviden je mimolet Ie ter dva mimoleta Ganimeda ter ob koncu leta skupno opazovanje Jupitra z sondo Cassini, ki bo takrat opravila mimolet Jupitra na svoji poti do Saturna.

V letu 2001 pa do konca leta 2003 pa bo potekala še tretji podaljšek odprave, ki bo omogočil dodatne mimolete Ie ter prvič tudi bližnji mimolet Amaltee. Na koncu odprave konec leta 2003 oz. v začetku 2004 bo Galileo strmoglavil na Jupiter.

(Education and Public Outreach (slike!); Galilejeva domača stran; domača stran Galileo Probe in še več informacij od JPL; newsletter; spletna stran; NSSDC page; rezultati Galilejeve sonde od JPL, ARC ter LANL)

Hubble Space Telescope

(Hubblov vesoljski teleskop) izstreljen aprila 1990; popravljen decembra 1993. HST lahko snema slike in spektre skozi dolgo obdobje. To je pomemben preskok k podatkom visoke ločljivosti, kakršne dobimo iz planetarnih sond. Npr. zadnji podatki od HST kažejo, da je Mars hladnejši in bolj suh kot med odpravami Viking, in slike Neptuna kažejo, da se njegova atmosfera nenehno spreminja.

Imenovan po ameriškem astronomu Edwinu Hubbleu.

Veliko več informacij o HST in slike s HST so na voljo na Space Telescope Science Institute. HSTjeve zadnje slike so redno tukaj. (Tu je kratka zgodovina projekta HST. Še nekaj informacij o HST na JPL.)

Ulysses

zdaj raziskuje Sončeva polarna področja (European Space Agency/NASA). Ulysses je bil izstreljen iz Space Shuttlea Discovery oktobra 1990. Februarja 1992 je dobil gravitacijski pospešek od Jupitra in ga poslal izven ravnine ekliptike. Zdaj je končal glavno odpravo raziskovanja obeh sončevih polov. Njegova misija je bila podaljšana na še eno orbito, tako da lahko raziskuje Sončeve pole blizu vrhunca cikla sončnih peg. Njegov afelij je 5,2 AE in njegov perihelij presenetljivih 1,5 AE, kar pomeni, da je vesoljsko vozilo, ki raziskuje Sonce, vedno dlje od Sonca kot je Zemlja! Pričakujejo večje razumevanje Sončevega magnetnega polja in sončnega vetra.

(Domači strani Ulysses od JPL in ESA; še več informacij od JPL)

Wind

Po izstrelitvi 1. novembra 1994 bo Nasin satelit Wind šel na ugodno točko med Soncem in Zemljo in preiskoval velikanski tok energije in momenta, znan kot sončni veter.

Glavni znanstveni cilj odprave je meriti maso, moment in energijo sončnega vetra, ki se nekako prenaša v vesoljsko okolje okoli Zemlje. Čeprav je bilo precej splošnih podatkov zbranih že na prejšnih odpravah, je potrebno zbrati veliko podrobnejših podatkov o prostoru okoli Zemlje, da bi znanstveniki razumeli, kako se planetova atmosfera odziva na spremembe v sončnem vetru.

Izstrelitev prav tako odraža prvič, da je nek ruski inštrument na krovu ameriškega vozila. Konus Gamma-žarki spektrometer iz inštituta Ioffe iz Rusije je eden od dveh inštrumentov, ki bodo merili kozmične izbruhe gama žarkov in ne sončnega vetra. Na krovu je tudi francoski inštrument.

Najprej bo satelit krožil okoli Zemlje in Lune v obliki osmice. Najbolj oddaljena točka od Zemlje bo 1.600.00 km, najbližja pa 29.000 km).

Kasneje bo Wind postavljen v posebno orbito proti sončnemu vetru na posebni razdalji od Zemlje, ki omogoča, da bo Wind vedno med Zemljo in Soncem (okoli 1.500.000 do 1.690.000 km od Zemlje).

Mars Global Surveyor

Izstreljen je bil z raketo Delta II iz Cape Canaverala na Floridi 7. novembra 1996; zdaj je v orbiti okoli Marsa. Vesoljsko vozilo obkroži Mars vsaki dve uri in vzdržuje "sinhrono sončno" orbito, ki "vzdržuje" Sonce na standardnem kotu nad obzorjem na vsaki sliki in tako popoldnevna svetloba mečela sence na tak način, da površinske značilnosti čimbolj izstopajo. Vesoljsko vozilo nosi del inštrumentov Mars Observerja in bo uporabilo te inštrumente za zbiranje podatkov o Marsu celo marsovsko leto, kar je dve zemeljski leti. Vesoljsko vozilo bo nato služilo kot prenašalec podatkov za ameriške in druge landerje in sonde z nizko višino naslednja tri leta.

Vesoljsko vozilo Mars Global Surveyor je nastalo iz industrije tekmovalnega pridobivanja. Znanstveni tovor je kot vladna oprema, ki so jo zgradili kot dvojnike inštrumentov na Mars Observerju. Tovor vsebuje orbitalno kamero, toplotno emisijski spektrometer, ultra-stabilni oscilator, laserski višinometer, magnetometer/elektronski reflektometer in sistem prenašanja podatkov.

(Domača stran MGS od JPL; Načrtovane odprave od 1996 do 2003)

Cassini

Saturnov orbiter in atmosferska sonda na Titan. Cassini je skupen projekt agencij NASA in ESA, da bi raziskali Saturnov sistem z Saturnovim orbiterjem Cassini in Titanovo sondo Hyugens. Cassini je bil izstreljen na krovu rakete Titan IV/Centaur 15. oktobra 1997. Pred prihodom na Saturn bo Cassini najprej opravil dva mimoleta Venere, enega Zemlje in enega Jupitra, da bi s pomočjo gravitacije teh planetov zbral dovolj veliko hitrost do Saturna ("VVEJGA" tirnica), ki bi ga naj dosegel junija 2004. Pred prihodom bo Cassini naredil nekaj manevrov, da bi prišel v orbito okoli Saturna. Na koncu svoje začetne orbite se bo Hyugens ločil od Cassinija in se spustil skozi amosfero Titana. Orbiter bo prenašal podatke s sonde na Zemljo okoli tri ure, medtem ko bo sonda vstopila in prešla oblačno atmosfero na površje. Po zaključku odprave Hyugens bo orbiter nadaljeval raziskovanje Saturnovega sistema še okoli 3 in pol leta. Sinhrona orbita s Titanom bo dovoljevala okoli 35 mimoletov Titana in načrtovanih mimoletov Japeta, Dione in Encelada. Cilji odprave so: opraviti natančne študije Saturnove atmosfere, prstanov in magnetosfere, opraviti natančne študije Saturnovih satelitov in določiti Titanovo atmosfero in površino.

Prejšni načrt mimoleta kakšnega asteroida, podobnega zelo uspešnima mimoletoma Ide in Gaspre, ki ju je opravil Galileo, je bil odpovedan zaradi zmanjšanja stroškov.

Eden od najbolj zanimivih vidikov Titana je možnost, da je njegovo površje mogoče delno pokrito z jezeri tekočih ogljikovodikov, ki so posledica fotokemičnih procesov v zgornji atmosferi. Ti ogljikovodiki se kondenzirajo in tako ustvarjajo plast globalnega smoga in mogoče celo dežujejo na površje. Orbiter Cassini bo uporabil radar, da bi skozi oblake ugotovil, če obstaja tekočina na površju. Poizkusi na orbiterju in sondi bodo preiskovali kemične procese, ki ustvarjajo to edinstveno atmosfero.

(Domača stran Cassini od JPL; Domača stran Hyugens; še ena stran o Cassiniju od JPL; še več informacij od JPL; fact sheets od NASA Spacelink; informacije o Doppler Wind Experiment na Huygensu)

Stardust

Izstreljen je bil 7. februarja 1999. Stardust bo letel blizu kometa in bo, prvič doslej, pripeljal material s kometove kome nazaj na Zemljo, da bi ga preiskovali znanstveniki po celem svetu. Prav tako naj bi slikal kometovo jedro ter opravi analize delcev, ki se nahajajo v komi in repu kometa. Prav tako naj bi zbral delce iz medzvezdnega vetra visoko energijskih delcev, ki prihajajo iz smeri ozvezdja Strelec. Vse te delce bo ujemal v posebno snov, imenovano aerogel, ki je nekakšno penasto steklo z izredno majhno gostoto (0,02 g/cm³) in omogoča zajetje zelo hitrih delcev brez bistvenih kemičnih in fizičnih poškodb delca.

Načrtovan mimolet kometa Wild-2 je leta 2004, vrnitev na Zemljo pa leta 2006.

(Domača stran Stardust)

Deep Space 1

Deep Space 1 je prva sonda iz programa, ki naj bi preizkusil bodoče tehnologije za prihodnje vesoljske polete v novem tisočletju. Izstreljena je bila 25. oktobra 1998. Sama sonda ima na sebi 12 novih tehnologij, med drugim ionski pogon, samodejno navigacijsko napravo AutoNav, precej izboljšane in učinkovitejše sončne celice ter nove kamere in druge inštrumente.

Ionski pogon je kljub manjšim začetnim težavam deloval odlično, prav tako še 10 ostalih tehnologij. Navigacijsko napravo AutoNav pa naj bi preizkusili ob mimoletu asteroida Braille, ki se je zgodil 29. julija 1999. Zaradi majhnosti in šibke svetilnosti tega 2,2 x 1,0 km majhnega asteroida je imela naprava precej težav, vendar je bil vseeno uspešno izveden. To je bil doslej najbližji mimolet kake sonde, saj je bil opravljen na oddaljenosti borih 16 km. Poslanih je bilo nekaj slik, vendar zelo majhne ločljivosti, saj kamera ni dovolj pravočasno našla asteroida in ga slikala iz neposredne bližine.

Odpravi je odobreno podaljšanje, v katerem se bo septembra 2001 srečala še s kometom Borrelly.

(domača stran Deep Space 1; domača stran programa novih tehnologij New Millenium)

2001 Mars Odyssey

To je nadaljevanje Nasinega raziskovanja Marsa. Na Mars je bil 7. aprila 2001 izstreljen orbiter, ki vsebuje tri inštrumente. Prvi bo preučeval mineraloško in morfološko sestavo tal na Marsu, drugi bo spektrometer gama žarkov in bo iskal morebitno prisotnost vodika v tleh (voda) ter prisotnost raznih elementov na Marsu, tretji pa bo preučeval vplive vesoljskega sevanja na Marsu. Na krovu je tudi kamera za snemanje slik z srednjo ločljivostjo pri vidni svetlobi. Vsebuje tudi komunikacijsko opremo za prenos podatkov drugih vesoljskih vozil, ki bodo v bodoče pristajala na Marsu.

Prihod na Mars je predviden za 24. oktober 2001.

Ime odprave ima simbolično povezavo s knjigo Arthurja C. Clarka in filmom Stanleya Kubricka 2001: A Space Odyssey iz leta 1965.

(Domača stran odprave 2001 Mars Odyssey)

Nozomi

Nozomi je prva japonska sonda na poti na Mars. Izstreljena je bila 4. julija 1998 in bi morala priti na Mars oktobra 1999. Žal pa je pri manevriranju porabila preveč goriva, zato bo na Mars prispela šele decembra 2003. Njene glavne naloge so preučevanje vpliva sončnega vetra na Marsovo atmosfero in magnetno polje, raziskovanje delcev, prahu in sevanja v okolici Marsa. Kamera na krovu sonde bo posnela tudi slike Marsa in njunih lun Fobos in Deimos.

(Domača stran odprave Nozomi)

Prihodnje odprave

Genesis

To je odprava tipa Discovery, ki nam bo kot prva na Zemljo vrnila vzorce sončnega vetra. Izstrelitev je predvidena za 30. julij 2001. Po njej se bo sonda podala do Lagrangeve točke L1, ki leži med Soncem in Zemljo, kjer bo razprla svoje kolektorje in dve leti zbirala vzorce sončnega vetra ter opravljala druge meritve. Nato se bo začela vračati na Zemljo, po vstopu v ozračje pa bo zabojnik z vzorci pobran s spektakularnim helikopterskim manevrom.

Glavni cilji odprave so: natančna izmera bogastva solarnih izotopov (dušika, kisika in žlahtnih plinov), mnogo izboljšane meritve bogastva solarnih elementov ter zagotoviti zadosten vir Sončeve snovi za raziskave v 21. stoletju in s tem izločiti potrebo po podobnih odpravah.

(Domača stran odprave Genesis)

Mars Express

Mars Express je odprava Evropske vesoljske agencije, sestavljena iz orbiterja in landerja Beagle 2. Izstrelitev je predvidena za 1. junij 2003. Pet dni pred prihodom na Mars se bo lander oddvojil od orbiterja in kasneje vstopil v atmosfero. Pristal bo s pomočjo padal in zračnih vreč, po pristanku pa se bo odprl. Beagle 2 bo imel kamere, inštrumente za preučevanje vzorcev, mikroskop ter robotsko roko za zajemanje vzorcev. Beagle 2 bo zelo majhen, namreč kot manjši lavor in bo na Marsu težak le 25 kg.

Orbiter bo imel nekaj inštrumentov, ki jih je imel že propadli Mars 96, pa tudi nekaj novih. Imel bo kamere, infrardeči in ultravijolični spektrometer, inštrument za radarski odboj za iskanje vode pod Marsovo površino, višinomer, inštrument za zaznavo nabitih in nevtralnih delcev. Z inštrumenti naj bi preučevali atmosfero Marsa, sestavo površja, prisotnost raznih elementov, vpliv sevanja iz vesolja. V splošnem naj bi odprava Mars Express združevala dosedanje ameriške sonde za raziskavo Marsa, med drugim tudi propadli Mars Climate Orbiter. Del odprave pa je tudi namenjen proučevanju Marsove lune Fobos, katero bi prvič doslej zares podrobno preučili.

Prihod na Mars je predviden konec decembra 2003.

(Domača stran odprave Mars Express)

Mars 2003 Rover

Odprava je nadaljevanje programa Mars Surveyor. 22. maja in 4. junija 2003 naj bi proti Marsu izstrelili dva roverja. Pristanek je predviden januarja 2004. Vsak rover bo pristal s pomočjo zračnih blazin, podobno kot je pristal Mars Pathfinder leta 1997. Roverja bosta težka po 150 kg in bosta imela po 10 kamer za raziskovanje površja in kamnin ter spektrometer za ugotavljanje sestave tal. Vsak dan bosta lahko prevozila 100 metrov. Mesto pristanka naj bi bilo na takšnem področju, kjer je možnost, da je včasih tam tekla voda.

(sporočilo za javnost)

Contour

Odprava Contour (oblika) je del projekta Discovery. Sonda naj bi bila iztreljena leta 2002 in naj bi letela mimo treh kometov. Pri vsakem naj bi opravila podrobne spektrografske analize plina in prahu ter podrobno slikala jedro kometa. Kometi, ki naj bi jih sonda obiskala, so Encke (leta 2003), Schwassmann-Wachmann-3 (leta 2006) in d'Arrest (leta 2008). Po mimoletu Enckeja  bodo mogoče sondo preusmerili k še kakšnemu kometu. S to odpravo naj bi bistveno poglobili naše znanje o kometih in predvsem o njihovih jedrih.

(Domača stran odprave Contour)

Rosseta

Ta evropska odprava naj bi bila izstreljena januarja 2003 in bo prva, ki bo prinesla lander na površje kometa. Po izstrelitvi naj bi sonda opravila nekaj mimoletov Marsa in Zemlje ter tudi dveh asteroidov, Mimistrobell in Rodari. Ciljni komet je Wirtanen, ki bi naj bil dosežen avgusta 2011. Za tem bo sonda vstopila v kometovo orbito, nato pa bi se začelo slikanje površine kometa ter spremljanje njegovih aktivnosti. Izbrano bo pristajalno mesto za lander ROLAND, ki bi naj bil nato spuščen na površino kometa. Tam bi opravil raziskave ter tudi vrtanja in slikanja okolice, podatke pa pošiljal do orbiterja. Orbiter naj bi spremljal komet vsaj do perihelija, ki ga bo komet dosegel leta 2013.

(Domača stran odprave Rosseta)

Europa Orbiter

Kot del Nasinega predprojekta Ice and Fire ("led in ogenj") se je začelo načrtovanje odprave, da bi poslali vesoljsko vozilo na Evropo, da bi izmerilo debelino ledu in ugotovilo obstoj tekočega oceana pod njim, če obstaja. Z uporabo inštrumenta za radarski odboj, ki naj bi odbijalo radijske valove skozi led, bi lahko znanstveno vozilo Europa Orbiter zaznalo povezavo med ledom in vodo tudi le en kilometer pod površjem. Ostali inštrumenti bi lahko razkrili podrobnosti na površju in notranje procese. Ta odprava bi lahko bila predhodnica odpravi, ki bi poslala "hidrobote" ali daljinsko kontrolirane podmornice, ki bi se lahko pretopili skozi led in raziskovali podmorsko področje.

Financiranje odprave trenutno še ni zagotovljeno, izstrelitev pa se načrtuje leta 2003.

(Domača stran; glej tudi Europa Ocean Explorer)

Pluto-Kuiper Express

(Odprava je preložena za nedoločen čas!) (prej Pluto Express in pred tem Pluto Fast Fly-by) To naj bi bil majhen, hiter, precej poceni polet na doslej še neobiskan Pluton. Dve vesoljski vozili z masama manj kot 100 kg naj bi bili izstreljeni leta 2004 s pomočjo raket Titan IV/Centaur ali Proton (mogoče z dodatkom boosterjev na trdno gorivo) in bi prišli k Plutonu in Haronu okoli leta 2009-2013 (odvisno od izbire tirnice). Mimoleta bi se zgodila z hitrostjo 12-18 km/s; podatki bi se med kratkim srečanjem posneli na sondah in bi se potem počasi prenašali na Zemljo (zaradi majhne moči, majhnih anten in velikih razdalj) skozi vse naslednje leto. Možen je dodatek ruskih sond "Drop Zond" za preiskavo atmosfere.

Znanstveni cilji vsebujejo karakterizacijo globalne geologije in geomorfologije Plutona in Harona, Kartografiranje obeh strani vsakega telesa in preučevanje Plutonove atmosfere (atmosfera zmrzuje medtem ko se Pluton oddaljuje od Sonca, zato je bistvena čimprejšnja izstrelitev in zmanjšanje časa poleta). 7-kilogramski paket instrumentov naj bi vseboval CCD slikovno kamero, infrardeči in ultravijolični spektrometer in poizkuse z radijsko znanostjo.

PFF naj bi bil precej miniaturiziran nasledek današnjih vesoljskih vozil za zunanji sončni sistem in bi prekinil trend razvoja vse bolj zapletenih in dragih sond, kot sta Galileo in Cassini.

Tu je članek o PFF od njegovih zasnovalcev v sep./okt. 1994 izdaji The Planetary Report, dvomesečnika od The Planetary Society.

Financiranje tega projekta je precej dvomljivo.

(več informacij od NASA; domača stran Pluto Express; Pluto Express Science)

Muses-C

Japonska odprava Muses-C bo zbrala vzorce iz asteroida in jih vrnila na Zemljo.

Ta inovativna odprava bo uporabljala novo tehnologijo letenja, med drugim solarni električni pogon, da bi poslala vesoljsko vozilo na asteroid 4660 Nereus in na asteroidovo površje pripeljala vozilo, ki ga je razvil JPL in je veliko kot škatla za čevlje. Vesoljsko vozilo Muses-C bo prav tako izstrelilo eksplozivne naboje v asteroid, zbralo vzorce, ki bodo izvrženi, in vrnilo vzorce na Zemljo v kapsuli za laboratorijsko analizo. Odprava naj bi bila izstreljena leta 2002.

(Domača stran odprave Muses-C)

Messenger / Mercury Polar Flyby

Julija 1999 je bila za odpravo tipa Discovery izbrana odprava MESSENGER (MErcury Surface, Space Environment, GEochemistry and Ranging mission), ki naj bi raziskovala Merkur z načrtovano izstrelitvijo leta 2004 in prihodom v orbito Merkurja leta 2009. Sama odprava je zelo podobna odpravi Mercury Polar Flyby. Leta 2005 naj bi izstrelili tudi japonsko vesoljsko plovilo proti Merkurju, leta 2009 pa še evropsko.

(domača stran odprave Messenger)

(To je opis projektov Mercury Polar Flyby in Hermes, ki sta zaenkrat odpisana.) Kot rezultat ponovnega zanimanja za Merkur, sta zdaj v premisleku dva predloga kot možni odpravi tipa Discovery. Discovery je Nasin nov program, "ceneje, boljše, hitreje", raziskovanja sončnega sistema. Te odprave stanejo okoli 150 milijonov dolarjev. Dva predloga za Merkur sta Mercury Polar Flyby (MPF) in Hermes (Merkurjev orbiter). Med inštrumenti MPF-ja so nevtronski spektrometer (odkrivanje vode), dvojni polarizacijski radar (kartografiranje podzemeljskega ledu), kamera (snemanje polarnih področij in poloble, ki jih Mariner 10 ni posnel). Menimo, da so mimoleti cenejši in tehnično lažji. MPH je načrtovan, da bi imel več mimoletov Merkurja, vendar le v afeliju. V afeliju mora vesoljsko vozilo prenesti le štirikraten sončni tok kot na Zemlji. Orbita Merkurja je tako ekcentrična, da je v periheliju sončni tok enajskrat močnejši kot na Zemlji. Orbiter bi zaradi teh razmer moral imeti zapletene (in drage) hladilne in termozaščitne sisteme.

Hermes je skupen načrt med JPL in TRW. Če bo odobren, bo izstreljen leta 1999.

Deep Impact

To je nova odprava tipa Discovery, ki pa ima dokaj uničevalno nalogo. Načrt je, da bi sondo izstrelili januarja 2004 in nato bi 4. julija 2005 prišla do kometa P/Tempel 1 in bi vanj izstrelila 500 kg težak projektil, ki bi na jedru kometa povzročil krater površine enega nogometnega igrišča ter globine 20-30 m. Pri tem bi proučevali material, ki bi priletel iz kraterja in pa s tem tudi notranjost kometa.

(Vse odprave, ki niso drugače označene, so od Nase.)

Več o vesoljskih vozilih v planetarni znanosti

več slik vesoljskih vozil

splošno

• odprave JPL
• pregled prihajajočih odprav
• Planetary Probes od NASA Spacelink
• zgodovina vesoljskega raziskovanja od LANL (zelo dobro)
• od ASU
• Space Mission Acronym List in vodič od NASA OSAT
• opisi precej odprav od NSSDC (glej dno strani)
• kronologija planetarnega raziskovanja od LANL (zelo dobro)
• seznam planetarnih sond od sci.space FAQ
• Osnove vesoljskega letenja od JPL, med drugim vsebuje kratek opis sončnega sistema in nekaj precej zanimivih informacij o upravljanju vesoljskih vozil.
• več o ameriških in ruskih vesoljskih programih od Friends and Partners in Space
• Dogodki v vesoljski zgodovini
• Zgodovina vesoljskega raziskovanja
• Raziskovanje našega Sončevega sistema, povezave k mnogim planetarnim odpravam in informacije
• Enciklopedija vesoljskih poletov Marka Wadea (zelo obširno)
• Mikeova knjižnjica vesoljskih vozil, veliko informacij o veliko vesoljskih vozilih
• odprave Discovery